Arhiv za Februar, 2010

Cirkus Kavčič

Nedelja, 28. februar 2010

Kdo za hudiča je Niko Kavčič, da se na lepem in od nikoder pojavi na televiziji, kjer predvsem lansira in sprovocira cel kup političnih tračev, nenazadnje pa z nergaškim mnenjskim namigovanjem sem ter tja in nastavljanjem retoričnih min spodkoplje že tako omajano avtoriteto predsednika vlade in v nekaj stavkih sesuje še ministrico za notranje zadeve in ves LDS? “Starosta slovenske levice”, kot so ga predstavili?

O, moj bog! Slovenska levica ima starosto? Po mojem ima kvečjemu starostno demenco.

Da je zaradi nekaj nepomembnih, neargumentiranih, za lase privlečenih izjav Nika Kavčiča nastal tak medijski in politični cirkus, je pogojni refleks ljudi, ki ne znajo in ne marajo misliti s svojo glavo in ki so iz preteklosti navajeni, da je oblastna avtoriteta v predvidljivih presledkih in domnevno kriznih situacijah povedala, kaj je narobe v naši družbi in kaj bi bilo treba storiti, da bi preprečili odklone od zaželjene smeri razvoja.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Paranormalno

Nedelja, 21. februar 2010

Mislim, da je problem stanja duha v Sloveniji to, da ljudje po eni strani verjamejo vse, po drugi pa ne verjamejo nič. Prepričanost v nekaj in skepsa do nečesa sta postali stvar osebnih preferenc ali indoktriniranih vrednot, ki imata z dejanskim stanjem le še komajda kaj zveze. Le kaj bi s tem! Če nekdo hoče ali noče nekaj verjeti, ga nič ne bo prepričalo v nasprotno. Mnenja so povozila argumente. Mnenja so postala argumenti.

Nekomu je bilo slabo. Nekdo drug je imel dolgotrajne glavobole. Tretji je slabo spal in še mora ga je tlačila. Otroku nekoga četrtega je iz nosu tekla kri. Peti je ugotovil, da so šolarji nemirni. Šesti je opazil, da so ljudje razdraženi. Sedmi je priznal, da se počuti tesnobno. Se zgodi, bi lahko rekli: ljudje se ne počutimo najbolje prav vsak dan — ne fizično ne razpoloženjsko. Še več! Ali niso otroški nemir in predvsem razdražljivost in občutek tesnobe pri odraslih žal vseprisotni in skoraj neizogibni simptomi sodobnega življenja?

Nekateri prebivalci Vipavske doline pa si svojega počutja in zdravstvenega stanja niso raztolmačili tako nonšalantno in niti ne z dolžno zaskrbljenostjo nad dandanšnjim svetom. Ne! Svoje simptome so tako rekoč razglasili za posledico paranormalnih pojavov. Kriv bi naj bil umetnik in zdravilec Marko Pogačnik: ta je namreč na dvorišče doma upokojencev v Vipavi postavil megalite, okrašene s kozmogrami.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Naslednja številka

Petek, 19. februar 2010

Ta tekst sem imel na lagerju že kakšen teden, pa se nisem in nisem spravil za računalnik. Nazadnje pa me je k temu spodbudil tekst Nine Tomažin na spletni strani njene firme. V njem opisuje, kako so jo v Mercatorju okradli — in kako je neprijazno in nefleksibilno osebje še prispevalo k zoprnosti situacije.

Moja izkušnja v primerjavi z njeno skorajda ni omembe vredna. Kljub temu pa bi rad opozoril na funkcijo discipliniranja, ki so jo veletrgovci očitno začeli izvajati nad strankami.

Ne hodim pogosto v E. Leclerc, zato pa takrat več nakupim. Rudnik — z Dolenjsko cesto vred — se mi zdi najbolj neprijeten del Ljubljane, zato tja ne zahajam rad. Včasih pa je le treba.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Backlash

Ponedeljek, 15. februar 2010

Borut Pahor očitno ne dojema resnosti pasje zadeve oz. političnih in družbenih implikacij, ki jih ta lahko prinese. Če bi, bi od ministra Pogačnika zahteval odstop — pa če je odgovoren za to, kar se je zgodilo, ali ne. Premier ne sprevidi, da nujno rabi vsaj grešnega kozla, če že ne neizpodbitno dokazanega krivca, sicer se bo afera z vrnjenimi bulmastifi razplamtela do neslutenih razsežnosti. Njegove izjave, da si bo najprej vzel en teden časa za razmislek in da na podlagi zdaj znanih dejstev ne vidi razlogov za Pogačnikovo razrešitev, niso toliko načelne, temveč so predvsem lahkomiselno podcenjujoče — saj spregledujejo dejstvo, da ljudstvo že dolgo ni ničesar tako na smrt zamerilo oblásti kot tega, da je Sašo Baričevič dosegel, da so mu vrnili pse.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

iPad za telebane

Sreda, 10. februar 2010

Ali bo Applov iPad rešil globalno časopisno in revialno industrijo pred propadom in zraven še redefiniral knjižno založništvo, knjigotrženje in načine branja? Čeprav nedvomno v to verjame, tega niti sam Steve Jobs ne ve zatrdno — kako bi torej vedel šele jaz? Seveda pa to nikomur ne more pokvariti optimističnega razpoloženja. Lahko smo zadržani, a niti v tem primeru ne moremo mimo dejstva, da je iPad pogumen poskus, kako hirajoči tiskarsko-informativni ter kulturno-razvedrilni dejavnosti ponuditi nov način distribucije in konzumacije, ob katerem bi bilo mogoče razviti vzdržen poslovni model.

  • [Zgornji, uvodni odstavek je v Dnevnikovem Objektivu iz neznanih razlogov manjkal. Zgoraj screenshot mojega iPhona (v zaklenjenem stanju). Z ilustracijo je bil opremljen članek v (online) reviji Slate (glej: Viri). Njen avtor je Mark Alan Stamaty.]

Vprašanje, ali iPadu to lahko uspe, je deloma tehnične narave, deloma pa kulturno-ekonomske. Uspešen bo, če bo z uporabniškimi značilnostmi in zmogljivostmi prepričal ljudi, da je konzumacija medijev na tej napravi dovolj prijetna, praktična, informativna, ekonomična, racionalna in nenazadnje vredna plačila v približno takšnem znesku, kot smo ga (bili) vajeni odšteti za informacije na mrtvih drevesih.

Kot praktičnega človeka in zapečkarja pa me prevsem zanima, ali bo iPad kaj koristil medijem v Sloveniji. Zato se naj za začetek pozabavam s s statusom in recepcijo Appla in iPada v Sloveniji oz. njegovimi možnostmi in imidžem pri nas.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Fentat!

Nedelja, 7. februar 2010

Ljudje so včasih še preveč humani — ampak na žalost do živali. Recimo, da pes napade nič hudega slutečega človeka, mimoidočega, ga skoraj ubije, ga pohabi, mu povroči neizmerne bolečine. Veterinarji psa vzamejo lastniku, ga dajo v zavetišču na opazovanje in poskušajo reformirati kot nekakšnega gojenca v kazensko-poboljševalnem zavodu. Na podlagi tega razmislijo, ali bodo psa vrnili gospodarju ali pa “humano” usmrtili. Zelo možno, da bo zmagala človečnost. Tudi podivjan pes je živo bitje.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Fuzbal proti iPadu

Torek, 2. februar 2010

Mislite, da se v Sloveniji ukvarjajo z nepravimi, nenujnimi, nebistvenimi stvarmi samo politiki? Da se samo stranke tri tedne prepirajo o primernosti ministra in o načinu, kako se ga znebiti? Da samo v parlamentu potem razpravljajo o tem tri ure, nazadnje pa možak nenadoma odstopi sam? Da le politiki zapravljajo svoj in naš čas, voljo — dobro ali slabo —, energijo, ideje, ideologijo, optimizem, lifestyle in denar na račun kvalitete življenja ter nasploh materialnih in duhovnih standardov?

Ne. To je v Sloveniji splošen pojav, še posebej radi pa to počnejo mediji. Ne le v tem smislu, da se v svojem krčevitem prizadevanju, da bi prijaznost do bralcev, gledalcev, poslušalcev nadomestili z atraktivnostjo, še sami osredotočajo na neprave, nenujne, nebistvene teme. Preusmerjanje pozornosti proč od resničnih problemov, ki medije pestijo, je podobno koncertiranju orkestra na potapljajočem se Titaniku.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark