Arhiv za kategorijo 'Dnevnik 2004-'

Tools of the Trade

Sobota, 27. marec 2010

Kolumne za Dnevnik sem začel pisati 4. decembra 2004. Sprva sem jih objavljal kot eden od šestih zunanjih dnevnih kolumnistov (od ponedeljka do sobote) in sicer ob četrtkih. Nadomestil sem Mileta Šetinca (ki baje ni bil najbolj srečen zaradi tega, razumljivo). Takratna dolžina kolumne je znašala 6100 znakov, kar je približno znašalo od 950 do 990 besed — ali po starem dobre tri tipkane strani.

Če rečem, da sem pisal kolumno, dolgo 6100 znakov, potem s tem mislim, da je bila vsaka dolga natanko 6100 znakov. Ne znaka več, ne znaka manj. Pri kolumnah se vedno do znaka natančno držim predpisane dolžine. Mislim, da to formalistično (samo)omejevanje pozitivno vpliva tudi na kreativne aspekte pisanja.

Dobro, vseeno malo pretiravam glede tega. Ko kolumno dokončam, skrajšam na primerno dolžino in polikam, bi lahko mirno oddal tekst, ki bi bil tudi za 50 ali več znakov krajši ali daljši od norme, brez vsake škode za grafični izgled strani in ne da bi dajal po nepotrebnem delo tehničnemu uredniku. Ampak ne. Kolumno podaljšujem ali (pogosteje) skrajšujem tako dolgo, da pristanem na točnem številu znakov.

Recimo 5572; odstavek ven: 5244 znakov; še stavek ven: 5162; vmes mečem ven pridevnike in enobesedne stilske akrobacije, besede kot “seveda”, “dejansko” in podobno, se nabere: 5051; potem se počasi približujem targetu in pri tem včasih padem tudi podenj: 4996; in če manjkajo recimo štirje znaki, nekje pač dodam besedo “pač”: 5000. To je to, poenostavljeno in skrajšano rečeno.

Takšen pač sem.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

VVG: z enim Strelom

Nedelja, 21. marec 2010
Vic tega tedna je nedvomno intervju z Martinom Strelom v brezplačniku Dobro jutro — ki ga običajno niti ne prelistam, da si ga ne bi pokvaril —, v katerem se River Man primerja s Slavojem Žižkom, češ, tudi “sam sem s svojimi zgodbami in idejami prav tako velik unikat“. Če ne bi Strel malo naprej v intervjuju še priznal, da je po Amazonki “regeneracijsko prišel k sebi, mentalno pa ne”, bi me ta izjava resno zaskrbela.
A šalo na stran. Strel ni fenomen zato, ker je po dolgem preplaval Amazonko in Misisipi in ker si pred jedjo splakuje usta s šnopsom. Fenomen je zato, ker je za razliko od povprečnega Slovenca tak pozitivnež, karkoli že si o njem mislimo — mislimo pa si seveda nič kaj dobrega. Strel je pač vaški posebnež, ki igra svojo vlogo razsvetljenega, tako rekoč svetovljanskega telebana z mešanico razorožujoče naivnosti, dialektalne in osebnostne komičnosti, na trenutke celo že omejenosti, vsekakor pa tudi optimistične dobronamernosti. Lahko bi bil Peter Klepec ali Martin Krpan in bi doma vse premlatil ali prešvercal, a ni hotel ostati pri mami in orati njivo ali voziti sol. Da bi se dokazal, se je ambiciozno podal v svet — kar je za ljudi njegove baže, kova in kalibra neverjetno —, po teh uspehih (ki so mu spet netipično stopili v glavo) pa namerava svojo izkušnjo še deliti z ljudmi. Tako kot Clinton, Gore, Gates.
Martin Strel je slovenski Chuck Norris.
Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Stare in nove krivice

Ponedeljek, 15. marec 2010

Nisem bil presenečen, da so pretepače, ki so lani napadli gej aktivista, razmeroma hitro obsodili na po leto in pol zapora zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Presenečen sem bil nad tem, da jih je sodišče oprostilo kaznivega dejanja nasilništva in povzročitve splošne nevarnosti. Predsednica senata je to obrazložila s tem, da so “znaki očitanega kaznivega dejanja nasilništva že opisani v kaznivem dejanju”, zaradi katerega so bili storilci obsojeni.

To se mi zdi nelogično. Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti bi jim namreč lahko očitali tudi — če ne še bolj — v primeru, če bi “miroljubno”, ne da bi kogarkoli fizično napadli, hodili po mestu s transparenti in vpili homofobna gesla. To pomeni, da je lahko nekdo obsojen za spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti le, če nekoga prebuta, vendar nazadnje ni obsojen zato, ker ga je prebutal, temveč zaradi kršenja človekovih pravic.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ni vse dovoljeno

Ponedeljek, 8. marec 2010

Tekst Janeza Janše z naslovom “Boga ni. Vse je dovoljeno”, objavljen pred dvema tednoma na spletni strani SDS, me je pustil hladnega. Z leti sem se načrtno odvadil razburjati zaradi slabih tekstov — kaj šele tekstov, s katerimi se zgolj ne strinjam. Seveda pa mi je bilo jasno, da bodo reakcije nanj z drugih političnih in medijskih bregov burne in besne in da bodo povedale o slovenski politični sceni več kot pa povod sam. Vključno z avtorjevimi reakcijami na reakcije.

Kar je Janša napisal, v bistvu ni drugega kot moralističen tekst, kakršnih danes — ko nad nami lebdi pasji zeitgeist, pomešan s socialnim, ekonomskim in političnim malodušjem — kar mrgoli v vsakem tiskanem ali online mediju. Razlika pa je v tem, da je tega konkretnega napisal prvak opozicije in da torej ni samo moralizatorski, temveč tudi mobilizatorski.

Prav, tako pač Janša misli, bi lahko rekli: pa kaj potem?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Cirkus Kavčič

Nedelja, 28. februar 2010

Kdo za hudiča je Niko Kavčič, da se na lepem in od nikoder pojavi na televiziji, kjer predvsem lansira in sprovocira cel kup političnih tračev, nenazadnje pa z nergaškim mnenjskim namigovanjem sem ter tja in nastavljanjem retoričnih min spodkoplje že tako omajano avtoriteto predsednika vlade in v nekaj stavkih sesuje še ministrico za notranje zadeve in ves LDS? “Starosta slovenske levice”, kot so ga predstavili?

O, moj bog! Slovenska levica ima starosto? Po mojem ima kvečjemu starostno demenco.

Da je zaradi nekaj nepomembnih, neargumentiranih, za lase privlečenih izjav Nika Kavčiča nastal tak medijski in politični cirkus, je pogojni refleks ljudi, ki ne znajo in ne marajo misliti s svojo glavo in ki so iz preteklosti navajeni, da je oblastna avtoriteta v predvidljivih presledkih in domnevno kriznih situacijah povedala, kaj je narobe v naši družbi in kaj bi bilo treba storiti, da bi preprečili odklone od zaželjene smeri razvoja.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Paranormalno

Nedelja, 21. februar 2010

Mislim, da je problem stanja duha v Sloveniji to, da ljudje po eni strani verjamejo vse, po drugi pa ne verjamejo nič. Prepričanost v nekaj in skepsa do nečesa sta postali stvar osebnih preferenc ali indoktriniranih vrednot, ki imata z dejanskim stanjem le še komajda kaj zveze. Le kaj bi s tem! Če nekdo hoče ali noče nekaj verjeti, ga nič ne bo prepričalo v nasprotno. Mnenja so povozila argumente. Mnenja so postala argumenti.

Nekomu je bilo slabo. Nekdo drug je imel dolgotrajne glavobole. Tretji je slabo spal in še mora ga je tlačila. Otroku nekoga četrtega je iz nosu tekla kri. Peti je ugotovil, da so šolarji nemirni. Šesti je opazil, da so ljudje razdraženi. Sedmi je priznal, da se počuti tesnobno. Se zgodi, bi lahko rekli: ljudje se ne počutimo najbolje prav vsak dan — ne fizično ne razpoloženjsko. Še več! Ali niso otroški nemir in predvsem razdražljivost in občutek tesnobe pri odraslih žal vseprisotni in skoraj neizogibni simptomi sodobnega življenja?

Nekateri prebivalci Vipavske doline pa si svojega počutja in zdravstvenega stanja niso raztolmačili tako nonšalantno in niti ne z dolžno zaskrbljenostjo nad dandanšnjim svetom. Ne! Svoje simptome so tako rekoč razglasili za posledico paranormalnih pojavov. Kriv bi naj bil umetnik in zdravilec Marko Pogačnik: ta je namreč na dvorišče doma upokojencev v Vipavi postavil megalite, okrašene s kozmogrami.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Backlash

Ponedeljek, 15. februar 2010

Borut Pahor očitno ne dojema resnosti pasje zadeve oz. političnih in družbenih implikacij, ki jih ta lahko prinese. Če bi, bi od ministra Pogačnika zahteval odstop — pa če je odgovoren za to, kar se je zgodilo, ali ne. Premier ne sprevidi, da nujno rabi vsaj grešnega kozla, če že ne neizpodbitno dokazanega krivca, sicer se bo afera z vrnjenimi bulmastifi razplamtela do neslutenih razsežnosti. Njegove izjave, da si bo najprej vzel en teden časa za razmislek in da na podlagi zdaj znanih dejstev ne vidi razlogov za Pogačnikovo razrešitev, niso toliko načelne, temveč so predvsem lahkomiselno podcenjujoče — saj spregledujejo dejstvo, da ljudstvo že dolgo ni ničesar tako na smrt zamerilo oblásti kot tega, da je Sašo Baričevič dosegel, da so mu vrnili pse.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Fentat!

Nedelja, 7. februar 2010

Ljudje so včasih še preveč humani — ampak na žalost do živali. Recimo, da pes napade nič hudega slutečega človeka, mimoidočega, ga skoraj ubije, ga pohabi, mu povroči neizmerne bolečine. Veterinarji psa vzamejo lastniku, ga dajo v zavetišču na opazovanje in poskušajo reformirati kot nekakšnega gojenca v kazensko-poboljševalnem zavodu. Na podlagi tega razmislijo, ali bodo psa vrnili gospodarju ali pa “humano” usmrtili. Zelo možno, da bo zmagala človečnost. Tudi podivjan pes je živo bitje.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Porcelanasta lady

Nedelja, 17. januar 2010

Katarina Kresal se očitno še ni definitivno odločila, kaj bo v življenju počela. Ministrica za notranje zadeve se na svojem Facebook profilu namreč predstavlja kot “bodoča predsednica vlade RS oz. predsednica RS”. [To je od četrtka, ko sem pisal to kolumno, do danes, nedelje, ko jo dajem na blog in iščem linke, misteriozno izginilo.] Vsekakor pa smo lahko prepričani, da ji bo pri sprejemanju te težke odločitve pomagal tudi naziv Slovenke leta 2009, ki ji ga je ta teden podelila revija Jana.

PS: Zapis Katarine Kresal na Facebooku, da naj bi postala predsednica vlade ali predsednica, bi naj bila poseg (peticija) neznanega administratorja, ne njena lastna predstavitev. Čeprav tega ta hip ne morem preveriti, jemljem uvodni odstavek nazaj in se ge. Kresal opravičujem, prav tako pa tudi bralcem Dnevnikovega Objektiva in tega bloga.

Da je bila izbrana za Slovenko leta — in to le mesec in pol po tem, ko jo je revija Obrazi izbrala za politični obraz leta —, ni ravno največji politični ali socialni problem, s katerim se je v zadnjem času morala Slovenija soočiti. A to, kar je v svoji brezsramni neokusnosti samo družabna tema za en teden glodanja in zgražanja, je obenem tudi dokaz za instrumentalizirano servilnost nekaterih medijev do politikov in poniglavost nekaterih politikov pri izkoriščanju medijske podpore.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Trash

Nedelja, 10. januar 2010

Odkar se je Katanec zjokal, ko mu je Zahovič v Seulu jebal mater — oprostite moji latinščini, to je citat —, nismo bili priča taki limonadi, kakršno je ob svojem odstavljanju insceniral Karl Erjavec. Seznam nastopaško patetičnih izjav, prikritih z nenadkriljivo lažno skromnostjo in samopomilovanjem, polnim izmikanja, opravičevanja, pojasnjevanja, protiobtoževanja, jadikovanja, epohalnih nesmislov in neumnosti in nasploh bravur političnega populizma, ki jih je Erjavec izustil ta teden, je tako rekoč nepregleden.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Tupatam Rupel

Petek, 1. januar 2010

Ko sem brskal po internetu, da bi se poučil o medijskih reakcijah na novi Ruplov roman, nisem našel veliko materiala. To ni presenetljivo, je pa na kvadrat ironično; a o tem v nadaljevanju. Pri tem pa sem tudi odkril, da so kar štirje mediji katerih uredništva so oddaljena od kraja predstavitve knjige ne več kot tri do osem minut peš objavili poročilo iz enega in istega vira (STA).

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Šifra: Razgledi

Ponedeljek, 28. december 2009

V torek, 22. decembra, je minilo deset let od izida zadnje številke Razgledov: namreč Naših razgledov, “štirinajstdnevnika za kulturna, ekonomska in politična vprašanja” (1952–92) oziroma Razgledov, “tako rekoč intelektualnega tabloida” (1992–99). Najmanj polovico tega časa nisem videl niti enega izvoda sploh, ker je precej popolno zbirko vseh številk, ki sem jih v osmih letih uredil, kot del stečajne mase zakona obdržala bivša žena. Zdaj pa sem od svojega najljubšega sodelavca — ki me ima recipročno še danes za najljubšega urednika — dobil v dar zadnjo, 1151. številko publikacije ISSN 1318-0401, ki jo je sam bolj vestno hranil.

Za grobarska grešna kozla, kriva za propad Razgledov, sva vedno veljala dva. Tisti, ki sem jim šel iz enega ali drugega razloga na živce, so dolžili mene, nesposobneža intelektualnega, ki ga denar ne briga; tisti, ki sem jim bil v redu, pa so dolžili Apiha, takratnega direktorja trženja Dela, grabežljivca menedžerskega, ki mu ni mar za kulturo. Apih in jaz sva bila kot vudu lutki, v kateri so ljudje poljubno zabadali igle svojih intelektualnih ali socialnih frustracij. Sam sem se z leti navadil špikanja — Apih malo manj, bi rekel —, toda boli še danes. (Nekaj malega o naju dveh tukaj. Zainteresirani naj poleg mojega teksta preberejo vsaj 16., Apihov komentar.)

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Božični hiti

Nedelja, 27. december 2009

Raziskave javnega mnenja, ki jih opravljajo razne agencije — zlasti seveda tistih mnenj, ki se nanašajo na politiko in politike —, so dobre kvečjemu kot medijski futer, za nameček pa morda še za kakšno politično manipulacijo. Čeprav na to nasedajo le lahkoverni in prizadeti politiki, ki/če čutijo, da jim raziskave delajo krivico, to stvari ne spremeni bistveno. Samo predstavljajte si, kako neki bi recimo Pop TV začel svoja večerna poročila prejšnjo soboto, če ne bi prišli v javnost domnevno pompozni izsledki Ninamedie o priljubljenosti politikov!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Zaustavite levico!

Ponedeljek, 21. december 2009

Slovenija, konec prve dekade tretjega milenija: stranka na oblasti daje javno izjavo v zvezi z aktualnimi dogodki. Ker tega v takšni obliki ne bi posnela ali kaj šele (integralno) predvajala nobena televizija na svetu, se posnamejo sami in prilepijo na internet. Tako potem gledamo osem mandeljcev, oblečenih v črno in s sklenjenimi rokami, ki skoraj šest minut nepremično stojijo. Če ne bi eden od njih imel oranžne kravate, bi prisegel, da so pogrebci. Več kot tri minute skratka govori samo eden, minuto in pol ženska, pa spet malo prvi, nakar še petnajst sekund tretji. Drugih pet modelov, ponavljam, nepremično in molče stoji kot na pogrebu. Niti prikimavajo ne.

Gre seveda za Socialne demokrate. Samo bivši komunisti so zmožni posneti in izjaviti kaj takega, kot v posnetku naložita Potrč in Potratova. To je izjava, ki spominja na čase Centralnega komiteja ZKS — “ledeno dobo demokracije”, kot se je posrečeno izrazila Katarina Kresal —, ki se je moral urbi et orbi oglasiti, da bi obsodil družbene anomalije in razsvetlil zveste, a zbegane podanike.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Smeri razvoja

Ponedeljek, 14. december 2009

To kolumno pišem na iPhone. Zelo možno je, da sem prvi kolumnistični čudak na svetu, ki se je lotil pisanja 5000 znakov ali okrog 800 besed dolgega teksta na žepni računalnik oz. na tako imenovani smartphone. Priznam, obseden sem od te naprave, ki s primernim softverom zmore vse in je lahko karkoli. iPhone je nadomestil že toliko naprav, funkcij, opravil, da si ne morem kaj, da ne bi preizkusil še tega ultimativnega početja, kar je zame pisanje. In po prvem odstavku moram priznati, da gre tako rekoč za ekstremno pisanje. Res ekstremno. Skoraj adrenalinsko.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Na Severu nič novega

Ponedeljek, 7. december 2009

Bilo bi narobe misliti, da je s proslavo operacije Sever in podelitvijo odlikovanja Tomažu Ertlu kot akterju preprečitve mitinga resnice iz omare slovenske polpreteklosti padel še en okostnjak. Ne. Vse je bilo lepo zloženo, célo, čisto, zakrpano, pošito in redoljubno pospravljeno v naši sicer travmatično stesani in naftalina polni omari. Okostnjak je ustvaril šele predsednik Türk sam z odlikovanjem.

Predsednik Türk ni tako naiven, da ne bi znal predvideti reakcij opozicije na odlikovanja, ki jih je nameraval podeliti. Morda ni ravno pričakoval, da ga bo vodja poslanske skupine SDS pozval ne več ne manj kakor k odstopu, če si glede Ertla ne premisli. Toda na vsak način je moral vedeti, da bodo reakcije ostre.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

V mesto po gobe

Torek, 1. december 2009

Na lokalnih volitvah 2006 si nisem želel Zorana Jankovića za župana, a kaj pa morem. Sicer ga še vedno ne maram zaradi njegovih političnih ambicij in kulturnih preferenc in tudi zato, ker se dela (in velja za) velikega levičarja, čeprav je vse prej kot to. V treh letih pa sem se z njim sprijaznil do te mere, da me morda ne bi motilo, če bi dobil še en mandat (kar sicer ne pomeni, da bi zanj glasoval). Toda samo pod enim pogojem: če Janez Koželj še naprej ostane podžupan!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Türk ne skače, ni Slovenc!

Ponedeljek, 23. november 2009

Redke so priložnosti, ko se slovenski narod veseli kot eden, zato je to še tem lepše doživeti. Tako je bilo v sredo zvečer po epohalni zmagi nad Rusijo oz. ob uvrstitvi na svetovno prvenstvo v nogometu prihodnje leto. Seveda pa se motijo tisti, ki ponavljajo to staro floskulo o nogometu kot najpomembnejši postranski stvari na svetu in verjamejo v njen pozitivni vpliv na narodno moralo. Nedvomno smo te dni zaradi zmage vsi boljše volje, vendar to ne bo rešilo nobenega problema, s katerim se soočamo. Delovalo bo kvečjemu kot placebo.

Toliko za streznitev glede dobre volje. To si piši za uho.

Daleč so že časi slovenske smučarske pravljice, toda morda se še kdo spomni stav, ki jih je sklepal Tone Vogrinec. Ena takih je recimo bila, da bo šel peš iz Ljubljane v Maribor, če Nataša Bokal osvoji kolajno v slalomu na svetovnem prvenstvu v Saalbach-Hinterglemmu leta 1991. In jo je (srebrno) — in Vogrinec je držal besedo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

g. Pahor, ga. Kosor, podrita ta zid!

Nedelja, 15. november 2009

V Berlinu sem bil prvič petnajst let po padcu Zidu, zato sem le tu in tam videval spomeniško varovane, turistično komercializirane in naključne ostanke blokovske delitve. Berlin je najbolj fascinantno mesto, kar sem jih doslej videl — in to ni brez zveze z Zidom. Ta fascinacija izvira iz občutka, da je politična nasprotja mogoče premagati. Da je mogoče znova zaživeti skupaj. Berlin je dobro mesto, ker daje vedeti, da na koncu dobro lahko zmaga.

Najbolj zabavni grafit, kar sem jih videl na osamelih betonskih blokih, pa je bil — domnevam — delo nekega Bosanca in se je glasil takole (dobesedno in neprevedeno): “JEBO ZID!”

A to so le iztočnice za slovensko-hrvaški arbitražni nesporazum, da tako rečem, o morski meji. Ali nesporazum Drnovšek-Račan, če hočete. Ali nesporazum Janša-Sanader. Nesporazum v dobesednem smislu, vendar tudi zato, ker vsega tega ne morem razumeti.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kill Bill 4

Nedelja, 8. november 2009

Predavanje Billa Clintona v Ljubljani je bilo po mojem neskromnem mnenju pametno, pozitivno, dobronamerno, duhovito, ganljivo. Kar je povedal, je bilo dobro slišati, in vesel sem, da sem to slišal. Spremljava obiska pa so bile tipično slovensko ekstremistične reakcije. Po eni strani so mediji pokrivali Clintona s trivialnimi podrobnostmi, ki zanimajo le butlerje, po drugi pa je veliko ljudi do njega pokazalo odpor, vzvišenost, celo prezir. Zakaj?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Babura in gospa

Ponedeljek, 2. november 2009

Se opravičujem, ker posegam po drastičnih primerjavah, ampak drugače na Pop TV ne bodo razumeli. Skratka: razlika med Kmetijo slavnih in programskimi vsebinami, kakršne predvaja TV Slovenija, je razlika med kurbirsko razgaljeno in našemljeno baburo, pobeglo iz bara za vogalom šoferskega motela, ki teka po mestu in kriči mimoidočim: “Jaz hočem seksat! Jaz hočem seksat!”, in med nevpadljivo napravljeno žensko, ki se zna spogledovati.

Da bo prva pritegnila več pozornosti, je jasno že vnaprej. Ampak tako je tudi mišljeno: dama si ne želi pozornosti, kakršno vleče nase omenjena babura. Ni pa mišljeno, da bo prva v redkih trenutkih zbranosti pripominjala, da je njen način pritegovanja pozornosti boljši od načina druge, ker je pač očividno učinkovitejši. Predvsem pa ni mišljeno, da se bo usajala nad dotično gospo, če si ta drzne biti začudena, češ, kaj se pa ta prasica tukaj dere.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Simpatično

Ponedeljek, 26. oktober 2009

Ko je vlada imenovala Aleša Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti, je kardinal Rode pripomnil, da je to provokacija, ki si je v starih časih ne bi drznila privoščiti niti Partija. Premiera Pahorja je ta kadrovski faux pas prikrajšal za papeževo avdienco, ko je pred tedni obiskal Rim in Vatikan. Toda za kaj ga bo prikrajšalo to, da je za “predstavnika za komuniciranje” SD prejšnji teden imenoval Denisa Sarkića, dosedanjega novinarja Vesti ter “pionirja novinarstva provokacije” in “kontroverzneža”, kot so ga opisali na Pop TV, ki je v njem prepoznala svojega človeka in ga prijazno postavila v središče v rubriki Ime tedna?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ulica talcev

Ponedeljek, 19. oktober 2009

V torek popoldan je bila v sosednji ulici komemoracija pred spomenikom ustreljenim talcem. Slavnostni govornik je bil predsednik dr. Danilo Türk. Tam je bilo vse, kar priložnost zahteva: ne preveč razkošni venci in grde plastične sveče s pločevinastimi pokrovčki; razglašene in malo hripave partizanske pesmi s kapelmojstrovo intonacijo s harmolo; strumna, skoraj načičkana častna četa, v primerjavi s katero smo mi Titovi gardisti v začetku 80. let zgledali kot klošarji; Stanovnikovi praporščaki v dobro ohranjenih prehodnih jaknah od Varteksa, četudi malo premladi, da bi bili prvoborci; gimnazijci z izbranimi paraliterarnimi odlomki, ki se jim zatakne, ko pridejo do besede “odondód”; majhna množica večinoma starejših občanov, ki so aktivno statirali; in nenazadnje jaz in moj sin: da ne bi šel v živo prisluhnit predsednikovemu govoru tako rekoč pod oknom, bi se mi zdelo podobno omalovažujoče, kot če ne bi šel na Madonnin koncert (če bi bil) — predvsem pa so za triletnega otroka dogodki tudi stvari z veliko manj pompa in cirkumstance kot pa preprosta komemoracija.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Vulgata nova

Ponedeljek, 28. september 2009

Obstaja primitiven tednik, ki je pred časom izšel z naslednjo naslovnico: glavna napoved čez fotografijo zaigranega koitusa in opazovalca, ki po razgaljenih telesih poliva pijačo, se je glasila “Šprical po joških” (naslov članka se sicer glasi “Sudanski šerif zalival pičke”); nad naslovom revije sta fotografiji ženske in moškega z naslovčkoma “Lufta si jo” in ”Lufta si ga” (in s puščicama, ki kažeta v mednožji); zraven scene s špricanjem je foto dekleta, ki jo moški nosi na ramenih, z napovednikom “Češplja pojahala žrebce”.

Ne bom napisal, za katero revijo gre, da je ne bi kdo slučajno kupil iz radovednosti. Sicer pa je to tekst o tem, da nekateri mediji živijo svoje pritlehno in vulgarno, a velepomembno in samozadovoljno življenje na stranskem tiru družbe, ki jo frustrirano in užaljeno obmetavajo s smetmi.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Opera

Ponedeljek, 21. september 2009

Bralci te kolumne rabijo opozorilo — in pri najboljši volji se ne spomnim boljšega, kot ga je za svoj roman z naslovom 99 frankov uporabil Frédéric Beigbeder: “The names have been changed to protect the guilty.” Ker pa živimo v majhnem, ozkem, zamerljivem in s konflikti interesov prepredenem svetu — kjer je občinskih uši precej več kakor pa brad, v katere lahko skočijo —, sem iz oportunistične previdnosti spremenil še več kot samo imena.

Ker pa je iz kolumne v Dnevnikovem Objektivu jasno, da očitno le komajda kdo šteka, kdo je kdo in kaj je kaj, za ponatis na Blogosu navajam eksplikatorne linke.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark