Kill Bill 4

Nedelja, 8. november 2009

Predavanje Billa Clintona v Ljubljani je bilo po mojem neskromnem mnenju pametno, pozitivno, dobronamerno, duhovito, ganljivo. Kar je povedal, je bilo dobro slišati, in vesel sem, da sem to slišal. Spremljava obiska pa so bile tipično slovensko ekstremistične reakcije. Po eni strani so mediji pokrivali Clintona s trivialnimi podrobnostmi, ki zanimajo le butlerje, po drugi pa je veliko ljudi do njega pokazalo odpor, vzvišenost, celo prezir. Zakaj?

Najbolj množično je šla ljudem v nos višina honorarja. Nekaterim že sama po sebi, kot neznosen znesek za tako malo dela in truda v manj kot 24 urah, nekaterim pa v razmerju do tega, kar je za ta denar po njihovem pač dal od sebe. Ne vem, kaj so pravzaprav pričakovali. Da bo v enem popoldnevu rešil svet? Slovenijo? Odpravil recesijo? Da jim bo pripravil najboljšo zabavo, ki so jo kdajkoli doživeli? Jim duhovno odprl oči do te mere, da bo življenje mahoma postalo prečudovito igrišče za reševanje problemov s čarobno paličico?

Prijatelj me je vprašal — sicer Slovenec, a živi v manj ozkoumnem in mrzlosrčnem svetu —, ali so te stvari iz slovenske perspektive res videti tako preproste, da se dá o njih soditi po višini honorarja. Sam bi glede tega rekel le še tole: pustite pri miru ljudi, ki s svojim denarjem ne delajo škode. Še več: zlasti pustite pri miru ljudi, ki s svojim denarjem delajo kaj koristnega. Napačni očitarji so namreč prezrli dejstvo, da se Clinton ukvarja s humanitarno dejavnostjo in da je glede na ambiciozno zastavljene cilje to pač treba izdatno financirati.

Nenazadnje pa gre za nekdanjega predsednika ZDA. Človek s tem statusom ima pravico zahtevati honorarje, ki s predstavami povprečnega Slovenca nimajo nobene zveze. Povprečen Slovenec tako ali tako ne privošči veliko niti tistemu, ki je svoje bogastvo pripravljen deliti.

Naslednji problem, ki je prispeval k slabi recepciji Clintona v Sloveniji, pa je seveda problem gostitelja. Tomaž Lovše se z Andie McDowell, Paolom Coelhom, Naomi Campbell in Benom Affleckom, ki jih je v preteklih letih privlekel kot Dinersove maskote za kratkočasje glamurja lačnih snobov, ni ravno proslavil. Lani, ko je pripeljal Ala Gora, je njegova marketinška strategija že začela dobivati obrise družbenega smisla, četudi sta wannabe ekskluzivizem novokomponirane elite in poljubnost, kdo sme imeti kaj od predavatelja, še naprej ostajala sporna.

Letos pa mu je uspel veliki met. Že sam izbor Clintona je bil idealen, izvedba pa sploh. Za začetek naj pripomnim, da sicer dvomim, ali se na nedržavnih prireditvah spodobi za uvod poslušati državno himno. Toda poslušati Zdravljico in — in! — Star-Spangled Banner v izvedbi vokalne skupine Perpetuum Jazzile in pri tem gledati Dinersov logo, projiciran na platno čez pol odra, v Gallusovi dvorani, vključno s slovensko politično nomenklaturo v prvih vrstah in še Billom Clintonom, ki se ogreva v garderobi, je bilo milo rečeno neverjetno in nepozabno! Lovše se je v tistem trenutku moral počutiti kot absolutni zmagovalec. In to ne nezasluženo!

K pozitivnemu učinku Clintonovega predavanja je pomembno prispevalo dejstvo, da ga je prenašala televizija. S tem je bil namreč izničen ta še vedno prisotni učinek vsebini kontradiktorne privilegiranosti posvečenih, pripuščenih v dvorano. Res pa je, da je k družbeni prezentabilnosti letošnjega Dinersovega dogodka pripomoglo to, da so smeli v dvorano ne le imetniki njihovih črnih kartic, temveč tudi udeleženci Poslovne konference Portorož, ki jo prirejata Poslovna akademija časnika Finance in Ekonomska fakulteta. Res je seveda, da je za PKP treba plačati kotizacijo. Toda kam smo vendar prišli, da se sprašujemo o pravičnosti ali krivičnosti dejstva, da pač obstajajo tudi stvari, ki si jih vsi ne morejo privoščiti, za denar ali zastonj, z denarjem ali brez denarja?!? No, z direktnim prenosom predavanja je Lovše vsem skupaj elegantno zaprl usta in s pomočjo Televizije Slovenija — ne Pop TV, seveda, hvala bogu — iz ekskluzivnega dogodka naredil družbeno odgovornega.

