Arhiv za April, 2010

Trash

Petek, 30. april 2010

Bil je lep dan in ljudje so si ga hoteli narediti še lepšega. Ker pa niso imeli pametnejšega dela, jih je šlo četrt milijona pobirat svinjarijo, ki so jo odvrgli drugi. Pri tem so uživali in imeli občutek, da rešujejo naš mali svet.

Tako bi jaz ― s kančkom hudobije, če dovolite, a brez pretiravanja ― opisal vseslovensko razsmetitveno akcijo pod geslom “očistimo Slovenijo v enem dnevu” minulo soboto. Več razlogov je, da se mi je vse skupaj zdelo malce bizarno, toda najbolj presenetljivi sta bili množičnost in evforija, ki je zajela najširše ljudske množice in medije. Toda začnimo na koncu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Delo na daljavo

Sreda, 28. april 2010

Ko sem pristal na sodelovanje s Pop TV v oddaji 24 ur ob enih, si nisem predstavljal, da je s televizijo toliko dela — in kako si tudi bi, ko pa nikoli nisem delal za televizijo. Verjetno pa je razlog tudi to, da pisanja in sploh kakršnegakoli dela za časopise ne dojemam kot delo, ker sem pač tako navajen.

Ničkoliko kolumen sem že napisal nekje na dopustu, veliko pa tudi pred odhodom, če se je terminsko ujemalo. (Tudi tokrat.) Toda kako nastopiti na televiziji v živo, če si nekje na počitnicah? Ah, nič lažjega: danes sem se v oddajo javljal pač po skajpu!

Namesto da bi po dvanajsturni vožnji — no, z izdatnimi postanki — šel spat, sem do enih zjutraj visel na internetu in študiral, kaj naj v 24 ur ob enih danes povem. Danes pa je spet šel ves dopoldan za pripravo na oddajo.

Takole je Hipstamatic zabeležil naš postanek v Zadru.

Takole pa sem se pred skajpanjem skadriral s pomočjo Photo Booth.

Šest ur dela za šest minut programa! Če nič drugega, pa sem vsaj enkrat bil na televiziji, ne da bi me bilo treba napudrat!

  • Share/Bookmark

Dve, ena, nobena

Četrtek, 22. april 2010

Enkrat za vselej bi rad opravil s tem mitom ali pravzaprav prividom, da obstajata dve paralelni pravni državi: ena za navadne ljudi, ki ne morejo vnaprej zatrdno vedeti, ali bo zanje zares delovala, in druga, dobro naoljena in učinkovita, za bogate, vplivne in privilegirane.

To nergaško tezo je zaostrila tako imenovana afera Baričevič: premožnemu pomembnežu z zvezami in poznanstvi ter z iznajdljivim in dragim odvetnikom je uspelo dobiti nazaj pse klavce, ki so bili že večkrat odpisani, medtem ko se mora resnična, tako rekoč edina preživela žrtev psov ― človek iz sosednje ulice ― še danes tožariti za pravično odškodnino.

Pravna država, kot jo razume ljudski glas, je eden ključnih in najbolj obrabljenih, pa tudi napačno interpretiranih pojmov v slovenskem državljanskem imaginariju. V tem smislu pravna država ni toliko stvar veljavnosti in upoštevanja zakonov, temveč bolj stvar percepcije veljavnosti in upoštevanja le-teh. Pravna država obstaja, če smo pred zakonom vsi enaki.

Kaj o tem mislijo nergaški državljani, vemo: obstajata dve pravni državi! Jaz, ki sem še hujši nergač, pa postavljam dve tezi: prvič, ni res, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi; in drugič, če je s pravno državo že kaj narobe, potem je narobe to, da ne obstaja niti ena!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

19′ 45″ slave

Nedelja, 18. april 2010

Hitro se nabirajo kolumne iz SP, komaj sledim. Na papirju to soboto objavljena četrta, na internetu dajem gor šele tretjo, od prejšnje sobote. Tisto o Pahorju. Pa ne da ni aktualna. Jutri — v ponedeljek, 19. aprila, okrog 21:40 — nastopam na to temo pri Marcelu Štefančiču jr. v Studiu City; skupaj z Marto Kos Marko in Samom Uhanom. Ci vediamo.

Pahor bi bil nor in neodgovoren, če bi se odpovedal vladanju. Bilo pa bi pametno in odgovorno, če bi se odpovedal koalicijskim partnerjem. Naj gre v koalicijo z SDS. Zakaj temu sploh pravijo velika koalicija? Ker se zdi tako neverjetna? Zakaj le. Če ne zdaj, pa čez dve leti. Ker če bo kdo v tej vladi preživel ta kaos, ga bo prav on. Ampak vseeno bolje zanj, da to stori čim prej.

Prejšnji petek zvečer je premier Pahor dočakal svojih petnajst minut slave (da tako rečem). Njegov nastop v Odmevih na TV Slovenija ― sicer dolg natanko 19 minut in 45 sekund ― je bil vrhunski: državotvoren in državniški, pameten, retorično brezhiben (tudi s primerno, prikupno, prepričljivo, simpatično gestikulacijo in mimiko), moder, pošten, načelen, moralen (a ne tudi moralizatorski), fokusiran, predvsem pa ravno prav, tako rekoč lekarniško, a vendarle spontano, naravno uravnotežen med alarmantnost in pomirljivost, ostrino in spravljivost, zdravo pamet in originalnost, resnobnost in duhovičenje, zadržanost in optimizem, bodrilno avtoritativnost in ambiciozno skromnost. Vse se je ujemalo.

Pahor po mojem še nikoli ni bil v taki formi kot prav tam in prav takrat, 2. aprila 2010 med deseto in pol enajsto uro zvečer ― slučajno prav na peto obletnico smrti papeža Janeza Pavla II. ―, v tistem studiu, pred vidno frapirano (a dostojanstveno obvladano) voditeljico Rosvito Pesek, ki ni mogla skriti sreče, da je del trenutka, ki je s svojo enkratnostjo sproti preraščal v televizijsko zgodovino.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Svet na Kanalu DNS

Sreda, 14. april 2010

Tole je predzadnja kolumna, ne več čisto aktualna, objavljam jo tako rekoč le za arhiv. V bistvu gre za druge in drugačne zadeve kot pa v spisu Mali in veliki Traven.

Da je Pro Plus odpustil Travna, sámo po sebi ni kdo ve kako razburljiva in zanimiva ali kaj šele usodna novica. Toda tako kot vse, česar se je Traven dotaknil s čarobno palčko tabloidnosti, je tudi to postalo razburljivo, zanimivo in usodno.

Tokrat seveda ni bil Bojan Traven tisti, ki bi se kot urednik oddaje Svet na Kanalu A tako rekoč službeno odločil, da bo to postalo novica, temveč so v témo spontano ugriznili vsi drugi mediji oz. uredniki. To pa pove več o medijih nasploh kot pa o inkriminirani oddaji, uredniku in Pro Plusu.

Svet na Kanalu A je bil v Sloveniji novost. Bil je radikalizacija koncepta podajanja novic, kakršnega je z oddajo 24 ur in pozneje tudi z drugimi uveljavil Pop TV. Ta televizija pač goji novičarstvo, ki mu nikakor ne moremo odrekati profesionalizma, kompetentnosti in kredibilnosti, čeprav ga po drugi strani ne moremo braniti pred očitki populizma kot prilagajanja nivoju razumevanja povprečnežev in njihovim predvidljivim moralnim in političnim reakcijam.

Bojan Traven pa je tako rekoč vizionarsko uresničil veliko bolj radikalen, da ne rečem umazan model novinarstva. Za Svet na Kanalu A je bilo edino merilo, ali je neka novica vredna objave, njena škandaloznost, njen potencial, da v gledalcih vzbudi zgražanje, da jih razjezi. Pa ne samo z novinarskimi razkritji, temveč tudi s specialnimi efekti. Veliko tega, kar je Svet priobčil, ni bilo vredno niti objave, kaj šele zgražanja. Zato pa je Traven moral uveljaviti manipulacijo kot najbolj običajno in legitimno novinarsko metodo. Poročanje je bilo pristransko in enostransko, tendenciozno in pretenciozno, poniglavo, včasih že naravnost slaboumno in vulgarno ter skregano z zdravo pametjo in najbolj ohlapnimi in brezbrižnimi pojmi o novinarstvu, kot ga poznamo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Lille Jonas og store Jonas

Nedelja, 11. april 2010

V četrtek sem prvič videl dva Jonasa skupaj, naenkrat, enega ob drugem. Redek prizor! In kako tudi ne bi bil? Po podatkih Statističnega urada živi namreč v Sloveniji le osemintrideset Jonasov.

To sta bila tako rekoč lille Jonas og store Jonas! Live on stage!

Šlo je za privatno, tako rekoč intimno dogodivščino, zato mi ni prišlo na misel, da bi oba fotografiral skupaj. Takoj bi kdo posumil, da slikam za objavo. Me je pa zelo imelo. Zato pa je ta veliki Jonas fotografiral ta malega: Jonas by Jonas.

Ne, ni ga muca opraskala. Bila je delovna nesreča. Opraskal se je s kovinskim metrom. In ne, ni žalosten otrok.

Če bi Jonasa in Jonasa sam fotografiral, bi ju seveda z iPhonom. Ampak to ne bi bilo nič v primerjavi s fotografijo, posneto s Canonom EOS 5D Mark II in s 28–105-milimetrskim zoomom na 21,1 megapikslov! Hudo!

Moja Leica že nekaj mesecev počiva, niti enega posnetka nisem z njo naredil! Trenutno me pač bolj zabava fotografirati z iPhonom. V tem času sem ga že kar dobro naštudiral. Ne bi si mislil, da je s táko kamero mogoče delati takó dobre fotografije. In še manj bi si mislil, da je táko kamero sploh mogoče naštudirati. Pa je!

Če ne rata, pa je tu Hipstamatic! No, to najbolj posrečeno doslej sem kakšna dva mesca nazaj posnel kar z iPhonovo default kamero.

In če se vrnem k tem prav nič odioznim nominam:

Edini, ki ima s ta malim Jonasom probleme — namreč z imenom, istim imenom —, je ta veliki Jonas. Kadarkoli sliši za drugega, ta malega Jonasa, se v zadregi zdrzne in si začne brundati v brado: “Ne morem se navadit, ne morem!”

Sicer pa ta malega Jonasa doma kličemo Noas. Tako ga je začel klicati Oskar, ki ob njegovem rojstvu še ni znal dobro govoriti — zdaj pa se ga je kar prijelo.

  • Share/Bookmark

CK Corral

Petek, 9. april 2010

Ta kolumna — prva za Sobotno prilogo Dela — je že malo passe. Vsaj datumsko (27. marec), ne pa tudi nasploh. Prej je nisem mogel objaviti, saj sem moral čakati na dovoljenje Delove pravne službe za naknadno objavo na svojem blogu. To sicer še ni formalizirano, imam pa že zeleno luč za objavo.

Ker so se do danes nabrale že tri kolumne — dve objavljeni (27. 3. in 3. 4.), ena šele jutri (10. 4.) — jih bom objavljal postopoma. Sicer pa jih ne bom dajal na blog pred torkom ali sredo po dotični soboti.

Zdaj pa kolumna.

Nekdanji predsednik Kučan slovi kot duhovit človek. Toda šala, ki jo je povedal v intervjuju v predzadnji Mladini, mu ni niti malo uspela: “Tisti, ki je po politični naravi zavezan k spremembam, je levica.”

Definirati levičarstvo kot pripravljenost na spremembe je politična in politološka puhlica. Toda še bolj kot puhla je ta trditev samopašna. Neverjetno je namreč, s kakšno neznosno lahkoto razglaša levičarstvo za edino zveličavno politično opcijo človek, ki je v enopartijskem režimu zasedal vrsto najvišjih funkcij, taisti režim potem nerad, a spretno pomagal demontirati in nazadnje še dvakrat, že v večstrankarskem sistemu, okobalil funkcijo predsednika? Če to ni nesramno! Leta 2010 razglašati, da je samo levičar po naravi zavezan k spremembam?

Komunisti so bili avantgarda delavskega razreda. Kučan pa se očitno ima za avantgardo še danes.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

iPad: SLO data plan

Sreda, 7. april 2010

Preden se bomo Slovenci dokopali do iPada, imamo še nekaj časa za razmislek, za katerega od šestih modelov se bomo odločili — a kaj, ko ni vse odvisno niti od proizvajalca niti od nas samih, temveč tudi od mobilnih operaterjev.

Po eni strani bi bil zadovoljen tudi z osnovnim modelom s 16 GB spomina in le z wi-fi povezljivostjo, brez 3G. Cena je zmerna, tudi v Evropi bo še kar zmerna, poleg tega pa bo čez največ leto dni na trgu najbrž nov model. Zakaj ne bi torej previdno nabavil najcenejšo verzijo, se navadil na napravo, spoznal vse njene prednosti in pomanjkljivosti in počakal na update, ko bom že pravi power user?

No, power user bom po treh dneh uporabe. Ah, ne, po manj kot 24 urah.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark