Ulica talcev

Ponedeljek, 19. oktober 2009

V torek popoldan je bila v sosednji ulici komemoracija pred spomenikom ustreljenim talcem. Slavnostni govornik je bil predsednik dr. Danilo Türk. Tam je bilo vse, kar priložnost zahteva: ne preveč razkošni venci in grde plastične sveče s pločevinastimi pokrovčki; razglašene in malo hripave partizanske pesmi s kapelmojstrovo intonacijo s harmolo; strumna, skoraj načičkana častna četa, v primerjavi s katero smo mi Titovi gardisti v začetku 80. let zgledali kot klošarji; Stanovnikovi praporščaki v dobro ohranjenih prehodnih jaknah od Varteksa, četudi malo premladi, da bi bili prvoborci; gimnazijci z izbranimi paraliterarnimi odlomki, ki se jim zatakne, ko pridejo do besede “odondód”; majhna množica večinoma starejših občanov, ki so aktivno statirali; in nenazadnje jaz in moj sin: da ne bi šel v živo prisluhnit predsednikovemu govoru tako rekoč pod oknom, bi se mi zdelo podobno omalovažujoče, kot če ne bi šel na Madonnin koncert (če bi bil) — predvsem pa so za triletnega otroka dogodki tudi stvari z veliko manj pompa in cirkumstance kot pa preprosta komemoracija.

Pomnik talcem skratka stoji pred zidom, ki deli vrt doma upokojencev od ulice. Ta zid se nadaljuje v ograjo gimnazijskega dvorišča. Na drugi strani ceste je vrtec. Malo odrinjena v nasprotno smer, že onstran križišča, pa kot vseviden pastir stoji mogočna cerkev.

Pri nas imamo v krogu petdesetih metrov skoraj vse, kar v življenju rabimo.

Türk me je presenetil s skorajda preveč srečno lahkotno bodrilnim govorom za tako turobno priliko. Ampak ja, kaj pa zdaj Slovenci rabijo drugega, če ne vsaj malo optimizma?

Čepel sem tam vzdolž pločnika in pol cestišča razpotegnjeno gručo ljudi in razlagal sinu, kdo in kaj je predsednik in zakaj imajo ti strici pred nama puške, eden med njimi pa za nameček še bleščečo sabljo. In ko je ta bevsknil ukaz za svečani pozdrav in zamahnil s sabljo, da je vod kot eden dvignil puške, se je sinko kar zdrznil in stisnil k meni. Še dobro, da ni bilo častne salve.

V bistvu pa sem večino časa fiksiral enega od njih, morda ne najbolj upadljivega, pa vendar opaznega: ščitnik kape je imel potisnjen tako nizko na nos, da je moral gledati kar zviška, če je hotel videti predse. A fascinantno je bilo, kak videz trdega moža, jeklenega in neizprosnega, je dajal ta človek, kot da bi bil alegorija borca — vendar v zaščitniškem in pozitivnem smislu, da si dejansko nisem mogel kaj, da se ne bi zavedel občutka varnosti, ki mi ga daje. Njegov izklesani obraz je govoril, da pri njem ni pardona, ko gre za domovino in simbole, za predsednika in ustreljene talce, za red in ohranjanje tradicije — pa čeprav je to za njega samo služba. Nič hudega: bil je videti kot človek, ki resno jemlje svojo službo.

Ta neznani junak mi je naredil dan, no, popoldan, naredil doživetje. Brez njega niti Türk ne bi dobil prave perspektive in ozadja.

Perspektiva in ozadje pa sta bila še marsikakšna. Ko so začeli gimnazijci brati odlomke, sem najprej pomislil, da je eden od njih našel kak star zgodovinski učbenik ali slovensko berilo svojega očeta — ali od kogarkoli, ki je približno moja generacija. Ne spomnim se točno, za kateri tekst gre in kdo ga je napisal, a dobro vem, da smo ga moje dni morali prebirati. Šlo je za mirno in počasno naracijo o Titovih moralnih odlikah, nakar je sledila še napeta epizoda z desantom na Drvar. Nenadoma sem se začel počutiti kot leta 1970, ko so nas s šolo peljali pred spominsko ploščo Slave Klavora, kjer smo morali nekaj recitirati ali poslušati recitacije. Kaj ima zdaj Drvar s talci — da ne rečem Tito? Ali je to zdaj popularna kultura, ki podobno prav pride kot vsak drugi hrvaški pevec, ki ga date peti na Prešernov trg?

Slab občutek pa mi je pregnal pogled na ženico, verjetno varovanko doma upokojencev. Opirala se je na hojico s košarico, v kateri je bila Mercatorjeva vrečka. Nanjo sem postal pozoren, ko je začela peti zraven, ko je zborček zagrmel Kot žrtve ste padli. (Neverjetno, kako globoko so te melodije v glavi! Tako kot komadi, ki sem jih v življenju tisočkrat poslušal.) Da nima posluha, a da poje tem bolj doživeto, sem ujel samo pri vsakem drugem verzu. In ko so potem gimnazijci spet brali o presunljivo zvestem pogledu Titovega psa, ki ga med obstreljevanjem ta ni mogel ustreliti, ko se mu je zazrl v oči — čeprav je s svojim lajanjem izdajal, kje je vrhovni komandant —, je ženica vneto prikimavala in nekajkrat rekla: “Ja. Ja.”

Včasih se je dobro potopiti v množico, pa čeprav majhno in lokalno, če hočemo spoznati in razumeti človekove nazore in nagibe. Po teh prizorih nisem več bil prepričan, da imam prav, ko mislim, da bi bilo treba s tem anahronističnim perpetuiranjem indoktriniranih vrednot pomesti. Ne bom seveda rekel, da me je starka spreobrnila. Rad bi samo povedal, da je ta izkušnja relativizirala moj pogled. Obljubim pa, da bom nekega dne šel tudi na kakšno teharsko ali roško slovesnost. Človeška bližina je namreč tista, ki neglede na verska in politična prepričanja prišepetava tolerantnosti in žuga dogmatizmu v slonokoščenem stolpu.

Dnevnikov Objektiv, 17. 10. 2009

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 19. Oktober, 2009 ob 19:42 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

34 komentarjev na “Ulica talcev”

  1. Rak pravi:

    Iz podobnih vzrokov grem včasih priložnostno, ne v domačem kraju, h kašni posebni maši, kjer se zberejo romarji ali pa grem v cerkev zaradi poroke, rojstva, smrti … Če je le možno se povzpnem na galerijo, kor ali kak vzvišen prostor, da lahko opazujem prisotne. Sploh, če je na vrsti maša. Eni so tam zaradi vere, drugi zaradi sosedov ali sorodnikov, tretji zaradi razkazovanja sebe in svojega bogastva, … no, še bi se našel kdo. Ampak, višek pozornosti ponavadi posvečam besedam pridigarja, njegovim besedam, zaključku, poanti … Je kaj videti, slišati in si misliti. Po mojem se cerkveno “komuniciranje z množico” pač ne razlikuje dosti od tistega na komemoracijah, proslavah,…. skratka, gre za vpliv na prisotne, javnost, … in končno za svoje ali koristi institucije.

  2. NoMercy pravi:

    pohvaljen MC – že gledaš v svet s širokokotnim objektivom.
    Čez 5 – 7 let boš pa že videl z “ribjim očesom”. kar tako naprej.

  3. olna pravi:

    Glej glej, MC, ti znaš biti tudi čisto vsakdanje človeški.

  4. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Hvala, vem. A kaj, ko me Simona Rebolj ne razume.

  5. crko pravi:

    A je to šolski spis?

  6. Rak pravi:

    MC -”Hvala, vem. A kaj, ko me Simona Rebolj ne razume.”

    Ha,ha… Vsak enkrat spozna…. pa bo tudi Simona, sicer cenim njeno analitično pronicljivost, je pa res, da je ostra kot britev…. :twisted:

  7. Garty Farty razmšilja pravi:

    Javni po ziv Mateju Crnkoviču – precedniku Sijola…

    Dragi gospod precednik Cernkovič.
    Naj ti po vem,da tega ne pišem za to,ker bi hotel,da me treiraš kaj drugače kot ostale bloggarje,ki so na Sijolu.Tudi ti ne pišem za to,ker ti za merim štalo,ki si mi jo po zročil od kar sem naj bolši Slovenski…

  8. tecnoba pravi:

    fak. Ne morem verjet, da srednješolce (gimnazijce) še vedno posiljujejo s temi nebulozami. hvala lepa za poljansko gimnazijo. fuj in fej.

  9. Wolfram pravi:

    Saj, …
    - zato ker se večini še vedno ne zdi problem, da se ob spomeniku žrtvam okupatorja recitira elegije krvavemu diktatorju in nosilcu totalitarnega kulta osebnosti,
    - zato ker se večini ne zdi problem, da se ob spomeniku žrtvam okupatorja razkazuje simbole totalitarnega režima, ki ni le zatiral in ubijal, ampak nam je ukradel pol stoletja svobode, demokracije in razvoja,
    - zato ker se večini ne zdi problem, da te simbole razkazujejo predstavniki Zveze borcev, ki je via facti namesto moralne avtoritete od 45 dalje zgolj sredstvo komunističnega prisvajanja NOB,
    - itd,
    … med drugim tudi zato je danes Slovenija v slepi ulici.

  10. NoMercy pravi:

    @ 9. Wolfram: žal so talci nastali ob pomoči RKC – sicer bi bila lahko namesto takšne prireditve maša zadušnica.
    Ampak predstavnikov RKC ni bilo niti daleč, kaj šele, da bi bili blizu in se opravičili sorodnikom žrtev.
    Pa so bili padli kristjani !!

  11. Wolfram pravi:

    Še posebej pa so perverzni komunistični simboli ob spomeniku talcev. Talci so namreč “nastali” kot maščevanje na oborožene provokacije komunističnega VOSa, katerih glavni cilj je bil sprožiti brezobzirno okupatorjevo nasilje in posledično bratomorno državljansko vojno, ker je bil to za komuniste edini način za osvojitev oblasti. FYI, komunistični teror se ni začel šele leta 45.

  12. NoMercy pravi:

    komunistični teroristi pa so šli v gmajno malo Ramba špilat – itak so bili razrvajena mularija s polnimi ritmi, ki ni vedela kaj bi z viškom časa – anede.
    Wolfram: daj malo pomisli, zakaj in kdo gre od doma pod smreko!!

  13. Global Posts pravi:

    Javni po ziv Mateju Crnkoviču – precedniku Sijola…

    Dragi gospod precednik Cernkovič.
    Naj ti po vem,da tega ne pišem za to,ker bi hotel,da me treiraš kaj drugače kot ostale bloggarje,ki so na Sijolu.Tudi ti ne pišem za to,ker ti za merim štalo,ki si mi jo po zročil od kar sem naj bolši Slovenski…

  14. Wolfram pravi:

    NoMercy, pod smreko so spali navadni partizani, niti slučajno pa ne Maček, Kardelj, B. Kidrič, Z. Kidrič, Avbelj, Bebler in podobni. Da niti ne začnem o Titu. Teh ljudi tudi nisi ravno videval v prvih bojnih vrstah. Prav nasprotno, živeli so v dobro oskrbljenih in varovanih bunkerjih (Drvar, Baza 20, …), ko pa je postalo nevarno, npr. med hajkami, so poznani vodilni tovarišči rade volje žrtvovali cele zaščitne čete, da so le rešili svoje “debele riti” kot si se sam ustrezno izrazil, NoMercy. In te riti so se kasneje le še debelile, tudi na tvoj račun ali pa vsaj tvojih staršev. He, he, socialne razlike niso ravno pogruntavščina tajkunov iz foruma 21.

  15. general Maister pravi:

    No glej, glej kako pametno solite pamet samo nihče od vas pojma nima kako je bilo zares! Pejte vsi vi zdej mal v gozd pa naredte revolucijo, jaca, vizijo in trdno voljo so pač mel ne glede na to da niso bli v prvih vrstah! Ni bil niti Napoleon, Eisenhower, Churchill…
    to da so pa iz komunizma nardil sranje in tut oni pobijal po vojni so stvari ki grdo in boleče skrunijo celotno borbo proti okupatorju

  16. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @Crni:

    Mogoče je pa bolj problematično pri najinem neprecenljivem odnosu, ker te predobro razumem v vsej tvoji vsakdanji človeškosti.

    Vsak nekdanji Hitlerjev saluter, povsem vsakdanje človeškega značajskega ustroja, bi morda celo spustil solzico ob tvojem neprekosljivem spoznanju s srceparajočo zgodbico v paketu, kar zaključiš z “Obljubim pa, da bom nekega dne šel tudi na kakšno teharsko ali roško slovesnost. Človeška bližina je namreč tista, ki neglede na verska in politična prepričanja prišepetava tolerantnosti in žuga dogmatizmu v slonokoščenem stolpu.” Tako enostavno je sukat tvoje filozofije kot pri večini povsem vsakdanje človeških primerkih, ki potrebujejo samo ustrezno lansirano osebno izkušnjo, da se dajo brez upiranja pofukat v danko, tja do marširanja v Vientnam

    Od tako ambicioznih po intelektualni visokosti hlepečih primerkov človeške vrste, kakršen si ti, pa pač pričakujem več kot od Dajane, ki intelektualne visokosti ob vsej ambicionosti pač še ni ustrezno uspela definirat. Mogoče je “vsega” kriva “Manca Košir”. Pri obeh.

  17. Jasna pravi:

    Verjetno te tudi jaz tako kot Simona ne razumem.
    plastične sveče: a spolh obstajajo na trgu kakšne druge sveče kot tiste, plastične s kovinskim pokrovom? Jaz jih nisem zaznala. Škoda, da še plastične sveče ni oblikoval Applov dizajner?

    razglašene partizanske pesmi: pa saj so iz hoste, morajo biti razglašena. Kakšne naj bi bile?

    Varteksove jakne: Kako hudiča veš, da so Varteksove? Mar si hodil za njimi pa pogledal notranjo stran deklaracije? : )

    Madonin koncert in predsednikov govor: to je ja skoraj enako?Saj sem razumela kaj si hotel povedati ampak vseeno…

    Ah seveda, da moraš še obiskati škofa Rožmana pa še generala Rupnika, kot vsak apolitičen človek, ki je iznad vseh.

    No pa še na koncu mogoče bi še kaj napisal o vsakem 8 revnem Slovencu, malce vrgel pogled na lestvico najbolj plačanih menažerjev in vmes še trikrat pljunil po socijalizmu.

    ps. komaj čakam kolumno o posvojitvah otrok istospolnih parov. Bo kmalu? Razprave o tem že potekajo.

  18. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Jasna: Istospolno starševstvo se mi ne zdi zanimiva tema. Preveč samoumevno.

  19. NoMercy pravi:

    @ SR: z branjem MC_a je kot z Dr. romani :P – človek pač nekako prežene čas, ko čaka.
    in prosim ne uporabljaj besede intelekt po nemarnem :)

  20. Rak pravi:

    Jasna – “ps. komaj čakam kolumno o posvojitvah otrok istospolnih parov. Bo kmalu? Razprave o tem že potekajo.”

    Jasna, ti si pa zelo pred nami, znanostjo in naravo. Od kdaj pa imajo lahko istospolni otroke, da bi jih lahko kdo posvojil od njih. Razen, če jih je ena ali druga istospolna partnerka pred tem porodila in doprinesla v novo istospolno skupnost. No možno je tudi, da sta jih obe…., ampak istospolni moški par …. Ne vem, sem že malo v letih, kaj takega pa še nisem doživel. Morda pa misliš, da istospolna partnerja oddata otroke v posvojitev naprej drugim ? Samo to pa že skoraj kaže na trgovino z belim blagom. Ali pa ti morda samo slovenščina dela težave….. :???:

  21. Šenum Tuplesig Šenum Tuplesig pravi:

    V kozmosu jezika so komemoracije temačne meglice, v katerih se kotijo pisani občutki.

  22. Vanja pravi:

    tudi dva moška sta lahko starša, rak…lahko posvojita. lahko pa je eden od njiju tudi biološki oče otroka. morda pa tebi dela težave kaj drugega kot slovenščina?

  23. Rak pravi:

    Vanja, na kratko, da boš tudi ti razumela o čem pišem:
    - “o posvojitvah otrok istospolnih partnerjev”, se v taki obliki zapisa razume, kot da gre za otroke istospolnih partnerjev, ki so se jima v novi skupnostito, to je eno,
    - možnost, da istospolna partnerja tudi lahko posvojita otroke, je drugo.
    - da pa je trenutni istospolni partner v novo skupnost prispeval svojega otroka(e), predhodno biološko spočetega z neistospolnim partnerjem, pa je tretje dejstvo. Tar sem pa predhodno tudi zapisal. No, ne eksplicitno za moškega, se pa razume … Kapito?
    Kar se pa tiče mojih drugih težav, he, he, še vedno sem v formi, če si mislila na to, kar mislim jaz. Sem pa zaenkrat privrženec obstoječih, splošno sprejetih družbenih norm. Ampak, preganjam in obsojam pa nikogar. Koga in kaj pa srejemam, pa odločam sam in nobeno “posiljevanje” v medijih.

  24. vaba pravi:

    Pošten, svobodo ljubeč NOB borec je bil poganjan z antifašizmom, torej tudi antikomunizmom.

    Šovinizem, nacizem, revolucionarno komunistično, fašistično in nacistično izključevanje, tiranija…ipd…so poštenemu, svobodi zavezanemu človeku po naravi zadev in temeljnemu božjemu dizajnu odurni in nesprejemljivi.

    Motivacija poštenega NOB borca je bila nastala iz nuje preživetja in ohranjanja statusa svobodnega, pokončnega človeka. Motivacija pošteneag NOB borca je bila nastala iz nuje ne dopustiti sebi biti sloudeležencem fašističnega divjanja. Biti tiho medtem ko fašisti iztrebljajo Žide in žide, bi pomenilo biti soudeležen v zločinu. Biti tiho medtem ko so partizani, komunajzarji, pobijali drugače misleče, je pa prav tako pomenilo biti soudeležen, he,he. Fašizem je fašizem, zločin je zločin, knede, dragi moji sodržavljani.

  25. Vanja pravi:

    Rak, verjel ali ne, sedaj te pa sploh ne razumem. Lahko poskusiš še enkrat?

  26. Jasna pravi:

    Rak: nisem se znala izraziti ampak važno je, da je šef razumel.

    Vaba: komunizem kot družbena ureditev ni obstajal. Socijalizem je bil tranzicija na poti v komunizem.
    …božji dizajn? Klerikalizem.

  27. Rak pravi:

    Vanja, raje preberi še enkrat, jaz vem kdaj je treba odnehati. :smile”

  28. vaba pravi:

    Jasna, daj nam razloži kato da smo na tej poti iz socializma v “komunizem” pristali v kapitalizmu ?

  29. Vanja pravi:

    “Vanja, na kratko, da boš tudi ti razumela o čem pišem:
    - “o posvojitvah otrok istospolnih partnerjev”, se v taki obliki zapisa razume, kot da gre za otroke istospolnih partnerjev, ki so se jima v novi skupnostito, to je eno,
    - možnost, da istospolna partnerja tudi lahko posvojita otroke, je drugo.
    - da pa je trenutni istospolni partner v novo skupnost prispeval svojega otroka(e), predhodno biološko spočetega z neistospolnim partnerjem, pa je tretje dejstvo. Tar sem pa predhodno tudi zapisal. No, ne eksplicitno za moškega, se pa razume … Kapito?”

    Nagrado tistemu, ki razvozlja tale rebus.

  30. Leni pravi:

    Povprašala sem, kdo so bili talci, ki so jih zaradi vosovskega umora bana Natlačna izvedli Italijani in našla tole med odzivi bralcev na članek, s katerim so v hujskaškem dnevniku ustavljali postavite spomenika temu od komunistov osovraženemu politiku.

    Njegov umor so načrtovali že februarja ali marca meseca 1942 , ko še ni nikjer bilo nobenih Vaških straž in nobene Bele garde. Zblazneli ” hrabri ” morilec Stadler Pepe , ki je v Enciklopediji Slovenije naveden celo kot Narodni heroj ( niti besedice pa ni o njegovih morilskih podvigih – umoril je tudi Erlicha in nič krivega študenta Rojica ) je našemljen v fajmoštra ob 9 uri dopoldan dne 13.10. 1942 ustrelil Marka Natlačna , ko je ta prebiral pismo , ki mu ga je lažni fajmošter prinesel. Ko je hotel pobegniti , se mu je po robu postavil mladoletni sin umorjenega. Morilec je hotel tudi njega ustreliti , vendar se mu je zaskočila pištola.
    Ob prerivanju je udaril fanta s pištolo po glavi in z raztrganimi hlačami ” hrabro ” skočil skozi okno hiše in pobegnil.
    Krščanski socialist Gantar je takole pripovedoval svojemu sinu Kajetanu: ” Če bi bilo tistega kriminalca , ki se je našemil v fajmoštra in ubil Natlačna , kaj v hlačah , bi stopil pred talce, ki so jih Lahi gnali pred Natlačnovo hišo , in bi zakričal na ves glas: ‘ Ustrelite mene, te pa izpustite , ker so nedolžni! ‘ Tako pa je ta strahopetna baraba iz varne razdalje gledal in poslušal , kako Italijani streljajo nedolžne ljudi , zaradi zločina , ki ga je on zagrešil. Mogoče pa so si ta sadist in njegovi komisarji ob streljanju celo čestitali : Madona , to je pa dobra novica.” Zvečer so namreč Lahi pripeljali talce in jih kljub prošnjam Natlačnove vdove naj jih ne ustrelijo – ustrelili !
    Ker pa je tokrat bilo prvič med talci tudi nekaj boljševikov, so morilci Kardelj in oba Kidričeva z umori prenehali.
    Po koncu vojne so boljševiki oskrunili njegov grob, njegove posmrtne ostanke pa odpeljalI neznano kam.
    O tem dogodku imamo izjavo sina dr. Natlačna Antona:
    ” Očeta je pokopala mama v družinski grobnici oktobra 1942, potem pa je 1946 tedanji policijski minister Polič izdal odlok, po katerem so izkopali precej grobov žrtev VOS -a. Da so nam porušili grobnico in odpeljali posmrtne ostanke očeta, njegove prve žene in dveh starejših bratov, sem izvedel v taborišču Lienz na Koroškem 1946 od salezijanca Blatnika, ki je v taborišču urejal taboriščni časopis. Kako je on izvedel? Pridiga škofa Vovka je bila dovolj jasna. Pri maši v ljubljanski stolnici je rekel, da med živalmi samo hijene rujejo po grobovih. Tisti, ki so vedeli, kaj se je zgodilo, so razumeli.”

    http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/272975/

  31. ametist pravi:

    Spoštovana G Simona!

    Gebels je za vas le senca v morju zablod, katere mečete na papir. Sorry, ker vas ne znam razumeti in je mogoče tako najbolj prav. Sem najbrž že prestar.

  32. beduin pravi:

    Gospod Crnkovič, pravzaprav se strinjam z vami, da s tem perpetuiranjem indoktriniranih vrednot ne smemo pomesti – s tem bi jih le pospravili v nezavedno – potrebno bi jih bilo javno in temeljito analizirati in razstaviti ter razgaliti njihove trhle temelje.

  33. vaba pravi:

    Mamica Revolucija je tudi “poštenemu NOB borcu”, sjebala pesmico, mama.

    Zato je v bistvu bebavo deliti partizane (vojščake Komunistične Partije Slovenije) na ta-vredu in ta-morilske povampirjene teroristične hijene.

    Nekoč, ko sem odraščal, sem tudi sam poskušal izluščiti, od zločincev oddeliti in zaščititi Lik in Delo “poštenega svobodoljuba”, “poštenega NOB borca”. Trmasto sem ga iskal, terjal njega obstoj, kljubovalno insistiral takorekoč, ker sem nujno potreboval tega fantomskega borca za svobodo, da bi moj svet fantazme lahko vsaj za silo funkcioniral.

    Nedolgo za to fazo sem spoznal, da sem v zmoti, da bluzim, takorekoč. Kot dduti, da to, da iščem na napačnem kraju. Bili so svobodljubi in pošteni “borci”, ja, seveda so bili, ma ne med partizani in ne med katerimikoli kurčevimi vojaki oz. orožniki na slovenskih tleh, bili so med navadnim, trdo življenje živečim folkom, bili so med materami in očeti, med navadnim folkom, ki je trpel zaradi vseh teh vojska, vseh Partij, KPS in NSDP, in njih izprijenih orgij in zločinov.

    Dobrega partizana, dragi moji, ni. Sintagma “dober partizan” je oksimoron. Kar se pa dobrih NOB borcev med partizani tiče, Dobri borci so vsi umrli v boju, izginili v vojni vihri, od nepoštenih, ne-dobrih, jih pa loči to, da v prsih imajo metek iz puške nemškega ali taljanskega okupatorja, v hrbtu pa metek iz puške boljševiškega partijskega poverjenika v njegovi enoti.

  34. office 2007 pravi:

    Microsoft Office 2007 accepts as factual in a continual development in analyze and discovery,Creating and distributing trading components along with other publications is easily supplied by Download Office 2010.The widespread characteristics of all the versions of the Office 2007 download if it is Professional or Standard or Ultimate or Home and Student are server-side devices and applications.The widespread characteristics of all the versions of the Office 2007 Professional if it is Professional or Standard or Ultimate or Home and Student are server-side devices and applications.The following, describing and distributing of data can be effortlessly and effectively finished with Office 2010.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.