Vihanje nosov nad dogodkom se mi zdi popolnoma nepotrebno in brezpredmetno, predvsem pa nevredno Slovenije nasploh kot gostiteljice. Upam samo, da za Clintonom ne pošiljajo medijskih klipingov. Meni bi bilo nerodno. Pride nekoč najmočnejša svetovna politična figura — deklariran, a ne le deklarativen prijatelj Slovenije — in govori o tem, zakaj je kriza in kako iz nje; pripoveduje zgodbe o Tutsijih in Hutujih, o Izraelcih in Palestincih, o Arafatu in Mandeli, celo o Slovencih in Hrvatih; pa nenazadnje zbija šale o vremenu, spravlja v smeh 1500 ljudi in jih v naslednjem trenutku pripravi do tega, da ga v popolni tišini poslušajo z zadržanim dihom. Slovenci pa ne bodi leni takoj sestavijo seznam njegovih dejanskih ali namišljenih grehov in napak, ga primerjajo z njegovimi današnjimi stališči, začnejo naštevati neskladja, ga ozmerjajo s potujočim klovnom, ki rešuje Afriko s kupovanjem slovenskega kristala, in se vprašajo, kaj je sploh tukaj iskal. Res čudno. Še Srbi bi ga lepše sprejeli, čeprav jih je bombardiral.

Dnevnikov Objektiv, 7. 11. 2009

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 8. November, 2009 ob 22:35 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

44 komentarjev na “Kill Bill 4”

  1. Šenum Tuplesig Šenum Tuplesig pravi:

    Kar naj mu pošljejo klipinge. Ne bo prvi tujec, ki bo spoznal, da tovrstno udejstvovanje pri nas nikakor ni le politična rutina. G. Clintona izjemno spoštujem in mu iskreno želim vse najboljše in obilo uspehov še naprej. Spoštujem pa ga kot visokooktansko potentno barabo z lepimi manirami, ki ima zelo dobre izglede, da se pred smrtjo spremeni v pravega svetnika. On že ve, da Bog to visoko ceni.

  2. Tanci pravi:

    Ne moreš pridigati eno, delati pa drugo. Njegov honorar ni bil prav nič v duhu recesije, titule gor ali dol. In če ni imel nič pametnega povedati, čemu je potem prišel? Zgodbice si znamo pripovedovati tudi sami.

  3. nevenka nevenka pravi:

    Nisem dobila občutka, da smo Clintona slabo sprejeli. Me je pa čudila izbira hotela, ker sobo apratma 410 in apartma 511 v hotelu Slon poznam in lahko rečem, da je oprema sicer lepa, a malce utrujena.
    Njegov obisk me ne moti čisto nič. Cena se mi zdi v njegovem rangu. Cilj pa gotovo ni bil pričakovanje čudežnih receptov za rešitev krize. Bolj je bil “dogodek”, torej popestritev z atrakcijo. Od vsega mi je bilo najbolj smešno, da ga je šel Pahor srečat na ulici. Kaj ga ni mogel neuradno povabiti vsaj na kavico? Morda bi pa tam lahko kakšno pametno rekla. Pa še bolj spoštljivo bi bilo.

  4. Mick pravi:

    Sam teb še zmeraj ni jasno da je model del tega sistema ki je zakuhala celo zgodbo.

  5. Jean Tonic pravi:

    Zanima me, kaj bi napisal, če bi vsi mediji v en rog tulili, kakšna čast da je to za Slovenijo in kako da se je Bill izkazal. Tudi sicer ne vidim, na podlagi česa si prišel do ugotovitve, da so mediji poročali negativno in enostransko. Sam nisem dobil tega vtisa, odzivi so bili pač vseh vrst… Se pa zelo strinjam z Mickom. Dejstvo je, da je Bill igral eno glavnih vlog pri nastanku današnje finančne krize, saj je bil podpornik in podpisnik paketa zakonodaje, ki je bistveno omilila nadzor in varovalke pri trgovanju z določenimi finančnimi instrumenti. Ja, ta stvar se je dejansko začela že takat, konec 90ih.

  6. nevenka nevenka pravi:

    Takrat še nihče ni imel predstave, da taka liberalizacija finančnega trga pomeni anarhijo. Liberalni ekonomisti vsi predvidevajo, da se trg sam uravnoteži, torej mora zato biti čim bolj svoboden. Saj pravzaprav se, ampak s krizo. Najbrž s tem niso računali.

  7. Jean Tonic pravi:

    Hehe, saj to je to…. se uravnoteži, ampak to deluje približno tako, kot na tisti otroški gugalnici, ko je en enkrat spodaj, drugi pa zgoraj in se dvigujeta in spuščata okoli iste osi. Hec vedno nastopi takrat, ko tisti, ki je pri tleh, hitro in udobno sestopi, kar povzroči, da tisti, ki je zgoraj, zelo neelegantno in boleče zgrmi na tla. Hvala lepa za takšno uravnoteženje…

  8. smoger pravi:

    L O L

  9. Jasna pravi:

    Marko, mar ti ne veš, da je zadnje čase nekako trendy sovražiti Ameriko?! Ne vem no ampak jaz se ne morem znebiti asocijacij, ko vidim Clintona, da je to nekdo katerem se je fafalo v Beli hiši (ovalni pisarni). Ali si ti tudi na to pomislil, ko si ga zagledal? Ali pa meni, ko sem ženska takšne asocijacije hodijo po glavi? Pazi, ne nekje v zasebnosti ampak v ovalni pisarni : ).
    Zakaj bi Slovenci morali do njega biti naklonjeni? Saj niso kosovski Albanci ali po domče Šiptarji? On ga lahko obožujejo, ker imajo zakaj. In kdo je on? Golob miru?
    Tutsiji in Hutujci – ko je Bruno svojo svetovalko vprašal s katero humanitarno dejavnostjo naj bi se ukvarjal mu je svetovala, da je Darfur trenutno najbolj trendy.
    Nisem vedela, da si ti nagnjen kultu osebnosti. Nekje sem prebrala, da je Clinton Mason. Mislim, da cela ta zgodba z njegovim honorarjem nima nobene zveze.

    “Toda poslušati Zdravljico in — in! — Star-Spangled Banner v izvedbi vokalne skupine Perpetuum Jazzile in pri tem gledati Dinersov logo, projiciran na platno čez pol odra, v Gallusovi dvorani, vključno s slovensko politično nomenklaturo v prvih vrstah in še Billom Clintonom, ki se ogreva v garderobi, je bilo milo rečeno neverjetno in nepozabno! ”
    Ajoj, Marko kot, da bi poslušala svojega fotra, ki se je leta ‘66 gledajoč Misijo nemogoče navduševal, ko je Cia reševala svet. : )

  10. Celozrnne pravi:

    Ob teh genialnih komentarjih me čudi, da nam nikakor ne uspe. Kako, za vraga, kako?

  11. NN pravi:

    Eden od pogledov je opisan tudi v knjigi Daniel Estulin: Skupina Bilderberg.
    Nisem prepričan, da je mislil ravno njih, vendar pa je v govoru omenil, da se vsako leto srečuje skupina ljudi, ki izmenjuje poglede na razvoj sveta. Na tem srečanju imata lahko le predsednik ZDA in generalni sekretar OZN napisano tisto, kar želita povedati, vsi ostali govorijo iz glave. Razlog: čim večja tajnost. In v tej čim večji tajnosti se pogovarjajo vsekaj drugega, kot o dobrodelnosti, o kateri se je veliko govorilo na predavanju prejšnjo soboto.

  12. sandrica sandrica pravi:

    Strinjam se, da je obisk nekdanjega ameriškega predsednika velik dogodek, neglede na to, kako kontroverzna osebnost je in kake asociacije zbuja v nas. In razpravljanje o njegovem honorarju ni nič drugega kot pregovorna slovenska zavist. Sama menim, da so slušatelji in gledalci večinoma pozitivno sprejeli njegov govor in poglede na svet. V končni fazi, g. Clinton je danes ”le” človek z bogatimi izkušnjami in kot takemu mu je vredno prisluhniti. Več glav več ve, pravijo. Na žalost pri nas raje prisluhnemo praznim čenčam v najbližjem lokalu, kot pa predavanju svetovno znane in uplivne osebnosti.

  13. NoMercy pravi:

    samo toliko, da vemo kaj medijci serjejo:
    ZDA ex_ex predsednika mediji omenjajo o vsakem njegovem migu s prstom, in pogledu z očesom :P

    o domačem ex_ex predsedniku pa ne bev ne mev.
    ———————-
    me zanima kaj so medijci na tem shodu dobili od organizatorja: samo kavico ali kaj več – za kavo prodane duše :)

  14. Aja pravi:

    ” … Zanima me, kaj bi napisal, če bi vsi mediji v en rog tulili, kakšna čast da je to za Slovenijo in kako da se je Bill izkazal … ”

    Po moje bi bila tema bloga v tem primeru kaj v smislu kako so slovenci nekritični, z vsem zadovoljni, pa mogoče kaj o hlapčevstvu, pa o tem kako častimo tuje in ne prepoznamo lastnih veličin …

  15. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Bi se lahko prosim pri pizdenju omejili na to, kar se je res zgodilo in kar sem res napisal?

  16. Hehe pravi:

    mnenje kolumnistov tako ali tako temelji na tem, ce dobijo povabilo na dogodek ali ne.

  17. MarkoH pravi:

    :-) )))))))

  18. chef chef pravi:

    @MC: Si pa optimist, če misliš, da se bodo komentatorji omejili na napisano, hahaha. Sploh če si mislil, da se bodo izognili fafanju.

  19. Aja pravi:

    ” … Bi se lahko prosim pri pizdenju omejili na to, kar se je res zgodilo in kar sem res napisal? … ”

    ojoj, omejiti pizdenje? to pa je tako kot če bi hotel ujeti veter, ali ukazati slapu naj teče no mal navzgor za spremembo.

    saj je vendar v sami naravi pizdenja, da lahko vzbrsti ob vsakem še tako neznatnem ništrcu.

    Lahko pizdenje prepoveš, zgradiš zid do neba , ki bo preprečil vstop pizdenju, ne moreš pa ga omejiti.

    Komentar se je nanašal na vtis, ki ga zbujaš, da zelo rad oponiraš, se izločiš iz množice in na nasprotnem bregu (proč od “raje”), s svežim vetrcem v laseh govoriš nekaj drugega, drugačnega nasprotnega od tistega za kar se zavzema množica

    As simple as that.

  20. ervinator pravi:

    Clintonov govor je bil precej plehek, odgovori na vprašanja pa pocukrana. Odgovor na vprašanje, ali je konec recesije (da, ne in morda), ni povedal prav nič razen tega, da odgovora pač ne pozna (pozna pa ekonomsko definicijo recesije).

    Kar se pa tiče estetike gostitelja, obup! Slovenski himni je sledila ameriška, na nobeni pa Clinton ni prisostvoval. Lovše je pa gosta naslavljal z gospod predsednik. Zanima me, ali je kdo v prvi vrsti sploh opazil to. Pahor je prikimaval.

  21. beduin pravi:

    @ervinator, bivši ameriški predsedniki imajo po običaju vsi naziv predsednik se jih pravilno tako naslavlja. Samo pri nas smo morali dati Kučanu pridevnik bivši, ker bi sicer še vedno izgledalo, kot da je predsednik.

  22. nimiy pravi:

    v bistvu se na nek način strinjam z MC-jem, ker taki nastopi so pač sestavni del svetovnega protokola. kot je recimo sestavni del svetovnega protokola to, da se s pametnimi bombami vsake toliko zravna kako vasico v afganistanskem visokogorju. in najmanj kar lahko človeka, ki ima glede tega kaj za pripomnit, doleti je to, da se ga označi za družbeno neodgovornega. in ja, tudi te oznake so spet samo del protokola.

  23. markopigac pravi:

    Imas prav, najraje bi ga sezgali na grmadi. Usred Trga republike z live streamingom, kot da nam je on kriv, da smo zaplankani. Po drugi strani pa idealiziramo Ursko in Janeza, ki se na politicno zaslisanje pripeljeta s cliom ala glej kako preprosta in nehostaplarska sta!

  24. Rak pravi:

    Marko, tisto slovensko politično nomenklaturo v prvi vrsti bi jaz prej imenoval pritlično …..
    Glede mnenj vedno in vsakič odklanjajoče pisunske blogarske smetane v komentarjih pa menim, da pač gradijo svojo “veličino” na poniževanju in kontriranju a priori….
    Včasih me spominjajo na sestanek hišnega sveta v našem bloku, vsi vse vedo, vsi drugi so bebci, sami pa ne bi naredili nič. Razen vrteli jezik ….

  25. NoMercy pravi:

    a se ve katera je “Monico” špilala — pod govorniškim pultom :P

  26. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Prepričljivo predstavljeni argumenti za poanto, vsekakor. Če odštejem malo prenapihnjen pomen dobrodelni tendenci gospe Bill Clinton, saj damam, ki spremljajo svoje gospode na vrhovnih političnih položajih dobrodelne dejavnosti itak pritičejo, če se hočejo sukat na površju javnosti.

    Osebno pa vidim problem takšnega prepada med mnenji, pri čemer je na primer Vojnovićeva kolumna v istem časopisu ravno to diametralno nasprotje mnenja, ki mu ta kolumna nasprotuje, v Crnkovičevem 14. komentarju. Prav simptomatično se je pojavil. Pri nas je namreč rak rana, da se mnenjsko telo in mediji zelo neprofesionalno odzivajo na način, ki določenim osebnostim ali dogodkom sploh ne pristoji in nima zveze z bistvom.

    Če na primer preberem kolumno Mance Košir o obisku britanske kraljice, zlahka podpišem Vojnovićevo zgroženo kolumno. Neznosno je brat pubertetniško vznesenost, kakršno lahko bolj toleriramo kvečjemu pri najstniškem fenu Michaela Jacksona, nad domnevno kraljičino karizmo, ki veje izza črnega stekla avtomobila, medtem ko takih person pri nas bojda nimamo in nadalje neustrezno blatenje izbranke Spomenke Hribar, češ, lahko bi bila nekaj podobnega, pa to ni to. Že primerjava s katero koli intelektualko, ki se je brez v zibelko položenega položaja sama razvijala in uveljavljala, je abotna, poleg tega pa kraljica slovenski javnosti ni nič povedala (razen da ima na sebi ceneno obleko, ker špara in da v palači redno ugašajo luči, ker šparajo – perverzno blesavo!), da pa nekdo pada na rit že ob dejstvu,ker nekdo sploh obstaja in ob tem bluzi o brezmejni karizmi, je stvar diagnoze avtorju. Tak obisk ima poanto nekje povsem drugje.

    Podobno je bilo tudi pri Clintonu, da bojda omembe vredni podajalci mnenj pri nas, niso uspeli iztisnit enega stavka, ki bi bil realno gledano povezan s poanto Clintonovega obiska, ampak so kot tinejdžerji bluzili, spet, o neverjetni karizmi (ki neverjetna zagotovo ni, je pa spodobna za nekega predsednika) in izjemnem govoru. Se strinjam z ervinatorjem do točke, da razpravljat o izjemnosti govora nima smisla, je pa spodoben (imel je čas in priložnost, da do te mere vsebinske spodobnosti zbobna vrhunske retorične pomagače in natrenira zadevo). Skratka, Albancem je jasno, zakaj imajo Clintonov spomenik in zakaj je za njih pomemben njegov obisk, Slovencem se sanja ne!

    Pri nas so pojmi popolnoma pomešani. Zato tudi ni nič čudnega, da ljubljanski župan pripravi poseben sprejem neki tretjerazredni skupini Rebelde iz telenovele, kot da so prišli v Slovenijo … hmmm … kdo? Oziroma ob taki potezi se samo sprašuješ, zakaj potem ZZ top ne pozdravi predsednik vlade, če se že gremo. Rebelde so po poročanjih padali na hrbet od čudi, da so v Sloveniji tako posebej čaščeni. Takovrstnih klipingov si tudi nihče ne želi, da pricurljajo v tujino.

    In do osebnosti povsem drugovrstnega kova se obnašamo enako prfuknjeno. Vojnovićeva kolumna v primerjavi s to odraža ravno to nevednost, za kaj sploh gre in kot bi bili nerelevantni izlivi tipa Košir, ki so pri nas privzet način odzivanja, edini verjetni smisel (ker očitno drugega premalo poznamo), zato Vojnović tudi prenos takega dogodka lahko razume zgolj kot futranje fenovske nedoraslosti slovenske javnosti, ne pa tako, kot je pojasnil Crnkovič.

    Tudi trenutno se na primer dogaja, da fiasko muzikala Mojce Horvat v CD-ju novinarji in vsi kvazi tapametni, vključno z Rotovnikom, obravnavajo z blatenjem bojda amaterskih plesalcev, ki so najmanj krivi in za svojo stopnjo lahko celo odlični! Predstava bi lahko izpadla pohvalno, če ne bi bila reklamirana kot brodvejski scenografski, kostumografski in koreografski šus s temu primerno navito ceno. Profesionalen novinar bi to razliko opazil in do mladih plesalcev nastopil bodrilno, sesuval pa pogoltno drhal, ki jih je zlorabila.

    V Sloveniji imamo preprosto hud problem z mentaliteto in razumevanjem vsebin, pri čemer si za premnoge pakete klipingov lahko samo želimo, da jih nihče ne šlivi pet posto čez mejo. In problem ni samo v odnosu naši brezvezniki in tuje veličine, kot je poanto izpostavil Vojnović, ker na domačem terenu na popolnoma enak način ne ločimo zrna od plevela in večinoma postavljamo stvaritve in nosilce teh na popolnoma neustrezna mesta s popolnoma neprimernimi pridevniki. Odgovornosti pa od nikoder, kot bi bili prebutasti, da bi sploh vedeli, za kaj naj bi bil kdo čemu odgovoren, ko bluzi v tri krasne kot kakšen pijan najstnik na nepravem mestu ob nepravem času na nepravi način.

  27. Jasna pravi:

    Ne vem zakaj so tako pomembni klipingi, mar ni vseeno, če so ali ne? Tovrstne zadeve, če je volja i želja se lahko izvejo tudi od veleposlanikov? Ne vem no, mar ne? Vsak veleposlanik tudi, če ne govori razume jezik države v kateri službuje.

    Simona: ne glede na Mancino pisanje, ki ga omenjaš jo rada berem. Njeno pisanje je tako melodično vsaka besede pa prav tam kjer mora biti. Ko že omenjaš Vojnoviča pa ne morem mimo razvpite knjige, ki je tako bljak, da sem jo hitro odložila. Nimam nič proti grdemu govorjenju, če je v kontekstu tako kot pri Deklevinem Pimlicu. V Čefurjih se ne samo govori ampak avtor celo premišljuje v tej nagravžni govorici (model….kletve in podobno). Res je nekaj narobe v tej državi, da takšni knjigi dajo Prešernovo, pa Kresnika… pa kaj še? Kot, da bo glih to prostaško govoričenje izumrlo pa ga je treba zaščititi! Manca je zakon!
    Glede Horvatove in plesa pa se mi zdi, da 45€ ni neki veliki denar za toliko dela in toliko mladih plesalcev, ne glede zadovoljna publika ali ne. Sploh, če primerjam z koncertom Royksopp v Križankah, ki je stal enako za eno uro igranja. Pa kaj je tem Slovencem?

    Marko: zadnjič si omenil, da so posvojitve istospolnih nezanimljiva tema. Marsikaj je nezanimljivega pa vseeno o tem pišeš. Zanima nas tvoje mnenje. Se bojiš, da ne boš izpadel, konzervativen ali kmet? Le pogumno in povej kaj misliš! Fene zanima.

  28. Wega pravi:

    Vse jasno, samo to ne, zakaj Kill Bill – ŠTIRI.

  29. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @Jasna:

    Mimogrede … a si videla, kako nerazpoznavna je Jasna Kuljaj, odkar si je operirala nos. Neverjetno. Nekaterim totalka spremeni obraz. Kar tako sem se spomnila …

    Se strinjam. Mancino pisanje je izredno melodično, kot so melodične pesmice Saške Lendero. Me je spomnila tvoja pripomba na pritožbe Saške enkrat v Trenjih, ko je izražala negodovanje nad glasbeniki, ki se imajo za nekaj več, pa po njenem mnenju premalo dajo na melodiko … hehe …

    Zadnje, kar bi bilo “narobe” s Čefurji raus, je govorica, v kakršni je pisana. S Čefurji raus ni nič narobe. Je povsem dosledno, glede na zadan okvir, spisan komercialni romančič. Je pa precej narobno sporočilo po mojem mnenju, da je snel Kresnika in celo Prešernovo nagrado. Pa ne zaradi jezika. Ampak ker preprosto ni ne z vidika psihologije, ne z vidika “komentarja” ali opisov, kakor ima roman možnost pričarat vzdušje ali sporočilo z določenimi le pisanju možnimi pristopi (za razliko od scenarija, ki mu pritičejo drugačni vzvodi od opisnih), presežno umetniško delo. In menim, da to niti ni nameravalo bit. Da si je avtor zadal cilj napisat hit, dober vic, ki bo vendarle vseboval tudi nekaj sporočil, kakršna bo zlahka pokonzumirala širša paleta bralcev, tja do najstnikov. Kar je super. Ni pa super, da se nekaj okinča za nekaj, kar ni. To je zavajanje in izkaz nespoštovanja do tistega, kar pa res je, kar bi moralo bit. Kresnika bi še spregledala skozi prste, ajd, če že “mora” nekaj dobit, pa imamo na Slovenskem premalo raznovrstno namenskih nagrad na pordočju umetnosti, Prešernove nikakor.

  30. ametist pravi:

    Ja, “billi, pa otišli”. Nisem poznavalec vsega, kar je tu gori zapisano, poleg tega, dva človeka enako ne vidita isto stvar. Tokrat se strinjam z gospo Simono,čeprav nisem njen popoln pristaš. Kar je Billi povedal me ni nič prevzelo, vendar zaključki nekaterih komentatorjev so me pa zelo. Gdor še ni prebral in pogledal kratkega dokumentarca na Googlu-” Zeitgeist.si” naj si vzame urico časa in to pogleda. Veliko odgovorjev je tam podanih na današnjo globalno krizo-KRAJO. Ne bo vam žal!

  31. grega pravi:

    zakaj kill bill4? ker so bili trije že posneti in je to četrti, al zato ker je bil že dvakrat v sloveniji, potem bi moral bit k.b.3

  32. mustafa pravi:

    crnkoviću, kolk si jadan

  33. janez bb pravi:

    Clintonu ga je MONIKA, našemu predsedniku je pa igrala HARMONIKA :-) )

  34. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Neverjeten duhovitež!

  35. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Wega, Grega: Kill Bill 4 zato, ker je KB3 že v predprodukciji. Pride ven 2014.

  36. kr pravi:

    Hvala Bill za vse med drugim tudi za žrtve Srebernice in bombardiranje Srbije!

  37. Davidenko pravi:

    V casu predsedovanja je bil posredni morilec ter ubijalec, sedaj mirnovnik ter dobrohotnez. Crnkovicu, kako ozkogledno.

  38. grega pravi:

    Če bere CIA tvoje naslove, ti Guantanamo ne gine Marky Mark. Kill Bill ni preveč miroljubno, a ne? Kaj bi se dalo za tegale temnega nobelovca napisat?
    Barack je afganistanski rak
    Obama me bolj tepe kot mama

  39. štulič pravi:

    Je pa dejstvo, da je Ula najboljšo vlogo dala v Šundu in, ko vladajo Demokrati je, fiktivno; mir!!!!

    http://www.youtube.com/watch?v=441-Vnv7cRY

  40. hertq pravi:

    Evo poleg zgornjega teksta g.Crnkoviča (provokacija ali resnično misli to kar je napisal?!) še ena perverzija De Billa Clintona:

    http://www.youtube.com/watch?v=C0F_6plYyTM

  41. nekdo pravi:

    Naj storijo vse, da Humarja rešijo. Naj stane, kar hoče. Potem pa ga naj Lukšič povabi na sestanek in mu pove: Fant, zadnjič smo te částili!

    by @crnkovic http://twitter.com/crnkovic

  42. miran pravi:

    Crnkovič, kaj si hotel povedati v tem blogu?

  43. Bralec pravi:

    Časopis Dnevnik ima zelo zanimiv izbor kolumnistov in vsekakor je zabavno, ob jutranji kavici, primerjati njihove različne poglede na posamezen dogodek. Recimo na Clintonov obisk, o katerem govori zgornja kolumna.

    Najprej me je, poleg jutranjega mraza (h kavici obvezno sodi tudi cigaret), predramil Vojnovič. Slovenci pač smo, kakršni smo. Kot vse drugo, so tudi mnoga leta tuje nadvlade – predvsem germanske – prispevala k oblikovanju našega značaja, kar ni zgolj slabo, zgolj dobro pa seveda tudi ne. V tem pogledu, pa tudi marsikaterem drugem, se zdi dobro prisluhniti liku avtohtonega Fužinca, kateremu nacionalna samozavest pripada serijsko. Sej… jaz niti ne vem, če je ta lik sploh resničen ali je preprosto zaigran, a to se mi sploh ne zdi pomembno. Pomemben je zato, ker nas opomni, da smo se tudi mi rodili s hrbtenico in da zato ne rabimo biti ponižno sključeni pred bivšim ameriškim predsednikom ali pred ostarelo britansko gospo. Vem, da je ta gospa tudi britanska kraljica in vem tudi, da ima velik simbolni pomen, a ne za nas, ker njena funkcija na teh ozemljih (za razliko od prej omenjenega bivšega predsednika) kakšnega omembe vrednega vpliva ni imela, vsaj direktno ne. Zato je tudi ne gre smatrati kot vladarko, temveč bolj kot nekoliko petično britansko turistko. Spoštovanje vsekakor, klanjanje nikakor.

    Zelo rad berem tudi Ervin Hladnik Milharčiča. Zabavno se mi zdi, kako svoje kolumne velikokrat skromno ponazori na primeru sebe ali katerega drugega majhnega in nepomembnega bitja, za katerega jaz še nikoli nisem slišal in verjetno tudi nikoli več ne bom. Pravzaprav sploh ne vem, ali so bitja iz njegovih kolumen resnična ali pa preprosto izmišljena. Pa vendar iz njegovih tekstov in naukov vre svetovljanstvo. Četudi včasih želi, svoje razgledanosti ne more skriti. Tip je car – vidi se mu, da je živel po svetu in da šteka razmerja v njem. Ve, da resnica ni le ena, da jo velikokrat prikrojijo in zaveda se tudi, da smo ljudje praktična bitja, ki včasih potihoma uberemo povsem svojo pot, drugačno od verskih smerokazov, kadar nam paše tudi čez prepade ideologij in pod mejnimi zidovi. Pa naj gre to za letovanje Slovencev v Istri, ameriške palačinke iz Savdske Arabije, ali za bujno rastlinje na palestinskem vrtu, katerega rast omogoča prešvercana supermoderna izraelska črpalka.

    Kill Bill kolumna je nekje vmes. Ne bi bil rad žaljiv, vendar avtor v njej izpade ravno obratno od prej omenjenih piscev. Po eni strani nas nagovarja iz pozicije svetovljana, vendar je ob argumentaciji zapisanih dejstev videti, da niti slučajno ne premore takšne širine kot g. Hladnik Milharčič. Še več, deluje mi enako zaplankan in ozkoumen, kot bi po popularnem mišljenju moral biti ozkoumen lik iz Sp.Kašlja oz. bližnjih Fužin. Vendar slednji stoji ponosno zravnan in se ne klečeplazi za drobtinico kruha ali pozornosti.

    Priokus cele kolumne je namreč ta, da je bila v svojem bistvu napisana kot javna zahvala (hvalospev) tistemu, ki vam je poslal vabilo. Za to res ni bilo potrebno okrcati vseh nas, zadostoval bi že preprost stavek “Hvala g. Lovše, ker ste me opazili in me povabili na ta prestižen dogodek.”

    Kajti obisk Clintona ni bil nič drugega kot prestižen marketinški dogodek. Ko mu v valu navdušenja želite pripisati nek širši družbeni smisel, izpadete rahlo smešno. Da bi taki dogodki lahko imeli širši družbeni smisel, jim manjka predvsem vsebina. Razliko med pričakovanji in slišanim je v enem stavku fantastično povzel tretji Dnevnikov kolumnist, Boris Dežulović: “Gospod Clinton, prišli smo se resno pogovarjat, ne pa zajebavat!”
    Če bi želeli takim dogodkom vdihniti širši družbeni pomen, nekaj resnosti, potem bi morali za začetek bolj pazljivo izbirati goste. To, da nam o globalnem segrevanju predava človek, ki je bil svojčas drugi najvplivnejši človek na svetu in ni v času svojega mandata za okolje ni naredil popolnoma nič, je dovolj zgovoren pokazatelj resnosti takih dogodkov. Širši družbeni pomen bi taka predavanja dobila šele v primeru, ko bi se odhajajoči poslušalci spraševali “kaj lahko naredim jaz”, ne pa “zakaj on ni, ko je imel pa vse možnosti”. G.Gore je bil seveda super izbira iz marketinške plati, a je moralno preveč sporen (govorim izključno iz vidika okoljevarstva), da bi ga veljalo jemati resno.

    Za dogodke, kjer šteje samo videti in biti viden, so zvezdnice v stilu Andie McDowell, Tara Reid in Naomi Campbell precej bolj primerne. Res pa je, da je bil medijski odziv neprimerno manjši, pa eni manekenki (ali igralki) tudi težko pripišeš kakšen bolj plemenit namen. Kakšne resne spremembe v strategiji jaz vidim. Kvečjemu to, da je organizator začel izbirati do sogovornika prijaznejši tip gostov. Tara in Ben sta bila precej nezainteresirana. Priznam, tudi sam bi raje videl, da namesto odgovora na zastavljeno vprašanje dobim Clintonovski nasmešek, kot pa “šljivo” od Naomi.

    A vas za zapisano v kolumni, četudi je malce vulgarno, sploh ne obsojam. Vem, da če na Clintona ne bi bili povabljeni, bi spljuvali vse v zvezi z njegovim obiskom, še najbolj pa prav njegov honorar – čeprav je ta od vsega še najmanj, oz. popolnoma nič, sporen.

    G.Crnkovič, nimate stila.

    P.S.: Ko pravim stil, ne mislim pijače iz Radenske.

  44. office 2007 pravi:

    Microsoft Office 2007 accepts as factual in a continual development in analyze and discovery,Creating and distributing trading components along with other publications is easily supplied by Download Office 2010.The widespread characteristics of all the versions of the Office 2007 download if it is Professional or Standard or Ultimate or Home and Student are server-side devices and applications.The widespread characteristics of all the versions of the Office 2007 Professional if it is Professional or Standard or Ultimate or Home and Student are server-side devices and applications.The following, describing and distributing of data can be effortlessly and effectively finished with Office 2010.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.