Šifra: Razgledi

Ponedeljek, 28. december 2009

V torek, 22. decembra, je minilo deset let od izida zadnje številke Razgledov: namreč Naših razgledov, “štirinajstdnevnika za kulturna, ekonomska in politična vprašanja” (1952–92) oziroma Razgledov, “tako rekoč intelektualnega tabloida” (1992–99). Najmanj polovico tega časa nisem videl niti enega izvoda sploh, ker je precej popolno zbirko vseh številk, ki sem jih v osmih letih uredil, kot del stečajne mase zakona obdržala bivša žena. Zdaj pa sem od svojega najljubšega sodelavca — ki me ima recipročno še danes za najljubšega urednika — dobil v dar zadnjo, 1151. številko publikacije ISSN 1318-0401, ki jo je sam bolj vestno hranil.

Za grobarska grešna kozla, kriva za propad Razgledov, sva vedno veljala dva. Tisti, ki sem jim šel iz enega ali drugega razloga na živce, so dolžili mene, nesposobneža intelektualnega, ki ga denar ne briga; tisti, ki sem jim bil v redu, pa so dolžili Apiha, takratnega direktorja trženja Dela, grabežljivca menedžerskega, ki mu ni mar za kulturo. Apih in jaz sva bila kot vudu lutki, v kateri so ljudje poljubno zabadali igle svojih intelektualnih ali socialnih frustracij. Sam sem se z leti navadil špikanja — Apih malo manj, bi rekel —, toda boli še danes. (Nekaj malega o naju dveh tukaj. Zainteresirani naj poleg mojega teksta preberejo vsaj 16., Apihov komentar.)

A če je kdo rekel oz. napisal kaj slabega o Razgledih, je to bil Tit Doberšek, takratni predsednik uprave. Takole se je poslovil od časopisa zraven mojega uvodnika:

“Razgledi so odmrli v prvi vrsti ne zato, ker se je pod finančno črto pokazal prevelik minus, ampak zaradi naraščajočega nakladnega minusa, ki je pričal o vztrajnem pojemanju sape idej. Kar pomeni, da ga niso pokopali apihi ali bratine ali doberški, ampak bralci in ustvarjalci, ki niso znali več najti drug drugega in so hodili drug mimo drugega k novim medijem in novim vsebinam — nenazadnje tudi k Delovi Sobotni prilogi in Književnim listom in prilogi Znanost ter kulturni in drugim stranem, kjer bo duša Razgledov živela naprej. Saj veste, materija nikoli čisto ne izgine…”

Ne morem si kaj, da ne bi tega razglasil za najbolj poniglavo izjavo v zvezi z mano, kar sem jih kdaj fasal.

Kako uspešno znižati naklado

Mesto glavnega in odgovornega urednika Razgledov sem prevzel 1. marca 1992. Doberšek sam mi je predlagal, da bi prevzel to funkcijo za Slavkom Frasom, ki je odhajal v pokoj. V uredništvu Razgledov je ob novici nastal manjši upor, češ, paglavec bo naredil Rolling Stone iz naše častitljive publikacije. No, Doberšek je na kriznem sestanku stvari zgladil, pri tem pa mu je še preveč vneto pomagal … — Danilo Slivnik, takrat njegov namestnik. V bistvu se moram Slivniku zahvaliti za službo.

Prodana naklada Razgledov ob mojem nastopu je bila med 4.500 in pet tisoč izvodi. V osmih letih mi jo je uspelo — kot bi rekli kritiki — zmanjšati za približno polovico: zadnjo številko smo prodali v 2.300 izvodih.

Moji kritiki nikoli niso upoštevali, da smo sredi 90. let čez noč izgubili dva tisoč naročnikov. Ker ne vem točno, kdaj se je to zgodilo, tudi ne morem vedeti, kdo je bil takrat minister za kulturo: a kdorkoli že je bil, bistroumni nesrečnik se je odločil, da MK ne bo več plačevalo naročnine organizacijam zamejskih Slovencev in celo fizičnim osebam v zamejstvu.

Dobri, stari časi tranzicije, ko je MK plačevalo bulk sales!

Veliko naročnikov je tudi umrlo, fizično. Ob mojem nastopu je bila povprečna starost naročnika blizu 60. Ko sem po nekaj mesecih uvedel konceptualne spremembe, je veliko starcev iz protesta odpovedalo naročnino. Ampak kaj je to veliko? Sto, dvesto, tristo? Več gotovo ne. Lahko pa zagotovim, da se je po drugi strani naročilo tudi veliko — vsaj toliko, če ne več — mladih, večinoma študentov. Ti bi brali Razglede še danes.

Ekstrapolirajmo terminalno naklado Razgledov na dva milijona prebivalcev Slovenije (oz. nekaj več slovensko govorečih po vsem svetu) na 60 milijonov Britancev (da ne omenjam angleško govorečih). Če je Razglede bral vsak 870. Slovenec, bi London Review of Books (ki je bila nekaj takega) po tem faktorju morala imeti skoraj 70.000 izvodov naklade. Pa je imela trikrat nižjo. Seveda pa publikacija z 20.000 prodanimi izvodi lahko preživi, z dva tisoč pa ne. Ali vsaj ni mogla.

Hočem povedati, da so bili očitki o prenizki nakladi kot vsebinskem in bralskem problemu čista fikcija. Pet tisoč izvodov v začetku devetdesetih je bila morda realna naklada (če pozabimo na zamejce), vendar je treba upoštevati socialni kontekst publikacije, ki je uspešno vijugala med establišmentom ancien režima in disidentstvom, ki ga ni nikoli zares zaobjela. (Pa to ni očitek.) Socializem in prva leta postsocializma so bili zlati časi tako imenovanih kvalitetnih, da ne rečem intelektualnih publikacij. Tega je bila Vzhodna Evropa polna. In tega je Vzhodna Evropa v nekaj letih postala popolnoma prazna. Trdim skratka, da je bila naklada čez dva tisoč izvodov konec 90. realna. Ne trdim, da se je s populizmizacijo vsebin ne bi dalo zvišati na tri tisoč izvodov, a to bi bilo tvegano in bi zahtevalo dodatna sredstva. A da je bila naklada prenizka, dobra le še za ukinitev, je debela laž in kruta pomota. To je bila nemara Doberškova kratkovidna evforija v časih, ko so Delo in dnevni časopisi nasploh in tudi populistična periodika imeli še visoke naklade, za katere so verjeli, da bodo samo še rasle. Dva tisoč tristo? Nepredstavljivo! Delo pa skoraj sto tisoč!

Če smem zajedljivo pripomniti: naklada Razgledov pa v desetih letih (do danes) že ne bi padla za 40 odstotkov!

Smisel in sprejemljivost ukinitve

Ukinitev Razgledov ni imela pravega smisla. Niti ekonomskega. Edini namišljeni smisel je bilo to, da je notranje subvencioniranje po kriterijih novodobnih menedžerjev postalo nespodobno ali celo nekorektno gospodarsko početje. Pri Razgledih ni šlo za astronomske vsote, ki bi izdajatelja lahko spravile na kant. Še zdaleč ne. Šlo je za načela. Devetdeseta so bili časi, ko so bili mrkaići in pezdirji še študentje, o ekonomskem neoliberalizmu pa se — razen morda v Razgledih, he-he — sploh še ni govorilo. Takrat si ni nihče upal na glas govoriti o nesprejemljivosti subvencioniranja preužitka maloštevilnih intelektualcev, saj je vedel, da bo gladko obveljal za kmetavza. Seveda pa so na položajih že bili menedžerji, ki so točno tako razmišljali, in z njimi se je spreminjala tudi družbena klima. Postalo je sprejemljivo, da izdajatelj iz ekonomskih razlogov po pol stoletja izhajanja ukine neko kulturno, kultivirano publikacijo, nišno, butično publikacijo, kakor hočete, in jo odnese brez praske na ugledu.

Takšno ekonomsko in družbeno razmišljanje je danes nekaj samoumevnega. Prazen žakelj ne stoji pokonci — s tem pač ne polemiziram(o). Problem Razgledov je bil drugje: danes je jasno, da je tudi žakelj, iz katerega se oskrbuje le malo ljudi, mogoče napolniti in držati pokonci. Takrat pa ne. Jure Apih je vedno zagovarjal (in žal tudi uveljavljal) tezo, da se glede na njihovo naklado — in velikostne razrede vsot, o katerih smo se pogovarjali — ne izplača investirati v trženje. Morda mu že deset let delam krivico. Morda je bilo takrat res iluzorno, obetati si sponzorske in oglaševalske vsote, ki bi držale pokonci ta žakelj. Danes bi to šlo. No, do pred letom in pol bi zagotovo šlo. Ko sem v letih 2007/08 z bodočim investitorjem pripravljal koncept in launch upmarket magazina, smo imeli za projekt zagotovljenih pol milijona sponzorskih in oglaševalskih evrov na leto!

A ko je ta projekt prilezel do točke, ko bi ga bilo treba samo še uresničiti, je postal prva žrtev recesije.

Razgledi so bili v ekonomsko- in kulturnopolitičnem smislu precedens v okviru medijskega menedžmenta, pa tudi LDS-ovskega protirazsvetljenskega, socrealističnega liberalizma. Takratnemu ministru za kulturo Jožefu Školču ne bi moglo biti manj mar za ukinitev Razgledov. Ne trdim, da je on kaj kriv — pa vendar je ironično, da je prav takratna državna sekretarka na MK in današnja ministrica Majda Širca tista, ki ji je desetletje pozneje prišlo na misel, da bi bilo dobro z davkoplačevalskim denarjem pognati podobno publikacijo. Toda o tem na koncu.

Ukinitev Razgledov je približno sovpadala z začetkom izhajanja Ampaka. Ko je dr. Frane Adam, njegov prvi odgovorni urednik, ob izidu razlagal revijin koncept, si ni mogel kaj, da ne bi rekel, da bo Ampak nekaj takega kot Razgledi. Pristavil je še, da pa bo vendarle bolj “kritičen”, kar je bil code name za bolj konservativno, domnevno desno orientacijo Ampaka v primerjavi z Razgledi, ki so veljali — poudarjam: veljali, ne bili — za levičarske. Nenazadnje sem orientacijo Razgledov v uvodnem uvodniku definiral kot “lahkoživi liberalizem”.

Ko si je slovenski Le Monde diplomatique, ta globalna ekspozitura za širjenje militantnega francoskega levičarstva, uperjena zlasti proti globalizaciji, po nekaj letih omislil tudi originalne tekste domačih avtorjev, so osemstransko prilogo poimenovali Novi Razgledi. (No, ne dam roke v ogenj, da so Razglede res pisali z veliko začetnico.)

Potem je začel izhajati Arsenal, vsebinsko in poslovno precej naiven, kratkoviden projekt. In kaj je rekel dr. Oto Luthar, duhovni vodja projekta? Seveda: revija bo poskušala zapolniti praznino, ki je ostala za Razgledi.

Nenazadnje pa obstajajo tudi Razgledi.net. Online Razgledi. (Čeprav ima Delo blagovno znamko zaščiteno do leta 2013.) Tako rekoč intelektualni agregator. Niso si mogli kaj. Včasih kaj preberem, če že nisem prebral drugje. V glavnem Jožeta P. Damijana. Ta je vsaj podpisan z imenom in priimkom, medtem ko se drugi podpisujejo kar z imenom. Razgledi na ti.

Nobena publikacija ni tak sinonim za svoj žanr in profil kot Razgledi. Ali se Slovenci res ne morejo spomniti nič bolj izvirnega? Če bi se sam lotil tega projekta — in lotil sem se: kot ponavadi neuspešno —, ne bi hotel nikoli delati Razgledov, ampak nekaj čisto drugega. Boljšega in zanimivejšega kot vse daleč naokoli, ampak vseeno bi se potrudil, da ne bi vzbujal nobenih asociacij za Razglede.

Katastrofa ali sramota?

Še danes poslušam ljudi, ki bentijo ali jadikujejo, da je katastrofa ali sramota, da slovenski kulturni prostor ne premore Razgledov ali podobne publikacije. Ne da jim ne bi verjel, toda njihove izjave jemljem z rezervo. Pogruntal sem namreč, da vsakdo, ki pogreša Razglede, pogreša nekaj drugega. Ta bi rad bral literarizirane reportaže ali politične eseje tipa New Yorker ali Vanity Fair; drugi bi si želel poljudnoznanstvene spise tipa Fran Erjavec ali National Geographic; tretje zanima dizajn, arhitektura, lifestyle in pop ekologija v stilu Monocla; oni spet pogrešajo odlomke iz knjižnih novosti in relevantne kritike, na katere se lahko zaneseš, enako tudi glede dramskih in opernih predstav; drugi spet imajo čez glavo filmske teorije in kritike filmov z za manj kot eno dvorano publike; cela vrsta bi jih rada kaj pametnega brala o ekonomiji, pravu, politiki, športu, arheologiji, modi, antropologiji, likovni umetnosti, zgodovini, tehnični kulturi in nenazadnje tudi o internetu; naslednjih sploh ne bi zanimalo nič slovenskega; zadnji pa bi brali samo poezijo ali prozo ali morda celo eseje o rapports de fait med Mallarméjem in Grafenauerjem. Po možnosti s fusnotami.

Na podlagi tega lahko domnevamo, da bi Razgledi morali biti nekak reader’s digest za slovenske intelektualce, ki pa bi obenem zdravil vse travme, ki so jim v slovenskih medijih dnevno izpostavljeni. Ali bi to šlo? Kakšen bi bil smisel Razgledov danes? Kdo bi jih bral? Njihova najmočnejša konkurenca bi bila — tako kot v bistvu že ves čas takrat — Sobotna priloga Dela, zdaj pa tudi Objektiv, nemara tudi Večerova Sobotna. Pa še kaj: glede na to, kako so se nekateri ključni sodelavci raztepli po različnih medijih in kaj vse je objavljeno v drugih tiskanih medijih — tudi takih, ki nimajo z Razgledi nič opraviti —, bi lahko za vsaj delno konkurenco šteli marsikaj. Dober intervju ali vsaj intervju z zanimivim sogovornikom lahko preberemo tako rekoč kjerkoli. Razlika je le v tem, da so bili taki intervjuji v skoraj vsaki številki Razgledov. Dobro fotografijo ali ilustracijo dandanes vidimo redko, a spet kjerkoli, v Razgledih pa smo jo videli vsaj v vsakem intervjuju. Razgledi so bili publikacija z daleč najvišjim procentom pametnih tekstov daleč naokoli; še danes lahko take tekste beremo, a le občasno in v najmanj desetih različnih publikacijah. In nenazadnje, še danes lahko včasih iz izvemo ne le nekaj novega, ampak tudi relevantnega, nekaj preberemo o nekem avtorju, mislecu, knjigi, ideji. A to je vse zelo redko in površno. V Razgledih pa je bilo tega na pretek. Razgledi so konsistentno spremljali domačo in tujo intelektualno, umetniško, znanstveno in tudi kvalitetno pop produkcijo produkcijo, ekstenzivno napovedovali koncerte, razstave itd. Še več! Ko danes berem stare Razglede, imam občutek, da sem kot urednik postavljal standarde, ki še danes veljajo (čeprav bi že lahko bili passé). In karkoli vzamem v roke danes, se mi zdi, da sem to delal že zdavnaj na Razgledih. Vse to sem že nekje videl, le vsebina je malokdaj kaj prida.

Nihče pa tudi ne razmišlja o avtorjih. Je v Sloveniji dovolj ljudi, ki znajo dobro pisati? Številčno že morda. Seveda so, pravijo naivni uredniški optimisti, samo najti jih je treba. A vse prepogosto pozabljajo, da so dobri pisci različnih profilov (in fotografi) porazdeljeni po celem spektru tiskanih medijev in da je praktično nemogoče, da bi jih urednik imel ekskluzivno na razpolago ali vsaj na zanesljiv poziv za publikacijo, ki jo ureja, in za vsa področja, ki se jim želi posvečati. Ker da ne bo pomote: biti pameten ali biti strokovnjak še ne pomeni, da znaš pisati. Daleč od tega. Pametne ljudi in strokovnjake, ki ne znajo pisati, pa si lahko privoščijo samo bogate publikacije.

Ali so danes Razgledi — ali pač nekaj podobnega: primernejšega, sodobnejšega, prilagojenega današnjim kulturnim in medijskih razmeram — potrebni? Bi bili smiselni? Bi jih bralo več ljudi kot takrat? Vsaj toliko? Ali manj? Želim si verjeti, da vsaj toliko.

700.000 EUR (plus-minus)

Razpis MOL in Ministrstva za kulturo za kulturni štirinajstdnevnik, ki bi ga naj subvencionirali tri leta v znesku do 700.000 evrov — tu nekje, odvisno od Jankovićeve (samo)volje —, ni ravno davkoplačevalsko čudaštvo, je pa na vsak način konceptualno zgrešen. Za začetek je narobe to, da so si za model vzeli Razglede. Ampak naj bo: kako pa naj prijaviteljem dopovejo, kaj sploh od njih pričakujejo? Drugič, kruta pomota je misliti, da se bo nizkonakladni publikaciji avtomatsko povečal doseg, če jo bodo vlagali v neko višjenakladno. Eden od pogojev razpisa je bila recimo zahteva, da mora potencialni izdajatelj zagotoviti najmanj 40.000 izvodov tiskane naklade! Ni problem. Dajmo natisniti 100 ali 200.000 izvodov in jih stresajmo kot letake iz letala! Čudna logika. Ali morda kdo verjame, da bo tisti dan, ko bodo Novi Razgledi priloženi Delu ali Dnevniku, bistveno porasla prodana naklada? In da bo med dnevnimi bralci Dela ali Dnevnika tudi toliko bralcev štirinajstdnevne priloge, ker so jim jo pač prinesli na pladnju? Seveda so priloge dodana vrednost časopisa, toda pri publikaciji takšnega profila si nima smisla delati utvar. Slovenska medijska filozofija kopičenja prilog je že zdavnaj presegla meje vsebinsko sprejemljivega in je samo še bližnjica za zniževanje stroškov z outsourcingom. Porušila je konceptualno koherentnost, kohezivnost časopisov. Motor škodin, karoserija alfina, sedeži renaultovi. Takšna priloga, kakršno si želita MOL in MK, sploh ne more biti priloga, ampak je lahko samo samostojna publikacija.

Nad to subvencionistično potezo mesta in ministrstva so vsi tako navdušeni samo zato, ker so presrečni, da so se končno našle institucije, ki so pripravljene poseči v malho za medijsko podhranjene davkoplačevalce. Sam pa mislim, da ne bi smeli biti tako veseli. Za to imam več argumentov. Tako kot so zastavili razpis, so se nanj lahko prijavile samo velike medijske hiše, ki bodo s subvencijo krile predvsem obratovalne stroške zaradi smešno in nerealno visoke naklade, bolj malo pa bo ostalo za avtorje. Velike medijske hiše so tudi edine, ki si lahko privoščijo distribucijo take publikacije — če je to seveda distribucija, da vlagaš en cajteng v drugi cajteng. Vsaj na Ministrstvu za kulturo bi lahko vedeli, da je prav distribucija tisto, kar najbolj hromi pluralizacijo slovenskega tiska.

Sprašujem se tudi, ali so že slišali za internet. Najbrž so. Seveda pa v očeh povprečnega javnega uslužbenca (neglede na rang), ki mora pred javnostjo nekako opravičiti porabo javnih sredstev, online publikacije ne kotirajo dovolj visoko. Zato si verjetno predstavlja, da bi ga davkoplačevalci linčali, če bi nekaj takega podpisal. Toda ravno taka publikacija, kakršno so si zamislili, bi lahko odlično obstajala samo v elektronski obliki. Za 700.000 evrov jim ne bi bilo treba iskati izdajatelja, ki bo sam prispeval še trikrat toliko, ali pa jim niti ne bi bilo treba razpisati toliko sredstev.

A internet ni samo problem javnih ustanov. To je še vedno tudi problem slovenske javnosti kot konzumenta medijskih vsebin: internet pač ne velja za legitimen medij — vsaj ne med starejšimi (ali tudi bolj pametnimi, da ne rečem bolj intelektualnimi), ki bi hočeš-nočeš tvorili nezanemarljiv delež bralcev. Je pa ta razpis padel tudi v nesrečen čas: po eni strani v recesijo, po drugi pa v krizo tiskanih medijev. A to ni opravičilo, da MOL in MK nista o tem bolje razmislila. Ta sredstva bi lahko porabili bolj racionalno in učinkovito, če bi se odločili za online publikacijo. To bi bil dobrodošel precedens ne le v tem smislu, da bi dali internetu manjkajoči žegen kulturnega establišmenta, obenem pa bi s financiranjem avtorjev in njihovih vsebin in nenazadnje končnih uporabnikov, ki bi to brali zastonj — ne pa kakšnih drugih bizarnosti iz sveta medijev XX. stoletja — bolje opravičili izdatek.

Glede Razgledov sem po desetih letih skratka clintonovsko neveden: ja; ne; morda. Če kaj vem, pa vem naslednje: po Razgledih nisem več delal v življenju nič pametnega. To je pa tudi nekaj, kajne?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 28. December, 2009 ob 22:00 v kategoriji Dnevnik 2004-.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

20 komentarjev na “Šifra: Razgledi”

  1. Rado pravi:

    Razgledov se dobro spominjam. Kakšno desetletje sem jih prebiral zastonj. Podjetje je bilo naročeno nanje, pa se zanje ni nihče zanimal in zato sem jih nosil domov. Sredi devetdestih so jih odpovedali.
    Nato sem jih še nekajkrat kupil, a kasneje preprosto ni bilo več časa za branje. Kapitalistični pritisk je naredil svoje. Več je bilo treba delati.
    Se pa z obžalovanjem spomijam konca izhajanja.

  2. milenči pravi:

    Problem tiči drugod. v sistematičnem poneumljanju SLO naroda z intelektualci vred.
    S pojavom vedno bolj agresivnega rumenega tiska, rumenih TV oddaj itd., je bilo- gledano z današnjimi očmi- logično, da so Razgledi izgubljali bralstvo.
    V 2009 letu, ko je toisto poneumljanje doseglo že (skoraj) kritično točko s Kmetijo, katero so- če je verjeti procentom gledanosti- spremljali tudi t. i. intelektialci (potencialni bralci katerihkoli Razgledov), pa je razmišljanje o kakšni podobni reviji kot je bila ta-preminula- iluzija, če že ne naivnost….
    Namreč: težav ne vidim v klasičnih bralcih, temveč v t. i. “turbo intelektualcih”, ki to so- ko je treba stresati v javnosti z jezikom- drugače pa prav ti čas izgubljajo zato, da letajo za “znamkami” po trgovinah, berejo Novo in gledajo dotično Kmetijo(so jo gledali)
    Pa seveda- ukvarjajo se smai s seboj.
    Neka splošna slovenska razgledanost v plemenitem smislu, je , bi rekla, v hudi krizi…..

  3. Marko pravi:

    Kaj pa Tribuna? Si videl to zadnjo/prvo številko, ki je po …. (10 in nekaj) letih izšla decembra letos? Oni se tudi napajajo iz eliksirja Razgledov?
    komentar

  4. Jean Tonic pravi:

    Morda smo ljudje včasih raje brali dolge in zahtevne tekste, ker se nam je zdelo, da poleg opisovanja problemov podajajo tudi rešitve zanje oziroma smo mislili, da če bomo stvari razumeli, bomo tudi lažje pravilno ravnali. Danes pa se nam zdi, da je to malce “uzalud”, ker gre očitno vse v maloro ne glede na to, kaj delamo in naredimo. Upad zanimanja za tovrstne publikacije je tako na nek način posledica splošne apatije, oziroma ga vsaj jaz tako vidim. Ravno pri sebi namreč še kako opažam, da se mi enostavno ne da več brati dolgih člankov ali pa intervjujev. In veliko ljudi, s katerimi govorim, misli enako… Eni se potem pač umikamo nazaj v branje leposlovja, drugi se prepustijo splošni banalizaciji medijev, tretji spet berejo bolj ali manj samo tuje publikacije…

  5. nevenka nevenka pravi:

    Ja to je pa res, tudi jaz več ne maram dolgih tekstov. In od vsega resničnega raje pobegnem v drugačne razglede. Včeraj sem si pri tvojem prijatelju Novaku kupila knjigico Na tvojo kožo pišem svoje verze od Neže Maurer. Podarila sem si lepe besede za Novo leto.
    Proti živahnemu, mozaičnemu konceptu intelektualnega tabloida ne bi imela nič. Verjetno bi ga z veseljem prebirala.

  6. Jasna pravi:

    Prebrala sem tvoj članek že pred dnevi v Objektivu in pomislila : Ah koliko kolobocij in tisočih evrov je potrebno preden boste porodili (nov časopis). Priznam, da me te tehnične zadeve okoli cajtnga (oglaševanje, distribucija, naklada, outsourcing, priloge, izvodi …) niti ne zanimajo kaj dosti. Pa saj članek niti ni namenjem širšem krogu bralstva. No, to okoli Razgledov pa je zanimljivo.

    Se ti ne zdi, da ljudje preveč buljijo v računalniški zaslon in Fejs, da bi še časopise brali po netu? Meni je bolj fajn, če se poleti uležem na dekico pod drevo. Ne mi rečti, da bi kurila na mobiju baterijo ali, da bi se preseravala s Kindlom zato, da bi lahko brala nek cajtng. Zato so mi kot bralki brezveze te elektronske različice. Ne pada mi na pamet, da bi Kindle nosila na plažo. A se je ta naprava sploh prijela?

    Kako to misliš, da so nekekateri ljudje strokovnjaki pa ne zanjo dobro pisati. Kako to misliš? Če ne znajo pisati pomeni, da ne znajo razmišljati? Ali morda misliš, da na zanimljiv način ne znajo razviti in podati zgodbo, da bi bila razumljiva širšem bralstvu. Meni se zdi, da tudi tebi ne gre to od rok. Stavki so ti tako zavozlani in preveč rabiš nenavadnih tujk. To me niti najmanj ne moti ampak vseeno. Strokovnjaki, ki dobro piše in jih rada berem so Reneta Salecl, Slavko Splichal, tudi Rudija Rizmana rada preberem.

  7. nevenka nevenka pravi:

    Jonas, je tudi prepričan (na svojem blogu), da tiskano besedo k zadnjemu počitku neso. Pač navdušen mož nad sodobnimi mediji. Nekateri pa imamo radi klasično udobje in smo majčkeno starokopitni, pa nam knjiga in časopis še kar pogosto zaideta v roke.

  8. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Jasna, zelo preprosto. Pismenost je nekaj čisto drugega kot pamet. Medijska pismenost pa še posebej. Koliko genialnih tekstov – mislim, genialno (za)mišljenih, vrednih objave, ampak bolj ali manj nepismenih – sem kot urednik Razgledov tako rekoč na novo napisal, da sem jih naredil kolikor-toliko berljive!

  9. Jasna pravi:

    Mislim, da se mi malo svita glede tega. Hm, to so ozko specijalizirane zadeve. Recimo za mene na zelo razumljiv in poljuden način zna pisati in mi približati znanost Rado Osredkar iz ŽIT. Tudi, če sem v zvezi nečesa o čem piše čisto nevedna rada preberem in zdi se mi, da ga razumem. Ampak to vrsto medijske pismenosti ti sigurno nisi imel v mislih navsezadnje pomembna je tudi ciljna publika oziroma koga imaš v mislih, ko pišeš in komu je besedilo namenjeno.

  10. Rak pravi:

    Tole si pa dobro in na široko obdelal. Med intelektualce se sicer ne štejem, sem pa na “Razglede” v preteklosti že večkrat poguglal, ampak takrat sem imel občutek, da se nič ne dogaja, pa sem spet opustil. No ravno tvoj članek me je danes vzpodbudil, da sem spet malo poguglal. Že prvi zadetek me je presenetil, tako po temah, kot po komentatorjih….
    Bom sledil in videl….., zaradi aktualnosti tem :neutral:

  11. jeca pravi:

    Baje je eden toliko visel na internetu, da je postal virtualen.

  12. NoMercy pravi:

    Lep in lepo berljiv blog. Morda celo za referenco kako naj se blog piše. Tudi tema sodi v bloganje (po mojem mnenju) :)
    —————–
    Se pa sprašujem kaj je “point”?? Po mojem mnenju to, da se vsakič kdo referira na Razglede in je MC nekako prizadet, ker se mu to zdi dobro, “jebe” ga pa, da se “šrot” referira na “hoh” Razglede :)
    Ampak kaj hočemo, takšen je pač dokaj normalen pristop nekoga, ki prihaja na trg:, da se referira na že znanega (po možnosti ali upokojenega ( Fitipaldi … Šumi .. ) ali mrtvega (Fangio, Senna …), da bi se čimbolj izpostavil in dobil brezplačno reklamo :)

  13. Vranika pravi:

    http://oak.cats.ohiou.edu/~hartleyg/docs/comeSeptember.pdf

    Zapis, ki nekaj pomeni. Je kot Biblija.

    Ali je levičarski ali ne, pa naj pove Crni :)

  14. pa saj niti ni važno pravi:

    Kaj Crnkovič še vedno bluziš? Človek se mi smili, še bolj pa tisti, ki ga imajo za boga. Mislijo, da je bog, v resnici je pa čsto nekaj drugega in dokler tega ne bodo spoznali ljudje na Siolu, na Žurnalu, pop tvju in v drugih medijih, bo medijska scena takšna kot je. Vsak, ki ima pet minut časa, je že na televiziji, v časopisu itd. Crnkovič, Murko in podobni so onesneževalci Slovenije. Manj takšnih v letu 2010.

    Mojbog, živim v banana državi. Reši se dokler se še lahko!

  15. miran pravi:

    Pa saj ni treba@
    Št. 14. Tega res ni treba in ni važno!
    Bolj ko razmišljam, bolj mi takšni “cofarji”, kot je pisec bloga št. 14, gredo na živce. Praviš, da živiš v banana državi! Jaz bi rekel obratno, da ima država Slovenija res nekaj gnilih banan. In pisec komentarja št. 14 sodi med neužitne.
    Konec koncev, spoštovani “Pa saj ni važno”. Ti govoriš kako bi ti naredil in napisal. Seveda, če bi znal.
    Crnkovič pa je dovolj intelektualno provokativen, da velja diskutirati.

  16. pa saj niti ni važno pravi:

    Miran, ne bi rekel. Crnkovič je prepotenten da bolj ne more biti, misli da je pojedel vso pamet tega sveta, ljudi označuje za diletante, za njega je v Sloveniji milijon ljudi neumnih (vprašaj ga malo za to izjavo) pevca, ki pobira nagrade žirij in je označen za velikega talenta, ne boš verjel, ga on skritizira, da ne govorim kako se je osmešil v oddaji Trenja. Če nima glasbene izobrazbe, NAJ BO RAJE TIHO!

    Ovčke ste to je to.

  17. miran pravi:

    PA saj ni važno@
    Kakšno izobrazbo imaš pa ti, da lahko argumentiraš vsa ta stanja. Tudi glasbena. Jaz sem glasbenik, pa tudi kar nekaj knjig sem napisal. Koncertiral sem po celem svetu: Evropa, Amerika, Argentina, Brazilija, Urugvaj, Paragvaj, Avstalija.Marsičesa se človek s takšnim delom nauči in dobi pomembna spoznanja, v nekateri segmentih pomembnejša kot na akademiji.
    Tako, da z vso odgovornostjo trdim, da ima Crnkovič v marsičem dovolj izostrene občutke, da se z njim strinjam, ali pa tudi ne.Če se ne, še ne pomeni, da je vse narobe. Kakšen karakter pa je, je to njegov problem in ne moj.

  18. chef chef pravi:

    Če bi ljudje vedeli, kakšne tekste dobijo uredniki, haha, včasih res napišeš vse na novo, na koncu pa piscu, ki nima pojma, vsi čestitajo, kako da je dobro spisal.

  19. Cheap basketball jerseys pravi:

    Almost every young people have one or more Cheap basketball jerseys. It is not only a way to show the pride for the favorite teams, but also comfortable when you are exercising. Cheap basketball jerseys are the best choice for wearing in summers. The authentic jerseys are so expensive that not any average football fan can afford. Then, you can get it online for bargain.

  20. office 2010 pravi:

    Office 2010 With the release of the new Microsoft Office , many old users are regarding that the decoration is not the best feature. Furthermore, many are saying that they prefer the old classic Menus and toolbars from Microsoft Office 2007 . One of the chief complaints is that with the new ribbon, MS Office 2007 it is hard to find which Tab on the decoration has the part that you are looking for. There is no need to worry anymore, as a group of software developers have came up with a program just to get around this problem. MS Office 2010 All you have to do is by the software, establish it, and you are done! You’ll back to the classic Menus and toolbars that we all recollect from Microsoft Office 2010.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.