Za narodov blogor

Zaplet s hrvaškim članstvom v Natu ni hrvaški problem, temveč slovenski. Za Hrvaško ni problem, če jim Slovenija — no, neka obskurna izvenparlamentarna stranka — grozi z referendumom. Hrvaška bo tako ali drugače in najbrž prav kmalu postala članica Nata. Kogar Nato hoče včlaniti, ga včlani. Naivno je pričakovati, da bodo Hrvati popustili pod pretnjo slovenskega referenduma — ali nekaj deklarativnih puhlic o slovenskih interesih v sklepu DZ —, ker bi se bali, da lahko Slovenija z referendumom res doseže kaj več, kot da Hrvaška v začetku aprila še ne bi mogla biti navzoča na Natovemu summitu.

Danes sem slučajno zasledil novico, da je Apple lansiral Safari 4. Ker računalnika nisem kupil že skoraj štiri leta, nisem zelo na tekočem z Applovimi softverskimi novotarijami, zanimajo pa me tudi ne pretirano. Da ne govorim o tem, da smo pri Applu že kar nekako navajeni, da je verjetno hardver, če je slučajno kaj novega.

Pri browserjih nisem nikoli eksperimentiral. Vedno se mi je zdelo nekako logično, da Mac user uporablja Safari in konec. Nekoč sem poskusil s Firefoxom, ampak sem se kaj hitro vrnil na Safari. Pa ne zato, ker bi bil ta slab — bolj verjetno je, da sem nekega dne iz čiste pozabljivosti ali navade spet začel zaganjati Safari. Za vsak primer pa sem imel vedno inštaliran tudi IE za Maca, če sem kdaj zašel na kakšno veleumen SLO page, ki je bil narejen samo za Explorer (in kamor se potem seveda nisem vračal).

Ko sem zagledal Safarijeve novosti — zlasti Cover Flow in Top Pages —, sem najprej pomislil, da gre za še eno razširitev Applovega estetskega kiča v stilu listanja po naslovnicah cedejev v iTunesih (ki jih skoraj nikoli ne uporabljam — in če že, potem v stilu klasičnega seznama). Potem pa sem se naenkrat zavedel, da je to zelo praktično. Ko iščem že prej obiskane strane v Zgodovini, se mi pogosto dogaja, da iz besednega oz. besedilnega opisa v drop down meniju strani ne znam razbrati tistega, kar iščem. Zdaj je to otročje lahko, saj veliko lažje prepoznam stran vizualno.

Tudi Top Pages zna biti praktična zadeva, ko bodo moje najbolj obiskane strani enkrat zamenjale prednastavljene.

Res ne vem, zakaj bi človek uporabljal karkoli drugega kot Safari — morda celo na Windowsih. In kaj pa vem, mogoče je prišel čas, da končno prestopim na iPhone. Safari ni — oz. ne bo — brez zveze s to odločitvijo, če bo do nje prišlo.

Za pusta se nisem šemil od otroštva — po dvanajstem letu po mojem sploh ne več. Če se prav spomnim, sem potem še enkrat nekaj improviziral pri sedemnajstih, ampak to v bistvu sploh ni bilo za pusta. Bili smo na smučanju na Passu Pordoi, kjer je mariborski Kompas vsako leto neglede na termin počitnic organiziral nekakšen maskenbal za vso skupino. (Treba je vedeti, da zimske počitnice v starih časih niso bile nikoli tako absurdno pozno: bile so sredi zime in so delile šolsko leto na prvo in drugo polletje.) Kakorkoli, tisto leto sem si nadel plastične Groucho Marx špegle z obrvmi in brki, ki sem jih našel v supermarketu v Canazeiju, nakar smo se z vrstniki napili neke dolomitske kislice. Nazadnje sem zaplesal celo z mamo, kar se je njej zdelo zelo lepo od mene — še posebej, če upoštevam, da je na moje presenečenje kar dobro tolerirala dejstvo, da sem “malo fajhten”. (Pa saj ne vem kako tudi res nisem bil.) Na koncu mi je nekdo pred hotelom sprašil petardo med nogami, da mi je prežgalo obe hlačnici in ožgalo nove timberlandke.

Že nekaj ljudi, ki dobro pozna razmere na slovenskem avtomobilskem trgu, mi je reklo, da se jim zdi zelo čudno, da Renault Slovenija pusti nekoga štiri mesece čakati na nov avto — in to po njihovi krivdi —, ne da bi mu za ta čas ponudili nadomestni avto. Bil sem prepričan, da tega pač ne delajo: če mi ga niso sami od sebe ponudili, ko je bil tam (do konca leta) še Bojan Prosenc, potem ga ne ponudijo nikomur. Pa sem vseeno poskusil. In res. Malo je trajalo, da so našli nek avto, ampak zdaj so mi za dva tedna, do začetka marca, posodili laguno GT karavan, dvolitrsko dizlašico s 180 konji. Teden dni pozneje pa bi naj tako ali tako prišel espace. Pri Carju pravijo, da iz Francije nimajo nobenih informacij, da bi dobava kaj zamujala. Zgleda torej, da bo res ob roku.

Pa ravno sem se navadil na življenje brez avta.

Prejšnji četrtek sem sodeloval v resničnostnem šovu z naslovom Trenja. To je bila oddaja ekstremov, ki smo jih utelešali mi sami, nekompatibilni gostje v studiu. Od ločujočih se Čepinov pa do Wernerja in Crnkoviča. Bilo je zabavno in mučno, pokroviteljsko in ponižujoče, trivialno in emotivno, intelektualno in abotno, intimno in gladiatorsko. Mož in žena sta se kregala v živo, mi drugi pa smo se križem-kražem obkladali z velikimi besedami o majhnih nepomembnostih.

A to ne bo kolumna o tem. To bo kolumna o pismih, ki si jih pošiljata Slavko Ziherl, podpredsednik LDS, in predsednik vlade Borut Pahor — in obenem kolumna, ki bo dokazala, da so te politične epistole, to pisemsko obračunavanje med siceršnjimi somišljeniki, zelo podoben fenomen kot to, da se dva iks-ipsilona ločujeta pred publiko.

Zaradi rednih – ne, izrednih – vzdrževalnih del na mojem laptopu bo objavljanje v naslednjih dneh oteženo ali celo suspendirano. Mojster je pravkar odnesel škatlo, ki je (bila) v precej slabem stanju. Tole pišem na Nokio 5800. Še dobro, da jo imam. Ah, saj res: doma sta še en prastar bel iBook in en IBM-ov ThinkPad brez tipke V in s preslednico, ki deluje le, če jo pribiješ s pestjo. Beep in touch.

Zadnjič sem našel tole portretno fotografijo, na kateri poziram z mačkom Ronsonom. Posnel jo je Jane Štravs okrog leta 1990. Kaj je pravzaprav bil namen tega fotografiranja, se ne spomnim. Opozarjam, da je fotografija malo zožana, ker mi ga moj all-in-one printer — oust tri-v-enem, kot mu rečem — nekaj lomi. Večkrat sem jo skeniral, pa nikoli ni bilo v redu.

In če sem že pri mojih mačkih, eno od teh iz maminih škatel imam že dolgo poskenirano. Na fotografiji iz leta 1988 sem z Murrom. Ne spomnim se, kdo je pritisnil na sprožilec. Mešanček Murr je bil maček, ki je kar naprej markiral fotelje. Dve leti pozneje ga je zbil avto. Pokopal sem ga na vrtu.

Ronson je bil ruska modra, ki je po Murru prišel iz Zagreba. Po nekaj letih sem ga dal Alanu Hranitelju, ki je obljubil, da bo zanj skrbel bolje kot jaz. In je res.

Ne vem, kaj mi je bilo. No, saj vem. Nokia E90 Communicator se mi je izneverila: na lepem — ampak res kot strela z jasnega in kar tako — so mi izginili kontakti. Pa ne zares izginili, samo videti jih ne morem. Ko me kliče nekdo, ki ga imam v Imeniku, se lepo izpiše njegovo ime. Tudi hitro klicanje še deluje. Kontakti so očitno še v telefonu. Ampak kam hudiča so izginili? Če odprem aplikacijo Imenik, v njej ne le ne vidim nobenega kontakta, ampak tudi nobenega ne morem dodati. Vse, kar lahko naredim, je “izhod”, ki se pojavi na desnem softkeyu. In tudi z računalnikom se telefon noče več sinhronizirati.

Za rezervo sem imel posojeno E66, ki je sicer odličen telefon, ampak ima za moj okus premajhen ekran. Besen na E90 sem začel resno razmišljati o novem telefonu. Če ga nesem na Teleray popraviti, mi bodo tako kot zmeraj vse povozili. Saj ni problem še enkrat uploadati kontakte in koledarske vnose, ampak sinhronizacija povozi vse privzete številke in vse skupine v Imeniku, zraven pa še vse druge nastavitve. Nesti na telefon na servis je isto, kot zamenjati ga z novim — pa s tem ne mislim, da ne Telerayu kaj narobe delajo. Tako pač je, če ti resetirajo operacijski sistem oz. uploadajo novo verzijo.

Telefoni, o katerih sem razmišljal, so bili naslednji: Nokia N96 (predraga in preveč bunkasta, z zmedeno razporeditvijo knofov na naslovki, preverjeno pa tudi nezanesljiva), Nokia E66 (premajhna in vsaj zame premalo “delovna”, čeprav zmogljiva in praktična) in morda še najbolj Nokia N85 (malo pomanjšana, bolj praktična verzija N96, a tudi draga).

Potem pa sem se na vrat na nos, povsem nepremišljeno, odločil za Nokio 5800 XpressMusic. Res ne vem, kaj mi je bilo. Mobitelov paket Povezani 55 sem zamenjal za 44 — klici so mi ostajali, po 55 SMS-ov in MMS-ov pa mi je bilo premalo —, plačal nekaj malega penalov za (šest mesecev) predčasno prekinitev aneksa za E90 in jo skratka dobil za en evro.

Kot prva Nokia z na dotik občutljivim ekranom je 5800 nekakšen križanec med iPhonom in Sony Ericssonom P1. Tekst je mogoče vnašati s tipkanjem s prsti ali pisalom s pomočjo virtualne tipkovnice — oz. kar kar dveh, velike in male — in še alfanumerične, nazadnje pa še s prepoznavanjem pisave.

Tega nisem že dolgo navajen in tudi ne vem, ali se bom navadil. Za nameček pa telefon deluje precej neugledno. Zadeva je daleč od briljantne (hardverske) izdelave nekaterih Nokiinih modelov. Saj ne rečem, da bo razpadel, ampak zgleda precej češko.

Bom čez čas povedal, ali je vredna več kot en evro.

Hočete slišati tipično slovensko zgodbo? Slovenija je sredi trdih pogajanj s Hrvaško. Nacija kot eden trepeta, kakšen bo izid. Na lepem pa se Slovenci — s premierom na čelu! — začnejo zgražati, da je njihov glavni pogajalec predobro plačan. Ta iz protesta nad nevoščljivostjo odstopi. Poslanec in profesor in še kdo takoj pripomnijo, da od njega tako ali tako ni bilo pravega učinka. Hrvaški glavni pogajalec pa modro pomolči in potem reče, da pa on dela zastonj. Rezultat? 3 : 0 za Hrvaško. Najprej smo si zabili dva avtogola, takoj nato pa dobili še gol iz enajstmetrovke.

Preden se lotim primera honorarjev, ki jih je kasiral dr. Miha Pogačnik za vodenje slovenskega dela mešane komisije, pa naj razpredem nekaj misli o razmerju med denarjem in političnim delovanjem, kot ga dojemajo Slovenci.

Res mi gre na otročje. Danes je prispel paketek z dvema gondolama, ki sem ju prejšnji teden naročil na Manufactumu. Ena za Oskarja, ena za Jonasa, obe zame.

Gondoli sta pločevinasti in imata mehanizem za navijanje. V primerni oddaljenosti zabiješ dva žeblja — pri čemer moraš paziti, da med njima ni več kot pol metra višinske razlike —, razpneš priloženo petmetrsko vrvico z gumijastima zankama na obeh koncih, s ključkom naviješ vztrajnik, natakneš gondolo z nosilnimi kolesi na vrvico, odblokiraš vztrajnik in … — vuuuš!

Drugo pa sem montiral v otroški sobi.

Danes dopoldne sva šla z Oskarjem v novi del Narodne galerije. Že od decembrske otvoritve sem si želel ogledati razstavo ilustracij in fotografij Kostje Gatnika. Njegov fan sem že več kot trideset let — odkar sem kupil Magno purgo. Zame je vsekakor ne le najboljši slovenski stripar, temveč tudi izjemen ilustrator in slikar in tudi dizajner. Kakorkoli, razstavo sva si v miru ogledala, potem pa so se začeli nastopi otrok.

Po odstopu od ovadbe proti Goranu Vojnoviču zaradi domnevne razžalitve policistov v njegovem romanu Čefurji raus! se je zdelo, da je že vsega konec. Notranja ministrica se je primerno opravičila za blamažo, direktor Policije Matjaž Šinkovec je ministrici primerno ponudil odstop, ta pa ga primerno ni sprejela in se je avtorju prav tako primerno opravičila. Vse to niti ni bilo zelo smešno — kvečjemu toliko, kolikor mora biti smešen začetek vica.

… zdaj, ko si se ti je uspelo prebiti z interneta v tiskane medije, se boš morala naučiti ali navaditi, da je v svetu publicistike — mislim, v profesionalem svetu, ne v tem peskovniku od interneta — polemika nekaj normalnega. Takih stvari ne smeš jemati osebno. Ne smeš znoreti do te mere, da ti polemika zamegli razum, zmehča zmožnost presoje, odvzame smisel za humor in ukine inhibicije, ki jih pri pisanju nujno rabiš za samocenzuro. Si predstavljaš, da bi vsi ljudje vedno napisali vse, kar jim v določenem trenutku pride na misel? To bi bil pekel. Pa saj tudi je, včasih, na internetu.