g. Pahor, ga. Kosor, podrita ta zid!

Nedelja, 15. november 2009

V Berlinu sem bil prvič petnajst let po padcu Zidu, zato sem le tu in tam videval spomeniško varovane, turistično komercializirane in naključne ostanke blokovske delitve. Berlin je najbolj fascinantno mesto, kar sem jih doslej videl — in to ni brez zveze z Zidom. Ta fascinacija izvira iz občutka, da je politična nasprotja mogoče premagati. Da je mogoče znova zaživeti skupaj. Berlin je dobro mesto, ker daje vedeti, da na koncu dobro lahko zmaga.

Najbolj zabavni grafit, kar sem jih videl na osamelih betonskih blokih, pa je bil — domnevam — delo nekega Bosanca in se je glasil takole (dobesedno in neprevedeno): “JEBO ZID!”

A to so le iztočnice za slovensko-hrvaški arbitražni nesporazum, da tako rečem, o morski meji. Ali nesporazum Drnovšek-Račan, če hočete. Ali nesporazum Janša-Sanader. Nesporazum v dobesednem smislu, vendar tudi zato, ker vsega tega ne morem razumeti.Vrednost Clintonove pripombe, da bo naš problem zaradi segrevanja ozračja in posledičnega naraščanja morske gladine čez petdeset let morda irelevanten, je bolj politična kot ekološka, predvsem pa psihološka. Humor, s katerim je bila izrečena, bi lahko omehčal ta fanatizem — no, dobro: domoljubje, stremljenje k pravičnemu sožitju, a tudi egoizem in samozaverovanost —, s katerim na obeh bregovih gledamo na ta problem. Clintonova publika v Cankarjevem domu je bila pač toliko olikana, da se je šali nasmejala. Toda po mojem tega stavka ni nihče vzel zares.

Najlegendarnejša je tista Tuđmanova uzrečica: “I hrvatsko more je hrvatska zemlja!” Če jo vzamemo zares, potem lahko zid stoji tudi na vodi. A da ne bo pomote: Slovenci se sicer delamo bolj fine in — razen morda bratov Podobnik in Jelinčiča — ne znamo tvoriti patetičnih in aforističnih sloganov. Vendar to še ne pomeni, da smo kaj boljši od Hrvatov.

V tem prepričanju me utrjuje dejstvo, da sta tako slovenska kot hrvaška javnost vzkipeli, ko sta Pahor in Kosorjeva napovedala podpis arbitražnega nesporazuma. Ali mar ni oksimoronično, da sta v konfliktu dveh taborov oba nezadovoljna? Ali ne bi en tabor moral biti zadovoljen — če razmišlja z zdravo pametjo, seveda —, če vidi, da je drugi tabor nezadovoljen?

Ne da me ta SLO-HR konflikt v vseh teh osemnajstih letih ne bi nič zanimal. Ampak poudarjam: zanimal me je dovolj malo, da se mi nikoli ni zdelo vredno poglobiti vanj do te mere, da bi ga vsaj malo razumel — razumel v tem smislu, kot ga povprečen laik brez predznanja pomorskega in mednarodnega prava sploh lahko. Zanimanje javnosti za ta problem je nedvomno v izraziti diskrepanci z njeno sposobnostjo, da dojame njegovo bistvo. Zavzetost in zaskrbljenost, ki ju kažemo, pa nista toliko zavzetost in zaskrbljenost za rešitev problema, temveč bolj za izražanje nacionalne posesivnosti. Če ne bi šlo za morje, bi skoraj rekel, da gre za Blut und Boden čustva.

Glede nacionalne posesivnosti samo toliko: obstajajo otroške knjige, ki s poučnimi zgodbicami poskušajo dopovedati triletnikom, da je deliti stvari — deliti svoje stvari, svojo lastnino: recimo nov avtomobilček v zameno za vlakec — ne le (interpretiram) etično lepo in civilizirano, temveč da se zainteresiranim udeležencem disputa tudi izplača, saj oba od tega nekaj profitirata.

Ta zadrtost je lastna tako Slovencem kot Hrvatom. Namesto da bi se poglabljal v pomorske in mednarodnopravne argumente ene ali druge strani — ali celo v to politično bizarnost, da bomo zaradi tega morali imeti referendum (ki se ga zagotovo ne bom udeležil)! —, raje ostajam nad problemom vzvišen. Pa ne iz kakšne arogance, temveč iz preprostega razloga, da ohranim distanco do nacionalno posesivnega stališča, ki nas bo na koncu vse oškodovalo. Tako Slovence kot Hrvate.

Svojo brezbrižnost do vprašanja morske meje vidim kot nekaj pozitivnega in produktivnega — in naj si me kdo drzne obtožiti veleizdajalstva! Če smo brez problemov pluli in ribarili do 25. junija 1991, potem ni nobenega razloga, da ne bi še danes in za vse večne čase. Rešitev že obstaja: naj ostane tako, kot je nekoč bilo. Problem je le v tem, da obe strani hočeta to prejšnje stanje formalizirati. Ne verjamem, da je to nemogoče. Vendar vidim, da s formalizacijo morske meje obe strani poskušata dobiti nekaj več, kot je vsaka imela prej, ali drugo stran vsaj za nekaj prikrajšati. Pa čeprav nehote. Zato sem proti kakršnikoli dosledni in natančni formalizaciji. Bolj kot arbitraža bi pomagala zadruga piranskih in umaških ribičev, ki bi lovili, kjer jim paše, in si delili dobiček glede na številčnost flote in posadk. Vprašanje slovenskega izhoda na odprto morje pa je popolnoma irelevantno: in tako kot je neumno, da nam ga Hrvati odrekajo, je neumno, da ga mi terjamo.

Škoda, da Clintonove pripombe nihče ni razumel kot kaj več kot posrečeno šalo. Če bi jo vzeli zares, bi jo razumeli kot nekaj takega, kar je Ronald Reagan izgovoril pred Brandenburškimi vrati 12. junija 1987: “Gospod Gorbačov, odprite ta vrata! Gospod Gorbačov, podrite ta zid!”

In glejte: dobri dve leti pozneje, 9. novembra 1989, je bil fantastičen dan. Ampak res fantastičen.

Dnevnikov Objektiv, 14. 11. 2009

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 15. November, 2009 ob 21:33 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

26 komentarjev na “g. Pahor, ga. Kosor, podrita ta zid!”

  1. znan pravi:

    Z zapisanim se strinjam. Upam, da bosta referenduma na obeh straneh okoli Božiča, ko se v materialno zadrti rigidneži vsaj malo omehčajo.

  2. ervinator pravi:

    Zadruga piranskih in umaških ribičev? Kakšen idealist! Mar bi šel raje pravljice pisat. :)

  3. Rafko Povhe pravi:

    Ja, Slovenci smo se že marsikdaj zelo opekli glede ozemlja, pa če pogledamo na sever, na zahod in tudi že proti jugo je bilo podobno, zato je zelo opravičena taka previdnost ljudi. Pa 3/4 potpora (Hrvaška) čisto drugače zvoni, kot navadna večina (slovenija) ali pa le enega politike, ki mora svojo politično kariero reševati na meji, kini preveč državnotvorniško in gospodarsko odločen, kakor nekaj samozvanih ljudi nekega dne leta 1943 v Jajcu in vse do leta 1991 in tudi še naprej..

  4. patricia pravi:

    ce se vam v ta problem nikoli ni dalo poglobiti do taksne mere, da bi ga kot laik vsaj priblizno razumeli, na cem potem temelji vasa opredelitev do njega? in res, zakaj mislite, da ribarjenje po letu 1991 ni vec taksno, kot je bilo prej? lp

  5. nevenka nevenka pravi:

    Tudi za to, da je padel Berlinski zid, so morali biti najprej izpolnjeni pogoji.
    Poštena in pravična rešitev problemov je bistvo. S tako se bomo lahko sprijaznili, z drugo nobeno.
    Preveč si resigniran in naveličan. Domovina je vredna več.

  6. Vanja pravi:

    Domovina je največji nateg na katerega še vedno padamo.

  7. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Vanja: No, no, ne pretiravaj.

  8. Sandra pravi:

    Brezbrižnost do mejnega problema je nekaj, kar si lahko privoščimo navadni državljani, politika pa vsekakor ne. Menda je določitev meja ena osnovnih predpostavk za nastanek in obstoj neke države (pravno gledano). Dejstvo, da naša meja tu in tam sploh še ni natanko določena, lahko razumemo, kot da tudi naša država tu in tam sploh ne obstaja čisto zares. Jaz še vedno menim, da bi to vprašanje morali rešiti na politični in ne na populistični (refendumski) ravni. Že zato, ker gre za tako komleksno pravno zadevo, da laična javnost tu zraven nima kaj praskat. Niti jaz ne grem na referendum.

  9. halil pravi:

    crnkoviĆu bre, brezvezn si

  10. nevenka nevenka pravi:

    Tudi jaz mislim, da je referendum iskanje alibija za potencialno slab izid, bolj kot kaj drugega. Mislim, da se ga ne bom udeležila.

  11. štulič pravi:

    Da.! Grem na referendum, če je pod odgovor a; Ali Si Želim Izhod Na Odprto Morje? :? Da. Hvala!

  12. Jasna pravi:

    Čist prav ima ervinator! Pa kaj nam pripoveduješ pravljice o berlinskem zidu in o triletnikih?
    Jaz ne vidim nobene povezave med blokovsko politiko in Slo-Hr sporem. Zid je delil ulice, stavbe in življenja ampak so ga vzhodni Nemci postavili na svojem in ne na spornem ali tujem. Prej bi to primerjala z generalom Maistrom ali pa s Musloinijem.
    Uvod ti je prav alanfordovski. : )

    Clintona naj rajši gre svoje šale pripovedovati na Hrvaško, tam kjer imajo 1000 km obale in ne 42 km. Če vzamemo sporno ozemlje v (km) procentih kot del celote je to proporcionalno Ameriki cela Florida.
    Baš me zanima ali se bodo Američani umaknili iz Okinave, ker to zahteva novi japonski premijer?
    “Vendar to še ne pomeni, da smo kaj boljši od Hrvatov”. Ni treba, da ste boljši. Pomembna so dejstva in kja se je dogajala leta ‘98? Zakaj so na podmokli način z mega proneverbo snete slovenske hišne številke v Plovaniji (levi breg Dragonje) in ponarejeni katastrski izpiski, a da se nihče od Janševe vlade ni niti zganil? Tukaj ne gre za pomorsko pravo ampak za kopensko in teh ljudi v Plovaniji spolh ne briga izhod na odprto morje.

    Če bi se zanimal za malega človeka in njegove teževe na način kot se Orlando Figes v Šepetalcih in ne se delal norca iz teh ljudi ter v svojih kolumnah njihove hiše ponujal za hrvaške mega bajte. Sigurno bi bil bolj osveščen glede tega problema.

    “Če smo brez problemov pluli in ribarili do 25. junija 1991, potem ni nobenega razloga, da ne bi še danes in za vse večne čase.” A res? Kar pojdi in probaj pa boš videl kako boš dobil šibrovko pod rit!
    Oni dobro vedo dokler je njihovo in dejstva jih ne zanimajo.

    Zadruga piranskih in umaških ribičev, delitev dobička ne glede na floto?! Daj prosim te, poštedi nas teh plemenith idej! Mar se ti ne zdi, da si nekoliko prestar za tako idealistične kolumne?!
    In ka koncu ti res ne bi bilo treba citirati Regana (to je res fant od fare in fejst pob) in njegova zaveznica Thatcherka, ki se je spustila v vojno za Falklandske otoke in zdesetkala vbogo vojsko Ognjene zemlje, ker so bili mnenja, da pripada njim.

    Zaključek je takšen: torej ti, ko greš mimo spomenika generalu Maistru moraš pljunit, ker, če ne nisi pravi. Ne stojiš za svojimi besedami!

  13. 359 359 pravi:

    js pa mislim da slovenija nujno potrebuje odprto morje: da bomo v eno flašo stlačili joško jorasa, jelinčiča, brate podobnik, bučarja, stanovnika, pa spomenko, pa verjetno še koga in jih poslali na odprto…

  14. afna pravi:

    Se strinjam. Ne le laična, tudi “strokovna” javnost v povprečju nima kaj dosti pojma o mejnem sporu. Sem pravnica, ampak če me kdo vpraša, kaj mislim o meji in “kdo ima prav”, povem po pravici, da nimam pojma. Pomorsko pravo je izbirni predmet, pri mednarodnem pa o tem nisem kaj veliko zvedela (ali pa sem že pozabila). Imam občutek, da nas je večina že sita večnega kreganja in bomo veseli že tega, da (če) se bo stvar končno rešila, pa čeprav ne v celoti v našo korist. Tako kot pri drugih rečeh tudi tu ne bi smeli biti malenkostni.

  15. APM pravi:

    Za mlajše generacije, ki se še ne spomnijo in za starejše, ki so že pozabile.
    Spor se je začel zaradi politikantskih igric, ko so izolski komunisti naščuvali ribiče, da ne bodo zaradi samostojne Slovenije imeli več kje loviti rib. Vsaki dan smo na televiziji poslušali o agoniji ribičev, okoli sto jih je bilo, ki bi naj zgubili delo in posledično kruh.
    V istem času so v Mariboru zaprli TAM, Metalno in MTT in nacesti je bilo 20.000 delavcev.
    Pa nikomur ni padlo na pamet, da bi protestiral.
    Spor je tako postal politični poligon in še danes je. Mernim, da si Slovenci ne zaslužimo takšnega fopanja.
    Že od začetka je slabo kazalo, dejansko pa nam je Pahor zgotovil minimum. Nič hudega, tako pač je, vendar naj upošteva, da je med dvema milijonoma Slovencev tudi nekaj takšnih, ki mislimo s svojo galavo in naj nam ne ponuja sprazum, kot briljantni dosežek.
    Dosežek je že to, da so se temelji za bodoči zid pecej omehčali.

  16. Rak pravi:

    Kaj bi pa rekel Marko, da ti sosed zapre pot iz stanovanja na stopnišču hiše in ne moreš ven, razen, da ti dovoli vhod in izhod, ne vem, skozi njegov vrt. Pri tem bi te pa, kadarkoli se bi mu zljubilo, hotel pregledati, kaj prinašaš in kaj odnašaš? Navajam zaradi približne primerjave stika teritorialnih z mednarodnimi vodami, kar ni isto, kot stik Slovebije z odprtim morjem.V katero smer bi iskal rešitev? No, v hiši obstoja varianta, da skočiš skozi okno na cesto, na morju je ni.
    Sicer pa velja za Sovenijo, če svojega zgodovinsko dokazanega teritorialnega izhoda ne zna braniti ino obraniti, tega tudi ne zasluži.

  17. Jasna pravi:

    Rak: Mesć je rekel, da bodo potem izgubili stik z Italijo in, da tega ne želijo. Ne vem zakaj tako potrebujejo tisto točko na severu, ki naj bi bila stik z Italijo? Kašno praktično vrednost ima? Praktične nima, morda psihološko?

    Če bi imel Marko posestvo jaz bi prišla kositi po njegovem ozemlju in mislim, ker je prijazen človek bi ven prišel z litrom pijače, se ne bi nič jezil in vse bi bilo tako kako bi jaz hotela brez sporov in pogajanj. Točno tako kot je v tej kolumni.

  18. Rak pravi:

    Jasna, veš česa pa jaz ne razumem, kaj Hrvati niso v stiku z Italijo vzdolž skoraj celega Jadrana? Ampak zdaj gre za tipične balkanske fore, ko će koga. Za nagajanje, nadmudrivanje, kvazi ponos, več in manjvrednostni kompleks, tu pa smo si res čistokrvni bratje. Ne naprej, nazaj nas vleče.
    Ampak spet bo tako, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!

  19. Jasna pravi:

    Rak: Ah ne vmes so mednarodne vode. Stik z Italijo je samo nekje v severni točki. Mesićeva izjava je smešna, ker ladja da pripluje iz Splita v Ancono ne potrebuje nobenga stika z Italijo, gre čez po mednarodnih vodah in ne na sever kjer oni imajo stik z Italijo. Tako ti je to.
    V nesporazumih so pomembni argumenti, dejstva in pogajanja.

  20. Alex van der Volk Alex van der Volk pravi:

    Dame in gospodje, zgodovinski trenutek! Alex van der Volk se lahko samo podpiše pod kolumno Vse me zanima, nič me ne briga in (najbrž prvič) v življenju poda roko Marku Crnkoviču ter mu reče – Crni, tako je (saj ne da bi se slednji obremenjeval s tem kaj si jaz mislim)

  21. Marko Crnkovič pravi:

    Alex: Me veseli, da se strinjaš. Ni pa to prvič (če me spomin ne vara).

  22. smoger pravi:

    Te probleme bi lahko rešili že takoj po osamosvojitvi obeh držav. Zgleda, da se te stvari ni smelo rešiti hitro. Od ‘problema’ z južno sosedo so zaslužili številni na obeh straneh meje…žal tudi novinarji.

    Neverending zgodbe = limfa za politike in neresne medije in številne druge. V to kategorijo nedvomno spadajo tudi povojni poboji.

    Prav takšni pripetljaji dokazujejo, da so politki in še mnogi pravni strokovnjaki PREPLAČANI.

    A obstaja kje dokumentirano koliko denarja se je porabilo v teh letih za seje, odbore, srečanja, konference, pravne strokovnjake, …. za to nategovanje?

    Še en dokaz, da je Slovenija banana republika.

  23. alex pravi:

    In ta umotvor je prišel izpod peresa nekega kao slovenskega intelektualca!? Res me je sram, da sem Slovenec!

  24. Okapi pravi:

    >Vanja: No, no, ne pretiravaj.

    Prav imaš. Je še par večjih nategov, recimo vera in parlamentarna demokracija.

    O.

  25. ametist pravi:

    Men se rola- v glavi vrti in ne dojamem, kaj bi vi gospodje radi razvozljali?

  26. Bosanac pravi:

    JEBO VAM I RIBU I MORE !!!

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.