Za narodov blogor

Ko je Bojan Šrot odstopil s položaja predsednika SLS z obrazložitvijo, da ne more voditi stranke, ker ne živi in ne dela v Ljubljani, je povedal nekaj podobnega kot njegov strankarski in županski kolega Franc Kangler v zvezi z mariborsko univerziado: ne le Mariborčani, tudi Celjani so drugorazredni državljani. Še več! Iz tega je možno sklepati, da je vsa Štajerska nekakšna drugorazredna Slovenija in da je SLS — z malo zdrave hudobije — v resnici drugorazredna stranka!

Zadnji teden v marcu sem vedno histeričen. Če sem samo slabe volje, je še dobro. To je teden, ko moram kot s. p. oddati davčni obračun. To mi seveda naredi računovodski servis — pardon, “finančni inženiring”, ki za storitev zaračuna okrog 1000 evrov (ki jih potem plačam enkrat jeseni ali za božič) —, a to še vedno pomeni, da jim moram sam dostaviti vse izdane in prejete račune in vse bančne izpiske. K njim hodim že zato, ker imajo na steni še vedno uokvirjeno mojo staro kolumno z naslovom Na davčnem kavču. No, kakorkoli: gre za kakšni dve kili papirjev (ki bi jih bilo dvakrat toliko, če bi printal tudi računalniške fajle), ki jih célo leto nalagam brez reda, potem pa jih zadnji teden v marcu sortiram. Tu in tam se kak izpisek ali račun izgubi, kar pa pomeni, da moram dobiti kopijo.

To je to, kar sem danes delal. Papirje sem nerad in prepočasi zlagal že ves teden, vendar nisem vedel, kaj vse mi manjka. Tako sem danes zjutraj prešel v zaključno fazo in jo dokončal v pičlih štirih urah — kar se mi je zdel neverjeten uspeh. Nakar sem moral na ekspedicijo Poljane–Bežigrad–center–Dolgi most–Savsko naselje–Dolgi most–Poljane. Prevozil sem čez 40 kilometrov!

Ker sem preveč utrujen, ne bom utrujal s podrobnostmi. Imam pa nekaj praktičbih in nostalgičnih pripomb.

Kot stranka oz. obiskovalec HAAB lahko zastonj parkirate v podzemni garaži pod Steklenim dvorom. V centru je (bilo) seveda drugače: ker se mi je preveč mudilo v SKB, mi je bila predaleč celo garaža na Trdinovi, zato sem parkiral v garaži Grand Hotela Union (pod bivšim Holiday Innom). Za približno pol ure sem plačal 8 evrov in pol! Tam imajo namreč samo poldnevno in dnevno tarifo!

Za približno enako dolgo parkiranje pod novim DURS-om pri žalskem rondoju pa sem plačal 80 centov.

Kje so tisti časi, ko smo te zadeve urejali na Adamič-Lundrovem nabrežju! Saj ne, da bi kdajkoli šel na DURS z veseljem, ampak na tistih vegastih hodnikih s škripajočim parketom in v zatohlih pisarnah sem se precej bolje počutil kot v fifties-modernistični zgradbi na Trubarjevi, kamor so se v vmesnem obdobju začasno preselili, kaj šele kot v tej najnovejši. Razlika je očitna. Na starih dveh naslovih si povedal vratarju, kam greš — klasični sta bili recimo sobi 206 za odmero dohodnine ali soba 221 za prispevke —, on pa je s prijaznim migljajem glave odobril tvoj vstop.

Na Davčni ulici 1 pa je vse drugače. Najprej ne najdeš izhoda iz garaže, potem ne najdeš vhoda v zgradbo. V velikanski stekleni in kovinski veži se nazadnje le prijaviš enemu od treh vratarjev, se mu izkažeš z dokumentom, počakaš, da te zabeleži, potem pa te napoti (kot mene danes) v sobo F104(a).

Neskončni hodniki, razvejani v nedogled, v glavnem vse prazno, toda ravno pred tvojimi vrati gužva kot nekoč v Kresiji.

In kar je najbolj tolažilno: še vedno printajo na iglične tiskalnike in na papir z luknjicami na robovih, ki jih potem odtrgajo; in ko “kartica” — torej izpis vseh tvojih akontacij dohodnine in prispevkov s perforiranim robom za odtrgat — leze iz printerja, se še vedno nalaga na tla. Samo nasmeh je bolj grenak, čeprav je tapisom nedvomno nov in posesan.

Trditi, da je bil ta vikend črn, slab, je understatement. Ne. Na trenutke sem se počutil res bedasto in se na koncu že kar malo smilil samemu sebi. Pa saj ni dolgo trajalo.

Vikend smo nameravali preživeti v Portorožu. Ko pa sem v petek popoldne okrog treh še nekam skočil, se je začelo. Motor je nenadoma spremenil zvok, moč pa je drastično pojenjala. Kot človek z občutkom za zaribane renaulte mi je bilo takoj jasno, da to ni spet to — a dejstvo je, da sem ostal na cesti. Po treh dneh! Avto sem prevzel v torek, števec je kazal šele nekaj čez 200 prevoženih kilometrov. Pa saj to ni mogoče!

Podpiram poziv SDS mestnim in občinskim svetnikom po vsej Sloveniji, naj preimenujejo ulice in trge, ki še nosijo Titovo ime, in umaknejo maršalove kipe. Mislim, da sta jugonostalgija in kult Tita bizarnost, kakršna se je lahko razpasla le v tranzicijskih državah, obenem pa znamenje izjemne politične neozaveščenosti, da ne rečem kar nepismenosti. Obžalovanje dobrih, starih časov ter spontano, četudi folklorno negovanje Titovega lika in dela — ali vsaj toleriranje z njim povezanih simbolov — je samo dokaz, da se ljudje ne zavedajo, v kakšnem sistemu so živeli prej in v kakšnem živijo zdaj.

Da se ga mnogi še danes spominjajo z naklonjenostjo, je verjetno zadnja, posthumna perfidnost diktatorja s človeško masko. Kdo bi si mislil, da ga bodo indoktrinirani pionirčki iz petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih imeli radi še globoko v svoja zrela leta!

Komaj sem danes zjutraj dobro vstal, mi je v glavi začel zveneti prvi verz tako imenovanega labodjega soneta — sonnet du cygne (ali signe, če pač hočete takole razumeti) Stéphana Mallarméja: “Le vierge, le vivace et le bel aujourd’hui” (“Deviški, vztrajen in prelep današnji dan”, kot se to glasi v mojem prevodu). Šele potem sem se spomnil, da je danes dan za nov avto.

Današnji prevzem espaca je bil precej antiklimaktičen. Šel sem v avtosalon, podpisal za celo mapo papirjev, šel v Trzin na upravno enoto po tablice in prometno, pa spet nazaj v Mengeš (vse to s taksijem) — in to je bilo to. Vonj novega avta sem komaj zaznal. Kilometrski števec se mi ni zdel prav nič neverjeten. Ne, ne veselim se ga kot majhen otrok. Zakaj pa bi se ga? Ker je tako fajn? Ker sem tako dolgo čakal?

Saj ne rečem, nad kišto-kanto sem precej navdušen. Ne vem, ali sem v avtu že sedel v tako udobnih sedežih. Dvolitrski šestnajstventilski turbo bencinar s 170 konji je zame čisto dovolj zmogljiv motor. Glede porabe bom še videl: številke na papirju so obetavne, gnal pa ga po mojem ne bom zelo, ker se mi zdi, da takšen avto voznika ne napeljuje k hitri vožnji. O prostornosti ni vredno izgubljati besed: tako orjaškega prtljažnika še nisem videl , v kabini pa imam občutek, kot da je dolg čez pet metrov (čeprav je le 467 cm).

Motijo me le ročno nastavljivi, neogrevani sedeži in beden radio/CD player. Ko sem naročal avto, nisem resno jemal razlike med “radio CD 4 x 30 W z upravljalnikom ob volanu in MP3 predvajalnikom (serijsko, 0 €)” in “radio CD Clarion 4 x 40 W s CD strežnik spredaj (opcija, 320 €)”. Spomnim se, da sem to videl, vendar sem si lahkomiselno mislil: za deset vatov več pa res ne dam 320 evrov!

