Za narodov blogor

Ko sem konec sedemdesetih postal potrošnik piva, je trg (v narekovajih) deloval (v narekovajih) takole: vzhodno od Trojan si lahko naročal ali kupoval laško, zahodno pa union. To ni bil kak socialistični vic ali urbana legenda. To je bilo res. Vzhodno od Trojan ni niso stregli in prodajali uniona, zahodno pa ne zlatoroga.

Kakorkoli, prevzem ljubljanske identitete po letu 1982 je zato vključeval tudi preklop na union pivo. Ker sem do takrat že ugotovil, da navadnih svetlih piv tako ali tako ne ločim, to sicer ni bilo zelo težko. V mojih študentskih letih smo lahko izbirali medm navadni unionom in ležakom. To je bilo to.

Največja bizarnost, ki jo je Peter Božič ― mestni svetnik MOL na Listi Zorana Jankovića, pobudnik poimenovanja neke ljubljanske mestne vpadnice (ki je še ni) Avenija maršala Tita in predsednik komisije MOL za poimenovanja ulic ― izustil v intervjuju v zadnjem Nedeljskem, je tale: “Piramida [kot metafora preteklosti; op. M.C.] kajpak meče senco. To so povojni poboji, Goli otok, zatiranje kmetov in še kaj bi se našlo. Večja je [sic!] piramida, večja je senca. Toda zato je menda ne bomo kar podrli!?”

Kot argument za (ponovno) poimenovanje ulice po Titu je to približno enako prepričljivo, kot če bi rekli, da Avenija maršala Tita bo in pika, ker se je tako odločil Peter Božič. Ampak saj so nam vendar postregli z raziskavami! Te kažejo, da se približno dve tretjini Ljubljančanov strinja s predlogom. Resda je on tisti, ki je to formalno predlagal ― vendar je tudi jasno, da je Peter Božič le antena za neumne ideje, ki so v zraku.

Predviden je bil valček. Pričakoval sem, da bo se bend potrudil in urezal kakšnega malo bolj funky Straussa, ampak sem se zmotil. Zaigrali so na um-pa-pa klonirano verzijo Vjeruj u ljubav od Oliverja Dragojevića. Od vse mogoče tričetrtinske glasbene literature, ki na svetu obstaja, si za valček omislijo Oliverja Dragojevića! Ubogi Dalmatinci. Ali kdo? No, to nikakor ni bil pravi trenutek za zmrdovanje. Še več! Ko sva se z Lizo nekako ujela — kar po moji štorasti zaslugi ni bilo čisto enostavno —, sem začel zraven celo peti. Nazadnje pa sem se tako razživel, da sem to grande valse trop brillante zaključil v tango pozi z dolgo rožo med zobmi v stilu Osgooda Fieldinga III.

To se je dogajalo sinoči v hali A na Gospodarcu. Bil je neponovljiv večer. Dočakal sem, da je maturantka prišla po očeta in ga peljala plesat.

In potem sva plesala in plesala še fokstrot in tvist — ali morda čarlston? — na (respektivno) Dan ljubezni in Zemlja pleše. Ni treba posebej poudarjati, da sva zraven tudi pela. Okrog naju je plesalo še najmanj sto parov fotrov in hčera, meni pa enkrat v življenju ni bilo nerodno, da počnem take neumnosti.

No, če sem čisto odkrit, sva že na Lizini valeti plesala Račke! To je bilo še veliko bolj neverjetno.

Liberalen kot sem, sva šla z Lizo enkrat, dvakrat skupaj na cigareto. No, tako liberalen pa spet nisem: prvič sva kadila skupaj pred dvema tednoma, po njeni šolski produkciji Queneaujevih Vaj v slogu — in še takrat je ona vprašala, ali bi me motilo, če bi prižgala.

Moj naslednji maturantski ples bo leta 2025.

Včeraj ob 11:34 — navajam uro, ko sem prejel avtomatski potrdilni mail — sem na Amazon.co.uk naročil teh pet cedejev, ob 20:42 pa sem prejel mail, da je pošiljka odpremljena.

Naročil sem jih z ekspresno pošto. (Cedeje vedno naročam ekspresno, ker sem enkrat samkrat, ko sem jih naročil navadno, dobil polomljene.) Potihem sem upal, da bo paketek prispel do petka, ker potem ga ne bi mogel prevzeti do naslednjega ponedeljka (4. maja).

No, danes dopoldne okrog 11. ure pa je prišel poštar. Bil je paket od Amazona. Najprej sem pomislil, da je pa to res katastrofa, da imam tako slab spomin, da se že za teden ali dva nazaj ne spomnim, da sem nekaj naročil na Amazonu. Kaj že to bilo? Knjiga? Katera že? Ko sem odprl, pa se je izkazalo, da je teh pet cedejev že prišlo! Kako je to mogoče? Ali imajo dispečerski center v Mestnem logu ali kje?

Ne, nimajo. Naslov, s katerega je paket prispel, se glasi: Amazon, Crymlyn Burrows, Swansea SA1 8QX, UK. Od tukaj. 1863 kilometrov ali 18 ur od Ljubljane (po cesti).

Najbrž sem imel samo srečo.

Skoraj štirideset let sem mlajši od dr. Franceta Bučarja, pa sem že zdaj skoraj tak siten star nergač kot on. Zato do njega ne smem biti zelo kritičen. V njem bi rad videl modreca, ki je bil pred dvajsetimi, petnajstimi leti vedno zraven pri državniških zadevah in pri tem tudi vedno prav ravnal. Vendar tega ne morem brez rezerve. Moti me njegova vzvišena poza človeka, ki ― čeprav z razlogom ― avtoritativno, a vse preveč lahkotno sesuva razmere, ki jih je sam soustvarjal. Kot da bi gledal Vidmarja, le da govori hitreje in bolj nepremišljeno.

Bučarjevi novi knjigi ne moremo očitati prav nepremišljenosti, niti je primerjati recimo z Ruplovimi literarno-političnimi liturgijami. Je pa res, da “Slovenci in prihodnost” ni nič drugega kot še eden teh tipično modrovalskih in ne preveč berljivih prispevkov osrednjih osamosvojiteljskih figur, ki poskušajo intelektualno osmisliti to, kar s(m)o v letih 1990/91 storili in dosegli, in retrospektivno razložiti, kaj je šlo narobe.

Glede na to, da še na nobeni fotografiji za osebni dokument nikoli nisem izgledal normalen, niti še nisem videl nobenega osebnega dokumenta človeka, ki ga poznam, na katerem bi na fotografiji izgledal normalen, je tale Jonasova fotka za njegovo prvo osebno izkaznico skorajda umetniški portret.

Sicer pa je urejanje dokumentov na upravni enoti v Tobačni postalo precej znosno — zlasti v primerjavi s še ne tako davnimi kalvarijami na Mačkovi. Ne gre samo za to, da so prostori lepše urejeni in da dobiš listek za čakalno vrsto. Predvsem je prednost v tem, da je med samimi čakajočimi ter med čakajočimi in uradniki oz. okenci potrebna distanca. Najbrž je bolj medčloveška bližina kot pa čakanje sámo tisto, kar ljudi dela nervozne.

Izdelava osebne ponavadi traja sedem delovnih dni, proti plačilu pa vam jo izdelajo tudi v treh ali štirih dneh. Za evro in pol! Zakaj se niso tega že prej spomnili? No, tokrat je bilo to res urgentno, ker gremo naslednji teden prvič z Jonasom čez južno mejo.

Ko je uradnik poskeniral Jonasovo fotografijo, mi jo je na moje presenečenje vrnil. Zakaj pa nam fotografski servisi potem natisnejo fotke v toliko izvodih, sem ga vprašal. Saj jim ne bi bilo treba, je odvrnil. Odkar obstaja storitev eFotograf, lahko fotografijo uploadajo na strežnik in vam dajo osebno dostopno kodo, s katero potem pridete na upravno enoto, mi pa jo downloadamo za dokument.

Grem stavit, da je ta varianta bistveno cenejša: osem fotk je namreč stalo 10 € — ne da bi mi sploh povedali za drugo možnost. Res pa je tudi, da si bomo preostanek primerkov lepo razdelili po denarnicah. Po starem. Analogno.

Trajalo je več kot petindvajset, skoraj trideset let, da so Laibachi postali ljudski. Morda zato, ker so igrali Wagnerja? Volkswagnerja? A kakorkoli: tudi to smo dočakali, da so se prišli po koncu koncerta vljudno in plebejsko priklonit — no, vsaj pevec Milan Fras s svojo trademark smešno kapo z naušniki poklapanega ptičarja, ki je po gledališko prijel za roko dve od štirih vokalistk in se globoko priklonil.

A brez cinizma: včerajšnji koncert Laibachov v Cankarjevem domu je bil nedvomno najboljši njihov, kar sem jih kdaj slišal.

Do pred nekaj dnevi sem živel v zmoti, da je Munro Leaf, avtor Zgodbe o Ferdinandu (z. t. k. Bikec Ferdinand) Španec. Glede na vsebino sem mu to pripisoval že vse od takrat, ko sem to otroško klasiko pred plus-minus štiridesetimi leti prvič bral. Še več! V skladu s španskimi pravopisnimi pravili sem mu v luknjastem spominu namenil celo naglas, da bi priimek ja prebral tako, kot se mi je davno zdelo, da je prav: Leáf.

Jonas za T-2, jaz pa za Telekom Slovenije. Za razliko od njega zastonj in nasploh z manj medijskega pompa, tako rekoč sploh ne reklamno. Tega jim nisem mogel zavrniti, no, vsaj ne Darinki. Ideja se mi je sicer zdela nekoliko za lase privlečena, ampak oglaševalci pač imajo svojo svobodo kreativnosti. Podatki, ki jih vidite, so razen imena, starosti — pa še tu malo prehitevajo — in poklica namreč vsi fiktivni. Sploh pa, kako pa bi lahko digitalni fajli postali realni na papirju?

Kakorkoli, tole so mi te dni poslali na vpogled, preden gre v tisk. Siva ne bo siva, ampak shiny srebrna. Fotografiral je Tomo Brejc — avtor teksta M.C. v tem linku nisem jaz — in izbral tole fotko. Sam bi gotovo kakšno drugo, ampak tudi prav. Ne morem kar naprej (iz)gledati kot kakšen zoprnež. Suknjič je moj, by the way, srajca pa ne. Nikoli si ne bi mislil, da H&M srajca na meni kar dobro igleda. Ali pa je to možno le na fotki? Bil je enouren fotosešn s preoblačenjem, bilo mi je kar malo odveč, ampak sem se potrudil. Poleg mene bodo v Telekomovem letnem poročilu nastopili tudi Magnifico, Primož Kozmus in še kdo, ki se ga ta hip ne spomnim.

Teme, ki bi se jih bilo vredno lotiti v kolumni, se včasih kar prehitevajo in izpodrivajo. Čez teden se nabere toliko pomembnih ali zgovornih stvari, o katerih bi rad kaj povedal, da moram kot kolumnist paziti tudi na to, da ne bi pošiljal neprimernih signalov že s tem, da o nečem ne pišem. Takih tem je ne le vedno več, temveč so tudi vedno bolj neverjetne. Je to to, čemur rečemo negotovi, burni, zmedeni časi? Ali pa živimo v družbi, ki se pravil drži samo poljubno? Je tranzicija zares izbruhnila šele zdaj, ko smo že mislili, da je je (skoraj) konec?

Najbrž nima smisla, da bi se redno in tako rekoč permanentno zgražal nad kavarno Pločnik — emm, Plečnik? … Tromostovje? … Konjski rep? To sem nekoč že počel, pravzaprav celo večkrat. Saj nisem mislil, da bo zaleglo, ampak tole danes je pa res bil zdrk v skrajni primitivizem.

Počasi stopam z Jonasom po Wolfovi proti Prešercu in se že vnaprej požvižgam na Konjski rep. Od nekod prihaja izmaličen zvok glasbe. Na vogalu pri UniCredit banki se izkaže, da imajo svirko prav pri Konjskem repu. Pogledam, prisluhnem — in ne morem verjeti očem! Tip na odrčku obupno fuša v mikrofon in se spremlja na sintesajzer. “Poslije kiše uvijek dođe sunce,” če se prav spomnim. Med drugim. Pa takega sranja ne slišiš več niti na terasah hrvaških hotelov!

V stari Ljubljani je bilo ljudi kot listja in trave, med njimi tudi veliko turistov. Si predstavljate, kako češko — bolj češko od hrvaškega originala, sploh ne dvomim! — se jim mora zdeti, ko zaslišijo tipa, ki obupno fuša in se spremlja na sinesajzer? In to ne na terasi cenenega hotela, ampak sredi mesta — ki (vsaj tam) sploh ne zgleda tako slabo.

Dvajset minut prej sem šel mimo hiše — enega teh domnevnih ljubljanskih kulturnozgodovinskih spomenikov —, ki je bila umazano oker barve. Spomnil sem se izjave arhitekta Boštjana Vuge v včerajšnji Sobotni prilogi Dela, da je umazano oker barva barva Ljubljane. Iz žepa sem potegnil telefon, jo pofotografiral in mu poslal MMS. Ampak tole na Tromostovju … To je bila barva kulturnega sranja.

Nisem si mogel kaj, da ne bi dela tega grozodejstva tonsko posnel. Tule je posnetek, če koga zanima. Od začetka nisem bil dovolj blizu, potem pa nekaj časa ja. Fade out pa je tako rekoč naraven in pomeni moje oddaljevanje.

Danes zjutraj sem šel na EPL, kjer sem v desetih minutah kupil MacBooka. Tja sem sicer prišel z namenom, da nabavim MacBook Proja (15-palčnega); pred dnevi so mi že poslali predračun. Ko pa sem ga zagledal, se mi je zazdel ogromen. Heh, po sedmih letih 12-inčerjev nisem več vajen velikih (večjih) laptopov. Tako sem se potem na vrat, na nos odločil za MacBooka in s tem efektno prišparal skoraj 600 evrov.

No, po desetih letih, odkar sem nazadnje kupil računalnik za svoj denar, 1.250 evrov tudi ni več vsota, ki bi je bil vajen. Ampak kaj hočem, zob časa je mojega štiri leta starega PowerBooka že kar dobro načel.

Dodogek dneva pa je bila popoldanska fotka, ki mi je uspela med parkiranjem na tržnici, preden smo odbrzeli v BTC po Stokkejev tripp-trapp stolček. Oskar nikoli ne izstopi iz avta, ne da bi vsaj malo “šofiral”.

Današnje Delo poroča o novi komisiji za dodeljevanje sredstev za sofinanciranje programskih vsebin medijev: njen član je postal tudi Jure Apih, ki je kot tedanji direktor trženja sprejel odločitev, da Delo preneha izdajati Razglede.

Razpis, ki ga že nekaj let objavlja Ministrstvo za kulturo, je namenjen pluralizaciji medijskih vsebin. Torej temu, da bi ljudje v slovenskem kulturnem okolju imeli čim več pametnega brati (gledati, poslušati). Imenovanje človeka, ki je efektivno poskrbel za zmanjšanje pluralizma tiskanih medijev, v komisijo, ki za to skrbi, je v tem smislu precej ironično.

Glede na to, da Razgledov skoraj deset let ni več, je upravičeno domnevati, da se je na ta račun nabral kakšen milijon evrov, ki bi jih lahko porabili zdaj — s čimer pa se najbrž ne bi strinjali lastniki delnic Pivovarne Laško.

Pa še disclaimer: ta zapis je v bistvu brezpredmeten, ker bi Apiha za člana komisije imenoval jaz, če bi dobil službo generalnega direktorja direktorata za medije — imenoval pa ga verjetno ne bi.

Danes je bil idealen dan za golf. Vse se je ujemalo: prosti čas, vreme, forma, prijatelji.

Kraljevo igrišče na Bledu (18 lukenj) je krajinsko najlepše, igralno najbolj zanimivo, se pravi ne prelahko in ne preveč zajebano — če ne štejemo bunkerjev, ki jih je za moj okus absolutno preveč, ampak sem seveda pristranski, ker se praviloma le komaj izkopljem iz peska —, pa tudi najbolje vzdrževano od vseh v Sloveniji. Backdrop je fascinanten zlasti v tem letnem času, ko v gorah leži še sneg, v dolini pa igramo že v kratkih rokavih.

V teh težkih in zmedenih časih je spet aktualna — ne pa tudi zaželena — debata ali bog ne daj celo dilema med levičarstvom in desničarstvom. A ker ta trenutek niso v ospredju politični pretresi, temveč ekonomski, je bolje govoriti o dihotomiji med levičarji in liberalci v globalnem pomenu te besede — ali morda kratko-malo med socialisti ali celo komunisti (kripto-, neo-) na eni strani in kapitalisti na drugi.

Prejšnji petek sem bral Večer in se spraševal, ali morda Vesna Vuk Godina živi na Marsu. V kolumni je namreč zapisala, da so v času recesije levičarji lahko “spet vidni” — a ne v Sloveniji, kjer šele “sramežljivo gomazijo” iz svojih lukenj, kamor so se poskrili. Tega ne razumem. Kako ne vidi, da so kvečjemu desničarji tisti, ki so se poskrili, medtem ko se levičarji povsem nesramežljivo in dominantno sončijo na medijskih plažah? Le tu in tam se pojavi kak fanatičen desničar — fanatičen ne iz prepričanja, temveč zato, ker si sploh upa iz svoje luknje —, pa ga nasprotujoča opcija brž orkestrirano (čeprav kakofonično) naskoči. Kako mu ni nerodno? Ali ni levičarstvo samoumevno?

Enkrat v začetku leta sem si odprl account na Twitterju — seveda iz čiste radovednosti. Na vprašanje: “What are you doing?” sem piflarsko in ne preveč domiselno odgovoril “writing”. Potem sem za nekaj časa na vse skupaj pozabil, dokler se ni začelo v zadnjih tednih pisati o vzponu Twitterja. Pred tremi dnevi sem iz ponovno obujenega testnega firbca objavil neumnost, da “kadim na balkonu, medtem ko se peče pizza” — v prevodu: “Zdravo, svet!” ali “Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!” (moja pogruntavščina na Blogosu) —, danes zvečer pa sem zadevo reaktiviral. Karkoli že to pomeni. Naštimal sem si profil (ne dokončno), dodal avatar (ne tako zoprno fotko kot na Blogosu, čeprav bolj smešno) in si na telefon naložil Gravity, softver za tvitanje za S60 3rd Edition. (Saj res: sem že omenil, da spet uporabljam dobro, staro E90?) Fajn. Tvitanje je vsekakor nekaj, kar lahko človek počne po telefonu.