Arhiv za kategorijo 'BabyBlog'

Za! šolske uniforme

Torek, 8. april 2008

V šole — tako osnovne kot srednje — bi bilo treba uvesti šolske uniforme. Obvezna šolska garderoba bi morala vključevati naslednje: suknjiče, puloverje, brezrokavnike in srajce/bluze ter hlače/krila; za dečke kravate (začenši s prvim razredom); poljubna oz. individualna bi smela biti le vrhnja zimska oblačila in obutev; šole bi se svobodno, vendar v okviru splošnih oblačilnih in oblikovalskih smernic odločale o krojih, barvah in eventualnih vzorcih; pa tudi o šolskih emblemih, ki bi bili diskretno našiti na določene kose garderobe.

Moji argumenti za šolske uniforme so socialni, kulturni, ekonomski in nenazadnje, da tako rečem, tudi uporabniški.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Der Tod in Abbazia

Četrtek, 27. marec 2008

Velikonočne praznike smo preživeli v Opatiji, v hotelu Ambasador. Ko sem še bil majhen in smo s starši hodili v Opatijo za 1. maj ali 29. november, se mi je Ambasador zdel tako mogočen. Po 35, 40 letih lahko rečem, da nikakor ni majhen, vendar je nekdanje noblese ostalo le malo — ali pa je po notranji prenovi hotela vsaj ni videti.

Hotel

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Vprašanje spomina

Sreda, 6. februar 2008

Ko sem pred časom okrog dveh, pol treh ponoči nosil Oskarja po sobi in ga miril z malinovčkom in nežnimi besedami, sem razmišljal: čez petnajst let bo že globoko v puberteti, na živce mu bom šel, ker se bo imel že za odraslega, mene pa za fosila, vedno bo nekaj kontriral in odgovarjal, karkoli že mu bom rekel, jaz bom pa kar tiho, ker bom vedel, da se samo dela, da me nima rad, ali da pač pozablja. Nostalgično se bom tolažil, kako lepo je bilo nekoč, ko sem ga ob dveh, pol treh ponoči nosil po sobi in ga miril z malinovčkom in nežnimi besedami. On sam se pa tega ne bo spomnil.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Foto: Iztok Dimc

Četrtek, 31. januar 2008

Po enem letu smo posodobili fotografijo za mojo kolumno Oskar in jaz v Jani. Tudi tokrat je fotografiral Iztok Dimc in tudi tokrat se je izkazal.

Dsc 0028Bw

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Jean Baptiste

Torek, 22. januar 2008

Če bi bili vsi komunisti taki kot moj oče, bi bilo vse v redu, se mi je včasih zazdelo v starih časih. Danes pa si porečem: če bi bili vsi ateisti taki kot jaz, bi bilo tudi vse v redu.

Družinska legenda pravi, da je moj oče svoji tašči — se pravi moji omici — v zadnjem trenutku preprečil, da me ni dala na lastno pest in naskrivaj krstiti. Foter je bil član Zveze komunistov in člani Zveze komunistov niso dajali otrok krstiti. Leta 1962 že ne. Ali pa je bil samo malo preveč privržen član.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Poza/Šoba

Petek, 21. december 2007

Še ena ikonografska, morda celo ikonoklastična. Včeraj sem fotografiral Oskarja. Preklopil sem na zaporedni način — “high speed/unlimited” — in mu sledil z objektivom. Pet, šest sekvenc po ne vem koliko fotografij, skupaj najmanj tristo. Potem sem izbral najboljše, bilo jih je kvečjemu pet, ostale pa zbrisal. Tale pa mi je uspela že prej. Vsakih sto let — no, sto dni — kakšna uspe, več ne.

L1020060 2

Naredil sem jo ČB, da bi zgledala bolj umetniško.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Mami in ati

Sreda, 12. december 2007

Kako otroci kličejo svoje starše (in stare starše) in kako starši v odnosu do otroka poimenujejo sami sebe, je komplicirana posledica socialnih, psiholoških in dialektalnih preferenc. Še več: v to kategorijo spada tudi to, kako se kličeta starša med seboj. Pa poglejmo.

Moja generacija je že ena tistih — najverjetneje prva —, ki je začela starše klicati po imenih. Pred tremi, štirimi desetletji to še ni bilo zelo razširjeno, zato ni nenavadno, da sem jaz sam mamo in očeta vedno klical “mama” in “ati”. Že to je dovolj značilno: klicati starše “mami” in “oči” v Mariboru — vsaj takrat — bi bilo precej nepredstavljivo. (Tako naprimer vse do današnjih dni tudi nisem vedel, da na Gorenjskem velja, da je “mami” mama, “mama” pa stara mama.) Kakorkoli, v tem oziru se štejem za pripadnika stare šole in delam na tem, da bo Oskar klical starše “mama” (ali “mami”) in “ati”.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Superlativi

Torek, 27. november 2007

V soboto je Oskar — iz zdravstvenih razlogov z zamudo — praznoval prvi rojstni dan. Objavljam kratko komentirano fotoreportažo: ne toliko o žuru samem kot bolj o stvareh okrog tega. Tudi niso nastale ne vem kakšne fotografije, ki bi jih bil pripravljen pokazati v javnosti. In ker je bilo super, sledi nekaj superlativov:

Najlepši copatki

robeez.jpg

Morali bi prispeti že kak teden prej, vendar so iz Robeeza poslali napačne — in to podložene škorenjčke za 6–12 mesecev. Na mojo reklamacijo so odgovorili, da lahko napačno pošiljko obdržimo, pravi itemsi pa so potem prispeli res ekspresno. Tako je Oskar preživel svoj prvi rojstnodnevni žur tako rekoč v kopačkah, škorenjčki pa še čakajo srečnega dobitnika.

Najboljša vožnja z nakupovalnim vozičkom

leclerc.jpg

Najboljša vožnja z nakupovalnim vozičkom je prva vožnja z nakupovalnim vozičkom. Bila je nenapovedano presenečenje, pravzaprav trenutna domislica. Ko smo šli v Leclerc po nakupih za pogostitev — in po daljšem času z Oskarjem v supermarket sploh —, ni nikomur prišlo na misel, da nam ni treba vzeti s seboj vozička. Namreč otroškega vozička. Fotografija prikazuje Oskarja med izbiro svečk.

Najboljša torta

sacher.jpg

Namenoma objavljam samo preostalo tretjino torte, ne cele, da se ne bi blamiral s tipografskim zmazkom, kar je s smetano izpisana številka ena (v šrifti Cream extra bold serifna) nedvomno bila. S tem sem dokazal, da sem bolj talentiran za torte kot pa za dizajn. Saherca je bila namreč zelo dobra. Celo meni, ki sem — vsaj kot maître pâtissier — znan po samokritičnosti, je bila všeč. Gostje so jo dejansko hvalili, in to po mojem ne samo iz vljudnosti. Po težkih dilemah, po katerem receptu naj jo naredim, sem se odločil za varianto iz knjige Sto in enkrat dober tek Rolanda Gööcka. Roland Gööck je nemški avtor, ki mi je bil okrog leta 1970, morda ‘75 všeč že zaradi najbolj bizarnega priimka, kar sem jih kdaj videl. Pisal je zanimive, bolj ali manj mladini namenjene poljudnoznanstvene knjige, med drugim tudi Vsa čuda sveta in omenjeni gastronomski kuriozum.

Najnovejši vozni park

avtki.jpg

Ob teh dveh darilih sem se nenadoma zavedel, da je Oskar že velik in da je fant. Če ne štejem tega, da ga nikoli nismo oblačili v roza — in da je tudi svetlo modra skoraj prepovedana (razen kvečjemu za kakšno pižamico) —, sta ta dva avtka definitivno njegova prva spolno definirana objekta. Girls don’t drive!

Najbolj smešno darilo

YouTube slika preogleda

Kavboj Jimmy jezdi po preriji — mislim, predsobi. Nič ni tako fascinantno kot zvok.

Najbolj čeden gost

niki.jpg

Pin-stripe suit, srajčka, kravata … Po izjavi ene od gostij sicer “najbolj na fedrih” od vseh prisotnih. Temu primerno si je petletnik med tri-, štiriurnim stampedom slekel suknjič in snel kravato — in si ju spet nadel ob odhodu. Sicer pa je bilo na žuru (z nami domačimi vred) 30 ljudi, od tega 18 odraslih in 12 otrok (z mojo 18-letno Lizo vred in še enim homunkulusom, ki je prišel v trebuhu). Devet povabljencev (6 plus 3) se je opravičilo. Kvalifikacija za vabilo je bil vsaj en otrok do šest let na družino. Brez tega bi nas bilo hitro dvakrat, trikrat toliko. Single staršev ni bilo, ampak ne namenoma. Pravilo ni veljalo za strica in teto ter varuško in spremljevalca. Končali smo ob osmih.

  • Share/Bookmark

Na Pediatrični kliniki

Nedelja, 18. november 2007

Medtem ko jaz sam pri 45 letih še nisem bil v bolnici razen na obiskih in na nekaj ambulantnih posegih, pa je moral Oskar že pri 51 tednih prvič preživeti noč na Pediatrični kliniki. Kaj mu je bilo? Tako rekoč nič.

Pred dvema tednoma so se mu na zadnjem zgornjem delu stegen pojavili madeži, ki so po vsem videzu in védenju spominjali na plenični izpuščaj. Namazali smo jih z bepanthenom in to je bilo to. Ni bilo videti, da bi ga to sploh motilo, kaj šele srbelo. Potem pa se je začelo širiti: kmalu je bil lisast do kolen, posamezni madeži pa so se začeli pojavljati tudi na rokah.Na poti domov smo se napol slučajno, impulzivno ustavili na Metelkovi pri dežurni pediatrinji. Toliko, da vidi, kaj je to, in mu morda predpiše kakšno posebno mažo. Pogledala je zadevo, takoj posumila na alergijo in nas napotila na Pediatrično kliniko. Že vnaprej nas je opomnila, da bodo Oskarja najverjetneje hospitalizirali, ker da pri alergijah še ne znanega izvora ničesar ne prepuščajo naključju, saj lahko pride do zatekanja dihalnih poti oz. do zadušitve.

S to spodbudno popotnico smo prišli na Vrazov trg. Prijazne zdravnice in sestre, ki so tudi po strokovni plati vlivale zaupanje, so ukrepale po protokolu: ugotovile so, da naj bi šlo za urtikarijo oz. koprivnico, in mu predpisale dieto, izmerile kisik v krvi, dodelile posteljico, oblekle v smešno, ampak srčkano roza pižamo, mu dale šot adrenalina in še nekega zdravila in za večerjo postregle riž na sojinem mleku. Nahranil sem ga jaz in lahko povem, da je to nekaj najbolj gnusnega, kar sem v življenju dal v usta. Pozneje sem ugotovil, da ves trakt alergijskega oddelka smrdi po sojinem mleku.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Prvi rojstni dan

Ponedeljek, 12. november 2007

Kako hitro beži čas! Oskar je danes dopolnil eno leto. Tole je nastalo iz tiste male pošasti, ki je pol ure po rojstvu spominjala na Dragutina Mateja. So far, so good.

12.11.2006:

oc-2006.jpg

11.11.2007:

oc-2007-2.jpg

  • Share/Bookmark

Pisarna

Sobota, 27. oktober 2007

Že nekaj mesecev — odkar Oskar grabi vse, kar doseže, in po možnosti daje v usta — se sprašujem, zakaj so za otroka zanimivejši “realni” predmeti, ki jih uporabljajo odrasli, kot pa igrače, namenjene prav njim. Žlice, torbe, vrečke, čevlji, smeti, telefoni, daljinci, žice, vžigalniki, tube, ključi, ščetke, gumbi na štedilniku in feršterkeriji, miška in tipkovnica, celo sesalec — karkoli.

Takole je to zgledalo pri malo več kot šestih mesecih:

mobitel.jpg

Takole pa danes, pri malo manj kot dvanajstih:

pisarna.jpg

Pokrovček od baterije na N80 je znal v trenutku sneti z zobmi, enkrat — prvič in zadnjič, ker sem strog foter — pa mu je to uspelo celo na E90. Mami je malo manj stroga. Nininega SonyEricssona Z1010 na Svemi niso mogli popraviti, nadomestna Nokia 6680 (moja stara rezerva) pa bo tudi morala na Teleray, ker je crknil mikrofon.

Malokaj pa je tako privlačno kot tipkovnica in miška — še posebej Applova, bi rekel. In tudi tako odporno. Na Nininem laptopu manjkajo že črka V ter dve smerni tipki. (Naj kdo poskusi vstaviti nazaj knofe na IBM-u!)

Otroci te starosti ne morejo vedeti, da bi naj po mnenju in predstavah proizvajalcev oz. oblikovalcev igrač prijemali v roke in vtikali v usta predvsem tisto, kar je plastično in pisanih barv ter infantilnih oblik. Logično, da jih zanima tisto, kar jih obkroža in kar vidijo v rokah staršev in drugih.

In če to delajo vsi otroci, zakaj potem tako vztrajno še naprej delajo igrače, ki jih ne zanimajo? Ne verjamem, da nimajo feedbacka s tržišča!

Moja teorija je, da otroške igrače zgledajo otročje ne zaradi otrok, ampak zaradi odraslih: če se ne bi že na prvi pogled razlikovale od vsakdanjih predmetov okrog nas, ne bi vedeli, kaj moramo otrokom puliti iz rok.

  • Share/Bookmark

Za to smo se borili

Četrtek, 18. oktober 2007

Ker ne vem, ali bom leta 2024, ko se bo na maturantski izlet odpravljal Oskar, še pisal to kolumno, mi dovolite, da se téme lotim že zdaj, ko se odpravlja njegova big sister Liza.

Moja maturantska leta so bila skromnejša, zato si šole in dijaki niso izmišljevali ne vem kakšnih destinacij. In ne le to: šole so že dvigale roke od izobraževalnih aspektov izleta in vsebino vse bolj prepuščale dijakom. Tako je bilo vse skupaj vedno bolj zreducirano na žur.

Maturanti naše šole so zaradi poceni piva po tradiciji hodili v Prago — ampak samo do našega letnika, ko je na šolo prispel dopis ambasade ČSSR v SFRJ, da smo dijaki Prve gimnazije Maribor persone non grate zaradi vsakoletnega pijančevanja, razbijanja, kozlanja in podobnih kršitev javnega reda in miru. Prekleti Čehi! Mi bi bili vendar totalno pridni in bi si samo intelektualno ogledovali Hradčane! Tako smo potem za nekaj dni šli v Poreč (kot ponavadi), kjer smo lahko nemoteno pijančevali, razbijali, kozlali in podobno kršili javni red in mir.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Brez dima je ogenj

Nedelja, 14. oktober 2007

Eden najbolj absurdnih argumentov, ki so jih protikadilski fanatiki stresali med tako imenovano javno razpravo pred sprejetjem zakona, je bil ta, da bodo potem — zdaj — končno lahko zahajali v lokale tudi tisti (nekadilci), ki jih motijo zakajeni prostori. Dva, tri mesece po prepovedi kajenja v lokalih je jasno, da je to (bil) lari-fari: čist zrak ne bo nikogar prepričal, da bi zahajal ali celo začel zahajati v lokale.

Že v začetku leta, ko so me mediji potunkali v debato o prepovedi kajenja, mi je bilo jasno, da so argumenti ljubiteljev nikotina in gostincev tako trhli, da mi je bilo včasih kar nerodno, da sem na kadilski strani. Zagovorniki prepovedi so vsaj mahali s pasivnim kajenjem in z incidentnostjo smrti od raka in bolezni srca in ožilja pri kadilcih. In četudi so demagoško nakladali o tako rekoč množičnem umiranju od cigaret, sem jim potihem dal prav vsaj v tem moralno-državljanskem smislu, da ni pametno spodbujati kajenja in izpostavljati dimu tistih, ki tega ne želijo. Žal pa nismo prišli do besede glede metode, kako to doseči, ne da bi koga za karkoli prikrajšali.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Doubledecker

Sobota, 6. oktober 2007

Samo majhna pripomba in pojasnilo: video posnetek Oskarja med divjo ježo na dinozavru v lokalu Čuri-Muri sem na izrecno željo varuške, ki jo video tudi prikazuje, izbrisal. Ne sprašujte zakaj, ker ne bom povedal. Sicer pa sem včeraj na Bolhi — ali v Trzinu, če sem natančen — nabavil voziček za dvojčka. Stal je 150 EUR. Za v lift je malo preširok, ampak bojo že nekako.

Dokler ga ne bo v ponedeljek do konca zasedel sošolec Tom, drugi potnik doubledeckerja in prav tako varovanec taiste varuške, je Oskar še lahko malo na komot.

2d.jpg

  • Share/Bookmark

Stari al’ pa mladi

Ponedeljek, 1. oktober 2007

Jonas je v intervjuju v predzadnji Jani povedal, da glede očetovanja (pri njegovih letih) “ni zamenjave za mladost, za mladostno energijo”. In še: “Ni zamenjave za mladega fotra.”

Jonas je mladenič mojih let, rojena sva le štiri mesece vsaksebi. Nekateri malo starejši fantje — recimo Zoran Predin in Andrej Šifrer, ki mu ju kot primera sugerira spraševalec — pa pravijo, da je moški idealen oče šele po štiridesetem. Sam sem postal oče — namreč prvič oče z vsem, kar spada zraven — pri štiriinštiridesetih, pa tudi moj oče jih je imel ob mojem rojstvu štirideset.

Kaj torej? Prej ali pozneje?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ljudje, ki staršujejo

Četrtek, 13. september 2007

Novo knjigo scenaristke, režiserke in pisateljice Nore Ephron bi morali skorajda prej prebrati moški kot pa ženske. Moj vrat mi gre na živce in druge misli o tem, kako je biti ženska je nekakšen priročnik, v katerem si odrasle gospe lahko preberejo to, kar so morda izluščile iz avtoričinih filmov Ko je Harry srečal Sally, Romanca v Seattlu in Čaka te pošta — in seveda iz lastnih izkušenj. A ker je knjiga kritična, cinična, karikirana in še smešna, bo morda še tem bolj prav prišla tudi moškim. Moj vrat jim lahko dá obilo izhodišč za resno in duhovito konverzacijo — tako med moškimi o ženskah kot z ženskami samimi, v mešani družbi.

Manj primerna pa je po mojem za debato v ženski družbi.

Kakorkoli, knjige mi še ni uspelo prebrati. Ko sem jo vzel v roke, sem se najprej zapičil v poglavje o otrocih z naslovom Starševanje v treh fazah.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Triglav in Rozenhigl

Torek, 28. avgust 2007

Intervju s kliničnim psihologom Christianom Gostečnikom v Mladini pred nekaj tedni me je spomnil na nek stari intervju z Janezom Rugljem, v katerem je — poleg tega, da me je ozmerjal z “bedakom” — svojega očeta opisal kot “Mount Everest”, mater pa kot “krtino [… —] tako kot mora biti”.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Vse zvezde

Sobota, 25. avgust 2007

V Trstu obstaja trgovina z otroškimi oblačili s slikovitim in zgovornim imenom 44 gatti, štiriinštirideset mačk. Zelo fancy in odlično založena, a ne draga — skratka, čisto nekaj drugega kot staroljubljanski baby-šminkeraji à la Gloss Junior in Oilily. Kakorkoli, Oskar je dobil svoje prve supergice. Zelo cute.

l1000332.jpg

Nobene dileme ni bilo, ali vzeti all-starke ali ne, niti glede modela. Gre za številko 20.

l1000336.jpg

Obuvanje traja nekaj minut, da ne bo pomote. Pri devetih mesecih in pol ima namreč še vedno ta opičji refleks — kot sam to hudobno imenujem —, da stopalo stiska v pest, se pravi krči prstke. Zlasti, če se nečemu upira, kot recimo obuvalu.

Sicer pa je bil Oskar med pomerjanjem priden. “Ma come sei bravo,” mu je hofirala prodajalka. Po mojem je v takih trgovinah res kar veliko vpitja.

Imeli so tudi odlično Ralph Lauren srajčko, ampak to bi bilo pa res troppo firmato.

  • Share/Bookmark

Zjutraj z Oskarjem

Ponedeljek, 20. avgust 2007

Prejšnji teden sem padel na finto in prvič v življenju kupil Playboy, da bi prebral kolumno o tem, kako seksajo ljudje z majhnimi otroki (na počitnicah). Predstavljal sem si, da gre za baby-kolumno, napisano s seksi plati. Nisem se zmotil. Bil pa sem šokiran nad vulgarnim izražanjem dotičnega, sicer in očitno ne nepismenega kolumnista in še nekaterih drugih piscev v tej — moram priznati — še kar zanimivi reviji, ki med fotografijam golih žensk prinaša tudi nekaj normalnega branja.

Kolumna je bila napisana približno v stilu erotičnih zgodbic Braneta Kastelica na Mobitelovem mobilnem portalu, le da so v njej — kot moteči element, seveda — nastopali otroci.

Planet je marginalen medij, kjer to ne bije toliko v oči. Vendar so izrazi na P, K, F in J danes že tako izpraznjeni izvirnega, grobega pomena, da si jih očitno upajo tiskati vsevprek v mainstream štampi. Ali pa je z mano kaj narobe?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pozdrav s prtljago

Četrtek, 9. avgust 2007

Biti z dojenčkom na dopustu pomeni, da to praktično sploh ni nikakršen dopust. Edina razlika je v tem, da si nekje drugje — recimo (in slučajno) na morju. Ampak pojdimo po vrsti.

Človek rabi na dopustu natanko toliko prtljage, kot je pač gre v prtljažnik — pa če jo tlači v twinga, golfa, karavana, ne vem kakšno limuzino ali enoprostorca. Občutek, da smo vzeli s seboj veliko ali malo, ni odvisen od velikosti avta, temveč od zvrhanosti (in še čez) prostornine prtljažnega prostora.

Sam vozim nadpovprečno velik avto s še bolj nadpovprečno velikim prtljažnikom. Ta ob vsakem odhodu na dopust preseže moja panična pričakovanja, da vanj nikakor ne bom spravil vsega, kar nameravam, ker sem bil tak bedak, da nisem kupil karavana.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Otroci drugih

Sobota, 28. julij 2007

Sošolke, ki so na obletnicah mature kazale fotografije otrok, so se mi vedno zdele zelo naporne. Samo da so začele vleči iz torbic svoje froce, posnete v otroških sobah ali na ramah očetov na izletih, smo sošolci že zavijali z očmi. To bi nas moralo zanimati, ampak nas ni prav nič. Če smo imeli smolo, pa so nam razlagale tudi o otroških boleznih in težavah v vrtcu.
Najbrž je to povezano. Ko so one rojevale, smo se jim posmehovali. Danes so njihovi otroci že na faksih ali v službah, mi pa šele rojevamo in — saj ni res, pa je! — kažemo fotografije svojih frocov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nazaj v realnost

Četrtek, 12. julij 2007

Pred dvema mesecema sem pisal o babicah kot o generaciji, ki izginja. Življenje mi je dalo na srhljiv način prav in me obenem postavilo na laž. Nekaj tednov nazaj sem namreč tudi napisal, da bo Oskar šel v vrtec pri dveh letih, pred tem pa ga bo eno leto čuvala babica. Pa ga ne bo. Na lepem je umrla. Ja, umrla. Ena od tistih dveh babic — in to mlajša —, za kateri sem napisal, da sta v odlični kondiciji. Tako gre to.

Kaj pa zdaj?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Sultan svinga

Sobota, 7. julij 2007

Razen da na koncu pride na rob kadra Liza ter začne bratca vleči za nogo in me poprosi za nekaj “kovančkov”, se v tem videu ne zgodi nič. Oskarjeve reakcije na Dire Straitse so zanimivejše kot v prejšnjem videu (ki sem ga zavrgel) na I’ll Be Seeing You od Rahsaana Rolanda Kirka.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Darvinizem družine

Sobota, 23. junij 2007

Danes bom govoril o napol znanstvenih zadevah, ampak le brez strahu. Na kratko. Te dni sem bral v Guardianu o britanski raziskavi, ki so jo poimenovali “Generation Blair”. Gre pa za naslednje: sociologi so s pomočjo strokovnjakov iz drugih ved spremljali več kot petnajst tisoč dečkov in deklic, rojenih med letoma 2000 in 2002, in sicer do treh let starosti. Pri tej starosti so potem pri vsakem od njih ugotavljali, kolikšen je njihov besedni zaklad in kakšne so zmožnosti prepoznavanja barv, geometričnih oblik, črk in podobnega, kar otroci pri tej starosti že osvojijo.

Čeprav je tudi to zgovorno, za slovenske bralce najbrž ni toliko zanimivo, da so raziskovalci Centra za generacijske študije in Izobraževalnega inštituta ene od londonskih univerz ugotovili, da so se najslabše odrezali otroci bangladežanskih staršev, najbolje pa škotskih. Kakorkoli že, rezultate so križali s podatki o socialnem statusu staršev — razredni pripadnosti, angleško rečeno —, stopnji njihove izobrazbe, poklicu, nacionalnosti in kar je še takih demografskih spremenljivk. Ugotovili so, konkretno, da otroci staršev z visoko izobrazbo po bogastvu besednega zaklada prehitevajo otroke staršev z osnovno izobrazbo (ali še to ne) pri treh letih za kar deset mesecev; po sposobnostih prepoznavanja barv, oblik in črk pa kar za célo leto!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Tika-taka

Sreda, 13. junij 2007

Z dojenčkom teče čas drugače, predvsem pa hitreje. Še nikoli niso dnevi, tedni in meseci minevali tako naglo kot zdaj, ko imamo Oskarja. Sprva, ko je svoj prihod na svet šele napovedal, se je čas sicer skoraj ustavil: ne pomnim, da bi se mi manj kot leto dni v življenju tako vleklo. Temu primerno sem bil na robu živčnega zloma, ko je na koncu zamujal že za skoraj dva tedna.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark