Arhiv za kategorijo 'Dnevnik 2004-'

Za prgišče prestiža

Sreda, 16. september 2009

Razprava o resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih je pričakovano razkrila in potrdila nesposobnost medsebojnega razumevanja in dogovarjanja v Državnem zboru, kadar gre za ideološke zadeve. Naši poslanci se glede tega ne le vedno znova skregajo, temveč tudi dokažejo, da hočejo biti skregani — saj drugače niti ne znajo funkcionirati. Če ne bi bili skregani, bi zapadli v resno krizo politične identitete.

Resolucija EP je jasna kot beli dan, predvsem pa neproblematična in korektna do te mere, da že meji na dezinficirano verzijo učbeniške zgodovine, s katero noben kolikor-toliko normalen homo politikus pri polni zavesti in zdravi pameti ne bi mogel biti nezadovoljen. Kaj torej našim poslancem ni jasno? V čem vidijo problem?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Diskontent

Ponedeljek, 7. september 2009

Čeprav to ni (moja) navada, si bom ta teden dovolil nadaljevati kolumno, objavljeno v Objektivu prejšnjo soboto. Po eni strani to nerad počnem zato, ker bi morda lahko izpadlo, kot da poskušam izkoristiti uspeh — ali karkoli že to je, na podlagi česar si kolumnist lahko nekaj domišlja —, ki sem ga z njo dosegel. Pohvale so namreč dobesedno deževale, kot že dolgo ne za nobeno kolumno (vključno z tistimi, ki so se meni osebno zdele boljše). Toda po drugi strani se je okrog tega malodušja spletel nenavaden fenomen, ki si zasluži pozornost zase.

Ne bom trdil, da nisem vedel, da bo ta kolumna bralcem nadpovprečno všeč, saj je sprva nehote, potem pa še zavestno zabrenkala na strune večnega nezadovoljstva — ne toliko na sam občutek malodušja. Nekoč me je strah pred všečnostjo odvračal od takega pisanja, danes pa mi kaj hujšega od sence slabega občutka ne povzroča več: pa kaj potem, si mislim, če jim bo všeč!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pošast malodušja

Ponedeljek, 31. avgust 2009

Po Sloveniji se plazi pošast malodušja. Gre za nesrečen splet kolektivnega in kroničnega nezadovoljstva, pesimizma, frustracij, depresivnosti. Vse to je prav toliko posledica zunanjih (svetovnih, globalnih) okoliščin kot specifičnih okoliščin pri nas doma — in v nas samih. Splet dejstev in fikcije: razlogi za malodušje po eni strani res obstajajo, niso pa nepopravljivi in ireverzibilni; po drugi pa nas to stanje duha sili, da preveč črno gledamo tudi na tisto, kar v resnici ni zaskrbljujoče ali kaj šele tragično.

S preveč alarmantnim tonom ne bi rad prispeval k temu malodušju, niti širil lažni optimizem. A vendar zdi se mi, da je Slovenija na točki, ko je treba o teh zadevah temeljito razmisliti, sicer nas bo potegnilo v spiralo negativizma, ki bo na nas delovala kot samouresničujoča se prerokba.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Jovi in bovi

Ponedeljek, 24. avgust 2009

Delo je ta četrtek objavilo naslednji naslov: “Bi radi živeli v državi, v kateri bi morali razmišljati o posledicah zapisanega?” Iz konteksta je razvidno, da je vprašanje zastavljeno retorično — češ, menda ja ne! —, vendar na to lahko gledamo tudi drugače. Moja prva misel je bila: ja, hočem razmišljati o posledicah! In ne samo da hočem, ampak tudi moram. Ničesar ne napišem, ne da bi razmišljal o posledicah.

To nima nobene zveze z državo, v kateri živimo. Z državo, o kateri govorimo, ima zvezo dejstvo, da večina noče razmišljati o posledicah pisanja. Ko pišejo, razmišljajo o ciljih.

Gre za to, da je Majda Širca na blogu objavila* nekakšno gloso o Jožetu Možini. Z uredniško-publicističnega stališča tekst ni bil najbolj — no, niti malo — posrečen, je pa kljub temu dal nazorno vedeti, kaj si ministrica za kulturo misli o direktorju TV Slovenija. Še enkrat prej pa je o TVS zapisala, da je “javna hiša”.

Ni dvoma, da sta bili objavi s političnega stališča neprimerni. Ministričina polemika z Možino je bila v tej obliki in na tem mestu preprosto nespodobna, prav tako tudi cinično izražanje o javnem zavodu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Za hipodrom folka

Nedelja, 16. avgust 2009

Da v Sloveniji še ni bilo velikega pop ali rock koncerta megazvezde — govorim o redkih res globalnih in aktualnih prvoligaših, ki so sposobni na stadion privabiti od 60.000 obiskovalcev navzgor —, je bil doslej minoren kuriozum. Zadnji teden pa je zadeva postala resnejša in depresivnejša. Ko je kazalo, da bomo le dočakali svoj veliki pop trenutek, je bil Madonnin koncert tik pred zdajci odpovedan. Za nameček pa so U2 ne dlje kot v Zagrebu le nekaj dni pozneje odigrali dva koncerta pred več kot 120.000 ljudmi!

Po skenslanem koncertu je lahko biti pameten. A če dobro premislimo, lahko najdemo prav vse razloge, zakaj Madonna v Ljubljani ni imela šans.

Ljubljana je mesto, kjer ljudje ne marajo neobveznega mednarodnega popa, kakršnega je delala in ga še dela Madonna. Ljubljana je mesto, kjer ljudje od tujega popa pričakujejo več kot masovno poplesavanje na stadionu. Gola zabava sta kvečjemu domači in balkanski pop — če ni to eno in isto —, ki pa sta že kot glasba večinoma na primitivnejšem nivoju.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Trojna svetníca

Nedelja, 9. avgust 2009

Pred dvema tednoma, natančneje 24. julija letos, je tednik Mladina izšel z Barbaro Brezigar na naslovnici in z udarnim naslovom “Sveta Barbara” (plus podnaslovom “Kdo si upa odstaviti državno tožilko Barbaro Brezigar?”). Nekaj dni pozneje pa sem iz pozabljenega kupa starega papirja slučajno izbrskal lansko Mladino, natančneje z datumom 4. julij 2008, in na naslovnici zagledal … — spet Barbaro Brezigar (s fotomontiranim Boštjanom Penkom) in udaren naslov “Santa Barbara”. Debelo sem pogledal, se sam pri sebi privoščljivo nasmejal uredniški površnosti in neinventivnosti in fotografijo obeh naslovk cinično objavil na Twitterju.

Pri tem bi tudi ostalo, a to še ni bilo vse! To sredo je dal tekstu o generalni državni tožilki naslov “Santa Barbara” še Dnevnikov kolumnist. Če sta Mladinina naslova aludirala na “svetniško” nedotakljivost Barbare Brezigar, pa ta slednji namiguje na dolgo serijo (domnevnih) tožilkinih napak, ki se vlečejo v navidezno neskončnost podobno kot nadaljevanka s svojimi 2000 epizodami.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

TV Press

Ponedeljek, 3. avgust 2009

Ta teden je Valicon, podjetje za medijske raziskave, objavilo izsledke tako imenovane NRB, nacionalne raziskave branosti (poslušanosti, gledanosti) v prvem polletju letošnjega leta. Številke same niso nič posebnega, so pa vsekakor zgovorne. A naj začnem osebno: zame je nenavadno predvsem dejstvo, da so med petimi najbolj branimi publikacijami — po vrsti: Vikend, Pilot, Žurnal, Slovenske novice, Nedeljski dnevnik — same take, ki jih ne berem. Res je sicer, da za tretjeuvrščeno prispevam skromno kolumno, kar pa ne spremeni stvari. Nedeljca še v življenju nisem kupil, Novice enkrat samkrat (ko sem jih nameraval tožiti); Vikend in Pilot mečem naravnost v koš; Žurnal pa se do naslednje sobote valja med neodprtimi kuvertami.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Gremo na morje

Ponedeljek, 27. julij 2009

Nikoli nisem razumel ljudi, ki cele dneve visijo na internetu, potem pa grejo na dopust in se za teden, dva, tri izklopijo in pri tem na družabnih omrežjih za nameček pred odhodom še razglašajo, kako se bodo v offline kameni dobi duhovno spočili in regenerirali za naprej. In da ne bo pomote: nimam v mislih brezveznikov, ki bi jim prijatelji na Facebooku pomenili več kot prijatelji v resničnem življenju, temveč ljudi, ki jim je internet delovno orodje in okolje!

Za primerjavo: ste že kdaj srečali človeka, ki bi doma kolikor-toliko redno bral dnevne časopise, potem pa bi se na počitnicah — seveda na Hrvaškem, kjer so slovenski časopisi izven teritorija edinole dostopni — na lepem odločil, da jih ne bo bral? In to samo zato, da bi se malo spočil?

Biti offline na Hrvaškem ni stvar principielne odločitve, temveč komoditete in varčnosti. Branje slovenskih časopisov pa je nasploh skregano z zdravo pametjo.

Razen v Istri, Kvarnerskem zalivu in Severni Dalmaciji na hrvaškem morju ni bilo nikoli mogoče kupiti slovenskih dnevnih časopisov še isti dan. Južna datumska meja je v tem smislu Zadar. Oziroma je vsaj bila — od letos pa ni več.

Časopisom ne gre več tako dobro, da bi razvajali bralce, in ker so jih nehali razvajati, jim seveda gre še slabše. Toda bodite pozorni na ekonomiko tega nazadovanja. Dolga leta so slovenski časopisi na Hrvaškem stali 9 kun. (Še več: vsa ta leta je bila cena v kunah navedena v glavi časopisa, na istem mestu kot cena v tolarjih ali evrih, natisnjena z enako velikimi črkami — kar je svetovni unikum, kot da so kune rezervna valuta za overseas distribucijo.) No, letos so jih podražili na 10 HRK. Dejstvo je, da nam evidentno slabši produkt — kar pozneje, da ne rečem nepravočasno dostavljen produkt, postan produkt, nedvomno je — poskušajo prodati po višji ceni kot prej.

Še hujša neumnost kot kupovati drage in postane informativne vsebine na papirju pa je v tujini — in še posebej na Hrvaškem — uporabljati internet. Odveč je poudarjati, da nisem eden izmed tistih, ki bi si radi na dopustu odpočili od interneta. Daleč od tega, da bi bil z njim zasvojen: internet sem samo smiselno in racionalno inkorporiral v svoj življenjski stil, zato ga nikoli ne občutim kot breme, ki bi ga moral za boljše počutje kdaj pa kdaj odložiti.

Res pa je, da mi ga na Hrvaškem še nikoli ni upelo inkorporirati v počitniški budžet. Zgodilo se mi je že, da sem za prenesene podatke plačal več, kot me je v istem času stala sama nastanitev. Poskusil sem že tudi s hrvaškim pledplačniškim sistemom, ki pa je tudi bil čisti rop in še tehnično pod kritiko. Moj rekordni mesečni račun za mobitel je znašal skoraj 600 evrov, pri čemer jih je najmanj 500 odpadlo na podatke — in pri tem je treba vedeti, prvič, da seveda nisem bil priklopljen cele dneve, niti ure in ure, in drugič, da je bil ta končni znesek že znižan za 60 odstotkov po zaslugi nekakšnega ugodnostnega deala med slovenskim in hrvaškim operaterjem! Si predstavljate? Zaračunali bi nam 1250 evrov po redni tarifi za normalno, racionalno, dvo- do tritedensko uporabo interneta, potem pa se nas usmilijo in nam zaračunajo samo 500?

Limitiranje tarif za klice in sporočila znotraj EU — in od 1. julija letos tudi tarif za prenos podatkov, čeprav le pri grosističnih zakupih med operaterji, kjer bomo uporabniki le komaj kaj profitirali — je popoln blažev žegen in odvračanje pozornosti od absurda, da morajo tujci v neki državi oziroma gostje v mobilnem omrežju plačati za katerokoli mobilno storitev precej več, kot jo plačujejo domačini. Po skoraj dveh desetletjih mobilne telefonije nas je že zdavnaj minila fascinacija, da lahko telefoniramo od koderkoli. Kljub temu pa še vedno sprejemamo kot nekaj normalnega, da moramo plačati več, če telefoniramo z Eiffelovega stolpa kot Slovenec ali Turek, kot pa nekdo, ki stanuje v XVI. pariškem okrožju. Če se komu to ne zdi čudno, naj pomisli, ali bi bil kot tuji turist pripravljen plačati vstopnico za taisti Eiffelov stolp po višji ceni kot Francoz.

Ubikvitetnost telefoniranja in sploh mobilnega sporočanja je že zdavnaj postala samoumevna, prav tako pa tudi internet — vključno z mobilnim. Res je sicer, da je tudi brezplačnih brezžičnih omrežij vedno več, vendar jih nikoli ne bo toliko, da nam iskanje hotspot lokacij ne bi predstavljalo določenega bremena v našem urniku. Sploh pa do nadaljnega ne moremo pričakovati, da bo zastonj internet v turističnih destinacijah dobrina v izobilju, ne da bi ga navzkrižno subvencionirali z drugimi drago plačljivimi storitvami — še posebej ne na Hrvaškem.

Ali me domači operater kot uporabnika mobilnega interneta v sosednji državi ne more zaščititi? Če velja v tujini recimo zdravstveno zavarovanje, če me lahko za skromno doplačilo pride šlepat AMZS, zakaj potem ne velja tudi internetna tarifa, ki se v domačem omrežju približuje ničli? Je to stvar političnih ali ekonomskih dogovorov? Sam vem le to, da bi s Hrvati takoj zamenjal Jorasa z njegovo bajto vred in še fliko zemlje pri Hotizi v zameno za tako rekoč zastonj internet.

Dnevnikov Objektiv, 25. 7. 2009

  • Share/Bookmark

Modna Sobota

Torek, 21. julij 2009

Poznam ljudi, ki iz principa ne kupujejo oblačil hugo boss, ker so prepričani – ali pa naj kar rečem, ker vedo? -, da od ne najnižje prodajne cene modnih izdelkov te blagovne znamke ostane sramotno malo za podplačane delavke tovarne Mura, ki so jih sešile. V glavnem pa smo ljudje oportunisti in temu primerno poljubno upoštevamo etične aspekte globalizirane ekonomije pri svojih potrošniških odločitvah.

Tudi jaz. Hugo Boss bi se mi lahko zameril že s tem, da je v tretjem rajhu šival uniforme za SS. Pa kaj? In kaj ima Hugo Boss sploh z Muro – razen da spretno eksploatira cenejšo, a dovolj sposobno delovno silo? Saj ni Hugo Boss kriv za propad Mure!

Tekstilna industrija je veliko bolj kot druge panoge odvisna ne le od ekonomskih pogojev, v katerih deluje, temveč tudi od kulturnega okolja oziroma življenjskega stila ljudi, ki predstavljajo njen vsaj primarni trg. Razlogi in razlage za katastrofalno stanje slovenske tekstilne (in usnjarske) industrije – z Muro in IUV kot vrhoma ledene gore -, ki jih ekonomisti in politiki tako rekoč stresajo iz rokava, najbrž držijo. Ampak koga to zanima? Mene že ne, kmalu brezposelne delavke pa še manj!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Homo-

Nedelja, 5. julij 2009

Homoseksualnost in njene družbene implikacije — predvsem splošna toleranca s strani heteroseksualcev, nenazadnje pa tudi pravice gejev in lezbijk do porok in drugih socialnih, ugodnostnih formalnosti ter seveda posvojevanja otrok istospolnih staršev — načenjajo vprašanja, o katerih se Slovenci prepirajo s posebnim veseljem in posebno vnemo. Še najraje in še najbolj fanatično pa to počnejo tisti, ki jih vse skupaj dejansko nič ne briga.

Za začetek: ne bi rad minimaliziral problemov, s katerimi se homoseksualci nedvomno soočajo — toda po drugi strani je dejstvo, da so za večinsko družbo, urejeno in delujočo po heteroseksualnih merilih in principih, njihovi problemi preprosto minorni. Naj preciziram.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Patrick Kabrio GT

Ponedeljek, 29. junij 2009

Prejšnji teden je bila v Objektivu objavljena izjava za neslavne anale slovenskih družbenopolitičnih bizarnosti: “Ne morete od države pričakovati, da bo vložila ogromne vsote v javni prevoz, ki se potem ne bo uporabljal. […] Gre za prekratke razdalje. […] Močno dvomim, da bi v Sloveniji lahko vozili […] hitri vlaki, ki bi nadomestili udobje, kot ga ponuja osebni avto.”

Na prvi pogled gre za tipično izjavo kateregakoli slehernika z vozniškim izpitom in osebnim avtom. Toda pazite! Izrekel je ni nihče drug kot minister za promet osebno!

Malo naprej v istem intervjuju pa je Patrick Vlačič nenadoma zelo pameten: “Sicer pa bi lahko v času svojega mandata preklical vse obnove, s tem odpravil zastoje in postal zelo priljubljen minister.” Ali z besedami njegove kolegice iz vlade: zastoji morajo biti, pa če mi rating pade na nulo!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Osnutek resnice

Torek, 23. junij 2009

V Sloveniji se preradi, prepogosto in preveč obsedeno ukvarjamo z drugo- in tretjerazrednimi temami. Tako nas recimo bolj zanimata (ali vsaj razvnemata) poimenovanje ulice po Titu in vprašanje, ali bi Golobič moral odstopiti, namesto da bi se osredotočili na zadeve, kakršne so gospodarska kriza in protikrizni ukrepi ― če niti ne omenjam odsotnosti razvojnih strategij in nacionalnih vizij in podobnih pametnij na pragmatičnem ali intelektualnem nivoju, pa tudi problemov, ki objektivno pestijo Slovenijo.

Bojim se, da drugače ne more biti. Vdor trivialnosti in senzacionalizma v javno sfero je neizogiben zaradi medijev in krize, ki jo doživljajo že sami po sebi, kaj šele kot posledico globalne. V Sloveniji je to tem bolj zaskrbljujoče že iz socialnih razlogov. Mi v bistvu ne rabimo eksplicitno trivialno pozicioniranih medijev ― čeprav jih imamo ―, saj kulturno okolje tudi deklarirano kvalitetne usmerja v senzacionalizem.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Feuilleton

Torek, 16. junij 2009

Najprej je bil francoski feuilleton, šele potem slovenski podlistek. A vrstni red ni bistven, bistven je podlistek. Podlistek? Že sama beseda priča o minulih časih, ko je bila intelektualna smetana — ki so jo eminentno sestavljali tudi ljudje iz medijev — ne le prosvetiteljska, temveč tudi jezikotvorna. Podlistek! Kateremu neznanemu junaku se je utrnila ideja, da s to besedo poimenuje paranovinarsko (esejistično, memoarsko, literarno, reportažno) besedilo, obenem žanr in rubriko, objavljano v nadaljevanjih v spodnjem delu časopisne strani?

Da je vse manj ljudi, ki bi obžalovali, da tisk skoraj ne objavlja več podlistkov, je zgolj domneva. Toda četudi ta drži, je gotovo še večji problem, da skoraj ni več nikogar, ki bi podlistke sploh pisal. (Celo Tadej Zupančič in jaz sva svojega prvega in doslej zadnjega napisala pred dvajsetimi leti!) Kakorkoli že, podlistki so nekak anahronizem: relikt konservativnih starih časov, ki po današnjih merilih veljajo za povožene v svoji elitistični odličnosti in kultiviranosti (beri: bralski dolgočasnosti) in — še huje! — izdajateljski nerentabilnosti. Pri tem pa je tudi verjetno, da bodo out of time tudi vsebinsko: tako kot podlistek Vlada Šlambergerja, ki ga objavlja Delo ob svoji petdesetletnici že nekaj tednov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

GG Top

Nedelja, 7. junij 2009

Zakaj se to dogaja vedno meni? Bil sem fan Vide Žabot, pa jo zasačijo, da prepisuje tuje tekste in jih prodaja kot svoje. Bil sem fan Mojce Mavec, pa jo zasačijo, da prepisuje tuje tekste in jih prodaja kot svoje. In zdaj še Gregor Golobič, ki se mi je vedno zdel eden redkih normalnih, pametnih, še preveč pametnih slovenskih politikov, pa ga zasačijo, da je lagal ali pa vsaj tajil! Najbrž je z mano nekaj narobe?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

45-gramski 16-slojni

Ponedeljek, 1. junij 2009

Bilo bi načelno, če bi vse strankarske brezplačnike ― tako eksplicitne kot perfidne, ki se skrivajo za navidez neodvisnim paraizdajteljem ― obravnavali enako: se pravi vsaj z nezaupanjem in z distanco, če že ne s prezirom. Vendar je to težko, saj pri nekaterih ne moremo spregledati profesionalnega nivoja in tehtnosti vsebine. Takšen je zlasti občasnik Zares, “državljanski časopis za nove ideje”, ki ga pred temi ali onimi volitvami dobimo v nabiralnik. Če nič drugega, se temu vidi, da ga izdelujejo ljudje, ki imajo nekaj pojma o zadevah, in ne izgleda kot 45-gramski 16-slojni toaletni papir. Nenazadnje pa se lahko zgodi, kot v zadnji številki pred evropskimi volitvami, da Slavoj Žižek objavi kak epohalen tekst.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Histoire à la carte

Nedelja, 17. maj 2009

Obeleževanje dvestoletnice ustanovitve Ilirskih provinc me spominja na marketinško akcijo “le beaujolais nouveau est arrivé”. Samo Francozi ― no, Georges Duboeuf, kralj božoja ― so sposobni napumpati prodajo kislice (v primerjavi s katero je še cviček vinarska mojstrovina) do te mere, da je tretji četrtek v novembru v dobrih dveh desetletjih postal skoraj epohalnejši dogodek kot sam St. Patrick’s Day, ki je bil tradicionalni irski praznik že pred zapovedano globalnim nalivanjem z guinnessom.

To z Ilirskimi provincami je nekaj podobnega, le da ciljna skupina sama targetira tržnika. Recimo, da je možno, da je testo nekomu bolj všeč od peciva (kot se je izrazil vinski kritik) ― ni pa zelo okusno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pobožne želje

Ponedeljek, 11. maj 2009

V sredo ponoči sem na TVS gledal eno tistih klasično duhamornih Omizij o kulturi, ki si je za iztočnico vzelo absurdno ambiciozno zamisel, ali bi bilo nemara dobro ukiniti Ministrstvo za kulturo. To da večino sredstev porabi za plače zaposlenih in elektriko, namesto da bi produciralo vsebine. Med raztresenim poslušanjem govorcev izza zaslona laptopa pa me je prešinila genialna ideja. Domislil sem se, kako brez škode za program in gledalce, pa tudi za vse druge, vključno z zaposlenimi in politiki, prenoviti RTV Slovenija. Obstoječe oddelke, enote, uredništva, službe bi postopoma ukinjali, istočasno in paralelno pa bi vzpostavljali nove, zasnovane na boljših organizacijskih, finančnih, profesionalnih, produkcijskih, novinarskih in kulturnih standardih. Tako bi v letu ali dveh zrasel nov javni zavod.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Cessez-faire

Nedelja, 3. maj 2009

Sam pri sebi ne verjamem, da bo stranka Zares uresničila grožnjo in izstopila iz vlade, če bo NLB (ob podpori drugih koalicijskih strank) reprogramirala kredit Infond Holdingu (IFFR)― vendar si želim, da bi jo. Enkrat za spremembo bi res rad dočakal od slovenskega politika ali celo cele stranke, da res naredi tisto, kar reče in kar bi lahko cenili kot pravo potezo, ne pa da se sprijazni s kompromisom, ki bi samo ohranil status quo pometanja smeti pod preprogo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Peter Božič, ljubičice bijela

Ponedeljek, 27. april 2009

Največja bizarnost, ki jo je Peter Božič ― mestni svetnik MOL na Listi Zorana Jankovića, pobudnik poimenovanja neke ljubljanske mestne vpadnice (ki je še ni) Avenija maršala Tita in predsednik komisije MOL za poimenovanja ulic ― izustil v intervjuju v zadnjem Nedeljskem, je tale: “Piramida [kot metafora preteklosti; op. M.C.] kajpak meče senco. To so povojni poboji, Goli otok, zatiranje kmetov in še kaj bi se našlo. Večja je [sic!] piramida, večja je senca. Toda zato je menda ne bomo kar podrli!?”

Kot argument za (ponovno) poimenovanje ulice po Titu je to približno enako prepričljivo, kot če bi rekli, da Avenija maršala Tita bo in pika, ker se je tako odločil Peter Božič. Ampak saj so nam vendar postregli z raziskavami! Te kažejo, da se približno dve tretjini Ljubljančanov strinja s predlogom. Resda je on tisti, ki je to formalno predlagal ― vendar je tudi jasno, da je Peter Božič le antena za neumne ideje, ki so v zraku.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Generali v pokoju

Torek, 21. april 2009

Skoraj štirideset let sem mlajši od dr. Franceta Bučarja, pa sem že zdaj skoraj tak siten star nergač kot on. Zato do njega ne smem biti zelo kritičen. V njem bi rad videl modreca, ki je bil pred dvajsetimi, petnajstimi leti vedno zraven pri državniških zadevah in pri tem tudi vedno prav ravnal. Vendar tega ne morem brez rezerve. Moti me njegova vzvišena poza človeka, ki ― čeprav z razlogom ― avtoritativno, a vse preveč lahkotno sesuva razmere, ki jih je sam soustvarjal. Kot da bi gledal Vidmarja, le da govori hitreje in bolj nepremišljeno.

Bučarjevi novi knjigi ne moremo očitati prav nepremišljenosti, niti je primerjati recimo z Ruplovimi literarno-političnimi liturgijami. Je pa res, da “Slovenci in prihodnost” ni nič drugega kot še eden teh tipično modrovalskih in ne preveč berljivih prispevkov osrednjih osamosvojiteljskih figur, ki poskušajo intelektualno osmisliti to, kar s(m)o v letih 1990/91 storili in dosegli, in retrospektivno razložiti, kaj je šlo narobe.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Bizarnosti

Torek, 14. april 2009

Teme, ki bi se jih bilo vredno lotiti v kolumni, se včasih kar prehitevajo in izpodrivajo. Čez teden se nabere toliko pomembnih ali zgovornih stvari, o katerih bi rad kaj povedal, da moram kot kolumnist paziti tudi na to, da ne bi pošiljal neprimernih signalov že s tem, da o nečem ne pišem. Takih tem je ne le vedno več, temveč so tudi vedno bolj neverjetne. Je to to, čemur rečemo negotovi, burni, zmedeni časi? Ali pa živimo v družbi, ki se pravil drži samo poljubno? Je tranzicija zares izbruhnila šele zdaj, ko smo že mislili, da je je (skoraj) konec?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kripto in neo

Ponedeljek, 6. april 2009

V teh težkih in zmedenih časih je spet aktualna — ne pa tudi zaželena — debata ali bog ne daj celo dilema med levičarstvom in desničarstvom. A ker ta trenutek niso v ospredju politični pretresi, temveč ekonomski, je bolje govoriti o dihotomiji med levičarji in liberalci v globalnem pomenu te besede — ali morda kratko-malo med socialisti ali celo komunisti (kripto-, neo-) na eni strani in kapitalisti na drugi.

Prejšnji petek sem bral Večer in se spraševal, ali morda Vesna Vuk Godina živi na Marsu. V kolumni je namreč zapisala, da so v času recesije levičarji lahko “spet vidni” — a ne v Sloveniji, kjer šele “sramežljivo gomazijo” iz svojih lukenj, kamor so se poskrili. Tega ne razumem. Kako ne vidi, da so kvečjemu desničarji tisti, ki so se poskrili, medtem ko se levičarji povsem nesramežljivo in dominantno sončijo na medijskih plažah? Le tu in tam se pojavi kak fanatičen desničar — fanatičen ne iz prepričanja, temveč zato, ker si sploh upa iz svoje luknje —, pa ga nasprotujoča opcija brž orkestrirano (čeprav kakofonično) naskoči. Kako mu ni nerodno? Ali ni levičarstvo samoumevno?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kaj je normalno

Torek, 31. marec 2009

Ko je Bojan Šrot odstopil s položaja predsednika SLS z obrazložitvijo, da ne more voditi stranke, ker ne živi in ne dela v Ljubljani, je povedal nekaj podobnega kot njegov strankarski in županski kolega Franc Kangler v zvezi z mariborsko univerziado: ne le Mariborčani, tudi Celjani so drugorazredni državljani. Še več! Iz tega je možno sklepati, da je vsa Štajerska nekakšna drugorazredna Slovenija in da je SLS — z malo zdrave hudobije — v resnici drugorazredna stranka!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Iz roda v rod

Nedelja, 15. marec 2009

Podpiram poziv SDS mestnim in občinskim svetnikom po vsej Sloveniji, naj preimenujejo ulice in trge, ki še nosijo Titovo ime, in umaknejo maršalove kipe. Mislim, da sta jugonostalgija in kult Tita bizarnost, kakršna se je lahko razpasla le v tranzicijskih državah, obenem pa znamenje izjemne politične neozaveščenosti, da ne rečem kar nepismenosti. Obžalovanje dobrih, starih časov ter spontano, četudi folklorno negovanje Titovega lika in dela — ali vsaj toleriranje z njim povezanih simbolov — je samo dokaz, da se ljudje ne zavedajo, v kakšnem sistemu so živeli prej in v kakšnem živijo zdaj.

Da se ga mnogi še danes spominjajo z naklonjenostjo, je verjetno zadnja, posthumna perfidnost diktatorja s človeško masko. Kdo bi si mislil, da ga bodo indoktrinirani pionirčki iz petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih imeli radi še globoko v svoja zrela leta!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Stvar želodca

Ponedeljek, 9. marec 2009

Medijska fraza tedna je “vidno pretreseni” — označuje pa psihično stanje tistih, ki so si po službeni dolžnosti ogledali odkrite posmrtne ostanke brezpravno pobitih maja ali junija 1945 v rudniškem rovu sv. Barbare pri Laškem. Kot še marsikatera medijska fraza je tudi ta tavtološka: kakšen pa naj bo človek, ki je pravkar videl nekaj stotin okostnjakov, nametanih na kup, če ne “vidno pretresen”?

Toda kot v vsaki obrabljeni frazi je tudi v tej zrno resnice. In kot v vsaki resnici je tudi v tej ščepec ironije.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark