Arhiv za 15. Maj 2010

FB je brez veze

Sobota, 15. maj 2010

Malo prej sem se odjavil s Facebooka.

Facebook je največja neumnost, kar so si jih kdaj izmislili na internetu. Zuckerbergovo prefriganost, s katero je omamil stotine milijonov ljudi po vsem svetu, je sicer možno ceniti kot dobro poslovno potezo, vendar se tega več ne grem. Ker če je kaj izguba časa, potem je to komuniciranje na Facebooku.

Pa saj v bistvu sploh nisem komuniciral. Komaj kaj. Že nekaj časa ne več. Sicer sem ažurno in avtomatično – in ne manj absurdno – potrjeval prošnje za prijateljstva in se pri tem spraševal, zakaj to vendar delam. Kdo hudiča so ljudje, ki bi radi bili moji prijatelji (čeprav se večinoma sploh še nismo srečali)? In zakaj se sam strinjam s povabili, da bi bil prijatelj z ljudmi, ki jih večinoma ne le nisem še nikoli videl, ampak jih tudi ne poznam? Kaj šele, da bi me zanimali: njihovih profilov skoraj nikoli nisem bral.

Na Facebook sem se prijavil že pred kakšnim letom ali dvema, iz čiste radovednosti. Potem se s tem sploh nisem ukvarjal – dokler nisem opazil, da imam na Facebooku nekakšne fane. V nadaljevanju sem si jeseni omislil iPhone, na katerem izpade bolj zabavno skoraj vse, kar lahko človek dela na internetu. Tako sem začel – čeprav se mi je že takrat zdelo neprimerno bolj dolgočasno od Twitterja.

Prijateljev že dolgo nisem štel. Pa da ne bo pomote, saj jih nisem imel veliko: na pamet rečeno med sto in dvesto.

V življenju imam malo prijateljev, malo pravih, dobrih, najboljših prijateljev. V bistvu samo tri. Eden je iz leta 1977, drugi iz začetka osemdesetih, tretji iz sredine. Zdaj pa naj bi kar tja v en dan sprejemal prošnje za prijateljstva od iks-ipsilonov?

Vsem potrjenim Facebook prijateljem se zahvaljujem za izkazano zaupanje in opravičujem za grobo in nenadno prekinitev naše nesmrtne virtualne zveze.

Moja odločitev nima nobene zveze z backlashem proti Facebooku, ki je prav zadnje tedne spet enkrat eskaliral. Seveda si nisem delal nobenih utvar glede njihovih monetizacijskih ambicij. Toda po drugi strani moram tudi priznati, da me za svojo zasebnost ne skrbi oz. me na Facebooku ni skrbelo. Nisem si pomišljal izdati tistega o sebi, kar sem pripravljen izdati na drugačne načine in ob drugih priložnostih.

Me veseli, da je to storil tudi Jonas. Pravzaprav mi je on dal spodbudo. O tem sem že nekaj dni razmišljal in sproti pozabljal.

Skratka, te epizode je zdaj konec.

  • Share/Bookmark