Arhiv za Julij, 2009

Gremo na morje

Ponedeljek, 27. julij 2009

Nikoli nisem razumel ljudi, ki cele dneve visijo na internetu, potem pa grejo na dopust in se za teden, dva, tri izklopijo in pri tem na družabnih omrežjih za nameček pred odhodom še razglašajo, kako se bodo v offline kameni dobi duhovno spočili in regenerirali za naprej. In da ne bo pomote: nimam v mislih brezveznikov, ki bi jim prijatelji na Facebooku pomenili več kot prijatelji v resničnem življenju, temveč ljudi, ki jim je internet delovno orodje in okolje!

Za primerjavo: ste že kdaj srečali človeka, ki bi doma kolikor-toliko redno bral dnevne časopise, potem pa bi se na počitnicah — seveda na Hrvaškem, kjer so slovenski časopisi izven teritorija edinole dostopni — na lepem odločil, da jih ne bo bral? In to samo zato, da bi se malo spočil?

Biti offline na Hrvaškem ni stvar principielne odločitve, temveč komoditete in varčnosti. Branje slovenskih časopisov pa je nasploh skregano z zdravo pametjo.

Razen v Istri, Kvarnerskem zalivu in Severni Dalmaciji na hrvaškem morju ni bilo nikoli mogoče kupiti slovenskih dnevnih časopisov še isti dan. Južna datumska meja je v tem smislu Zadar. Oziroma je vsaj bila — od letos pa ni več.

Časopisom ne gre več tako dobro, da bi razvajali bralce, in ker so jih nehali razvajati, jim seveda gre še slabše. Toda bodite pozorni na ekonomiko tega nazadovanja. Dolga leta so slovenski časopisi na Hrvaškem stali 9 kun. (Še več: vsa ta leta je bila cena v kunah navedena v glavi časopisa, na istem mestu kot cena v tolarjih ali evrih, natisnjena z enako velikimi črkami — kar je svetovni unikum, kot da so kune rezervna valuta za overseas distribucijo.) No, letos so jih podražili na 10 HRK. Dejstvo je, da nam evidentno slabši produkt — kar pozneje, da ne rečem nepravočasno dostavljen produkt, postan produkt, nedvomno je — poskušajo prodati po višji ceni kot prej.

Še hujša neumnost kot kupovati drage in postane informativne vsebine na papirju pa je v tujini — in še posebej na Hrvaškem — uporabljati internet. Odveč je poudarjati, da nisem eden izmed tistih, ki bi si radi na dopustu odpočili od interneta. Daleč od tega, da bi bil z njim zasvojen: internet sem samo smiselno in racionalno inkorporiral v svoj življenjski stil, zato ga nikoli ne občutim kot breme, ki bi ga moral za boljše počutje kdaj pa kdaj odložiti.

Res pa je, da mi ga na Hrvaškem še nikoli ni upelo inkorporirati v počitniški budžet. Zgodilo se mi je že, da sem za prenesene podatke plačal več, kot me je v istem času stala sama nastanitev. Poskusil sem že tudi s hrvaškim pledplačniškim sistemom, ki pa je tudi bil čisti rop in še tehnično pod kritiko. Moj rekordni mesečni račun za mobitel je znašal skoraj 600 evrov, pri čemer jih je najmanj 500 odpadlo na podatke — in pri tem je treba vedeti, prvič, da seveda nisem bil priklopljen cele dneve, niti ure in ure, in drugič, da je bil ta končni znesek že znižan za 60 odstotkov po zaslugi nekakšnega ugodnostnega deala med slovenskim in hrvaškim operaterjem! Si predstavljate? Zaračunali bi nam 1250 evrov po redni tarifi za normalno, racionalno, dvo- do tritedensko uporabo interneta, potem pa se nas usmilijo in nam zaračunajo samo 500?

Limitiranje tarif za klice in sporočila znotraj EU — in od 1. julija letos tudi tarif za prenos podatkov, čeprav le pri grosističnih zakupih med operaterji, kjer bomo uporabniki le komaj kaj profitirali — je popoln blažev žegen in odvračanje pozornosti od absurda, da morajo tujci v neki državi oziroma gostje v mobilnem omrežju plačati za katerokoli mobilno storitev precej več, kot jo plačujejo domačini. Po skoraj dveh desetletjih mobilne telefonije nas je že zdavnaj minila fascinacija, da lahko telefoniramo od koderkoli. Kljub temu pa še vedno sprejemamo kot nekaj normalnega, da moramo plačati več, če telefoniramo z Eiffelovega stolpa kot Slovenec ali Turek, kot pa nekdo, ki stanuje v XVI. pariškem okrožju. Če se komu to ne zdi čudno, naj pomisli, ali bi bil kot tuji turist pripravljen plačati vstopnico za taisti Eiffelov stolp po višji ceni kot Francoz.

Ubikvitetnost telefoniranja in sploh mobilnega sporočanja je že zdavnaj postala samoumevna, prav tako pa tudi internet — vključno z mobilnim. Res je sicer, da je tudi brezplačnih brezžičnih omrežij vedno več, vendar jih nikoli ne bo toliko, da nam iskanje hotspot lokacij ne bi predstavljalo določenega bremena v našem urniku. Sploh pa do nadaljnega ne moremo pričakovati, da bo zastonj internet v turističnih destinacijah dobrina v izobilju, ne da bi ga navzkrižno subvencionirali z drugimi drago plačljivimi storitvami — še posebej ne na Hrvaškem.

Ali me domači operater kot uporabnika mobilnega interneta v sosednji državi ne more zaščititi? Če velja v tujini recimo zdravstveno zavarovanje, če me lahko za skromno doplačilo pride šlepat AMZS, zakaj potem ne velja tudi internetna tarifa, ki se v domačem omrežju približuje ničli? Je to stvar političnih ali ekonomskih dogovorov? Sam vem le to, da bi s Hrvati takoj zamenjal Jorasa z njegovo bajto vred in še fliko zemlje pri Hotizi v zameno za tako rekoč zastonj internet.

Dnevnikov Objektiv, 25. 7. 2009

  • Share/Bookmark

Noč kobilice

Nedelja, 26. julij 2009

Ni bila tista majhna, simpatična, zelena ali sivkasta grasshopperska kobilica, kakršne sva z Oskarjem še ob sončnem zahodu podila na skrajnem severnem rtu Vira, ampak tista orjaška, ki spominja na (ne zelo) pomanjšanega jastoga. In če že omenjam jastoge: nisem vedel, da imajo pet parov nog in da mnogim kakšna manjka. Od tistih nekaj ducatov v zadarski restavraciji Foša, kjer jih imajo na displeju v akvariju, ki se vleče čez cel šank, skoraj nobeden ni imel vseh deset nog. “Bejž, grdi raki!” je ponavljal Oskar: “Kaj dela raki?”

Ura je bila petnajst do enih in niti najmanj se mi ni ljubilo lotiti deratizacijske oziroma delokustizacijske akcije. Vstal sem v bistvu le zato, da bi ustregel Nini, verjel pa v vse skupaj nisem niti približno. Kako bi lahko s svojo dioptrijo — brez leč ali očal — v skoraj popolni temi videla kobilico na Jonasovi odejici, zloženi na ograji posteljice, pa če bi bila ne vem kako velika? Jaz sem videl samo nekakšno piko ali madež, ki bi zaradi mene lahko bila tudi vzorec. Tako sem z lahkomiselno hrabrostjo, čeprav ne brez slabega občutka sunil odejico skozi vrata na balkon, vendar je pristala na pragu.

Nina pa je vztrajala. To mora ven!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Modna Sobota

Torek, 21. julij 2009

Poznam ljudi, ki iz principa ne kupujejo oblačil hugo boss, ker so prepričani – ali pa naj kar rečem, ker vedo? -, da od ne najnižje prodajne cene modnih izdelkov te blagovne znamke ostane sramotno malo za podplačane delavke tovarne Mura, ki so jih sešile. V glavnem pa smo ljudje oportunisti in temu primerno poljubno upoštevamo etične aspekte globalizirane ekonomije pri svojih potrošniških odločitvah.

Tudi jaz. Hugo Boss bi se mi lahko zameril že s tem, da je v tretjem rajhu šival uniforme za SS. Pa kaj? In kaj ima Hugo Boss sploh z Muro – razen da spretno eksploatira cenejšo, a dovolj sposobno delovno silo? Saj ni Hugo Boss kriv za propad Mure!

Tekstilna industrija je veliko bolj kot druge panoge odvisna ne le od ekonomskih pogojev, v katerih deluje, temveč tudi od kulturnega okolja oziroma življenjskega stila ljudi, ki predstavljajo njen vsaj primarni trg. Razlogi in razlage za katastrofalno stanje slovenske tekstilne (in usnjarske) industrije – z Muro in IUV kot vrhoma ledene gore -, ki jih ekonomisti in politiki tako rekoč stresajo iz rokava, najbrž držijo. Ampak koga to zanima? Mene že ne, kmalu brezposelne delavke pa še manj!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

File | Edit | Format

Torek, 14. julij 2009

Še nedavno sem verjel, da tiskani mediji ne morejo do konca izgoreti in da jih internet ne bo mogel v celoti nadomestiti. Zdaj pa nisem več tako prepričan. Začel sem sprejemati dejstvo, da za zadovoljevanje potrebe po informiranosti ― in posledično za obstoj novinarstva, kakršnega poznamo ― ne rabimo nujno časopisov, kakršne poznamo. Za to bi zadoščal tudi internet, kakršnega še ne poznamo.

Burna razprava, ki na to temo poteka po vsem svetu po vseh možnih kanalih od klasičnega tiska pa do Twitterja, ni zelo akademska, je pa podvržena pobožnim željam internetnih navdušencev in podjetnikov ter strahovom urednikov in izdajateljev tiskanih medijev. Predvsem pa jo zamegljujejo ― čeprav obenem tudi ženejo naprej ― informacijski, tehnološki, ekonomski in kulturni trendi, da ne rečem mode. Zato raje gledam na to problematiko z gospodinjskega stališča, da tako rečem, s stališča moje osebne ekonomike časa in denarja, ki ga porabim za odkrivanje, (i)zbiranje in procesiranje informacij iz različnih virov. Seveda ne trdim, da bom na ta način (prej) odkril vsebinsko sprejemljiv in ekonomsko vzdržen model funkcioniranja, ampak vseeno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Drufovka

Sobota, 11. julij 2009

Pred kratkim me je v trgovini nagovoril neznan človek z besedami: “Marko, živjo, pa kje si ti, se me še kaj spomniš?” in mi ponudil roko v pozdrav.

Vljudno sem odzdravil in se delal veselega, kot da se res poznava. Dejansko se mi je zdel malo znan, vendar nisem imel pojma, kam bi ga dal. Imam slab spomin za obraze. No, imam dober spomin tako za obraze kot za imena, ampak enega in drugega ne znam vedno povezati.

V glavi sem si rolal vse možne filme, v katerih bi lahko srečal tega tipa. Seveda pa nisem mogel skriti zadrege. Videl je, da mi ne gre, in mi je pomagal, češ, a se res ne spomnim, kje sva bila skupaj. Pri teh besedah sem klonil, on pa je rekel: “Drufovka. V vojski sva bila skupaj.”

Drufovka! Kako bi lahko pozabil to ime! Velikokrat — no … — se spomnim na Drufovko, a ta priimek zame že dolgo ni imel obraza.

Tudi jaz ne zgledam tako kot pred osemindvajsetimi leti, ampak Drufovka zgleda še malo manj. To me je potolažilo.

“O, Drufovka, saj res, seveda se te spomnim!” sem se ga iskreno razveselil, čeprav že isti hip nisem vedel, kaj bi mu lahko še rekel razen tega. Pa saj se mi ni bilo treba. V naslednjem stavku ali treh mi je naštel osem Slovencev, ki smo v VP 4795–6 (“četiri sedam devet pet minus šest, jedanaest hiljada Beograd, SR Srbija”) “služili narodu” v “2. vodu 1. čete 2. motorizovane gardijske brigade” na Dedinju. Grem stavit, da se on vseh teh podrobnosti ne bi spomnil — jaz pa se nisem spomnil nikogar od tistih osmih razen Turnška in Šiftarja!

Ne spomnim se, ali nas je vseh teh osem hodilo v Prešernovo klet — med Domom sindikatov in Skupštino — na kvazi slovenske menije in precej kislo carico milico. A dejstvo je, da so nas oficirji zaradi tega hitro opomnili, da to ni dobro, saj lahko izpade kot nacionalizem ali separatizem. (To je bilo leta 1981/82.) “Nemojte da se grupišete!”

O tem lokalu, ki baje še danes obstaja, le še tole: ker so v naši kantini prodajali takrat samo zelo trd in tanek toaletni papir, ki bi spominjal na darilnega, če bi bil pisan, sem v Prešernovi kleti enkrat sunil dve roli Palominega. Pravi praznik!

Nikoli nisem rad obujal spominov na vojsko, čeprav so mnogi zelo zabavni. Vedno so mi tudi šli na živce tipi, ki niso in niso znali nehati pripovedovati zgodbic iz vojske. Res pa je, da se mi zdi, da je takih vedno manj. Po mojem smo že skoraj vsi skoraj vse pozabili.

Kakorkoli, z Drufovko sva še kakšno kratko rekla in se poslovila.

Moj absolutni favorit, kar zadeva nepozabna imena iz vojske — z obrazi ali brez —, pa je Mameledžija Sabahudin. Sabahudin je seveda ime, Mameledžija pa priimek, ampak tako se je vedno predstavljal, najbrž je to pač bosanski običaj. Če ga poguglam, ugotovim, da je “mašinski inženjer” in da je pred leti (neuspešno) kandidiral na nekih volitvah na listi Stranke demokratske akcije.

  • Share/Bookmark

Na VEKŠ-u

Sreda, 8. julij 2009

Prejšnji teden sem si šel v Maribor na EPF ogledat razstavo “50 let univerzitetnega študija ekonomije in poslovnih ved v Mariboru”. Moj oče je bil med ustanovitelji VEKŠ-a (Visoke ekonomsko-komercialne šole), predhodnice EPF, in torej figurira na razstavi.

Na enem od panojev sem fotografiral fotografijo, posneto 23. oktobra 1959 “pred [ustanovno] skupščino”:

01072009212.jpg

Moj oče (prvi z leve) je na tej fotografiji star 37 let in veselo kadi. Kadil je še tri leta. Začetek njegove kadilske abstinence je mogoče natančno datirati. Družinska legenda namreč pravi, da je nehal nekaj dni po mojem rojstvu, ko so vekševci proslavljali selitev iz stavbe današnje Pravne fakultete na Mladinski 9 v novo stavbo na Razlagovi 14 (na spodnji fotografiji) s famozno formo vivo. Ta je danes “stara” stavba, “nova” iz leta 1974 pa je na Razlagovi 20.

veks.jpg

Ko je moj oče prišel po tej čagi domov, se je zgrudil od slabosti. Pa ne zato, ker bi pil — no, saj ne da ne bi —, ampak zato, ker je inhaliral cigaro. Cigaro pa bi mu naj dal France Popit.

In če sem že pri starih komunistih, naj objavim še eno fotko. Če prav vidim, je na njej poleg mojega očeta (drugi z desne) tudi Miha Marinko (prvi z leve):

01072009213.jpg

Za to fotografijo ne vem, kdaj je bila posneta. Sodeč po hiši, ki se jo vidi zunaj, ni mogla biti posneta ne na Mladinski ne na Razlagovi, pa tudi ne pozneje kot leta 1966. Od leta 1948 pa do takrat je bil “Miha ma rinko” — don’t ask, star vic — namreč sekretar CK ZKS, kar bi lahko pojasnilo njegovo prisotnost.

Govornik na fotografiji pa je dr. Danilo Požar, tudi profesor na VEKŠ-u, sicer stric Bojana Požarja.

Na razstavi sem fotografiral tudi fotografijo takratnih študentov oz. diplomantov. Ta dva iz cirka leta 1970 sta mi bila všeč.

01072009214.jpg

Doslej sem vedno mislil, da je bil moj oče dva mandata dekan, zdaj pa v tej spominski publikaciji vidim, da se je funkciji reklo kar direktor. No, kakorkoli, spomnil sem na vic, ki je krožil takrat, ko je bil “dekan” moj oče. (Vic ni prav nič smešen, po mojem so se mu kislo nasmihali celo študentje sami, ko so si ga pripovedovali v Brucu na kavi.) No, to je bilo v obdobju, ko je prihajalo študirat v Jugoslavijo veliko študentov iz prijateljskih neuvrščenih držav. Skratka, pride tipček iz Gane ali od kod že študirat v Maribor na VEKŠ in pride k Crnkoviču v pisarno. “Za katero vejo ste se pa vi odločili?” ga vpraša Crnkovič. Zumba (kot so jim rekli v Mariboru) pa začudeno reče: “Kaj jaz ne dobiti nobena stol?”

Zadnja fotografija sicer ni z razstave, ampak jo vendarle objavljam kot informacijo, kako približno se je vse to končalo. Na njej je moj oče, ki je iz rok dr. Alojza Štrumfa Križmana, takratnega rektorja in poznejšega župana, pravkar prejel sliko v zahvalo za ne vem kaj. Najbrž je bila spet kakšna obletnica, morda ob petnajstletnici ustanovitve Univerze v Mariboru (katere prvi prorektor je bil oče) ali upokojitvi — oboje leta 1990.

F-krizman.jpg

Tako gre to.

  • Share/Bookmark

#musicmonday

Ponedeljek, 6. julij 2009

Všeč mi je ideja, da je ponedeljek dan za glasbo na Twitterju. Sicer ne vem, zakaj ne bi bil katerikoli dan kjerkoli dan za glasbo, ampak naj še sam nekaj prispevam.

Prejšnji teden mi je zvenel v znamenju Brigitte Fontaine. Njena plošča Comme à la radio — posneta leta 1971 z Art Ensemble of Chicago — je bila nekje v zgodnjih osemdesetih zame veliko odkritje. Potem sem nanjo pozabil vse do pred nekaj leti, ko sem nabavil album Kékéland in kompilacijo Morceaux de choix. Potem sem v tej nekajletni zmedi z deponiranimi cedeji pozabil tudi na to, dokler je nisem končno potegnil iz naftalina.

Vem, da se na YouTubu vse najde, toda Ah que la vie est belle, mojega najljubšega komada od Brigitte Fontaine za v avto, in J’ai 26 ans, the best of sploh, pa vseeno nisem pričakoval:

YouTube slika preogleda

Pravi predmet nostalgije je seveda komad J’ai 26 ans, ta mala mojstrovina uglasbljene poezije. Video je resda podložen — razen s kontrabasom pokojnega Malachija Favorsa — z diletantsko animacijo, bo pa verjetno dovolj dober kot amuse-bouche in za to, da morda komu pomaga razumeti besedilo (ki ga kot literarni dodatek ponatiskujem na koncu):

YouTube slika preogleda

J’ai vingt-six ans, mais seulement quatre d’utiles. Je ne comprend rien de rien. J’ai peur des papillons. Mon père est mort à la guerre.

Quand j’étais petite j’avais un gilet en angora rose qui s’arrêtait avant les côtes flottantes. Les vieux messieurs m’aimaient beaucoup.

Je ne crois pas à l’expérience. Je me méfie des endroits clos. Je ressens la paresse comme une maladie. J’aime les rivières jaunes.

Il faut te dire que j’ai derrière l’oreille un coin de peau extraordinairement doux, que j’aime les laitages et les bananes très mûres. Je souhaite toujours qu’un ouragan m’emporte. C’est pourquoi je me suis attaché sur ce fauteuil avec des sangles de vélo.

J’aime toutes les histoires qui commencent par “il était une fois”. Je hais le café au lait. Avant, les garçons me frottaient toujours les oreilles. Une fois j’ai vu les chars blindés sur l’Avenue d’Orléans. J’aime les rengaines d’amour et les frites me font pleurer.

Sur l’eau, les bateaux me suivent toujours. Ils me font peur. Ils me font peur.

J’ai vécu très longtemps ici ou là, chez des amis. Un jour, j’ai cassé une table en marbre. J’aime les hommes pas rasés. J’ai souvent mal aux dents. J’ai faim quand il ne faut pas.

Voilà, tu sais tout.

  • Share/Bookmark

Homo-

Nedelja, 5. julij 2009

Homoseksualnost in njene družbene implikacije — predvsem splošna toleranca s strani heteroseksualcev, nenazadnje pa tudi pravice gejev in lezbijk do porok in drugih socialnih, ugodnostnih formalnosti ter seveda posvojevanja otrok istospolnih staršev — načenjajo vprašanja, o katerih se Slovenci prepirajo s posebnim veseljem in posebno vnemo. Še najraje in še najbolj fanatično pa to počnejo tisti, ki jih vse skupaj dejansko nič ne briga.

Za začetek: ne bi rad minimaliziral problemov, s katerimi se homoseksualci nedvomno soočajo — toda po drugi strani je dejstvo, da so za večinsko družbo, urejeno in delujočo po heteroseksualnih merilih in principih, njihovi problemi preprosto minorni. Naj preciziram.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

1979–2009

Sreda, 1. julij 2009

Letošnji Jazz festival je jubilejni nasploh, že 50. po vrsti, jubilejni pa je tudi zame: prvič sem bil na jazzu v Križankah pred ntanko tridesetimi leti. Ja, bil je 19. Jazz festival in pisalo se je leto 1979.

Bilo nas je nekaj mulcev pri sedemnajstih letih, samozvana intelektualna elita domnevno elitne Prve gimnazije v Mariboru, nosili smo se kot mladi hipiji in kadili travo, poslušali smo jazz, free jazz, pod vplivom Braneta Rončela, hodili na njegove jazz večere na Drugo gimnazijo, kjer smo se predajali “veliki črni glasbi”, projekcijam Rončelovih in Hochstätterjevih diapozitivov, pa seveda tudi stari rock, striktno starega, nič novega. Punk smo prezirali približno tako globoko kot Boney M in Srebrna krila. Bili smo fani plesne skupine Ra, no, jazz balerin, ker so bile članice v glavnem najboljše punce na gimnaziji, pod vodstvom Maje Milenović (pozneje Milenović Workman), Pandur pa je tudi že kdaj kaj zrežiral in se je plesna skupina v bistvu transformirala v Tespisov voz.

Kakorkoli že, pri osemnajstih smo že naredili vozniške izpite, ampak ne seveda leta 1979. Če je bilo treba v Ljubljano na koncert, je bil varianta za nazaj pač nočni vlak, ampak to je pomenilo, da si bil doma ob kakšnih petih, šestih zjutraj, če se prav spomnim. Tako sem se peljal v Maribor vsaj enkrat, in to z double-bill koncerta Gruppo Folk Internazionale/Egberto Gismonti v Hali Tivoli leta 1980 ali ‘81. No, junija 1979 pa nas je peljal moj oče: poleg mene še Perota pa Brkota. Ne vem, ali je to bila zanj žrtev, da nas je peljal, ampak po mojem ne. Medtem ko smo bili mi na koncertu, je on šel v Dramo gledat Mojstra in Margareto od Bulgakova.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark