Arhiv za Marec, 2010

Mali in veliki Traven

Torek, 30. marec 2010

V zvezi z razrešitvijo Bojana Travna, do sinoči še urednika oddaje Svet na Kanalu A (v nadaljevanju S@KA), ki je povzročila takšen cirkus, bi si bilo dobro zastaviti nekaj temeljnih vprašanj.

1. Ali je (bila) oddaja sploh dovolj dobra – namreč na nekem minimalnem novinarskem nivoju -, da bi ji lahko pripisovali kakršnekoli zasluge za svobodo izražanja? Zdi se, da ne. Zanimalo jih je tisto, kar zanima populistično frustrirane nergače, ki jim je tudi malo mar za dejstva in novinarski profesionalizem, kaj šele zdravo pamet – in temu primerna so bila njihova stališča.

2. Ali je (bila) oddaja S@KA politično uravnotežena? Po mojem ja. Enkrat je pač padlo po enih, drugič pa po drugih – pogosteje in po defaultu pač po vladnih strankah. Sicer pa so šli S@KA na živce tisti, ki so šli na živce populistično frustriranim nergačem.

3. Ali je televizijska oddaja lahko glas ljudstva? Seveda. Načeloma ja. Ni pa glas ljudstva nujno tisto, kar si želi lastnik medija, ali vsaj ne v taki ekstremni meri, kot je to fural Bojan Traven.

4. Ali ima Gregor Golobič – ali nasploh predsednik parlamentarne stranke ali politik – pravico, da ocenjuje medije? Kot je recimo rekel, da je S@KA “medijska kanalizacija” oz. “akanalizacija” ali kako že? Načeloma ja, ni pa priporočljivo. Ni higienično. Politiki bi se morali vzdržati komentarjev o medijih, ker jih imamo že tako ali tako na sumu, da se z njimi preveč ukvarjajo. Razen tega pa se take pejorativne oznake politikom rade vrnejo kot bumerang. Ne samo, da je nespodobno, politikom se preprosto ne splača pizditi čez medije.

5. Ali ni problem današnje medijske scene v Sloveniji tudi – če ne celo predvsem – problem uredniških in menedžerskih kompetenc oz. ingerenc nad novinarskim delom? V Sloveniji je strašen problem nekoga v medijih razrešiti, nikar že odpustiti, saj mu ljudski glas hitro dá podporo kot po krivici odstavljenemu, seveda zaradi dolge roke tega ali onega politika. Neglede na to, kaj je zagrešil.

Uredniki so bili včasih ljudje, ki se niso nikogar bali. Njih so se bali (in jih tudi spoštovali). Bili do avtoritete. Danes pa jim to ne gre od rok. Za to so si po eni strani tudi sami krivi – po drugi pa so nesporne žrtve slovenske kolektivne histerije glede politike in medijev.

Naj dodam post festum:

6. Nikar ne pozabite, da je Proplus v tuji lasti (CME, ameriški) in da je več kot upravičeno domnevati, da je tujim lastnikom prav malo mar za slovenske politične pritlehnosti. Še več! Kateri slovenski mediji so poleg Pop TV in Kanala A še v tuji lasti? Finance in Žurnal. In kateri slovenski mediji imajo najmanj problemov — najmanj z lastniki, s politiko in političnimi pritiski, z menjavanjem urednikov in drugih poslovodnih kadrov? Kateri so najmanj pristranski, politično pristranski?

To je to.

  • Share/Bookmark

Tools of the Trade

Sobota, 27. marec 2010

Kolumne za Dnevnik sem začel pisati 4. decembra 2004. Sprva sem jih objavljal kot eden od šestih zunanjih dnevnih kolumnistov (od ponedeljka do sobote) in sicer ob četrtkih. Nadomestil sem Mileta Šetinca (ki baje ni bil najbolj srečen zaradi tega, razumljivo). Takratna dolžina kolumne je znašala 6100 znakov, kar je približno znašalo od 950 do 990 besed — ali po starem dobre tri tipkane strani.

Če rečem, da sem pisal kolumno, dolgo 6100 znakov, potem s tem mislim, da je bila vsaka dolga natanko 6100 znakov. Ne znaka več, ne znaka manj. Pri kolumnah se vedno do znaka natančno držim predpisane dolžine. Mislim, da to formalistično (samo)omejevanje pozitivno vpliva tudi na kreativne aspekte pisanja.

Dobro, vseeno malo pretiravam glede tega. Ko kolumno dokončam, skrajšam na primerno dolžino in polikam, bi lahko mirno oddal tekst, ki bi bil tudi za 50 ali več znakov krajši ali daljši od norme, brez vsake škode za grafični izgled strani in ne da bi dajal po nepotrebnem delo tehničnemu uredniku. Ampak ne. Kolumno podaljšujem ali (pogosteje) skrajšujem tako dolgo, da pristanem na točnem številu znakov.

Recimo 5572; odstavek ven: 5244 znakov; še stavek ven: 5162; vmes mečem ven pridevnike in enobesedne stilske akrobacije, besede kot “seveda”, “dejansko” in podobno, se nabere: 5051; potem se počasi približujem targetu in pri tem včasih padem tudi podenj: 4996; in če manjkajo recimo štirje znaki, nekje pač dodam besedo “pač”: 5000. To je to, poenostavljeno in skrajšano rečeno.

Takšen pač sem.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

VVG: z enim Strelom

Nedelja, 21. marec 2010
Vic tega tedna je nedvomno intervju z Martinom Strelom v brezplačniku Dobro jutro — ki ga običajno niti ne prelistam, da si ga ne bi pokvaril —, v katerem se River Man primerja s Slavojem Žižkom, češ, tudi “sam sem s svojimi zgodbami in idejami prav tako velik unikat“. Če ne bi Strel malo naprej v intervjuju še priznal, da je po Amazonki “regeneracijsko prišel k sebi, mentalno pa ne”, bi me ta izjava resno zaskrbela.
A šalo na stran. Strel ni fenomen zato, ker je po dolgem preplaval Amazonko in Misisipi in ker si pred jedjo splakuje usta s šnopsom. Fenomen je zato, ker je za razliko od povprečnega Slovenca tak pozitivnež, karkoli že si o njem mislimo — mislimo pa si seveda nič kaj dobrega. Strel je pač vaški posebnež, ki igra svojo vlogo razsvetljenega, tako rekoč svetovljanskega telebana z mešanico razorožujoče naivnosti, dialektalne in osebnostne komičnosti, na trenutke celo že omejenosti, vsekakor pa tudi optimistične dobronamernosti. Lahko bi bil Peter Klepec ali Martin Krpan in bi doma vse premlatil ali prešvercal, a ni hotel ostati pri mami in orati njivo ali voziti sol. Da bi se dokazal, se je ambiciozno podal v svet — kar je za ljudi njegove baže, kova in kalibra neverjetno —, po teh uspehih (ki so mu spet netipično stopili v glavo) pa namerava svojo izkušnjo še deliti z ljudmi. Tako kot Clinton, Gore, Gates.
Martin Strel je slovenski Chuck Norris.
Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Raca. Jata rac

Torek, 16. marec 2010

Sinoči dobim mesidž od kolega novinarja. Čestita mi za nekaj, kar sploh ni res. O, hvala, se pohecam v odgovoru, tega pa niti sam nisem vedel. Že mogoče, odvrne spet on, ampak mi bomo to objavili. Shit, pomislim, to pa ne bi bilo dobro, da ne bo nastala cela zbrka. Ampak hej, urgiram nazaj, zakaj hudiča niste poklicali? Mene ali gospo to in to? Saj smo vsi stari kolegi (če že ne socialno omrežje, he-he). Hmm, spet pride odgovor, te pokliče ta in ta. In res. Čez nekaj minut pozvoni telefon. Človek se predstavi in vpraša: torej gre za dezinformacijo? Ja, potrdim, stvar je v resnici taka pa taka. Aha, reče, hvala za info, nasvidenje – in odloži.

Ostal sem dobesedno brez besed. Tako gre to z novinarskim preverjanjem. Lahko bi mu prodal karkoli. Célo jato rac.

  • Share/Bookmark

Stare in nove krivice

Ponedeljek, 15. marec 2010

Nisem bil presenečen, da so pretepače, ki so lani napadli gej aktivista, razmeroma hitro obsodili na po leto in pol zapora zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Presenečen sem bil nad tem, da jih je sodišče oprostilo kaznivega dejanja nasilništva in povzročitve splošne nevarnosti. Predsednica senata je to obrazložila s tem, da so “znaki očitanega kaznivega dejanja nasilništva že opisani v kaznivem dejanju”, zaradi katerega so bili storilci obsojeni.

To se mi zdi nelogično. Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti bi jim namreč lahko očitali tudi — če ne še bolj — v primeru, če bi “miroljubno”, ne da bi kogarkoli fizično napadli, hodili po mestu s transparenti in vpili homofobna gesla. To pomeni, da je lahko nekdo obsojen za spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti le, če nekoga prebuta, vendar nazadnje ni obsojen zato, ker ga je prebutal, temveč zaradi kršenja človekovih pravic.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ni vse dovoljeno

Ponedeljek, 8. marec 2010

Tekst Janeza Janše z naslovom “Boga ni. Vse je dovoljeno”, objavljen pred dvema tednoma na spletni strani SDS, me je pustil hladnega. Z leti sem se načrtno odvadil razburjati zaradi slabih tekstov — kaj šele tekstov, s katerimi se zgolj ne strinjam. Seveda pa mi je bilo jasno, da bodo reakcije nanj z drugih političnih in medijskih bregov burne in besne in da bodo povedale o slovenski politični sceni več kot pa povod sam. Vključno z avtorjevimi reakcijami na reakcije.

Kar je Janša napisal, v bistvu ni drugega kot moralističen tekst, kakršnih danes — ko nad nami lebdi pasji zeitgeist, pomešan s socialnim, ekonomskim in političnim malodušjem — kar mrgoli v vsakem tiskanem ali online mediju. Razlika pa je v tem, da je tega konkretnega napisal prvak opozicije in da torej ni samo moralizatorski, temveč tudi mobilizatorski.

Prav, tako pač Janša misli, bi lahko rekli: pa kaj potem?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Google SLO View

Sreda, 3. marec 2010

Po poročanju današnjega Žurnala 24 naj bi se Googlovi snemalni avtomobili premikali proti Sloveniji. Upam, da res, in komaj čakam. Resno mislim. Ni bolj fascinantnega — vsaj na iPhonu —, kot če te dotik polja z naslovom v adresarju vrže na 2D zemljevid, pritisk na rdečo puščico ob imenu pa v Googlov Street View.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark