Za narodov blogor

Draga Bernarda,

seveda gledam Evrovizijo! Redno in pozorno. Nikoli ne bi zamudil tega glasbenega evrokiča. Vedno sem jo gledal. Nisem tak orto fan, da bi vedel na pamet letnice, kdaj je kdo zmagal, ampak Evrovizijo pomnim od časov Sandy Show in Abbe in Vicky Leandros pa do Pepel in kri in Daniela in Tota Cotugna. No, z Evrovizijo sem bil mogoče malo skregan v osemdesetih, ker sem bil takrat prehud intelektualni zadrtež.

Lahko ti podarim samo ljubezen je v glasbenem smislu definitivno najboljši komad, s katerim je Slovenija kdajkoli tekmovala na Evroviziji. Ta komad je epohalen hit že sam po sebi, ne da bi ga pri tem kompromitirala skladnost z evrovizijskim okusom. Imam namreč teorijo, da so slovenski glasbeni mojstri takrat zagrešili hudo napako, ko so na Evrosong poslali travestite, ki so igrali na humoristično karto nekompatibilnosti svojega moškega videza z ženskim nastopaštvom. Sestre so bile takrat konceptualen štos, ki pa žal ni vžgal, ker je bil preveč slovenski. Sestre so bile ta tofovski ali če hočete agropop humor, češ, vsak dedec se lahko preobleče v babo, in pri tem je še veliko bolje, če je špičast in oglat, saj v svoji nezaobljenosti izpade še bolj smešen. Pomota. To se je zdelo zabavno intelektualcem (v narekovajih) na slovenski glasbeni sceni in subkultivirani mladini na alter sceni in nikomur drugemu. Leta 2002 Evrovizija še ni bila zrela za take provokacije, kakršno so letos uprizorili Finci. Še več. Letošnja finska provokacija je bila bolj radikalna od takratne slovenske, obenem pa tudi veliko bolj benigna, saj je bila brezspolna in tudi nasploh v mejah korektnosti. A kakorkoli, njihovo sporočilo je bilo naslednje: ta vaš evro-cigu-migu je sranje, poslušajte tole!

Finci so letos genialno zaslutili — morda iz obupa nad svojimi neuspehi na Evrosongu (še veliko hujšimi od slovenskih) —, da je prišel čas za nekaj drugačnega. Ali ste vedeli, da je na nacionalnem predizboru za Evrosong na televotingu za Lorde glasovalo kar 42 odstotkov Fincev? Kaj takega je v Sloveniji nepredstavljivo. Če bi se nek naš bend slučajno spomnil česa tako odštekanega — odštekanega za Evrovizijo, da ne bo pomote —, bi dobil na televotingu odstotek ali dva glasov. In če bi ga že sforsirala kakšna žirija (če bi zadeve tako potekale), potem samega Evrosonga izvajalci ne bi dočakali, ker bi jih Nuša Derenda, Karmen Stavec, Saša Lendero in ostala artistično-producentsko-estradno-medijsko-založbena zalega, ki drži v rokah slovenski pop, dala pravočasno ubiti. Vidite, v tem je razlika med Finci in Slovenci: ne pride nam na misel s tako provokacijo nastopati na Evrosongu, ker nas za kaj tako odštekanega nikoli niso senzibilizirali režiserji kot Aki Kaurismäki ali bendi kot Apocalyptica ali Leningrad Cowboys. Predvsem pa Evrovizijo preveč resno jemljemo. Neuspehi na Evroviziji so za večino Slovencev porazi takih dimenzij, da po kao usodnosti prekašajo večino športnih neuspehov ali celo politične — recimo španski kompromis ali prvotno zavrnitev sprejema v Nato. Vse to pa zato, ker so prepričani, da nas bo svet imel rad, če bomo znali lepo peti.

Samo da se ne bo kak glasbeno nepismen Slovenec prihodnje leto spomnil, da bi morda tudi mi poskusili z reciklažo kvaziprovokativnega heavy-metal popa in na Emo prijavil Čuke, preoblečene v Black Sabbath, ki bi izvajali komad od Laibachov.

Še nekaj besed o evrovizijski kuhinji. Po moji teoriji so ti očitki bolj iz trte izviti. Ker če pogledamo, katere države si vzajemno podeljujejo največ točk, potem vidimo, da so to naveze kot Anglija—Škotska, Nemčija—Avstrija—Švica, Italija—Francija, države Beneluksa, skandinavske države (zdaj že s pribaltskimi vred), države bivše Jugoslavije in države bivše Sovjetske zveze (plus nekatere očitne gastarbajterske naveze kot Nemčija—Turčija in podobno). Po mojem tu ne gre toliko za politične simpatije, temveč bolj za kulturne sinergije oziroma za konvergenčnost glasbenih okusov. Trdite, da so ex-CCCP države glasovale za ruskega mačota — meni se je zdel brez jajc, podobno kot Omar Naber ali Anže Déja-Viden — zato, ker potrebujejo plin od Rossije matjuške. Nonsens. Te države so z bivšo matico vred indoktrinirane s specifičnim glasbenim okusom. Grem celo stavit, da tako kot v državah bivše Jugoslavije tudi v tistih območjih obstaja kulturna, konkretno glasbena nostalgija za dobrimi starimi časi, ko jih je družila vsaj glasba. Ljudem sede v uho ista glasba. To je vse. To je še tem bolj neizpodbitno zdaj, ko gledalci in poslušalci neobremenjeno glasujejo po televotingu.

Odkar se Evrovizije udeležujejo nove samostojne države z Balkana in iz Vzhodne Evrope, je ta redni letni cirkus postal veliko bolj zanimiv. Politične konotacije je Evrovizija imela že od nekdaj, toda zdaj ima tudi sociološke. Ukrajinske, slovenske, makedonske, srbske, hrvaške, armenske, bolgarske in podobne izvajalce gledam z mešanico posmeha in žalosti: na čelu z Ruslano in Joksimovićem — pa vse do slovenskih golobradcev se mi zdijo obenem ganljivo prizadevni, da bi izpadli moderni in westernizirani, po drugi strani pa tudi smešno bedni v prikrivanju svoje zaostale kulturne provenience. S Slovenijo vred so to države, kjer je bila pop glasba vedno kulturni izhod v sili, če že ne nuja, ne pa znamenje blaziranega uporništva kot na Zahodu. Balkanski pop oziroma tako imenovani jugo-rock sem od Bijelo dugme naprej — torej od štirinajstega leta — vedno in iskreno preziral. Ni mi žal niti za en sam komad, ki sem ga namenoma preslišal. To je bila glasba, ki na drugi strani železne zavese ni imela niti za ščepec šans. In tako je še danes. Poglejte samo hrvaško-slovensko boginjo Severino, kako je hotela biti z Bregovićevo pomočjo izvirna — in je zaradi mene morda celo res bila —, pa je nazadnje obtičala globoko v evropskem povprečju.

Je pa res, da je bil Hari Mata Hari tako dober, da sem v nasprotju s svojimi prepričanji in navadami zanj glasoval. Res. Čeprav se mi tudi bosanski šlagerji zdijo tako neposlušljivi, da resno razmišljam, da bi se odpovedal sicer dobrim čevapčičem v Harambaši, ker mi v ušesa vedno nabijajo Kemala Montena v stilu “prokleti bili svatovi / što ste me rano budili”.

Kako je mogoče, da je najinega dopisovanja kar naenkrat konec? In to s tako trivialno temo, kot je Evrovizija?

Da ne bom preveč patetičen: the pleasure was all mine.

Vaš Marko

Dragi Marko,

ha-ha, očitno sva jo vmes oba malce mahnila na lepše, vsak tja, kjer mu okolje in stanje duha najbolj pritiče. Vi na na Azurno obalo, res šik, res skladno z vami. Jaz pa med bolj čudne tiče, daleč na vzhod, duhat prihodnjost, ki je k nam ne bo. Smo prekladasti in preštorasti. In preveč pojémo. Da nafutraš enega povprečnega Slovenca (ali Bavarca), je treba dati na krožnik hudiča in pol. Da nafutraš enega povprečnega Singapurca ali Indonezijca, pa sta dovolj dve pesti riža na dan. Res ima ob tem takle zajček le trideset ali največ štirideset kil in konfekcijsko številko XX small, ampak to so same ljube prednosti, saj pri tem funkcionira kot mašinca. Se ne pritožuje, uren je in spreten in racionalen pri delu, ogromno postori, pa še misliti se mu ljubi — v smislu, kako neki bi jaz tole morda izboljšal ali spremenil?

Spomnite se na uboge neandrtalce. Tako dobro jim je že kazalo, sami fejst fantje, potem pa nenadoma pif, in so izginili iz zgodovine. Kaj se je ubogim starim fantom žalostnega primerilo? Natanko to, kar se bo Bavarcem in Slovencem. Postali so nekonkurenčni in evolucija jih je zradirala.

Sicer pa nisem šla potrjevat tega spoznanja, ki ima pri meni zdaj že brado. Šla sem malo na obisk k ribam, kar tudi ni kaj novega. Daleč najbolj fascinantno doživetje je bilo kratko srečanje s Tajvanom.

Spoznala sem, da sem tu bolj na Kitajskem kot na Kitajskem. Ne le, da imajo tudi tu same Kitajce. Imajo tudi vso najžlahtnejšo kulturno zgodovino, ki je na Kitajskem praktično ni več. Malo zato, ker je kulturna revolucija v šestdesetih letih tam uničila praktično vse, kar je kakorkoli dišalo po zgodovini in buržoaziji, tu pa so zgodovino skrbno vzdrževali. In še dosti bolj zato, ker je Čangkajšek, ki se je moral leta 1949 pred Maom umakniti iz Pekinga na varno na Tajvan, pokradel vso večtisočletno kitajsko kulturo, umetnost in zgodovino. Zdaj je vsa ta neprecenljiva zgodovina na Tajvanu. Hej, Marko, kakšni muzeji so to! Kakšni nori eksponati. Tega v življenju ne smete zamuditi.

In še eno frapantno presenečenje. Popolna jezikovna osamljenost. Tam tako rekoč nihče ne zna angleško. Komunikacija je enaka ničli. Ko sem si šla ogledat najznamenitejše stare taoistične templje na jug otoka, v Tajnan — na Kitajskem, če izvzamemo Prepovedano mesto, tega sploh ni mogoče videti —, sem imela po žepih vse polno listkov s kitajskimi pismenkami, ki so mi jih načečkali na hotelski recepciji. Prvi listek: “Kako se prosim pride do Konfucijevega templja?” Drugi: “Po kateri poti naj grem do ostankov trdnjave Čikan?” Tretji: “Kako pridem do Nebeškega oltarja?” Četrti: “Mi pokažete pot do templja Matsu?” In tako naprej.

Zmanjkal mi je en sam, zadnji listek, na katerega žal nisem pomislila: “Kako se prosim vrnem na železniško postajo?” Tega ključno usodnega listka s kitajskimi pismenkami v mojih žepih ni bilo. In zdaj samo poskusite z mimiko opisati pojem železniške postaje!

Zelo podobno je, če v Tajpeju sprašuješ, kje je mogoče kupiti znamko za razglednico. Tudi če jim pri tem razglednico moliš pod nos in rišeš znamko tam, kjer mora biti, te le začudeno gledajo in zmajujejo z glavami. In je Polona Vetrih ostala brez razglednice s fotografijo Čangkajškove žene, popolnoma neverjetne babnice, ki ji angleška Maggie ne seže do kolen in o kateri bi se lahko naredila krasna monodrama. No, ni ostala čisto brez, razglednico bo dobila iz Ljubljane.

Vrnitev domov pa je vsakič enaka. Začne se, ko zlezeš pod streho Adrijinega letala in stevardesi pri vhodu šepneš, da ji pokloniš pol leta življenja za današnje Delo ali Dnevnik. Stevardesa s tvojim življenjem sicer nima kaj početi in ji dol visi, a je skoraj praviloma prizadevna in iz kakšne luknje izbeza zaželeno. Potem sedeš, se pripneš in odpreš prvo stran.

In si nemudoma spet v domovini, ne glede na to, kje Adrijino letalo ta trenutek stoji.

To pot sem na letalskem sedežu najprej poiskala Delov impresum. Da, da. Dogajalo se je. Novi urednik Delove notranje politike je medtem, ko sem bila zdoma, postal Ivan Puc. Ker prebiram Mag, ga dobro poznam. Pomislila sem, da bosta z Janšičem najbrž usklajen par.

Potem pa se je bilo treba nujno posvetiti poročilom o pripravah na Evrovizijo, ki smo jo medtem tudi že preživeli. Ne vem, ali vam takšne reči niso pod častjo. Jaz jih gledam, ker me zanimajo vsi fenomeni.

Ponavadi zmaga pesem, ki ni moja favoritka. Sem pa letos zadovoljna. Finci so imeli sijajno rokovsko pesem in so bili veliki srčki. Ne vem zakaj so me spominjali na pujska Babe. Jaz sem nora na dobre štose in imam neko srečno značajsko lastnost: kar velik smisel za črni humor. Ker v tem pogledu z rojaki nisem prav posebej kompatibilna, je moj smisel za črni humor v glavnem na stendbaju.

Dolgo je že kazalo, da bodo nepričakovano zmagali Rusi. Saj ne, da bi bila njihova pesem slaba in poba je bil mačo. Problem, in to očitno vse večji in večji, so na Evroviziji dobrososedski odnosi. Iz Rusije se je rodilo že nič koliko novih držav. Vsem je Rusija matjuška. In vse potrebujejo plin iz Moskve. Torej dajo vse po dvanajst točk matjuški. Še ena nova država ali dve, in Rusija bo instantna zmagovalka.

Nosu pa pri tem seveda ne bomo vihali, ker se na Balkanu dogaja podobno. Najprej smo koeksistirali. Potem smo se poklali do Rdečega morja krvi. Zdaj smo pa frendi. In to kakšni! Saj ste videli, kako smo si med sabo talali največ vredne točke. Celo Mojca Mavec, sicer moja najljubša na TV Slovenija, je bila vsa iz sebe od sreče, če so dvanajst točk dobili “naši” Bosanci. In tega niti ni skrivala.

Pri Bosnia & Herzegovina pa mi ni bila najbolj všeč pesem, temveč satansko dobra postavitev oziroma režija. Njihov performans je bil morda najbolj sofisticiran in inteligenten od vseh v Atenah in dragi moj, to je pod črto najbrž vredno vsaj toliko kot dobra melodija.

In tako, dragi Marko, je tele zgodbe med nama konec in jaz precej trdno upam, da tole ni zadnja zgodba med nama, ker sem v njej precej uživala. Navzven sem na koncu trdna in hladnokrvna, potihoma pa že padam v sentiment.

Vaša še kar naprej vdana

Bernarda

PS: Visoko strokovne nasvete je sicer treba zaračunavati. Vam ga bom dala zastonj, ko nama bo prvič spet uspelo sesti na čaj v slaščičarno Maksimarket. Zadevala bo vaše navdušenje nad Paris Matchem, ki ga je mogoče krasno preplesti z vašimi načrti za nov časopis. A poslovnih skrivnosti ne bova razglašala javnosti, ne?

Draga Bernarda,

pogrešal sem že najina pisma! Očitno je pri epistolah tako kot pri kolumnah in drugih tekstih: treba jih je pisati kar naprej in v pravilnih časovnih presledkih. Dejstvo, da mi ni bilo treba pisati za četrtek, 27. aprila, ko je bil praznik, mi je čisto sesulo bioritem. Nisem vajen, da mi kolumna odpade. V Sobotni prilogi, ki vedno izide dan, dva prej, če je sobota praznik, mi ni nikoli. Mogoče kdaj v Financah, kjer so kolumne izhajale ob torkih in petkih. Zaradi bolezni pa sploh nikoli.

In če sem že pri tem, naj priznam, da sem eno kolumno (od kakšnih tisoč) napisal pijan. Ne spomnim se več, katera je to bila, spomnim pa se, da ni bilo z njo nič narobe — razen da je pisanje dlje trajalo, ker sem falil tipke in delal ful tipkarskih napak. To je bilo v starih časih, ko sem kolumne še pisal ob popoldnevih. Kakšnih pet, šest pa sem jih napisal z mačkom. To je veliko huje kot pisati pijan. Večer pred pisanjem sem zato v dosledni karanteni. No, nekajkrat sem se le spozabil.

Med vašim tropskim tavhanjem daleč od ponorelega sveta se je zgodila tudi zadnja številka Sobotne priloge Dela pod Ervinom Hladnikom Milharčičem. Gotovo vam bodo razlagali o konfliktih, kolobocijah in incidentih, ki so se dogajali tistega petka pred izidom v uredništvu Sobotne in v Delovem desku, zato o tem ne bi razpredal. Kot nekdanji kolumnist Sobotne priloge pa naj le nekaj pripomnim.

Vse to je že zdavnaj za mano, zato nisem sentimentalen — čisto vseeno pa mi tudi ni. No, hočem reči, da mi ni všeč, da je Ervin v tistem svojem skenslanem poslovilnem tekstu prikazal zadeve tako, kot da Sobotna priloga pred njegovim urednikovanjem sploh ni obstajala in da tudi po njem ne bo več. Našteti samo tistih 360 novinarjev in avtorjev, ki so pisali izključno v obdobju, ko je bil urednik on, je tendenciozno. Nisem zamerljiv, vendar se čutim užaljenega. Sobotno prilogo sem dolgo soustvarjal tudi sam — veliko dlje kot EHM —, zato se mi zdi mimo, da mene in še marsikoga od prej ni omenil.

Te dni, ko gledam sicer izvrstno zrežirano, a vsebinsko desperatno zlagano reklamo za Delo z izvrstnim Tribušonom v glavni vlogi, mi hodi po glavi naslednje. Saj se še spomnite serije spotov za Delo, v katerih smo nastopali Meršol, Ervin, Mojca Drčar in jaz? To se je vrtelo leta 1998. Pa nas poglejte danes, kam vse smo se — ali so nas — raztepli!

In kar je najbolj ironično, to novo reklamo s Tribušonom je zrežiral isti človek kot tisto staro reklamo z mano.

Zelo me veseli, da ste omenili Branka Grimsa oziroma svojo tiho željo, da bi ga zastrupili. Tudi jaz ga ne bi ravno fental. Ne vem pa, zakaj bi ga obsodili na samo tri dni straniščne školjke. Jaz bi bil bolj radikalen. Kadar zagledam Grimsa na ekranu, mu postane žal, da moramo biti kolumnisti korektni — če smo že neusmiljeno direktni — vsaj v tem smislu, da moramo operirati z argumenti in biti zadržani v okvirih lepega vedenja, ko opisujemo, kaj si o nekom mislimo. Grimsa bi jaz sesuval kar tako, kar tja v tri dni, ker mi preprosto gre na živce (milo rečeno). Tako kot sem že zadnjič omenil, da mi je Zver simpatičen, mi je Grims grozen. Organsko in nagonsko. A ker nimam drugih argumentov — niti se mi jih ne ljubi iskati —, sem raje tiho. Z idejo, da bi ga zagiftali, ste si vi to znali elegantno privoščiti.

A naj se vrnem k rumenemu tisku. Zadnjič sem v salonu hotela Villa Nina v Juan-les-Pinsu — kjer je bil moj bazni tabor za pohajkovanje po Azurni obali — morda sploh prvič vzel v roke (in potem tudi podrobno prebral) Paris Match. Čisto neverjetna revija! Mojo pozornost sta sprva pritegnila moja najljubša globalna gmizavca, ki sta se s posvojenčkoma in “osebno asistentko” sredi namibijske puščave nastavljala na naslovnici: Angelina Jolie in Brad Pitt. Resno, kurjo polt dobim, ko vidim ta dva modela (vključno z Jennifer Aniston). Ali Toma Cruisa in Katie Holmes. Ali če zvem za posteljico od Suri. Yuck!

Toda ko sem začel listati po reviji, sem hitro opazil, da je nastavljena celebrity ekskluziva samo vpadljiva vaba te številke, medtem ko je zraven še cel kup stvari, ki me dejansko zelo zanimajo. Naprimer: obsežni in informativni recenziji dveh sociološko-politoloških knjig (Eric Brunet: Etre de droite, un tabou français, in Laurent Joffrin: Histoire de la gauche caviar; prvo sem takoj kupil v monaškem Fnacu in lahko poročam, da je odlična, medtem ko druge nisem našel); profil pisatelja, filozofa in ekonomista Érica Orsennaja ob izidu njegove knjige o globalizaciji; članek o Pink Floydih, kronan z intervjujema (propos recueuillis) z Rogerjem Watersom in Davidom Gilmourjem; obsežen dosje na temo možnih izidov predsedniških volitev, napisan na podlagi elaborirane raziskave javnega mnenja (popolnoma nepodobne slovenskim); in nazadnje še profil malce postaranega Jacka Langa, Mitterrandovega ministra za kulturo od 1981 do ’92, ki se bo na volitvah kot predsedniški kandidat Socialistov morda spopadel s Ségo in Sarkojem.

Vmes pa tiste servilno sluzaste neumnosti o Angelininem porodu v Namibiji, daleč od holivudskih ginekologov, o njuni požrtvovalnosti in nesebični ljubezni do afriških otrok, pa kako je Brad čisto nov človek, bla-bla-bla.

Povejte mi, draga Bernarda, zakaj v Sloveniji ni trač revije, ki je tudi takemu človeku, kakršen sem jaz, ne le ne bi bilo nerodno brati, temveč bi jo bral celo z zanimanjem?

Pa še ena smešno-čudna anekdota iz Monte-Carla, konkretno iz ozke uličice v Monaco-Ville, samo lučaj od knežje palače. Grem in hodim in gledam okrog sebe, s fotoaparatom za vratom, kot vsak pošten turist, kar mi na lepem prideta nasproti človeka, moški in ženska. Pravzaprav ju sploh ne bi opazil, če ne bi gospa — v trenutku, ko je šla mimo mene —rekla: “Tale gospod je pa tud’ iz Slovenije.” Prisežem. Začuden sem se ozrl, toda hodila sta naprej po svoji poti, kot da ni bilo nič.

Česa takega so od vseh ljudi na svetu po mojem zmožni le Slovenci. Grejo po cesti nekje daleč v tujini, opazijo enega Crnkoviča (ali katerega drugega javno prepoznavnega rojaka) in se jim zdi tako zabavno, da si ne morejo kaj, da tega ne bi dali vedeti naglas — obenem pa se naredijo Francoza in se delajo, kot da v zavetju svoje krasne male anonimnosti niso nič rekli. V takih situacijah mi pa Slovenci grejo res na živce.

O svojem potovanju boste gotovo kaj napisali za Jano ali Modno Jano. Kljub temu pa pričakujem en majhen avant-gout že v naslednjem pismu.

Vaš Marko

Dragi Marko!

Lani ali predlani so imeli na Jani izredno ljubko akcijo. Skupaj s strokovnjaki so izbirali najlepšo slovensko besedo. Zmagovalka je bila presenetljiva: “midva”. Razveselila sem se, mila je, čeprav se je poznalo, da so imele glavno besedo pri izbiri ženske. To ni tipična beseda za moški sentiment.

Moja najljubša beseda pa je “zakaj?”. Z obveznim vprašajem. Zdi se se mi najbolj bistvena od vseh besed. Najbolj potrebna, čeprav je ljudje, zanimivo, tudi intelektualci, sploh ne uporabljajo dovolj. Na vsak način premalo in na vsak način ne tedaj, ko bi bilo to najbolj obvezno.

Neusmiljeno je pretepel svojega najboljšega prijatelja. Grozno, ne? Ne bomo nič vprašali, zakaj? Ah, saj skoraj ni potrebno.

No, pa bom le rekla, zakaj ga je. Zato, ker mu je ubil dekle. Je še vedno tako grozno?

Posebej neradi to besedo, to mojo favoritko, uporabljajo politiki. Se ve zakaj. Ker pogosto frustrira tistega, ki bi se rad razšopiril.

Zakaj ves ta dolgi uvod? Zato, ker si z mojo favoritko tudi vi včasih niste ravno na ti. Spet sem slišala očitke. Mnogo očitkov. Denimo: “S smrtjo mi je težila že Manca, tega od vas res nisem pričakoval.”

Kako prosim? Niste pričakovali? Kdo pa je začel? Zakaj sem se o tem razpisala? Zato, ker ste zelo presunljivo opisali smrt in pogrebe in tudi nagrobnik svojih ljubih živalc. In me tako rekoč izzvali, da sem vam sledila. Saj si vendar dopisujeva in izmenjavava misli in stališča, ne.

Marko, Marko.

Tudi za foto-šop v Modni Jani, kjer so vas — tudi po mojem kontraproduktivno — pomladili na petindvajsetletnika sem, jasno, kriva jaz. Ker sem nekoč, v prazgodovini, naredila Lady. In pobarvala domovino na veke vekov v rumeno. Sprejmem. Kdo bi ne bil rad zgodovinsko pomemben? Prosim, da so tudi spomeniki, ki mi jih bodo postavili po smrti, pobarvani rumeno. Za ulico se pa ne grebem. Tudi za sklad za rumene medije ne.

A ko sva že pri absolutnosti zaslug in absolutnosti krivde in vseskozi iščemo koga, ki bi mu vse obesili — ubogi komunisti so že zdavnaj crkovina ob poti, zgrudili so se pod grozovito težo vseobče krivde in ne migajo več —, dajmo, ne ovinkarimo in ne odlašajmo s tistim, kar se ima neizogibno zgoditi in je torej najbolje, da se čimprej zgodi. Ustoličimo tistega, ki ima že zdaj vse niti v rokah in je torej absoluten pri zaslugah in pri krivdi. Gre le še za formo, ki se mi, takšna kot jo imamo danes, ne zdi več funkcionalna.

Odgovor je najbrž na dlani. Kdaj so se imeli Slovenci v zgodovini najbolje? Na kaj obujajo najbolj nostalgične spomine? Na ranjko cesarstvo, seveda, s prestolnico na Dunaju. Prav zadnjič sem brala o neverjetnih zaslugah, ki so jih imeli cesarji za razvoj slovenskega zdravstva. Kaj vse so ustanovili! Kaj vse so preprečili, pozabila sem, ali Franc Jožef ali Marija Rezka ali oba. Pa ne samo zdravstvo, tudi vse drugo je nekako zgledno funkcioniralo in bil je red in mir.

Res bi bil Janez Janša najbrž rajši general kot cesar, ampak generali vlečejo na totalitarizem, saj veste, in to ni fino. Cesar Janez je pa druga pesem.

Cesarstvo Slovenija s sedežem v Ljubljani bi imelo še nič koliko sijajnih prednosti pred današnjim stanjem stvari. Poslance bi preoblekli v dvorjane in slavnostna dvorna oblačila bi jim šivali v Muri. “Kaj pa bodo danes dali nase?” bi se vznemirjeno spraševali in z veseljem prižigali tretji TV kanal, da vidimo in malo poopravljamo novi poslanski dvor. Cesarju bi vsa dežela izbirala princeso, ki jo bo oženil in to bi bilo nedvomno neprimerno vznemirljiveje in popularneje od izbiranja sanjske ženske, Pop TV, sorry. Cesar bi povedal, kako bo in kaj ne bo. Diskusija bo nepotrebna in izguba časa, to pravzaprav vemo že zdaj.

Izbrali bi si nov grb in novo zastavo in s tem bi bilo vse nakladanje o dosedanjih državnih simbolih končano. Prosim le, da ne bi bilo nič od tega v rumeni barvi, če ne, mi boste obesili, da sem zajebala (pardon, pardon, pardon!) še državo.

Bi si pa tudi jaz izvolila eno majčkeno funkcijo, če lahko. Rada bi bila stara čarovnica globoko v gozdu. S kuhinjo, v kateri bi varila na enem štedilniku zdravilne, na drugem pa smrtne zvarke. Strupe. Strupov v glavnem ne bi uporabljala, bili bi bolj za grožnjo in za samoobrambo. Le enkrat bi rada poskusila, kako delujejo. Trikrat lahko ugibate, na kom. Na dvorjanu Grimsu, seveda. A ker v resnici nisem hudobna, bi tudi Grimsa ne zastrupila do konca. V kupo bi mu nalila le kakšno učinkovito odvajalo: trije dnevi nonstop na školjki bi za možaka menda ne bila prehuda kazen.

Za začetek bi cesar Janez vrgel v grajsko ječo le Kacina, ostali bi se pri priči ustrašili in še mularija bi nehala divjati z mopedi po pločnikih.

In ko smo že pri cesarjih, naj za hipec skočim še na magistrat, se pravi, na ljubljansko županstvo. Tam so volitve očitno nepotrebne in tako rekoč dobljene, ker je novi župan tako rekoč izvršeno dejstvo. Prijavil se je, kot vsi vemo, zvezdogled Danny. In ker zvezde vse vedo in Dannyju vse naprej povedo, bo od njih izvedel ne le, kaj storiti, da bo zmagal, temveč tudi to, kako bo vodil mesto. Zvezde bi mu povedale, ali naj poruši Cukrarno in Kolizej ali ne, kako naj spelje enosmerni promet po centru, koliko naj stanejo parkirnine in katere lokale naj da v najem zastonj ali za le simbolično vsoto, da bo središe čudežno oživelo. V glavnem bi potreboval le odlično tajnico, funkcionalni protokol in nekaj kurirjev. Virant bi se razveselil orjaškega prihranka, ker bi lahko odpustili kakšnih šeststo po novem nezaposlenih na mestni upravi.

Zdaj pa vam pokorno pa javljam, da za nekaj časa zapuščam Slovenijo, mojo deželo. Deželo Mercatorja in Istrabenza, Kolinske in pivovarne Laško, investicijskih skladov in Matjaža Gantarja. Vse to bom nosila s sabo v srcu na skokcu v tople kraje in za zadnje, sedmo pismo bom seveda spet doma. Čuvajte mi torej Slivnika in Toplaka, Pečeta in Polonco, Bavčarja in Pahorja in vse druge dvorjane, nosila jih bom v srcu tja in nazaj. Tudi vas seveda, tudi vas.

Prisrčno pozdravljeni in prihodnjič žalostno slovo.

Vaša Bernarda

Draga Bernarda,

medtem ko vam rojijo po glavi črne misli o umiranju, si jaz belim glavo, kaj naj naredim z Melito Berzelak ali s kom. Ko je v soboto izšla Modna Jana z intervjujem z mano, sem zadevo na hitro preletel in se mi je zdela v redu postavljena. Celo mesidž sem poslal Meliti, češ, hvala, zelo ste se potrudili. Šele potem sem se dobro zagledal v svojo podobo in ugotovil, da so me na nosilni fotografiji pošteno obdelali v foto-šopu. Retuširali so me tako obilno in nespretno, da spominjam na Sharon Stone, ki si je med Bazičnim instinktom 1 in 2 dala delati toliko liftingov, da zgleda — prosto po Marcelu — danes mlajša kot leta 1992. Zradirali so mi podočnjake in zgladili kožo na zgornjem delu lic, imam pa jih tudi na sumu, da so mi šarili po obrveh in čelu.

Ni problem, da na fotki zgledam star 30 let. Problem je v tem, da zgledam čuden, nenaraven, popravljen, umeten, zliftan! To nisem jaz! Mar bi objavili najmanj uspelo fotko, samo da bi me pustili pri miru! Kateremu kretenu je prišlo na misel, da mi naredi to kao uslugo, da me polepša? Ali ta svojat iz glossy in rumenih medijev morda misli, da sem frustriran zaradi svojega izgleda, svojih gubic, svojih mešičkov, svoje ne več gladke kože? Da hočem zgledati večno mlad?

To ste vse vi krivi! Res ste škodljivka. V Sloveniji ste postavili na noge te solzavo prijazne medije, ki se jim smilijo ljudje, ki ne ustrezajo predstavam o absolutni in večni lepoti. Niste pa poskrbeli, da bi vaši nasledniki sprevideli razliko med 44-letnim moškim, ki živi od svoje glave in je sprijaznjen s svojo podobo skozi čas, in recimo 22-letno smrkljo, ki živi od svojega obraza, na katerega se je v delčku sekunde, ko je fotograf pritisnil na sprožilec, slučajno prikradla senca dvoma v večno lepoto, ki jo je treba eliminirati! Za njih smo vsi isti: manekeni na rumeni pisti.

Nakar sem zvečer na televiziji ujel reklamni telop za Modno Jano. Glas je našteval brezosebne modne zadeve, pa nasvete za ne vem kaj, pa to in ono — niti besede pa o tem, da je v novi številki intervju z mano. Da ne bo pomote: nisem užaljen. Ampak ali mar mislite, da bodo anonimno omenjeni nasveti, kakršnih vsak mesec izide na tone tudi v ducatih drugih revij, bolj prepričali bralce, da kupijo Modno Jano, kot če bi jih rajcali z napovedjo, da je v tej številki intervju z mano? Si kar predstavljam način razmišljanja človeka, ki je izbiral udarne vsebine: gotovo je pomislil tudi na moj intervju, ampak si je rekel, oh, da si ta Crnkovič ne bo kaj mislil, saj je dovolj že to, da smo mu dali intervju, ker navsezadnje je tako kot jaz novinar in je brez veze, da ga preveč ven mečemo, saj smo si vsi enaki, ne? Kot da ne bi vedeli, da vlečejo imena in samo imena! Ne se potem čuditi, če se Modna Jana prodaja v štirimestni nakladi.

Zaradi mene bi lahko mirno napisali, da ste me pred desetimi leti kupili za 50 jurjev na kolumno. Sam bi to razložil tako, da ste mi s to ponudbo pomagali razumeti, da dejansko nimam razloga, da ne bi pisal za Jano. Saj se še spomnite Financ, ne? Denar ni vse, pomaga pa.

Ta vaš honorar je imel daljnosežne posledice. Ko sem se pred tremi, štirimi leti še enkrat začel dogovarjati za kolumne za Jano, je Berzelakinja jamrala, češ, nimamo več take naklade kot nekoč. Samo tistim davnim 50 jurjem na ljubo sem sprejel takrat že bednih 30. Nikoli ne rečem ne zaradi nizkega plačila. Res pa je, da sem nekajkrat opravil delo in se honorarju raje odpovedal, ker se mi je zdel žaljivo nizek.

Vseeno mi je, kje in kako ter v kakšnem agregatnem stanju in s koliko pogrebci bom pokopan. To prepuščam žalujočim ostalim. Naj imajo veselje z marmorjem, sadikami, svečami, peskom in plevelom, če se jim ljubi. Očetov grob obiskujem bolj iz spoštovanja do mame kot do njega. Moj ati je itak vedno z mano.

Če bom že imel nagrobnik, potem naj bo na njem napis: “POZOR, VSE MINE!” Da me ne bo kdo potacal.

Ne bi pa imel nič proti, če bi po meni poimenovali kolumnistično nagrado, sklad za mlade kolumniste, medijsko fundacijo ali celo ulico. Ampak na tem bom moral še delati.

Sicer pa, s smrtjo mi je težila že Manca, zdaj pa še vi. Tega nisem pričakoval od vas.

Ne verjamem, da bi se Makarovičeva lotila podjetja, kot je mačje pokopališče. Ona ni Stephen King, pa tudi podjetnica ne.

In če že govoriva o njej, potem je to priložnost, da odgovorim na vprašanje, ali mi grejo Slovenci na živce. Ne, ne grejo mi na živce. Načeloma ne. To bi bilo preveč posplošujoče — čisto v stilu Svetlane Makarovič, ki Slovence obklada s Slovenceljni, ali Vesne Vuk Godina, ki jih obklada s Slovenčki. (Zadnjič sem si izmislil njen mail naslov, ga bom kar izpisal: vesna afna vuk pika godina pika ki.) To se mi zdi brez veze. Ne moreš nekega naroda kar počez v nič devati. Niti svojega. Za vsako slabo stvar je kriv posameznik. Če je neka slaba stvar množična, potem je krivda pač na strani množice posameznikov. In kar je bistveno: za vsakega tepca se najde tudi pameten človek, ki s tem nima nič. Kdor zmerja Slovence, zmerja tudi nič krive.

Kolumnist si tega ne sme privoščiti. Si predstavljate, da bi komentatorji pisali, češ, kakšni so Avstrijci, Hrvati, Srbi, Američani, Ukrajinci, Moldavci? No, v slovenskih medijih se zgodi tudi to, ampak jaz sem proti. Novinar, ki kaj takega napiše, operira s stereotipi, kar je s profesionalnega stališča nesprejemljivo. Zato sem tudi proti pavšalnemu zmerjanju Slovencev s strani Slovencev. Kaj šele posmehovanju! To se mi pa sploh zdi sado-mazo. Toliko samospoštovanja pa je le treba imeti. Zato sem prepričan, da so “Slovenčki” in “Slovenceljni” samo neposrečena metafora populističnih intelektualk. Lahko je šimfati, če šimfaš kar počez, anonimno, nikogar konkretnega, ampak nasplošno narod, ki ti ne more nič zabrusiti nazaj.

Tudi moj želodec je v zelo dobrem stanju, le da najbrž ne zaradi preklinjanja. Po mojem me rešuje to, da sem po karakterju idealna mešanica flegmatika in kolerika. Seveda se znam tudi razjeziti. Ampak dejstvo je, da razen kot ventil to ponavadi ne pomaga. Veliko bolje je, če se človek zaradi problemov ne sekira. Ne, da bi se slepil, da jih ni, ali da jih ne bi poskušal rešiti. Ampak da bi se zaradi tega sekiral? Da bi bil zamorjen, neješč, nespečen? Ne, hvala.

Pozdravljam z najglobljim spoštovanjem,

Marko

Dragi Marko,

navezujem se na vašega Murra od zadnjič, tedaj mi je zmanjkalo prostora.

Umrlo mi je že kar nekaj živali, ker pač že dolgo živim. Z vašimi mački se je ravnalo spoštljivo tudi po smrti, z mojimi živalmi ne. Čeprav so bila živalska pokopališča (kar nekaj sem si jih ogledala v tujini, doma pa menda ni bilo nikoli nobenega) nekaj najbolj sentimentalnega in prijaznega, jih zdaj ni več videti nikjer. Vsaj jaz jih že dolgo nisem videla in bojim se, da so tovrstni grobki iz mode. Ste vi zadnje čase kje videli katerega? Prepričana sem, da nasploh tudi vi ljubite tiste posebne samotne sprehode med prastarimi grobovi na velikih evropskih pokopališčih. To so krasna, zelo polna počutja, ko se nate za kratek čas obesi sicer že davno odloženo, prežvečeno in staromodno premišljanje o večnosti in minljivosti.

Kaj jaz vem, zakaj jaz nisem pokopavala svojih pokojnikov. Morda zato, ker sem si vsakič zelo kmalu omislila novo žival in je bilo smiselno, potegniti čez zgodovino nekega odnosa trd čustveni rez. Morda tudi iz komoditete. Dolgo nisem imela svojega lastnega vrtička in bi morala s kadavrom v gozd.

Pa tudi zato, ker imam takorekoč že vse življenje eno samo posmrtno željo. Svojega groba ne maram. Za vse na svetu ga nočem. Naj me raztresejo, kamor me hočejo, za tisto se ne bom kapricirala. A če sem že živela artificielno in zasvinjano, plastično in nevrotično, zlagano in zafnano, naj imam vsaj po smrti čisti, tihi, naravni mir. Nobenih Slovencev okoli sebe. Nobenih smrdljivih vencev in brezzveznih šopkov in kislih pogledov sorodstva, ki mora na mojem grobu vsake kvatre enkrat očistiti plevel in navoziti pesek, pa se jim že tako mudi. Fuj, fuj. In seveda, nobene Mance ali koga drugega iz njene španovije, ki bi me umirajočo božal po roki in me bodril. Groza. Tudi umirala bi rada tako, kot se za naravni stvor spodobi. V miru in tišini bi se rada zalezla nekam na samo, stran od drugih. Medtem, ko bom spuščala dušo, hočem biti zelo skoncentrirana, skrbno in brez motenj od zunaj želim prisluškovati vase, da vidim, kaj se bo tedaj, na točki med biti in ne biti, dogajalo; že vse življenje me to mejno dogajanje zanima ko hudič. Tudi živali v naravi umirajo same. Zaležejo se nekam. Zame osebno – sploh nočem posploševati! — je pot v smrt zelo intimno, zelo samotno opravilo.

Seveda je Manca krasna punca in to, kar počne z umirajočimi, ima zagotovo smisel in veliko vrednost. Ampak zame ne. Z menoj nikakor. Če se mi katerikoli predsmrtni tolažnik namala tja, kjer bom spuščala dušo jaz, bom poskrbela za najhujše tuljenje svojega življenja. Domnevam namreč, da razen tuljenja in zmerjanja v tistih okoliščinah ne bom več spravila iz sebe kaj učinkovitejšega.

Kristusbog, kaj jaz to danes pišem! Kakšna premišljanja trosim sredi najlepše pomladi. To je najbrž od Murrovega grobka in od napisa: bil je dober maček.

Odličen napis.

Le to bi še rada dopisala, pravkar se mi je utrnilo, da bi pri nas lahko zgradila krasno mačje pokopališče Svetlana Makarovič, takšnega s stilom in z nekaj črnega humorja. In seveda primerno zaračunala. Mislite, da bi Svetlana to hotela? Ni mi znano, ali ima do slovenskih mačkov enak odnos, kot do njihovih lastnikov. Če sodi, da so tudi mački predvsem Slovenci in ne predvsem mački, ne bo seveda s pokopališčem nič.

Tega, vidite, vas tudi še nisem vprašala: ali vam gredo na splošno Slovenci kaj na jetra? Saj ni treba, da vsi in ni treba, da nenehno. Vsaj malce pa, a? In kdaj? Kdaj vam gredo Slovenci najbolj na jetra?

Ali ste oni dan v Delu prebrali, da je v Sloveniji med najbolj ogroženimi avtohtonimi pasmami tudi krškopoljski prašič? Pred kratkim nam je televizija ponovno postregla s filmi o pujsku Babe, ki so sicer abotni, ampak Babe je pa srček. In sem se ob tem spomnila na slavnega Geroga Clooneya, katerega najljubša domača žival je bil dolgo vrsto let dobro vzgojen in ubogljiv pujs na vrvici. To bi bila najbrž zanimiva rešitev za našo izumirajočo avtohtono pasmo: ljubki krškopoljski pujski na povodcih po širni Sloveniji. Bili bi tudi vznemirljiv in svinjsko dober material za spot o posebnih mikih Slovenije, ki ga pravkar finiširamo, na vsak način bi privabil k nam več radovednih gostov kot slovenska zastava, ki jo predlaga v spot naš zunanji minister. Da ne pozabimo na najbolj praktičen vidik: če bi te tvoj prašič resnično razjezil, sploh ni treba, da ga namlatiš. Lahko ga kar požreš.

Preklinjala doslej nisem skoraj nič. Ste morda ta moj trud sploh opazili? Grdo govorjenje je takorekoč moja zaščitna znamka. Veliko ljudi mi ga zelo zameri, na prvem mestu moja mama. Kaj vse mi je uboga prastara gospa doslej že morala zameriti! Najbolj – in skoraj najprej – seveda Heleno. Šlo je za neko davno pohujšljivo časopisno rubričico, kjer se je prvič v domovini uporabila namesto moškega spolovilo ali spolnega organa strašna beseda tič. A dovolj o Heleni.

Vrniti se želim k mojemu grdemu govorjenju.

Spoštujem vse ugovore zoper to nesnago. A treba je priznati, da ima stvar tudi svoje dobre strani. Razbremeni. Jaz sem taka, in imam morda tudi tako delo, da se mi v želodcu kar naprej nabirajo neki pritiski. Plus kislina. Plus tremor. Plus pulz. Začenja se vrenje. Čutim čudna nihanja, malce vrtoglavice, občutek, kot da boš zdaj zdaj eksplodiral. V obupu se oziraš okoli sebe. Kaj storiti? Je še kje kakšna rešitev?

Tedaj se na obzorju zarišejo velike plameneče črke. Na njih piše: JEBENTI. Pazite: ne JEBEMTI, ampak JEBENTI. Najbrž zato, ker mi gre N nekako bolje iz ust kot M.Ugibam.

Če bi rekla JEBEMTI, bi bila stvar jasna. Jebem ti karkoli že in to je hud greh. Ampak ne,jaz zavpijem jebenti, s tem, da je treba besedo razstaviti v dva elementa. Najprej pride “je”. Potem malce predahneš. In ko vsi okoli tebe že upajo, da je to to, dodaš zelo glasno, da, skoraj vpiješ, “benti”, z dolgim, zategnjenim poudarkom na e: “beeenti”. Nič otipljivega. Nič logičnega. Pravzaprav nič posebej spotikljivega. Ampak v želodcu se tisti hip vse spremeni. Kislina izgine, stresi popustijo, pritisk se uravnovesi, življenje je spet vredno svojega imena. In to vse s pomočjo zgolj ene prav dozirane kletvice.

Vse življenje živim stresno. Zelo stresno. A moj želodec je kot rosno jutro. Samo zato, ker preklinjam in se razbremenjujem. Me obsojate? Imate morda vi boljši recept? Sama ušesa so me.

Prijazen pozdrav,

Bernarda

Dragi podjetnik!

To pa je novica, Crnkovič d.o.o.! Iz srca čestitam. Odkrito povedano gre za vašo čisto novo podobo v mojih očeh. Doslej ste se mi zdeli en strašno nežen fant, dobrosrčen, neškodljiv, občutljiv, spravljiv, pravičen in nikomur nič hudega želeč. Bili ste kot dragocena porcelanska figurica v izložbi kakega imenitnega antikvariata v Salzburgu ali na Dunaju in treba je bilo zelo paziti, če so vas vzeli v roke, da se ja ne bi kaj odkrhnilo ali odkrušilo.

Crnkovič podjetnik je pa druga pesem. O podjetništvu vem kar veliko in morali se boste v temeljih predelati, sicer cekinov ne bo. Najprej morate v galvanizacijo: trd bodi, neizprosen, mož jeklen. Nikakor ne porcelanast. Treba bo gristi, odrivati, tacati in kdaj tudi pohoditi, treba bo prehitevati, se sprenevedati. Pravi kapitalizem je ena sama dolga kača smrtnih grehov in če ste podjetnik, ste seveda kapitalist, pomeni dobro opremljen grešnik.

V dosedanjem dopisovanju sem sicer mimogrede ugotovila, da imate čeljusti kar čvrste in zobe tudi in da, če ste pri volji, kvalitetno šavsnete. Kar je za vas perspektivno. Tolaži me tudi vaša epizoda z legendo slovenskega lektorstva, nepozabnim in nenadkriljivim Sršenom, dobro se ga še spominjam. Menda je šlo takole: kot zeleni začetnik pripravnik ste napisali za Delo kolumno, ki jo je Sršen lektorsko zmasakriral tako, da je bilo vse rdeče. Vi ste ponoreli. Zahtevali ste sprejem pri glavnem uredniku Dela, opravičilo Sršena in odbitek pri njegovi naslednji plači.

Vsaka vam čast. In tudi pohvala komisiji, da vam je sploh dala zeleno luč za službo, kajti napovedoval se jim je prvovrstni trouble maker. Ne rečem, da ste pozneje to tudi bili, ampak napoved je bila več kot temačna. Tako rekoč smrtno nevarna. Danes vas ob takšni zgodbi ne bi sprejeli, lahko vam garantiram. Tudi jaz vas ne bi. Trouble makerjev se še vedno bojim kot hudič križa, izpili so mi dosti preveč krvi.

Eno k drugemu: morda le niste tako podjetniško nebogljeni, kot bi človek ugibal na prvi pogled.

Ko sva že tako pri podjetništvu, vam odgovarjam še na nekaj vprašanj iz vašega prejšnjega pisma, za katere mi je zmanjkalo prostora.

Kaj bi naredila drugače, kaj bi spremenila, če bi šla še enkrat skozi kalvarijo svoje novinarsko uredniške poti? Nič. Vse bi ponovila, bilo je krasno in uspešno in tudi kiksi, ki jih na srečo ni bilo veliko, so bili poučni. Zelo žal mi je le, da sem bila, ko sem načrtovala vse tiste revije, prezgodnji petelin. Ko sem delala Lady, sem direktorju sicer plašno — in daljnovidno — zašepetala, da bi v projekt morda tudi sama prispevala nekaj svojega denarja, če lahko. Ni bilo lahko, rečeno je bilo, naj ne bluzim. Če bi se zgodba z mojimi novimi projekti začela le nekoliko pozneje, bi bila jaz danes kar bogata gospa in bi si lahko tudi večkrat na leto privoščila izlet na Kajmanske otoke, kjer bi z Matjažem Gantarjem zagotovo sedla na pivo in obujala spomine na najino kolumnarjenje pri Dnevniku.

Tudi o mojih najljubših lokalih nisem rekla nobene, ker jih namreč ni bilo. Celo na kavi v hišem bifeju so me v vsem času videli komaj enkrat ali dvakrat, ker je bilo dela noro veliko in nikakor nisem utegnila sedeti ob kavi in švefljati. Je pa Kalvan, ki je bil vaš lokal, tudi meni v lepem spominu. Tam sva se midva pred davnimi leti družila na zanimivem pogovoru, ki se ga zagotovo spominjate in je bil eden mojih največjih uredniških uspehov. Takole je šlo:

Lepega dne sem se odločila, da Jano dvignem na višji nivo, kar mi bodo omogočili najuglednejši slovenski kolumnisti, ki bodo vsak teden pisali kolumne za Jano. Za zagon ideje sem potrebovala genialno uvodno ime, ki bo povleklo za sabo tudi svoje naslednike. Kdo je najprimernejši, je bilo jasno, bili ste na vrhuncu svoje kolumnistične slave pri Delu. Zavrtela sem telefon in ljubeznivo ste se odzvali, primerno radovedni, kaj hočem od vas. Zdaj ne vem več, kaj sva pri Kalvanu pila, dobro pa se spomnim, kaj ste odvrnili, ko sem vas povabila na Jano. Srepo ste se zazrli vame in skoraj revsknili: »Bodite no resni!«

Bil je več kot jasni ne, ampak jaz sem trmasta. Čez kakšne pol ure ste se malce omečili in mi dovolili, da za dober denar v Jani povzamemo vašo staro kolumno iz zadnje Sobotne priloge.

Zdaj sem bila užaljena jaz in me je imelo, da bi se poslovila. Pa se nisem. Končno sem izstrelila zadnjo in največjo topovsko kroglo. “Petdeset jurjev za dve tipkani vsak teden,” sem rekla. In se že tresla, kaj bo rekel k temu moj direktor, kajti petdeset jurjev je bila tedaj velikanska vsota. Tudi danes, po toliko letih, je to še lep in redko dosegljiv časopisni honorar.

Po tistem ste klonili.

Če bi hotela zdaj šavsniti jaz, bi zapisala: kupila sem vas za petdeset tisočakov, ampak to bi ne bilo prijazno, zato tega absolutno nočem reči. Moj direktor, ki je moder mož, pa me tudi ni ozmerjal.

Za vami so potem prišli drugi, tudi sami imenitni kolumnisti, toda prvega ne pozabiš nikoli.

Zdaj pa vam za današnji konec povem nekaj, česar ne boste verjeli, ker je res neverjetno. Tudi moj pokojni maček je bil Mur. Z enim samim R, ker je bil dosti manj imeniten od vašega. Pravzaprav sta bila mačka dva, oba sta bila črna in imenovala sta se Čuri in Muri, ker pa sem ju skoraj vedno klicala hkrati, je bila potrebna ustrezna okrajšava in sta postala Čur in Mur. Skupaj s psom Pikijem, ki se je veliko potepal, smo živeli srečno in preprosto življenje v majhni predmestni hišici. Nenadoma in nepričakovano pa sem skupaj še s tremi iz redakcije od podjetja dobila – ah, ta zlati socializem! — blokovsko stanovanje in živali, vajene zlate svobode, so morale v rejo. Mura so vzeli za svojega ljubljanski frančiškani, domnevali so, da bo po samostanu dobro lovil miši. Koliko miši je Mur polovil po samostanu, preden je šel v nebesa, ne vem, upam, da mi ni delal prevelike sramote. V nebesa so ga spravili dobričine frančiškani in ga torej ne bom nikoli več videla, kajti jaz grem brez ovinkov in brez debate v pekel.

Torej vas lepo pozdravlja vaša peklenska

Bernarda

Draga Bernarda,

vidite, tako nastajajo trači: da je moj prijatelj osvajal vašo hčerko! Prosim? Niti slučajno. On že ne. Sem preveril. Kategorično zanika. Pravi, da vaša trditev samo dokazuje, da nimate pojma o ničemer. Jasno. Kaj hudiča se vam plete po glavi? Tudi če ne bi preveril, ga predobro poznam, da bi mu pripisal ambicije pri taki punci, kot je bila vaša hčerka — kolikor se je še spomnim s faksa —, ali celo kaj takega, da bi se kot neuslišan ljubimec nazadnje revanširal s sesuvanjem matere. Kakšna absurdna predpostavka! Mogoče je to bil kateri drugi prijatelj. Sploh pa, kakšne prijatelje mi vendar pripisujete, da bi se šli takšno maščevanje?

Za nobenega od njih mi sicer ni znano, da bi se trudil okrog mlade francistke Rakovčeve, ampak bom že izvohal. Sicer pa pustiva to. Jaz ne bom izdal identitete napačnega, vi pa ne identitete pravega.

Upam samo, da ne mislite, da sem prijatelj z nekom, s komer v resnici nisem.

Jemljem na znanje genezo Jane in počepovalne navade vaše takratne psičke. Prav zadovoljen pa tudi nisem, ker se mi zdi nesprejemljivo dajati živalim človeška imena. Še toliko bolj, ker je Janča — sicer Janja, ne Jana — ime moji sestrični.

Če sva že pri tem, svojemu prvemu mačku sem dal ime — kako predvidljivo za študenta primerjalne književnosti! — Murr. No, za zastonj dobljenega, navadnega, plebejskega, tigrastega in od markiranja oblazinjenega pohištva obsedenega mačkona je bilo še kar primerno. Nekega dne ga je povozil avto (v najbolj mirni ulici v Ljubljani, ki se je temu primerno imenovala Ulica padlih borcev). Kdo ve, če so še danes kje na tistem vrtu za Bežigradom sledovi grobka z deščico z napisom “MURR: bil je dober maček”.

Pa da ne boste mislili, da nisem jokal.

Potem sem nabavil — ja, dobesedno, za 500 mark! — rusko modro. Po mladiča sem moral v Zagreb, drugje takrat ni bilo te pasme. Rejka se je cmerila, ko sva odhajala. “Isti tata!” je rekla, ko mi je prvič počival na ramenu. Poimenoval sem ga Ronson. Oziroma, s polnim imenom in priimkom, Ronson Wiesengrund Murrovič. Ad 1 sem takrat po mojem ravno uporabljal ta vžigalnik. Ad 2 sem odkril, kaj pomeni od nekdaj skrivnostni W. v imenu Theodorja W. Adorna. Zdelo se mi je čisto noro ime — ravno prav za mačka, seveda, ne za človeka. Ad 3 pa je bil hommage predhodniku Murru.

Če vas zanima, mora biti nekje v zadnjič omenjeni dokumentaciji s fotografijami ilustriran članek o simbiozi med mano in Ronsonom izpod peresa vaše svakinje Alme. Če Lord še ni obstajal, potem je to bilo najbrž v Jani.

V nadaljevanju zgodbe sem Ronsona prepustil Alanu Hranitelju. Lani je poginil. Ob smrti ga je dal kremirati.

O psu bolje, da ne razlagam. Stal je 1.500 mark (na pet obrokov). Kupil sem ga, ker sem izgubil brezvezno stavo s svojo pastorko Nike. Ime mu je bilo tako, ki si je izmislil rejec. Simply. Simply the Best. Bratcem in sestricam je bilo ime Sound of Silence, Saved by the Bell in ne vem kako še na S po glasbenih hitih. (Vsekakor ne Soldier od Fortune od Deep Purplov in ne Só Danço Samba od Jobíma.) Bil je prikupno zmeden. In kako tudi ne bi bil? Kadar je sedel, mu je bilo ukazano “sédi”! Kadar je ležal, mu je bilo ukazano “lezi”! Pri kosilu je znal tako ganljivo fehtati, da je vedno dobil z mize, kar je hotel. Kadar sem bil jezen na njega — kar ni bilo redko —, sem ga zmerjal s srbsko kletvico “jebo ti pas mater”, čeprav je bil Škot (višavec). Toda kljub temu sem ga zmerjal z ljubeznijo. Bil je zaslužen za moje najbolj obskurne kolumne, ki sem jih kdaj pisal — v Lordu. (Kar pa seveda ne pomeni, da mi niso ratale.) Poleg tistih 1.500 mark — plus regularne hrane, opreme, daril in cepljenja — me je stal eno bundo in dva para hlač za odškodnino skromnim, toda iznajdljivim serijskim ugriznjencem. V bistvu sem jo še dobro odnesel, razen na koncu. Za slovo je benigno ugriznil nosečnico — in za nameeček še pravnico —, ki je potem grozila s poravnavo za 1.300.000 SIT. Zdilal sem se za 300 jurjev.

Čeprav je pes, ga pogrešam kot svinja. Neverjetno, kako človeku zleze pes pod kožo! Rabil sem pol leta, da sem se v marketih odvadil misliti na to, da moram kupiti konzervo chappyja. Še več! Celo pred nekimi čisto drugimi vrati sem imel prisluhe, da praska po vratih, da bi mi čim prej lahko obliznil uho, ko bi se ob prihodu sklonil k njemu in ga stisnil k sebi.

Slišal sem že celo očitek, da je bil (ta) pes edini človek, ki sem ga imel resnično rad. Kar pa seveda ni res.

Ta teden sem bil na kar dveh tiskovnih konferencah. Prva je bila ob ponatisu Papeža Wojtyle Andreja Novaka iz leta 1983, ki mu je Luka napisal nov predgovor z naslovom Večni vstopi v čas: Papeška ekstaza komunikacije, druga pa ob izidu prenovljene revije Ekran, ki jo je od Simona Popka prevzela nova odgovorna urednica Nika Bohinc. Na nobeno seveda nisem šel iz novinarskih razlogov. Na prvo sem šel iz prijateljskih nagibov, ker sem si pač domač z Novaki, na drugo pa iz tako rekoč protokolarnih, kot predsednik sveta Ekrana. Na obeh sem bil nejevoljno presenečen.

Tiskovne konference so načeloma PR manever, ki bi se ga novinarji morali — ali sicer vsaj smeli — izogibati, a ne na škodo predstavljenega dogodka ali dela. Problem je v tem, da novinarji to prozornost razumejo, vendar pri tem zanemarjajo dejstvo, da predmet konferenčnega informiranja zna biti preveč pomemben, da bi ga kar tako zignorirali. Knjiga o Janezu Pavlu II. — četudi gre za ponatis — je dogodek, ki ne bi smel kar tako mimo javnosti. Celo cerkveni mediji so jo spregledali. Zakaj? Ker avtorji in založniki niso iz kroga Družine in Mohorjeve družbe?

In ne samo to! Če pa novinarji le pridejo na tiskovno, pa dajo vedeti — po potrebi tudi prav neolikano —, da je brez veze, da so sploh tam. Kaj potem sploh lahko nastane iz takega novinarskega udejstvovanja? Zlovoljna usluga kolegom iz druge dejavnosti, kot da ne bi tudi oni drugi njim, medijem, delali usluge.

Za pavzo med pisanjem tega pisma sem imel še eno blazno poslovno debato s prijateljem. Odločil sem se, da bom ustanovil podjetje. Crnkovič d.o.o. ali kaj takega. Po mojem je to edini način, da se spravim k pameti glede financ. Tudi ravno prav, da sem pred časom slučajno — pravzaprav kar tja v en dan — za prgišče dolarjev registriral domeno crnkovic.com. Če ne bom postal komršl, ne bo nič iz vsega tega.

Vaš

Marko

Marko, živijo!

Zadeta sem v srce. Kako pretresljivo ste opisali svojo nedolžno in otroško dušo. Ima me, da bi zajokala od sramote in obžalovanja.

So pa pri meni problem solze. Ta mokrota iz moje zakrknjene duše noče skoraj nikoli. Kot se spomnim, mi je teklo iz oči v glavnem dvakrat v zgodovini in, kako tipično, obakrat v kinu.

Prvič pri Sneguljčici in njenih palčkih. Pa ne zaradi Sneguljčice, ki mi je bila malce zoprna. Ampak palčki, palčki! Kako v srce so bili zadeti, ko je umrla, kako grozovito jim je bilo pri srcih, ko je ležala tam na parah. Smilili so se mi tako, da se je iz oči nehote pocedilo.

Drugič mi je bilo mokro pri duši sorazmerno pred nedavnim, ko sem si v Parizu tekla ogledat znameniti, na tričetrt dokumentarni francoski film Medved, kjer so igralci pravi medvedi — pa ne slovenski, ki so jih začeli uvažati v Pireneje dosti pozneje in bodo, kot se zdi, v kratkem zelo po slovensko povzročili prvo francosko državljansko vojno. Annaudov Medved je z levo roko pobral dolgo vrsto francoskih in mednarodnih nagrad ter bil najbolj gledan evropski film leta. Povsod razen v Sloveniji, kjer so ga distributerski kreteni enostavno prezrli. Če ga slučajno niste videli: govori o majceni medvedji siroti, ki ji že čisto na začetku umre mama in potem takole droben in nebogljen tava po nenaseljenih prostranstvih, se igra z metulji, joka za mamo in čaka na smrt, saj si sam še ne zna nabirati hrane. Ampak seveda preživi, ker se počasi spoprijatelji z velikanskim starim medvedom samotarjem, ki ne mara ne medvedov ne ljudi in se mladiča skozi ves film trdosrčno otepa. V zadnjih kadrih pa le popusti in ko se na zimo v zelo fotogenični votlini skupaj spravita prezimovat in se nerodno, takole po moško, stisneta drug k drugemu, ni več nobeno oko v dvorani suho.

Toliko o jokanju in o mojih suhih očeh ob vašem trpljenju.

Zdaj pa dejstva o Jani in Jani. Čisto na kratko, ker razen vas to že dolgo vsi vedo in nerada gnjavim.

Z začetki Jane nisem imela seveda absolutno nič. Naredili so jo štirje testosteronski dedci, jo urejali in ji s pomočjo računalnika tudi izbrali ime. Ker je bilo testosterona preveč in ženskih filingov premalo, je stvar čez tri mesece zdrknila pod vodo in govorilo se je o ukinitvi. Potem so se spomnili name — novinarila sem pri Teleksovem predhodniku TT-ju — in me za kratek čas (tako so mi prisegli) zvlekli dol, v babje kraljestvo, kjer sem potem ostala dosti predolgo.

Psa sem si nabavila kakšno leto po tistem. V glavo sem si zapičila koker-španjela. Hotela sem moškega, že za redakcijsko ravnotežje. Pasja legla so v tistih davnih časih oglašali le v malih oglasih. Kljub vztrajnosti in trudu sem odkrila enega samega razpoložljivega mladiča in še tisti je bil punca, ne fant. “Pa še nekaj nerodnega je,” je rekel lastnik, stari lovec iz Devinske ulice v Ljubljani. “Ime. Celo leglo so poimenovali z imeni na črko J. Tale zadnja je Jana.”

Prisežem na vse, kar mi je svetega, magari na Janševe gospodarske reforme: če bi bil tedaj kjerkoli na voljo še en sam koker-španjel, pa četudi brez enega očesa, brez repa ali s tremi nogami – lani sem v Mostecu videla enega trinogega mešanca, ki mu sploh ni bilo videti, da mu ena noga manjka, tako okreten in poskočen je bil —, bi bila kupila tistega. Ampak ga ni bilo. Pozneje sem si iz najhujšega pomagala tako, da sem psa namesto Jana klicala Janča.

Zadeva torej ni posebej šokantna in vaše deziluzije in antiklimakse lahko mirno zlepite nazaj, ker ni za črepinje prav nobene potrebe.

Ker sem bila v službi ves dan in sem imela psa kar pod mizo v redakciji na Tomšičevi ulici, sem ga nekajkrat na dan vodila na lulanje na travo okoli sosednjega CK-ja. Tja je vodil na lulanje svojega psa tudi Žarko Petan, ki je tudi stanoval čez cesto. Trava okoli cekaja se je počasi sušila in posušila in za njo se je počasi posušila tudi partija. O svojih zaslugah za slovensko državo pa jaz skromno molčim.

Ko sva že pri moji zasebnosti, naj razložim še zelo preprosto zgodbo o mojih priimkih.

Rojena sem, kot se ve, Lorenz. Ko sem se prvič poročila, sem svojemu priimku dodala moževega in postala Bernarda Lorenz Rakovec. Do tu najbrž ni problemov, ali pač?

A takšno podpisovanje je bilo dolgo kot jara kača in bilo je skoraj daljše od člankov, ki sem jih takrat pisala za ljubljansko rubriko Dela. Malo sem premišljala in vrgla Lorenze ven.

Bernarda Rakovec sem bila potem strašno dolgo. Možu priimka res nisem vrnila, ker nisem čutila za to nobene potrebe. Vi lahko trdite, da mi ga je dal, jaz sodim, da sem si ga vzela. Tudi Rakovec sam nikoli ni terjal nazaj te dragocenosti.

Zadeva se je po tistem razvozlala sama po sebi, kajti nekega dne se je na obzorju morja pokazala tovorna ladja in na njej moj novi ženin.

Tisto so bili nasploh najhujši časi mojega življenja. Po domovih od Triglava do Bregane so namreč akviziterji prav tedaj ponujali abotno knjigo, napisano skoraj v verzih, naslova se ne spominjam dobro, bilo je nekaj o Heleni in Trojanskem konju. Glavna junakinja nič prida karakterja sem bila seveda jaz osebno. Napisal jo je nekoč slavni in že dolgo pokojni pisatelj z Bleda Tone S. in me z njo poskušal malce kaznovati, ker sem mu jo po treh letih prijateljevanja spajznila. V knjigarnah očitno ni šla dobro in so me zato obenem s teflonsko posodo in najučinkovitejšimi novimi čistili ponujali po Sloveniji kar od vrat do vrat. Gospa, tole je res zanimivo branje, glavna oseba je urednica Jane. Kupite?

Akviziterji so me ponujali od vrat do vrat, v Mladini so me, čisto kot solza, rolali s predsednikom vlade, in ladja z ljubosumnim ženinom je bila vse bliže in bliže obali.

Končalo se je sicer srečno, a po tistem se mi absolutno nista smilila ne Matjaž Pikalo ne Breda Smolnikar. Zakaj, najbrž ne potrebujete dodatnega razlaganja.

Ko sem se vdrugo poročila, sem izbrala priimek novega moža. Menda upravičeno ne bi gledal, da bi se ob njem še naprej pisala po prvem možu. Kam pa to paše. Lorenzi pa so me tudi že utrujali. In to je to.

Problem? Kein problem.

Marko, Marko.

Preveč ste spraševali in prostora je premalo. Zato za konec današnje pošte le še eno pojasnilce. Vašega prijatelja, ki me razglaša za najhujšo zločinko in škodljivko v zgodovini slovenskih medijev, kljub vaši disketnosti dobro poznam, kajti to o meni že dolgo razlaga vsakomur, ki ima pet minut časa. Resnica je več kot prozaična. Pred leti mu je padla v oko in v srce moja mična hči. Kar dolgo se je trudil okoli nje, hči mu je pravila čigumi in je bila z njim, ko ji je bilo gnjavaže dosti, malce groba. Ker se je kmalu potem preselila, se je užaljeni dečko pač spravil name. In to je vse. Amen pod kamen, pravi Pika Nogavička, jaz pa vas na tem mestu le še srčno pozdravljam. O vsem drugem prihodnjič.

Vaša kot ponavadi vdana

Bernarda

Draga Bernarda,

najprej razčistiva naslednje:

Če nekaj napišem — da je bilo recimo vaše pismo sentimentalno in materinsko —, potem tako tudi mislim. Dopuščam možnost, da sem si ustvaril povsem napačen vtis. (Že precej težje dopuščam možnost, da mi boste prav vi sami odprli oči glede napačnosti tega vtisa.) Toda zamerim vam, če zato mislite, da sem “zvit tič”, ki “obvlada igrice s časom”. To bi z drugimi besedami pomenilo, da sem hinavec in manipulant, kar pa bog obvarji ni res. Kaj takega mi niti na misel ne pride — kaj šele, da bi mi tudi uspelo, če bi se slučajno spomnil. Tega ne znam. Po duši sem čist kot otrok. Še preveč čist. Na robu naivnosti.

Enkrat sem se zaradi podobnih — seveda hujših — insinuacij skregal z Branetom Šturbejem. Bilo je pred volitvami 2004. Zadebatirala sva se o tem, koga bova volila. Nič hudega, če sva imela vsak svoje preference. Toda on mi je hotel obesiti, da bom te in te volil samo zato, da bi se pozneje z njihovo oblastjo okoristil. Prekipelo mi je. Kričal sem na njega in ga zmerjal, kako je lahko kot moj prijatelj takšna pizda, da me ima za oportunista. Cel Žmauc, kjer je vedno šunder, je utihnil in naju poslušal z odprtimi usti. Drugi prijatelji me niso prepoznali takega. Razbil bi ga tako, kot ga je Vinci. Plačal sem pivo in izginil — rekoč, da ga nočem več videti. Šele čez dva, tri mesece sem ga poklical.

Ampak danes se mi pa res ne ljubi razlagati o sebi. Nisem vsak dan takšen kot fructalov sok.

Danes sem ne vem kaj guglal, ko mi je iskalnik izpljunil in meni nič, tebi nič downloadal knjigo “Račje anekdote” Bobija Novaka. V njej opisuje šaljive pripetljaje stare garde novinarjev. Vsi so not, od Apiha do Žerdina. Vključno z vami, se razume. Anekdota v zvezi z vami ni ravno žmohtna — kako vam je Boncelj skril psičko (v prtljažnik svojega avta), vi pa ste paničarili, da je izginila —, je pa bila zame šokantna. Nisem namreč vedel, da ste revijo Jana poimenovali po svoji psički! Kakšna deziluzija, kakšen antiklimaks! Vedno se mi je zdelo genialno ime, zdaj pa izvem, da ste si ga sposodili od svoje kuzlice!

Jaz sem to staro gardo ravno še ujel za rep tam konec osemdesetih, ko sem prišel na Delo v službo. Mladi smo viseli v Kalvanu, ta stari pa v Trajektu na Gospodarcu. (Tja sta me Boncelj pa Perko zvlekla samo enkrat in nikoli več.) Moja urednika na kulturi sta bila Strehovec in kasneje Jože Horvat. Pripravniški izpit sva delala na isti dan z Vesom Stojanovom. Komaj sem opravil. Veso je bil not četrt ure in se prismejal iz pisarne, jaz pa več kot eno uro in prišel ven na robu živčnega zloma. Niti na diplomi se nisem toliko namatral. V komisiji Kovač, Šlamberger, Doberšek, Sršen, Bergant, Podobnik, Strehovec, Tit Vidmar, morda tudi Mahkota, se ne spomnim, in še kdo. Sršen se je spravil name zaradi slovnice. Prišel je s polno mapo mojih člankov. Vse je bilo rdeče od popravkov. Malo se mi je tudi maščeval, ker sem ga teden dni prej — ne da bi vedel za izpit —prijavil na kolegij zaradi “prekoračitve pristojnosti” in zahteval, naj mu odbijejo od plače. (Kaj je zagrešil? Si lahko mislite! Vodja legendarne Delove lektorske službe si je drznil lektorirati pripravnikov komentar in mu spreminjati stil!) Pokojni Podobca, takrat urednik notranje, pa me je šraufal s sestavo zvezne skupščine. Gladko sem rekel, da ima tri zbore. Kregat bi se šel zaradi tega. Nazadnje sta me Strehovec in Kovač nekako spravila skozi.

A ni noro, kakšne stvari je bilo takrat kao treba vedeti, če si se hotel kvalificirati za novinarja? Čeprav je pa po drugi strani tudi res, da je vsak smrkavec, pa če je bil še tako freh, do starejših kolegov, kakršni so recimo sedeli v moji komisiji, hočeš-nočeš čutil rešpekt. Oni so bili institucije, kakršnih danes ni več. Morda so še danes dobri uredniki, ni pa več velikih urednikov. In naj jim kdorkoli iz ideoloških razlogov očita za nazaj karkoli, bili so profesionalci, kakršnih danes ni več.

Malo prej pa se s prijateljem — ki ga seveda ne bom imenoval — nisem skregal v zvezi z vami samo zato, ker mi je več do njega kot do vas. (Priznam, podlo od mene.) Ko sem mu povedal, da si dopisujeva v Dnevniku, se je zgrozil, češ, kako morem. Nisem vedel, da vas tako nizko ceni. A ta Jeklinka res ne bo nikoli nehala? Nihče da ni v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredil toliko škode kot Jeklinka. Jeklinki v življenju ni uspelo prav nič drugega, kot da si je izmislila Jano, vse drugo pa je nesramno in nekreativno prekopirala. Pa to Jeklinkino pokroviteljstvo v stilu “za vas sem si ogledala” [ta in ta film ali modno revijo]. Kar vrelo je iz njega!

Glede tega pa že moram priznati, da vas je Marcel — ta vaš ne-fan seveda ni on — zadnjič dobro zabil na naši Teleksovi dvajsetletnici, ko vam je to naprej vrgel, ko ste razlagali, kako so bili novinarji v starih časih tako rekoč cepljeni proti pisanju v prvi osebi ednine.

Olikan kot sem, bom rekel takole: kje bi vi danes (šele) bili, če bi v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredili toliko koristi, kot ste po njegovem naredili škode! In vprašal: če bi danes še enkrat vse to počeli — oziroma začeli znova —, kaj bi naredili drugače? Katere napake ste zagrešili? Kaj se vam je res posrečilo? Vam je žal, da ste kaj naredili? Ali da niste naredili? (Mislim v poklicu, da ne bo pomote.) Bi se danes lotili projektov drugače? Najbrž že. Ampak kako? In kaj si nasploh mislite o današnji medijski sceni? Časopisni? Revialni?

Pa še to: se vam Tomi Drozg zdi ena taka današnja Jeklinka?

Zanima me še nekaj trivialnega. Vaš dekliški priimek je Lorenz, toliko sem že na tekočem. Zdaj se pišete Jeklin. Prej ste se pisali Rakovec — kot še veliko ljudem odzvanja v ušesih in vas nekateri pomotoma kar tako kličejo. Če se prav spomnim, ste se v neki fazi pisali kar oboje skupaj. Ali je to slednje sploh možno? Domnevam namreč, da sta Jeklin in Rakovec zapuščini dveh vaših bivših soprogov. Ali jemljete sintagmo “Bernarda Jeklin” kot neke vrste blagovno znamko, da ne rečem umetniško ime? Tega ne sprašujem zato, ker bi me zanimale podrobnosti iz vašega intimnega življenja z moškimi, ampak ker bi si rad enkrat prišel na jasno, zakaj nekatere poročene ženske nočejo prevzeti moževega priimka — niti v kombinaciji s svojim — in (kar je še bolj čudno) zakaj nekatere ločenke nočejo vrniti bivšemu možu njegovega priimka.

Pa da ne boste mislili, da vam tokrat tako ekspresno odgovarjam zato, ker ste me zadnjič nadrli. Ne. Danes sem samo v formi, ker sem dopoldan napisal že kolumno in ne morem nehat.

Vaš

Marko

Dragi moj!

Jaz sentimentalna. Jaz materinska! Težko diham. Hlastam za zrakom. To je pa v resnici noro. S tem me pač nihče v življenju ni še nikoli obkladal.

A seveda ste zvit tič in natanko obvladate igrice s časom. Kdo se še spomni, kaj sva si pisala na tem mestu pred tednom dni? Teden dni je veliko časa. Hja, bodo rekli bralci, morda pa je res tako pisala? Kdo bi se po tolikšnem času spomnil? Morda je res sentimetalna, čas bi že bil. Stara je dovolj. A to je bil seveda zgolj vaš nizek udarec pod pasom. Ker sem vas nadrla. Res sem vas. Z užitkom in z razlogom. Niste se držali dogovora in odžrli ste mi krasen, sončen vikend. Kdo ve, kaj me je na njem čakalo? Morda poznojesenski ljubimec. Nikoli ne bom izvedela.

Nauk: ne odžirajte iz zanikrnije in po nepotrebnem starim gospem krasnih spomladanskih vikendov, na katerih bi utegnile spoznati zanimivega poznojesenskega gospoda.

A spomnili ste me na čudežno moč pozabljanja v času. Čas je fantastična radirka. Kako nanagloma nam zradira, kaj je kdo kdaj rekel. In pusti za sabo belo liso, v katero zdaj lahko vpišemo kaj novega. Kdo se spomni, kaj je v parlamentu izjavil Igor Bavčar 12. decembra 1993? Ali Borut Pahor 7. marca 1997. Ali Janez Janša tistega znamenitega torka v novembru 1999, ki bo zagotovo prišel v zgodovino? Ne spomnite se več, kajne, spoštovani bralci? Tudi vi se ne, dragi dopisovalec. In morda bi bilo najbolje, ko se nihče nikoli ne bi, kajti danes bi vsi ti fantje rekli nekaj čisto drugega, morda celo diametralno nasprotnega, kot so tedaj. In tudi razlagajo čiste druge reči, ker je spominska radirka pač pustila belo liso in so jo lahko izkoristili.

Ker je tu faktor radirke, se jim dozdeva, da so varni.

Pa niso. Ne, nimam v misli centralnih dosjejev Udbe v Beogradu, te mine vseh min. V mislih imam čisto preprosto, domačo minico. Ni edina, a se nanjo najbolj spoznam. Pravi se ji dokumentacija Dela in tam leži v precej zanikrnih in zdelanih belih ovitkih vse najbolj relevantno, kar je kdorkoli od njih in drugih pomembnih gospodov in gospa izjavil v času, ki nas tu zanima. Tu ni pomot, ni sprenevedanj, ni demantijev in ni obkladanja z lažnivci. Tu je suha, preprosta, že nekoliko porumenela resnica na ne najboljšem, a trpežnem papirju. Še pomnite, tovariši?

Zato bo najbrž prva prava bomba, ki bo kdajkoli počila pri nas, če bo seveda počila, raznesla dokumentacijo Dela in arhiv Televizije Slovenija. Čeprav je arhiv Dela priročnejši, ker le odpreš in bereš in se ti ni treba najprej ukvarjati s tehniko.

Morda bo seveda tudi zagorelo. Čeprav bodo potem napletali vse sorte, kdo in kaj je bilo krivo, da je pogorela stara dobra Črna vdova, bomo tisti s priročnejšimi možgani natanko vedeli. Črna vdova je pogorela, ker je bilo treba uničiti njen zgodovinski spomin.

Brrr, kakšne maligne misli. Greva k vedrejšim vsebinam.

Kaj pomeni, da vem, kaj vse si lahko privoščijo starejše ženske z mlajšimi moškimi? Dragi moj, jaz o tem pojma nimam. Mene mlajši moški v resnici niso nikoli zanimali. Še zdaj me v glavnem ne, s toleranco do petih ali šestih let minusa, da ne bom videti drobnjakarska. Vi, recimo, me kot moški sploh ne zanimate, me niste in me ne boste, čeprav ste takole na oko zagotovo eden najbolj čednih Slovencev, kar jih poznam. Ne rečem, da ne boste lepega dne zamikali moje hčere ali moje vnukinje; zame ste pač zgolj skupek (žal trenutno odrezanih) pšeničnih kodrov, čednega, gracilnega teleščka, pronicljivih misli in nasploh osvežilno urbanih parametrov neke skoraj legende, ki ji sploh ni treba še naprej peti slave, ker ima že brez tega o sebi čisto zadosti visoko mnenje. Vsaj videti je tako.

Naj sklenem: Mladi in mlajši so zame nek drug univerzum. Zanimiv, privlačen, a po drugi strani ravno prav oddaljen in tuj, da ne čutim nobene potrebe, da bi ga pobliže raziskovala. Vi ste v tem pogledu najbrž precej drugačnih misli in pogledov.

In zdaj k središčni temi. Si že manem dlani. Čutite, kako si jih? Vsaj žveplo na njih bi lahko zaduhali.

Na kratko in morda ne najbolj precizno povzemam: Grozovito vam gre na živce tako imenovana občečloveška radovednost v zvezi z vami. Natanko ste presodili in določili, kaj bi ljudje o vas “morali” vedeti in kaj jih sploh ne briga. Sodite, da ste vi merilo svoje podobe v očeh drugih in edini pristojni, da določate meje svoje življenjske haciende in sobe v njej, ki so na ogled javnosti. Nekako tako kot sprehod po Beli hiši: občutek imaš, da te vodijo povsod, pa ti obenem skrijejo vse najbolj bistveno. Kriterije o tem hočete izključno zase. Govorite o jedrnih ter sekundarnih informacijah, povezanih z vami. Zelo ste videti ogorčeni. Sintagme rumeni tisk se seveda skrbno izogibate, ciljate pa naravnost tja.

Nič ne bo.

Nič ne bo tudi z zelo prežvečenim nakladanjem o tem, kdo in zakaj je javna oseba in kdo to ni, kaj je javnim osebam odvzeto, za kaj so prikrajšane in podobno.

Marko Crnkovič namreč ni eden. Marka Crnkoviča sta dva. Kateri Marko je pravi, nima smisla špekulirati, najbrž sta relevantna oba.

Vi ves čas govorite le o enem Marku. O sebi. O subjektivnem Marku, o jazu. Tako, kot ga vidite, otipate, razumete, premišljate vi sami. Kot se doživljate v ogledalu in v svoji zavesti. Nič pa vas ne zanima drugi Marko Crnkovič. Tisti, ki ni subjekt, ampak objekt, če že hočete. Ki ga imamo mi. Ki je naš, ki je javna last. Anonimci, ki potujejo skozi življenje neopazno, imajo vsaj en privilegij. Ogromno subjektivnega jaza in skoraj nič objektivnega. Niso razcepljene osebe. Ker nikogar ne zanimajo.

Vi ste se tako močno zarezali v ta naš prostor, v ta naš svet, v ta sejem ničevosti, da je ta drugi Marko, ki je last javnosti, narasel v pravi balon. In takšni pisani baloni so pač nekaj, kar je treba nenehno ogledovati, se o tem spraševati, si o njem pripovedovati zgodbe, prave in izmišljene, ker je balon pač tu, ker je lepih, zanimivih barv, ker nam buri domišljijo in ker hrepenimo, da bi se tudi sami nekega dne spremenili v pisane balone in odpluli visoko iz banalnega sveta, pod oblake, v sanjarije drugih.

Nobene pravice nimate odrekati balonu njegovo balonasto vsebino, videz in funkcijo in tega v resnici tudi ne morete. To veste zelo dobro in v to, v tega drugega Marka, se nima smisla zaganjati.

Nič novega vam nisem napisala. A je takšne samogovore, kakršni so tile, vselej zanimivo prebirati, posebej če jih bralcu zavijete v sofisticirano, privlačno embalažo. In v tem ste seveda velik mojster.

Poza pa je beseda, ki sva jo medtem že grdo znucala.

Niti ene več o njej. Velja?

Vaša vdana

Bernarda

Draga Bernarda,

všeč mi je bilo vaše prijazno, sentimentalno, skorajda materinsko pismo. Nisem pričakoval kaj takega, ker vas nisem take vajen. Seveda pa tudi nisem pričakoval, da me boste že kmalu tako rekoč nadrli po telefonu, ker vam nisem odgovoril v dogovorjenem roku.

Če dobro razmislim, me to ne bi smelo presenetiti. In če še bolje razmislim, potem moram tudi priznati, da mi je ta pasja Bernarda še bolj všeč kot tista mila. Sploh pa: ali vidite, kaj vse si lahko privoščijo starejše ženske z mlajšimi moškimi? (Kot da tega ne bi vedeli, kajne?) Mene nadirati brez posledic! Mene, ki sem med najbolj vestnimi daleč naokoli, kar zadeva oddajanje tekstov!

Napisali ste: “Ne pravite mi, da tudi pisma na tej strani pod kožo niso poza.” Kaj ste hoteli s tem povedati? Ali lahko iz tega sklepam, da mislite, da so javne epistole pozerstvo? Če res to mislite, se moram s tem pobliže pozabavati!

Kolikor se spomnim, nisem rekel, da pisma niso poza; res pa je tudi, da z nobeno besedo nisem dal vedeti, da niso. Kvečjemu nasprotno. A kakorkoli: ja, vsako javno pisanje — vključno s takimi epistolami — je pozerstvo. Ali še natančneje: vsako javno pisanje, v katerem avtor govori o sebi, je pozerstvo. Na nek način.

V intervjuju za Modno Jano sem na debelo naložil, da mi ni jasno, zakaj ljudje — ali vsaj mediji, kolikor to dvoje ni eno in isto — hočejo o meni vedeti določene privatne podrobnosti samo zato, ker sem kolumnist oziroma nekakšna javna figura. Napisal sem: “Ne prenesem, da si ljudje nekaj domišljajo o meni ali da celo mediji želijo nekaj vedeti o meni. Ljudje smejo o meni vedeti samo to, kar jaz sam hočem. Zakaj bi moral kot kolumnist nastopati v medjih s svojimi osebnimi zadevami? Da bi potešil njihovo radovednost? Zakaj bi jaz pri tem sodeloval? Verjamem, da je kolumnist človek, o katerem hočejo vsi nekaj vedeti. Zgleda zanimiv. Ampak njihova radovednost ni moja stvar. Ker se držim nazaj, začnejo postavljati teorije. Ampak jaz se tega ne grem.”

Ne da ne bi bilo res, kar sem povedal — ampak popolnoma odkrit pa tudi nisem bil. Pravzaprav nisem bil čisto natančen. In ni hujšega, kot če se človek ne izraža natančno! Zlasti zame je to huda sramota.

Če mi skratka gre kaj na živce, potem so to občečloveška radovednost v zvezi z mano oz. vsiljivost in naklepanje/sklepanje oz. postavljanje domnev. Dobro, radovednost ni greh — četudi gre za željo za informacijami, ki v bistvu ne koristijo ničemur in tudi nikogar zares ne potešijo. Je pa greh to, vsaj v mojih očeh, da se ta občečloveška radovednost v zvezi z mano nikoli ne sklada s tistim, kar bi ljudje o meni kvečjemu “morali” vedeti!

Mimogrede: imam vas za velemojstrico ugajanja občečloveški radovednosti, zato tudi pričakujem konkretne pripombe s tem v zvezi.

Za zgornjo trditvijo stojijo tri predpostavke: prvič, da ljudje — en général in seveda po mojem — nimajo pojma, kaj bi jih o meni v resnici moralo zanimati; in drugič, da tudi v moji glavi obstaja nabor informacij v zvezi z mano, ki se mi zdijo bistvene. (No, “bistvene” ni prava beseda. Prava beseda je “objavljive”.) In tretjič, da tudi jaz sam izrecno hočem določene stvari o sebi obelodaniti ali da si vsaj ne morem kaj, da jih ne bi.

Kriterij, katere informacije v zvezi z mano bom sam objavil, pa je tisto, kar je dejansko poza.

Večji del vsebine, o kateri pišem v svojih tekstih, seveda nima druge zveze z mano razen te, da o tem in tem pač pišem jaz in da bi bilo zapisano drugače, če bi o tem pisal nekdo drug. To so pač ti družbeni fenomeni, ki transcendirajo vsakega posameznika. Določen odstotek sekundarnih informacij, ki obdajajo te jedrne, bistvene, splošne, javne, nadindividualne informacije, pa seveda govori o meni. Kolikšen je v tekstu (kolumni, blogu) delež informacij o meni v razmerju do splošnih informacij (mnenj, četudi osebnih), pa je odvisno od teme, ki je lahko bolj ali manj resna ali trivialna, in od stila, ki ga za temo uporabim. Malo pa tudi od prostora, ki ga imam na razpolago, da povem bistveno.

Informacije o meni so manj bistvene od splošnih, lahko pa zelo pašejo zraven in včasih tudi bolj vžgejo kot tisto najbolj bistveno.

Jaz sem control freak in bi najraje vse postoril sam, če bi mogel. Idealno bi bilo, da bi nekje imel bazo podatkov z vsemi tistimi informacijami o sebi, za katere mislim, da bi ljudje smeli z njimi razpolagati. Ne razkuri me to, da se o meni piše. To mi gre pri enem očesu sámo po sebi not in pri drugem sámo od sebe ven. Razkurijo me netočnosti, domneve in izmišljotine. Zato bi bilo pametno servirati te in te podatke — tudi o kakšnih (relativnih) intimnostih —, naprimer s kom sem, s kom nisem, s kom živim, kje živim, kaj delam, kam grem na dopust, kje sem takrat in takrat bil, itd. Te drobnarije in oslarije pač, ki jih tabloidi premlevajo.

Če torej seštejem intelektualni trud v zvezi s tem, kaj bom o sebi povedal in česa ne, potem temu lahko rečete poza. Pa naj bo. Seveda pa to ni poza pozerja, ampak moj lastni information management, prilagojen temu, kar sem in kakršen hočem v javnosti izpasti. Jaz sem sam sebi svoj najboljši PR svetovalec.

Ljudje zmotno mislijo, da je vse, kar človek za domnevno preseravanje potrebuje, izdatna doza samovšečnosti. To seveda še zdaleč ni res. Predvsem moraš biti dovolj odporen, da to sploh znaš prenašati. To je svojevrsten osebnostni pritisk, ki se ga človek mora naučiti prenašati. Ne vem zakaj je to spet bolj moška zadeva, ki se je ženske ponavadi otepajo (če niso ravno estradne trape). Najbrž je to kaj v zvezi s teorijo moških in žensk, kot jo je razvil Gantar v epistolah z Manco.

To soboto recimo je Matjaž tudi napisal, da je njegova Mojca dobila “vročino”, ko ji je povedal, da si bo dopisoval z Manco. Prav rad verjamem. Moja Nina jo je tudi. Pisem potem namenoma ni brala — čeprav je Mančina fanica —, ker je občutljiva na te reči in se je bala, da je ne bi kaj vrglo iz tira. (Nazadnje sem ji vseeno moral delati rezimeje. In ji zbijati že nevarno naraslo vročino, ko je Manca citirala izjavo svoje mlajše hčerke, da sem jaz “srček smrček”.)

Glede na zoprn začetek tega pisma pričakujem, da vaš tokratni odgovor ne bo tako prijazen kot prvi. No saj. Gotovo ste s svojo pozo jezične dohtarce že tako identificirani, da se vam ne bo težko vživeti in spustiti par krepkih.

Z dolžnim spoštovanjem,

Marko

Dragi Marko!

He, he. Pišem pismo. Mislim, da sem zadnje pismo napisala pred približno dvajsetimi leti in sem precej iz vaje. Je pa hecno.

Zadnja pisma je prejemal moj marinaio, daleč za sedmimi vodami. A pisanje na ladjo je delikatna in netipična reč, podobno kot pisanje v zapor ali vojaku na fronto. Vsak stavek moraš zelo premisliti, da bo izpolnil poslanstvo. Zato ne pišeš spontano in kar povprek, temveč premišljeno. Ustvariti hočeš vtis.

In ne pravite mi, da tudi pisma na tej strani pod kožo niso poza. Seveda so, le da vas večina to za živo glavo noče priznati. Jaz priznam, evo.

Moj moški princip, ki ga omenjate proti koncu pisma, je bil seveda že nekajkrat na hudi preskušnji. Najhujša je povezana prav z dogodki pred dvajsetimi leti.

Moj marinaio je bil big boss na tovornih ladjah Splošne plovbe in sem nekajkrat plula z njim. Ste že pluli na tovorni ladji? Najbrž niste. Če pa bi, ne bi zdržali več kot dan ali dva in bi po tistem magari odplavali na kopno, ker ste mnogo preveč metro deček, da bi tisto hoteli prenašati. Povsod grozen, grob pleh, nanj se spomnim, če zagledam na fotografijah ukrajinskega Juščenka. Povsod grozni jedki duhovi po mazilih, strojnih oljih, barvilih, lakih, soli in tovoru. Povsod ovire in grožnje, da telebneš in se poškoduješ. Kakšen popoln moški princip! Stara zdelana tovorna ladja je bolj moški princip kot testisi ali formula ena ali angleška nogometna liga in ženska v njem nima početi drugega, kot da je za zgago.

Sicer pa sem se o tem, da nisem čisto moški, prvič prepričala nekoč davno v Barceloni, ko se je v oddaljenem kotičku pristanišča osamljeno zibala replika Kolumbove Sante Marie. Zgodba je stara in prežvečena, a jo moram obnoviti. Bil je viharen pozni večer in tista lupinica je bila tako majhna in ranljiva, no, pozneje se je menda potopila in ne vem, če so sploh zgradili novo, da me je kar stiskalo pri srcu. Na tisti drekec-pekec se je pred petsto leti zgnetlo osemnajst ali koliko že norih dedcev, dvignilo so sidro (če je takrat sploh že bilo) in so odpluli na odprto morje, v čisti, grozeči nič, ker so upali in verjeli, da je na drugi strani niča nekakšna Indija Koromandija. Marko, dragec, niti ene same samcate normalne ženske, ne samo slovenske, ne spravite za vse na svetu na kaj takega. Nikoli. Ni šanse. Spet totalen moški princip. Sem ženska, sem. Čeprav z mnogimi hormonskimi spodrsljaji.

Seveda pa s tem nočem reči, da so moški principi samo stare tovorne ladje in Kolumbove lupinice. Moških ali pretežno moških principov je še veliko. Konec koncev je zame v nekem smislu moški princip tudi dejstvo, da nekdo v razmeroma kratkem času času pošlje 1552 mailov, dobi 2163 mailov, v letu dni prečveka po mobitelu 265 ur, pošlje 4000 mesidžev in jih prejme najmanj 3000. Tudi zame je ta podatek v bistvu grozen, čeprav je na prvi pogled povezovanje moškega in čvekov nelogično. Čveki naj bi bili pretežno ženski princip. A zdi se mi, da tu ne gre toliko za čvek sam po sebi, ampak za nenehno fascinacijo s tehnološkimi čudesi, ki pa je kljub mnogim izjemam po mojem tudi bliže moškim.

Vi prav slovite po teh fascinacijah. Spominjam se vaših davnih kolumen, ko ste prišli na okus in ste se blaženo igračkali z vsem najnovejšim, kar je tedaj prihajalo iz Silicijeve doline in iz podobnih destinacij. Z mobiteli in računalniki in podobnimi strašnimi revolucionarnimi novostmi. Kakšna strast. Kakšna predanost in občudovanje.

Jaz pa, vidite, medtem, ki vi pišete mesidže, rajši poslušam kose, ki so se pravkar spravili k delu in na robovih streh v mojem naselju zjutraj in zvečer prepevajo svoje arije. Seveda vsi ne pojejo enako in so tudi različno talentirani. Nekateri pa so resnično pravi virtuozi in tiste melodije so prav zanimivo strukturirane. Če bi se sodobni slovenski skladatelji vsaj vsak april v letu hodili navdihovat h kosom na robovih naših streh, se zagotovo ne bi dogajalo, da bi na koncertih sodobne slovenske glasbe v dvorani sedelo kakih deset ali petnajst poslušalcev. Vem, kaj govorim, ker je tudi naša družinska Sveta trojica godla sodobno slovensko glasbo redno pred polpraznimi dvoranami, čeprav smo zbobnali na koncerte čisto vse sorodstvo, ki smo se ga domislili.

Ima pa poslušanje kosov v sebi skrite nevarnosti. Podobno, kot če vsake kvatre enkrat obstojiš pozno zvečer na obali Koseškega bajerja in občuduješ kake izjemne svetlobe, ki se izlegajo izpod nevihtnih oblakov. Ljudje, ki hodijo mimo tebe, v glavnem presodijo, da nisi čisto pri sebi, ker jih kosi in oblaki absolutno ne zanimajo. In gorje, če poln najčistejše vznesenosti mimoidočemu neprevidno blekneš še, ali ni to lepo ali kaj podobnega. Za hipec bo zastal in se ti strmo in ogorčeno zazrl v oči s pogledom, kot da si mu pravkar ubil mater in po tistem še tebe mine vse veselje.

Predvsem pa me strašno veseli, da ste zaljubljeni in vas to dejstvo povezuje z mojimi kosi. Lepo je, če svojo žensko stodvajsetprocentno razvajate, ampak v trgovino naj pa le kdaj gre. Prvič se žensk ne sme poleniti, ker jih je pozneje skoraj nemogoče odleniti in moški to krčevito obžaluje. In kaj naj takša (domnevam) seksi in vitalna punca počne z docela izmozganim Markotom v permanentnem intelektualnem stresu? Moški mora imeti za ljubezen res veliko časa. Ampak mora biti tudi primerno spočit, mislite na to.

Na vašem mestu bi tudi šestnajstletnico kdaj nagnala pomivat posodo ali počistit stanovanje, a ker s tem posegam v vaše najglobjo intimo, v človeške pravice in spoštujem zasebnost, sem že tiho kot miška.

No, davčna vihra je na srečo zdaj že nekaj časa v kraju, se mi pa dozdeva, da jo je pol zakuhal politika, pol pa mediji. Televizija Slovenija je na primer v silni želji po koristnosti in pomembnosti vsak večer po poročilih postavila pred kamere čedno miško v roza puloverju (morda je bil pulover bolj pink kot roza, malo mi je že ušlo iz spomina) in nam je bila z vsakič svežim tehtnim nasvetom na videz v pomoč, v resnici pa je soustvarjala mega psihozo, iz katere se zdaj počasi kopljemo vsi, tudi vi. Res zadnji čas, da nam Granda ustoliči novo TV moštvo. Bolj od superstrokovnih pojasnil, ki jih itak nismo kaj dosti kapirali, bi ljudstvu pomagala vsak večer ena zdravamarija. Pa drugo leto.

Vaša vdana Bernarda

PS: Tole z mojim spolom je najbrž treba doreči. Vsaka babnica pri sedemdesetih je v resnici že dolgo srednjega spola. In najbrž vsak povprečen dedec tudi. Boste že videli. Ampak vi imate dotlej še veliko časa.

Draga Bernarda,

kot kavalir vam nisem mogel reči ne, ko ste me prosili, naj jaz začnem najino korespondenco. Mi je pa jasno, da jo boste bolje odnesli od mene, ki moram napisati prvo pismo. Začeti je najtežje — še posebej, če je človek v takem permanentnem intelektualnem stresu kot jaz te dni in vedno bolj.

Glavo imam tako polno vsega, da ne vem, kje bi se sploh lotil svojih misli. Oddajanje davčnega obračuna in dohodnine prejšnji teden me je dobesedno izmozgalo. Seveda je vse to opravilo računovodsko-svetovalno podjetje, toda še vedno sem jim sam moral dostaviti več stvarnih, dokumentiranih informacij, kot sem jih običajno zmožen sprocesirati v treh mesecih. Na službenem področju resda napišem le eno kolumno na teden in tu in tam en blog (in zdaj spet eno pismo), kar je za stare rutinerje še najmanj obremenjujoče. Zraven pa se vendale ukvarjam še s kupom drugih projektov, na katerih sicer ni skoraj nič dela, me pa tem bolj miselno okupirajo. In če mene nekaj miselno okupira, potem se mi zdi, da mi zmanjkuje časa. Mislit je težje kot delat. Še več: komur je mislit služba, opravlja v bistvu dvojno delo. Včasih se mi recimo zdi, kot da je recimo tudi Jonas moja služba. Rad bi pogosteje z njim chatal ali posedal za njegovim računalnikom, pa mi ne znese. Nimam časa. Za nič nimam časa, čeprav je časa kao na pretek. Samo kadar poležavam na kavču ali grem v kino ali pa grem s prijatelji na pivo — naš ponedeljkov štamtiš v Žmaucu —, imam res občutek, kot da nisem v službi. Ampak to je tako redko!

Ugotavljam, da sem od 31. maja lani — ko sem dobil sedanji računalnik — do danes poslal 1552 mailov in jih 2163 dobil. V enem letu sem prečvekal 265 ur po mobitelu. V istem času sem poslal po mojem kakšnih 4000 mesidžev in jih najmanj 3000 tudi prejel. Sigurno nisem najhujši komunikator na svetu, ampak a ni ta podatek v bistvu grozen? Seveda sem se moral vse to in to zmeniti, ampak vseeno!

Ko sva bila zadnjič na soku, mi je bilo najbolj všeč, ko ste rekli, da vam grejo ljudje na živce. Meni tudi, ampak jaz ne znam biti sam. Pride to z leti, da si človek zna priznati, da mu grejo ljudje na živce, in da zna biti sam? In ali je to ljudomrzništvo — nedvomno v svoji najžlahtnejši obliki, o tem sploh ne dvomim — edina varianta, kako izklopiti človeško okolico? Nisem tak ljubitelj ljudi, kot bi lahko sodili po frekvenci mojih stikov. Ne vidim pa drugega načina, da bi zreduciral komuniciranje na razumnejšo mero, kot da bi se pripravil do tega, da bi mi šli ljudje pač malo bolj na živce.

Ali pa bi si moral naprtiti malo več konkretnega dela?

Še dobro, da sem po naravi flegmatičen, da se mi ne zmeša od vseh teh obveznosti, neobveznosti in brezveznosti. Koliko dela je v stanovanju, pa čeprav čistilka kar redno prihaja! Včasih se počutim kot kakšna totalno zmedena gospodinja, ki vse pozablja ali na vse preveč misli ali pa vedno kupi preveč ali premalo. Pa hčerka! Kakšna psihološka napetost je biti samohranilec šestnajstletne hčerke — in to neglede na njeno pridnost, srečo in uspešnost v šoli (in neglede na intenzivnost mojega angažmaja v zvezi s tem)!

Srečna okoliščina je, da sem zelo zaljubljen. Saj najbrž sami veste, kako zahtevne ste ženske. Še posebej tiste, ki se zavedajo, da si vso to pozornost tudi zares zaslužijo, in ki imajo take moške, ki jih že od vsega začetka 120-procentno razvajajo. Tu ni konca! Za ljubezen je potrebno imeti čas. Veliko časa. Seveda pa je ljubezen ena redkih stvari v življenju, za katero se čas najde sam od sebe, tudi če ga nimaš — in po nekem čudežu, ki se dogaja le v tem stanju, tudi čas za vse drugo.

Za nameček pa sem se včeraj tudi odločil — po zaslugi transakcijsko inteligentnejših prijateljev (in resda na šele po tretjem pivu) —, da bom kupil stanovanje. Poln kufer imam tega, da že deseti mesec mečem stran dobrih dvesto jurjev za podnajemniško stanovanje, od katerega pa ni druge koristi kot streha nad glavo zame in za hčerko. Včeraj sem končno sprevidel, da v dani situaciji — ki se mi je do zdaj zdela neprimerna za te vrste shopping — še zdaleč ni nemogoče kupiti stanovanja. Vse to zdaj premlevam in se pripravljam na preliminarne poteze. To ni projekt, ki bi ga človek uresničil čez noč, kar pa je zame še tem huje. Jaz bi vse kupil takoj, če bi mogel. Prideš, izbereš, plačaš, odneseš. Kupovati nekaj tako dolgo — pa čeprav gre za 300.000 evrov — mora biti zelo frustrirajoče. Sam sem recimo ponosen, da mi je lani jeseni uspelo kupiti avto v natanko štirih (delovnih) dneh, pri čemer en dan pred začetkom procesa nisem še niti razmišljal, da bi ga kupil! Ne samo avto, tudi nakup je bil čisto v mojem stilu!

V vaši Jani — in naj mi Melita in Vinko ne zamerita, da jo še vedno bolj asociram z vami kot pa s komerkoli drugim — sem danes prebral intervju z ministrom Zverom. Ne morem si kaj, da mi ta človek ne bi bil že od začetka simpatičen iz čisto trivialnega razloga, da se je rodil dva dni pred mano. No, všeč mi je bila njegova izjava v zvezi z Manco: “Čutim, da ljudje včasih mislijo tako [da bi moral biti strožji s hčerko]. A mnogi tudi razumejo, da nimam pravice do tega. Ne glede na to, ali mi bo njeno početje prineslo politično škodo, nimam pravice razmišljati o tej dimenziji. Vrgla se je v vodo in sedaj naj plava. Sama je to hotela. Po drugi strani pa se mi smili, ko tako pritiskajo nanjo. Včasih tudi zajoka. In takrat trpim z njo.”

Končno enkrat ena pametna in predvsem človeška izjava iz ust nekega politika! Kako redko to slišimo! Še posebej zato, ker sem njegovo tamalo v kolumni sesul tudi jaz.

Ko sva se dogovarjala za te epistole, ste mi namignili, naj se vživim v to, da si dopisujem z moškim — češ, vi da pa res ne razmišljate po babje. Temu sem se sicer od srca nasmejal, a ne zato, ker bi se mi prošnja zdela čudna ali ker je ne bi mogel izpolniti. Toliko vas pa že poznam, da mi je jasen vaš način razmišljanja. Ali človeka določa njegov spol? Seveda ga — in še dobro, da ga. Toda spol je lahko tudi omejitev, če gre za stereotipe v tem smislu, kako (naj) razmišljajo eni in drugi. Zato sem prepričan, da človek v abstraktnem pomenu te besede nima spola. Če je človek pameten ali neumen, je vseeno, ali je moški ali ženska. Ne pišem vam kot moški — in seveda, biologiji na ljubo, še tem manj kot ženska —, in temu primerno mi boste tudi odgovarjali.

Toliko za začetek.

Vaš Marko