Arhiv za kategorijo '93'

Kripto in neo

Ponedeljek, 6. april 2009

V teh težkih in zmedenih časih je spet aktualna — ne pa tudi zaželena — debata ali bog ne daj celo dilema med levičarstvom in desničarstvom. A ker ta trenutek niso v ospredju politični pretresi, temveč ekonomski, je bolje govoriti o dihotomiji med levičarji in liberalci v globalnem pomenu te besede — ali morda kratko-malo med socialisti ali celo komunisti (kripto-, neo-) na eni strani in kapitalisti na drugi.

Prejšnji petek sem bral Večer in se spraševal, ali morda Vesna Vuk Godina živi na Marsu. V kolumni je namreč zapisala, da so v času recesije levičarji lahko “spet vidni” — a ne v Sloveniji, kjer šele “sramežljivo gomazijo” iz svojih lukenj, kamor so se poskrili. Tega ne razumem. Kako ne vidi, da so kvečjemu desničarji tisti, ki so se poskrili, medtem ko se levičarji povsem nesramežljivo in dominantno sončijo na medijskih plažah? Le tu in tam se pojavi kak fanatičen desničar — fanatičen ne iz prepričanja, temveč zato, ker si sploh upa iz svoje luknje —, pa ga nasprotujoča opcija brž orkestrirano (čeprav kakofonično) naskoči. Kako mu ni nerodno? Ali ni levičarstvo samoumevno?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kaj je normalno

Torek, 31. marec 2009

Ko je Bojan Šrot odstopil s položaja predsednika SLS z obrazložitvijo, da ne more voditi stranke, ker ne živi in ne dela v Ljubljani, je povedal nekaj podobnega kot njegov strankarski in županski kolega Franc Kangler v zvezi z mariborsko univerziado: ne le Mariborčani, tudi Celjani so drugorazredni državljani. Še več! Iz tega je možno sklepati, da je vsa Štajerska nekakšna drugorazredna Slovenija in da je SLS — z malo zdrave hudobije — v resnici drugorazredna stranka!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Iz roda v rod

Nedelja, 15. marec 2009

Podpiram poziv SDS mestnim in občinskim svetnikom po vsej Sloveniji, naj preimenujejo ulice in trge, ki še nosijo Titovo ime, in umaknejo maršalove kipe. Mislim, da sta jugonostalgija in kult Tita bizarnost, kakršna se je lahko razpasla le v tranzicijskih državah, obenem pa znamenje izjemne politične neozaveščenosti, da ne rečem kar nepismenosti. Obžalovanje dobrih, starih časov ter spontano, četudi folklorno negovanje Titovega lika in dela — ali vsaj toleriranje z njim povezanih simbolov — je samo dokaz, da se ljudje ne zavedajo, v kakšnem sistemu so živeli prej in v kakšnem živijo zdaj.

Da se ga mnogi še danes spominjajo z naklonjenostjo, je verjetno zadnja, posthumna perfidnost diktatorja s človeško masko. Kdo bi si mislil, da ga bodo indoktrinirani pionirčki iz petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih imeli radi še globoko v svoja zrela leta!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Stvar želodca

Ponedeljek, 9. marec 2009

Medijska fraza tedna je “vidno pretreseni” — označuje pa psihično stanje tistih, ki so si po službeni dolžnosti ogledali odkrite posmrtne ostanke brezpravno pobitih maja ali junija 1945 v rudniškem rovu sv. Barbare pri Laškem. Kot še marsikatera medijska fraza je tudi ta tavtološka: kakšen pa naj bo človek, ki je pravkar videl nekaj stotin okostnjakov, nametanih na kup, če ne “vidno pretresen”?

