Za narodov blogor

V torek, 22. decembra, je minilo deset let od izida zadnje številke Razgledov: namreč Naših razgledov, “štirinajstdnevnika za kulturna, ekonomska in politična vprašanja” (1952–92) oziroma Razgledov, “tako rekoč intelektualnega tabloida” (1992–99). Najmanj polovico tega časa nisem videl niti enega izvoda sploh, ker je precej popolno zbirko vseh številk, ki sem jih v osmih letih uredil, kot del stečajne mase zakona obdržala bivša žena. Zdaj pa sem od svojega najljubšega sodelavca — ki me ima recipročno še danes za najljubšega urednika — dobil v dar zadnjo, 1151. številko publikacije ISSN 1318-0401, ki jo je sam bolj vestno hranil.

Za grobarska grešna kozla, kriva za propad Razgledov, sva vedno veljala dva. Tisti, ki sem jim šel iz enega ali drugega razloga na živce, so dolžili mene, nesposobneža intelektualnega, ki ga denar ne briga; tisti, ki sem jim bil v redu, pa so dolžili Apiha, takratnega direktorja trženja Dela, grabežljivca menedžerskega, ki mu ni mar za kulturo. Apih in jaz sva bila kot vudu lutki, v kateri so ljudje poljubno zabadali igle svojih intelektualnih ali socialnih frustracij. Sam sem se z leti navadil špikanja — Apih malo manj, bi rekel —, toda boli še danes. (Nekaj malega o naju dveh tukaj. Zainteresirani naj poleg mojega teksta preberejo vsaj 16., Apihov komentar.)

Raziskave javnega mnenja, ki jih opravljajo razne agencije — zlasti seveda tistih mnenj, ki se nanašajo na politiko in politike —, so dobre kvečjemu kot medijski futer, za nameček pa morda še za kakšno politično manipulacijo. Čeprav na to nasedajo le lahkoverni in prizadeti politiki, ki/če čutijo, da jim raziskave delajo krivico, to stvari ne spremeni bistveno. Samo predstavljajte si, kako neki bi recimo Pop TV začel svoja večerna poročila prejšnjo soboto, če ne bi prišli v javnost domnevno pompozni izsledki Ninamedie o priljubljenosti politikov!

Po čem si bom zapomnil letošnji božič? Nedvomno po absurdno toplem vremenu. Verjetno tudi po odlični telečji pečenki. Pa še po nečem.

Božični hit Last Christmas dua Wham! obstaja že petindvajset let. Ves ta čas sem mislil, da se tekst v refrenu glasi: “to seven frontiers”. Še več! Vsako leto za božič sem najmanj enkrat pomislil, kaj hudiča dela “sedem meja” v tem besedilu, vendar se v to nisem nikoli — surprise, suprise — do konca poglobil.

Do včeraj, ko je bil Last Christmas spet na radiu in se mi je v trenutku lucidnosti posvetilo, da gre za “to save me from tears”.

In zakaj se mi naenkrat zdi ta skladba čisto simpatična? Ah, ne. Saj se mi ne.

Slovenija, konec prve dekade tretjega milenija: stranka na oblasti daje javno izjavo v zvezi z aktualnimi dogodki. Ker tega v takšni obliki ne bi posnela ali kaj šele (integralno) predvajala nobena televizija na svetu, se posnamejo sami in prilepijo na internet. Tako potem gledamo osem mandeljcev, oblečenih v črno in s sklenjenimi rokami, ki skoraj šest minut nepremično stojijo. Če ne bi eden od njih imel oranžne kravate, bi prisegel, da so pogrebci. Več kot tri minute skratka govori samo eden, minuto in pol ženska, pa spet malo prvi, nakar še petnajst sekund tretji. Drugih pet modelov, ponavljam, nepremično in molče stoji kot na pogrebu. Niti prikimavajo ne.

Gre seveda za Socialne demokrate. Samo bivši komunisti so zmožni posneti in izjaviti kaj takega, kot v posnetku naložita Potrč in Potratova. To je izjava, ki spominja na čase Centralnega komiteja ZKS — “ledeno dobo demokracije”, kot se je posrečeno izrazila Katarina Kresal —, ki se je moral urbi et orbi oglasiti, da bi obsodil družbene anomalije in razsvetlil zveste, a zbegane podanike.

Včeraj mi je prijatelj povedal nenavadno zgodbo – no, pojasnil neko okoliščino, javnosti doslej neznano -, ki osvetljuje primer dečka, umrlega zaradi domnevne zdravniške napake.

Prijateljeva nedavno preminula mama je bila osnovnošolska učiteljica. Imela je dve dobri prijateljici in službeni kolegici, učiteljici na isti šoli. Prva je imela sina, druga hčerko, ki sta bila sošolca.

Fast forward. Hči postane zdravnica. Nekega dne sprejme v bolnišnico dvanajstletnega dečka, in ga po mnenju njegovih staršev nepravilno diagnosticira. Čez nekaj dni mali pacient umre.

Deček je bil vnuk ene tistih prijateljic, njegov oče zdravničin sošolec.

Saj ne, da bi to primer kaj spremenilo, vsekakor pa meče nanj še drugačno luč.

To kolumno pišem na iPhone. Zelo možno je, da sem prvi kolumnistični čudak na svetu, ki se je lotil pisanja 5000 znakov ali okrog 800 besed dolgega teksta na žepni računalnik oz. na tako imenovani smartphone. Priznam, obseden sem od te naprave, ki s primernim softverom zmore vse in je lahko karkoli. iPhone je nadomestil že toliko naprav, funkcij, opravil, da si ne morem kaj, da ne bi preizkusil še tega ultimativnega početja, kar je zame pisanje. In po prvem odstavku moram priznati, da gre tako rekoč za ekstremno pisanje. Res ekstremno. Skoraj adrenalinsko.

Trst se mi ne zdi zelo lepo mesto, je pa zanimivo s stališča arhitekture in urbanizma. V njem ni nič posebnega, toda kljub temu je videti mogočnejši od Ljubljane, čeprav je manjši. Trst ni naš. Ne govorite neumnosti: Trst je že na pogled popolnoma neslovenski. Na vsak način je tipično italijanski, vendar je videti avstrijski. Avstrija na morju.

Piazza Unità d’Italia me vedno znova fascinira. Videl sem že monumentalnejše trge, toda na nobenem nisem opazil — ali ne opažam, če jih videvam pogosteje — tako lepe svetlobe. Vedno: ob katerikoli uri dneva in v vsakem vremenu.

Zgornjo fotografijo sem posnel danes ob pol petih, ko se je počasi mračilo. Ni še bilo tako temno, da bi morala biti premaknjena. Premaknjena je zato, ker me je v trenutku, ko sem sprožil, presentil sunek vetra. Prav zdrznil sem se, kot da bi me nekdo krepko potrepljal po rami. Burja je bila namreč pošastna — vsaj za nas kontinentalce. Še ene pa nisem posnel zato, ker sem medtem opazil, da veter poriva voziček z Jonasom stran od mene in sem malo zapaničaril, potem pa pozabil.

Sredi septembra sem prav tu posnel tole:

Tudi ta je bila posneta ob pol petih popoldan. Prekleta zima! Rad imam sneg, tudi mraz me ne moti, ampak 15+ ur teme na dan, to je pa zame res neznosna depra.

In ah, dobre stare fotke, ki jih je delala moja ne vem več katera Nokia!

Pustimo zdaj vnemar, kako znajo okrasiti glavni trg v božično-novoletnem času v Trstu in kako to delajo v Ljubljani.

Na fotografiji je križišče Poljanske ceste in Ulice Janeza Pavla II. V bistvu ne gre za križišče, saj se ulici ne križata, temveč za “T-junction”, kot se zna z angleško natančnostjo izraziti gospa, ki me v programčku za satelitsko navigacijo glasovno usmerja. A kakorkoli: tu hodim čez in mimo vsak dan najmanj enkrat, raje še večkrat. Zato pa tudi nekaj vem o tem križišču in bom to tudi povedal.

Za dekoracijo: to je pa nočna slika, posneta z druge strani Poljanske.

Že več kot eno leto, morda dve, tukaj utripa oranžna. Prej so bile faze. Domnevam, da so urejevalci prometa hoteli povečati pretočnost, vendar ne verjamem, da so kaj prida dosegli. Bližnji Ambrožev trg je zamašek, ki se mu reke avtomobilov med jutranjo in popoldansko konico pač ne morejo izogniti. Do osmih zjutraj se avtomobili celo v naši mirni papeški ulici premikajo po polževo (proti Poljanski).

A kakorkoli: odkar utripa oranžna, sta zebri v tem križišču (na Poljanski) postali irelevantni. Kot da ju ni. Nobenemu vozniku ne pride na misel, da bi ustavil pešcem, ki prečkajo cesto. Ampak res nobenemu. Nisem še doživel, da bi voznik pred prehodom ustavil in pustil pešce — mene ali kogarkoli drugega — čez cesto. Never. Eno leto sem enkrat ali dvakrat na dan hodil v vrtec ali iz njega z Oskarjem. Peš ali s poganjalčkom. Letos hodim iz vrtca z Jonasom. Z vozičkom. Tudi vozička nihče ne opazi. Nihče ne ustavi. Nikoli. Človek je lahko srečen, če avtomobili prihajajo tako redko, da lahko gre čez cesto.

Tu gre za nekaj drugega, ne le za brezobziren način vožnje. Tu je na delu nek psihološki fenomen, ki odvrača pozornost voznikov od prometne signalizacije in od pešcev. Kadar sem malo siten in se mi ne ljubi čakati, da me bo nekdo blagovolil spustiti čez cesto, opazujem sicer tekočo kolono, ki s kakšnimi 40 kilometri na uro vozi po Poljanski proti Ambroževemu trgu: vsi vozniki praviloma strmijo naravnost čez volan, kot da bi imeli plašnice. Kaj se dogaja na pločniku, jih očitno ne zanima. Gledajo srepo naprej in verjetno mislijo, kako zbrano šofirajo.

Enkrat takrat, ko so uvedli oranžno, so tudi prepovedali zavijanje desno z Ambroževega trga (iz smeri Rozmanove) na Poljansko, razen za avtobuse. Za nas to pomeni, da moramo po prometnih pravilih po Poljanski levo na Roško, pa na Zemljemersko in Zarnikovo in potem v Ulico talcev — kar je skoraj kilometer namesto manj kot 200 metrov. Za to pogruntavščino ne vidim drugega razloga, kot da so hoteli biti prijazni do potnikov LPP, ki v inkriminiranem križišču morajo čakati nas, ki zavijamo levo na Janeza Pavla, preden nadaljujejo proti Pegleznu.

Praviloma naredim prekršek. Policija včasih pri Stanovanjskem skladu postavi zasedo, ampak me še niso dobili.

Bilo bi narobe misliti, da je s proslavo operacije Sever in podelitvijo odlikovanja Tomažu Ertlu kot akterju preprečitve mitinga resnice iz omare slovenske polpreteklosti padel še en okostnjak. Ne. Vse je bilo lepo zloženo, célo, čisto, zakrpano, pošito in redoljubno pospravljeno v naši sicer travmatično stesani in naftalina polni omari. Okostnjak je ustvaril šele predsednik Türk sam z odlikovanjem.

Predsednik Türk ni tako naiven, da ne bi znal predvideti reakcij opozicije na odlikovanja, ki jih je nameraval podeliti. Morda ni ravno pričakoval, da ga bo vodja poslanske skupine SDS pozval ne več ne manj kakor k odstopu, če si glede Ertla ne premisli. Toda na vsak način je moral vedeti, da bodo reakcije ostre.

Bilo je popolno naključje. Nisem iskal avtorja v iTunes Storu, niti žanra, kaj šele konkretne glasbe. Pravzaprav sploh nisem nič iskal. Pa vendar se je na ekranu naenkrat pojavila ta plošča. V sekundi je začela delovati name kot proustovski piškot in me transponirala v konec sedemdesetih, v obdobje strastnega zbiranja plošč in poslušanja glasbe. Don Cherry: Hear and Now.

Na lokalnih volitvah 2006 si nisem želel Zorana Jankovića za župana, a kaj pa morem. Sicer ga še vedno ne maram zaradi njegovih političnih ambicij in kulturnih preferenc in tudi zato, ker se dela (in velja za) velikega levičarja, čeprav je vse prej kot to. V treh letih pa sem se z njim sprijaznil do te mere, da me morda ne bi motilo, če bi dobil še en mandat (kar sicer ne pomeni, da bi zanj glasoval). Toda samo pod enim pogojem: če Janez Koželj še naprej ostane podžupan!