Za narodov blogor

Le kdo bi si mislil, da so minila že tri leta, odkar se je vesoljna Slovenija zagrizeno prepirala o smiselnosti tako imenovanega protikadilskega, “Bručanovega” zakona! Z njim je Ministrstvo za zdravje nameravalo prepovedati kajenje v zaprtih javnih prostorih, vključno z lokali. Zakon je bil nekaj mesecev pozneje pričakovano sprejet in je poleti 2007 tudi stopil v veljavo. Kaj lahko danes na to temo rečemo? Še več: kaj lahko na to temo reče kadilec?

Nihče se ne posipava rad s pepelom, toda včasih je to pač neizogibno. Pa čeprav si je treba na glavo stresti poln pepelnik.

Za osvežitev spomina naj povem, da sem se takrat hote in nehote znašel v vrtincu debate pro in kontra, ki je takrat potekala po medijih. Najprej so se name kot na kadilca — ki zna nemara kaj povedati — spomnili na Valu 202, potem pa so si me začeli podajati. Nastopil sem še v Trenjih, nekaj vabil pa sem zavrnil, ker se mi je imidž državnega pravobranilca nikotina že zdel preneumen. Ali pa v resnici nisem bil popolnoma prepričan v to, kar sem govoril? Tudi mogoče!

Po treh letih skratka ne morem reči nič drugega kot to, da je edino normalno, da je kajenje v lokalih prepovedano. Hvala bogu, da je prepovedano! Kaj po treh letih! Že po treh tednih, morda že treh dneh — po uveljavitvi zakona — bi lahko rekel isto!

Dejstvo je, da so zakajeni lokali nehigienični. V zakajenem lokalu smrdi. Zakaj nisem tega prej sprevidel? Ne vem. Sem bil preveč navajen vonja? (No, smradu?) Najbrž. Danes me dim v lokalu moti, pa čeprav sem še vedno kadilec.

Pred kakšnimi dvanajstimi leti ali več mi je prijatelj za rojstni dan podaril DVD. Kateri film je to bil, se ne spomnim. Hvala, ampak hej, saj veš, da nimam DVD playerja, sem v zadregi vprašal. Si ga pa kupi, je hladnokrvno odvrnil.

Naslednji dan sem res šel v najbližjo trgovino z elektroniko in kupil predvajalnik. Nekega x-sonyja, stal je blizu 100.000 SIT. Tako se je začela moja klavrna kariera kolekcionarja kinematografije v digitalni obliki.

Katarina Kresal se očitno še ni definitivno odločila, kaj bo v življenju počela. Ministrica za notranje zadeve se na svojem Facebook profilu namreč predstavlja kot “bodoča predsednica vlade RS oz. predsednica RS”. [To je od četrtka, ko sem pisal to kolumno, do danes, nedelje, ko jo dajem na blog in iščem linke, misteriozno izginilo.] Vsekakor pa smo lahko prepričani, da ji bo pri sprejemanju te težke odločitve pomagal tudi naziv Slovenke leta 2009, ki ji ga je ta teden podelila revija Jana.

PS: Zapis Katarine Kresal na Facebooku, da naj bi postala predsednica vlade ali predsednica, bi naj bila poseg (peticija) neznanega administratorja, ne njena lastna predstavitev. Čeprav tega ta hip ne morem preveriti, jemljem uvodni odstavek nazaj in se ge. Kresal opravičujem, prav tako pa tudi bralcem Dnevnikovega Objektiva in tega bloga.

Da je bila izbrana za Slovenko leta — in to le mesec in pol po tem, ko jo je revija Obrazi izbrala za politični obraz leta —, ni ravno največji politični ali socialni problem, s katerim se je v zadnjem času morala Slovenija soočiti. A to, kar je v svoji brezsramni neokusnosti samo družabna tema za en teden glodanja in zgražanja, je obenem tudi dokaz za instrumentalizirano servilnost nekaterih medijev do politikov in poniglavost nekaterih politikov pri izkoriščanju medijske podpore.

Odkar se je Katanec zjokal, ko mu je Zahovič v Seulu jebal mater — oprostite moji latinščini, to je citat —, nismo bili priča taki limonadi, kakršno je ob svojem odstavljanju insceniral Karl Erjavec. Seznam nastopaško patetičnih izjav, prikritih z nenadkriljivo lažno skromnostjo in samopomilovanjem, polnim izmikanja, opravičevanja, pojasnjevanja, protiobtoževanja, jadikovanja, epohalnih nesmislov in neumnosti in nasploh bravur političnega populizma, ki jih je Erjavec izustil ta teden, je tako rekoč nepregleden.

Pridem v kopalnico in zagledam Oskarja, ki stoji na prstih pred straniščno školjko, s hlačami na gležnjih, in lula. Dobesedno naslanjal se je nanjo, luleka pa si je moral raztegniti čez rob, da ni šlo mimo. Začel sem se smejati in ga vprašal: “Kaj pa je zdaj to? Kako pa lulaš, Oskar?”

“Jaz sem že velik fant,” je važno odgovoril.

“Pa si res,” sem rekel ponosno in zadovoljno, celo samozadovoljno. In kaj te še vse čaka, sem pomislil sam pri sebi. Spomnil sem se namreč svoje zadrege, kako sem sam kot fantek — ko sem sicer že dolgo lulal stoje, v školjko — prvič lulal v pisoar. To je bilo v avstrijski vasici Winklern blizu Lienza, na stranišču neke gostilne, kjer smo se ustavili na poti na smučanje na Passo Pordoi. Pol avtobusa dedcev in dečkov se je usulo na že tako ali tako ne nenazaseden WC, tam pa mi ni preostalo drugega, kot da lulam v pisoar. Po mojem sem z nepremičnim pogledom prevrtal steno pred seboj. Očitno je bilo to res doživetje, da se takšne trivialnosti spominjam še po štiridesetih letih. Potem pa sem pojedel golaževo juho s kajzerico.

Toliko za nocoj o lulekih in lulanju.

Ko sem brskal po internetu, da bi se poučil o medijskih reakcijah na novi Ruplov roman, nisem našel veliko materiala. To ni presenetljivo, je pa na kvadrat ironično; a o tem v nadaljevanju. Pri tem pa sem tudi odkril, da so kar štirje mediji katerih uredništva so oddaljena od kraja predstavitve knjige ne več kot tri do osem minut peš objavili poročilo iz enega in istega vira (STA).