Arhiv za Maj, 2010

18 let (30 let)

Četrtek, 27. maj 2010

Ta fotografija je bila posneta na današnji dan leta 1980 v Poreču. Na moj osemnajsti rojstni dan. Na končnem izletu v tretjem letniku gimnazije. Hja, takrat nismo hodili z agencijami in v razvedrilnem spremstvu estradnikov na Ios, ampak v Poreč. Kar pa seveda ne pomeni, da smo se lepše obnašali kot današnja mladina.

Iz fotografije ni razvidno najmanj dvoje: prvič, da je bila posneta z mojo minolto XD-7, in drugič, da imam strašnega mačka po precej divjaškem žuru. (Napol razviden je kvečjemu Šaci, zadaj levo.)

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Trgovina s porcelanom

Torek, 25. maj 2010

Študentske demonstracije prejšnjo sredo me niso presenetile. Deset tisoč kričečih, besnih, zmanipuliranih, nekulturnih dijakov in študentov med Prešercem in parlamentom ni fenomen, ki bi me šokiral. Presenetili so me odzivi nanje ― predvidljivi odzivi politikov, medijev in sodržavljanov, ki segajo od moralističnega zgražanja nad vandalizmom in vigilantskih pozivov h kaznovanju pa do privoščljivega razpredanja o tem, kako so se protestniki s svojim obnašanjem sami diskreditirali.

Seveda. Ampak ali je to mar vse, kar znamo o tem povedati?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kocbek in konji

Ponedeljek, 24. maj 2010

Pred spanjem si vsakih nekaj dni po random logiki naštimam nov komad, ki me bo zjutraj zbudil. Davi je to bil Van Morrison, Goin’ Down Geneva, z albuma Back On Top. Zato ni čudno, da mi je celo jutro in pol dopoldneva šel po glavi verz: “Last night I played a gig in Salzburg, out in the pourin’ rain.”

To mi je izbil iz glave kolega Marko Jenšterle z objavo o lipicancih na Blogosu. Njegove pripombe o značaju konjev so me spomnile na Kocbekovo slavno pesem Lipicanci, zame eno od top-tri slovenske poezije — skupaj s skoraj čimerkoli od Prešerna in Šalamunovo Dumo. Danes je dan za poezijo. Odslej mi gre po glavi le še tole: “Zato so dunajski cesarji govorili francosko s spretnimi diplomati, italijansko z zalimi igralkami, špansko z neskončnim Bogom in nemško z nešolanimi hlapci, s konji pa so se pogovarjali slovensko.”

To je to:

  • Share/Bookmark

Bukovi kozlički

Sobota, 22. maj 2010

Slovenci vse svoje probleme preveč resno jemljejo. Saj ne bo konec sveta, če ne bo tako, kot si želimo. In kakšna je sploh povezava med našimi željami in mnenji? Ali sploh vemo, ali imamo prav? Videti je, da smo v to še preveč prepričani.

Osebno sem takoj za, da golf igrišče v Lipici razširijo na osemnajst lukenj. Pa ne toliko zato, ker tudi sam igram golf. V Lipici lahko namreč odigram osemnajst lukenj tudi na devetih, če že na vsak način hočem igrati v Lipici ― recimo pozimi, saj je edino odprto igrišče v Sloveniji ―, ali pa grem igrat drugam, kjer je res osemnajst igralnih polj. Recimo par kilometrov stran, čez mejo, v Padriče, kjer veliko bolje vejo, kako se golfistom streže. Igrišče je bolj vzorno urejeno, igralnina ni prav nič dražja kot kjerkoli v Sloveniji, recimo kava v klubski hiši stane le 60 centov, izdatno in izborno kosilo za štiri ljudi z obilo pijače pa manj kot sto evrov. Ali pa bom šel igrat v Volčji Potok, na Bled, Otočec, v Mokrice ― in se bodo Kraševci pač obrisali pod nosom za mojih petdeset ali sto evrov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

FB je brez veze

Sobota, 15. maj 2010

Malo prej sem se odjavil s Facebooka.

Facebook je največja neumnost, kar so si jih kdaj izmislili na internetu. Zuckerbergovo prefriganost, s katero je omamil stotine milijonov ljudi po vsem svetu, je sicer možno ceniti kot dobro poslovno potezo, vendar se tega več ne grem. Ker če je kaj izguba časa, potem je to komuniciranje na Facebooku.

Pa saj v bistvu sploh nisem komuniciral. Komaj kaj. Že nekaj časa ne več. Sicer sem ažurno in avtomatično – in ne manj absurdno – potrjeval prošnje za prijateljstva in se pri tem spraševal, zakaj to vendar delam. Kdo hudiča so ljudje, ki bi radi bili moji prijatelji (čeprav se večinoma sploh še nismo srečali)? In zakaj se sam strinjam s povabili, da bi bil prijatelj z ljudmi, ki jih večinoma ne le nisem še nikoli videl, ampak jih tudi ne poznam? Kaj šele, da bi me zanimali: njihovih profilov skoraj nikoli nisem bral.

Na Facebook sem se prijavil že pred kakšnim letom ali dvema, iz čiste radovednosti. Potem se s tem sploh nisem ukvarjal – dokler nisem opazil, da imam na Facebooku nekakšne fane. V nadaljevanju sem si jeseni omislil iPhone, na katerem izpade bolj zabavno skoraj vse, kar lahko človek dela na internetu. Tako sem začel – čeprav se mi je že takrat zdelo neprimerno bolj dolgočasno od Twitterja.

Prijateljev že dolgo nisem štel. Pa da ne bo pomote, saj jih nisem imel veliko: na pamet rečeno med sto in dvesto.

V življenju imam malo prijateljev, malo pravih, dobrih, najboljših prijateljev. V bistvu samo tri. Eden je iz leta 1977, drugi iz začetka osemdesetih, tretji iz sredine. Zdaj pa naj bi kar tja v en dan sprejemal prošnje za prijateljstva od iks-ipsilonov?

Vsem potrjenim Facebook prijateljem se zahvaljujem za izkazano zaupanje in opravičujem za grobo in nenadno prekinitev naše nesmrtne virtualne zveze.

Moja odločitev nima nobene zveze z backlashem proti Facebooku, ki je prav zadnje tedne spet enkrat eskaliral. Seveda si nisem delal nobenih utvar glede njihovih monetizacijskih ambicij. Toda po drugi strani moram tudi priznati, da me za svojo zasebnost ne skrbi oz. me na Facebooku ni skrbelo. Nisem si pomišljal izdati tistega o sebi, kar sem pripravljen izdati na drugačne načine in ob drugih priložnostih.

Me veseli, da je to storil tudi Jonas. Pravzaprav mi je on dal spodbudo. O tem sem že nekaj dni razmišljal in sproti pozabljal.

Skratka, te epizode je zdaj konec.

  • Share/Bookmark

Ne čakaj na 4. maj

Petek, 14. maj 2010

Čeprav je bila obletnica Titove smrti okrogla, kakšne prav neznosne idolatrije letos ni bilo. In zakaj bi tudi bila? Zakaj čakala bi na maj? Ljubljanski politični populisti so vendar že pred meseci dosegli svoje, namreč, da bo maršal ponovno dobil svojo ulico.

Čisto brez jugonostalgije pa vendarle ni šlo. Že v ponedeljek je človek, ki je začel obiskovati prvi razred osnovne šole ― kot sam pomenljivo navaja ― leta 1953, na medijskem portalu Vest pod naslovom “Bilo je častno živeti z njim” objavil detajlirano larmoajanten tekst o otroštvu Titovega cicibana in pionirčka konec 40. in v začetku 50. let prejšnjega stoletja, ko so bili ljudje še pošteni, solidarni, delavni, in o mladosti v zlati dobi socializma. “To je bil čas,” pravi Matjaž Vizjak (avtor), “ko so vsi imeli delo, čeprav sta marsikje dva opravljala delo enega, tovarne so bile v krajih, kjer niso mogle poslovati rentabilno, ljudje pa so vendar delali, gospodarstvo kot celota je imelo manjši javni dolg, kot ga ima danes samostojna Slovenija, vrtci so bili cenovno dostopni, šolstvo in zdravstvo brezplačna, delavci so lahko hodili počitnikovat na morje”.

Z izjemo tega, da si je avtor povsem brez ironije in cinizma za moto izbral pesem, posvečeno Titu ― “Tito, naša svetla bojna slava, / Tito, naša dika in naš vzor, / koder vodi tvoja nas zastava, / za teboj pojoč gremo navzgor!” ―, ta članek ni presenetljiv. Preprosto ljudstvo hrani Tita v najboljšem spominu zato, ker se jim dozdeva, da je šlo po njegovi smrti in razpadu Jugoslavije vse k hudiču. Ali kot pravi Vizjak: “Zlaži se, brigaj se samo zase, drugemu stopi na glavo, uniči ga, ogoljufaj, pokradi ― ne, to niso moje vrednote!” Že mogoče, saj tudi moje niso. Ampak kult Tita in nostalgija za socializmom današnjega stanja niti ne pojasnjuje, kaj šele rešuje. Menda ja ne misli, da bi se lahko iz nedemokratičnega režima in iracionalne ekonomije kaj naučili?! V resnici pa je ravno obratno: današnje nezadovoljstvo pojasnjuje in navidez legitimira kult Tita in nostalgijo za socializmom.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Antikrist

Nedelja, 9. maj 2010

Nikoli več ne grem v kino, ne da bi o filmu preštudiral bistvene podatke — pri čemer imam v mislih ne toliko umetniški vtis in mnenja kritikov, temveč predvsem popoln sinopsis. In pri tem mi je za spoiler alerte prav malo mar!

Tako sva danes — po kar dolgem času — šla z Nino v kino. Ker imam navado, da filmske programe čekiram le na iPhonu (s pomočjo te priročne, pa tudi površne aplikacije), se zna zgoditi, da kdaj kaj prezrem. Ko sem tako skrolal po seznamu za ljubljanski Kolosej, sem gladko šel mimo filma Antikrist, pri katerem je bilo kot žanr (in samo žanr, ne tudi režiser in zasedba) navedeno “drama, grozljivka” — za kaj več bi moral tapniti nanj, kar pa se mi seveda ni zdelo vredno.

Malo je manjkalo, da sploh nazadnje ne bi šla v kino, ker sem začel bentiti, da igrajo same neumnosti in da bi bilo bolje, če bi sedela dve, tri ure na pijači, kot pa prispevala k inkasu tistega skladišča s projekcijskimi dvoranami in pop cornom. Nazadnje pa je Nina iz dobrega, starega programa prireditev, natisnjenega na mrtvem papirju, ugotovila, da je Antikrist film Larsa von Trierja. Aha, v redu, sem se strinjal. Von Trierja pa ja greva gledat, ne?

Po približno eni uri filma — oz. več kot pol ure pred koncem — sem rekel Nini, da tega ne bom več gledal in da greva ven. Sama ni imela tega namena, vendar je bila zaradi vsega skupaj precej šokirana in je kar šla za mano. A kakorkoli: dovolj sem imel pri sceni, ko Charlotte Gainsbourg po seksu razbije Willemu Dafoeju genitalije s polenom, mu ga nezavestnemu zdrka do krvave ejakulacije, nazadnje pa mu še prevrta nogo in našraufa na meča brusni kamen.

Če koga zanima, tule je popolni sinopsis z IMDb-jeve strani. It gets only worse!

To sem seveda prebral šele na parkirišču pred Kolosejem. Takoj. Z IMDb app za iPhone.

Že tako ali tako nisem bil v najboljši formi, da bi gledal film o dveh zakoncih, ki po smrti otroka rešujeta svoje travme. Najbrž pa me je stopnjujoča se depra-poševnica-bizarnost filma počasi pripravila do tega, da me je nenaden izbruh psihopatologije razjezil do te mere, da sem hotel ven. Tak scenarij se mi zdi znamenje bolne domišljije.

Dan prej sem ravno gledal Tarantinov Ubila bom Billa. Tudi tam so veselo sekali glave in parali kdo ve katera tkiva, ampak hej, tip ima vsaj smisel za humor!

  • Share/Bookmark

Bandiera roza

Sreda, 5. maj 2010

Zakaj so levičarji tako popularni? Naj kar takoj postrežem z odgovorom: saj v bistvu niso — samo ljudje jim verjamejo, da zastopajo tiste edine prave, “žlahtne”, večne, sprejemljive politične vrednote.

Pred kratkim sem v avtu ves raztresen poslušal radijsko oddajo, v kateri je tekla beseda o vlogi intelektualcev v današnji družbi. Ujel sem ravno toliko vsebine, da sem dojel, da sta bila povabljena k debati samo dva sogovornika — in eden je bil bolj ortodoksen levičar od drugega. Verjetno to sploh ni debata, če o neki temi razpravlja le nekaj podobno mislečih ljudi ali zaradi mene tudi ducat. Je pa značilno za slovenske medije — zlasti za takšne, ki se trudijo z vsebinskim, kulturnim, prosvetiteljskim poslanstvom —, da imajo raje kot polemiko nasprotujočih si mnenj ponarejeno ekumenično debato, kjer strokovnjaki opisujejo problem iz raznih zornih kotov, ne pa vrednostnih aspektov. V slovenskih medijih velja, da temeljitost odtehta pluralizem. Pluralizma — v tem smislu ne toliko političnega, temveč predvsem pluralizma kot različnosti mnenj — pa niti ne rabimo, domnevno, saj so nekatere družbene reči pač tako samoumevne, da jih levičarske fiksne ideje povsem zadovoljivo pojasnijo. Vse, kar še rabimo, je malo globine.

Le nekaj dni pozneje pa sem prebral kolumno raziskovalke, ki sem jo slišal govoriti na radiu. Tema je bila radikalna: antifašizem. Avtorica, ki je doktorirala na temo “konca neoliberalne ideologije”, je med drugim zapisala: “Zdaj, ko se vračata gospodarska kriza tridesetih let in fašizem štiridesetih let prejšnjega stoletja, se zaslepljujemo, da so krvav osvobodilni boj enkrat za vselej že izbojevali naši dedje in babice.”

Beri naprej »

  • Share/Bookmark