Toda kot v vsaki obrabljeni frazi je tudi v tej zrno resnice. In kot v vsaki resnici je tudi v tej ščepec ironije.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Denarja kot dreka

Nedelja, 1. marec 2009

Žiga Debeljak je pri ljudeh in medijih priljubljen zato, ker je že na daleč drugačen od drugih v njegovem socialnem segmentu. Njegova nešportna postava in bledičen baby face vzbujata sume, da še ni šel mimo fitnesa ali solarija, oboje pa posrečeno dopolnjuje frizura pridnega fanta. Lansiral je modo piflarskih, oglatih in ozkih fancy očal, s kakršnimi so ga zaman posnemali Kordež, Virant in Žerjav in mnogi drugi, ki so hoteli delovati rigorozneje. Za razliko od drugih ima tudi simpatično ženo in za nameček posluša Wagnerja! (Tu nisem nikoli vedel, ali ni to PR poza: razen enega dejanja iz Tannhäuserja je Wagner še meni neposlušljiv.) Nastopa tudi v knjižnih krožkih Mance Košir, kjer zna sproščeno in kompetentno kramljati z literati. Izguba staršev v ranem otroštvu ga dela še bolj človeškega. Po populističnem polbogu najboljšega sosedstva je bil urbano kultivirani in ravno prav elitistični vunderkind s skrbno negovanim imidžem menedžerskega morskega psa s človeškim obrazom vsekakor dobrodošla osvežitev, ki bi jo znal ceniti celo sam Semolič. Mercatorjeve delavke, ki so jokale za Jankovićem, so bile najbrž malo razočarane, ampak kaj pa one vejo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nebuloze

Sreda, 25. februar 2009

Zaplet s hrvaškim članstvom v Natu ni hrvaški problem, temveč slovenski. Za Hrvaško ni problem, če jim Slovenija — no, neka obskurna izvenparlamentarna stranka — grozi z referendumom. Hrvaška bo tako ali drugače in najbrž prav kmalu postala članica Nata. Kogar Nato hoče včlaniti, ga včlani. Naivno je pričakovati, da bodo Hrvati popustili pod pretnjo slovenskega referenduma — ali nekaj deklarativnih puhlic o slovenskih interesih v sklepu DZ —, ker bi se bali, da lahko Slovenija z referendumom res doseže kaj več, kot da Hrvaška v začetku aprila še ne bi mogla biti navzoča na Natovemu summitu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nap’čen si očitar

Torek, 17. februar 2009

Prejšnji četrtek sem sodeloval v resničnostnem šovu z naslovom Trenja. To je bila oddaja ekstremov, ki smo jih utelešali mi sami, nekompatibilni gostje v studiu. Od ločujočih se Čepinov pa do Wernerja in Crnkoviča. Bilo je zabavno in mučno, pokroviteljsko in ponižujoče, trivialno in emotivno, intelektualno in abotno, intimno in gladiatorsko. Mož in žena sta se kregala v živo, mi drugi pa smo se križem-kražem obkladali z velikimi besedami o majhnih nepomembnostih.

A to ne bo kolumna o tem. To bo kolumna o pismih, ki si jih pošiljata Slavko Ziherl, podpredsednik LDS, in predsednik vlade Borut Pahor — in obenem kolumna, ki bo dokazala, da so te politične epistole, to pisemsko obračunavanje med siceršnjimi somišljeniki, zelo podoben fenomen kot to, da se dva iks-ipsilona ločujeta pred publiko.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Koliko stane morje

Torek, 10. februar 2009

Hočete slišati tipično slovensko zgodbo? Slovenija je sredi trdih pogajanj s Hrvaško. Nacija kot eden trepeta, kakšen bo izid. Na lepem pa se Slovenci — s premierom na čelu! — začnejo zgražati, da je njihov glavni pogajalec predobro plačan. Ta iz protesta nad nevoščljivostjo odstopi. Poslanec in profesor in še kdo takoj pripomnijo, da od njega tako ali tako ni bilo pravega učinka. Hrvaški glavni pogajalec pa modro pomolči in potem reče, da pa on dela zastonj. Rezultat? 3 : 0 za Hrvaško. Najprej smo si zabili dva avtogola, takoj nato pa dobili še gol iz enajstmetrovke.

Preden se lotim primera honorarjev, ki jih je kasiral dr. Miha Pogačnik za vodenje slovenskega dela mešane komisije, pa naj razpredem nekaj misli o razmerju med denarjem in političnim delovanjem, kot ga dojemajo Slovenci.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Vic

Sreda, 4. februar 2009

Po odstopu od ovadbe proti Goranu Vojnoviču zaradi domnevne razžalitve policistov v njegovem romanu Čefurji raus! se je zdelo, da je že vsega konec. Notranja ministrica se je primerno opravičila za blamažo, direktor Policije Matjaž Šinkovec je ministrici primerno ponudil odstop, ta pa ga primerno ni sprejela in se je avtorju prav tako primerno opravičila. Vse to niti ni bilo zelo smešno — kvečjemu toliko, kolikor mora biti smešen začetek vica.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

82 metrov rente

Sreda, 14. januar 2009

Danes sem za kosilo skuhal piščančjo obaro z žličniki alla mamma. Piščančja je bila v dveh pomenih: dobesednem in v tem, da sem kot učenec piščanec presegel učiteljico kokljo. No, preden sem začel čistiti zelenjavo, sem si za olupke odtrgal stran iz Dnevnika, ki se valjal v kuhinji. Šele potem sem opazil svojo kolumno. Nisem si premislil.

Zelenjava

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Prava sporočila

Ponedeljek, 5. januar 2009

Ali ni zanimivo, kako nekatere samoumevne resnice, o katerih nismo nikoli podvomili, sčasoma postanejo smešne? Tako je recimo urednica Sobotne priloge Dela Irena Štaudohar prejšnjo soboto beyond reasonable doubt napisala: “Zato bomo prav mediji, novinarji in intelektualci, oblikovalci javnega mnenja v naslednjem letu nosili še večjo odgovornost.” In še: “Izdajanje časopisov je družbena odgovornost.” To se še vedno lepo in pozitivno sliši, vendar glede na realno stanje zveni tudi naivno. Kdo bo to bral? Kdo bo cenil te plemenite misli?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Uriniranje

Ponedeljek, 8. december 2008

Začelo se je tako, da sem v zvezi s Pahorjevo posvojitvijo — ali pomilostitvijo, po želji — Dimitrija Rupla iskal na internetu točno verzijo aforizma, za katerega sem kdo ve zakaj mislil, da je Churchillov: “Sovražnika je bolje imeti ob sebi, da iz šotora ščije ven, kot pa da je pri drugih in ščije not.” Če se namreč strinjamo s to modrostjo, potem lahko vsaj približno dojamemo, zakaj se je Borut Pahor odločil za tak težko razumljiv in opravičljiv korak, da je vzel Rupla za svetovalca.

Citata seveda nisem našel, ker tega ni rekel Churchill, temveč predsednik ZDA Lyndon B. Johnson: “No, bolje ga je imeti v šotoru, da ščije ven,” je rekel, ”kot pa zunaj, da ščije not.” To se je nanašalo na J. Edgarja Hooverja, ki je bil direktor FBI celih 48 let.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Podružbljeni problemi

Sreda, 3. december 2008

Prejšnji petek popoldan smo Miran Lesjak, Janez Markeš in jaz v Studiu ob 17. na Radiu Slovenija modrovali o novi vladi. Med našimi komentarji se je iz Državnega zbora, kjer je na to temo — tik pred glasovanjem o vladi, sicer pa že ure in ure — potekala razprava, oglasila novinarka z zadnjimi novicami. Pri tem je predvajala tudi posneto repliko odhajajočega premiera Janše. Doživel sem pravcato epifanijo: pa ta človek govori že ves čas eno in isto! Isto je govoril, ko je bil v opoziciji. Isto je govoril, ko je bil predsednik vlade. In isto govori zdaj, ko je spet v opoziciji. Kako je vendar mogoče, da človek govori ves čas eno in isto, čeprav se njegova pozicija razmišljanja in izjavljanja drastično spreminja iz podrejenega, od nerealiziranih ambicij gnanega položaja v položaj, ko ima vse na dosegu roke, ko lahko stori karkoli, ko ga ljudje ubogajo na njegov migljaj z mezincem, in nazaj v frustracijo poraženega underdoga in njegovih nikoli do konca oglodanih kosti nepopravljenih krivic?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Antiklimaks

Sreda, 19. november 2008

Kaj naredi politika iz človeka! Zdi se mi, da se je Borut Pahor v manj kot dveh mesecih od volitvev vidno postaral. Morda pa vzbuja takšen vtis le dejstvo, da je (spet) začel nositi kravate? No, bolj verjetno je, da po eni strani nima več časa za fitnes in da je po drugi moral začeti delati in se spoprijemati s problemi, ki so ga doslej okupirali samo fakultativno, kot teoretični farniente, intelektualni workout. In to je šele začetek!

Na volitve gledam kot na politično dramo, ki do trenutka, ko oddamo svoj glas, nikoli ne more biti brez suspenza. Problem pa je v tem, da je njen epilog — sestava vlade — lahko zelo dolgočasen in predvsem brez smiselne poante.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Omnium sanctorum

Ponedeljek, 10. november 2008

Lani spomladi je Ivo Boscarol predlagal, da bi ukinili 2. januar in 2. maj kot dela prosta dneva — skratka, skrajšali novoletne in prvomajske praznike za en dan. Popadljivi sindikalisti so se seveda takoj čutili dolžne pripomniti, da je za bogate gospode vsak dan praznik in da njihovi čudni predlogi torej ne presenečajo. Ker je po mojem gledanju na svet vsak dan praznik neglede na človekovo materialno premoženje, sem bil raje na Boscarolovi strani. Zdaj pa še sam dodajam predlog za ukinitev tako imenovanih krompirjevih počitnic ter dneva reformacije in dneva mrtvih kot dela prostih dnevov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Poročilo žiranta

Nedelja, 2. november 2008

Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je v otvoritvenem govoru na letošnjem 11. Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejšnjo sredo rekel, da ne pomni tako bogate bere filmov. V soboto pa je kot kak Che Guevara privihral na oder režiser Jan Cvitkovič po nagrado za najboljši kratki film in dvignil pesti v znak zmagoslavja. Izkazalo se je, da je vesel tudi zato, ker se aktualna kulturna in filmska politika po nedavnih volitvah neslavno poslavljata, saj je odsotnega ministra in direktorja Filmskega sklada počastil s simbolično brco v rit.

To je parabola o dveh ekstremih slovenske kinematografije. Eni so domišljavi, ker so dali posneti ne vem koliko filmov. Drugi pa so prepričani, da bo nova (filmska) oblast s čarobno palčko vse spremenila in da bodo v Sloveniji odslej samo še pravi ljudje — se pravi oni sami — snemali samo še genialne filme.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Rupelioza

Ponedeljek, 27. oktober 2008

Prejšnji četrtek zvečer sem se pogovarjal s tujim diplomatom, veleposlanikom v Sloveniji, in ga pobaral, kako ocenjuje Ruplov grebatorski manever, da se pet minut pred dvanajsto dokoplje do položaja veleposlanika v Avstriji tudi pod novo oblastjo. (Izrazil sem se sicer bolj nevtralno.) To ne bo šlo tako gladko, je komentirala njegova ekscelenca. Na koncu mu bo po mojem sicer uspelo, je rekel, ampak Türk mu bo nagajal in bo zavlačeval z imenovanjem. Menda ne mislite, je rekel, da je Türk pozabil na nizke udarce, ki jih je bil deležen med kandidaturo za predsednika? Spomnite se šokantne izjave MZZ, da je salonski Türk leta 1991 še zastopal Jugoslavijo, medtem ko so se oni — protikandidat Peterle in seveda Rupel himself — že borili za Slovenijo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Šurla proti Surli

Torek, 21. oktober 2008

Norčevanje iz ljudi — tako družbenih skupin ali konkretnih posameznikov — je v slovenskih razmerah nekaj skrajno hipokritičnega. Po eni strani gre za priljubljeno obliko kratkočasja, ki med nepoučenimi, nevzgojenimi in ne preveč pametnimi velja za normalen način vzpostavljanja medčloveških odnosov na razdaljo, v varnem zavetju zasebnosti in predvsem odsotnosti norčevanca. Po drugi strani pa gorje tistemu, ki se drzne iz ljudi norčevati javno! Celo v primeru, da se bo nehvaležna publika strinjala z vsebino oz. poanto norčevanja — in se pri tem hinavsko hahljala —, bo dejanje obsojala. O, ne, to pa ne. To ni lepo.

Ali se potemtakem še kdo čudi, da v slovenskih medijih skorajda ni satire? Se kdo čudi, da je je večina neslane, saj si ljudje z že tako pičlim in zasilnim smislom za humor ne upajo norčevati iz drugih, ker se bojijo družbene stigme zajebantov? In da še tiste redke duhovite primere satire nazadnje prepovejo, ker se tarče čutijo užaljene in ker je osebna prizadetost argument, ki nepreklicno povozi pravico do humorja?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Hov-hov, win-win

Torek, 14. oktober 2008

Tadeju Zupančiču, ki je že star Londončan, sem dal za domačo nalogo, da si med obiskom v domovini na TVS ogleda humoresko Brat bratu, predelavo britanske serije Only Fools and Horses. Ko je je bilo konec, je poslal skrušen SMS: “In zakaj sta namesto Del Boya in Rodneyja igrala Stana in Olia? Sicer pa sem malo zadremal.” Seveda. Pozabil sem, da je Tadej tudi star Celjan in da se mu mariborščina na malih ekranih ne zdi prav nič zabavna.

A naj se najprej lotim problema štajerščine.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Danes ni predstav

Torek, 7. oktober 2008

Zadnje čase najbolj razvpit kinematografski konflikt je (bil) Kino Dvor. Nekaj let sta si ga delila Slovenska kinoteka in Mestna občina Ljubljana. Glede na razpoložljiva sredstva je bil program bolj skromen in temu primerno nezanimiv za gledalce, kaj šele rentabilen. Kaj rentabilen, vsaj približno finančno vzdržen! Zato ga je Kinoteka — samovoljno, kot radi rečejo — zaprla. Potem pa so se naenkrat čudežno pojavila sredstva MOL in Kino Dvor je te dni znova začel predvajati filme. In to še veliko bolj ambiciozno kot prej. Toda na začetku so tako ali tako vsi ambiciozni.

Bolj kot za na neuspeh obsojeno bitko za gledalce je šlo pri Kinu Dvor za kulturnopolitično vojno med tako imenovano državno, ministrsko filmsko linijo in alternativno, LDS-ovsko, nekoč sicer režimsko linijo, ki se je po zatonu stranke zatekla pod Jankovićevo okrilje. A dobro je vedeti: četudi se je filmska (kulturnopolitična) opozicija predstavljala kot alternativa, je bistvu pravoverna, konservativna, bolj papeška od papeža. To so v glavnem ljudje, ki prisegajo na film kot na elitistično umetnost za posvečene poznavalce. Sramota, vpijejo, da prestolnica ostane brez art kina — pri tem pa se jim zdi povsem irelevanten podatek, da je bilo za ljubljanski art kino že veliko, če so prodali dvajset vstopnic dnevno. Kar šteje, je to, da so oni pri koritu — pa čeprav morda še bolj pri intelektualnem kot pri finančnem.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Volili smo zadeti

Ponedeljek, 29. september 2008

Slovenski mediji imajo svoj raison d’être, a kar zadeva demokracijo, bi se lahko brez škode ukinili. Takšna katastrofa, kakršna je bilo letošnje poročanje o volitvah, je namreč neponovljiva. Imagine … svet brez slovenskih medijev! Morda bi to pomenilo, da bi leta 2012 lahko ponovno zmagala Janševa kvazinetranzicijska — preberite natančno, to ni pomota — kvazidesnica, a to bi bila nizka cena. Se bi že znašli. Informiranost je samo stvar navade, časa, volje in menedžmenta virov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark