14. pismo, Marko Bernardi: Hommage a Vicky Leandros (22. 5.)
Nedelja, 28. maj 2006Draga Bernarda,
seveda gledam Evrovizijo! Redno in pozorno. Nikoli ne bi zamudil tega glasbenega evrokiča. Vedno sem jo gledal. Nisem tak orto fan, da bi vedel na pamet letnice, kdaj je kdo zmagal, ampak Evrovizijo pomnim od časov Sandy Show in Abbe in Vicky Leandros pa do Pepel in kri in Daniela in Tota Cotugna. No, z Evrovizijo sem bil mogoče malo skregan v osemdesetih, ker sem bil takrat prehud intelektualni zadrtež.
Lahko ti podarim samo ljubezen je v glasbenem smislu definitivno najboljši komad, s katerim je Slovenija kdajkoli tekmovala na Evroviziji. Ta komad je epohalen hit že sam po sebi, ne da bi ga pri tem kompromitirala skladnost z evrovizijskim okusom. Imam namreč teorijo, da so slovenski glasbeni mojstri takrat zagrešili hudo napako, ko so na Evrosong poslali travestite, ki so igrali na humoristično karto nekompatibilnosti svojega moškega videza z ženskim nastopaštvom. Sestre so bile takrat konceptualen štos, ki pa žal ni vžgal, ker je bil preveč slovenski. Sestre so bile ta tofovski ali če hočete agropop humor, češ, vsak dedec se lahko preobleče v babo, in pri tem je še veliko bolje, če je špičast in oglat, saj v svoji nezaobljenosti izpade še bolj smešen. Pomota. To se je zdelo zabavno intelektualcem (v narekovajih) na slovenski glasbeni sceni in subkultivirani mladini na alter sceni in nikomur drugemu. Leta 2002 Evrovizija še ni bila zrela za take provokacije, kakršno so letos uprizorili Finci. Še več. Letošnja finska provokacija je bila bolj radikalna od takratne slovenske, obenem pa tudi veliko bolj benigna, saj je bila brezspolna in tudi nasploh v mejah korektnosti. A kakorkoli, njihovo sporočilo je bilo naslednje: ta vaš evro-cigu-migu je sranje, poslušajte tole!
Finci so letos genialno zaslutili — morda iz obupa nad svojimi neuspehi na Evrosongu (še veliko hujšimi od slovenskih) —, da je prišel čas za nekaj drugačnega. Ali ste vedeli, da je na nacionalnem predizboru za Evrosong na televotingu za Lorde glasovalo kar 42 odstotkov Fincev? Kaj takega je v Sloveniji nepredstavljivo. Če bi se nek naš bend slučajno spomnil česa tako odštekanega — odštekanega za Evrovizijo, da ne bo pomote —, bi dobil na televotingu odstotek ali dva glasov. In če bi ga že sforsirala kakšna žirija (če bi zadeve tako potekale), potem samega Evrosonga izvajalci ne bi dočakali, ker bi jih Nuša Derenda, Karmen Stavec, Saša Lendero in ostala artistično-producentsko-estradno-medijsko-založbena zalega, ki drži v rokah slovenski pop, dala pravočasno ubiti. Vidite, v tem je razlika med Finci in Slovenci: ne pride nam na misel s tako provokacijo nastopati na Evrosongu, ker nas za kaj tako odštekanega nikoli niso senzibilizirali režiserji kot Aki Kaurismäki ali bendi kot Apocalyptica ali Leningrad Cowboys. Predvsem pa Evrovizijo preveč resno jemljemo. Neuspehi na Evroviziji so za večino Slovencev porazi takih dimenzij, da po kao usodnosti prekašajo večino športnih neuspehov ali celo politične — recimo španski kompromis ali prvotno zavrnitev sprejema v Nato. Vse to pa zato, ker so prepričani, da nas bo svet imel rad, če bomo znali lepo peti.
Samo da se ne bo kak glasbeno nepismen Slovenec prihodnje leto spomnil, da bi morda tudi mi poskusili z reciklažo kvaziprovokativnega heavy-metal popa in na Emo prijavil Čuke, preoblečene v Black Sabbath, ki bi izvajali komad od Laibachov.
Še nekaj besed o evrovizijski kuhinji. Po moji teoriji so ti očitki bolj iz trte izviti. Ker če pogledamo, katere države si vzajemno podeljujejo največ točk, potem vidimo, da so to naveze kot Anglija—Škotska, Nemčija—Avstrija—Švica, Italija—Francija, države Beneluksa, skandinavske države (zdaj že s pribaltskimi vred), države bivše Jugoslavije in države bivše Sovjetske zveze (plus nekatere očitne gastarbajterske naveze kot Nemčija—Turčija in podobno). Po mojem tu ne gre toliko za politične simpatije, temveč bolj za kulturne sinergije oziroma za konvergenčnost glasbenih okusov. Trdite, da so ex-CCCP države glasovale za ruskega mačota — meni se je zdel brez jajc, podobno kot Omar Naber ali Anže Déja-Viden — zato, ker potrebujejo plin od Rossije matjuške. Nonsens. Te države so z bivšo matico vred indoktrinirane s specifičnim glasbenim okusom. Grem celo stavit, da tako kot v državah bivše Jugoslavije tudi v tistih območjih obstaja kulturna, konkretno glasbena nostalgija za dobrimi starimi časi, ko jih je družila vsaj glasba. Ljudem sede v uho ista glasba. To je vse. To je še tem bolj neizpodbitno zdaj, ko gledalci in poslušalci neobremenjeno glasujejo po televotingu.
Odkar se Evrovizije udeležujejo nove samostojne države z Balkana in iz Vzhodne Evrope, je ta redni letni cirkus postal veliko bolj zanimiv. Politične konotacije je Evrovizija imela že od nekdaj, toda zdaj ima tudi sociološke. Ukrajinske, slovenske, makedonske, srbske, hrvaške, armenske, bolgarske in podobne izvajalce gledam z mešanico posmeha in žalosti: na čelu z Ruslano in Joksimovićem — pa vse do slovenskih golobradcev se mi zdijo obenem ganljivo prizadevni, da bi izpadli moderni in westernizirani, po drugi strani pa tudi smešno bedni v prikrivanju svoje zaostale kulturne provenience. S Slovenijo vred so to države, kjer je bila pop glasba vedno kulturni izhod v sili, če že ne nuja, ne pa znamenje blaziranega uporništva kot na Zahodu. Balkanski pop oziroma tako imenovani jugo-rock sem od Bijelo dugme naprej — torej od štirinajstega leta — vedno in iskreno preziral. Ni mi žal niti za en sam komad, ki sem ga namenoma preslišal. To je bila glasba, ki na drugi strani železne zavese ni imela niti za ščepec šans. In tako je še danes. Poglejte samo hrvaško-slovensko boginjo Severino, kako je hotela biti z Bregovićevo pomočjo izvirna — in je zaradi mene morda celo res bila —, pa je nazadnje obtičala globoko v evropskem povprečju.
Je pa res, da je bil Hari Mata Hari tako dober, da sem v nasprotju s svojimi prepričanji in navadami zanj glasoval. Res. Čeprav se mi tudi bosanski šlagerji zdijo tako neposlušljivi, da resno razmišljam, da bi se odpovedal sicer dobrim čevapčičem v Harambaši, ker mi v ušesa vedno nabijajo Kemala Montena v stilu “prokleti bili svatovi / što ste me rano budili”.
Kako je mogoče, da je najinega dopisovanja kar naenkrat konec? In to s tako trivialno temo, kot je Evrovizija?
Da ne bom preveč patetičen: the pleasure was all mine.
Vaš Marko