Don Cherry, naenkrat

Sreda, 2. december 2009

Bilo je popolno naključje. Nisem iskal avtorja v iTunes Storu, niti žanra, kaj šele konkretne glasbe. Pravzaprav sploh nisem nič iskal. Pa vendar se je na ekranu naenkrat pojavila ta plošča. V sekundi je začela delovati name kot proustovski piškot in me transponirala v konec sedemdesetih, v obdobje strastnega zbiranja plošč in poslušanja glasbe. Don Cherry: Hear and Now.

Kadar slučajno naletim na glasbo, ki sem jo davno-davno rad poslušal — potem pa je dolgo sploh nisem slišal —, se pogosto zgodi, da kljub nostalgiji ne morem verjeti, da mi je to in to bilo všeč. Zadnji tak primer, verjetno najbolj eklatanten, je bil nepremišljeni nakup trojnega albuma Welcome Back My Friends To The Show That Never Ends od Emerson Lake & Palmer.

Hear and Now pa ne. Medtem, ko se je glasba downloadala, sem razmišljal, ali se z Donom Cherryjem v evidentno budistični fazi — vsaj po ovitku in naslovih sodeč —, nisem morda prenaglil. Spomini so lahko varljivi. Ampak ne. Album je izjemen! Prepoznal sem vsako noto, vsak takt, vse. Mahakali! Saj res! Iz počasnega uvodnega mantranja ob spremljavi tibetanskih zvončkov, sitarja, trobente, saksa v trd jazz-funk! Neverjetno! Prav ponosen sem, da sem to že takrat znal ceniti.

Na plošči je tudi komadič Eagle-Eye. Sinko je bil takrat star pet let. Pastorka Neneh je bila že dvanajst. Spomnim se Rončelovih diaprojekcij s festivalov na jazz večerih na Drugi gimnaziji. Perugia, Moers, kaj vem odkod. Veliko fotografij je posnel tudi Mišo Hochstätter. No, Don Cherry in njegova žena Moki — sicer Švedinja, ampak v bistvu ena taka Yoko Ono — sta otroke imela s sabo kar na koncertih in celo na odru. To smo gledali!

  • Share/Bookmark

 

Objavljeno v Sreda, 2. December, 2009 ob 10:33 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

12 komentarjev na “Don Cherry, naenkrat”

  1. Jasna pravi:
    2. December 2009 ob 11:08

    : ) Jaz pa imam od Emersona vse kar obstaja. V zadnjem album se je se je Emo vrnil koreninam: Keith Emerson Band featuring Marc Bonilla. Resnično je zakuril klavir in Hammond zaradi ovitka. In mimogrede Bonilla ima čudovit glas.
    http://www.youtube.com/watch?v=_kyIdaMbNwY

    Zanimljiv prispevek. Ko bom lahko bom vse preposlušala.

  2. Tolsti Grof pravi:
    2. December 2009 ob 13:49

    Odlična izbira, Marko! Jaz osebneje prisegam na Rjavi riž in Preživetveno suito, ampak tudi tvojo priporočilo more, tako rekoč, pasti na plodna tla.

  3. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:
    2. December 2009 ob 19:06

    Zelo lepo. Meni je tako obujanje spominov prihranjeno. Thorens in prav vsi LP-ji so se vedno na dosegu roke.

  4. Marko Crnkovič pravi:
    2. December 2009 ob 20:42

    Jaz sem naredil napako, da sem prodal LP-je, ko sem začel kupovat CD-je. Ne vse, seveda, ampak samo dobre, slabih nihče ni maral. Te imam še danes. Mnoge pa sem kupil še enkrat na CD- ju.

  5. MaMlaz MaMlaz pravi:
    3. December 2009 ob 08:15

    Spoštovani urednik!

    Eno off topic vprašanje. A ni pogoj za hišnega blogerja vsaj ena mesečna objava?

  6. Marko Crnkovič pravi:
    3. December 2009 ob 08:52

    Vsaj štiri. Zakaj?

  7. MaMlaz MaMlaz pravi:
    3. December 2009 ob 10:46

    Upam, da Štern zadnja dva meseca ni dobil honorarja. Zato.

  8. Marko Crnkovič pravi:
    3. December 2009 ob 10:49

    Seveda ne. Saj ni več hišni, samo s seznama na vstopni strani so ga pozabili izbrisati.

  9. MaMlaz MaMlaz pravi:
    3. December 2009 ob 10:51

    Potem pa upam, da vsaj on vam kaj plačuje za reklamo. :)

  10. bimbo pravi:
    5. December 2009 ob 14:26

    Tolsti grof, tudi jaz imam Rjavi riž najbolj v spominu, ker sem ga včasih drgnil do onemoglosti. Če se ne motim, so ga imeli za stalno glasbeno podlago ne-vem-katere-oddaje na Radiu Študent.
    Drugi komad, s katerim me je zsatrupil radio, je bil pa menda Jean-Luc Ponty, ki so ga na RGL vzeli za ozadje novic. Oba komada imam zdaj v računalniku, da mi občasno popestrita dan/večer. :-)

  11. » Glasba, ki me spominja na potovanja. Bimbovo blogokletstvo pravi:
    5. December 2009 ob 22:50

    [...] posebno mesto pa je vedno imel Don Cherry, o katerem je, glej šmenta, nedavno pisal Marko Crnkovič, oziroma Cherryjeva plošča Brown Rice. Skoraj vedno kadar sem buden dočakal zoro oziroma sončni [...]

  12. tecnoba pravi:
    7. December 2009 ob 09:16

    mhm.
    http://www.youtube.com/watch?v=hL5LAa_6nVA&feature=related

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.