Ampak tako pač je, če razvajen človek presede iz bogato opremljenega vel satisa.

Res pa je tudi, da sem se v vel satisu spomnil, da imam ogrevana sprednja sedeža, ponavadi šele ob koncu zime.

Avto je prišel natanko 136 dni po tej peripetiji, približno 100 dni po tem, ko sem ga naročil, in natanko en dan po obljubljenem roku. Ni minilo, kot bi mignil, je pa minilo. Saj ni bil tak problem. Je pa vseeno super, da spet imamo avto.

Medijska fraza tedna je “vidno pretreseni” — označuje pa psihično stanje tistih, ki so si po službeni dolžnosti ogledali odkrite posmrtne ostanke brezpravno pobitih maja ali junija 1945 v rudniškem rovu sv. Barbare pri Laškem. Kot še marsikatera medijska fraza je tudi ta tavtološka: kakšen pa naj bo človek, ki je pravkar videl nekaj stotin okostnjakov, nametanih na kup, če ne “vidno pretresen”?

Toda kot v vsaki obrabljeni frazi je tudi v tej zrno resnice. In kot v vsaki resnici je tudi v tej ščepec ironije.

Nokia 5800 XpressMusic je zame čisto razočaranje. Že kot kos hardvera je telefon precej slabe izdelave, za nameček pa je slaba tudi 5. verzija — “edicija” — operacijskega sistema S60. Flipanje ekrana iz pokončnega formata v ležečega je razen pri fotkah in na nekaterih internetnih straneh precej useless zadeva, saj v ležečem formatu velik del ekrana na desnem robu požrejo kdo ve zakaj velike soft tipke (ali ponavadi celo samo dve), tako da ostane uporabnik daleč od formata 16 : 9. Tipkanje je bedno. Ironično je, da je najbolj uporaben način vnosa teksta (virtualna) alfanumerična tipkovnica, na katero tipkamo tako kot na klasičnih telefonih. Celozaslonska qwerty tipkovnica je obupna, daktilokventno tako rekoč neuporabna za kogarkoli razen za fantke do dvanajst let. Vleči stylus kar naprej ven pa not pa ven pa not iz vogalčka telefona in nazaj je dolgočasno in duhamorno — prste pa ekran uboga tako-tako. Prepoznavanja pisave se sploh nisem lotil, ker se mi ne ljubi. Tukajle je nekaj screenshotov:

Celozaslonske qwerty tipkovnice ne morem pokazati, ker Best Screen Snap na telefonih, ki flipajo ekran, zaenkrat ne deluje v ležečem formatu.

Žiga Debeljak je pri ljudeh in medijih priljubljen zato, ker je že na daleč drugačen od drugih v njegovem socialnem segmentu. Njegova nešportna postava in bledičen baby face vzbujata sume, da še ni šel mimo fitnesa ali solarija, oboje pa posrečeno dopolnjuje frizura pridnega fanta. Lansiral je modo piflarskih, oglatih in ozkih fancy očal, s kakršnimi so ga zaman posnemali Kordež, Virant in Žerjav in mnogi drugi, ki so hoteli delovati rigorozneje. Za razliko od drugih ima tudi simpatično ženo in za nameček posluša Wagnerja! (Tu nisem nikoli vedel, ali ni to PR poza: razen enega dejanja iz Tannhäuserja je Wagner še meni neposlušljiv.) Nastopa tudi v knjižnih krožkih Mance Košir, kjer zna sproščeno in kompetentno kramljati z literati. Izguba staršev v ranem otroštvu ga dela še bolj človeškega. Po populističnem polbogu najboljšega sosedstva je bil urbano kultivirani in ravno prav elitistični vunderkind s skrbno negovanim imidžem menedžerskega morskega psa s človeškim obrazom vsekakor dobrodošla osvežitev, ki bi jo znal ceniti celo sam Semolič. Mercatorjeve delavke, ki so jokale za Jankovićem, so bile najbrž malo razočarane, ampak kaj pa one vejo.