Arhiv za September, 2009

Vulgata nova

Ponedeljek, 28. september 2009

Obstaja primitiven tednik, ki je pred časom izšel z naslednjo naslovnico: glavna napoved čez fotografijo zaigranega koitusa in opazovalca, ki po razgaljenih telesih poliva pijačo, se je glasila “Šprical po joških” (naslov članka se sicer glasi “Sudanski šerif zalival pičke”); nad naslovom revije sta fotografiji ženske in moškega z naslovčkoma “Lufta si jo” in ”Lufta si ga” (in s puščicama, ki kažeta v mednožji); zraven scene s špricanjem je foto dekleta, ki jo moški nosi na ramenih, z napovednikom “Češplja pojahala žrebce”.

Ne bom napisal, za katero revijo gre, da je ne bi kdo slučajno kupil iz radovednosti. Sicer pa je to tekst o tem, da nekateri mediji živijo svoje pritlehno in vulgarno, a velepomembno in samozadovoljno življenje na stranskem tiru družbe, ki jo frustrirano in užaljeno obmetavajo s smetmi.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kam Nokia taco moli

Četrtek, 24. september 2009

Nokia N97 ni slab telefon, je pa gotovo najbolj overpriced in overhyped model, kar so jih Finci zadnje čase dali na tržišče. Na nek način je naslednica E90 Communicatorja in ima pred njim tudi prednosti — in kako jih ne bi imela, ko pa sta navsezadnje vmes minili že dve leti in pol —, po svoje pa je tudi slabša.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Opera

Ponedeljek, 21. september 2009

Bralci te kolumne rabijo opozorilo — in pri najboljši volji se ne spomnim boljšega, kot ga je za svoj roman z naslovom 99 frankov uporabil Frédéric Beigbeder: “The names have been changed to protect the guilty.” Ker pa živimo v majhnem, ozkem, zamerljivem in s konflikti interesov prepredenem svetu — kjer je občinskih uši precej več kakor pa brad, v katere lahko skočijo —, sem iz oportunistične previdnosti spremenil še več kot samo imena.

Ker pa je iz kolumne v Dnevnikovem Objektivu jasno, da očitno le komajda kdo šteka, kdo je kdo in kaj je kaj, za ponatis na Blogosu navajam eksplikatorne linke.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

iPhone

Sobota, 19. september 2009

Danes smo bili v Trstu. Nisem šel z namenom, da bi si kupil iPhone, sem pa potihem upal, da ga bodo imeli. Že poleti sem nekje bral, da so v vsej Italiji razprodani, pa tudi Jonas mi je pred dvema tednoma povedal, da jih je Jani zaman iskal. Za vsak primer sem vseeno šel pogledat v TIM.

Niso jih imeli. Fino settembre, je rekel prodajalec.

Pa saj bi bilo res čudno, če bi na Ponte Rossu kupil iPhone.

Očitno sem se že odločil. Nabavil si bom iPhone. Sicer sem zmenjen za testno Nokio N97, vendar dvomim, da bi me odvrnila od načrta. Odkrito rečeno, poln kufer imam Fincev. (Da bi jih zamenjal za Švede ali Korejce, mi seveda ne pride na misel.) Mislim tudi, da je iPhone dovolj evolviral, da me Applova filozofija telefona, ki je še vse kaj drugega, prepriča — predvsem pa seveda App Store s svojimi 75.000 ali koliko aplikacijami.

Nisem prepričan, ali je to najbolj pametno, ampak dejstvo je, da sem si downloadal že 162 aplikacij za iPhone. V glavnem seveda brezplačne, nekaj pa sem jih tudi kupil — tiste pač, pri katerih sem absolutno ziher, da so zelo uporabne.

Potem bom pa videl. Naslednji teden štartam na Avstrijo.

  • Share/Bookmark

Za prgišče prestiža

Sreda, 16. september 2009

Razprava o resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih je pričakovano razkrila in potrdila nesposobnost medsebojnega razumevanja in dogovarjanja v Državnem zboru, kadar gre za ideološke zadeve. Naši poslanci se glede tega ne le vedno znova skregajo, temveč tudi dokažejo, da hočejo biti skregani — saj drugače niti ne znajo funkcionirati. Če ne bi bili skregani, bi zapadli v resno krizo politične identitete.

Resolucija EP je jasna kot beli dan, predvsem pa neproblematična in korektna do te mere, da že meji na dezinficirano verzijo učbeniške zgodovine, s katero noben kolikor-toliko normalen homo politikus pri polni zavesti in zdravi pameti ne bi mogel biti nezadovoljen. Kaj torej našim poslancem ni jasno? V čem vidijo problem?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Na sprehodu

Sreda, 9. september 2009

Danes sem peljal Oskarja na sprehod — po internetu. Začelo se je tako, da je hotel gledati Ribiča Pepeta. TV on demand je za triletnike nekaj samoumevnega, le da v realnosti pač ni vsak dan nedelja dopoldan, ko je na TVS Živžav, in še takrat ni nujno Ribič Pepe. Tako sem pobrskal po YouTubu in našel naslovno pesmico v izvedbi Čukov v živo na neki domnevno Stopovi prireditvi, na kateri je pod odrom poplesavala peščica otrok.

Tako sva potem nadaljevala od klika do klika. Najprej sem naletel na pesmico Kuža pazi z otroškim zborčkom, podloženo s pokradenimi fotografijami cute pasjih mladičkov. Čez 170.000 ogledov! Potem sem našel Mačka Murija, original lineup, live in polne Križanke iz leta 2004: in sicer Mačka Murija in Muco Maco. Zlasti to slednje zelo rokersko in še boljše kot na cedeju.

Potem pa sem postal zatežen star foter in sem poiskal Kekčevo pesem, 1963. Tudi to držijo na YouTubu. Potem sem poiskal Hudo mravljico, ki jo je Oskar ravno včeraj pel v vrtcu. (Rabil sem nekaj minut, da sem dešifriral melidijo in liriko.) Če je Kekec gor, bo tudi Erazem in potepuh. In res: to je to!

Bil sem vesel, da je Oskarja od vseh posnetkov najbolj fasciniral prav slednji, edini ČB, z glasbenega stališča najbolj diletantsko izvedeni, vendar izjemen s filmskega stališča. Hotel ga je gledati kakšnih petkrat.

Če je bilo dobro za nas, bo dobro tudi za naše otroke. Ampak vseeno: samo 700 ogledov?!

Hotel je gledati še Nodija, vendar se mi ni več dalo preveč klikati, tako da je gledal samo eno epizodo. Potem pa je tako ali tako začel plezati po meni in računalniku in še Jonasa našuntal, da se je začel grebsti za MagSafe. Tega pa seveda ne dovolim.

  • Share/Bookmark

Diskontent

Ponedeljek, 7. september 2009

Čeprav to ni (moja) navada, si bom ta teden dovolil nadaljevati kolumno, objavljeno v Objektivu prejšnjo soboto. Po eni strani to nerad počnem zato, ker bi morda lahko izpadlo, kot da poskušam izkoristiti uspeh — ali karkoli že to je, na podlagi česar si kolumnist lahko nekaj domišlja —, ki sem ga z njo dosegel. Pohvale so namreč dobesedno deževale, kot že dolgo ne za nobeno kolumno (vključno z tistimi, ki so se meni osebno zdele boljše). Toda po drugi strani se je okrog tega malodušja spletel nenavaden fenomen, ki si zasluži pozornost zase.

Ne bom trdil, da nisem vedel, da bo ta kolumna bralcem nadpovprečno všeč, saj je sprva nehote, potem pa še zavestno zabrenkala na strune večnega nezadovoljstva — ne toliko na sam občutek malodušja. Nekoč me je strah pred všečnostjo odvračal od takega pisanja, danes pa mi kaj hujšega od sence slabega občutka ne povzroča več: pa kaj potem, si mislim, če jim bo všeč!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Tak 1. september

Torek, 1. september 2009

Včeraj je minilo 40 let, odkar sem začel hoditi v šolo. It was Summer of Love, he-he, fading away. Dejansko, 1. september je nedvomno prelomnica na koledarju, vsaj meni je vedno nekaj posebnega predstavljal. No, ne ravno vsako leto. Ampak letošnji 1. september je bil … — hmm, nepričakovano turoben.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark