Smeri razvoja

Ponedeljek, 14. december 2009

To kolumno pišem na iPhone. Zelo možno je, da sem prvi kolumnistični čudak na svetu, ki se je lotil pisanja 5000 znakov ali okrog 800 besed dolgega teksta na žepni računalnik oz. na tako imenovani smartphone. Priznam, obseden sem od te naprave, ki s primernim softverom zmore vse in je lahko karkoli. iPhone je nadomestil že toliko naprav, funkcij, opravil, da si ne morem kaj, da ne bi preizkusil še tega ultimativnega početja, kar je zame pisanje. In po prvem odstavku moram priznati, da gre tako rekoč za ekstremno pisanje. Res ekstremno. Skoraj adrenalinsko.

Trenutno sem v fazi načrtnega odvajanja od branja (ali če hočete kupovanja) tiskanih medijev. Vendar to ne pomeni, da sem se jim pripravljen odpovedati kot viru informacij. Priznati moram, da imam s tem nemalo težav – a ne po svoji krivdi. Za svojo zmedeno, eklektično, napaberkovano ter pogosto pomanjkljivo in nefokusirano informiranost – oz. razgledanost, kot smo temu nekoč lepo rekli – krivim tiskane in klasične medije nasploh. Tem v glavnem še ni jasno, da ljudje ne rabimo tradicionalnih medijev, kakršne smo poznali doslej. Rabimo zgolj informacije, ne pa nekih tehnološko, ekonomsko in profesionalno anahronističnih nosilcev informacij. Don’t kill the messenger, kot bi se reklo – toda s pripombo, da pa mu je treba že enkrat iztrgati iz rok to brezvezno kurirčkovo torbico. Mediji na mrtvih drevesih odmirajo, ne odmira pa novinarstvo – ali vsaj ne zaradi tega. Četudi novinarstvo ne bo več takšno kot doslej, bomo še vedno rabili informacije, ki smo jih vajeni in ki jih rabimo.

Tiskani mediji so se pod pritiskom konkurenčnosti interneta – vključno s tako imenovanim državljanskim novinarstvom, ki pa je Blažev žegen – odločili, da je treba na internet plasirati tudi tisto, česar v zadnjih vzdihljajih uredniške profesionalnosti nikoli ne bi natisnili. Tisk tekmuje z internetom nekako tako kot TV Slovenija s Pop TV. All the news that’s not fit to print je za na internet. Čeprav se na globalnem nivoju stanje hitro popravlja, je za slovenske medije internet še vedno odpad za objestne in obscene uredniške in novinarske ideje, v vsakem primeru pa izgovor za profesionalizem za nižjo stopnjo. To je pomota. Print lahko preživi samo kot kriterij objavljivosti. Tudi novinarski standardi se spreminjajo, vendar ne vsi. Nekateri ostajajo – ali bi vsaj morali ostati – in nimajo zveze z medijem samim. Ker kar ni objavljivo, me v bistvu ne zanima. Zato sem zdaj v nekakšni tranziciji, kar zadeva informiranost.

To konfuzno stanje v informacijskem ekosistemu je seveda posledica dejstva, da še nihče ni iznašel ekonomsko vzdržnega poslovnega modela za funkcioniranje medijev na internetu, kjer bi po mnenju večine konzumentov moralo biti vse (napol) zastonj. Zato ni presenetljivo, da je ta hip glavni borec proti googlokratičnem zastonjkarstvu – ali vsaj navideznem zastonjkarstvu – prav Rupert Murdoch, eden največjih in najkrutejših medijskih baronov sploh. Osebno mu dam tokrat prav: novinarstvo nikoli ni bilo zastonj in tudi nikoli ne bo, dokler bomo od medijev pričakovali neke smiselne, relevantne vsebine. Novinarske vsebine – pa tudi knjižne, saj tu je založništvo na istem – nastajajo in se prodajajo na drugačen način kot glasba, ki bo nekako preživela digitalno in netrgovinsko distribucijsko tranzicijo.

A če se strinjam z Murdochom, to še ne pomeni, da verjamem, da mu bo s sofisticirano zamišljenimi plačilnimi zidovi uspelo izumiti nov poslovni model. Direktno ekonomsko lastništvo v digitalni dobi po mojem namreč ni več garancija za nadzor – ne v dobrem ne v slabem – nad mediji, vsaj ne novimi. V prihodnosti bo o medijih odločal softver oz. latništvo softvera. In ta prihodnost je že na obzorju: gre za iPad, Applovo (domnevno) internetno tablico, ki bi naj v navezi z medijskimi in knjižnimi izdajatelji posrkala v iTunes Store, že zdaj največjo digitalno trgovino z glasbo, filmi, serijami in softverom, še tisk in knjige. Črnogledi analitiki že opozarjajo, da lahko s tem pride do globalne monopolizacije distribucijskih kanalov. Mogoče pa res. Pa kaj? Kaj je to namreč v primerjavi z lastniškimi monopoli preteklosti? Ali ni definiran softver le pogoj, ki medijem svobodo šele omogoča? Ali ni softver točno to, kar je pred 3000 leti bil pergament, pred 500 leti pa tiskarski stroj? In ali ni vsak tak izum najprej služil ustvarjanju, potem pa še distribuciji in ekonomiji? Čas je, da se stvari poenotijo. Odprtost interneta je opravila svoje, zdaj je potrebna regulacija. Če vam je ljubše, recite temu dogovor. Pozabite, da je izbira softvera človekova pravica. Dandanes je že preveč softvera za iste stvari in to razvoj samo zavira. Zlasti pa razvoj založništva.

Kolumno na iPhone sem napisal v približno enakem času kot vsako drugo in prav nič se nisem mučil. Občutek o opravljenem delu je sicer malo drugačen, a o tem bom podrobneje razmišljal pozneje. Je pa res – če parafraziram enega zadnjih stavkov Umberta Eca v Imenu rože -, da me bolita oba palca, čeprav je bilo v skriptoriju prijetno toplo.

Dnevnikov Objektiv, 12. 12. 2009

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 14. December, 2009 ob 09:58 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

24 komentarjev na “Smeri razvoja”

  1. iztok pravi:

    Naslednje leto boš pa že pisal v “iPadu” ;)
    Ampak to, da si kolumno na iPhonu napisal skoraj v enakem času bi pa težko verjel. Že šumniki porabijo dvolj časa. Pa predvidevam, da sicer znaš večprstno tipkati po kompu… Ni pa virtualna iPhonova tipkovnica noben bavbav, to pa res.

  2. NoMercy pravi:

    Bravo MC: konstruktiven prispevek.
    Imam občutek, da bo s tiskanimi mediji kot z urami: že vsak aparat jo ima, ljudje pa še vedno nosijo ročne ure :)

  3. Wega pravi:

    Seveda pa bodo elektronski mediji sprva okorni, oh, saj so bile tudi prve televizije daleč od resničnosti (in še danes se ji lahko le približujejo). Ampak nič ne de: meni sta telefon in MobiReader rešila dopust, problem pa je, prav kot si napisal, najti željeno in/ali kvalitetno vsebino. Morda bo Mladina, ki je v tem že orala ledino poskusila z naročilom za bralnikom prijazno vsebino?

    Res je, je en poseben občutek ko knjiga zadiši in jo odpreš in listaš, ampak gre preprosto za navado. Morda bo v prihodnosti izhajal celo elektronski bralnik z fiksno prednaloženo in zapečeno vsebino? Morda pa bo prav tako lepo dišal ;)

  4. maja pravi:

    Džizs, si pa ne predstavljam recimo, da bi morala enga Umberta Eca s tistimi neskončnimi stavki brat na iPhonu….

  5. chef chef pravi:

    Če si z dvema palcema napisal kolumno na iPhone v enakem času kot na računalnik, pomeni, da ne znaš tipkat.

  6. Marko Crnkovič pravi:

    Chef: Seveda nisem stenodaktilografka, ampak saj tudi nima smisla tipkat hitreje, kot lahko mislim.

  7. NoMercy pravi:

    @ 6. MC: kdaj si pa zamenjal razmerje med hitrostjo tipkanja / pisanja in hitrostjo misli??
    Nazadnje (še pred štetjem :) ) se spomnim, da si za sebe trdil, da hitreje tipkaš/pišeš kot mislil :P

  8. Marko Crnkovič pravi:

    Ne bo držalo. Rekel sem, da “raje” pišem kot mislim, ne “hitreje”.

  9. jonas jonas pravi:

    Ouch! Fascinantno, kako en takle citat dobi svoje življenje.

  10. Marko Crnkovič pravi:

    Totalno! Kar naprej moram ljudi popravljat.

  11. chef chef pravi:

    To je res. Ravnokar besno mučim tipkovnico s svojim 7 do 9 prstnim tipkanjem. Moj stil pisanja je tak, da hitreje pišem kot mislim. V praksi to pomeni, da kar naprej brišem za seboj. Ne znam si predstavljat, kako bi pisal, če bi še vedno klofali na pisalne stroje. Da ne govorim o inženirjih, ki so včasih hodili okoli s svinčnikom in radirko in so morali prekleto pazit, kaj rišejo. Prehod s pisalnega stroja na računalnik je bil verjetno še bolj revolucionaren kot zmaga digitalne fotografije. Zdaj zna fotografirat in pisat praktično vsak tepec. Čeprav vsak dan znova ugotavljam, da to ni čisto res.

    No vidiš, pa sem prišel do zaključka … digitalna / računalniška / informacijska revolucija je poskrbela, da nam ni več treba uporabljat možganov. Če ne rata, enostavno poskusimo znova. Podobno je z brezplačnimi internetnimi vsebinami. Ne skrbi nas, kaj klikamo. Ne razmišljamo. Če nas s privlačnim naslovom nategnejo, enostavno odnehamo. Ko bodo vsebine enkrat plačljive, in jaz mislim, da bodo – samo še toliko moramo počakat, da bo začela internet uporabljat tudi generacija upokojencev – bomo tudi bolj pazili, kaj klikamo, internetne vsebine pa bodo morale od nizkorazrednih preiti v kvalitetne. Jasno, razni Pozareporti in Nove na internetu bodo ostale.

  12. Marko Crnkovič pravi:

    Jah, računalnik ni za vsakega, ki ne zna pisat.

  13. chef chef pravi:

    V praksi je za vsakega, ki ne zna pisat. Dovolj je, da vržeš oko na komentarje pod novicami.

  14. » Sobotno čtivo v Delu in Dnevniku Bimbovo blogokletstvo pravi:

    [...] a prav tako kot v Delu tudi v njem marsikdaj najdem kaj posebno zanimivega. V nasprotju z Markom C. oba še vedno rad prebiram na papirju. Tokrat vam za veder konec branja priporočam satiričen [...]

  15. qoqo pravi:

    Me zanima, če bi vsak ta tretji prebivalec Slovenije imel iPhone kaj za eno igračo bi si pol MC nabavil.

  16. Jaka B. pravi:
  17. zimb pravi:

    čakaj odkril si tipkanje? oz. računalnike? bi blo kr malo čudno če kompjutr za 800 evrov ne bi imel opcije pisanja. hm. sicer pa starine pa tehnologija to ne gre preveč skupaj.

    klasični mediji so pa že propadli, samo dojeti morajo še to dejstvo.

  18. pičkindim pravi:

    crnković i njegov iphone, jeli bre crnkoviću, kako renault espace, hoče li ?

  19. oslund pravi:

    Iphone gor pa dol, nekaj časa je bila pa Nokoija da best.
    Nič ti ni jasno se dobro da ti Jonas kej pove.
    Drugače pa tole preberi gos. MC.
    http://slo-tech.com/forum/t390435#crta

  20. anonimus pravi:

    Mene pa zanima naslednje. Če dobiš od Ž. Turka ali od koga drugega kakšen hint/članek kot referenco za teme, ki jih obdeluješ, ali mu potem napisano pošlješ nazaj v review? En kratek, med prijatelji, peer-review bi te rešil možnih zagat. Svetujem vgrajevanje še enega triggerja, ko se ti v članku pojavi beseda “poslovno”. Recimo da bi bil za še en kratek peer-review, v takem primeru, zelo dobra izbira Matjaš Janša.

    Namreč gor je napisanih toliko nepovezanih stvari in posledično napačnih sklepanj, narejenih na podlagi površnih analiz, da ne vem kje bi sploh začel s komentarji.
    O napačni terminologiji, predvsem z nesrečno uporabo besede softver, pa bi se tudi dalo debatirati.

  21. Jasna pravi:

    Marko, a si ti zamešal stvari? Ta zapis je simpatičen za objavo na blogu in ne v tisku, ker nas bralce, ko beremo kolumno v Objektivu malo mar briga na kakšen način je spisana. Ali se ti sprehajaš po gozdu, ali sediš na skali in pritiskaš s palci, ali si doma za mizo. Malo mar nam je za sotver. Nas briga ampak vsebina.
    Stari o katerih pišeš so že stokrat prežvečene in so bolj problem tistih, ki tisk izdajajo, bolj kot so tvoj problem.
    Kurirčkovo torbico še ni za odvrečti. Recimo nekaj se zgodi izginejo enke in ničle in z njim vsa pamet tega sveta. No, ko že omenjaš pergamente izpred 3000 leti, danes ne bi vedeli marsikaj, ne bi vedeli niti kaj so kaj so hieroglifi, če ne bi bili na nek način v navadni kurirčkovi torbici.

    Kaj misli o Murdochu in Fox Newsu je v ponedeljkovi kolumni na kulturni strani povedal Boris Čibej. Bruh!!!!

  22. bimbo pravi:

    Študija: Uporabniki iPhona živijo v zablodi
    “…Ko so proučili vzorec obnašanja imetnikov iPhona, so prišli do presenetljive ugotovitve. Opazili so znake tako imenovanega Stockholmskega sindroma, ki opisuje stanje, ko talci po napadu zaradi psihičnega pritiska začnejo celo zagovarjati in braniti svoje ugrabitelje…”
    http://dne.enaa.com/Mobilna-telefonija/Mobilniki-in-oprema/Studija-Uporabniki-iPhona-zivijo-v-zablodi.html
    :-)

  23. niko pravi:

    bluziš v prazno

  24. office 2010 pravi:

    Office 2010 With the release of the new Microsoft Office , many old users are regarding that the decoration is not the best feature. Furthermore, many are saying that they prefer the old classic Menus and toolbars from Microsoft Office 2007 . One of the chief complaints is that with the new ribbon, MS Office 2007 it is hard to find which Tab on the decoration has the part that you are looking for. There is no need to worry anymore, as a group of software developers have came up with a program just to get around this problem. MS Office 2010 All you have to do is by the software, establish it, and you are done! You’ll back to the classic Menus and toolbars that we all recollect from Microsoft Office 2010.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.