Arhiv za kategorijo 'BabyBlog'

Lille Jonas og store Jonas

Nedelja, 11. april 2010

V četrtek sem prvič videl dva Jonasa skupaj, naenkrat, enega ob drugem. Redek prizor! In kako tudi ne bi bil? Po podatkih Statističnega urada živi namreč v Sloveniji le osemintrideset Jonasov.

To sta bila tako rekoč lille Jonas og store Jonas! Live on stage!

Šlo je za privatno, tako rekoč intimno dogodivščino, zato mi ni prišlo na misel, da bi oba fotografiral skupaj. Takoj bi kdo posumil, da slikam za objavo. Me je pa zelo imelo. Zato pa je ta veliki Jonas fotografiral ta malega: Jonas by Jonas.

Ne, ni ga muca opraskala. Bila je delovna nesreča. Opraskal se je s kovinskim metrom. In ne, ni žalosten otrok.

Če bi Jonasa in Jonasa sam fotografiral, bi ju seveda z iPhonom. Ampak to ne bi bilo nič v primerjavi s fotografijo, posneto s Canonom EOS 5D Mark II in s 28–105-milimetrskim zoomom na 21,1 megapikslov! Hudo!

Moja Leica že nekaj mesecev počiva, niti enega posnetka nisem z njo naredil! Trenutno me pač bolj zabava fotografirati z iPhonom. V tem času sem ga že kar dobro naštudiral. Ne bi si mislil, da je s táko kamero mogoče delati takó dobre fotografije. In še manj bi si mislil, da je táko kamero sploh mogoče naštudirati. Pa je!

Če ne rata, pa je tu Hipstamatic! No, to najbolj posrečeno doslej sem kakšna dva mesca nazaj posnel kar z iPhonovo default kamero.

In če se vrnem k tem prav nič odioznim nominam:

Edini, ki ima s ta malim Jonasom probleme — namreč z imenom, istim imenom —, je ta veliki Jonas. Kadarkoli sliši za drugega, ta malega Jonasa, se v zadregi zdrzne in si začne brundati v brado: “Ne morem se navadit, ne morem!”

Sicer pa ta malega Jonasa doma kličemo Noas. Tako ga je začel klicati Oskar, ki ob njegovem rojstvu še ni znal dobro govoriti — zdaj pa se ga je kar prijelo.

  • Share/Bookmark

Velik fant

Petek, 8. januar 2010

Pridem v kopalnico in zagledam Oskarja, ki stoji na prstih pred straniščno školjko, s hlačami na gležnjih, in lula. Dobesedno naslanjal se je nanjo, luleka pa si je moral raztegniti čez rob, da ni šlo mimo. Začel sem se smejati in ga vprašal: “Kaj pa je zdaj to? Kako pa lulaš, Oskar?”

“Jaz sem že velik fant,” je važno odgovoril.

“Pa si res,” sem rekel ponosno in zadovoljno, celo samozadovoljno. In kaj te še vse čaka, sem pomislil sam pri sebi. Spomnil sem se namreč svoje zadrege, kako sem sam kot fantek — ko sem sicer že dolgo lulal stoje, v školjko — prvič lulal v pisoar. To je bilo v avstrijski vasici Winklern blizu Lienza, na stranišču neke gostilne, kjer smo se ustavili na poti na smučanje na Passo Pordoi. Pol avtobusa dedcev in dečkov se je usulo na že tako ali tako ne nenazaseden WC, tam pa mi ni preostalo drugega, kot da lulam v pisoar. Po mojem sem z nepremičnim pogledom prevrtal steno pred seboj. Očitno je bilo to res doživetje, da se takšne trivialnosti spominjam še po štiridesetih letih. Potem pa sem pojedel golaževo juho s kajzerico.

Toliko za nocoj o lulekih in lulanju.

  • Share/Bookmark

Na sprehodu

Sreda, 9. september 2009

Danes sem peljal Oskarja na sprehod — po internetu. Začelo se je tako, da je hotel gledati Ribiča Pepeta. TV on demand je za triletnike nekaj samoumevnega, le da v realnosti pač ni vsak dan nedelja dopoldan, ko je na TVS Živžav, in še takrat ni nujno Ribič Pepe. Tako sem pobrskal po YouTubu in našel naslovno pesmico v izvedbi Čukov v živo na neki domnevno Stopovi prireditvi, na kateri je pod odrom poplesavala peščica otrok.

Tako sva potem nadaljevala od klika do klika. Najprej sem naletel na pesmico Kuža pazi z otroškim zborčkom, podloženo s pokradenimi fotografijami cute pasjih mladičkov. Čez 170.000 ogledov! Potem sem našel Mačka Murija, original lineup, live in polne Križanke iz leta 2004: in sicer Mačka Murija in Muco Maco. Zlasti to slednje zelo rokersko in še boljše kot na cedeju.

Potem pa sem postal zatežen star foter in sem poiskal Kekčevo pesem, 1963. Tudi to držijo na YouTubu. Potem sem poiskal Hudo mravljico, ki jo je Oskar ravno včeraj pel v vrtcu. (Rabil sem nekaj minut, da sem dešifriral melidijo in liriko.) Če je Kekec gor, bo tudi Erazem in potepuh. In res: to je to!

Bil sem vesel, da je Oskarja od vseh posnetkov najbolj fasciniral prav slednji, edini ČB, z glasbenega stališča najbolj diletantsko izvedeni, vendar izjemen s filmskega stališča. Hotel ga je gledati kakšnih petkrat.

Če je bilo dobro za nas, bo dobro tudi za naše otroke. Ampak vseeno: samo 700 ogledov?!

Hotel je gledati še Nodija, vendar se mi ni več dalo preveč klikati, tako da je gledal samo eno epizodo. Potem pa je tako ali tako začel plezati po meni in računalniku in še Jonasa našuntal, da se je začel grebsti za MagSafe. Tega pa seveda ne dovolim.

  • Share/Bookmark

Pra-

Nedelja, 14. junij 2009

Po eni strani je to tragično, po drugi pa morda edina človekova tolažba, da ima vse skupaj nek smisel. Najbrž pa oboje.

pra.jpg

Danes sem šel z Oskarjem in njegovo prababico po stopnicah v četrto nadstropje njenega bloka na Krekovi v Mariboru: 72 stopnic za Oskarjeva še ne tri leta in njenih 87. Hodila sta enako hitro oz. enako počasi, vsak s svojo pomočjo. Ona se je opirala na palico, Oskar pa se je držal ograje. En, dva, štir, pet, osem … je stopnice štel po svoje Miškin Mali. In ju je neslo gor veliko bolj kot mene, ki sem z vsiljenim tempom mencal za njima.

Prababica je isti letnik kot moj oče. Včasih pomislim, kdo ve kakšen drobcen, suhcen starček bi bil — čil ali ne —, če bi dočakal to starost. Ni mi prijetno na to misliti. Ampak tako to gre.

  • Share/Bookmark

Zemlja je plesala

Petek, 24. april 2009

Predviden je bil valček. Pričakoval sem, da bo se bend potrudil in urezal kakšnega malo bolj funky Straussa, ampak sem se zmotil. Zaigrali so na um-pa-pa klonirano verzijo Vjeruj u ljubav od Oliverja Dragojevića. Od vse mogoče tričetrtinske glasbene literature, ki na svetu obstaja, si za valček omislijo Oliverja Dragojevića! Ubogi Dalmatinci. Ali kdo? No, to nikakor ni bil pravi trenutek za zmrdovanje. Še več! Ko sva se z Lizo nekako ujela — kar po moji štorasti zaslugi ni bilo čisto enostavno —, sem začel zraven celo peti. Nazadnje pa sem se tako razživel, da sem to grande valse trop brillante zaključil v tango pozi z dolgo rožo med zobmi v stilu Osgooda Fieldinga III.

To se je dogajalo sinoči v hali A na Gospodarcu. Bil je neponovljiv večer. Dočakal sem, da je maturantka prišla po očeta in ga peljala plesat.

liza.jpg

In potem sva plesala in plesala še fokstrot in tvist — ali morda čarlston? — na (respektivno) Dan ljubezni in Zemlja pleše. Ni treba posebej poudarjati, da sva zraven tudi pela. Okrog naju je plesalo še najmanj sto parov fotrov in hčera, meni pa enkrat v življenju ni bilo nerodno, da počnem take neumnosti.

No, če sem čisto odkrit, sva že na Lizini valeti plesala Račke! To je bilo še veliko bolj neverjetno.

Liberalen kot sem, sva šla z Lizo enkrat, dvakrat skupaj na cigareto. No, tako liberalen pa spet nisem: prvič sva kadila skupaj pred dvema tednoma, po njeni šolski produkciji Queneaujevih Vaj v slogu — in še takrat je ona vprašala, ali bi me motilo, če bi prižgala.

Moj naslednji maturantski ples bo leta 2025.

  • Share/Bookmark

Osebna

Ponedeljek, 20. april 2009

Glede na to, da še na nobeni fotografiji za osebni dokument nikoli nisem izgledal normalen, niti še nisem videl nobenega osebnega dokumenta človeka, ki ga poznam, na katerem bi na fotografiji izgledal normalen, je tale Jonasova fotka za njegovo prvo osebno izkaznico skorajda umetniški portret.

jonas.jpg

Sicer pa je urejanje dokumentov na upravni enoti v Tobačni postalo precej znosno — zlasti v primerjavi s še ne tako davnimi kalvarijami na Mačkovi. Ne gre samo za to, da so prostori lepše urejeni in da dobiš listek za čakalno vrsto. Predvsem je prednost v tem, da je med samimi čakajočimi ter med čakajočimi in uradniki oz. okenci potrebna distanca. Najbrž je bolj medčloveška bližina kot pa čakanje sámo tisto, kar ljudi dela nervozne.

Izdelava osebne ponavadi traja sedem delovnih dni, proti plačilu pa vam jo izdelajo tudi v treh ali štirih dneh. Za evro in pol! Zakaj se niso tega že prej spomnili? No, tokrat je bilo to res urgentno, ker gremo naslednji teden prvič z Jonasom čez južno mejo.

Ko je uradnik poskeniral Jonasovo fotografijo, mi jo je na moje presenečenje vrnil. Zakaj pa nam fotografski servisi potem natisnejo fotke v toliko izvodih, sem ga vprašal. Saj jim ne bi bilo treba, je odvrnil. Odkar obstaja storitev eFotograf, lahko fotografijo uploadajo na strežnik in vam dajo osebno dostopno kodo, s katero potem pridete na upravno enoto, mi pa jo downloadamo za dokument.

Grem stavit, da je ta varianta bistveno cenejša: osem fotk je namreč stalo 10 € — ne da bi mi sploh povedali za drugo možnost. Res pa je tudi, da si bomo preostanek primerkov lepo razdelili po denarnicah. Po starem. Analogno.

  • Share/Bookmark

20.1.1980–21.2.2009

Sobota, 21. februar 2009

Za pusta se nisem šemil od otroštva — po dvanajstem letu po mojem sploh ne več. Če se prav spomnim, sem potem še enkrat nekaj improviziral pri sedemnajstih, ampak to v bistvu sploh ni bilo za pusta. Bili smo na smučanju na Passu Pordoi, kjer je mariborski Kompas vsako leto neglede na termin počitnic organiziral nekakšen maskenbal za vso skupino. (Treba je vedeti, da zimske počitnice v starih časih niso bile nikoli tako absurdno pozno: bile so sredi zime in so delile šolsko leto na prvo in drugo polletje.) Kakorkoli, tisto leto sem si nadel plastične Groucho Marx špegle z obrvmi in brki, ki sem jih našel v supermarketu v Canazeiju, nakar smo se z vrstniki napili neke dolomitske kislice. Nazadnje sem zaplesal celo z mamo, kar se je njej zdelo zelo lepo od mene — še posebej, če upoštevam, da je na moje presenečenje kar dobro tolerirala dejstvo, da sem “malo fajhten”. (Pa saj ne vem kako tudi res nisem bil.) Na koncu mi je nekdo pred hotelom sprašil petardo med nogami, da mi je prežgalo obe hlačnici in ožgalo nove timberlandke.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Lep pozdrav iz Alp

Ponedeljek, 9. februar 2009

Res mi gre na otročje. Danes je prispel paketek z dvema gondolama, ki sem ju prejšnji teden naročil na Manufactumu. Ena za Oskarja, ena za Jonasa, obe zame.

Manufactum-2

Gondoli sta pločevinasti in imata mehanizem za navijanje. V primerni oddaljenosti zabiješ dva žeblja — pri čemer moraš paziti, da med njima ni več kot pol metra višinske razlike —, razpneš priloženo petmetrsko vrvico z gumijastima zankama na obeh koncih, s ključkom naviješ vztrajnik, natakneš gondolo z nosilnimi kolesi na vrvico, odblokiraš vztrajnik in … — vuuuš!

YouTube slika preogleda

Drugo pa sem montiral v otroški sobi.

  • Share/Bookmark

Volvo P1800 S

Sobota, 24. januar 2009

Priznam, to sem bolj kupil sebi kot Oskarju. Danes dopoldan sva šla k osrečujočemu Mlinarju na Čopovi. Vzgojiteljica je rekla, da tam prodajajo take real life živalce, kakršne imajo v vrtcu in s katerimi se Oskar rad igra. Res so jih imeli. Kupila sva slona, fa (žirafo) in konja. Potem pa sem zagledal polico z avtomobilskimi modelčki. Velikimi, lepimi modelčki.

Volvo-1

Volvo P1800 S, letnik 1961, je bil v bistvu edini, ki mi je bil všeč. Pa ne zaradi Rogerja Moora, ki ga je kot Simon Templar vozil v seriji Svetnik. Modelčki morajo biti retro. Moderni avti, ki jih videvamo na cestah, niso primerni za modelčke. Audi A4, mercedes benz C ali mini cooper in drugi, ki so jih tudi imeli, so zgledali brez veze. Morda bi za hec kupil espaca, vendar ga — cela va sans dire — niso imeli.

Volvo-2

Volvoti naj bi bili vzdržljivi avti, ampak za modelčke to očitno ne velja. Še preden sem odvil vse štiri vijake, s katerimi je bil avto privit na plastično ploščo v kartonski škatli, sem že zlomil obe stranski ogledali. Pravzaprav sem ga samo prijel, pa sta že odleteli. Z vijaki sem se namučil tako, kot da dezembaliram ne vem kako občutljivo high tech napravo, ne pa preprost kos hardvera iz kovinskega ohišja s plastičnimi podobnostmi. Potem ga je vzel v roke Oskar. Nisem se še obrnil naokoli, ko je odletela protiblatna zavesica za zadnjim kolesom. Ko sem se obrnil naokoli drugič, je odletel brisalec. Pa ne, da bi z avtkom tolkel ali ga metal. Ko sem ga čez petnajst minut nagnal v posteljo na popoldanski spanec, je hotel, da gre avto z njim. Prav. Parkiral ga je ob rob postelje, nazadnje pa sem mu s pomočjo novega slončka jaz sam kmalu odbil sprednjo registrsko tablico. In ko se je Oskar čez tri ure zbudil, je z odbijača odpadla že tudi zadnja.

Volvo-3

Prilagam še to fotko z Oskarjem, da si boste laže predstavljali, kaj pomeni merilo 1:18.

Razmišljam, da bi začel zbirati takšne modelčke. Omislil bi si dolgo polico in jih razvrščal in brisal prah z njih. Oskar bo zrasel in za njim še Jonas, jaz pa nočem biti preveč odrasel. Moram se pa seveda naučiti ravnati s takšnimi eksponati.

  • Share/Bookmark

Y2 bug

Sreda, 12. november 2008

Oskar je danes dopolnil dve leti. Popoldne smo imeli interno prigodno slovesnost s tortico in pihanjem svečk. Iz Rustike sem prinesel črni gozdiček.

Y2

Darilo je bilo skromno, a ogromno. Z Nino sva mu kupila Boschevo otroško delovno mizo z orodjem (klešče, kladivo, primež, pila, izvijači, kotomer, cela množica vijakov in matic). Morda bo nehal pustošiti s pravim orodjem. Zaenkrat dobro kaže — razen da je hotel na koncu vse skupaj pospraviti v utility, kjer je moje orodje.

Liza pa mu je že včeraj prinesla čeden dežniček in CD z otroškimi pesmicami.

Žur bomo Oskarju naredili verjetno naslednji vikend. Hoteli smo že to soboto ali nedeljo, pa je preveč povabljencev bolnih ali odsotnih.

  • Share/Bookmark

Bugaboo generacija

Sreda, 5. november 2008

Vozičke bugaboo so začeli v Sloveniji prodajati tik pred Oskarjevim rojstvom. Ko sem ga prvič videl, mi je bil všeč — a kaj, ko smo ravno kupili drug voziček. Po več kot dveh letih se ne spomnim, zakaj ravno quinnyja (model buzz, plus dreamy košaro in maxi-cosi lupinico z easy-fix podnožjem), toda vsekakor je to bila slaba izbira (razen teh zadev za v avto). Quinny je po zaslugi nemogoče šasije težek, okoren, težko ga je obračati, še težje zložiti; nekoč mi je “avtomatski” mehanizem za odpiranje skorajda odščipnil prst, da sem kričal od bolečin in ohromljen klical na pomoč; penasta guma na ročaju za porivanje je od obrabe (enoletne!) počila in odstopila, tisto na varovalu pa je Oskar preglodal; je pa tudi popolnoma nepraktičen za tovorjenje torb in vrečk.

Ker sem to pomoto moral nekako racionalizirati, sem se odločil, da mi bodo bugabooji šli na živce približno tako kot quinnyji. Pri tem mi je pomagalo tudi to, da so se v zadnjih dveh letih neverjetno razpasli. Bugabooji so hitro postali la poussette de choix du Tout-Ljubljana. V Ljubljani je vsak drugi voziček bugaboo. To je v nasprotju z normalno alokacijo blagovnih znamk in s pričakovanji, da bi lahko bilo toliko ljudi sposobnih prepoznati kvaliteto, za katero jim je sicer malo mar. Toliko bugaboojev med vozički je nekaj takega, kot če bi v Sloveniji nenadoma prevladali Applovi računalniki.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

hudicek.jpg

Četrtek, 16. oktober 2008

Pred desetimi leti ali več sem v veleblagovnici Harvey Nichols v Londonu kupil Jean-Paul Gaultier kapo s hudičevimi rožički. Bila je smešno poceni — za JPG — in se mi je zdela dober štos.

Hudičeve kape nisem nosil pogosto, ker so me ljudje čudno gledali in celo spraševali, češ, ali je že pust in kaj pa jaz predstavljam. Slovenija je za kaj takega preveč zategnjena, sam pa nisem in nočem izpasti ekscentričen. Tako sem jo v glavnem imel za notranjo uporabo: po pranju glave sem si z njo delal frizuro, da mi lasje ne bi štrleli (in da se ne bi prehladil, če je hladno, ker se nerad fenam). Kapa je za mojo glavo malo premajhna in se nikoli ni zelo raztegnila, zato dobro stisne lase. To je ena taka kopalnična fotka izpred petih let:

Mc-Hudicek-3

V te namene jo uporabljam še danes, vendar po novem služi tudi za kaj drugega. Včasih recimo zjutraj ne najdemo Oskarjeve kapice, ko ga liframo v vrtec, in v tem primeru mu poveznem na glavo kar svojega Gaultiera. Malo mu je ohlapen, ampak ni, da bi dol lezel. S to kapo zgleda takole:

Oc-Hudicek-3

Takšen je Oskar. Po eni strani velik frajer z roko v žepu, ki že raje hodi sam po pločniku, kot da bi se pustil peljati za roko, po drugi strani pa še vedno sesa palec.

  • Share/Bookmark

Dva Merkla

Ponedeljek, 6. oktober 2008

Včeraj sem na bolšjaku kupil dva angela za Oskarjevo in Jonasovo sobo. Dal sem jima ime Merkl. Obema. Prvi igra bas kitaro, drugi pa je iz funky pihalne sekcije. Zgledata pa takole:

Am-2
Am-1

Zanimivo, da je basist levičar. Lahko bi bil tudi Paul McCartney.

Sicer pa ni, da bi ta kič gledali preveč od blizu in se poglabljali v podrobnosti. Primernejši pogled je takšen. Angelčka visita levo in desno od okna.

Soba

Merkla sta stala 25 evrov vsak, vendar sem ceno zbil na 20. Na nekem drugem štantu so nekaj nedelj nazaj prodajali tudi stare, obtolčene, okrušene angelčke — po 200 evrov! Četudi bi bili res originalni in četudi mi ne bi bilo škoda toliko plačati, ne bi kupil niti enega. Ne morem si namreč kaj, da ne bi domneval, da so ukradeni iz kakšne vaške cerkve.

  • Share/Bookmark

Ribezova pita

Sobota, 4. oktober 2008

Slaščičarna Viki je morda najboljša v mestu. Pravim morda, ker je Rustika prav tako zelo dobra in za nameček tudi bolj današnja. Je pa Viki gotovo najbolj neverjetna. Obstaja že od kdo ve kdaj, toda tam se nikoli nič ne spremeni. Od nekdaj je to majhen lokalček s tremi seventies mizicami in slaščičarskim pultom, za katerim se drenja deset živčnih ljudi. Zraven spada prav tako majhen in skorajda zanikrn bife in nekaj mizic na ozkem ganku pod trnovskim blokom za črpalko na Riharjevi, ki mimo cvetličarne pripelje do slaščičarne. Mojstru “Victorju Ozwirku” — kot piše na nemški Urkunde plaketi, ki visi na steni — se očitno nikoli ni ljubilo razširiti lokala, kaj šele celo najeti ali kupiti novega ali nove. Nisem še bil pri Vikiju, ne da bi čakal v vrsti manj kot deset minut. Strežno osebje resda ni najbolj spretno, toda prometa morajo imeti ogromno. Vsak spretnejši in podjetnejši s.p. bi franšizo razširil najmanj po vsem mestu. No, prav v zakotnosti in skromnosti je šarm te slaščičarne.

04102008707

Danes sem tam nabavil dve ribezovi piti s stepenim beljakom. Popoldan smo namreč za peščico prijateljev priredili prezentacijo Jonasa (da tako rečem). Ta je prireditev v glavnem prespal, namesto njega pa se je prezentiral predvsem Oskar. Jonas je dobil Ralph Lauren kompletek, eno ogromno kravo in majhnega medvedka, za katerega pa se je izkazalo, da je miš. Nina je dobila rože in knjigo, jaz pa kar tri plus eno. Namreč knjige. Ampak to seveda ni imelo zveze z otroci.

  • Share/Bookmark

Raček je pristal

Nedelja, 28. september 2008

Nina je rekla, naj počasi pridem, potem pa je začela zelo na hitro. Malo je manjkalo, pa bi zamudil. V porodno sobo sem pritekel pet čez sedmo – in paf, čez deset minut je bil tam en mali grdi raček. Naš drugi raček.

In ja, vseeno bo Jonas. Vmes je bil že nekaj časa Taras, ampak ne. Jonas bo. Jonas Crnkovič.

  • Share/Bookmark

Oči opazovalca

Petek, 19. september 2008

Leposlovja nisem nikoli bral na tak način, da bi od vrstice do vrstice ali od poglavja do poglavja sproti razmišljal, kako bi pa jaz sam to bolje napisal. Res je sicer, da razen na začetku svoje publicistične kariere, ko sem še pisal literarne kritike, nikoli nisem bral zanič literature, ampak v glavnem samo dobro. V tem smislu sem bil torej potešen: kar sem rabil literarnega, sem pač dobil od drugih, in to v glavnem — vsaj zame — nedosegljivih mojstrov.

Ko zdaj Oskarju prebiram kratke pesmi v napol prozi iz pesniških slikanic, kakršne so naprimer Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice, Enci Benci na kamenci ali Župančič-Grafenauerjeva Abeceda na polju in v gozdu, imam še bolj mešane občutke, kot sem jih imel pri branju odrasle literature, ki sem jo bral res samo zase.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Celebrities

Torek, 12. avgust 2008

Oskar je isti letnik rojstva (2006) kot Suri Cruise in Shiloh Nouvel Pitt-Jolie. Slednja se je rodila celo na moj rojstni dan! To mi ni prav nič všeč, ampak kaj hočem? In kaj mi torej preostane drugega, kot da napišem nekaj stavkov o celebrities in njihovih otrocih?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Drezina

Sreda, 6. avgust 2008

Če me nekaj zanima, razumem tudi nemško. Naprimer tole: “Es baut eine Brücke zwischen zweibeiniger und zweirädriger Fortbewegung und schult dadurch Gleichgewichtssinn, Koordinationsfähigkeit und Reaktionsvermögen.” Gre za tole, prišlo pa je po pošti v ponedeljek zjutraj:

Bike-1

Doslej sem mislil, da je drezina tisto smešno železniško-železničarsko vozilo, ki so ga — vsaj nekoč — ročno poganjali tako, kot da bi črpali vodo iz vodnjaka. Pa ni samo to. Drezina je v bistvu prvo dvokolo, izumljeno leta 1817.

Novokomponirana slovenska beseda za to reč je poganjavček. To mi zveni tako, kot da si jo je izmislila kakšna poslovodkinja v Baby Centru v BTC-ju. Plastična roba, plastična beseda.

Dotični model drezine — ki sem ga spet staknil kje drugje kot na Manufactumu (tokrat na nemškem, kjer je ponudba precej drugačna od tiste na .com) — je namenjen otrokom od drugega do šestega leta starosti.

Tako imenovani First Bike Laufrad sem kupil malo prezgodaj, saj Oskar niti pri najnižjem položaju sedla z nogami ne doseže tal do te mere, da bi se lahko poganjal. Nekaj mesecev bo še trajalo — do takrat pa si bom lomil hrbet s porivanjem. Hitreje ko ga porivam, bolj se mu seveda zdi zabavno.

Kolesa so dvanajstinpolcolska, okvir pa je iz litega aluminija.

V Bušiju prodajajo podobne drezince, le da so lesene. Če se prav spomnim, jih imajo v dveh velikostih. Prednost Oskarjevega modela pa je po mojem v tem, da ima prave pnevmatike, ne polno gumo.

Vožnja se potem konča približno takole:

Bike-3

  • Share/Bookmark

Pikele in Torjanda

Petek, 25. julij 2008

Pikele in Torjanda sta čista fikcija. Gre za imaginarni lokaciji, ki sem si ju izmislil v otroštvu. Čeprav sta imeni potonili v pozabo za cela desetletja, se mi je zazdelo, ko mi je mama prejšnji teden to omenila, kot da sem bil tam nazadnje pred kratkim.

Na Pikele in Torjando sem šel med igro. Če me je kdo vprašal, kje je to, sem odgovarjal, da ne vem. Nekje tam pač. In ja, po mojih pravilih se je kdo ve zakaj reklo na Pikele in na Torjando, ne v.

Spomnim pa se, da je oče sčasoma začel uporabljati besedo pikele kot evfemistično eksklamacijo — po mojem nekaj takega, kot nekateri danes rečejo pismo ali pišuka.

Nisem vedel, da je mama imela ves čas spravljena kakšna dva ducata živalic, s katerimi sem se rad igral. Tudi teh sem se spomnil do zadnje podrobnosti, ko sem jih po vsem tem času zagledal. Prinesli smo jih v Ljubljano. Oskar jih zdaj stresa iz pločevinaste škatle za kekse in zlaga nazaj not. V glavnem seveda ležijo po vsem stanovanju.

25072008591

Živo se spomnim celo vonja gume, iz katere so narejene, pri zgornjem ježku pa pa tudi nežno pikajočega otipa bodic.

25072008589

Tudi če bi živalce izgledale kot nove, še vedno ne bi mogle skriti svojih early sixties značilnosti — tako skromnosti izdelave kot provizorične domišljije. Ampak ali so zato res kaj slabše od današnjih figuric? Po mojem ne.

Pa tudi sicer se glede na starost kar dobro držijo.

25072008588

Temu kužku pa je bilo ime Rarek. No, v bistvu mu je še vedno tako ime.

  • Share/Bookmark

Crocs

Nedelja, 6. julij 2008

Crocs so se mi že od začetka zdeli prav prismojen obuvalni trend. Zakaj hudiča bi kdorkoli (ki mu ni vseeno, kako izgleda), hodil naokoli v nedizajniranih in nedizajnerskih, gumijastih natikačih, zreduciranih na bistvo čevlja, pa če so še tako poceni? In to celo za urbano rabo, ne kvečjemu za športno! Crocsi so se mi vedno zdeli nekako … — no, ne češki, ampak bolj jugoslovanski: kar nekaj v stilu borosane, startask ali predvsem Jugoplastikinih modro-belih šlap z napisom Mediteranske igre Split. Socialist shoes. To bi obul kvečjemu v primeru, če bi se bos znašel v smrtni nevarnosti in bi moral prečkati zelo dolg hodnik, posut s črepinjami. Ali če bi slučajno oblekel Yassa trenirko. Kar pa seveda nisem in ne bi. Saj se spomnite Yassa trenirk? Bile se zelo popularne, potem pa so jih izpodrinile Robbe di Kappa.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Gozdiček pod mavrico

Petek, 27. junij 2008

Jutri gremo na morje. V gozdiček pod mavrico.

Nin

Fotografijo sem posnel lani z balkona po dežju. Neostra je zato, ker sem digitalni zum od N95 navil do konca.

Takšen pa je bil pred enim letom Oskar, pri osmih mesecih. Poležaval je v lupinici in dal mir. Letošnje počitnice bodo v tem smislu bolj aktivne.

Lupinca

Upam, da mi bo ostalo dovolj časa, da medtem še kaj postorim. Popraviti in dokončati moram prijavo projekta in prezentacijo za nadzorni svet, tu in tam kaj nalepiti na blog, zraven pa še kaj prebrati. S sabo bom vzel Ambrožičevo Novljanovo stoletje, Kompetentnega otroka Jesperja Juula in Vidmarjeve long-time-no-read Obraze. No, pa tudi kolumne bo treba pisati. Kolumnisti niso nikoli na dopustu.

Toliko. Maile bom bral enkrat na teden, če se mi bo ljubilo.

  • Share/Bookmark

Cherchez la mère

Četrtek, 19. junij 2008

Kot vedno sem tudi v predzadnji številki Obrazov prebral kolumno Mance Košir. Tokrat je govorila o očetovstvu in na primerih Petra Hawline in Matjaža Gantarja izpeljevala misel, da je duh pokojnega dr. Janeza Ruglja še kako živ in aktualen.

Hawlina je rekel, pravi Manca, da se strinja z Rugljem, da otrokom naredijo največ škode mame s svojim “komandiranjem” in “razvajanjem”. To pa zato, ker da “očetov ni več”, tako rekoč. “Odsotni očetje so značilnost tega zmaterializiranega sveta.”

Nikoli nisem bil Rugljev fan, nasprotno, z njim sem celo polemiziral — ne v strokovnem smislu, seveda, samo na živce sta mi šla njegov mačizem in prezirljivost do homoseksualcev in emancipiranih žensk. Njegove psihosocialne diagnoze Slovencev pa so bile v glavnem točne, vključno z razlago fenomena alkoholizma in slabičev, ki so jih na rob in čez pripeljale dominantne zafrustriranke.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Jonas Crnkovič

Torek, 3. junij 2008

Naslov te kolumne je po mojem skromnem, vendar pristranskem mnenju odličen. Vendar naj takoj povem, da ne gre za domislico. Tudi téma v bistvu nima zveze z Jonasom Žnidaršičem, kot bi iz naslova lahko sklepali — čeprav ne vem, zakaj ga v nadaljevanju potem kar naprej omenjam.

Gre za ime in priimek resnične osebe, ki pa živi še v Nininem trebuščku. Ja, na poti je moj drugi sin. Če lahko verjamemo dr. Vasiliju Cerarju — in le zakaj ne bi —, se bo rodil 20. septembra. Ime mu bo Jonas. Jonas Crnkovič.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Faux pas de douze

Torek, 13. maj 2008

Na spodnji fotografiji je Oskar sredi svojega klasičnega manevra, ki ga izvede skoraj vedno, kadar nečesa ne dobi ali ne sme: leže na tla. Tokrat ga je prijelo v nedeljo na pokopališču, ko smo bili na babičinem grobu. Problem je bil v tem, da mu nisem pustil jemati v roke (prevračati) svečk na grobovih.

Oskar-2

Spodaj levo konica prababičinega čevlja, zgoraj desno konica moje superge.

Pa ne, da bi jokal ali kako drugače sitnaril. Če ga pustimo, samo malo poleži, potem pa vstane in gre naprej, kot da se ni nič zgodilo. Na razlog za svojo trmo je že pozabil.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pravice revežev

Četrtek, 8. maj 2008

PS: Končno smo prejeli odgovor, ki smo si ga želeli in ga težko pričakovali:

SKLEP: Otrok OSKAR CRNKOVIČ je sprejet(-a) v Vrtec Pod Gradom, enota POLJANE, Poljanska c. 21, z dnem 1.9.2008.”

Strahovi so bili odveč. Problemi, o katerih pišem v Janini kolumni, pa seveda ostajajo relevantni. Kako naj starši zavrnjenih otrok ugotovijo, kdo jih je ogoljufal? In tudi če izvejo, kako naj ukrepajo?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark