Za narodov blogor

Po Sloveniji se plazi pošast malodušja. Gre za nesrečen splet kolektivnega in kroničnega nezadovoljstva, pesimizma, frustracij, depresivnosti. Vse to je prav toliko posledica zunanjih (svetovnih, globalnih) okoliščin kot specifičnih okoliščin pri nas doma — in v nas samih. Splet dejstev in fikcije: razlogi za malodušje po eni strani res obstajajo, niso pa nepopravljivi in ireverzibilni; po drugi pa nas to stanje duha sili, da preveč črno gledamo tudi na tisto, kar v resnici ni zaskrbljujoče ali kaj šele tragično.

S preveč alarmantnim tonom ne bi rad prispeval k temu malodušju, niti širil lažni optimizem. A vendar zdi se mi, da je Slovenija na točki, ko je treba o teh zadevah temeljito razmisliti, sicer nas bo potegnilo v spiralo negativizma, ki bo na nas delovala kot samouresničujoča se prerokba.

Ko sem sinoči okrog tričetrt na osem zvečer sedel v avto in se odpeljal proti Šiški, so na Valu 202 vrteli Tupelo Honey od Vana Morrisona. To me je spravilo v mešano stanje evforije, nostalgije in jeze, da dandanes ne delajo več take muzike. Ne, to nikakor ni bila dobra popotnica za otvoritev Kina Šiška oz. za koncert Pankrtov.

Poskušam nekaj objaviti s programčkom Wordmobi. Gre za aplikacijo za objavljanje in urejanje postov v WP na S60 smartfonih. Zgleda precej preprosto. Vstavim lahko tudi link. Vstavljanje je zelo komplicirano, ker je težko kopirat URL v web browserju. Znajdem se tako, da v meniju izberem Pošlji (po SMS), potem pa v mesidžu, ki se odpre, kopiram URL.

Če bo karkoli narobe, bom pa na ta velikem popravil. Ampak najbrž to ne bi imelo posebnega smisla, ne?

Posted by Wordmobi

Delo je ta četrtek objavilo naslednji naslov: “Bi radi živeli v državi, v kateri bi morali razmišljati o posledicah zapisanega?” Iz konteksta je razvidno, da je vprašanje zastavljeno retorično — češ, menda ja ne! —, vendar na to lahko gledamo tudi drugače. Moja prva misel je bila: ja, hočem razmišljati o posledicah! In ne samo da hočem, ampak tudi moram. Ničesar ne napišem, ne da bi razmišljal o posledicah.

To nima nobene zveze z državo, v kateri živimo. Z državo, o kateri govorimo, ima zvezo dejstvo, da večina noče razmišljati o posledicah pisanja. Ko pišejo, razmišljajo o ciljih.

Gre za to, da je Majda Širca na blogu objavila* nekakšno gloso o Jožetu Možini. Z uredniško-publicističnega stališča tekst ni bil najbolj — no, niti malo — posrečen, je pa kljub temu dal nazorno vedeti, kaj si ministrica za kulturo misli o direktorju TV Slovenija. Še enkrat prej pa je o TVS zapisala, da je “javna hiša”.

Ni dvoma, da sta bili objavi s političnega stališča neprimerni. Ministričina polemika z Možino je bila v tej obliki in na tem mestu preprosto nespodobna, prav tako tudi cinično izražanje o javnem zavodu.

Včeraj zjutraj, ko je Oskar po počitnicah spet šel prvič v vrtec, ga je vzgojiteljica vprašala, kaj je kaj delal na morju. “Nč tacga,” je odgovoril. Ne vem, kje je to pobral, ampak tako odgovarja zadnjih nekaj dni na mnoga vprašanja.

To seveda ni daleč od resnice. Kaj pa naj počne posebnega še ne trileten otrok na morju? Še najbolj neverjetno je to, da ga sproti fascinira vse, kar vidi in doživi, nazadnje pa se naredi, kot da ga ni nič ne vem kako res zanimalo.

In sploh, kaj pa naj počne posebnega odrasel človek na morju na Hrvaškem — če se ravno ne ukvarja z ekstremnimi športi? Resda je v Zadru 21. julija nastopal, naprimer, José Carreras, toda z Nino nisva bila pri volji, da bi ga poslušala s spečima otrokoma v naročju. Že prazne tribune na rimskih ruševinah Foruma pri sv. Donatu so bile videti kar impozantno, zato prav rad verjamem, da je bil recital lepo doživetje.

Če sem čisto odkrit, bi raje šel 9. ali 10. avgusta v Zagreb na U2. Mogoče bi še nekako dobil vstopnice. Ampak tri ure do Zagreba in tri ure nazaj bi bilo še bolj … — no, divje. Pa drugič. Ali pa tudi ne. Saj sem jih videl in slišal v Sarajevu, na tistem famoznem koncertu leta septembra 1997, na Koševu, ko je Bonu počil glas, pa Brian Eno je bil tudi zraven.

Posebnost teh počitnic je bila v tem, da so bile dolge. Zelo dolge. Od petnajstega do petnajstega. Dejansko sem potolkel svoj rekord v neprekinjeni odsotnosti zdoma. Moj štiritedenski London je držal celih osemnajst let.

Da v Sloveniji še ni bilo velikega pop ali rock koncerta megazvezde — govorim o redkih res globalnih in aktualnih prvoligaših, ki so sposobni na stadion privabiti od 60.000 obiskovalcev navzgor —, je bil doslej minoren kuriozum. Zadnji teden pa je zadeva postala resnejša in depresivnejša. Ko je kazalo, da bomo le dočakali svoj veliki pop trenutek, je bil Madonnin koncert tik pred zdajci odpovedan. Za nameček pa so U2 ne dlje kot v Zagrebu le nekaj dni pozneje odigrali dva koncerta pred več kot 120.000 ljudmi!

Po skenslanem koncertu je lahko biti pameten. A če dobro premislimo, lahko najdemo prav vse razloge, zakaj Madonna v Ljubljani ni imela šans.

Ljubljana je mesto, kjer ljudje ne marajo neobveznega mednarodnega popa, kakršnega je delala in ga še dela Madonna. Ljubljana je mesto, kjer ljudje od tujega popa pričakujejo več kot masovno poplesavanje na stadionu. Gola zabava sta kvečjemu domači in balkanski pop — če ni to eno in isto —, ki pa sta že kot glasba večinoma na primitivnejšem nivoju.

Pred dvema tednoma, natančneje 24. julija letos, je tednik Mladina izšel z Barbaro Brezigar na naslovnici in z udarnim naslovom “Sveta Barbara” (plus podnaslovom “Kdo si upa odstaviti državno tožilko Barbaro Brezigar?”). Nekaj dni pozneje pa sem iz pozabljenega kupa starega papirja slučajno izbrskal lansko Mladino, natančneje z datumom 4. julij 2008, in na naslovnici zagledal … — spet Barbaro Brezigar (s fotomontiranim Boštjanom Penkom) in udaren naslov “Santa Barbara”. Debelo sem pogledal, se sam pri sebi privoščljivo nasmejal uredniški površnosti in neinventivnosti in fotografijo obeh naslovk cinično objavil na Twitterju.

Pri tem bi tudi ostalo, a to še ni bilo vse! To sredo je dal tekstu o generalni državni tožilki naslov “Santa Barbara” še Dnevnikov kolumnist. Če sta Mladinina naslova aludirala na “svetniško” nedotakljivost Barbare Brezigar, pa ta slednji namiguje na dolgo serijo (domnevnih) tožilkinih napak, ki se vlečejo v navidezno neskončnost podobno kot nadaljevanka s svojimi 2000 epizodami.

Ta teden je Valicon, podjetje za medijske raziskave, objavilo izsledke tako imenovane NRB, nacionalne raziskave branosti (poslušanosti, gledanosti) v prvem polletju letošnjega leta. Številke same niso nič posebnega, so pa vsekakor zgovorne. A naj začnem osebno: zame je nenavadno predvsem dejstvo, da so med petimi najbolj branimi publikacijami — po vrsti: Vikend, Pilot, Žurnal, Slovenske novice, Nedeljski dnevnik — same take, ki jih ne berem. Res je sicer, da za tretjeuvrščeno prispevam skromno kolumno, kar pa ne spremeni stvari. Nedeljca še v življenju nisem kupil, Novice enkrat samkrat (ko sem jih nameraval tožiti); Vikend in Pilot mečem naravnost v koš; Žurnal pa se do naslednje sobote valja med neodprtimi kuvertami.