Ronson in Murr

Nedelja, 15. februar 2009

Zadnjič sem našel tole portretno fotografijo, na kateri poziram z mačkom Ronsonom. Posnel jo je Jane Štravs okrog leta 1990. Kaj je pravzaprav bil namen tega fotografiranja, se ne spomnim. Opozarjam, da je fotografija malo zožana, ker mi ga moj all-in-one printer — oust tri-v-enem, kot mu rečem — nekaj lomi. Večkrat sem jo skeniral, pa nikoli ni bilo v redu.

Ronson

In če sem že pri mojih mačkih, eno od teh iz maminih škatel imam že dolgo poskenirano. Na fotografiji iz leta 1988 sem z Murrom. Ne spomnim se, kdo je pritisnil na sprožilec. Mešanček Murr je bil maček, ki je kar naprej markiral fotelje. Dve leti pozneje ga je zbil avto. Pokopal sem ga na vrtu.

Murr

Ronson je bil ruska modra, ki je po Murru prišel iz Zagreba. Po nekaj letih sem ga dal Alanu Hranitelju, ki je obljubil, da bo zanj skrbel bolje kot jaz. In je res.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 15. Februar, 2009 ob 10:24 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

11 komentarjev na “Ronson in Murr”

  1. Tincek pravi:

    Ko sem se zunaj igral sem videl miško. Bila je lepa siva miška. Dal sem ji ime Miki, Sedaj jo vidim tu pa tam.

    Tincek

  2. winer pravi:

    pifler

  3. Matija pravi:

    Na prvi sliki zgledaš kot Charlie Sheen;)

  4. Mad Man pravi:

    Ja, samo Čarli je imel mačke v naročju. ;)

  5. Aja pravi:

    LOL Mad Man,
    ampak moraš priznat da jih je po vsej verjetnosti moral tudi velikrat prenašat.

    na drugi je pa skor Russell Crowe v mladih letih.
    Lepe fotke, evo, kako otroci pozitivno vplivajo na (malce) vzvišene cinike,
    naredijo jih ljubeče, očarljivo cuddly, človeške no,
    zelo, zelo lepo.

  6. nevenka nevenka pravi:

    Oh, jaz pa ne bi mogla mojih mačkonov dati komu drugemu, razen če bi res tako zbolela, da še zase ne bi mogla skrbeti. Sem preveč navezana nanje.
    Dva mačkona in ena mucka.

  7. Darja Hughes pravi:

    My, my, you should have been a movie star! Watch out, Clive Owen!
    Črno-bele fotke so res nekaj posebnega. Pred slabim mesecem smo se šli s familijo slikat v profesionalni studio Pelikan, da ovekovečimo očetov 83. rojstni dan. Sedaj imam doma kakšnih 18 različnih fotk portetov in kombinacij s tem in z drugim. Pa ne, ker sem jih v osnovi toliko želela, ampak ker se na koncu nisem mogla odločit, pa sem vzela kar vse. Črno beli portreti so famozni.
    Naša muca, ( snežna bela dolgodlaka birmanka) je ob tem dogodku ostala doma. Sicer je pa res prava lepotica. Muce so zakon.

  8. negve negve pravi:

    Tale Jane Štravs ma pa hude fotke http://www.stravs.net/
    Prvi portret res dober.

  9. anka pravi:

    Prva fotografija je res fenomenalna! Jane Štravs je mojster fotografije z veliko začetnico, od njegovih del pa najbolj obožujem ravno portrete.
    Ta fotografija si zasluži viseti na steni v lepem okvirju.

  10. Aja pravi:

    Meni je bolj všeč druga, na prvi je (zame) preveč tistega melanholično (patetično)-usodnega-življenje-je-oh-tako-nedoumljivo-neizreklivo-otožno-absurdno-pa še dežuje zunaj…

    Druga je pa tako mehko topla sončna optimistična
    brez estetskega presežka s prve, pa s toliko več praktično življensko očarljivega

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mater si se postaral :)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.