Za narodov blogor

Dragi Marko,

v nedeljo se je na Ciuhovi razstavi trlo ljudi, pretakale so se lepe energije. Veliko ljudi je bilo zato, ker so v najini korespondenci prebrali obvestilo. Tako sem izvedela, kako priljubljeno je najino dopisovanje. Ljudstvo ga tako rekoč zahteva! In tudi knjigo. Mogoče pa tole pismo, ki je zadnje v tej rundi – sledilo mu bo moje dopisovanje z Matjažem Gantarjem, potem pa naj bi si vi izbrali novo dopisovalko – sploh ni poslednje?

Zakaj da časopisom pripovedujem osebne štorije, ki so po vašem mnenju za knjigo, ne pa za popularne medije? Kaj da me žene k temu? Vprašanje je naslovljeno z vašega zornega kota, saj z drugega itak biti ne more. Vi si očitno postavljate cilje, se ženete za njimi, »s kontrolo in z doziranjem informacij« ustvarjate hierarhijo odnosov z ljudmi… Tak je nam vsem dragi Marko C. Jaz sem vaše nasprotje. Že vsaj dve desetletji nimam vnaprej postavljenih ciljev, za ničemer se ne ženem, ne želim kontrolirati, nasprotno, učim se izpuščati, ne nadzorovati (ni boljšega učenja za to, kot je seminar društva hospic za prostovoljce, ki bodo delali z umirajočimi, kajti ko prihaja smrt, je treba izpustiti in zapustiti vse!), živeti pretočno… Prepevam: «Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš«. Poklical me je pač moj »najljubši sovražnik« Vašči (Vasle) z Jane, s katerim sva v življenju že marsikaj zakuhala, med drugim prvi volilni štab za podporo predsedniškemu kandidatu. To je bil takrat za člana jugoslovanskega predsedstva on osebno – bi se mu moral Drnovšek lepo zahvaliti, saj je zmagal tudi po njegovi zaslugi! –, volilni štab pa smo sestavljali: pokojna gospa novinarka in Človek z veliko začetnico Slava Partlič, Mojca Drčar Murko, Slavoj Žižek in jaz. Slava in Vašči smo tudi predlagali mene za predsednico društva novinarjev Slovenije, pa je Danilo Slivnik argumentirano pojasnil, zakaj moj za profesionalnost in avtonomijo novinarjev napisani program ni ustrezen času in razmeram. Smo potem hoteli novo društvo ZOA (»znanje, odgovornost, avtonomija«), iz česar je nastal novinarski sindikat… Torej, da skrajšam Vaščijeve zasluge za razvoj domovine in mene same, kako naj bi njemu rekla NE, ko me je povabil, naj napišem kaj o svojih moških? Sem mu rekla ja, kot vedno, kadar me k čemu ščuva.

Čustvene biografije se mi pa ne ljubi pisat. Je po delčkih že napisana. Doslej sem dala gotovo že petsto ali več intervjujev, v katerih sem prostodušno odgovarjala tudi na osebna vprašanja. Potem je tu uspešnica – knjiga Ženska pisma, ki je bila ob prvem izidu leta 1991 hitro razprodana in za Svet knjige kmalu ponatisnjena, pa Moški : Ženska z Jovanovičem … Če me kdo kaj vpraša, odgovorim, da bi pisala spomine, mi na kraj pameti ne pade.

Občutek imam, dragi Marko, da se bojite, da bi vam splahnela intelektualna verodostojnost, če bi se pojavljali v popularnih medijih in kaj osebnega povedali. Mene tak strah ne preganja. Včeraj zgodba o »mojih moških«, danes predavanje na zelo simpatični – in koristni! – šoli, imenovani Izobraževalno središče RTVS, kjer sem bila gospa profesor. Ne le, da zgodbe iz popularnega tiska niso ogrozile moje strokovne avtoritete, še dotaknile se je niso. Sklep slušateljev je namreč bil: dr. Koširjevo moramo vključiti v izobraževalni proces.

Z veseljem sem nastopila včeraj ponoči na TV Paprika v oddaji Vroče. Ker me je povabil Erazem. Tudi njemu ne morem reči ne – kar se tiče medijske komunikacije, po drugem zreloletne dame itak ne sprašuje –, pa sem prišla. Pogovor je bil zanimiv in živ: o Bogu, mistiki, morfogenetskih poljih, vesolju, fiziki… Sem uživala, joj, kako sem uživala! Predvidevam, da vi na tako oddajo niti v snu ne bi prišli. Kako to, da jih potem gledate, česar jaz ne počnem? Niti Lady ne berem, da bi vedela za objavo vaših tukaj omenjenih smuči, da o hard rumenem tisku, ki mu vi sledite, niti ne govorim. Me ne zanima in ne privlači, pojavim pa se kdaj pa kdaj, kar me ohranja enako ravnodušno. Se mi zdi, Marko, da ste v očitanju moji prisotnosti v popularnih medijih podobni staremu menihu iz znane zenovske zgodbe. Takole gre: dva meniha se odpravita na dolgo pot, ki ju pelje čez reko. Na bregu srečata jokajoče dekle, ki sama ne zmore čeznjo. Pa jo oprta mlajši menih na rame, in jo s starejšim mahnejo čez reko. Dolgo pot do samostana meniha molčita, ko se pred vrati oglasi starejši: «Mar ne veš, da se ne smeš dotakniti ženske, ti pa si jo nosil?« Mlajši mu odgovori: «Nesel sem jo čez reko in jo pustil na bregu, ti pa jo še zdaj nosiš s seboj«.

Sploh se mi večkrat zazdi, da ste vi starejši po duši, jaz pa mlajša, mislim na nekatera politična stališča in socialni angažma. Gre za tipiko, ki jo omenja Bolenova v tudi na Slovenskem že znameniti knjigi Babe ne tarnajo: »Ženske postanejo radikalne, ker se zmorejo vživljati. Zlahka si predstavljajo in čutijo, kaj pomeni biti nemočen in zlorabljen, nato pa še občutiti ravnodušnost ljudi, ki bi lahko kaj spremenili.« Kajti baba – se pravi starejša radostna sočna ženska, je oseba, ki je našla svoj glas. Gloria Steinem je pogosto pripominjala, da se ženske bolj nagibajo h konzervativizmu, ko so mlade, s staranjem pa postajajo uporne in radikalne, medtem ko za moške velja prav nasprotno.

In še v nečem sva si različna kot dan in noč (saj zato pa tako lepo paševa skupaj v dopisovanju, ha!): Meni na kraj pameti ne pade, da bi objavljala fotke svojih puloverjev in druge šare. Nisem zbirateljica blagovnih znamk in mi je reprezentacija tega, kar imamo, smešna. Zame je pomembno biti. Za biti pa so najpomembnejši – odnosi. In čustva. Vaš IQ je nesporno visok, dragi Marko, a kaj, ko nam v življenju – tako osebnem kot službenem in javnem – največ preglavic povzroča EI, se pravi čustvena inteligenca. Se mi zdi, da ste tu šibkejši člen. Če se spomnim samo vašega nastopa na knjiženem sejmu, kjer ste »vodili« doslej najkrajšo debatno kavarno… Kako je že pela Irena Kohont: »Bil je tako prikupno zmeden…«

Bodite to, kar ste, dragi Marko, intelektualec, kolumnist in verodostojen dajalec mnenj in stališč. Jaz pa bom poleg te vloge, ki mi je zanimiva, še marsikaj, od »svečenice spovedniškega sentimentalizma« do igrive babice in skrbnice psov, kar je moja trenutna vloga. To si želim: bivati polno, celovito. Sprejela sem namreč Božansko povabilo (Hafiz): »K Bogu lahko pridemo / oblečeni za Ples // ali pa nas v njegovo bolniško sobo / prinesejo na nosilih.« Naj potemtakem plešem ta čarobni, skrivnostni življenjski Ples!

Vse dobro, dragi Marko!

Manca

Draga Manca,

vaše zadnje pismo bo moralo biti zelo zgoščeno in eksplicitno, če mi boste hoteli odgovoriti na vse iztočnice, ki se nabirajo že od prejšnjič in od tokrat, ko vam pišem zadnjič. Nenazadnje pa bi se po mojem tudi spodobilo, da pod vsem skupaj potegneva črto.

Tako kot sem pred dvema mesecema napovedal, da grem v Maribor, pa potem nisem šel, tudi tokrat ni bilo nič s Parizom. To je seveda hujši šok. V zadnjih treh mesecih sem imel že trikrat – brez Maribora – zelo trden namen na potovanje, pa se mi je zadeva vedno izjalovila. Prvič v London, drugič v Chamonix, tretjič v Pariz. Razlogi so bili vedno trivialni – četudi tehtni –, vendar mi je tokrat še posebej hudo, ker sem za razliko od prvih dveh primerov tudi res sam kriv za odpoved. Bolje, da vam ne razlagam, za kaj gre, ampak počutim se kot totalni luzer – in to še najmanj zaradi 200 evrov, ki sem jih izgubil nepovratno predplačilo za apartma, ki sem ga moral skenslati le dan pred odhodom!

Za konec še beseda ali dve o medijih.

Prejšnji teden sem kupil Modno Jano. Hotel sem prebrati intervju z Drnovškom, na katerega se tudi sam pripravljam. Bil sem prijetno presenečen, ko sem videl, da ga je naredila Mojca Mavec – sem namreč njen zvesti fan. No, ta intervju ni izpadel ne vem kaj, ampak hvala bogu se tega zaveda tudi Mojca, ki sem jo potem poklical. Malo mi je razložila, kako zgleda pri očaku na Zaplani.

Bistveno bolj pa me je razočaral novi dizajn in layout Modne Jane. V Sloveniji še nisem opazil, da bi neka publikacija šla v tem smislu na slabše – kar je logično, saj je stanje v povprečju takšno, da so edine možne spremembe spremembe na bolje, in ker je bila Modna Jana doslej najbolje zdizajnirana glossy revija pri nas (po svoje še bolje kot Elle in Cosmo). Dizajner jih je očitno nategnil, da bi jim pasal redizajn v stilu sedemdesetih, za nameček pa jim je vrgel v smeti tudi prej odličen logo. Res mi ni jasno, kako ta Stojanović dobiva nove in nove jobe, ne da bi kadarkoli ustvaril nekaj res dobrega. Ampak kaj hočemo: kako bi bilo mogoče, da bi obstajala merila v grafičnem dizajnu, če pa jih tudi na skoraj nobenem drugem področju ni?

Zelo sem se zamislil tudi nad vašim tekstom “Moji moški”. Seveda, napisali ste ga dobro – tako kot pač znate. Ampak za konec teh epistol naj vam vendarle zastavim vprašanje, ki ni nerelevantno tudi v najinem kontekstu.

Zakaj se tako eksplicitno razgaljate, Manca? Kaj vas žene, da opisujete svoja ljubezenska razmerja, svojo osebno emocionalno zgodovino? Je to ekshibicionizem? Tudi sam nisem imun na te zadeve. Marsikaj sem že napisal o sebi, tako pomembnega kot trivialnega. Toda po moji teoriji je samo razgaljanje legitimno le v primeru, če te zadeve opisuješ kot intelektualne, kulturne, socialne, trendovske, lifestyle, urbane, magari politične fenomene – ne pa psihološke. Zadnjič sem vam recimo napisal, da sem si kupil smučke, in jih tudi opisal, pa so se v Lady iz mene hitro ponorčevali. Tudi prav. Poleg bolj “pametnih” zadev objavljam na blogu tudi fotke svojih fancy puloverjev, kravat in podobne šare. Marsikdo to opazuje z dvignjenimi obrvmi – včasih celo jaz sam. Toda nikoli mi ne bi prišlo na misel, da bi napisal članek z naslovom “Moje ženske”, v katerem bi javnosti (relativno podrobno) razlagal, koga sem ljubil, kako sem ljubil, zakaj sem nehal ljubiti, se zaljubil na novo, itd. Manca, kako (to z)morete? Več kot očitno je, da ste živeli in živite osebnostno polno življenje, ki se vam ga ni treba sramovati. To je lepo in to je treba ceniti. Ampak čeprav se tudi sam ne sramujem svoje emocionalne zgodovine, bi mi bilo kljub temu nerodno, če bi jo javno opisoval. Ja, nerodno je prava beseda – seveda pa tega ne mislim v dobesednem smislu zadrege in zardevanja. (Nikoli nisem razumel ljudi, ki jim nikoli ni nerodno.) Gre za nekakšno nelagodje, ki bi me obhajalo, če bi to javno razlagal: po eni strani v tem smislu, da bi te izkušnje in ti spomini z objavo prenehali biti moja last, po drugi pa zato, ker bi imel občutek, da prodajam ali celo vnovčujem svoje ljubezni in čustva. To ni fajn. Tudi ne maram živeti z občutkom, da vsi vse vejo o meni. Moja identiteta je v tem, da določeni ljudje vejo določene stvari o meni. Eni več, drugi manj. Eni to, drugi ono. S kontrolo in z doziranjem informacij ustvarjam hierarhijo odnosov z ljudmi okrog sebe, pa tudi hierarhijo znotraj moje osebne zgodovine. Povedati vse vsem bi se mi zdel preveč nestrukturiran, dolgočasen, ploščat svet okoli mene. V čem je sploh razlika med vašo prijateljico in naključno bralko? Ali ta slednja kaj manj ve o vas od prve – razen da vas ne pozna osebno, temveč le kot pop svečenico spovedniškega sentimentalizma?!

Vaše zveze so bile očitno lepe, pozitivne, produktivne. Ali to opravičuje dejstvo, da o njih javno govorite? In če ja, ali to potem pomeni, da bi pa o travmatičnih zvezah molčali? Pa še to: ali želite ljudem pomagati, da z njimi delite izkušnje?

In kaj pravijo na to “vaši moški”? Meni že ne bi godilo, če bi nastopal v takih tekstih, pa če bi me dotična ljubezenska memoaristka hranila v še tako lepem spominu.

Manca, vi bi morali pisati knjige o tem, ne pa se udinjati po čaasopisih in revijah. Kar vi pišete o svojih emocionalnih zadevah, ne bi smelo biti objavljeno kot publicistika, ker s tem postaja trivialno. Napišite knjigo, nekak avtobiografski esej, in vaše ljubezni bodo naenkrat dobile smisel, ki ga imajo – in to ne samo za vas! Tako pa s sicer dobrim tekstom niste izpadli nič boljši kot Tadej Zupančič, ki se je lotil epohalne teme “nošenja hlač nizko pod pasom”. Še huje! Niti nič bolje je niste odnesli kot jaz sam, ki sem v članku o tipologiji današnjih moških skupaj s Schollmayerjem pristal v kategoriji “tehnoseksualcev”. Glede na druge kategorije in druge soborce v njih sem še imel srečo! Kot da ne bi bilo že dovolj, da po avtoričinem bujnem mnenju obstajajo še überseksualci, retroseksualci, vitalseksualci, metroseksualci in nanoseksualci, je v metro-sekcijo vtaknila naprimer Sašota Pečeta! Šit, socialna teorija briljantine! In Drnovšek, nanoseksualec! Pa saj to ni več normalno!

Lepo si je bilo dopisovati z vami, ne pa tudi lahko! Škoda, mislil sem, da bova to počela veliko dlje kot tri mesece. Pa ravno zdaj morava nehati, ko sem končno not padel. Kakorkoli: hvala za lepe misli in veliko veselja s prihodnjimi epistolami.

Adieu!

Marko

Draga Manca,

zelo vam zavidam potovanje v tople kraje. Bili ste v Dominikani, kajne? No, saj tudi meni ni hudega, čeprav ostajam na mrazu in nimam v planu nič eksotičnega. V nedeljo sva z Lukatom smučala v Mallnitzu. Najbolj noro smučišče daleč naokoli in morda najlepše vreme to zimo! V soboto pa šibam v Pariz. Skoraj sedem let že nisem bil v Parizu in sem ga ful zapogrešal! Lizi sem že zdavnaj obljubil, da jo peljem za zimske počitnice. Nazadnje si je zaželela, da bi šla zraven še njena Maxime, moj pristanek pa si je zagotovila s predlogom, naj gre tudi moja Nina. Rečeno, storjeno! Najel sem ugoden apartma blizu Place de Clichy. Me prav zanima, kakšen bo ta ménage a quatre! Samo še urnik ogledov sestavim in ugotovim, ali ni med Torinom in Fréjusom slučajno kaos zaradi olimpijskih iger. V Pariz se raje vozim po južni varianti, čez Italijo in mimo Lyona pa čez Burgundijo, kot pa po severni, čez Nemčijo in mimo Strasbourga. Je pa res, da je severna varianta malo krajša in tudi cenejša.

Sicer pa se bomo tokrat delali Japonce: kako v čim krajšem času – neto štirje dnevi – videti the best of. Nimam nič proti, ker sem bil v Parizu že tolikokrat, da glavnih turističnih atrakcij nisem videl že zelo dolgo. Malo neverjetno se mi pa le zdi, da punce hočejo v Disneyland! Nisem si mislil, da si pubertetnice to še vedno želijo, če jim ta šara v primernejših letih pač ni bila naklonjena. Tam sem bil s svojo pastorko Nike pred desetimi leti, ko je bila stara deset let, in se še dobro spomnim, da je precej grozno. Sicer pa poskušam glede tega biti toleranten in se tolažim z mislijo, da jih kič, ki ga otroci tako radi vsrkavajo, ne bo pokvaril – pa če je to Disneyland ali španske nadaljevanke. In navsezadnje, kaj je vse to v primerjavi s kičem, ki ga vsrkavajo, ne da bi odrasli to sploh opazili – pa če gre samo za reklame, modo, ovitke šolskih zvezkov ali glasbo, ki se razlega na vsakem koraku.

Kultura kiča je bolj dominantna, kot si intelektualci predstavljamo. Z njo smo se sprijaznili, saj ne bi bilo mogoče živeti v permanentni opoziciji do kiča. Če bi bili dosledni – se pravi zvesti svoji kulturi, izobrazbi, vrednotam, okusu –, bi lahko samo še hodili naokrog obupani in se z gnusom zgražali nad skoraj vsem, kar nam pride na pot. To ne bi bilo samo življenje v slonokoščenem stolpu. Bili bi tako rekoč izključeni iz družbe. Ne bi prižigali televizije, ker je 99% najavnih špic oddaj gnusen glasbeni in vizualni kič. Ne bi kupovali niti osnovnih življenjskih potrebščin, ker je 99% reklam zanje debilnih. Ne bi hodili v kino, ker nam smrdijo kokice. Ne bi hodili v lokale, ker imajo idiotska imena, grozne napise in obupen inventar. Še več! Niti volitev se ne bi udeleževali, če bi resno oponirali nakladanju, ki je kot politični kič njihov sestavni del. Kje bi recimo objavljal tekste, če bi pričakoval, da bodo postavljeni v skladu z zadovoljivimi standardi časopisnega dizajna? In tako naprej. Upor proti vsemu temu je nesmiseln, in kolikor si ga še lahko privoščimo – in privoščiti si ga moramo vsaj malo, da ne znorimo! –, nas ta upor drago stane. Trma je strošek. Koliko me je že stalo v življenju, da sem se branil tehnološkega kiča, ki ga svet pozna pod blagovno znamko Windows! Koliko so me v življenju že stali avtomobili – bodisi časa, ko raje nisem imel avta, ali denarja, ko mi je uspelo imeti tistega, ki sem ga res hotel. (Pa da ne boste mislili, da sem jih imel ne vem koliko.) In koliko me je stala glasba! Še dobro, da nisem mahnjen na slikarstvo. No, ne da nisem mahnjen: če bi že obešal kaj na svoje stene, ne bi obešal – z dolžnim spoštovanjem – vašega Ciuhe, temveč Davida Hockneyja, Luciana Freuda in Francisa Bacona. In potem pač raje nimam nič. Slišal sem že pripombe, da sem megalomanski. Sam bi temu rekel skromnost. Če ne morem imeti nečesa velikega, se ne bom zadovoljil z ničemer manjšim.

Kič je posvetna religija, ki nas prizemljuje in pomirja. Lepe stvari so naš osebni, notranji, skoraj intimni svet, brez katerega ne moremo. Vse drugo pa so stvari, ki jih pri vsej nevzdržnosti potrebujemo kot koordinate znotraj infokaosa, ki nas zaliva. Včasih je prijetno pozabiti na principe in se temu prepustiti. Tako recimo danes peljem svojo punco na večerjo, ker je ravno valentinovo. Valentinovo sem vedno ignoriral. Ampak zakaj bi ga, če se lahko imam fajn?

Se spomnite najinih prvih dveh pisem? O demonstracijah proti reformam? Vi ste se socialno raznežili ob pogledu na delavsko ljudstvo s transparenti, jaz pa sem s pomočjo Vidmarja filozofsko utemeljil, zakaj ne morem podpirati “Muradifa Hasanovića” in sesul demagogijo sindikalistov. Že naslednjič pa ste omenjali Tineta Hribarja. V toplih krajih ste zamudili intervju z njim v Sobotni. Pa poglejva, kaj pravi o odporu do reform: “Ti ljudje so bili organizirani, predvsem s strani glavnega sindikata z orwellovskim naslovom Zveza svobodnih sindikatov. To še zmerom vodijo kadri, ki jim jo je ob sestopu z oblasti v nekakšen trajni fevd izročila Partija. Sindikati so šli na cesto, preden se je karkoli zgodilo.”

Če zanemariva dejstvo, da spraševalci ne znajo spraviti v slovnični red navadnega magnetograma, potem moram reči, da je z drugimi besedami in z večjo avtoriteto povedal to, kar mislim tudi sam. Kaj pravite na to, draga Manca, glede na spoštovanje, ki ga čutite do Hribarja? (In on do vas, saj pripominja, da bi vas in Milosavljeviča vlada morala angažirati, ko je pripravljala zakon o RTVS.)

Še bolj pa se mi dopade tale Hribarjeva puščica: “Prej ali slej bo Pahor ugotovil, da to [SD] ni njegova stranka. Ob dejstvu, da [LDS] razpada, tudi on ne bo dolgo zdržal. Če si zamislimo prihodnost, spadata skupaj Kacin, zlasti z govorom v Dražgošah, in Potrč, ne pa Potrč in Pahor.” Seveda! LDS si je s Kacinom zabila zadnji žebelj v krsto. Iz Pahorja pa tudi ne bo nič, dokler bo toleranten do starih bizgecev, ki jim kao načeluje in zaradi katerih promovira to luzerko Danico. Kdaj sem že napisal, da bi on moral postati predsednik LDS!

Žal mi je, da ne moreva debatirati o slikarstvu, ampak to res ni moje področje. A če sva že pri umetnosti, naj stresem vsaj par filmskih iztočnic: pojdite gledat München, Prevzetnost in pristranost, Brokeback Mountain. Sam sem gledal le München in ne vem, ali mi bo do konca tedna zneslo videti še druga dva. O tem bi lahko kakšno rekla!

Obljubljal sem razglednico s Pohorja, pa ni bilo nič iz tega. Iz Pariza pa 100%!

A bientôt,

Marko

Dragi Marko,

ker odpotujem v daljne tople kraje, kjer ne bom ob računalniku, ampak ob morju z vetrom v laseh in s knjigo v roki, vam kar danes pišem za vnaprej. Nekam čudne volje sem, o človeških komedijah premišljujoč, zunaj pa žareče sonce in razpihan zrak brez disonančnih tonov, ki mi barvajo nedeljski dan.

Pravkar sem se vrnila z razstave Jožeta Ciuhe v MGLC – kako veličastno lego ima in kako lep je tivolski grad! –, kamor sem šla, da bi videla, kaj je vodstvo po razstavi, in da bi slišala dr. Miklavža Komelja, ki je genij. Zadnji dan razstave, 19. februarja, bom vodila ogled jaz – prvič v življenju. Veselim se že, saj se o slikah redko pogovarjam, čeprav je slikarstvo moja ljubezen. Ko sem opremljala svoje sobe, sem vedno najprej kupila središčno sliko. In potem se je vse uskladilo z njo. Nazadnje sem kupila žarečo rdečo podobo Andraža Šalamuna, čez celo steno lega, naslikal je sončni zahod na jugu njemu/meni ljube Mehike, in zdaj je v tej sobi rumen kavč, oranžni in rdeči stoli, je velika natisnjena fotografija Mateja Andraža Vogrinčiča – njegove kanglice v avstralski puščavi, tudi te barva zahajajoče sonce, in vsak, ki vstopi v to sijočo sobo, je ogret od sončne energije prostora, ki ga je definirala Šalamunova slika. V tej sobi sem srečna.

Šla sem na razstavo, da bi slišala Miklavža. Spoznala sem ga na Silbi, imel je 12, 13 let in hodil je po otoku zamaknjeno s knjigo v roki. Danes mi je povedal, da je prebiral Dostojevskega. V morje ni maral. Če je šel, je šel samo do kolen. S knjigo v roki. Kmalu je sam napisal knjigo. Prelepo, da mi je vzelo dih, ko sem prebirala njegove pesmi v zdaj že znameniti zbirki Delfin. Šestnajst let je imel, ko je napisal tiste pesmi. Ko so izšle, sem bila povabljena, naj naredim za nemško literarno revijo izbor sodobne slovenske lirike. Če me spomin ne vara, je takrat Uroš Zupan prvič dočakal svoje pesmi v nemščini. V izbor sem uvrstila tudi Miklavževe. Te je prevedel sam. Niso bile objavljene. Urednik, ki me je čez čas obiskal v Ljubljani, je želel pesnika srečati. Zdelo se mu je, da je že zelo, zelo star in čudil se je, da sem tako starega človeka hotela med sodobno poezijo. »Zakaj pa mislite, da je star,« sem bila začudena. »Ja, kdo pa še piše v taki nemščini! Saj to je Goethejeva nemščina, ne pa sodoben jezik!«. Ko sem mu povedala, da je Miklavž star 19 let, je bil ob sapo.

»Res sem se takrat nemščine šele učil, in vsak jezik se učim tako, da začnem pri zelo starem jeziku, potem grem proti sodobni govorici,« mi Miklavž pojasni na razstavi. Koliko jezikov govori? Eh, je skromen, angleško, nemško, francosko, italijansko, špansko, portugalsko … Portugalščine se je naučil zaradi pesnika, v katerega sem zaljubljena od dne, ko sem prebrala prvo njegovo pesem v slovenščini: Fernando Pessoa. Miklavž je prevedel pesnitev Mornar. Ko sva bili jeseni lanskega leta z Ifi na Portugalskem, sva šli po njegovih sledeh: v njegovo najljubšo kavarno, kjer sva jedli v enakem ambientu tudi midve, pa v hišo, kjer je stanoval in je zdaj javna knjižnica. Prebirala sem naslove Fernandovih knjig in – onemela: Kabala, grški stari očetje, življenjepisi svetnikov, različni mistiki, indijske Vede, razprave o izvoru krščanstva, Tibetanska knjiga mrtvih, egiptovska mitologija, knjige o vesolju, Shakespeare … Ko sem gledala te knjige, sem se spremenila v dva: z menoj je bil še Miklavž, ki se je enako čudil, užival … Milo sem prosila knjižničarko, če lahko dobim spisek Pessojevih bibliografskih enot. Je videla strast v mojih očeh, željo po še globlje stopiti v pesnikov svet, in podarila mi je debelo kuverto s fotokopijami popisa vseh knjig F. P. Kuverto sem v Ljubljani vložila v drugo kuverto in jo poslala Miklavžu Komelju.

Miklavž je govoril o Ciuhovih slikah z zaledjem fascinatnega znanja, fotografskega spomina, asociacij in metafor, da se je Ciuhova Človeška komedija, kot je slikar poimenoval razstavo, razprla v mnoga razsežja in prelila iz tega časa in prostora v kozmične dimenzije univerzalnih zgodb. Malo ljudi zmore videti Ciuhove slike, grafike in akvarele v tako širokem kontekstu. Ker ima malo ljudi take oči, kot so Miklavževe. Ciuha je umetnik, ki tako zelo presega slovenske okvire, da doma kljub izjemni ustvarjalnosti in – nenazadnje – osemdesetim letom bogatega svetovljanskega življenja, ni sprejet. Da je preveč dekorativen, slišimo iz ozko stisnjenih ustnic slovenske kritiške »elite«. Mar Velásquez, recimo, ni dekorativen, a zdaj je pa narobe, če so barve pisane in jih svetli še zlata, če so oblike razkošne, če ima človek kaj povedati in so njegove zgodbe tako žive, da silijo čez robove takih in drugačnih mer? Ciuha je zakladnica znanja (prebiral je take knjige kot Pessoa: kabaliste, alikimiste, rozenkrojcarje, mistike, fizike, itd.) tako z vzhodnih kulturnih tradicij kot z vrhov zahodnega mišljenja. In je mojster besede, kakršni so redki. Lani – pred tem je izdal tri odlične knjige potopisov – je izšlo obsežno delo Kronika sedmih pozab, ki ga moramo uvrstiti v vrh sodobne slovenske književnosti. O Ciuhovi razstavi še nisem prebrala nobene kritike. O njegovi knjigi je vzhičeno pisala prof. Glušičeva, v »razumniških« krogih pa ni prebrana in mnogi še slišali niso zanjo. Tako je to v deželi žuželk in insektov, kjer si ljudje pijejo kri, razbijajo kozarce opojnosti ob čaščenju svojih vaških okrožij in polnijo puške za napad na svet, ki v njihovih glavah ni, kar bi moral biti.

»Neučinkoviti zaposleni vas stane preveč denarja in potrpljenja!« berem letak založbe Forum Media iz Maribora. »Zaradi neučinkovitih sodelavcev vam ob denarju lahko hitro zmanjka tudi potrpljenja, ogrožen pa je celoten delovni proces in s tem obstoj vašega podjetja! Ne odlašajte z reševanjem problematičnih situacij … Raje ukrepajte hitro in pravno pravilno!« vabi letak k branju strokovnega priročnika z zgoščenko »Opomini in prekinitve zaposlitev«: postopki, povezani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ja, taka znanja dandanes najbolj potrebujemo, kako se znebiti neučinkovitih sodelavcev, na primer mam, ki so odsotne zaradi bolezni otrok, pa slabotnejših, ki ne zmorejo nadur do pozne noči, in kakšnih preveč ambicioznih, ki hitro vidijo, da je naše znanje pičlo, napihnjenost pa enormna … V tej človeški komediji pač ni knjig in zgoščenk o tem, kako sočustvovati, pomagati, sodelovati s tistimi, ki ne zmorejo norega tempa in ne prispevajo dovolj v požrešno kapitalistično malho.

Vidim še fotografijo grafitov, ki se pojavljajo na hudinjskih blokih. Takole pozivajo k reševanju težav z narkomani: »Rešitev: NARKOMANE POBIJMO! P.S. krematorij«.

Marko, na svidenje v drugačnem, sončnem razpoloženju!

Manca

Dragi Marko,

joj, a me bosta zdaj z Gantarjem – Turka kadilska – skenslala, ker smo šli z Junijsko listo v akcijo za tobačni evro? Glavni argument: biološka zdravila, ki tarčno zdravijo raka na pljučih, znesejo na enega bolnika od 10 do 17 milijonov tolarjev. Si lahko mislita, da tako dragih zdravil ne dobijo vsi ki bi jih bili potrebni. Lahko pa bi jih, če bi obstajal poseben finanči fond. Prav to predlagamo! Vzemimo ceno Marlboro cigaret v Evropi v evrih (januar 2004): v Sloveniji škatlica 2,25, vzhodno od nas še manj, tudi samo 1,04, zato pa v Angliji 6,60, v skandinavskih državah pa kar 7,64! Če bi pri nas dvignili ceno vsaj za en evro in to namenili za zdravljenje bolnikov z rakom na pljučih pa za preventivo – med mularijo število kadilcev narašča, vsak tretji petnajstletnik kadi! – bi rešili pereč slovenski problem.

Sem se zabavala, ko sem brala popis lastnosti dvornega norca (zelo pomembna arhetipska figura, brez nje ni celovitega moškega) M.C. »Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno … « In sem brž pogledala v eno svojih najljubših knjig: André Comte-Sponville: Mala razprava o velikih vrlinah, v kateri veliki francoski filozof razglablja med drugim o ponižnosti in omeni pomembnega moža, ki ga vi včasih citirate: »Kar zadeva Nietzscheja, ga ne bi mogli dohiteti ali povzeti: prav ima v vsem in glede vsega se moti«. Zdi se mi, da bi lahko tako označili marsikaj, kar izreče v tujini priznani in čaščeni slovenski filozof Slavoj Žižek. Ko hodim po knjigarnah v Angliji, Ameriki, Evropi, se zakadim med knjižne polici pod »filozofija« in iščem pri črki Z. Zizka lahko merimo že v metrih, tako po tujejezičnih izdajah kot po številu referenc v znanstvenih člankih z vseh strani sveta. Če hočem povedati preprostim ljudem, od kod prihajam, rečem, saj se spominjate Tita. Če želim to povedati intelektualcem, pa: od tam sem doma, od koder je Zizek. Če to ne prime, kar je redko, potem nadaljujem s Plečnikom. Da ga kdo od tistih, pri katerih se kitim z njim, ne bi poznal, se še ni zgodilo. Žal mi je, da Mrkaić tega ne ve. Najbrž zato, ker on sam ni oseba, s katero bi prebujali prepoznavnost Slovenije. Zato ne razume, v čem je kultura za Slovence tako pomembna in niso kulturniki enaki čevljarjem in frizerjem. Kaj hočemo, pač ubožec na duhu, tale MM.

»Meni se ni dalo uveljavljati avtoritete«, pišete naprej. Je niste mogli uveljaviti, dragi Marko, ker je nimate! To šibkost presneto dobro poznam, saj sem sama na istem. Poslušajte, kako sem dajala spat malo Tino: »Tinčica, a ne bi šla mogoče zdaj pančkat, tako si utrujena.« Tina: »Ne, ne grem!«. Pa čez nekaj minut spet: »Tinči, zdaj bi bilo pa res pametno, da greš pančkat.« Ona: »Ne, ne grem!« Enkrat je moja prijateljica, s katero sva skupaj čuvali kmetijo Marka Pogačnika, ko je bil z družino na morju, znorela. In me je pošteno nadrla, kakšna vzgoja je to, da kar naprej moledujem, naj gre otrok spat, da sem ji to gotovo rekla že sedemkrat, ona pa še kar trmari, je že popolnoma izčrpana od tega, ubogi otrok. Enkrat reci in konec, me je podučila. Še danes sem ji hvaležna! S kakšnim občudovanjem opazujem Ladejo, ki vnukoma samo enkrat pove, koliko je ura in jo onadva že mahneta v kopalnico in kmalu v pižamicah prideta po ljubčka in obljubljeno pravljico. Teoretično tudi zase vem, kdaj bi morala nastopiti avtoritarno, a ne, ker ne znam. Tega v sebi nisem razvila in moram še vaditi. Na primer z našim kužkom, mešančkom Čombetom (saj poznate legendarnega Mačka Murija in veste, kako strašen je tisti Čombe, ki meče pasje bombe) iz azila. Takole sva šla prvikrat na dolg sprehod okoli zasneženega bajerja v Kosezah. Odpela sem ga, on pa, z geni jazbečarja v krvi, brž na travnik, od koder ga nisem mogla spraviti. Sem ponovila stari vzorec: «Čombi, zdaj pa res morava iti, ker sva že zelo pozna.« On me gleda, premakne se pa ne niti za centimeter. Jaz spet: »Ljubi Čombi, res morava iti, pridi.« Tako nekajkrat. Brez uspeha. In je prekipelo mimoidoči pasjeljubki, ki mi je rekla: «Veste kaj, gospa, takole pa s psom ne bo šlo. Povelje je povelje: kratko in jedrnato in odločno«. Sem vložila vso razpoložljivo energijo v odločen klic. In je ljubljeni Čombe nemudoma pritekel, si mirno pustil zapeti ovratnico okoli vratu in jo z vzdignjenim repkom odmahal domov. S ponosno Manco ob sebi, ki sem premišljevala o svoji neskončno potrebi, da bi vsako stvar prediskutirala, jo utemeljila, da bi jo oni drugi razumel, pa čeprav je to pes. Taki tipi ljudi pač nismo sposobni za direktorje, še najmanj v ustanovah, kakršen je Cankarjev dom.

Nisem vedela, da je Zverova Manca krenila po voditeljski poti Jambrekovih dveh. Pred časom smo o tem govorili z Latinom tri ure v njegovi Latinici, ki jo je strnil v naslov Što gljuplje, to bolje. Je pač tako na tem svetu – vsakomur po njegovih merah. Najine so očitno drugačne, a ne da bi zato mislila, da sva božja izbranca, če se takih reči ne udeležujeva. Medijski svet dobro poznam že petinštirideset let, sodelujem v najrazličnejših vlogah. Ne samo vi, še marsikdo mi svetuje, naj se ne odzivam vabilom raznih Marlenn. Pa se pogosto. Iz firbca, kako danes stvari stojijo. In ker se rada igram. »Grem spet na en afengunc«, zakličem doma, kadar se odpravljam na kakšen »talkshow«. Od Marlenne, denimo, sem se vrnila prav dobre volje, ker sem spoznala iskrivo, zanimivo voditelja/co, pa še super sogovornika, s katerim sva prišla v studio v enakih barvah in z enako uro na roki. In sem se ob njem počutila, kot da ga poznam že stoletja. Se zgodi, čeprav redko, a se, da človek naredi oddajo in ne oddaja človeka.

Nezvestoba ni za amaterje brez koncepta, duhovito komentirate nama simpatičnega Erazma. In potem zapišete, kar zmorejo živeti samo odrasli, čustveno zreli ljudje: «Seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moške«. V primeru te izjave pač ne boste ugotavljali, da vam nihče ne da prav. Ker vam bo velika večina žensk aplavdirala. Moški se bodo pa sprenevedali. Ne vsi. Tisti, ki so se odločili za ljubezen, se bodo globoko strinjali.

Pred leti sva govorila o teh rečeh s Kreslinom in sva rekla, da bova predlagala zakon o prepovedi poroke oziroma starševstva moškim, mlajšim od trideset let. Ko sem o tem pobarala Aleša Debeljaka, je rekel: »Takoj bi podprl vajin predlog iz lastne izkušnje. Šle po tridesetem sem začel meditirati o možnosti za dolgoročno zvezo. Zdaj sem jo vzpostavil in rečem ti, da je to svojevrstna osvoboditev«. Osvobajujoče je, ko ni več treba vključiti »donhuanskega avtomatičnega pilota«. Hura za take moške!

Bodite!

Manca

Draga Manca,

na vprašanje, ali v sebi prepoznavam arhetip kralja, bi vam tako kot Matjaž Gantar najraje “mirno in suvereno” odgovoril: DA.

Me veseli, da ste se z njim zaštekali. Tudi meni se zdi Gantar v redu. Všeč so mi ljudje, ki znajo nositi uspeh, pomembnost, popularnost – četudi je slednja zgolj medijski konstrukt –, kot da je to peresno lahko breme. Njemu pa res nisem zameril, da si je premislil (oz. dovolil, da so si drugi premislili namesto njega) glede investiranja v moj projekt. Še danes se mu vsake toliko pustim povabiti na kavo. Vedno ga čakam pol ure in več in kramljam s simpatično tajnico gospo Nevenko, potem pa v njegovi prostrani sobani šimfava medije in kadiva kot Turka – kar je najbrž tudi svetovna direktorska redkost.

Najprej moram reči, da ste me že skoraj potegnili v način razmišljanja, ki se mu poskušam izogibati. O arhetipih, skratka, raje ne razglabljam, ker se mi zdijo (zame) preveč spolzek teren. Raje se prizemljim s tem, da govorim o metaforah – ali v metaforah –, ki opisujejo moj karakter. To si še upam. Jaz vedno nekaj kompliciram, zato tudi ne znam tako kot Gantar odgovoriti “mirno in suvereno” in predvsem ne nedvoumno. V tem smislu jaz tipično nisem kralj – tako kot on, big boss –, ampak dvorni norec. Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno sem vsem všeč, toda nihče me ne jemlje resno. Vedno nepogrešljiv, nikoli koristen. Vedno nespoštljiv, svoboden, neodvisen, nepreračunljiv, a nikoli spoštovanja vreden, nikoli avtoritativen. Moj življenjski problem je v tem, da me okolje zatira, jaz pa mirno živim naprej, kot da svoboda leži na cesti. Če se mi je slučajno zahoče, se samo sklonim in jo poberem. Temu primeren je moj status: omniprezenten, a limitiran.

Veliko razmišljam zadnje čase o Cankarjevem domu in Razgledih, mojih dveh domnevnih življenjskih porazih. Kot nalašč sem srečal Jelko Stergel na otvoritvi Kinoteke. Povedala mi je – kar mi je v 14 letih ušlo iz spomina –, da je jokala, ko sem dal v Cankarju odpoved, in da sem potem celo rekel, češ, pa se ja ne boš cmerila zaradi mene! A vam povem, kako sem takrat dobil službo direktorja kulturno-umetniškega programa? Sklonil sem se in jo pobral! Bil sem star še ne 29, wunderkind kulturno-intelektualne tranzicije, nekakšen Žiga Debeljak zgodnjih 90. – seveda brez piflarskega imidža oglatih špeglov. Ženske so dol padale, mediji so se prijazno slinili, imel sem govor na Slovenki leta, impresioniral sem kulturnega ministra, svet mi je ležal na dlani. Meni pa se ni dalo uveljavljati avtoritete. Ni se mi dalo biti šef. Stvari niso same od sebe ratovale tako, kot sem si zamislil. Nisem bil diplomat. Nisem znal zjebat nikogar, sam se pa tudi nisem pustil – in tako sem pač šel. Za Cankarjev dom sem se zagrebel samo zato, ker sem vedel, da lahko dobim to službo, in po 14 mesecih sem odstopil samo zato, ker sem vedel, da mi je ni treba opravljati, če nočem. Tako je bilo tudi sedem let pozneje, ko je Apih ukinjal Razglede. Ni se mi zdelo vredno boriti za ta časopis, ker sem vedel, da tega ne bom mogel preprečiti – delati škandale in podpisovati kulturniške peticije pa se mi je zdelo brez veze.

Sicer pa bi rekel, da sem jaz bolj kraljevič kot kralj – pa ne zato, ker sem ravno Marko –, ampak bolj hamletovsko intelektualni prestolonaslednik, ki ne pride zraven, ker je pač tak whistleblower.

Ste gledali zadnjič tisto na Papriki? Zverova hči – misica ne vem koga ali česa – je spraševala nama obema simpatičnega Erazma B. Pintarja. Punca je sicer bolj lušna kot Jambrekovi tamali dve, ampak ta fora z lepotičkami, ki jih nastavijo za televizijske voditeljice, je pa že višek! Morali boste revidirati svoje stališče, da vedno rečete ja, če vas kdo prosi za intervju ali celo povabi pred kamero. Ste se potem odzvali Marlenninem vabilu v talkshow na Prvi TV o ljubezni, v katerega ste hoteli uvaliti tudi mene? To je bilo ravno enkrat takrat, ko ste mi napisali, da je vsako vprašanje v intervjuju kot poljub! Si predstavljate, kako bi se potem vi pa jaz pa židana Marlenna v tem smislu poljubljali pred kamero?

No, če že ne Zverova, pa je bil v formi vsaj Erazem. Razpredal je svojo razvpito promiskuitetno teorijo, da moška seksualna zvestoba ne obstaja. Emocionalna že-že, ampak nikar se ne slepimo glede seksualne. Moški se po njegovem pač fukljamo naokoli – in bodimo torej toliko pošteni do sebe in do svojih žensk, da sebi in njim to odkrito priznamo.

Pri vsem tem se mi je zdelo še najbolj inteligentno to, kar je razložil pri moških, ki se “spozabijo” le tu in tam, kar da jih zmede in si potem domišljajo, češ, zdaj sem se pa zaljubil ali kaj, ker sem eno “zunanjo sodelavko” dol dal, in je potem takoj hudič v zakonu ali zvezi. (Narekovaji so moji, niso citatni.) To je res. Če moški v svoji nezvestobi ni verziran, potem se mu res dogaja, da se zaljublja – še tem bolj, če se nezvestoba začne zgolj erotično, ne eksplicitno seksualno. Čeprav se z njim ne strinjam, mu dam prav v tem, da nezvestoba ni za amaterje brez koncepta.

Sicer pa ja, seveda, seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moškega. Vem, ker sem grešil. Da ne bi preveč moraliziral, pa naj še pripomnim, da je zvestoba racionalna odločitev, ki se je bo zrel in trden moški znal držati, saj bo sprevidel, da se mu ni treba pariti z drugimi, ker obstaja dovolj sprejemljivejših načinov samopotrjevanja. Da ne govorim o tem, da moški s tem izraža nespoštovanje do svoje partnerke, saj jo s tem sili v položaj – z njeno vednostjo ali brez –, da si ga z nekom intimno deli. Morda je res, kar uči evolucionistična teorija, da ženskam ni (toliko) do promiskuitetnega vedenja, ker se znajo sprijazniti z ekskluzivnim samcem, ko ga enkrat najdejo (in še posebej, ko jim enkrat zaplodi mladiče). Erazem zvito pripominja, da ob sebi ne rabi še ene take osebe, kakršna je on sam, ampak nekoga komplementarnega. Seveda pa zdravilo proti ljubosumju ni toleranca do partnerjevih seksualnih eskapad, temveč zvestoba. In zakaj bi sploh moralo obstajati zdravilo proti ljubosumju? Ljubosumje je varovalka, ki dokazuje smisel zvestobe.

Nisem bil najbolj zbran med pisanjem, a nič zato. Boste že vi napisali, kar mi je ušlo med vrsticami. Med pisanjem sem namreč skopiral s cedejev kakšnih sto skladb, ki jih nalagam v novega iPoda. Ma to bo še dva mesca dela!

Vaš

Marko

Dragi Marko,

ja, tole z Delom je precej žalostno. Najprej to, da potrebuje reklamo Sobotna priloga, ki smo jo brali zaradi kakovosti in ne zaradi samoreklamiranja. Poker kraljev – ta oglas je njen obraz. Njena glavna ambicija je zaporedno objavljanje »intervjujev z najpomembnejšimi politično gospodarskimi figurami v Sloveniji«.

Naj preverimo, »kdo bo naslednji«, priporoča oglas DELO – »Misli naprej«. Oglas je butast – mislimo zdaj, ne nazaj in ne naprej. Kaj bo v prihodnje z Delom, o tem pa bolje, da sploh ne mislimo! Če bo eno celo gromozansko veliko stran porabilo za samoreklamiranje, bo še manj vsebine, kot je je! In potem ta idiotski oglas ponovijo še na celi strani Sobotne priloge, v kateri je vse manj življenja bojda tudi zato, ker »ni prostora«! Primer: Intervju z zdravnico Urško Lunder, direktorico Zavoda za paliativno oskrbo (četrtina prebivalstva potencialno sodi v njen »resor«!), ki je za svoj učbenik biologije za 9. razred dobila prestižno nagrado na Frankfurtskem sejmu za najboljši evropski učbenik, s kolegico uvaja predmet Umetnost zdravljenja (ne zdravi samo ali predvsem stroka, zdravi sočutje, ki ga je potrebno skomunicirati!) na komunikacijskih znanj in veščin še kako potrebno medicinsko fakulteto, pomaga umirajočim in tako naprej, no, intervju z njo je bil napisan že oktobra lani, objavljen pa še ni bil. V njem je zagotovo več življenja in resničnega zanimanja za ljudi, za javno dobro, kot pri večini na Delovem oglasu poslikanih kraljev!

A vse je za kaj dobro! Ko je bilo objavljeno, da je Slivnik postal predsednik Delove uprave, sem prišla k našemu prijaznemu trafikantu na Viču in mi je rekel:«V tejle uri sem prodal že tri izvode Dnevnika. Kupci so rekli, da Slivnikovega Dela pač ne bodo kupovali!«

Sicer pa so kralji moj navdih. Kot veste, sem imela minuli četrtek v Trgovini s konceptom Vale-Novak pogovor z Matjažem Gantarjem o tem, kdo je pravi moški. Ljudi nabito polno, pogovor iskriv, živ. Tale Gantar je res zanimiv moški! No, in sem z njim obdelovala temo o figuri kralja v psihi ozaveščenega moškega. V sodobnih zahodnih družbah se namreč kaže, da nam ta figura najbolj manjka. Kralj – povzemam po knjigi Moški na duhovni poti — je arhetip gotovosti in osredotočenosti, simbol ustvarjalnosti za vse, ki pripadajo njegovemu kraljestvu. Kraljevi center v moškem je prepričan o sebi, ker ve, kdo je in kaj hoče, lahko prepoznava, potrjuje in blagoslavlja vse, kar je pozitivnega v drugih. Rast in zrelost drugih ga ne ogrožata, kajti zaveda, se, da je, kdor je, in ljubi to, kar je. Kralja ne moreš ogrožati, ker ne potrebuje tvojega občudovanja. Predstavlja zdravo neodvisnost in zelo jasno začrtane meje. Ko sem vprašala Gantarja, ali prepozna arhetip kralja v svoji duši, je mirno in suvereno odgovoril:«Da«. In zdaj sprašujem vas, dragi Marko – prepoznate vi kralja v sebi?

Nemška psihologinja Alice Miller (v imenitnem prevodu Rape Šuklje je pred kratkim izšla njena pretresljiva knjiga Upor telesa: telo terja resnico, vam jo toplo priporočam v branje!) je napisala študijo o moškem, ki je bil kot otrok zlorabljan. Njegov oče – in zato posledično tudi sin — v sebi ni razvil podobe kralja. Bil je brutalno nasilen in sina je pretepal za najmanjši prekršek, resničen ali umišljen. Sina ni niti klical po imenu. Kadar je hotel, da pride k njemu, mu je – požvižgal. Kot psu! V dečku se je kopičilo sovraštvo, a svoje jeze ni mogel izliti na očeta. Zadrževal in kuhal jo je globoko v sebi. Kasneje je odkril, da je bil očetov oče Jud, zato je postal prepričan, da je judovska kri razlog za očetovo nasilno vedenje. Temu dečku je bilo ime – Adolf Hitler.

Če otrok ni bil deležen svetlega zgleda močne očetovske figure, se pravi predvsem njegovega širokosrčnega in odločnega kralja, bo težko razvil pravo, globoko moškost. Očetov pa danes skorajda ni! Ali so vse dneve zaposleni in jih otroci komaj vidijo, ali pa jih ni. Mnoge matere samohranilke, umetno oplojene ali sovražne do svojih moških oploditeljev ali maščevalne po ločitvi, ko jih je mož zapustil zaradi druge, otroku odrekajo očeta, kar je usodno zlasti za sinove. Sin bo v življenju težko uresničil kaj zares velikega, bil povezan »’z ljubeznijo, ki poganja sonce in druge zvezde’, kot se je izrazil Dante.V tem smislu je njegovo življenje katastrofa (disaster) — to dobesedno pomeni, da je ‘ločen od zvezd’ (latinsko dis + astrum)« (R. Rohr).

Mislim, da je dr. Janez Rugelj najglasnejši prerok dobe brez očetov. Ker ima v svoji psihi močno razvito figuro odločnega bojevnika in z njo tudi njeno senco – vsak arhetip ima pozitivne in negativne, senčne strani – pogosto deluje militantno in zato odbijajoče. A mu velja kljub temu prisluhniti! Matjaž Gantar je rekel, da se z Rugljem v glavnem strinja. Zase moram reči – čim starejša sem, bolj slišim, razumem in se strinjam s tem, kar nas uči Železni Janez. Ali tisti iz znamenite pravljice, po kateri sta spisani obe že omenjeni knjigi Divji moški in Moški na duhovni poti ali pa ta naš rugljev, ki kot da ga pooseblja.

Edini kralj od tistih štirih namalanih na Delovem oglasu in edini, ki ga danes lahko množično prepoznamo na Slovenskem, je – kakopak, uganili ste! – Janez Drnovšek. Ljudje me ustavljajo v trgovinah, na cestu, v avtobusu, me stiskajo za roke in mi govorijo: «Tudi jaz sem ponosna, ponosen na Drnovška. Slovenija se spreminja, odkar se je spremenil on«. Kaj lahko naredi stik s svojo dušo, pogum za biti to, kar v resnici si, če se ta čudež spreobrnjenja v samega sebe zgodi državniškemu voditelju! Ne samo sleherni posameznik, tudi narodne skušnosti potrebujemo svoj svetilnik, zvezdo vodnico, ki nam s svojo svetlobo in zgledom daje upanje. Če pomislim, da se je še nekaj let nazaj Drnovšek dičil s svojimi nastopi v Davosu, danes pa ga tja sploh ni več! Mož je pogruntal, kje se dogajajo pomembne stvari in kje se le kadi dim pomembnosti. Končno zna ločiti bistveno od nebistvenega. In se požvižga na to, kaj si ljudje o njem mislijo. Kot sem vam napisala že v prejšnjem pismu: kraljevskim ljudem, ki vedo, kdo so, ne more nihče nič dodati pa tudi vzeti ne. Med mojim prijateljskim krogom ni človeka, ki ne bi rekel, da se bo vpisal v Drnovškovo gibanje za pravičnost in razvoj. GPR je res lahko optimistična slovenska prihodnost, ki zase ne bo potrebovala takega oglaševanja, kot ga očitno potrebuje »novo« Delo.

Pišete, da se veselite gledanja Eme. Ko ste vso zadevo videli z lastnimi očmi, ste se še veselili? Jaz sem Emo gledala nekaj minut pri vnučkih na začetku – bila sem zgrožena nad »duhovitostjo«, sceno, kostumi, petjem, glasbo … skratka, nad vsem. Konec sem ujela doma. In bila zadovoljna, da je uspelo mlademu Anžeju. Dečko je dal vse od sebe, predvsem pa – ogromno je vložil vase od takrat, ko so ga pri Mariu doma prepoznali kot talentiranega pevca. In jaz to cenim najbolj. Kaj človek naredi iz sebe.

Vas lepo, lepo pozdravljam

Manca

Draga Manca,

hvala, da ste me opozorili na Delov samopromocijski oglas. Seveda bi ga tudi sam težko spregledal, ampak ko ste me zjutraj v zvezi s tem klicali, sem ravno manevriral iz garaže in šibal v Maribor na kosilo in na zabavo za en rojstni dan in naslednji dan na smučanje, do takrat pa sem petkovo Delo prelistal le do polovice.

Če sva že pri Delovih oglasih, se mi zdijo še skoraj bolj absurdni tisti za Mag: “Delo je pluralna medijska hiša” – bla-bla-bla, itd. Ali ni komično, da so se s tem začeli hvalisati šele zdaj, ko je trojanski konj postal del črede?

Oba veva, da konflikti med mediji in politiko ne pomenijo, da med enimi in drugimi ne vlada tudi simbioza. Mediji rabijo politiko, politika pa rabi medije. Mediji rabijo vsak dan iste face v sejnih sobah vlade, parlamenta, magistrata. Vsak četrtek navalijo kamermani in fotografi na sejo vlade in snemajo te vedno iste mandeljce, ki odpirajo fajle na svojih IBM laptopih. (Ko bi vsaj delali na Applih. Si predstavljate Marijo Lukačič, kako molze Maca z Mighty Miško?!) Po petih minutah jih vržejo ven – in glejte, fotke in kadri v večernih poročilih in petkovih časopisih so objavljeni tako kot vsak teden, čeprav ministri morda niti kravat niso zamenjali od prejšnje seje! Ali še niste opazili vedno istih fotk na prvih straneh? In če rečem vedno istih, potem s tem mislim kravatarje v oblekah, po možnosti po dva naenkrat, ki se rokujeta. Ali je to grafična oprema časopisa? Ali to pomeni privlačno aranžirati izložbo časopisa tistega dne, kar prva stran nedvomno je?

Mediji rabijo politiko tudi v tem smislu, da jim prav pridejo škandali in afere, ki da razburjajo ljudi. In če nekaj ni škandalozno, potem je to treba napihniti, ker se ljudje sicer ne bodo razburili. Edina reklama za časopis, ki jo znajo delati, je vsebina, ki razburja – pa čeprav gre včasih tudi za lanski sneg. To je tako kot prispevek o Vzajemni v včerajšnjih poročilih – žal se ne spomnim, na kateri televiziji, ker vedno preklapljam med TVS in Pop TV –, v katerem sta se novinar in montažer očitno še sama naveličala enih in istih kravatarjev (Jelinčič, Peče, Bručan in Gorišek in sveta trojica vzajemnih jakličevskih japijev, ki so me spomnili na tiste tri modele z Matrica špegli v TLP) in sta uporabila posnetek vhoda v Vzajemno, ki ga je kamerman posnel tako, da je kamero vrtel v rokah, in je vse plesalo, da se je gledalcem moralo zdeti, da smo pijani. Bilo je zelo umetniško.

A naj se vrnem k medijskemu gamblingu.

Spornost oglasa ni le v tem, da se je Delu zdelo, da je njegova primerjalna prednost to, da enega za drugim objavi intervjuje s štirimi najpomembnejšimi politiki v državi – kar je vsaj pri dveh seveda stvar debate, eden od njiju pa je itak gospodarstvenik –, temveč tudi v tem, da vplivne ljudi imenujejo kralje. Sam moram priznati, da se mi je že zdavnaj začel obračati želodec od teh reklamarskih metafor. Od kod sploh ideja, da gre za kralje? Grem stavit, da nihče ne misli zares, da so kralji, ampak da se je ideja porodila samo zato, ker govorijo o štirih ljudeh – in kaj je bolj kreativnega, kot da neko četverico opišeš s prispodobo pokra in kot nalašč še s pokrom kraljev, ko pa gre ravno za štiri moške na pomembnih položajih. To je to: reklamarju se sprdne, da je serija štirih poker; potem pomisli, super, to bo poker asov; dizajner mu reče, ne poker asov, ampak kraljev, ker bom potem lahko vkopiral face na karte; po njihovi omejeni pameti se jim vse genialno ujema; nikogar od njih ne skrbi, da mediji ne bi smeli politikom posojati prostora, da si pošiljajo signale, ali da bralci potem izpadejo kot nekakšni podložniki ali v najboljšem primeru kibici partije, na katero nimajo vpliva.

Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da sploh ne gre za to, da velepomembna četverica ne bi dajala intervjujev tudi ubogim drugim časopisom, ki bi nebogljeno stopicali za Delom, ali da bi bili štirje taki intervjuji v štirih sobotah nasploh nek neverjeten medijski dosežek. Ne! Stvar je samo v tem, da noben časopis razen Dela ne bi bil tako nor, da bi zaporedoma objavil štiri intervjuje najtežjega političnega kalibra. Sobotna priloga ni več za bralce kot take, ampak za politične mnenjske voditelje. Delo se bo zadušilo od velepomembnosti, in “poker kraljev” je samo sindrom tega novinarsko-uredniškega političnega fanatizma, ki ga je prav “osrednji” časopis razvil do popolnosti. Delo se je s tem oglasom pohvalilo s svojo slabostjo – kar je morda spet prefrigana domislica avtorjev oglasa –, da je ravno toliko kot časopis tudi politični player. In to ni dosežek Janše in politično nastavljenega Slivnika. Delo je že od nekdaj indoktrinirano s politično samopomembnostjo. Razlika je le v tem, da je v okvirih dosedanje kaotičnosti in brezkonceptualnosti še nekako funkcioniralo kot populistična fronta, iz katere so tolkli tako na levo kot na desno. Vedno so bili pokroviteljski do bralcev, vendar so vsaj vzdrževali minimalno iluzijo medijske svobode. Vsakdo na Delu je lahko poročal, komentiral in urejal, kot se mu je zahotelo. Že vse od časov, ko je Delo postalo “samostojen časnik za samostojno Slovenijo”, ta časopis namreč ni imel urednika, ki bi imel toliko jajc, da bi novinarjem in komentatorjem preprečil izražati svoja lastna politična stališča. Deregulacija je bila Delov edini pluralizem. Delo je bilo spontan vox populi. V današnjih časih je to postalo arhaično, patetično in neprofesionalno, in zato je Delo tudi v gerontološki krizi, v kakršni pač je.

Zdaj ne bo več tako. S Slivnikovim prihodom na čelo uprave se bo to spremenilo. Dejansko je Slivnik edini, ki bo znal nastaviti urednika, ki bo Delo znal mnenjsko glajhšaltati. Problem pa je seveda v tem, da ne bo nastavil urednika, ki bi znal to delati korektno in uravnoteženo, v korist bralcev, temveč bo to politično usmerjeno in predvsem namerno, kot še nikoli doslej ni bilo. Zato tudi ne verjamem, da bo pripeljal urednika “iz hiše”, saj tam ni nikogar, ki bi temu ustrezal – bodisi po njegovih ali mojih kriterijih. Ali pač. Zdaj, ko je del “hiše” tudi Mag, bo v nasprotju s svojimi izjavami pripeljal Markeša za urednika. “Markeša rabimo na Magu,” je rekel. Čez kak teden pa bo na lepem ugotovil, da ga na Delu rabijo še bolj. Šele takrat se bo začela prava veselica.

Končujem, vsak čas bo Ema. Ni bolj zabavnega kot valjati se na kavču in gledati te glasbene kmete!

Poduhovljen pozdrav,

Marko

Dragi Marko,

kaj naj vam odgovorim v zvezi s Karenino? Tudi jaz najraje berem knjige – kar pa ne pomeni, da tistim, ki jih ne, ne privoščim ogleda fascinatnih zgodb na filmu in v gledališču. Kot ob vseh velikih predstavah (in ta je velika, četudi predvsem ali, kot pravite, samo zaradi odličnih igralcev), sem tudi ob tej in po njej premišljevala. Gledala v globino svoje duše, v kateri Ane nisem našla. Sta se pa prepoznali dve prijateljici in sledila je zanimiva diskusija! Skratka – v gledališče ne hodim razmišljujoč o hišni politiki, režijskih konceptih, novih trendih ipd. Jaz grem tja nahranit svojo dušo. Uživat!

O Vlasti Nussdorfer. Vam pač ni simpatična. Jaz jo spoštujem in jo imam rada. Vidim jo kot žarečo osebnost. V njej se pretaka preobilje življenja, zato ji ga ni potrebno sebično stiskati vase, ampak ga radostno deli z drugimi. Vlasta je človek, ki, kot poje moj ljubljeni Rilke, »biva z žilami polnimi bivanja«. Zato zmore – ali je po svoji po-klicanosti celo dolžna? – biti za druge.

Taki ljudje, kot so Vlasta, zaporniški duhovnik Robert Friškovec (ki bo gost mojega večera v CD 21. februarja, morda pa to pot pridete?), »mati« Fakultete za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič, da naštejem samo tri, so posebne vrste ljudje. Zanje ne velja McLuhanov ‘zakon’, da je medij sporočilo. Taki ljudje so sami sporočilo. Oni so dogodek, ne glede na to, ali nastopajo v 24 ur, Odmevih, v verskem programu ali pa pri Mariotu in v drugih zabavnih formatih. Ko se pojavijo oni, zavibrira posebna energija, ki se dotakne slehernega odprtega srca. Sploh ni pomembno, kaj govorijo – ta vrsta ljudi itak vedno govori za dobro ljudi – pomembno je, da oni so. Sami po sebi so Luč.

Se morda spominjate dni, ko je bil v Ljubljani dalajlama? Meni je bilo takrat vse drugače – ljudje so bili prijaznejši, vzdušje je bilo milo, pričakovanje nečesa lepega je presvetlilo prestolnico. Na nagovoru v Tivoliju je lila ljubezen iz njega na vse ljudi: s srečanja z njim so odhajali – spremenjeni. Dalajalama je imel »predavanje« za najimenitnejše slovenske intelektualce, akademike, univerzitetne profesorje. Je prišel mednje, kot bi se sprehajal po travniku med rožami, pogledal tega, objel onega, se rokoval z njimi … Sredi govora je ugasnil eden izmed predenj postavljenih kasetofonov. Dalajlama ga je vzel v roke in si ga začel otroško radovedno ogledovati, smejal se je: »How interesting!«, pogledal je še druge, neženirano, sredi ogromne fakultetne predavalnice, nabite z intelektualno elito … Dalajlamo zanimajo tehnični predmeti, in ker on pač je, kakršen je, ne glede na čas, prostor in okoliščine, je mimogrede ustregel svoji radovednosti in potem govoril naprej. Če bi vi sedeli tam, dragi Marko, bi se vam vse skupaj najbrž zdelo butasto. A taka mnenja so za razsvetljene ljudi kot prhljaj, ki ga odpihnejo. In enako odpihnejo moje evforično navdušenje. Njim ne more nič ničesar dodati niti vzeti. Oni so, ki so.

In kaj mislim o na Slovenskem nesporno prepogostih nastopih politikov v množičnih občilih? Isto kot vi in Nežmah: da ni osrednja funkcija novinarstva posojanje medijskega prostora politikom. Tako mislim že trideset let, o tem sem pogosto pisala. Z eno besedo – gre za servilnost novinarjev in urednikov. Njim se zdi imenitno, če v njihovi oddaji, na radijskih valovih in časopisnih straneh nastopajo politiki. Višje kot so politiki na oblastni lestvici, bolj se novinarji/ke zdijo sami sebi pomembni. Taki novinarji sodijo v diametralno nasprotno vrsto ljudi od zgoraj opisanih. So brez trdnega notranjega jedra, brez duhovnega (etičnega, vrednostnega) središča in sidrišča, iz katerega bi avtonomno delovali. Potrebujejo druge, da jim podeljujejo pomen. Zato izbirajo take druge, ki v družbi nekaj pomenijo. V novinarskih vrstah je preveč nesamozavestnih, nesvobodnih in neustvarjalnih ljudi. Zato pa je pred desetletjema pogorela zamisel velike novinarke, pokojne Slave Partlič, Vinka Vasleta in mene o drugačnem (od obstoječega) društvu novinarjev. Poimenovali smo ga ZOA, kar pomeni znanje – odgovornost – avtonomija. Kadar novinarji diskutirajo o avtonomiji, govorijo o ogroženosti od zunaj, o političnih in gospodarskih pritiskih. In pozabljajo, da sta za pritiske vedno potrebna dva: eden, ki pritiska, in drugi, ki se pusti pritiskati. Ker je notranje negotov, ni prepričan, da bo dobil drugo službo (saj premalo zna!) – ja, taki ljudje so najboljši za manipuliranje oblasti. Mar se zato naši reformisti bolj ukvarjajo s prestrukturiranjem kapitala kot s temeljnim slovenskim družbenim problemom: z izobraževanjem in kulturo? Mar zato niso zagnali alarma in začeli urgentno ukrepati, ko so dobili rezultate o katastrofalno nizki funkcionalni pismenosti slovenskih državljanov in državljank?

Nobenega resnega vladnega načrta, ki bi dvigoval slovensko pismenost, ne poznam. S pomočjo za problematiko pismenosti in kritičnega državljanstva (drugega brez prvega ni!) občutljivega Andragoškega centra si že leta prizadevam za dvig bralne kulture s študijskimi krožki BMK. Okoli trideset jih deluje širom po Sloveniji. In kako nas podpira vlada? Ministrstvo za šolstvo nakloni nekaj malega sredstev, Ministrstvo za kulturo se požvižga na naše prošnje. V Angliji imajo inštitut Opening The Book, ki počne to, kar delamo mi. Njihova »Manca« ima svoje prostore in pet zaposlenih za to, kar mi večinoma opravimo z eno in pol osebe brezplačno! Že leta tudi pošiljam na JAVNO televizijo predloge za promocijo bralne kulture (temeljna naloga javne RTV!). Nič se ne zgodi.

In sva pri ključnem vprašanju demokracije, ki je na Slovenskem na psu. Razpravljajo kar naprej eni in isti, mediji ne podpirajo šibkih, slabo slišanih in utišanih glasov, naša izobrazba je na repu razvitih držav, kulturi se slabo piše. Novinarji niso niti mignili, ko je bil sprejet zakon o nujnosti 2-odstotne podpore nestrankarskim skupinam in kandidatom na volitvah, kar je dvakrat več, kot priporoča Evropska unija. Beneška komisija pa Kopenhagenska deklaracija terjajo neoviran dostop do medijev in javno sofinanciranje kampanj enakopravno za vse kandidate. Naši zakoni favorizirajo stranke, najbolj tiste, ki so že v parlamentu. Saj te so tudi sprejele novi zakon! Da bi si volilne glasove razdelile med seboj in onemogočile novim ljudem vstop v politični prostor.

Naj še odgovorim na vprašanje o smučanju. »No sports!« (Churchill). Zjutraj joga, peš hoja in kolesarjenje, samo to! Pozdrav z dolin!

Manca

Draga Manca,

Upam, da ne boste odgovarjali samo na to pismo, ampak tudi na prejšnje – zlasti v zvezi s Karenino. Ljudje so me zaradi njega klicarili in hvalili. Zgleda, da sem zadel nekaj, česar se veliko ljudi zaveda, vendar nihče ne pomisli, si ne prizna ali vsaj ne pove. (Ali pa gre za tiste, ki niso pri koritu, da bi kaj javno povedali, čeprav jih kar naprej kažejo na tabloidnih slikah?) Eden od njih se mi je celo zahvalil za mojo trditev – sicer svobodno interpretirano, a v bistvu točno –, da ljubezen ni vse na svetu. Pa tudi igralci so bili zadovoljni.

Že prejšnji teden sem se vam pozabil opravičiti, da kljub izrecnemu vabilu nisem prišel v Cankarjev dom na vašo bralno prireditev. Usode spolno zlorabljenih mladoletnic in ozdravljenih narkomanov niso ravno moja (literarna) tema, poleg tega pa mi ni gospa Nussdorfer prav nič simpatična.

Ampak, Marko, boste porekli, kakšno opravičilo je pa to? To še izgovor ni!

Človek, ki socialno, profesionalno ali intelektualno za moje pojme ni v položaju, da bi norca bril iz samega sebe, izgubi ves rešpekt, kar si ga je (ali bi si ga lahko) pri meni pridobil, če ga vidim na televiziji v butasti razvedrilni oddaji. Kaj je Nussdorferjeva delala v kao zabavni silvestrski kolobociji na TV Slovenija? Ah, nič takega: promovirala je svojo knjigo o spolno zlorabljenih mladoletnicah in s tem opravljala dobro delo! Ali pa bi moral vprašanje obrniti: zakaj hudiča so višjo državno tožilko – torej žensko, ki opravlja enega najbolj dolgočasnih poklicev na svetu – sploh povabili v razvedrilno oddajo? Zato, da bi lepše oblečenim gledalcem pokazali njeno grozno garderobo in frizuro? Ne, šlo je vendar za temo pedofilije, in s tem je tudi TV Slovenija opravljala dobro delo, ko je skozi gospo Vlasto opozarjala na problematiko.

V bistvu pa bi vprašanje moralo biti zastavljeno takole: ne Vlasta Nussdorfer – kaj so v silvestrski oddaji delale spolno zlorabljene mladoletnice? Je res treba pol milijona ljudem sredi veseljačenja dopovedovati, kak hud družbeni problem je to? Meni se zdi absurdno, da v razvedrilni oddaji opozarjajo na gnusobnost pedofilov in trpljenje deklic. Iz dejstva, da nam javna televizija ne zna ponuditi neokrnjenega razvedrila, ne da bi nas za dobro vago in lažjo vest pokroviteljsko morila z najskrajnejšo socialno patologijo – in da celo aktivisti sami sprejemajo to ponižno funkcijo novoletnih špil-ferderberjev –, si drznem potegniti sklep, da nihče ne zna glede tega ukreniti nič bolj pametnega, kot da se dela zaskrbljenega.

Pred enajstimi leti je v silvestrski oddaji nastopal Ivan Bizjak, takratni ombudsman. (Se spomnim, ker je bila to tema moje prve kolumne za Sobotno.) Štos oddaje je bil med drugim ta, da mu je v primeru ne vem kakšnega spodrsljaja grozilo politje z vedrom vode. Meni se je takrat to zdelo prvič malo čudno in sem to tudi napisal. Tako tudi zdaj ne vem, kaj je počel v letošnji oddaji Andrej Marušič, ki ga sicer cenim kot pametnega fanta. No, takrat se me je že začel prijemati šampanjec, ki smo jih dva moška in dve ženski čez noč spili šest plus vmes še dve buteljki vina, tako da je zaradi mene lahko govoril tudi o slovenski suicidalnosti. In ali ni pred meseci nastopil pri Hribarju tudi sedanji ombudsman in govoričil neslanosti? In ali ni od vseh ljudi na svetu protestiral proti Hanžkovemu nastopu ravno Jelinčič, ki bi moral biti od vseh najbolj tiho?

Domnevam, da ste v nedeljo zvečer gledali Denisa Latina v Ambrožičevem talkshowu. Tudi vi sami ste bili nedavno gostja v Latinici. Rad bi vas opozoril na njegovo izjavo – v zvezi s tem, da v oddajo ne vabi politikov –, da so nastopi politikov v razvedrilnih oddajah v večini držav prepovedani. To je to. Po eni strani bi morali politiki ohranjati digniteto svojega poklica, po drugi pa mediji svojo verodostojnost. Slovenski mediji pa si domišljajo, da nam morajo nekako dopovedati, da so tudi politiki ljudje – česar po drugi strani ne verjamemo radi –, in jih potem vabijo v oddaje, v katerih se ti kažejo kot simpatični ljudje iz sosednje ulice ali celo afne guncajo, če voditelji to od njih zahtevajo.

Nasploh mi ni jasno, zakaj moram politike vsak dan gledati na televiziji – četudi gre za politične zadeve. Rad od vas slišal, Manca, kaj kot medijska strokovnjakinja menite o tem, da TVS v Dnevnik in Odmeve skoraj vsak dan – v pogovorne oddaje pa še posebej – povabi kakšnega ministra. Meni se to zdi totalno sprevržena logika novinarskega gledanja politikom pod prste. Zakaj bi moral imeti politik tako rekoč vsak dan priložnost, da razlaga svoja stališča in z nekom polemizira – bodisi z javnostjo, bodisi z mediji, bodisi s političnimi nasprotniki? O delu ministrov je treba poročati, ne pa jih o tem toliko spraševati pred kamero. V taki meri to ne bi bilo dobro niti v primeru, če bi novinarji znali postavljati zoprna vprašanja. Dobro je napisal Nežmah v zadnji Mladini (v zvezi s televizijskimi debatami o napotitvi slovenskih vojakov v Irak): “Ali je posojanje studija politikom osrednja funkcija novinarstva?”

Še nekaj o narkomanih.

Smili se mi vsak, ki v to zapade, tako kot tudi občudujem vsakogar, ki jim pomaga nazaj v normalno življenje. Ne občudujem pa ozdravljenih narkomanov. Seveda mi je jasno, da se je neskončno težje rešiti zasvojenosti kot pa se ji vdati. Ampak glede dotičnega posameznika, ki je s pomočjo Don Pierina ali koga premagal samega sebe, si ne morem izbiti iz glave, da se je zasvojenosti najprej moral vdati – ergo zavrgel svoje življenje, ne da bi se mu v resnici odrekel. Koliko ljudi na svetu ima probleme, pa se zato še ne drogirajo! Kaj hudiča si je mislil norec, ko je začel jemati heroin?! Zmagovalec je lahko postal samo zato, ker je bil prej najbolj usmiljenja vreden luzer. Vesel sem zanj, da se je rešil, ampak zame to ni heroizem. Ne maram konvertitov – še posebej ne, če gre za odgovornost. Glorificiranje ozdravljenih narkomanov se mi zdi kaj slab način odvračanja potencialnih.

Navrgel sem vam še nekaj svojih osebnostnih potez. Se vam zdi, da sem prestrog, preveč principielen? Ali kratko-malo zatežen?

Razmišljam tudi, ali ni morda moje fizično počutje tisto, ki vpliva na mojo sitnobo ali dobrohotnost pri pisanju. Še danes sem namreč zgonjen od včerajšnje smuke v arktičnem mrazu in viharnem vetru v Bad Kleinkirchheimu. Jutri pa spet – najbrž kar na Krvavec!

In ja, končno sem se le odločil za nove smučke in zadel prave: Head, 155 cm, R = 10,5 m. Zakon! Ampak noge pa trpijo…

Manca, a vi smučate?

Vaš Marko