Za narodov blogor

Guess what? Ko sem že mislil, da me ne mara več, in ko je tako rekoč kot kafra izginila iz komentatorske kabine na mojem blogu, mi je poslala darilo za rojstni dan. Jasna. Poslala že dan prej, da je ja prispelo prav na datum. DVD od Rogerja Watersa, In the Flesh – Live. Hvala.

Prvo čestitko sem prejel po mesidžu že ob 0:02. Katera skrivna oboževalka se je pa tokrat spomnila name, sem pomislil, ampak je bil prijatelj, ki je — po mojem in če se ne motim — v tistem trenutku pil pivo v Münchnu in se kdo ve zakaj raznežil.

Prvo jutranjo čestitko pa je še pred osmo uro zjutraj poslala moja pastorka. (Tako ji še vedno rečem, kaj pa naj?) Ironično je, da pa je lastna hčerka pozabila. Okrog poldneva, ko sem ji nastavil lice za lupčka, me je čudno pogledala, se končno lopnila po čelu in me objela. Dal sem ji opravičeno: danes namreč piše maturo iz slovenščine. Slovnico. Res pa je, da sem najbrž bolj nervozen jaz kot ona sama. Pa saj bi se na tem izpitu nedvomno slabše odrezal kot ona.

Tadej me je vprašal, ali so ti “visoki” jubileji zelo drugačni od tistih prejšnjih. Odgovoril sem, da niti ne, da pa obstaja manjša verjetnost, da bo človek dobil torto. Dejansko sem si jo šel sam kupit v Rustiko. Tri četrtine rahlega gozdička. Saj nisem nameraval svečk vanjo zabadati.

Pred Rustiko sem srečal svojo na lepem prijazno bivšo svakinjo in ji med drugim razložil namen mojega obiska slaščičarne. Rekla je, da mi bo ona kupila torto, vendar ji tega nisem dovolil. Tako mi je potem podarila (po mojem izboru) pet kandiranih mandarin s črno čokolado.

Obstaja teorija, po kateri Luka Novak vodi svoje poslovne operacije samo zato, da lahko kaj lepega, pametnega, zanimivega, uporabnega poklanja prijateljem za rojstni dan. Tako sem letos dobil Kuhajmo z Nigello in tibetanske vaje. Pri tvojih letih skrajni čas, je rekel Luka.

Po nekoliko dietnem (brezmesnem) in zgodnjem kosilu z gozdičkom za desert sem se proti večeru odločil, da bom pripravil Nigelline ameriške palačinke s panceto in javorovim sirupom. Izpadlo je odlično in je bilo dobesedno razgrabljeno.

Še Jonas je malo požvečil s svojima dvema zobkoma — samo testo, seveda. S panceto sem si upal jesti samo jaz. Moram priznati, da je sladko-slana kombinacija proti pričakovanjem izvrstna. Nazadnje je skoraj zmanjkalo javorovega sirupa, ker si ga je Oskar sam polival čez palačinko in je nazadnje vse plavalo. Pozneje sem postal malo nejevoljen, ko sem pri poročilih ujel, da je DM umaknil Alnaturine lešnike iz prodaje zaradi vsebnosti pesticidov. Tudi javorov sirup je namreč Alnaturin.

V ponedeljek, ko sem častil naš običajni ponedeljkov Stammtisch — ne, ne hodimo več v Žmauca —, sem dobil še nekaj majhnih golferskih, enoloških in pivskih pozornosti od prijateljev. Seveda pa sem bil najbolj vesel sončnih očal od Nine. Moji najboljši špegli ever. Res.

Zdaj pa rabim samo še korekcijska. Zadnjič sem bil v Clarusu na pregledu. Namerili so mi +1. (Zakaj nisem bil presenečen?) Pregled je zastonj, če očala naročiš pri njih. To bom še videl. Mogoče pa ne bojo imeli takih, ki bi mi bila všeč? Raje plačam pregled za nazaj, saj je samo 20 evrov. Kakorkoli, omislil si bom multifokalna. Zgoraj brez, spodaj plus ena. Če jih namreč ne bom nosil ves čas, jih ne bom nosil nikoli.

Odvoz kosovnega materiala se mi je vedno zdel nekaj smešnega in bizarnega — nekaj zelo suburbanega in obenem takega, kar bi v bistvu pasalo le v Melje ali na Rakovo Jelšo. Ampak če dobro razmislim, zakaj pa ljudje ne bi smeli imeti možnosti, da se znebijo odvečne krame (ki je še veliko bolj čudna od birokratskega izraza, ki jo po nemarnem omenja)? Ne vem, kaj se s tem potem zgodi oz. kako to konča. Upam samo, da je enako ekološko, kot je praktično. Morda bi še sam moral razmisliti, ali imam kaj takega, kar bi lahko naložili in odpeljali v večna smetišča.

A kakorkoli, pravkar sem imel šov s kosovnim materialom — live on stage, right under my window. Bog ve, kaj so si mislili nakladači o človeku, ki ob enih zjutraj fotografira njihov dirty job, medtem ko mu pnevmatična kljuka grabilka — ali kako se temu reče — binglja pod oknom.

Nisem si mislil, da bo fotografija tako zelo uspela. Najprej sem jo mislil dati na Twitter, ampak je predobra. Klik za full size.

Sem prvi slovenski uporabnik nove Nokie E75, ki je odkril hrošča v operacijskem sistemu (V.100.48.78) tega telefona. Možno je domnevati, da Finska sabotersko nagaja Sloveniji zaradi zamer pri naročilu osemkolesnih oklepnikov.

O čem govorim? Ko zaženemo program Kamera in kliknemo ikono za nastavitve scenskih načinov (makro, nočna itd.), telefon skoči iz programa nazaj na začetni zaslon. Slikati je torej mogoče le z avtomatiko. Pomislil sem že, da bi aparat vrnil Mobitelu in zahteval novega — zlasti omenjena načina namreč rad in pogosto uporabljam —, pa sem se nekaj spomnil.

Nebodigalen sem poklical pristojnega mojstra na Teleray in mu povedal za problem. Kmalu je vrnil klic in razburjen povedal, da sem premierno odkril hrošča, ki pa paradoksalno gloda le v primeru, če je jezik telefona nastavljen na slovenščino. Sam je preklopil na angleščino in ugotovil, da nastavitve scenskih načinov funkcionirajo normalno. In že piše poročilo, je še pripomnil, ki ga bo poslal na Finsko, da bodo napako v novih updatih sistema odpravili.

Delovanja v drugih jezikih nisem preverjal. Nekoč sem si nekega ericssona, enega svojih prvih mobitelov, za hec nastavil na finščino. Trajalo je celo večnost, preden mi ga je uspelo nastaviti nazaj.

Po prenagljeni polomiji z Nokio 5800 XpressMusic sem se nazadnje odločil za epetinsedemdesetko. Mislim, da sem končno našel pravi telefon. Ni se mi več dalo nositi s sabo naokrog tega cegla od Nokie E90 Communicatorja. In navsezadnje, zdržal je — jaz pa tudi — skoraj dve leti (v dveh pojavnih oblikah), preden se je začel kvariti.

Kot heavy user rabim dober telefon, ampak ta business light varianta, da tako rečem, je ravno prav. Všeč mi je, ker je relativno majhen in tanek in lahek — tako rekoč idealen za naveličanega in razočaranega uporabnika E90. Primerjava volumnov (69 cm³ : 140 cm³) pokaže, da je tehnologija v E75 dvakrat bolj zgoščena kot v E90. Seveda ni treba posebej poudarjati, koliko bolj praktično je rokovanje s toliko manšim telefonom.

Za koristne informacije in mnenja o uporabnosti E75 naj napotim na vsestransko in fair-enough recenzijo na All About Symbianu (Rafe Blandford, Steve Litchfield, Ewan Spence). Tam je v bistvu vse, kar morate vedeti o tem telefonu.

PS: Primerjava tipk okrog D-pada na numerični tipkovnici E75 (levo) in E66.

Obeleževanje dvestoletnice ustanovitve Ilirskih provinc me spominja na marketinško akcijo “le beaujolais nouveau est arrivé”. Samo Francozi ― no, Georges Duboeuf, kralj božoja ― so sposobni napumpati prodajo kislice (v primerjavi s katero je še cviček vinarska mojstrovina) do te mere, da je tretji četrtek v novembru v dobrih dveh desetletjih postal skoraj epohalnejši dogodek kot sam St. Patrick’s Day, ki je bil tradicionalni irski praznik že pred zapovedano globalnim nalivanjem z guinnessom.

To z Ilirskimi provincami je nekaj podobnega, le da ciljna skupina sama targetira tržnika. Recimo, da je možno, da je testo nekomu bolj všeč od peciva (kot se je izrazil vinski kritik) ― ni pa zelo okusno.

Danes mi je bilo kar malo žal, da ne kandidiram za evropskega poslanca. Medtem ko sem se jaz, oče maturantke, prerival v gneči na nivoju pločnika — in dvigoval fotoaparat visoko nad glavo, da bi ja dobil vsaj malo uporaben rakurz za posnetek masovne maturantske kvadrilje za vpis v Gunnessovo knjigo rekordov —, pa je na edini tribuni, sicer provizorično montirani na šleper, parkiran med Figovcem in ploščadjo pred Metalko, poziral cel kup kandidatov za evropske poslance. To se mi je zdelo malo krivično. Ajde, Zoki župančina, ne rečem, brez njega ne gre, pa tudi Mobitelova itak majca mu je zelo pasala. Po dolgem času me je zelo razveselil tudi pogled na Dominika long-time-no-see Černjaka. Minister za šolstvo? No, seveda. Ampak kandidati za evroposlance?

In da bi bilo vse skupaj še bolj smešno, si na ograjo tribune navlečejo brazilsko zastavo! No, saj tudi v EU rabimo ordem e progresso, a ne?

Hudiča! Ta hip v Odmevih gledam blok o aktivnostih kandidatov in ugotavljam, da je bilo postavanje Jelka Kacina (LDS), Milana Zvera (SDS) ter Zorana Thalerja in Tanje Fajon (SD) na tribuni več kot samo firbec, saj so v nadaljevanju z maturanti zaplesali kan-kan in se pustili posneti za Odmeve.

Včeraj dopoldne, ko smo se peljali v Portorož, sem na Valu 202 poslušal Nedeljskega gosta oz. gostjo — Svetlano Makarovič. Nekje pri Ravbarkomandi sem se skoraj zaletel, ko sem slišal vprašanje v zvezi z Razgledi in odgovor, da ja, da je pisala kolumne za Razglede, dokler se ni skregala s Crnkovičem, “kar seveda ni čudno.”

Slovenski novinarji nikoli ne vztrajajo pri nekem vprašanju, če intervjuvanec ne odgovori v celoti oz. če naloži kaj izmuzljivega ali celo tendencioznega. No, svojo bivšo ženo — ki se tega s Svetlano morda še spomni — še nekako razumem, da ni insistirala, saj vem, da se na radiu ne bi rada zapletala v pogovore o meni, karkoli že bi bila tema. O incidentu s Svetlano oz. z Avsenikom sem že pisal lani tukajle, ampak naj še enkrat prilepim paragraf, kjer je to opisano — da ne bi kdo slučajno pomislil, da sem jaz tisti, ki je tukaj konfliktna oseba, s katero se ne bi bilo težko skregati:

Drugi epilog pa je zgodba s Svetlano Makarovič, tedanjo kolumnistko Razgledov. Dan potem, ko je izšla številka z Avsenikom, se je oglasila v uredništvu. Prišla je v mojo pisarno in me s svojim pisig glasom vprašala, ali se mi ne bi zdelo bolj primerno objaviti intervju z njo kot pa s tem govedarjem — in pri tem mahala s svežimi Razgledi. Spravljivo sem odvrnil, da bi verjetno že prišla na vrsto, če ne bi bila ravno naša kolumnistka, ampak da tudi to ne pomeni, da morda ne bo dočakala intervjuja že prav kmalu. Hvala lepa, je rekla, ampak to da ji je zdaj pač pod častjo, ker smo objavili tegale govedarja, ki je uničil slovensko ljudsko glasbo, in da ona v takem časopisu tudi ne bo več kolumnistka. In je šla. In res nehala pisati kolumne.

Staro veščo sicer cenim, zlasti seveda njena dela, tako za odrasle kot za otroke, pa tudi sicer se mi zdi zelo duhovita. Jasno mi je, da v glavnem populistično naklada, vendar zna to briljantno povedati. Tudi to v zvezi z Razgledi je briljantno povedala, le da na moj račun. Toliko v vednost — ker na radiu pač ni pisem bralcev.

V sredo ponoči sem na TVS gledal eno tistih klasično duhamornih Omizij o kulturi, ki si je za iztočnico vzelo absurdno ambiciozno zamisel, ali bi bilo nemara dobro ukiniti Ministrstvo za kulturo. To da večino sredstev porabi za plače zaposlenih in elektriko, namesto da bi produciralo vsebine. Med raztresenim poslušanjem govorcev izza zaslona laptopa pa me je prešinila genialna ideja. Domislil sem se, kako brez škode za program in gledalce, pa tudi za vse druge, vključno z zaposlenimi in politiki, prenoviti RTV Slovenija. Obstoječe oddelke, enote, uredništva, službe bi postopoma ukinjali, istočasno in paralelno pa bi vzpostavljali nove, zasnovane na boljših organizacijskih, finančnih, profesionalnih, produkcijskih, novinarskih in kulturnih standardih. Tako bi v letu ali dveh zrasel nov javni zavod.

Sam pri sebi ne verjamem, da bo stranka Zares uresničila grožnjo in izstopila iz vlade, če bo NLB (ob podpori drugih koalicijskih strank) reprogramirala kredit Infond Holdingu (IFFR)― vendar si želim, da bi jo. Enkrat za spremembo bi res rad dočakal od slovenskega politika ali celo cele stranke, da res naredi tisto, kar reče in kar bi lahko cenili kot pravo potezo, ne pa da se sprijazni s kompromisom, ki bi samo ohranil status quo pometanja smeti pod preprogo.