Arhiv za kategorijo 'Draga Manca'

26. pismo, Manca Marku: Imeti ali biti

Sobota, 25. februar 2006

Dragi Marko,

v nedeljo se je na Ciuhovi razstavi trlo ljudi, pretakale so se lepe energije. Veliko ljudi je bilo zato, ker so v najini korespondenci prebrali obvestilo. Tako sem izvedela, kako priljubljeno je najino dopisovanje. Ljudstvo ga tako rekoč zahteva! In tudi knjigo. Mogoče pa tole pismo, ki je zadnje v tej rundi – sledilo mu bo moje dopisovanje z Matjažem Gantarjem, potem pa naj bi si vi izbrali novo dopisovalko – sploh ni poslednje?

Zakaj da časopisom pripovedujem osebne štorije, ki so po vašem mnenju za knjigo, ne pa za popularne medije? Kaj da me žene k temu? Vprašanje je naslovljeno z vašega zornega kota, saj z drugega itak biti ne more. Vi si očitno postavljate cilje, se ženete za njimi, »s kontrolo in z doziranjem informacij« ustvarjate hierarhijo odnosov z ljudmi… Tak je nam vsem dragi Marko C. Jaz sem vaše nasprotje. Že vsaj dve desetletji nimam vnaprej postavljenih ciljev, za ničemer se ne ženem, ne želim kontrolirati, nasprotno, učim se izpuščati, ne nadzorovati (ni boljšega učenja za to, kot je seminar društva hospic za prostovoljce, ki bodo delali z umirajočimi, kajti ko prihaja smrt, je treba izpustiti in zapustiti vse!), živeti pretočno… Prepevam: «Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš«. Poklical me je pač moj »najljubši sovražnik« Vašči (Vasle) z Jane, s katerim sva v življenju že marsikaj zakuhala, med drugim prvi volilni štab za podporo predsedniškemu kandidatu. To je bil takrat za člana jugoslovanskega predsedstva on osebno – bi se mu moral Drnovšek lepo zahvaliti, saj je zmagal tudi po njegovi zaslugi! –, volilni štab pa smo sestavljali: pokojna gospa novinarka in Človek z veliko začetnico Slava Partlič, Mojca Drčar Murko, Slavoj Žižek in jaz. Slava in Vašči smo tudi predlagali mene za predsednico društva novinarjev Slovenije, pa je Danilo Slivnik argumentirano pojasnil, zakaj moj za profesionalnost in avtonomijo novinarjev napisani program ni ustrezen času in razmeram. Smo potem hoteli novo društvo ZOA (»znanje, odgovornost, avtonomija«), iz česar je nastal novinarski sindikat… Torej, da skrajšam Vaščijeve zasluge za razvoj domovine in mene same, kako naj bi njemu rekla NE, ko me je povabil, naj napišem kaj o svojih moških? Sem mu rekla ja, kot vedno, kadar me k čemu ščuva.

Čustvene biografije se mi pa ne ljubi pisat. Je po delčkih že napisana. Doslej sem dala gotovo že petsto ali več intervjujev, v katerih sem prostodušno odgovarjala tudi na osebna vprašanja. Potem je tu uspešnica – knjiga Ženska pisma, ki je bila ob prvem izidu leta 1991 hitro razprodana in za Svet knjige kmalu ponatisnjena, pa Moški : Ženska z Jovanovičem … Če me kdo kaj vpraša, odgovorim, da bi pisala spomine, mi na kraj pameti ne pade.

Občutek imam, dragi Marko, da se bojite, da bi vam splahnela intelektualna verodostojnost, če bi se pojavljali v popularnih medijih in kaj osebnega povedali. Mene tak strah ne preganja. Včeraj zgodba o »mojih moških«, danes predavanje na zelo simpatični – in koristni! – šoli, imenovani Izobraževalno središče RTVS, kjer sem bila gospa profesor. Ne le, da zgodbe iz popularnega tiska niso ogrozile moje strokovne avtoritete, še dotaknile se je niso. Sklep slušateljev je namreč bil: dr. Koširjevo moramo vključiti v izobraževalni proces.

Z veseljem sem nastopila včeraj ponoči na TV Paprika v oddaji Vroče. Ker me je povabil Erazem. Tudi njemu ne morem reči ne – kar se tiče medijske komunikacije, po drugem zreloletne dame itak ne sprašuje –, pa sem prišla. Pogovor je bil zanimiv in živ: o Bogu, mistiki, morfogenetskih poljih, vesolju, fiziki… Sem uživala, joj, kako sem uživala! Predvidevam, da vi na tako oddajo niti v snu ne bi prišli. Kako to, da jih potem gledate, česar jaz ne počnem? Niti Lady ne berem, da bi vedela za objavo vaših tukaj omenjenih smuči, da o hard rumenem tisku, ki mu vi sledite, niti ne govorim. Me ne zanima in ne privlači, pojavim pa se kdaj pa kdaj, kar me ohranja enako ravnodušno. Se mi zdi, Marko, da ste v očitanju moji prisotnosti v popularnih medijih podobni staremu menihu iz znane zenovske zgodbe. Takole gre: dva meniha se odpravita na dolgo pot, ki ju pelje čez reko. Na bregu srečata jokajoče dekle, ki sama ne zmore čeznjo. Pa jo oprta mlajši menih na rame, in jo s starejšim mahnejo čez reko. Dolgo pot do samostana meniha molčita, ko se pred vrati oglasi starejši: «Mar ne veš, da se ne smeš dotakniti ženske, ti pa si jo nosil?« Mlajši mu odgovori: «Nesel sem jo čez reko in jo pustil na bregu, ti pa jo še zdaj nosiš s seboj«.

Sploh se mi večkrat zazdi, da ste vi starejši po duši, jaz pa mlajša, mislim na nekatera politična stališča in socialni angažma. Gre za tipiko, ki jo omenja Bolenova v tudi na Slovenskem že znameniti knjigi Babe ne tarnajo: »Ženske postanejo radikalne, ker se zmorejo vživljati. Zlahka si predstavljajo in čutijo, kaj pomeni biti nemočen in zlorabljen, nato pa še občutiti ravnodušnost ljudi, ki bi lahko kaj spremenili.« Kajti baba – se pravi starejša radostna sočna ženska, je oseba, ki je našla svoj glas. Gloria Steinem je pogosto pripominjala, da se ženske bolj nagibajo h konzervativizmu, ko so mlade, s staranjem pa postajajo uporne in radikalne, medtem ko za moške velja prav nasprotno.

In še v nečem sva si različna kot dan in noč (saj zato pa tako lepo paševa skupaj v dopisovanju, ha!): Meni na kraj pameti ne pade, da bi objavljala fotke svojih puloverjev in druge šare. Nisem zbirateljica blagovnih znamk in mi je reprezentacija tega, kar imamo, smešna. Zame je pomembno biti. Za biti pa so najpomembnejši – odnosi. In čustva. Vaš IQ je nesporno visok, dragi Marko, a kaj, ko nam v življenju – tako osebnem kot službenem in javnem – največ preglavic povzroča EI, se pravi čustvena inteligenca. Se mi zdi, da ste tu šibkejši člen. Če se spomnim samo vašega nastopa na knjiženem sejmu, kjer ste »vodili« doslej najkrajšo debatno kavarno… Kako je že pela Irena Kohont: »Bil je tako prikupno zmeden…«

Bodite to, kar ste, dragi Marko, intelektualec, kolumnist in verodostojen dajalec mnenj in stališč. Jaz pa bom poleg te vloge, ki mi je zanimiva, še marsikaj, od »svečenice spovedniškega sentimentalizma« do igrive babice in skrbnice psov, kar je moja trenutna vloga. To si želim: bivati polno, celovito. Sprejela sem namreč Božansko povabilo (Hafiz): »K Bogu lahko pridemo / oblečeni za Ples // ali pa nas v njegovo bolniško sobo / prinesejo na nosilih.« Naj potemtakem plešem ta čarobni, skrivnostni življenjski Ples!

Vse dobro, dragi Marko!

Manca

  • Share/Bookmark

25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma

Torek, 21. februar 2006

Draga Manca,

vaše zadnje pismo bo moralo biti zelo zgoščeno in eksplicitno, če mi boste hoteli odgovoriti na vse iztočnice, ki se nabirajo že od prejšnjič in od tokrat, ko vam pišem zadnjič. Nenazadnje pa bi se po mojem tudi spodobilo, da pod vsem skupaj potegneva črto.

Tako kot sem pred dvema mesecema napovedal, da grem v Maribor, pa potem nisem šel, tudi tokrat ni bilo nič s Parizom. To je seveda hujši šok. V zadnjih treh mesecih sem imel že trikrat – brez Maribora – zelo trden namen na potovanje, pa se mi je zadeva vedno izjalovila. Prvič v London, drugič v Chamonix, tretjič v Pariz. Razlogi so bili vedno trivialni – četudi tehtni –, vendar mi je tokrat še posebej hudo, ker sem za razliko od prvih dveh primerov tudi res sam kriv za odpoved. Bolje, da vam ne razlagam, za kaj gre, ampak počutim se kot totalni luzer – in to še najmanj zaradi 200 evrov, ki sem jih izgubil nepovratno predplačilo za apartma, ki sem ga moral skenslati le dan pred odhodom!

Za konec še beseda ali dve o medijih.

Prejšnji teden sem kupil Modno Jano. Hotel sem prebrati intervju z Drnovškom, na katerega se tudi sam pripravljam. Bil sem prijetno presenečen, ko sem videl, da ga je naredila Mojca Mavec – sem namreč njen zvesti fan. No, ta intervju ni izpadel ne vem kaj, ampak hvala bogu se tega zaveda tudi Mojca, ki sem jo potem poklical. Malo mi je razložila, kako zgleda pri očaku na Zaplani.

Bistveno bolj pa me je razočaral novi dizajn in layout Modne Jane. V Sloveniji še nisem opazil, da bi neka publikacija šla v tem smislu na slabše – kar je logično, saj je stanje v povprečju takšno, da so edine možne spremembe spremembe na bolje, in ker je bila Modna Jana doslej najbolje zdizajnirana glossy revija pri nas (po svoje še bolje kot Elle in Cosmo). Dizajner jih je očitno nategnil, da bi jim pasal redizajn v stilu sedemdesetih, za nameček pa jim je vrgel v smeti tudi prej odličen logo. Res mi ni jasno, kako ta Stojanović dobiva nove in nove jobe, ne da bi kadarkoli ustvaril nekaj res dobrega. Ampak kaj hočemo: kako bi bilo mogoče, da bi obstajala merila v grafičnem dizajnu, če pa jih tudi na skoraj nobenem drugem področju ni?

Zelo sem se zamislil tudi nad vašim tekstom “Moji moški”. Seveda, napisali ste ga dobro – tako kot pač znate. Ampak za konec teh epistol naj vam vendarle zastavim vprašanje, ki ni nerelevantno tudi v najinem kontekstu.

Zakaj se tako eksplicitno razgaljate, Manca? Kaj vas žene, da opisujete svoja ljubezenska razmerja, svojo osebno emocionalno zgodovino? Je to ekshibicionizem? Tudi sam nisem imun na te zadeve. Marsikaj sem že napisal o sebi, tako pomembnega kot trivialnega. Toda po moji teoriji je samo razgaljanje legitimno le v primeru, če te zadeve opisuješ kot intelektualne, kulturne, socialne, trendovske, lifestyle, urbane, magari politične fenomene – ne pa psihološke. Zadnjič sem vam recimo napisal, da sem si kupil smučke, in jih tudi opisal, pa so se v Lady iz mene hitro ponorčevali. Tudi prav. Poleg bolj “pametnih” zadev objavljam na blogu tudi fotke svojih fancy puloverjev, kravat in podobne šare. Marsikdo to opazuje z dvignjenimi obrvmi – včasih celo jaz sam. Toda nikoli mi ne bi prišlo na misel, da bi napisal članek z naslovom “Moje ženske”, v katerem bi javnosti (relativno podrobno) razlagal, koga sem ljubil, kako sem ljubil, zakaj sem nehal ljubiti, se zaljubil na novo, itd. Manca, kako (to z)morete? Več kot očitno je, da ste živeli in živite osebnostno polno življenje, ki se vam ga ni treba sramovati. To je lepo in to je treba ceniti. Ampak čeprav se tudi sam ne sramujem svoje emocionalne zgodovine, bi mi bilo kljub temu nerodno, če bi jo javno opisoval. Ja, nerodno je prava beseda – seveda pa tega ne mislim v dobesednem smislu zadrege in zardevanja. (Nikoli nisem razumel ljudi, ki jim nikoli ni nerodno.) Gre za nekakšno nelagodje, ki bi me obhajalo, če bi to javno razlagal: po eni strani v tem smislu, da bi te izkušnje in ti spomini z objavo prenehali biti moja last, po drugi pa zato, ker bi imel občutek, da prodajam ali celo vnovčujem svoje ljubezni in čustva. To ni fajn. Tudi ne maram živeti z občutkom, da vsi vse vejo o meni. Moja identiteta je v tem, da določeni ljudje vejo določene stvari o meni. Eni več, drugi manj. Eni to, drugi ono. S kontrolo in z doziranjem informacij ustvarjam hierarhijo odnosov z ljudmi okrog sebe, pa tudi hierarhijo znotraj moje osebne zgodovine. Povedati vse vsem bi se mi zdel preveč nestrukturiran, dolgočasen, ploščat svet okoli mene. V čem je sploh razlika med vašo prijateljico in naključno bralko? Ali ta slednja kaj manj ve o vas od prve – razen da vas ne pozna osebno, temveč le kot pop svečenico spovedniškega sentimentalizma?!

Vaše zveze so bile očitno lepe, pozitivne, produktivne. Ali to opravičuje dejstvo, da o njih javno govorite? In če ja, ali to potem pomeni, da bi pa o travmatičnih zvezah molčali? Pa še to: ali želite ljudem pomagati, da z njimi delite izkušnje?

In kaj pravijo na to “vaši moški”? Meni že ne bi godilo, če bi nastopal v takih tekstih, pa če bi me dotična ljubezenska memoaristka hranila v še tako lepem spominu.

Manca, vi bi morali pisati knjige o tem, ne pa se udinjati po čaasopisih in revijah. Kar vi pišete o svojih emocionalnih zadevah, ne bi smelo biti objavljeno kot publicistika, ker s tem postaja trivialno. Napišite knjigo, nekak avtobiografski esej, in vaše ljubezni bodo naenkrat dobile smisel, ki ga imajo – in to ne samo za vas! Tako pa s sicer dobrim tekstom niste izpadli nič boljši kot Tadej Zupančič, ki se je lotil epohalne teme “nošenja hlač nizko pod pasom”. Še huje! Niti nič bolje je niste odnesli kot jaz sam, ki sem v članku o tipologiji današnjih moških skupaj s Schollmayerjem pristal v kategoriji “tehnoseksualcev”. Glede na druge kategorije in druge soborce v njih sem še imel srečo! Kot da ne bi bilo že dovolj, da po avtoričinem bujnem mnenju obstajajo še überseksualci, retroseksualci, vitalseksualci, metroseksualci in nanoseksualci, je v metro-sekcijo vtaknila naprimer Sašota Pečeta! Šit, socialna teorija briljantine! In Drnovšek, nanoseksualec! Pa saj to ni več normalno!

Lepo si je bilo dopisovati z vami, ne pa tudi lahko! Škoda, mislil sem, da bova to počela veliko dlje kot tri mesece. Pa ravno zdaj morava nehati, ko sem končno not padel. Kakorkoli: hvala za lepe misli in veliko veselja s prihodnjimi epistolami.

Adieu!

Marko

  • Share/Bookmark

24. pismo, Marko Manci: Trma je strošek

Torek, 14. februar 2006

Draga Manca,

zelo vam zavidam potovanje v tople kraje. Bili ste v Dominikani, kajne? No, saj tudi meni ni hudega, čeprav ostajam na mrazu in nimam v planu nič eksotičnega. V nedeljo sva z Lukatom smučala v Mallnitzu. Najbolj noro smučišče daleč naokoli in morda najlepše vreme to zimo! V soboto pa šibam v Pariz. Skoraj sedem let že nisem bil v Parizu in sem ga ful zapogrešal! Lizi sem že zdavnaj obljubil, da jo peljem za zimske počitnice. Nazadnje si je zaželela, da bi šla zraven še njena Maxime, moj pristanek pa si je zagotovila s predlogom, naj gre tudi moja Nina. Rečeno, storjeno! Najel sem ugoden apartma blizu Place de Clichy. Me prav zanima, kakšen bo ta ménage a quatre! Samo še urnik ogledov sestavim in ugotovim, ali ni med Torinom in Fréjusom slučajno kaos zaradi olimpijskih iger. V Pariz se raje vozim po južni varianti, čez Italijo in mimo Lyona pa čez Burgundijo, kot pa po severni, čez Nemčijo in mimo Strasbourga. Je pa res, da je severna varianta malo krajša in tudi cenejša.

Sicer pa se bomo tokrat delali Japonce: kako v čim krajšem času – neto štirje dnevi – videti the best of. Nimam nič proti, ker sem bil v Parizu že tolikokrat, da glavnih turističnih atrakcij nisem videl že zelo dolgo. Malo neverjetno se mi pa le zdi, da punce hočejo v Disneyland! Nisem si mislil, da si pubertetnice to še vedno želijo, če jim ta šara v primernejših letih pač ni bila naklonjena. Tam sem bil s svojo pastorko Nike pred desetimi leti, ko je bila stara deset let, in se še dobro spomnim, da je precej grozno. Sicer pa poskušam glede tega biti toleranten in se tolažim z mislijo, da jih kič, ki ga otroci tako radi vsrkavajo, ne bo pokvaril – pa če je to Disneyland ali španske nadaljevanke. In navsezadnje, kaj je vse to v primerjavi s kičem, ki ga vsrkavajo, ne da bi odrasli to sploh opazili – pa če gre samo za reklame, modo, ovitke šolskih zvezkov ali glasbo, ki se razlega na vsakem koraku.

Kultura kiča je bolj dominantna, kot si intelektualci predstavljamo. Z njo smo se sprijaznili, saj ne bi bilo mogoče živeti v permanentni opoziciji do kiča. Če bi bili dosledni – se pravi zvesti svoji kulturi, izobrazbi, vrednotam, okusu –, bi lahko samo še hodili naokrog obupani in se z gnusom zgražali nad skoraj vsem, kar nam pride na pot. To ne bi bilo samo življenje v slonokoščenem stolpu. Bili bi tako rekoč izključeni iz družbe. Ne bi prižigali televizije, ker je 99% najavnih špic oddaj gnusen glasbeni in vizualni kič. Ne bi kupovali niti osnovnih življenjskih potrebščin, ker je 99% reklam zanje debilnih. Ne bi hodili v kino, ker nam smrdijo kokice. Ne bi hodili v lokale, ker imajo idiotska imena, grozne napise in obupen inventar. Še več! Niti volitev se ne bi udeleževali, če bi resno oponirali nakladanju, ki je kot politični kič njihov sestavni del. Kje bi recimo objavljal tekste, če bi pričakoval, da bodo postavljeni v skladu z zadovoljivimi standardi časopisnega dizajna? In tako naprej. Upor proti vsemu temu je nesmiseln, in kolikor si ga še lahko privoščimo – in privoščiti si ga moramo vsaj malo, da ne znorimo! –, nas ta upor drago stane. Trma je strošek. Koliko me je že stalo v življenju, da sem se branil tehnološkega kiča, ki ga svet pozna pod blagovno znamko Windows! Koliko so me v življenju že stali avtomobili – bodisi časa, ko raje nisem imel avta, ali denarja, ko mi je uspelo imeti tistega, ki sem ga res hotel. (Pa da ne boste mislili, da sem jih imel ne vem koliko.) In koliko me je stala glasba! Še dobro, da nisem mahnjen na slikarstvo. No, ne da nisem mahnjen: če bi že obešal kaj na svoje stene, ne bi obešal – z dolžnim spoštovanjem – vašega Ciuhe, temveč Davida Hockneyja, Luciana Freuda in Francisa Bacona. In potem pač raje nimam nič. Slišal sem že pripombe, da sem megalomanski. Sam bi temu rekel skromnost. Če ne morem imeti nečesa velikega, se ne bom zadovoljil z ničemer manjšim.

Kič je posvetna religija, ki nas prizemljuje in pomirja. Lepe stvari so naš osebni, notranji, skoraj intimni svet, brez katerega ne moremo. Vse drugo pa so stvari, ki jih pri vsej nevzdržnosti potrebujemo kot koordinate znotraj infokaosa, ki nas zaliva. Včasih je prijetno pozabiti na principe in se temu prepustiti. Tako recimo danes peljem svojo punco na večerjo, ker je ravno valentinovo. Valentinovo sem vedno ignoriral. Ampak zakaj bi ga, če se lahko imam fajn?

Se spomnite najinih prvih dveh pisem? O demonstracijah proti reformam? Vi ste se socialno raznežili ob pogledu na delavsko ljudstvo s transparenti, jaz pa sem s pomočjo Vidmarja filozofsko utemeljil, zakaj ne morem podpirati “Muradifa Hasanovića” in sesul demagogijo sindikalistov. Že naslednjič pa ste omenjali Tineta Hribarja. V toplih krajih ste zamudili intervju z njim v Sobotni. Pa poglejva, kaj pravi o odporu do reform: “Ti ljudje so bili organizirani, predvsem s strani glavnega sindikata z orwellovskim naslovom Zveza svobodnih sindikatov. To še zmerom vodijo kadri, ki jim jo je ob sestopu z oblasti v nekakšen trajni fevd izročila Partija. Sindikati so šli na cesto, preden se je karkoli zgodilo.”

Če zanemariva dejstvo, da spraševalci ne znajo spraviti v slovnični red navadnega magnetograma, potem moram reči, da je z drugimi besedami in z večjo avtoriteto povedal to, kar mislim tudi sam. Kaj pravite na to, draga Manca, glede na spoštovanje, ki ga čutite do Hribarja? (In on do vas, saj pripominja, da bi vas in Milosavljeviča vlada morala angažirati, ko je pripravljala zakon o RTVS.)

Še bolj pa se mi dopade tale Hribarjeva puščica: “Prej ali slej bo Pahor ugotovil, da to [SD] ni njegova stranka. Ob dejstvu, da [LDS] razpada, tudi on ne bo dolgo zdržal. Če si zamislimo prihodnost, spadata skupaj Kacin, zlasti z govorom v Dražgošah, in Potrč, ne pa Potrč in Pahor.” Seveda! LDS si je s Kacinom zabila zadnji žebelj v krsto. Iz Pahorja pa tudi ne bo nič, dokler bo toleranten do starih bizgecev, ki jim kao načeluje in zaradi katerih promovira to luzerko Danico. Kdaj sem že napisal, da bi on moral postati predsednik LDS!

Žal mi je, da ne moreva debatirati o slikarstvu, ampak to res ni moje področje. A če sva že pri umetnosti, naj stresem vsaj par filmskih iztočnic: pojdite gledat München, Prevzetnost in pristranost, Brokeback Mountain. Sam sem gledal le München in ne vem, ali mi bo do konca tedna zneslo videti še druga dva. O tem bi lahko kakšno rekla!

Obljubljal sem razglednico s Pohorja, pa ni bilo nič iz tega. Iz Pariza pa 100%!

A bientôt,

Marko

  • Share/Bookmark

23. pismo, Manca Marku: Človeška komedija

Nedelja, 5. februar 2006

Dragi Marko,

ker odpotujem v daljne tople kraje, kjer ne bom ob računalniku, ampak ob morju z vetrom v laseh in s knjigo v roki, vam kar danes pišem za vnaprej. Nekam čudne volje sem, o človeških komedijah premišljujoč, zunaj pa žareče sonce in razpihan zrak brez disonančnih tonov, ki mi barvajo nedeljski dan.

Pravkar sem se vrnila z razstave Jožeta Ciuhe v MGLC – kako veličastno lego ima in kako lep je tivolski grad! –, kamor sem šla, da bi videla, kaj je vodstvo po razstavi, in da bi slišala dr. Miklavža Komelja, ki je genij. Zadnji dan razstave, 19. februarja, bom vodila ogled jaz – prvič v življenju. Veselim se že, saj se o slikah redko pogovarjam, čeprav je slikarstvo moja ljubezen. Ko sem opremljala svoje sobe, sem vedno najprej kupila središčno sliko. In potem se je vse uskladilo z njo. Nazadnje sem kupila žarečo rdečo podobo Andraža Šalamuna, čez celo steno lega, naslikal je sončni zahod na jugu njemu/meni ljube Mehike, in zdaj je v tej sobi rumen kavč, oranžni in rdeči stoli, je velika natisnjena fotografija Mateja Andraža Vogrinčiča – njegove kanglice v avstralski puščavi, tudi te barva zahajajoče sonce, in vsak, ki vstopi v to sijočo sobo, je ogret od sončne energije prostora, ki ga je definirala Šalamunova slika. V tej sobi sem srečna.

Šla sem na razstavo, da bi slišala Miklavža. Spoznala sem ga na Silbi, imel je 12, 13 let in hodil je po otoku zamaknjeno s knjigo v roki. Danes mi je povedal, da je prebiral Dostojevskega. V morje ni maral. Če je šel, je šel samo do kolen. S knjigo v roki. Kmalu je sam napisal knjigo. Prelepo, da mi je vzelo dih, ko sem prebirala njegove pesmi v zdaj že znameniti zbirki Delfin. Šestnajst let je imel, ko je napisal tiste pesmi. Ko so izšle, sem bila povabljena, naj naredim za nemško literarno revijo izbor sodobne slovenske lirike. Če me spomin ne vara, je takrat Uroš Zupan prvič dočakal svoje pesmi v nemščini. V izbor sem uvrstila tudi Miklavževe. Te je prevedel sam. Niso bile objavljene. Urednik, ki me je čez čas obiskal v Ljubljani, je želel pesnika srečati. Zdelo se mu je, da je že zelo, zelo star in čudil se je, da sem tako starega človeka hotela med sodobno poezijo. »Zakaj pa mislite, da je star,« sem bila začudena. »Ja, kdo pa še piše v taki nemščini! Saj to je Goethejeva nemščina, ne pa sodoben jezik!«. Ko sem mu povedala, da je Miklavž star 19 let, je bil ob sapo.

»Res sem se takrat nemščine šele učil, in vsak jezik se učim tako, da začnem pri zelo starem jeziku, potem grem proti sodobni govorici,« mi Miklavž pojasni na razstavi. Koliko jezikov govori? Eh, je skromen, angleško, nemško, francosko, italijansko, špansko, portugalsko … Portugalščine se je naučil zaradi pesnika, v katerega sem zaljubljena od dne, ko sem prebrala prvo njegovo pesem v slovenščini: Fernando Pessoa. Miklavž je prevedel pesnitev Mornar. Ko sva bili jeseni lanskega leta z Ifi na Portugalskem, sva šli po njegovih sledeh: v njegovo najljubšo kavarno, kjer sva jedli v enakem ambientu tudi midve, pa v hišo, kjer je stanoval in je zdaj javna knjižnica. Prebirala sem naslove Fernandovih knjig in – onemela: Kabala, grški stari očetje, življenjepisi svetnikov, različni mistiki, indijske Vede, razprave o izvoru krščanstva, Tibetanska knjiga mrtvih, egiptovska mitologija, knjige o vesolju, Shakespeare … Ko sem gledala te knjige, sem se spremenila v dva: z menoj je bil še Miklavž, ki se je enako čudil, užival … Milo sem prosila knjižničarko, če lahko dobim spisek Pessojevih bibliografskih enot. Je videla strast v mojih očeh, željo po še globlje stopiti v pesnikov svet, in podarila mi je debelo kuverto s fotokopijami popisa vseh knjig F. P. Kuverto sem v Ljubljani vložila v drugo kuverto in jo poslala Miklavžu Komelju.

Miklavž je govoril o Ciuhovih slikah z zaledjem fascinatnega znanja, fotografskega spomina, asociacij in metafor, da se je Ciuhova Človeška komedija, kot je slikar poimenoval razstavo, razprla v mnoga razsežja in prelila iz tega časa in prostora v kozmične dimenzije univerzalnih zgodb. Malo ljudi zmore videti Ciuhove slike, grafike in akvarele v tako širokem kontekstu. Ker ima malo ljudi take oči, kot so Miklavževe. Ciuha je umetnik, ki tako zelo presega slovenske okvire, da doma kljub izjemni ustvarjalnosti in – nenazadnje – osemdesetim letom bogatega svetovljanskega življenja, ni sprejet. Da je preveč dekorativen, slišimo iz ozko stisnjenih ustnic slovenske kritiške »elite«. Mar Velásquez, recimo, ni dekorativen, a zdaj je pa narobe, če so barve pisane in jih svetli še zlata, če so oblike razkošne, če ima človek kaj povedati in so njegove zgodbe tako žive, da silijo čez robove takih in drugačnih mer? Ciuha je zakladnica znanja (prebiral je take knjige kot Pessoa: kabaliste, alikimiste, rozenkrojcarje, mistike, fizike, itd.) tako z vzhodnih kulturnih tradicij kot z vrhov zahodnega mišljenja. In je mojster besede, kakršni so redki. Lani – pred tem je izdal tri odlične knjige potopisov – je izšlo obsežno delo Kronika sedmih pozab, ki ga moramo uvrstiti v vrh sodobne slovenske književnosti. O Ciuhovi razstavi še nisem prebrala nobene kritike. O njegovi knjigi je vzhičeno pisala prof. Glušičeva, v »razumniških« krogih pa ni prebrana in mnogi še slišali niso zanjo. Tako je to v deželi žuželk in insektov, kjer si ljudje pijejo kri, razbijajo kozarce opojnosti ob čaščenju svojih vaških okrožij in polnijo puške za napad na svet, ki v njihovih glavah ni, kar bi moral biti.

»Neučinkoviti zaposleni vas stane preveč denarja in potrpljenja!« berem letak založbe Forum Media iz Maribora. »Zaradi neučinkovitih sodelavcev vam ob denarju lahko hitro zmanjka tudi potrpljenja, ogrožen pa je celoten delovni proces in s tem obstoj vašega podjetja! Ne odlašajte z reševanjem problematičnih situacij … Raje ukrepajte hitro in pravno pravilno!« vabi letak k branju strokovnega priročnika z zgoščenko »Opomini in prekinitve zaposlitev«: postopki, povezani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ja, taka znanja dandanes najbolj potrebujemo, kako se znebiti neučinkovitih sodelavcev, na primer mam, ki so odsotne zaradi bolezni otrok, pa slabotnejših, ki ne zmorejo nadur do pozne noči, in kakšnih preveč ambicioznih, ki hitro vidijo, da je naše znanje pičlo, napihnjenost pa enormna … V tej človeški komediji pač ni knjig in zgoščenk o tem, kako sočustvovati, pomagati, sodelovati s tistimi, ki ne zmorejo norega tempa in ne prispevajo dovolj v požrešno kapitalistično malho.

Vidim še fotografijo grafitov, ki se pojavljajo na hudinjskih blokih. Takole pozivajo k reševanju težav z narkomani: »Rešitev: NARKOMANE POBIJMO! P.S. krematorij«.

Marko, na svidenje v drugačnem, sončnem razpoloženju!

Manca

  • Share/Bookmark

22. pismo, Manca Marku: Ljubezen – moja odločitev

Sobota, 4. februar 2006

Dragi Marko,

joj, a me bosta zdaj z Gantarjem – Turka kadilska – skenslala, ker smo šli z Junijsko listo v akcijo za tobačni evro? Glavni argument: biološka zdravila, ki tarčno zdravijo raka na pljučih, znesejo na enega bolnika od 10 do 17 milijonov tolarjev. Si lahko mislita, da tako dragih zdravil ne dobijo vsi ki bi jih bili potrebni. Lahko pa bi jih, če bi obstajal poseben finanči fond. Prav to predlagamo! Vzemimo ceno Marlboro cigaret v Evropi v evrih (januar 2004): v Sloveniji škatlica 2,25, vzhodno od nas še manj, tudi samo 1,04, zato pa v Angliji 6,60, v skandinavskih državah pa kar 7,64! Če bi pri nas dvignili ceno vsaj za en evro in to namenili za zdravljenje bolnikov z rakom na pljučih pa za preventivo – med mularijo število kadilcev narašča, vsak tretji petnajstletnik kadi! – bi rešili pereč slovenski problem.

Sem se zabavala, ko sem brala popis lastnosti dvornega norca (zelo pomembna arhetipska figura, brez nje ni celovitega moškega) M.C. »Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno … « In sem brž pogledala v eno svojih najljubših knjig: André Comte-Sponville: Mala razprava o velikih vrlinah, v kateri veliki francoski filozof razglablja med drugim o ponižnosti in omeni pomembnega moža, ki ga vi včasih citirate: »Kar zadeva Nietzscheja, ga ne bi mogli dohiteti ali povzeti: prav ima v vsem in glede vsega se moti«. Zdi se mi, da bi lahko tako označili marsikaj, kar izreče v tujini priznani in čaščeni slovenski filozof Slavoj Žižek. Ko hodim po knjigarnah v Angliji, Ameriki, Evropi, se zakadim med knjižne polici pod »filozofija« in iščem pri črki Z. Zizka lahko merimo že v metrih, tako po tujejezičnih izdajah kot po številu referenc v znanstvenih člankih z vseh strani sveta. Če hočem povedati preprostim ljudem, od kod prihajam, rečem, saj se spominjate Tita. Če želim to povedati intelektualcem, pa: od tam sem doma, od koder je Zizek. Če to ne prime, kar je redko, potem nadaljujem s Plečnikom. Da ga kdo od tistih, pri katerih se kitim z njim, ne bi poznal, se še ni zgodilo. Žal mi je, da Mrkaić tega ne ve. Najbrž zato, ker on sam ni oseba, s katero bi prebujali prepoznavnost Slovenije. Zato ne razume, v čem je kultura za Slovence tako pomembna in niso kulturniki enaki čevljarjem in frizerjem. Kaj hočemo, pač ubožec na duhu, tale MM.

»Meni se ni dalo uveljavljati avtoritete«, pišete naprej. Je niste mogli uveljaviti, dragi Marko, ker je nimate! To šibkost presneto dobro poznam, saj sem sama na istem. Poslušajte, kako sem dajala spat malo Tino: »Tinčica, a ne bi šla mogoče zdaj pančkat, tako si utrujena.« Tina: »Ne, ne grem!«. Pa čez nekaj minut spet: »Tinči, zdaj bi bilo pa res pametno, da greš pančkat.« Ona: »Ne, ne grem!« Enkrat je moja prijateljica, s katero sva skupaj čuvali kmetijo Marka Pogačnika, ko je bil z družino na morju, znorela. In me je pošteno nadrla, kakšna vzgoja je to, da kar naprej moledujem, naj gre otrok spat, da sem ji to gotovo rekla že sedemkrat, ona pa še kar trmari, je že popolnoma izčrpana od tega, ubogi otrok. Enkrat reci in konec, me je podučila. Še danes sem ji hvaležna! S kakšnim občudovanjem opazujem Ladejo, ki vnukoma samo enkrat pove, koliko je ura in jo onadva že mahneta v kopalnico in kmalu v pižamicah prideta po ljubčka in obljubljeno pravljico. Teoretično tudi zase vem, kdaj bi morala nastopiti avtoritarno, a ne, ker ne znam. Tega v sebi nisem razvila in moram še vaditi. Na primer z našim kužkom, mešančkom Čombetom (saj poznate legendarnega Mačka Murija in veste, kako strašen je tisti Čombe, ki meče pasje bombe) iz azila. Takole sva šla prvikrat na dolg sprehod okoli zasneženega bajerja v Kosezah. Odpela sem ga, on pa, z geni jazbečarja v krvi, brž na travnik, od koder ga nisem mogla spraviti. Sem ponovila stari vzorec: «Čombi, zdaj pa res morava iti, ker sva že zelo pozna.« On me gleda, premakne se pa ne niti za centimeter. Jaz spet: »Ljubi Čombi, res morava iti, pridi.« Tako nekajkrat. Brez uspeha. In je prekipelo mimoidoči pasjeljubki, ki mi je rekla: «Veste kaj, gospa, takole pa s psom ne bo šlo. Povelje je povelje: kratko in jedrnato in odločno«. Sem vložila vso razpoložljivo energijo v odločen klic. In je ljubljeni Čombe nemudoma pritekel, si mirno pustil zapeti ovratnico okoli vratu in jo z vzdignjenim repkom odmahal domov. S ponosno Manco ob sebi, ki sem premišljevala o svoji neskončno potrebi, da bi vsako stvar prediskutirala, jo utemeljila, da bi jo oni drugi razumel, pa čeprav je to pes. Taki tipi ljudi pač nismo sposobni za direktorje, še najmanj v ustanovah, kakršen je Cankarjev dom.

Nisem vedela, da je Zverova Manca krenila po voditeljski poti Jambrekovih dveh. Pred časom smo o tem govorili z Latinom tri ure v njegovi Latinici, ki jo je strnil v naslov Što gljuplje, to bolje. Je pač tako na tem svetu – vsakomur po njegovih merah. Najine so očitno drugačne, a ne da bi zato mislila, da sva božja izbranca, če se takih reči ne udeležujeva. Medijski svet dobro poznam že petinštirideset let, sodelujem v najrazličnejših vlogah. Ne samo vi, še marsikdo mi svetuje, naj se ne odzivam vabilom raznih Marlenn. Pa se pogosto. Iz firbca, kako danes stvari stojijo. In ker se rada igram. »Grem spet na en afengunc«, zakličem doma, kadar se odpravljam na kakšen »talkshow«. Od Marlenne, denimo, sem se vrnila prav dobre volje, ker sem spoznala iskrivo, zanimivo voditelja/co, pa še super sogovornika, s katerim sva prišla v studio v enakih barvah in z enako uro na roki. In sem se ob njem počutila, kot da ga poznam že stoletja. Se zgodi, čeprav redko, a se, da človek naredi oddajo in ne oddaja človeka.

Nezvestoba ni za amaterje brez koncepta, duhovito komentirate nama simpatičnega Erazma. In potem zapišete, kar zmorejo živeti samo odrasli, čustveno zreli ljudje: «Seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moške«. V primeru te izjave pač ne boste ugotavljali, da vam nihče ne da prav. Ker vam bo velika večina žensk aplavdirala. Moški se bodo pa sprenevedali. Ne vsi. Tisti, ki so se odločili za ljubezen, se bodo globoko strinjali.

Pred leti sva govorila o teh rečeh s Kreslinom in sva rekla, da bova predlagala zakon o prepovedi poroke oziroma starševstva moškim, mlajšim od trideset let. Ko sem o tem pobarala Aleša Debeljaka, je rekel: »Takoj bi podprl vajin predlog iz lastne izkušnje. Šle po tridesetem sem začel meditirati o možnosti za dolgoročno zvezo. Zdaj sem jo vzpostavil in rečem ti, da je to svojevrstna osvoboditev«. Osvobajujoče je, ko ni več treba vključiti »donhuanskega avtomatičnega pilota«. Hura za take moške!

Bodite!

Manca

  • Share/Bookmark

21. pismo, Marko Manci: Vedno nepogrešljiv, nikoli koristen

Petek, 3. februar 2006

Draga Manca,

na vprašanje, ali v sebi prepoznavam arhetip kralja, bi vam tako kot Matjaž Gantar najraje “mirno in suvereno” odgovoril: DA.

Me veseli, da ste se z njim zaštekali. Tudi meni se zdi Gantar v redu. Všeč so mi ljudje, ki znajo nositi uspeh, pomembnost, popularnost – četudi je slednja zgolj medijski konstrukt –, kot da je to peresno lahko breme. Njemu pa res nisem zameril, da si je premislil (oz. dovolil, da so si drugi premislili namesto njega) glede investiranja v moj projekt. Še danes se mu vsake toliko pustim povabiti na kavo. Vedno ga čakam pol ure in več in kramljam s simpatično tajnico gospo Nevenko, potem pa v njegovi prostrani sobani šimfava medije in kadiva kot Turka – kar je najbrž tudi svetovna direktorska redkost.

Najprej moram reči, da ste me že skoraj potegnili v način razmišljanja, ki se mu poskušam izogibati. O arhetipih, skratka, raje ne razglabljam, ker se mi zdijo (zame) preveč spolzek teren. Raje se prizemljim s tem, da govorim o metaforah – ali v metaforah –, ki opisujejo moj karakter. To si še upam. Jaz vedno nekaj kompliciram, zato tudi ne znam tako kot Gantar odgovoriti “mirno in suvereno” in predvsem ne nedvoumno. V tem smislu jaz tipično nisem kralj – tako kot on, big boss –, ampak dvorni norec. Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno sem vsem všeč, toda nihče me ne jemlje resno. Vedno nepogrešljiv, nikoli koristen. Vedno nespoštljiv, svoboden, neodvisen, nepreračunljiv, a nikoli spoštovanja vreden, nikoli avtoritativen. Moj življenjski problem je v tem, da me okolje zatira, jaz pa mirno živim naprej, kot da svoboda leži na cesti. Če se mi je slučajno zahoče, se samo sklonim in jo poberem. Temu primeren je moj status: omniprezenten, a limitiran.

Veliko razmišljam zadnje čase o Cankarjevem domu in Razgledih, mojih dveh domnevnih življenjskih porazih. Kot nalašč sem srečal Jelko Stergel na otvoritvi Kinoteke. Povedala mi je – kar mi je v 14 letih ušlo iz spomina –, da je jokala, ko sem dal v Cankarju odpoved, in da sem potem celo rekel, češ, pa se ja ne boš cmerila zaradi mene! A vam povem, kako sem takrat dobil službo direktorja kulturno-umetniškega programa? Sklonil sem se in jo pobral! Bil sem star še ne 29, wunderkind kulturno-intelektualne tranzicije, nekakšen Žiga Debeljak zgodnjih 90. – seveda brez piflarskega imidža oglatih špeglov. Ženske so dol padale, mediji so se prijazno slinili, imel sem govor na Slovenki leta, impresioniral sem kulturnega ministra, svet mi je ležal na dlani. Meni pa se ni dalo uveljavljati avtoritete. Ni se mi dalo biti šef. Stvari niso same od sebe ratovale tako, kot sem si zamislil. Nisem bil diplomat. Nisem znal zjebat nikogar, sam se pa tudi nisem pustil – in tako sem pač šel. Za Cankarjev dom sem se zagrebel samo zato, ker sem vedel, da lahko dobim to službo, in po 14 mesecih sem odstopil samo zato, ker sem vedel, da mi je ni treba opravljati, če nočem. Tako je bilo tudi sedem let pozneje, ko je Apih ukinjal Razglede. Ni se mi zdelo vredno boriti za ta časopis, ker sem vedel, da tega ne bom mogel preprečiti – delati škandale in podpisovati kulturniške peticije pa se mi je zdelo brez veze.

Sicer pa bi rekel, da sem jaz bolj kraljevič kot kralj – pa ne zato, ker sem ravno Marko –, ampak bolj hamletovsko intelektualni prestolonaslednik, ki ne pride zraven, ker je pač tak whistleblower.

Ste gledali zadnjič tisto na Papriki? Zverova hči – misica ne vem koga ali česa – je spraševala nama obema simpatičnega Erazma B. Pintarja. Punca je sicer bolj lušna kot Jambrekovi tamali dve, ampak ta fora z lepotičkami, ki jih nastavijo za televizijske voditeljice, je pa že višek! Morali boste revidirati svoje stališče, da vedno rečete ja, če vas kdo prosi za intervju ali celo povabi pred kamero. Ste se potem odzvali Marlenninem vabilu v talkshow na Prvi TV o ljubezni, v katerega ste hoteli uvaliti tudi mene? To je bilo ravno enkrat takrat, ko ste mi napisali, da je vsako vprašanje v intervjuju kot poljub! Si predstavljate, kako bi se potem vi pa jaz pa židana Marlenna v tem smislu poljubljali pred kamero?

No, če že ne Zverova, pa je bil v formi vsaj Erazem. Razpredal je svojo razvpito promiskuitetno teorijo, da moška seksualna zvestoba ne obstaja. Emocionalna že-že, ampak nikar se ne slepimo glede seksualne. Moški se po njegovem pač fukljamo naokoli – in bodimo torej toliko pošteni do sebe in do svojih žensk, da sebi in njim to odkrito priznamo.

Pri vsem tem se mi je zdelo še najbolj inteligentno to, kar je razložil pri moških, ki se “spozabijo” le tu in tam, kar da jih zmede in si potem domišljajo, češ, zdaj sem se pa zaljubil ali kaj, ker sem eno “zunanjo sodelavko” dol dal, in je potem takoj hudič v zakonu ali zvezi. (Narekovaji so moji, niso citatni.) To je res. Če moški v svoji nezvestobi ni verziran, potem se mu res dogaja, da se zaljublja – še tem bolj, če se nezvestoba začne zgolj erotično, ne eksplicitno seksualno. Čeprav se z njim ne strinjam, mu dam prav v tem, da nezvestoba ni za amaterje brez koncepta.

Sicer pa ja, seveda, seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moškega. Vem, ker sem grešil. Da ne bi preveč moraliziral, pa naj še pripomnim, da je zvestoba racionalna odločitev, ki se je bo zrel in trden moški znal držati, saj bo sprevidel, da se mu ni treba pariti z drugimi, ker obstaja dovolj sprejemljivejših načinov samopotrjevanja. Da ne govorim o tem, da moški s tem izraža nespoštovanje do svoje partnerke, saj jo s tem sili v položaj – z njeno vednostjo ali brez –, da si ga z nekom intimno deli. Morda je res, kar uči evolucionistična teorija, da ženskam ni (toliko) do promiskuitetnega vedenja, ker se znajo sprijazniti z ekskluzivnim samcem, ko ga enkrat najdejo (in še posebej, ko jim enkrat zaplodi mladiče). Erazem zvito pripominja, da ob sebi ne rabi še ene take osebe, kakršna je on sam, ampak nekoga komplementarnega. Seveda pa zdravilo proti ljubosumju ni toleranca do partnerjevih seksualnih eskapad, temveč zvestoba. In zakaj bi sploh moralo obstajati zdravilo proti ljubosumju? Ljubosumje je varovalka, ki dokazuje smisel zvestobe.

Nisem bil najbolj zbran med pisanjem, a nič zato. Boste že vi napisali, kar mi je ušlo med vrsticami. Med pisanjem sem namreč skopiral s cedejev kakšnih sto skladb, ki jih nalagam v novega iPoda. Ma to bo še dva mesca dela!

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark

20. pismo, Manca Marku: Pravega moškega ni brez kralja

Ponedeljek, 30. januar 2006

Dragi Marko,

ja, tole z Delom je precej žalostno. Najprej to, da potrebuje reklamo Sobotna priloga, ki smo jo brali zaradi kakovosti in ne zaradi samoreklamiranja. Poker kraljev – ta oglas je njen obraz. Njena glavna ambicija je zaporedno objavljanje »intervjujev z najpomembnejšimi politično gospodarskimi figurami v Sloveniji«.

Naj preverimo, »kdo bo naslednji«, priporoča oglas DELO – »Misli naprej«. Oglas je butast – mislimo zdaj, ne nazaj in ne naprej. Kaj bo v prihodnje z Delom, o tem pa bolje, da sploh ne mislimo! Če bo eno celo gromozansko veliko stran porabilo za samoreklamiranje, bo še manj vsebine, kot je je! In potem ta idiotski oglas ponovijo še na celi strani Sobotne priloge, v kateri je vse manj življenja bojda tudi zato, ker »ni prostora«! Primer: Intervju z zdravnico Urško Lunder, direktorico Zavoda za paliativno oskrbo (četrtina prebivalstva potencialno sodi v njen »resor«!), ki je za svoj učbenik biologije za 9. razred dobila prestižno nagrado na Frankfurtskem sejmu za najboljši evropski učbenik, s kolegico uvaja predmet Umetnost zdravljenja (ne zdravi samo ali predvsem stroka, zdravi sočutje, ki ga je potrebno skomunicirati!) na komunikacijskih znanj in veščin še kako potrebno medicinsko fakulteto, pomaga umirajočim in tako naprej, no, intervju z njo je bil napisan že oktobra lani, objavljen pa še ni bil. V njem je zagotovo več življenja in resničnega zanimanja za ljudi, za javno dobro, kot pri večini na Delovem oglasu poslikanih kraljev!

A vse je za kaj dobro! Ko je bilo objavljeno, da je Slivnik postal predsednik Delove uprave, sem prišla k našemu prijaznemu trafikantu na Viču in mi je rekel:«V tejle uri sem prodal že tri izvode Dnevnika. Kupci so rekli, da Slivnikovega Dela pač ne bodo kupovali!«

Sicer pa so kralji moj navdih. Kot veste, sem imela minuli četrtek v Trgovini s konceptom Vale-Novak pogovor z Matjažem Gantarjem o tem, kdo je pravi moški. Ljudi nabito polno, pogovor iskriv, živ. Tale Gantar je res zanimiv moški! No, in sem z njim obdelovala temo o figuri kralja v psihi ozaveščenega moškega. V sodobnih zahodnih družbah se namreč kaže, da nam ta figura najbolj manjka. Kralj – povzemam po knjigi Moški na duhovni poti — je arhetip gotovosti in osredotočenosti, simbol ustvarjalnosti za vse, ki pripadajo njegovemu kraljestvu. Kraljevi center v moškem je prepričan o sebi, ker ve, kdo je in kaj hoče, lahko prepoznava, potrjuje in blagoslavlja vse, kar je pozitivnega v drugih. Rast in zrelost drugih ga ne ogrožata, kajti zaveda, se, da je, kdor je, in ljubi to, kar je. Kralja ne moreš ogrožati, ker ne potrebuje tvojega občudovanja. Predstavlja zdravo neodvisnost in zelo jasno začrtane meje. Ko sem vprašala Gantarja, ali prepozna arhetip kralja v svoji duši, je mirno in suvereno odgovoril:«Da«. In zdaj sprašujem vas, dragi Marko – prepoznate vi kralja v sebi?

Nemška psihologinja Alice Miller (v imenitnem prevodu Rape Šuklje je pred kratkim izšla njena pretresljiva knjiga Upor telesa: telo terja resnico, vam jo toplo priporočam v branje!) je napisala študijo o moškem, ki je bil kot otrok zlorabljan. Njegov oče – in zato posledično tudi sin — v sebi ni razvil podobe kralja. Bil je brutalno nasilen in sina je pretepal za najmanjši prekršek, resničen ali umišljen. Sina ni niti klical po imenu. Kadar je hotel, da pride k njemu, mu je – požvižgal. Kot psu! V dečku se je kopičilo sovraštvo, a svoje jeze ni mogel izliti na očeta. Zadrževal in kuhal jo je globoko v sebi. Kasneje je odkril, da je bil očetov oče Jud, zato je postal prepričan, da je judovska kri razlog za očetovo nasilno vedenje. Temu dečku je bilo ime – Adolf Hitler.

Če otrok ni bil deležen svetlega zgleda močne očetovske figure, se pravi predvsem njegovega širokosrčnega in odločnega kralja, bo težko razvil pravo, globoko moškost. Očetov pa danes skorajda ni! Ali so vse dneve zaposleni in jih otroci komaj vidijo, ali pa jih ni. Mnoge matere samohranilke, umetno oplojene ali sovražne do svojih moških oploditeljev ali maščevalne po ločitvi, ko jih je mož zapustil zaradi druge, otroku odrekajo očeta, kar je usodno zlasti za sinove. Sin bo v življenju težko uresničil kaj zares velikega, bil povezan »’z ljubeznijo, ki poganja sonce in druge zvezde’, kot se je izrazil Dante.V tem smislu je njegovo življenje katastrofa (disaster) — to dobesedno pomeni, da je ‘ločen od zvezd’ (latinsko dis + astrum)« (R. Rohr).

Mislim, da je dr. Janez Rugelj najglasnejši prerok dobe brez očetov. Ker ima v svoji psihi močno razvito figuro odločnega bojevnika in z njo tudi njeno senco – vsak arhetip ima pozitivne in negativne, senčne strani – pogosto deluje militantno in zato odbijajoče. A mu velja kljub temu prisluhniti! Matjaž Gantar je rekel, da se z Rugljem v glavnem strinja. Zase moram reči – čim starejša sem, bolj slišim, razumem in se strinjam s tem, kar nas uči Železni Janez. Ali tisti iz znamenite pravljice, po kateri sta spisani obe že omenjeni knjigi Divji moški in Moški na duhovni poti ali pa ta naš rugljev, ki kot da ga pooseblja.

Edini kralj od tistih štirih namalanih na Delovem oglasu in edini, ki ga danes lahko množično prepoznamo na Slovenskem, je – kakopak, uganili ste! – Janez Drnovšek. Ljudje me ustavljajo v trgovinah, na cestu, v avtobusu, me stiskajo za roke in mi govorijo: «Tudi jaz sem ponosna, ponosen na Drnovška. Slovenija se spreminja, odkar se je spremenil on«. Kaj lahko naredi stik s svojo dušo, pogum za biti to, kar v resnici si, če se ta čudež spreobrnjenja v samega sebe zgodi državniškemu voditelju! Ne samo sleherni posameznik, tudi narodne skušnosti potrebujemo svoj svetilnik, zvezdo vodnico, ki nam s svojo svetlobo in zgledom daje upanje. Če pomislim, da se je še nekaj let nazaj Drnovšek dičil s svojimi nastopi v Davosu, danes pa ga tja sploh ni več! Mož je pogruntal, kje se dogajajo pomembne stvari in kje se le kadi dim pomembnosti. Končno zna ločiti bistveno od nebistvenega. In se požvižga na to, kaj si ljudje o njem mislijo. Kot sem vam napisala že v prejšnjem pismu: kraljevskim ljudem, ki vedo, kdo so, ne more nihče nič dodati pa tudi vzeti ne. Med mojim prijateljskim krogom ni človeka, ki ne bi rekel, da se bo vpisal v Drnovškovo gibanje za pravičnost in razvoj. GPR je res lahko optimistična slovenska prihodnost, ki zase ne bo potrebovala takega oglaševanja, kot ga očitno potrebuje »novo« Delo.

Pišete, da se veselite gledanja Eme. Ko ste vso zadevo videli z lastnimi očmi, ste se še veselili? Jaz sem Emo gledala nekaj minut pri vnučkih na začetku – bila sem zgrožena nad »duhovitostjo«, sceno, kostumi, petjem, glasbo … skratka, nad vsem. Konec sem ujela doma. In bila zadovoljna, da je uspelo mlademu Anžeju. Dečko je dal vse od sebe, predvsem pa – ogromno je vložil vase od takrat, ko so ga pri Mariu doma prepoznali kot talentiranega pevca. In jaz to cenim najbolj. Kaj človek naredi iz sebe.

Vas lepo, lepo pozdravljam

Manca

  • Share/Bookmark

19. pismo, Marko Manci: Pokeraški časnik za pokeraško Slovenijo

Nedelja, 29. januar 2006

Draga Manca,

hvala, da ste me opozorili na Delov samopromocijski oglas. Seveda bi ga tudi sam težko spregledal, ampak ko ste me zjutraj v zvezi s tem klicali, sem ravno manevriral iz garaže in šibal v Maribor na kosilo in na zabavo za en rojstni dan in naslednji dan na smučanje, do takrat pa sem petkovo Delo prelistal le do polovice.

Če sva že pri Delovih oglasih, se mi zdijo še skoraj bolj absurdni tisti za Mag: “Delo je pluralna medijska hiša” – bla-bla-bla, itd. Ali ni komično, da so se s tem začeli hvalisati šele zdaj, ko je trojanski konj postal del črede?

Oba veva, da konflikti med mediji in politiko ne pomenijo, da med enimi in drugimi ne vlada tudi simbioza. Mediji rabijo politiko, politika pa rabi medije. Mediji rabijo vsak dan iste face v sejnih sobah vlade, parlamenta, magistrata. Vsak četrtek navalijo kamermani in fotografi na sejo vlade in snemajo te vedno iste mandeljce, ki odpirajo fajle na svojih IBM laptopih. (Ko bi vsaj delali na Applih. Si predstavljate Marijo Lukačič, kako molze Maca z Mighty Miško?!) Po petih minutah jih vržejo ven – in glejte, fotke in kadri v večernih poročilih in petkovih časopisih so objavljeni tako kot vsak teden, čeprav ministri morda niti kravat niso zamenjali od prejšnje seje! Ali še niste opazili vedno istih fotk na prvih straneh? In če rečem vedno istih, potem s tem mislim kravatarje v oblekah, po možnosti po dva naenkrat, ki se rokujeta. Ali je to grafična oprema časopisa? Ali to pomeni privlačno aranžirati izložbo časopisa tistega dne, kar prva stran nedvomno je?

Mediji rabijo politiko tudi v tem smislu, da jim prav pridejo škandali in afere, ki da razburjajo ljudi. In če nekaj ni škandalozno, potem je to treba napihniti, ker se ljudje sicer ne bodo razburili. Edina reklama za časopis, ki jo znajo delati, je vsebina, ki razburja – pa čeprav gre včasih tudi za lanski sneg. To je tako kot prispevek o Vzajemni v včerajšnjih poročilih – žal se ne spomnim, na kateri televiziji, ker vedno preklapljam med TVS in Pop TV –, v katerem sta se novinar in montažer očitno še sama naveličala enih in istih kravatarjev (Jelinčič, Peče, Bručan in Gorišek in sveta trojica vzajemnih jakličevskih japijev, ki so me spomnili na tiste tri modele z Matrica špegli v TLP) in sta uporabila posnetek vhoda v Vzajemno, ki ga je kamerman posnel tako, da je kamero vrtel v rokah, in je vse plesalo, da se je gledalcem moralo zdeti, da smo pijani. Bilo je zelo umetniško.

A naj se vrnem k medijskemu gamblingu.

Spornost oglasa ni le v tem, da se je Delu zdelo, da je njegova primerjalna prednost to, da enega za drugim objavi intervjuje s štirimi najpomembnejšimi politiki v državi – kar je vsaj pri dveh seveda stvar debate, eden od njiju pa je itak gospodarstvenik –, temveč tudi v tem, da vplivne ljudi imenujejo kralje. Sam moram priznati, da se mi je že zdavnaj začel obračati želodec od teh reklamarskih metafor. Od kod sploh ideja, da gre za kralje? Grem stavit, da nihče ne misli zares, da so kralji, ampak da se je ideja porodila samo zato, ker govorijo o štirih ljudeh – in kaj je bolj kreativnega, kot da neko četverico opišeš s prispodobo pokra in kot nalašč še s pokrom kraljev, ko pa gre ravno za štiri moške na pomembnih položajih. To je to: reklamarju se sprdne, da je serija štirih poker; potem pomisli, super, to bo poker asov; dizajner mu reče, ne poker asov, ampak kraljev, ker bom potem lahko vkopiral face na karte; po njihovi omejeni pameti se jim vse genialno ujema; nikogar od njih ne skrbi, da mediji ne bi smeli politikom posojati prostora, da si pošiljajo signale, ali da bralci potem izpadejo kot nekakšni podložniki ali v najboljšem primeru kibici partije, na katero nimajo vpliva.

Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da sploh ne gre za to, da velepomembna četverica ne bi dajala intervjujev tudi ubogim drugim časopisom, ki bi nebogljeno stopicali za Delom, ali da bi bili štirje taki intervjuji v štirih sobotah nasploh nek neverjeten medijski dosežek. Ne! Stvar je samo v tem, da noben časopis razen Dela ne bi bil tako nor, da bi zaporedoma objavil štiri intervjuje najtežjega političnega kalibra. Sobotna priloga ni več za bralce kot take, ampak za politične mnenjske voditelje. Delo se bo zadušilo od velepomembnosti, in “poker kraljev” je samo sindrom tega novinarsko-uredniškega političnega fanatizma, ki ga je prav “osrednji” časopis razvil do popolnosti. Delo se je s tem oglasom pohvalilo s svojo slabostjo – kar je morda spet prefrigana domislica avtorjev oglasa –, da je ravno toliko kot časopis tudi politični player. In to ni dosežek Janše in politično nastavljenega Slivnika. Delo je že od nekdaj indoktrinirano s politično samopomembnostjo. Razlika je le v tem, da je v okvirih dosedanje kaotičnosti in brezkonceptualnosti še nekako funkcioniralo kot populistična fronta, iz katere so tolkli tako na levo kot na desno. Vedno so bili pokroviteljski do bralcev, vendar so vsaj vzdrževali minimalno iluzijo medijske svobode. Vsakdo na Delu je lahko poročal, komentiral in urejal, kot se mu je zahotelo. Že vse od časov, ko je Delo postalo “samostojen časnik za samostojno Slovenijo”, ta časopis namreč ni imel urednika, ki bi imel toliko jajc, da bi novinarjem in komentatorjem preprečil izražati svoja lastna politična stališča. Deregulacija je bila Delov edini pluralizem. Delo je bilo spontan vox populi. V današnjih časih je to postalo arhaično, patetično in neprofesionalno, in zato je Delo tudi v gerontološki krizi, v kakršni pač je.

Zdaj ne bo več tako. S Slivnikovim prihodom na čelo uprave se bo to spremenilo. Dejansko je Slivnik edini, ki bo znal nastaviti urednika, ki bo Delo znal mnenjsko glajhšaltati. Problem pa je seveda v tem, da ne bo nastavil urednika, ki bi znal to delati korektno in uravnoteženo, v korist bralcev, temveč bo to politično usmerjeno in predvsem namerno, kot še nikoli doslej ni bilo. Zato tudi ne verjamem, da bo pripeljal urednika “iz hiše”, saj tam ni nikogar, ki bi temu ustrezal – bodisi po njegovih ali mojih kriterijih. Ali pač. Zdaj, ko je del “hiše” tudi Mag, bo v nasprotju s svojimi izjavami pripeljal Markeša za urednika. “Markeša rabimo na Magu,” je rekel. Čez kak teden pa bo na lepem ugotovil, da ga na Delu rabijo še bolj. Šele takrat se bo začela prava veselica.

Končujem, vsak čas bo Ema. Ni bolj zabavnega kot valjati se na kavču in gledati te glasbene kmete!

Poduhovljen pozdrav,

Marko

  • Share/Bookmark

18. pismo, Manca Marku: Biti za druge

Četrtek, 26. januar 2006

Dragi Marko,

kaj naj vam odgovorim v zvezi s Karenino? Tudi jaz najraje berem knjige – kar pa ne pomeni, da tistim, ki jih ne, ne privoščim ogleda fascinatnih zgodb na filmu in v gledališču. Kot ob vseh velikih predstavah (in ta je velika, četudi predvsem ali, kot pravite, samo zaradi odličnih igralcev), sem tudi ob tej in po njej premišljevala. Gledala v globino svoje duše, v kateri Ane nisem našla. Sta se pa prepoznali dve prijateljici in sledila je zanimiva diskusija! Skratka – v gledališče ne hodim razmišljujoč o hišni politiki, režijskih konceptih, novih trendih ipd. Jaz grem tja nahranit svojo dušo. Uživat!

O Vlasti Nussdorfer. Vam pač ni simpatična. Jaz jo spoštujem in jo imam rada. Vidim jo kot žarečo osebnost. V njej se pretaka preobilje življenja, zato ji ga ni potrebno sebično stiskati vase, ampak ga radostno deli z drugimi. Vlasta je človek, ki, kot poje moj ljubljeni Rilke, »biva z žilami polnimi bivanja«. Zato zmore – ali je po svoji po-klicanosti celo dolžna? – biti za druge.

Taki ljudje, kot so Vlasta, zaporniški duhovnik Robert Friškovec (ki bo gost mojega večera v CD 21. februarja, morda pa to pot pridete?), »mati« Fakultete za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič, da naštejem samo tri, so posebne vrste ljudje. Zanje ne velja McLuhanov ‘zakon’, da je medij sporočilo. Taki ljudje so sami sporočilo. Oni so dogodek, ne glede na to, ali nastopajo v 24 ur, Odmevih, v verskem programu ali pa pri Mariotu in v drugih zabavnih formatih. Ko se pojavijo oni, zavibrira posebna energija, ki se dotakne slehernega odprtega srca. Sploh ni pomembno, kaj govorijo – ta vrsta ljudi itak vedno govori za dobro ljudi – pomembno je, da oni so. Sami po sebi so Luč.

Se morda spominjate dni, ko je bil v Ljubljani dalajlama? Meni je bilo takrat vse drugače – ljudje so bili prijaznejši, vzdušje je bilo milo, pričakovanje nečesa lepega je presvetlilo prestolnico. Na nagovoru v Tivoliju je lila ljubezen iz njega na vse ljudi: s srečanja z njim so odhajali – spremenjeni. Dalajalama je imel »predavanje« za najimenitnejše slovenske intelektualce, akademike, univerzitetne profesorje. Je prišel mednje, kot bi se sprehajal po travniku med rožami, pogledal tega, objel onega, se rokoval z njimi … Sredi govora je ugasnil eden izmed predenj postavljenih kasetofonov. Dalajlama ga je vzel v roke in si ga začel otroško radovedno ogledovati, smejal se je: »How interesting!«, pogledal je še druge, neženirano, sredi ogromne fakultetne predavalnice, nabite z intelektualno elito … Dalajlamo zanimajo tehnični predmeti, in ker on pač je, kakršen je, ne glede na čas, prostor in okoliščine, je mimogrede ustregel svoji radovednosti in potem govoril naprej. Če bi vi sedeli tam, dragi Marko, bi se vam vse skupaj najbrž zdelo butasto. A taka mnenja so za razsvetljene ljudi kot prhljaj, ki ga odpihnejo. In enako odpihnejo moje evforično navdušenje. Njim ne more nič ničesar dodati niti vzeti. Oni so, ki so.

In kaj mislim o na Slovenskem nesporno prepogostih nastopih politikov v množičnih občilih? Isto kot vi in Nežmah: da ni osrednja funkcija novinarstva posojanje medijskega prostora politikom. Tako mislim že trideset let, o tem sem pogosto pisala. Z eno besedo – gre za servilnost novinarjev in urednikov. Njim se zdi imenitno, če v njihovi oddaji, na radijskih valovih in časopisnih straneh nastopajo politiki. Višje kot so politiki na oblastni lestvici, bolj se novinarji/ke zdijo sami sebi pomembni. Taki novinarji sodijo v diametralno nasprotno vrsto ljudi od zgoraj opisanih. So brez trdnega notranjega jedra, brez duhovnega (etičnega, vrednostnega) središča in sidrišča, iz katerega bi avtonomno delovali. Potrebujejo druge, da jim podeljujejo pomen. Zato izbirajo take druge, ki v družbi nekaj pomenijo. V novinarskih vrstah je preveč nesamozavestnih, nesvobodnih in neustvarjalnih ljudi. Zato pa je pred desetletjema pogorela zamisel velike novinarke, pokojne Slave Partlič, Vinka Vasleta in mene o drugačnem (od obstoječega) društvu novinarjev. Poimenovali smo ga ZOA, kar pomeni znanje – odgovornost – avtonomija. Kadar novinarji diskutirajo o avtonomiji, govorijo o ogroženosti od zunaj, o političnih in gospodarskih pritiskih. In pozabljajo, da sta za pritiske vedno potrebna dva: eden, ki pritiska, in drugi, ki se pusti pritiskati. Ker je notranje negotov, ni prepričan, da bo dobil drugo službo (saj premalo zna!) – ja, taki ljudje so najboljši za manipuliranje oblasti. Mar se zato naši reformisti bolj ukvarjajo s prestrukturiranjem kapitala kot s temeljnim slovenskim družbenim problemom: z izobraževanjem in kulturo? Mar zato niso zagnali alarma in začeli urgentno ukrepati, ko so dobili rezultate o katastrofalno nizki funkcionalni pismenosti slovenskih državljanov in državljank?

Nobenega resnega vladnega načrta, ki bi dvigoval slovensko pismenost, ne poznam. S pomočjo za problematiko pismenosti in kritičnega državljanstva (drugega brez prvega ni!) občutljivega Andragoškega centra si že leta prizadevam za dvig bralne kulture s študijskimi krožki BMK. Okoli trideset jih deluje širom po Sloveniji. In kako nas podpira vlada? Ministrstvo za šolstvo nakloni nekaj malega sredstev, Ministrstvo za kulturo se požvižga na naše prošnje. V Angliji imajo inštitut Opening The Book, ki počne to, kar delamo mi. Njihova »Manca« ima svoje prostore in pet zaposlenih za to, kar mi večinoma opravimo z eno in pol osebe brezplačno! Že leta tudi pošiljam na JAVNO televizijo predloge za promocijo bralne kulture (temeljna naloga javne RTV!). Nič se ne zgodi.

In sva pri ključnem vprašanju demokracije, ki je na Slovenskem na psu. Razpravljajo kar naprej eni in isti, mediji ne podpirajo šibkih, slabo slišanih in utišanih glasov, naša izobrazba je na repu razvitih držav, kulturi se slabo piše. Novinarji niso niti mignili, ko je bil sprejet zakon o nujnosti 2-odstotne podpore nestrankarskim skupinam in kandidatom na volitvah, kar je dvakrat več, kot priporoča Evropska unija. Beneška komisija pa Kopenhagenska deklaracija terjajo neoviran dostop do medijev in javno sofinanciranje kampanj enakopravno za vse kandidate. Naši zakoni favorizirajo stranke, najbolj tiste, ki so že v parlamentu. Saj te so tudi sprejele novi zakon! Da bi si volilne glasove razdelile med seboj in onemogočile novim ljudem vstop v politični prostor.

Naj še odgovorim na vprašanje o smučanju. »No sports!« (Churchill). Zjutraj joga, peš hoja in kolesarjenje, samo to! Pozdrav z dolin!

Manca

  • Share/Bookmark

17. pismo, Marko Manci: Opravičila in izgovori

Ponedeljek, 23. januar 2006

Draga Manca,

Upam, da ne boste odgovarjali samo na to pismo, ampak tudi na prejšnje – zlasti v zvezi s Karenino. Ljudje so me zaradi njega klicarili in hvalili. Zgleda, da sem zadel nekaj, česar se veliko ljudi zaveda, vendar nihče ne pomisli, si ne prizna ali vsaj ne pove. (Ali pa gre za tiste, ki niso pri koritu, da bi kaj javno povedali, čeprav jih kar naprej kažejo na tabloidnih slikah?) Eden od njih se mi je celo zahvalil za mojo trditev – sicer svobodno interpretirano, a v bistvu točno –, da ljubezen ni vse na svetu. Pa tudi igralci so bili zadovoljni.

Že prejšnji teden sem se vam pozabil opravičiti, da kljub izrecnemu vabilu nisem prišel v Cankarjev dom na vašo bralno prireditev. Usode spolno zlorabljenih mladoletnic in ozdravljenih narkomanov niso ravno moja (literarna) tema, poleg tega pa mi ni gospa Nussdorfer prav nič simpatična.

Ampak, Marko, boste porekli, kakšno opravičilo je pa to? To še izgovor ni!

Človek, ki socialno, profesionalno ali intelektualno za moje pojme ni v položaju, da bi norca bril iz samega sebe, izgubi ves rešpekt, kar si ga je (ali bi si ga lahko) pri meni pridobil, če ga vidim na televiziji v butasti razvedrilni oddaji. Kaj je Nussdorferjeva delala v kao zabavni silvestrski kolobociji na TV Slovenija? Ah, nič takega: promovirala je svojo knjigo o spolno zlorabljenih mladoletnicah in s tem opravljala dobro delo! Ali pa bi moral vprašanje obrniti: zakaj hudiča so višjo državno tožilko – torej žensko, ki opravlja enega najbolj dolgočasnih poklicev na svetu – sploh povabili v razvedrilno oddajo? Zato, da bi lepše oblečenim gledalcem pokazali njeno grozno garderobo in frizuro? Ne, šlo je vendar za temo pedofilije, in s tem je tudi TV Slovenija opravljala dobro delo, ko je skozi gospo Vlasto opozarjala na problematiko.

V bistvu pa bi vprašanje moralo biti zastavljeno takole: ne Vlasta Nussdorfer – kaj so v silvestrski oddaji delale spolno zlorabljene mladoletnice? Je res treba pol milijona ljudem sredi veseljačenja dopovedovati, kak hud družbeni problem je to? Meni se zdi absurdno, da v razvedrilni oddaji opozarjajo na gnusobnost pedofilov in trpljenje deklic. Iz dejstva, da nam javna televizija ne zna ponuditi neokrnjenega razvedrila, ne da bi nas za dobro vago in lažjo vest pokroviteljsko morila z najskrajnejšo socialno patologijo – in da celo aktivisti sami sprejemajo to ponižno funkcijo novoletnih špil-ferderberjev –, si drznem potegniti sklep, da nihče ne zna glede tega ukreniti nič bolj pametnega, kot da se dela zaskrbljenega.

Pred enajstimi leti je v silvestrski oddaji nastopal Ivan Bizjak, takratni ombudsman. (Se spomnim, ker je bila to tema moje prve kolumne za Sobotno.) Štos oddaje je bil med drugim ta, da mu je v primeru ne vem kakšnega spodrsljaja grozilo politje z vedrom vode. Meni se je takrat to zdelo prvič malo čudno in sem to tudi napisal. Tako tudi zdaj ne vem, kaj je počel v letošnji oddaji Andrej Marušič, ki ga sicer cenim kot pametnega fanta. No, takrat se me je že začel prijemati šampanjec, ki smo jih dva moška in dve ženski čez noč spili šest plus vmes še dve buteljki vina, tako da je zaradi mene lahko govoril tudi o slovenski suicidalnosti. In ali ni pred meseci nastopil pri Hribarju tudi sedanji ombudsman in govoričil neslanosti? In ali ni od vseh ljudi na svetu protestiral proti Hanžkovemu nastopu ravno Jelinčič, ki bi moral biti od vseh najbolj tiho?

Domnevam, da ste v nedeljo zvečer gledali Denisa Latina v Ambrožičevem talkshowu. Tudi vi sami ste bili nedavno gostja v Latinici. Rad bi vas opozoril na njegovo izjavo – v zvezi s tem, da v oddajo ne vabi politikov –, da so nastopi politikov v razvedrilnih oddajah v večini držav prepovedani. To je to. Po eni strani bi morali politiki ohranjati digniteto svojega poklica, po drugi pa mediji svojo verodostojnost. Slovenski mediji pa si domišljajo, da nam morajo nekako dopovedati, da so tudi politiki ljudje – česar po drugi strani ne verjamemo radi –, in jih potem vabijo v oddaje, v katerih se ti kažejo kot simpatični ljudje iz sosednje ulice ali celo afne guncajo, če voditelji to od njih zahtevajo.

Nasploh mi ni jasno, zakaj moram politike vsak dan gledati na televiziji – četudi gre za politične zadeve. Rad od vas slišal, Manca, kaj kot medijska strokovnjakinja menite o tem, da TVS v Dnevnik in Odmeve skoraj vsak dan – v pogovorne oddaje pa še posebej – povabi kakšnega ministra. Meni se to zdi totalno sprevržena logika novinarskega gledanja politikom pod prste. Zakaj bi moral imeti politik tako rekoč vsak dan priložnost, da razlaga svoja stališča in z nekom polemizira – bodisi z javnostjo, bodisi z mediji, bodisi s političnimi nasprotniki? O delu ministrov je treba poročati, ne pa jih o tem toliko spraševati pred kamero. V taki meri to ne bi bilo dobro niti v primeru, če bi novinarji znali postavljati zoprna vprašanja. Dobro je napisal Nežmah v zadnji Mladini (v zvezi s televizijskimi debatami o napotitvi slovenskih vojakov v Irak): “Ali je posojanje studija politikom osrednja funkcija novinarstva?”

Še nekaj o narkomanih.

Smili se mi vsak, ki v to zapade, tako kot tudi občudujem vsakogar, ki jim pomaga nazaj v normalno življenje. Ne občudujem pa ozdravljenih narkomanov. Seveda mi je jasno, da se je neskončno težje rešiti zasvojenosti kot pa se ji vdati. Ampak glede dotičnega posameznika, ki je s pomočjo Don Pierina ali koga premagal samega sebe, si ne morem izbiti iz glave, da se je zasvojenosti najprej moral vdati – ergo zavrgel svoje življenje, ne da bi se mu v resnici odrekel. Koliko ljudi na svetu ima probleme, pa se zato še ne drogirajo! Kaj hudiča si je mislil norec, ko je začel jemati heroin?! Zmagovalec je lahko postal samo zato, ker je bil prej najbolj usmiljenja vreden luzer. Vesel sem zanj, da se je rešil, ampak zame to ni heroizem. Ne maram konvertitov – še posebej ne, če gre za odgovornost. Glorificiranje ozdravljenih narkomanov se mi zdi kaj slab način odvračanja potencialnih.

Navrgel sem vam še nekaj svojih osebnostnih potez. Se vam zdi, da sem prestrog, preveč principielen? Ali kratko-malo zatežen?

Razmišljam tudi, ali ni morda moje fizično počutje tisto, ki vpliva na mojo sitnobo ali dobrohotnost pri pisanju. Še danes sem namreč zgonjen od včerajšnje smuke v arktičnem mrazu in viharnem vetru v Bad Kleinkirchheimu. Jutri pa spet – najbrž kar na Krvavec!

In ja, končno sem se le odločil za nove smučke in zadel prave: Head, 155 cm, R = 10,5 m. Zakon! Ampak noge pa trpijo…

Manca, a vi smučate?

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

16. pismo, Marko Manci: Klinično in cinično

Četrtek, 19. januar 2006

Draga Manca,

na premieri Ane Karenine se najbrž nisva videla, ker so naju z Lizo tokrat posadili na balkon, kjer je sedenje totalna grozljivka. Vrste tam zgoraj so očitno narejene za ljudi, visoke do meter in pol, in že stol sam po nekaj urah deluje kot čisti anestetik.

Moram priznati, da sem se malo naveličal Drame in njenih epohalnih, štiri- do šesturnih odrskih adaptacij velikih svetovnih romanov. Prva taka predstava, Dostojevskijev Idiot, me je še navdušila – nenazadnje tudi zaradi genialno odigrane vloge Braneta Šturbeja. No, to je bila predvsem Korunova mojstrovina, ki pa je z lanskimi Karamazovimi ni več dosegel. Niti se mi ni več zdela ne vem kaj Jovanovićeva adaptacija Proustovega Iskanja izgubljenega časa, niti Pipanova Jančarjeve Katarine, niti zdaj spet Jovanovićeva Ana Karenina ali pred meseci Jovanović-Horvatov Alamut v Salzburgu. To so seveda korektne predstave, ki jim kot gledališki laik – četudi se na literaturo še spoznam – nimam kaj očitati. Res pa je, da razen repertoarnih, kulturno-političnih, ne vidim razlogov za uprizarjanje romanov na odru. V tem smislu sem literarni purist: dober roman je najboljši, če ga bereš – kot knjigo, sam z neslišnimi besedami, na kavču. Glede na obseg teh romanov jih seveda ni mogoče postaviti na oder drugače kot dodobra sesekljanih. To je morda umetniški izziv za adaptatorja oziroma režiserja, ampak tako kot to delajo v Drami, v tem ni presežkov razen igralskih. Drama ima Samoborja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Charlusa, Ivana, Seiduno ali Karenina; ima Šturbeja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Miškina ali Simona Lovrenca; ima Bana, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Fjodorja Pavloviča ali škofa; ima Sveteta, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Luckyja, Marcela ali tajnika; ima Pavčkovo, Čušinko, Gračnerco, Juhico, pa Emeršiča, Bakoviča, Nahtigala, Fürsta, ki vedno naredijo dobre vloge. In ne samo to: bolj kot posamezne like v Dostojevskem, Proustu, Tolstoju, Bartolu in Jančarju igralo Dramini igralci sami sebe! Ne hodimo več gledat avtorjev in tekstov, temveč Samoborja, Bana, Šturbeja, Sveteta in kompanijo in pri tem vedno znova ospunemo od navdušenja. A to je vse, kar je. Drama je igralski showcase, glumaška revija, holiday-on-stage, ki se šlepa na igralske kreacije, medtem ko česa večjega ni zmožna. Nočem zmanjševati prispevkov in truda igralcev ter zadovoljstva publike. A dejstvo je, da od njihovih vlog največ profitira teater, ki je repertoarno in umetniško na nižjem nivoju kot pa njegove največje zvezde v igralskem smislu. V Drami me spreletava srh od užitka samo še ob kakšnem monologu ali kvečjemu ob Ivanuševi ali Kumarjevi glasbi. Drugače pa je Drama čisti dolgčas, zaciklana v zakladnico svetovnega romanopisja in igralskih dosežkov. Zadnja res genialna predstava je bila zame Čakajoč na Godota v Jovanovićevi režiji. Poglejte samo scenografijo. Kar naprej Meta Hočevar. In če slučajno ni Meta Hočevar, potem zgleda kot – Meta Hočevar. Stilizirani interierji, stilizirane perspektive, nekakšne španske stene, psevdo high-tech materiali, vedno isto, kar nekaj. Pa tudi večina režijskih domislic so čisti neokonservativni klišeji.

Drama je v bistvu to, kar je povedal Pograjc na račun Jovanovića v intervjuju v prejšnji Sobotni: “Seveda so vsi kimali. Kdo bi si upal ugovarjati takšni orjaški pameti?”

Priznati moram, da sem na premiero šel z mešanimi občutki. Ane Karenine morda po krivici nisem nikoli preveč maral, saj sem bil velik fan Madame Bovary. Res je seveda, da je bil Tolstoj v primerjavi s Flaubertom velik moralist – še preden je na stara leta napisal Kreutzerjevo sonato –, in točno to se je v predstavi tudi pokazalo. Predstava bi se mi zdela zanimivejša, če bi bila postavljena tako, kot da je Ano Karenino napisal Flaubert. Če že. Klinično in cinično. Tako pa smo videli to, kar smo prebrali v romanu. Muhasto, egoistično, agresivno, labilno Ano kot tragično junakinjo, ki gre čez trupla – pa čeprav čez lastno – zaradi ljubezni, kot da drugo ne obstaja, in kot filozofinjo, ki prezira partnersko spoštovanje, ki da so si ga “izmislili, ko ni bilo več ljubezni”. Dolgočasnega strastneža Vronskega, ki si je svoje prešuštvo zadal kot alternativni cilj za doseganje časti in novih socialnih razmerij. Vronski se mi zdi večji moralist od Karenina, ki je bolj konsistenten v stališčih in tudi bolj tragičen. Kaj se lahko človeku zgodi hujšega, kot da po vsem tem, kar preživi, pade v kremplje bigotizma? Pravite, da je Samobor svojo vlogo odigral “nesramno genialno”. Domnevam, da ste hoteli s tem povedati, da je Karenin kot negativen moralist še predobro izpadel. Meni se je zdel edini normalni lik. Svojo nesrečo je prenašal pokončno, dokler jo je mogel, pa tudi največ argumentov je imel, da se je zlomil.

Ampak zdaj tudi jaz moraliziram – tako kot Tolstoj. Ana Karenina zato seveda ni nič manj velikanski roman, ne vidim pa prave aktualnosti v tem, da bi te genialne romantične epe dandanes uprizarjali na odru.

Te vaše kolektivne sanje o Drnovšku! Ali ni to največ, kar lahko človek doseže? Da ljudje o njem sanjajo! Sicer pa se glede njegove preobrazbe strinjam z vami. Tudi meni je postal všeč. Da zna nositi svojo samoto? Tudi prav. Sam bi raje rekel, da je postal človeški – četudi ni sestopil iz svojega slonokoščenega stolpa – in predvsem ranljiv. Toda biti ranljiv zame ni apriorna človeška kvaliteta. To ne pomeni nič, če zraven ne razviješ sposobnosti celjenja ran. Da imaš sposobnost mačka, ki se zna s pomočjo repa med padanjem tako zasukati, da pristane na vseh štirih. Seveda pa mora biti padec dovolj globok – ali dovolj počasen –, sicer ti to ekvilibriranje prav nič ne pomaga.

Kljub temu pa ne pozabite, da je Drnovšek star lisjak, ki vse to izkorišča tudi za svoj politični PR, ne samo za osebnostno rast. In če sva že pri rasti, potem si ne delajte iluzij, da s tem ne raste tudi njegov mačistični ego.

Sicer pa že bil čas, da začnete brati moje četrtkove kolumne v Dnevniku. Vedno se ne spomnim, da bi vam jo poslal po mailu, malo pa se mi to zdi tudi zamalo – mislim, preveč samovšečno, kljub vaši prošnji.

Toliko za tokrat. Za naslednje pismo pa že imam pripravljenih cel kup iztočnic!

Zdravstvujte, Manca

Marko

  • Share/Bookmark

15. pismo, Manca Marku: Drnovšek – moški, ki zna nositi samoto

Sreda, 18. januar 2006

Dragi Marko,

zadnje pismo je akvarelsko rahlo zarisalo vaš portret. Hvala zanj!

Zadnje čase vsi mediji poročajo o predsedniku Janezu Drnovšku. Pa dajva še midva! Pred leti, kratek čas pred operacijo, sem ga sanjala. Trikrat. V majhni leseni koči, oblečenega v trenirko in spodnjo majico, belo, kot so jih moški nosili pred leti. Stal je ob pručki z lavorjem, z brisačo v roki, ravno je končal z umivanjem. Ko se je obrisal, me je pogledal s pogledom, kot da mi hoče nekaj pomembnega povedati. Sanje so vzbujale mir, sprijaznjenost, sprejemanje. Ampak kaj dela Drnovšek v moji glavi? Sanje sem zaupala prijateljici, ki je rekla: »Tudi meni se sanja o njem«. In potem sem našla še eno in še eno … vse smo sanjale Drnovška. Ena od teh mu je začela pošiljati knjige Dalajlame in drugih modrih piscev. Podpisovala se je z Občanka. Sanjajoče smo ugotovile, da se bo s tem človekom nekaj pomembnega zgodilo. Ko smo opravile obred dobrih želja, sem jaz nehala sanjati o njem.

Se zdaj dogaja, kar so napovedovale sanje? Se Drnovšek dviga na višjo raven zavesti, ne deluje več kot vloga, funkcija, temveč kot človek z lastno vestjo? Malo mu je mar, kaj si drugi o njem mislimo, ker je dovolj notranje trden, da je – končno! – sam svoj. Postal je pogumen moški, to je tak, ki zna nositi samoto. Sleherni človek, ki izstopi iz igranja vlog in poz, ki odloži maske in je to, kar je, je sam. In to samost je včasih prekleto težko nositi. Drnovšku dobro gre, kot v tistih naših sanjah. Kot tak vstopa v kolektivno nezavedno, postaja močan lik na spirali evolucije človeške zavesti, ki zmore spoznanje: Na koncu je vsak sam. Sam sem.

Znati nositi svojo samoto ne pomeni, da je človek osamljen, da mu ni do druženja z ljudmi in podobno. Pomeni le to, da je trdno njegovo notranje jedro, in da njegovo delovanje izvira iz njega samega in ne od drugih. Tak človek lahko – paradoksalno – največ naredi za druge. Ker ne igra z voljo do politične, vojaške ali druge ego moči, temveč deluje po vesti. To je opredelitev poguma, o katerem sem vam pisala. Tega poguma junak Jarmuschevega filma Strti cvetovi, o katerem ste pisali kot o »modelu današnjega moškega«, nima.

Ta teden sem umetniško navdahnjena. Po Strtih cvetovih sem šla na pregledno razstavo Janeza Bernika v Moderno galerijo. Onemela sem od veličastja. Kot da bi vstopila v svetišče časa, v katerem sta preteklost in sedanjost eno. Na isti ploskvi galerijskega zidu. Slika z leta 1964 ob sliki z leta 2004, denimo. In se mi je prikazala duhovna spirala Bernikovega prehojene poti, njegovega in mojega časa »od krsta do krste«, z magično močjo so me vlekle fascinantne zvočne barvne podobe, arhetipske skulpture, svečeniški obrazi, krogi življenja in trikotniki ljubezni, kvadrati časa, ja, tako bomo uzrli svoje bivanje pred obličjem »Pogleda, popolnega, v celoti brezmejnega« (Edelfeldt), ko bo odvrteni film pokazal jasen smisel vsega, kar smo počeli in kar smo bili. Bernik je slikar, je kipar samot iz samote. Nič, kar pleteničijo kritiki, ne more vzeti veličine tej umetniško izraženi samoti pred brezmejnim, večnostnim Pogledom!

In sem šla, trepetajoča od pričakovanja, na premiero Jovanovićeve Ane Karenine. Jo požirala z očmi in drhtela z ranjeno, na smrt prestrašeno Ano v imenitni kreaciji Polone Juh, se zamislila nad »moralo«, ki jo je nesramno genialno upodobil Igor Samobor, premišljevala, kaj je zlomilo to v začetku tako radoživo in materinsko srečno žensko. Odvisnost od odnosa z Vronskim, zasvojenost z njegovo ljubeznijo oziroma s svojo predstavo, kakšna naj bi ta »ljubezen« bila (saj nas vedno zafrkavajo samo lastni scenariji)? Ubilo jo je to, da ni znala nositi samote!

Včeraj pa smo imeli v klubu Cankarjevega doma, kjer se dobimo običajno vsak tretji torek v mesecu, Berite z Manco Košir o presunljivih knjigah: Vlaste Nussdorfer Naše deklice z vžigalicami, Marka Ješeta Kodrlajsasti piton in Zlatka Blažiča Zgodovina moje heroinske odvisnosti: Pot skozi Don Pierinovo Skupnost Srečanje. Vlasta je knjigo posvetila »Vsem otrokom: drobnim, nemočnim, žalostnim, ustrahovanim, potisnjenim v spolnost odraslih. Vsem deklicam, ki so morale prehitro odrasti. Vsem ženskam, ujetim v zanke groženj, nasilja in strahu pred jutrišnjim dnem«. Otroci in deklice še ne morejo biti sami. Obupno potrebujejo občutek ljubljenosti in varnosti, tako obupno, da v pričakovanju ljubezni prenašajo nad seboj strahotno nasilje in zlorabe. Trpinčene ženske potrebujejo isto: varnost, ljubezen, občutek, da je nekomu mar zanje. Ker ne zmorejo, ne znajo biti same. Kdo pa so, če ne bi imele moškega, pa naj bo ta pijanec, pretepač ali posiljevalec, vendarle je »njihov« moški. Daje jim družbeno etiketo vredne ženske. Za mentaliteto okolja, za uveljavljene vzorce bližnjih, za njihovo prestrašeno dušo pomeni biti poročena ženska največ, kar lahko dekle doseže. Od tod tudi pregovori: Niti sraka brez repa, niti dekle brez moža. Bolje je, da vprašajo, čigava nevesta je, kot čigavo je dekle. Bolje je biti najslabša žena kot najboljša ljubica. Fant se ženi, kadar hoče, dekle pa, kadar jo hočejo. Ali pa: Poročile bi se in mati in hči, samo da bi bilo kje in s kom. Saj: Ženo in ponošen klobuk je lahko najti.

Roman o narkomanskem življenju Kodrlajsasti piton z grozljivo slikovitostjo prikazuje beg v zasvojenost fantov in deklet, ki so realno življenje zamenjali za rolanje sanjskega filma. Potrebo po bližini in ljubezni uresničujejo s pomočjo morfija, heroina, kokaina … »Kosec pa ni in ni našel žile. Čez nekaj časa je vstal od mize in šel iz sobe. Vrata je pustil priprta. Tudi od kopalnice, ki je bila malo naprej po hodniku. Zaslišal sem rahle udarce, kot da ga kdo klofuta. Zaskrbelo me je za prijatelja in vstal sem in se odmajal do kopalnice. Kosec je stal pred umivalnikom, v rokah je držal svojo curo in z njo tolkel ob rob umivalnika. Da bi otrdela, kot mi je pojasnil pozneje. Ko cura otrdi, se na njej lepo pokaže žila.«

Džanki se sam ne bo nikoli očistil. Vsaj tri leta življenja v komuni so potrebna, da bodo možgani spet normalno delovali, sta prepričana Marko in Zlatko. Oba pravita: Brez poguma in dela na tem, trdnega dela, da upaš biti to, kar si, ni rojevanja samega sebe v resnično svobodo. To trenirajo v komunah. Da bi nekoč postali »zanesljiva gnezda ljubezni, magnet za ljudi, ki nas obdajajo«, je zapisal Zlatko. Ko smo po večeru še posedeli ob kozarcu soka, smo se takoj začeli pogovarjati o Drnovšku. »Frajer je prišel do tega, da je to, kar je. Vsaka mu čast!«

Še vsa pod vtisom tega pretresljivega večera vas lepo pozdravljam, dragi Marko!

Manca

PS: 18. 1. ima Vitomil Zupan rojstni dan. Po zemeljskem štetju bi danes imel 92 let.

  • Share/Bookmark

14. pismo, Marko Manci: Čas je na moji strani

Četrtek, 12. januar 2006

Draga Manca,

naj vam vržem kost: po mojem je težje biti ženska kot moški. Če sodim po sebi, mi je biti moški težko samo včasih. Po drugi strani pa si predstavljam, da bi se mi biti ženska zdelo permanentno naporno. Da bi morala preživljati dneve, mesece in leta s takim tipom, kakršen sem jaz?!

Mogoče to mislim zato, ker ne premorem empatije? (Niti do moških, da ne bo pomote.) Ženska, ki me ljubi, me totalno fascinira, in ta fascinacija izvira ne toliko iz samozadovoljstva kot bolj iz čudenja. Kako je to možno? Pa kaj je tej ženski? Kaj vidi v meni in na meni? Se res ne bo nikoli odljubila?

Če spet sodim po sebi, moram tudi reči, da niti zase ne vem, zakaj ljubim žensko. Ali natančneje: globoko v sebi verjamem, da imam vse razloge za to, da jo ljubim, vendar mi niso racionalno prezentni.

Vi sami kot raziskovalna novinarka in svečenica poduhovljenosti hočete priti zadevi do dna in poskušate razumeti moške. (Čeprav potem ne vem, kaj si obetate od empiričnih izkušenj.) Jaz se žensk ne trudim razumeti bolj, kot se mi zdi potrebno za normalno medčloveško komunikacijo. Ljubezen je edina skrivnost, ki nam je še preostala, in naj tako tudi ostane. Prav zato pa tudi jaz vidim žensko kot Boginjo. Žensko je treba oboževati in častiti. In če slučajno ugotovim, da ni Boginja, potem res nima nobenega smisla, da sva še skupaj.

Pojdite si pogledat Broken Flowers od Jarmuscha – že zaradi Billa Murraya! Bill Murray kot pojava, se pravi kot tip moškega, ki ga igra v tem filmu in v Lost In Translation, se mi zdi model današnjega moškega, ki mi je blizu. Ne idealnega, ampak boljšega ni. Ne, Murray ni prosto po Goetheju “das ewig Männliche”. Ampak s svojo simpatično redkobesednostjo in mimiko deske simbolizira duha moškosti: o ženskah ne imej preveč povedati, čeprav ni lepšega kot z njimi konverzirati; čustev ne kaži, a daj vedeti, da jih imaš obilo; ne delaj se neumnega, a ne postavljaj se z izkušnjami; molči, če hočeš biti filozof; bodi duhovit in galanten, pa ti nihče ne bo zameril, da si štorast; pusti ženski govoriti, tako bo še največ izvedela o tebi.

Še ena digresija. S fizično podobo sem še kar zadovoljen, ampak kot faci sta moja vzornika ekstrema: po eni strani bi bil rad podoben Hughu Grantu, feminilnemu in zmedenemu, toda charming modelu populističnega aristokrata, po drugi pa mačističnemu, kamionarskemu, nabildanemu in okovanemu Jamesu Hetfieldu iz Metallice – s tatuji, globokimi zalizci in najboljšim glasom po Johnnyju Cashu.

Sicer pa je še več modelov, ki bi jim rad bil podoben. Naj jim dam imena.

Rad bi bil Jonas Žnidaršič. Uspevalo bi mi vse, česar bi se lotil, pa če bi to bil oder, TV, film, poker ali pool. Jonas mi je zadnjič zaupal genialno modrost, ki jo je možno posplošiti z gamblinga na life v celoti: “Ni važno, kako dober si,” je rekel. “Če hočeš v partiji zmagati, je važno samo to, da najdeš tri slabše od sebe.” Tako kot on bi tudi jaz online skubil prepotentneže, ki hočejo biti najboljši, si z izkupičkom kupoval 30-inčne Mac monitorje in vse generacije iPodov, in bil neodgovoren. Neodgovornost se mi ne zdi vrednota, je pa vrhunska veščina, če jo znaš nositi tako, da zaradi nje nihče – niti ti sam – ne trpi.

Rad bi bil Magnifico in Marko Letonja. Rad bi bil karizmatičen na odru. Rad bi bil frontman. Rad bi videl maso, ki pleše tako, kot jaz hočem, ali igra po mojih avtoritarnih navodilih. Rad bi doživljal aplavze. Nekoč se mi je sanjalo, da z Magnificom skupaj pojeva Bobbyja Browna od Zappe v prepolnih Križankah in da se je folku totalno utrgalo – meni pa tudi. Rad bi bil vzvišen nad tistimi, ki me častijo. Rad bi bil domišljav z razlogom namesto skromen brez razloga.

Rad bi bil Ivo Pogorelić. Rad bi bil marsikdo in marsikaj. Samo nekaj ne bi: ne bi bil rad moški, ki tuli v hosti!

Rad bi bil tudi odgovorni urednik ali uredniški direktor časopisa, ki sem si ga sam izmislil, ne pa da bi mi kratko-malo padla z neba služba. Že ko sem bil pred dvajsetimi leti mulc na Teleksu, sem sanjal, da bom imel svoj časopis, ko bom velik. Dnevni časopis. Tako sem se pred tremi leti in pol odločil, da je prišel čas, da začnem na tem delati. Bil sem star štirideset let in v življenju mi je postalo dolgčas. Kaj sem v življenju dosegel? Ne ravno nič, a spet nič takega. Morda sem zapadel v krizo srednjih let? Najprej nisem resno mislil, da bi mi uspelo, ampak moral sem razčistiti, ali je to sploh izvedljivo ali pa sem le sanjač. Izkazalo se je, da nisem. Še več! Po manj kot letu dni sem prišel dlje, kot sem si kdaj upal pomisliti: nekega dne sem sedel za obloženo mizo z desetimi kravatarji, ki so se resno pogovarjali o tem, kako speljati ta projekt, da bo lastniški volk sit in uredniška koza cela.

No, zaupljiv, kakršen pač sem, nisem upošteval dejstva, da se pogovarjam s slovenskimi medijskimi lastniki, ki govorijo eno, delajo pa drugo. Minilo je nekaj mesecev, da sem se jih otresel – pri čemer je najbolj zabavno to, da so oni sami mislili, da so se me otresli –, dokler nisem brez njih prišel do točke (zdaj že po dveh letih), ki jo omenjate: 12. maja 2005 je “izšla” nulta številka Časa, ki je njim in meni dokazala, da sem pravi za ta job. Od takrat se ne dogaja nič takega, kar bi bilo vredno omenjati v medijih – kar je z medijskega stališča seveda nevzdržno. Tako zdaj čakam, ker niti nimam druge izbire. Klaus pravi: “Merry Christmas, please be patient!” In sem patient. Da Časa še ni, ni medijski problem, ampak v bistvu slab PR: bilo je videti preveč obetavno – in temu primerno smo bili glasni –, da bi kdorkoli razen vpletenih danes sploh dojemal, da obstajajo kakršnikoli razlogi za to, da časopis že ni štartal. In vendar obstajajo – in ne v tem smislu, da bi jaz bil luzer in debil. Tri leta ni dolga doba. Časopis ne nastane čez noč. In sploh, jaz nisem ne Požar ne Slivnik, da bi se sprdnil in lansiral cajteng. Seveda sem se pred časom dal v isti koš z omenjenima, češ, iste sorte manijaki. A dejstvo je, da jaz ne grem čez trupla. Imam druge, manj invazivne metode. In nekega dne se mi bo to obrestovalo. Ko bo Čas za to.

A sploh kaj štekate? Danes sem tako poetičen, da še samega sebe ne razumem.

Pozen sem. Letim smučat na Krvavc!

Vaš,

Marko

  • Share/Bookmark

13. pismo, Manca Marku: Nepoznavanje moških – moj življenjski navdih!

Sobota, 7. januar 2006

Dragi Marko,

vaše pismo z vzklikalnim naslovom »Kako slabo poznate moške!« je zadelo žebljíco na mojo glavíco. Kar ste ugotovili na svojem primeru in potem megalomansko razširili na vse moške sveta, je namreč čisto res. Slabo poznam moške.

Slabo poznam moške in Bogu se zahvaljujem za to! Prav to, da jih poznam slabo in da sem si jih vedno želela (s)poznati bolje, je moj največji življenjski navdih. Imela sem dva brata in moja družba je bila fantovska. Bila sem navdušena tabornica, ki se je v glavnem družila s fanti. Šla sem študirat matematiko in fiziko, nezavedno gotovo tudi zaradi moške družbe. V časopisnih redakcijah, za katere sem delala – večinoma moški. V uredništvu Nove revije na začetku – sami moški. Ko sem bila sprejeta v PEN, okoli mene moški. Ah, krasna stanja, ki so mi zelo – v teh primerih velja govoriti o moji samovšečnosti! – godila.

Ker nisem poznala moških, sem se zaljubila v Njega, misleč, da je Bog. Se pri devetnajstih poročila, bila pri dvajsetih mama hčerke, za katero se zahvaljujem vsak dan, pa za njenega očeta tudi. Ko sem ugotovila, da ni Bog, sem se ločila. Če bi takrat poznala vsaj tega moškega, se ne bi poročila z njim. Če bi se že – saj sem si to želela najbolj na svetu! –, se potem ne bi ločila. Dobro, da sem se! Ker sem radoznalo spoznavala druge moške. Med očetom druge hčerke in menoj je šibala ognjena energija, oplazila me je od pasu navzdol in švigala v srce, do glave ni prišla. Tako sem zapravila šanso, da bi ga spoznala. Sem pa namesto tega rodila super Tino. In dobivala pesniški navdih. Ko je on odšel od mene – niti pet minut vožnje stran – sem ga klicala, brž ko je stopil skozi vrata. Mu prebrala pesem, ki se mi je med tem napisala. Ena, ki je uglasbljena in jo čudovito poje Melita Osojnik, ima naslov – kakšen pa, če ne ta! – »Razumevanje«. Takole gre: »Iskala sva se v babilonskem stolpu, / kjer stvarnik mešal je jezik, / gluha jaz, ti, vsi brez upa, / jezikov sto, nobeden pravi. / Da rekla bi, in ti povedal meni: ujemi. / Odgriznila sem jezik, / utrgala ušesa, / pustila le oči, ah, vzemi. // Dotik, vroč dih / v ritmu sva se ujela, glej, saj sva se razumela, / ti mene, tebe jaz, gluha, nema. // Jezikov sto odzvanja v babilonskem stolpu greha, / in vendar čista izstopila, ko sva isti jezik govorila, / nema, gluha, brez ušes, z odgriznjenim jezikom / in s tem dotikom. // Si rekel mi, / sem rekla ti – si v meni.«

Sem upala, da bom moške spoznala prek literature. Zato sem postala obredna bralka opusa dveh pisateljev, za katera se mi je zdelo, da sta 1. prava moška in 2. da pišeta o pravih moških. Vitomil Zupan in Marjan Rožanc sta mi rada odprla vrata in vratca svojega sveta. A kaj, ko se je izkazalo, da se isto – kdo ali kaj je moški – ne sprašujem samo jaz, temveč tudi onadva. In kdo jima je v življenju in literaturi pomagal odgovarjati? Ženske! Za Interpretacije sem o Zupanovih delih napisala esej z naslovom Ženska, pokaži, kdo sem, o Rožančevih pa Ženska ali iskanje Boga. Oba sta občudovala Henryja Millerja. Rožanc v Romanu o knjigah celo pravi, da je z njegovo pomočjo postal pisatelj. Piše, kako ga je pretresel intervju, na koncu katerega je novinar njegovega »usodovca« prosil, naj strne svojo življenjsko skušnjo v dve besedi. Miller se je zarežal in rekel: »Sprejemanje in skrivnost.« Zakaj? »Zato, ker lahko človeku samo tak odnos do življenja in sveta omogoči dejavno ljubezen«.

Branje njune literature ni bilo zaman, še manj prijateljevanje z njima. Vitomil me je naučil: (Mnogi) moški imajo dve glavi, spodnja je gospodar. Marjan pa: V dejavni ljubezni se te dotakne Bog in se ti dotikaš Boga in slehernega človeka. Torej tudi moškega.

Želja po razumevanju moških je navdihnila vrsto predavanj, člankov, tri knjige, televizijsko oddajo Moški, ženske (ki jo je največkrat sesuval prav Marko Crnkovič!), zdaj bo še kolumno Moški – ženske v novi reviji Obrazi. Hura, tako se bom kvalificirala na vaš kolumnistični žur ob dvajseti obletnici Ure kulturne anatomije!

Odkar študiram – ne mislim nehati, ker prisegam na vseživljenjsko izobraževanje –, prebiram knjige, ki bi mi razjasnile to enigmo, imenovano moški. V ZDA obstajajo številna gibanja, ki iščejo odgovore na vprašanja o podobi pravega moškega. Nekdanji nogometni trener Bill McCartney je ustanovil gibanje »promise keepers«. Dobivajo se na množičnih srečanjih, kjer molijo, pojejo, razpravljajo o svojih problemih ter prisegajo zvestobo Bogu. Tudi druge skupine za samopomoč obstajajo, ki s prebiranjem svetega pisma prepoznavajo arhetipsko podobo moškega. Pa psihoterapevtske skupine, s katerimi moški odhajajo v gozd in tulijo, tulijo kot živali, da bi iztulili zatajena čustva, bolečine in strahove. Imamo že slovenski prevod knjig Moški na duhovni poti in Divji moški. Njen avtor prave moške poimenuje odrasli moški. V vsakem moškem soobstaja skupnost bitij. To so: kralj, bojevnik, ljubimec, vražiček, mitolog ali kuhar in žalovalec. Dvoje ali troje bitij je dar, ostale mora vsak moški razviti sam. Bly piše: »Nekatera stara izročila trdijo, da noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu, in pravijo, da tako odprtino prikliče rana, ki duši in duhu omogoči vstop«. Ljudje, ki se preveč ukvarjajo s treniranjem telesa ali možganov (ubogi intelektualni fanatiki!), so po njegovem taki nemara zato, da bi duši preprečili vstop. Ne dopuščajo nobenih vrat. Ta vrata, skozi katera vstopa duša, namreč niso zmage, temveč – porazi.

Prav to, o duši in ranah, govorijo mistiki, modreci vseh verstev in z vseh koncev sveta, in veliki umetniki. Kot je François Emmanuel, katerega roman Partija indijskega šaha smo zdaj dobili tudi Slovenci. Stavek, ki sem si ga izpisala na prvo stran knjige z avtorjevim posvetilom (kako me je očaral ta globok človek, kako zelo!), pravi: »Je zapisano, da lahko skozi svojo dušo napredujemo le s pomočjo tistega, kar je vzrok našega padca.«

Zdaj veste, odkod vprašanja o pogumu, žalovanju, uspehih in porazih. Navzela sem se jih od prijateljstev z iskalci duše in duha, iz takih knjig, o katerih vam pišem. Ta svet zagotovo ni skupen množicam. Morda zato mislite, Marko, da živim v slonokoščenem stolpu?

Ko je lucidni Mazzini komentiral najino dopisovanje, je stresel citat iz country glasbe. Njega dni sta bila Tammy Wynette in George Jones poročena in ona je posnela svojo največjo uspešnico, ki se začne takole: »Sometimes it’s hard to be a woman.« No, George pa je zamudil idealno priložnost, meni Miha, da bi s svojim globokim glasom zapel: »But it’s always hard to be a man.«

Ženski pozdrav,

Manca

  • Share/Bookmark

12. pismo, Marko Manci: Kako slabo poznate moške!

Sreda, 4. januar 2006

Draga Manca,

danes sem malo siten, zato se opravičujem, če mi bo ušla kakšna pikra. Želodec me boli, vzel sem rutacid, ni mi ne do hrane ne do čikov, morda sem na robu trebušne gripe.

Tekste na deadline sem začel pisati pred dvajsetimi leti in sem jih ves čas pisal skoraj non-stop. Niti enega nisem zamudil. Kolumno ali dve sem napisal z vročino, to je bilo vse. Je to v duhu vaše teorije o komuniciranju kot zdravljenju?

Decembra smo bili Novak, Štefančič, Pelko, Debeljak in Crnkovič na redni letni teleksovski večerji in izračunali, da bo aprila minilo dvajset let, odkar smo štartali s kolumnami v Uri kulturne anatomije! Odločili smo se, da bomo ob jubileju priredili velik, odmeven žur, na katerega bomo povabili ne samo samoizobčenega kolega Zadnikarja in urednika Trbovca, ampak tudi vse kolumniste vseh časov. Zaradi mene celo Vesno V. Godina!

Pred nekaj tedni, ko sem pisal o svojih naslednikih v Sobotni, sem pozabil omeniti Alojza Ihana, ki ga zelo cenim. Včeraj pa sem prebral kolumno v Oni – ki jo je nasledil po Nejci in Šternu – in nisem razumel niti enega stavka. Kaj takega se mi še ni zgodilo!

Razložite mi, kako si predstavljate komunikacijo, v kateri nagovorjeni vrne bumerang z argumentom, da je vse, kar drugi o njem reče, v bistvu samo projekcija njegovih lastnih “senc”. Ali nimate drugega protiargumenta za mojo trditev, da iščete samoobčudovanje v komunikaciji in da živite v slonokoščenem stolpu? Ne trdim tega na slepo, temveč na podlagi opažanj in sklepanja. Nimam se za nezmotljivega, lahko me prepričate v nasprotno. Toda spomnite se česa boljšega od tega, da sem jaz nerealen in narcisoiden, če vam to očitam! Sem jaz vam očital, da je to vaša samohvala, ko ste mi naprej metali velik ego?

Kako mi kaj gre z življenjskim pogumom? Kateri so moji življenjski uspehi? Manca? Nekaj pisem ste porabili, da bi mi dopovedali, naj se že neham hvaliti, zdaj pa hočete vedeti, ali se imam za pogumnega in uspešnega? No, mogoče vam bom zdaj končno dokazal, da nisem tako samovšečen, kot si mislite.

Kar zadeva življenjski pogum, ga je po mojem zelo težko ločiti od lahkomiselnosti. Zase bi rekel, da premorem oboje: za težke odločitve pogum, za lahke lahkomiselnost. Za manj pomembne stvari se ne splača zapravljati poguma. Pogum ni vse. Včasih je treba biti dovolj pameten, da odločitve ne sprejmeš samo zato, ker zahteva pogum. Sprejemati pogumne odločitve samo zaradi poguma je nespametno samopotrjevanje, ki meji na samovšečnost. Če je lažja odločitev včasih pametnejša, je ni treba zavreči samo zato, ker je lažja!

Ko sva si začela dopisovati, sem upal, da ne bova nikoli napisala nič takega, iz česar bi najini bralci v Dnevniku lahko sklepali, da se zavedava, da tudi oni berejo najino korespondenco. Meni to ne bi bilo težko. Vendar sem kmalu opazil, da ste preveč ekshibicionistični, da bi se lahko “pretvarjali”, da tega pisanja ne bere nihče drug razen naju. Zdaj mi seveda ne preostane drugega, kot da v epistole tudi sam vključim beročo javnost. Gre pa za naslednje:

Glede “velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)” vam moram povedati, da mi ne pride na misel, da bi o teh zadeval pisal v javnem mediju. (Vaš zlohotni prišepetovalec O. K. vam bo odvrnil: “Saj se vam rekel, da se M. C. ne gre!”) Da ne bo pomote: vam osebno bi to mogoče še napisal, ali se z vami pogovarjal o tem na štiri oči. Ne bom pa teh zadev razlagal pred javnostjo. Recimo smrt mojega očeta. Podrobnosti razlagam le ljudem, ki so mi blizu. Vi ste mi blizu, ne pa tudi pavšalna javnost. Če bi to objavil v Dnevniku, bi imel občutek, da sem spomin na očeta degradiral. Seveda se delam, da pišem za prijatelje – ampak meje intimnosti pa vendarle obstajajo!

Ali ločitev. Da bi celi Sloveniji razlagal, zakaj sem se ločil in kako to doživljam?! Prosim vas lepo! Celo poletje mi je šlo na kozlanje, ko sem v tabloidih bral nadaljevanko o ločevanju Borisa Cavazze in Orianne Girotto. Ne vem, kaj vse je Kavac moral goltati in me niti ne zanima, ker spoštujem njegovo zasebnost. Ampak najbolj gnusno je bilo, ko je ta gos v neki reviji razlagala, zakaj in kako se je to zgodilo. Bljak! Ali mar mislite, da bi bilo manj gnusno, če bi jaz razlagal svoj primer? Manj gnusno zato, ker sam pišem, kar hočem, in ker se znam artikulirano izražati v spodobnem mediju, medtem ko ona naivno ali namerno sprejema kolaboracijo s tabloidnim krmiščem?

Vsak par se loči zaradi svojih razlogov, nobena ločitev ni sama po sebi tabloidna, pa tudi nobena ni izključno stvar zakoncev. A ko ločitev pride v medije, je vsaka tabloidna in trivialna. Mediji povozijo razlike. Tega nočem. Toliko spoštovanja pa le imam do sebe, da se na ta način ne bi dajal v zobe nikomur. Kaj šele s komerkoli obračunaval.

Seveda dopuščam možnost, da bi morali nekaj vedeti o moji ločitvi ali očetovi smrti, če bi hoteli spoznati moj svet. A v tej vaši priljudnosti, prijaznosti, toplini, altruizmu je tudi vsiljivost ali vsaj prebrisanost. Se vam ne zdi, da lahko marsikaj izveste o mojem svetu tudi v primeru, če vam o tem ne črhnem ničesar? Tako samoumevno se vam zdi, da vam bom povedal vse to, kar vas zanima, kajneda? In če vam nočem povedati, boste potem porekli, da sem introvertiranec s “strahovi, sencami in ranami”, s katerimi si ne upam soočiti? Zelo zvito! Kaj naj rečem? Da ne morem verjeti, da me medijska strokovnjakinja, ki ne najde lepe besede za tabloide in tabloidne teme, poskuša pripraviti do tega, da v tisku – in to v resnem! – s svojimi besedami opišem lastno ločitev! Zakaj bi bilo to opravičljivo, Manca? Ali celo zaželeno? Ker bi se s tem znebil kakšne travme? Ker je trače o sebi bolje dozirati sam kot pa jih prepuščati tabloidni stihiji? Ker bi mi vi nudili terapevtske usluge? Ker bi vam dal srce na dlani, vi pa bi meni pomagali preboleti tesnobo? Ker ste vi tako pametni in ste na daljavo zmožni uganiti, da sem tega zdaj potreben?

Se opravičujem, Manca, ampak res si veliko domišljate in povsem napačno sklepate. In kako slabo poznate moške! Ali pa spet jaz nič ne štekam?

PS: O časopisu kdaj drugič. Pa ne mi spet nagrmadit toliko vprašanj, prosim!

A bientôt,

Marko

  • Share/Bookmark

11. pismo, Manca Marku: Počasi, čisto počasi naj bo

Nedelja, 1. januar 2006

Dragi Marko,

naj bo počasi, počasi naj rišem ta čas, ki hočem, da še ostaja v počasnem ritmu prazničnih dni,

čisto počasi, kot so bili počasni kadri v Cvitkovičevem filmu Odgrobadogroba – se spominjate, da ste mi rekli, naj ga grem gledat, sem ga pred Silvestrom res šla – režiser je dovolil igralcem ritem njihovega telesa in govora, dovolil naravi, da je počasi risala kraško panoramo, počasi se je zgodba gostila in počasi je zdrknil tisti fičo v grob, ki je postal spomenik ljubezni, močnejše od smrti, počasi se je spreminjala svetloba in stavki so bili izrečeni s premori, glasba ni hitela, tako počasi so se premikali sončni žarki po obrazu gluhoneme in sence drevesnih krošenj po travniku našega pogleda,

hvaležna sem za to počasnost, ki me je spomnila na neke dni v Berlinu – več kot dvajset let je od takrat, nemška vlada je povabila nekaj »opinion makerjev« iz različnih evropskih držav, da smo užili vrhunske kulturne dosežke, berlinske filharmonike pod Abadovimi valujočimi lasmi in strastnimi rokami, gledališko predstavo, v kateri sem zaradi Bruna Ganza vzljubila nemščino – kako lep, božanski je Goethejev jezik, sem končno dojela – šli smo v parlament in govorili vsak s politikom, ki si ga je izbral, jaz s predstavnikom zelenih, in potem smo gledali posebno predstavo Wendersovega Neba nad Berlinom, sedel je poleg mene, belgijski univerzitetni profesor, ki vsako leto odhaja v Afriko učit nepismene prvih pisanih besed in dialoških povedi, rahlo sta se dotaknili najini rameni, angela na platnu sta pletla zgodbe in midva usklajevala najin dih, čisto počasi, in ko sem se zjutraj zbudila, je bila pod vrati kuverta in na njej: »An einen Engel«, od takrat naprej, že več kot dvajset let prihajajo ogromni šopki rož za prvi dan novega leta,

čisto počasi, čeprav hrupno smejoč se iz trebuha in šampanjaste glave sva s Tino včeraj plesali na polko in valček ob spodbudi Alfija Nipiča in Avsenikov in se režali kot nori, potem obsedeli in poslušali berlinski koncert Robbieja Williamsa – tako pobalinsko seksi je lezel pod kožo, počasi – in je šel refren »I’m loving angels« v smer tega počasnega časa dol, dol, o Bog, kaj se lahko zgodi na takih hipnotičnih koncertih?,

naj bo počasi, čisto počasi, ker je prijatelj Ende – belgijski profesor mi je poslal njegovo čarobno knjigo Nedokončana zgodba, zaljubila sem se vanjo na prvo branje, mu pisala, da obožujem Endeja, in on, ki mi je hotel toliko dati, mu je pisal v tisto samotno vas kaj vem kam že pod gorami, mu je pisal, da ženska iz Slovenije ljubi njegovo Nedokončano zgodbo in mu je povedal tisto o angelu, Michael Ende mu je ganjen odpisal, dobila sem to pismo, lepo lepo in v počasnem ritmu, kot se za tak ritem bori njegov Momo, bori proti tatovom časa, in se moramo danes boriti proti tatovom pozornosti, je rekel norveški filozof Jostein Gaarder – avtor kultnega Zofijinega sveta, zgodbe o spominu na čas – v uvodnem referatu na 28. mednarodnem kongresu IBBY (International Board on Books for Young People) v Baslu,

tudi jaz hočem, da gre čas bolj počasi, zato sem bila te praznične dni doma in sem brala navdihujočo knjigo krhke prijateljice Rachel Naomi Remen, zdravnice, ki s poslušanjem zgodb zdravi najbolj bolne, tiste, ki jim rak odšteva čas, ona z njimi počasi skozi njihova življenja, v otroštvo, da pride do rane, ki jo potem celi, jo objame v celovitost človeka, počasi, počasi, ona to zna, ker ima kronovo bolezen, brez črevesja je po desetinah operacij, morala bi biti – po napovedih zdravnikov – že davno mrtva, ona pa polno živi in počasi zida zdravilne skupnosti in uči zdravnike prebuditi človeka v sebi, jih uči tako, da ima vedno mikrofon tik pred ustnicami, ker zmore samo še šepetati, ekonomično mora ravnati s svojo šibko energijo, ki jo potem podeseteri s seminaristi v čudež zacelitve, berem njeno navdihujočo knjigo Blagoslovi starega očeta, v kateri snuje zgodbe bolnikov in zdravnikov in svoje zgodbe na biserno ogrlico modrosti in življenjskega poguma, zavedanja, da si moramo vzeti čas, imeti čas, zase, zase,

ona dela vsak dan obred, ki ga je prevzela od stare tibetanske nune, takoj zjutraj vzame prazno sveto skodelico, in jo počasi napolni s tekočo vodo, medtem ko se posoda polni, Rachel razmišlja o podrobnostih svojega življenja, o ljudeh, s katerimi je, in medtem ko se skleda polni iskreno in brezpogojno kot vodo sprejema tudi svoje življenje, potem odnese skodelo v poseben kotiček svojega doma, postavi jo tja in pokloni vse, kar vsebuje, služenju življenja. Pusti jo tam in začne dan. Vsak večer je zadnje, kar naredi, preden leže, to, da odnese skodelico na vrt in zahvaljujoče izlije vodo iz nje, nato jo obrnjeno položi na njeno mesto, pogasi luči in leže k počitku, že leta in leta tako, počasi, zbrano, obredno,

tudi jaz hočem, dragi Marko, v tem pismu vse tako počasi, da bi naredila prostor za vaše odgovore, da ne bi dodala nobenega novega vprašanja, da bi se odprla za to, kar naj pride spod vašega peresa na vprašanja iz prejšnjega pisma, bistvena življenjska vprašanja o smislu vašega bivanja, saj drugače se ne morem dotakniti vašega sveta, kako naj bi potem sploh odprla vratca – »Za velikimi vrati so še ena vrata. / Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša. / Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša. / Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. Najmanjša. // Za najmanjšimi vrati so še ena vrata. / Ta vrata so vratca. // Za vratci je vrt./ V vrtu je manjši vrt. / V manjšem vrtu je še manjši vrt. / V še manjšem vrtu je najmanjši vrt. / V najmanjšem vrtu je vrtec. // V vrtcu je roža. Ena sama dišeča. / Ta roža je zate. Najlepša in največja.« (Dane Zajc) – drug drugemu, da bi srebrna nitka počasi polzela iz enega prostora v drugega in naredila polžjo sled s slino izrekanja o teh rečeh, ki jih moramo misliti, saj takrat, ko bomo zaprli veke, ne bomo vprašani, kaj smo naredili ali česa nismo, ampak samo to, ali smo postali to, za kar smo bili namenjeni,

zato ponavljam tista vprašanja iz prejšnjega pisma o pogumu, žalovanju in tem, kaj smatrate za svoje življenjske uspehe (bo kaj z vašim časopisom?)

in vas blagoslavljam v novem letu,

Vaša Manca

  • Share/Bookmark

10. pismo, Manca Marku: Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo

Četrtek, 29. december 2005

Dragi Marko,

“Ljubek je, pravi srček smrček, tale Crni«, se je nasmehnila Tina, ki je prebrala vaše pismo pred menoj. Jaz moram najprej počistiti mizo, odgovoriti na mejle – kar je v teh prazničnih dneh še bolj naporno, saj dobivam vsak dan po trideset in več sporočil, da o kilogramih navadne pošte ne govorim –, nujna telefonska sporočila. Potem, ko sem s tem opravila, se spravim v stanje miru in odprtosti za drugega. V hrupu in šumih vsakdanjega življenja nočem pisati. Zato pišem v soboto in nedeljo, vi pa med tednom. In zato predlagam, da vrstni red spet obrneva, da vam bom jaz pisala v miru ob koncu tedna, vi pa potem odgovarjajte, kadar hočete.

Naj najprej odgovorim na vaš naslov: S kom bi si dopisovali, če ne z mano? Ker ste me vi povabili, je vprašanje umestno. Z vami, jasno, saj sva se tako zmenila med seboj in z Lesjakom. Besedo je treba držati! A zdaj, ko sem prišla na okus, bi si želela dopisovati še s kom drugim. In si že! Na tole korespondenco prihajajo izredno zanimiva pisma – ne le od ljubega O. K. –, ki se vsa po vrsti ukvarjajo s Crnkovičem. Nekaj citatov bom z dovoljenjem uporabila, vsega pa ne smem povedati. Zaradi etike javne besede.

Res sva si zelo, zelo različna. Tujca drug drugemu. Kot smo tujci pogosto sami sebi. Taka je človeška usoda. Sami se rodimo in sami umremo. A v času med tem imamo strahotno potrebo po biti z drugimi. Da bi bili sprejeti. Da bi nas ljubili. In da bi ljubili mi.

Pozor! Zdajle se je prebudil arhetip učiteljice. Bom malce popredavala. Dragi Marko, sama vem, kaj čutim. In pogosto tudi povem. Recimo svojemu ljubemu, ko me je hotel na silvestrovo odpeljati k stari teti. Sem se sesedla v kot in se mi je »utrgalo«. Vedno hoče, da je po njegovem, domišljavec me niti vprašal ni, če bi šla; namesto da bi imela čas samo za naju, da bi pila šampanjček in se ljubila, me vleče k neki zoprni teti, ki je še poznam ne. Ja, takšen je, tudi zadnjič … Še malo, pa bi se začela cmeriti. In kaj sem naredila namesto tega? »Hej, dragi,« sem rekla, »jaz se smilim sama sebi. Dobro poglej, kako to izgleda!« Profesor z ameriškim potnim listom, častni doktor mnogih univerz itd., slovit ekspert za komuniciranje, je odgovoril: »Draga Manca, to mi je pri tebi všeč. Da veš in poveš, pri čem si.« Nisva šla k teti, ampak sva se pocrkljala najprej kar tam na tleh, potem pa…

Temu v didaktiki rečemo konkretni primer. S takimi primeri si pomagamo, da bi učenci bolje razumeli, kaj hočemo povedati. Jaz vam zdajle hočem povedati, da vi, ko pišete o meni in opisujete svoje videnje, govorite o sebi. Kot pravita slovita Maturana in Varela: »Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo.« M. C. pravi, da M. K. potrebuje občudovanje. Tak je zapis njegovih oči. Ergo – M. C. potrebuje občudovanje. M. C. tudi vidi, da M. K. živi v slonokoščenem stolpu. Torej – v slonokoščenem stolpu je on doma. Človek svoje sence projicira na druge, na njih jih vidi, na sebi težko. Eni jih sploh nočejo, ker jih nezavedno kao ne zanima.

Vsi zmoremo prebirati le svoja lastna besedila in gledati z merami, ki jih nosimo v očeh. Za ljudi, ki želimo polno bivati, je pomembno, da hočemo imeti čim bogatejše besedilo – se pravi dušo. In širok pogled. Pravkar sem dobila voščilnico od prijatelja Delfinčka, ki je bil z menoj na delavnici o intuiciji. Običajno ne hodim na »new age« delavnice, svojega pogleda ne želim usmerjati tja. Ker sem tam nekoč že bila. Pred četrt stoletja. In sem videla, koliko frustriranih, zakompleksanih, razbolenih in življenja boječih ljudi se je zatekalo v te delavnice. In so si potem domišljali, da so odrešeni. Ker znajo meditirati, ker poznajo delovanje čaker, ker se jih je dotaknilo božje… – skratka, ker vse vedo. V vsakdanjem življenju pa so ostali taki kot prej. Mene zanima človekova celovitost, ne pa mistifikacija »duhovnosti«. No, tisto delavnico je vodil doktor znanosti s podobnim življenjepisom, kot ga ima avtor Nege duše — redovnik, muzikolog, ipd, zato me je moja brezgrajna radovednost pognala tja. Ni mi žal, veliko sem izvedela o svojih sencah in strahovih. In o notranji moči, ki mi žari iz sončnega pleteža. Jeet me je poimenoval Frau Mut (Gospa Pogum), kar mi je Delfinček – kako lepo, da si se spomnil in da si me spomnil, Delfinček! – napisal na kuverto voščilnice. Voščilnica je fotografija človeka, ki stopa na most in se pred njim razprostira perspektiva, ki jo bo sam izbral, odvisno od tega, KDO je. Bo videl samo most pod svojimi nogami? Ali tudi oblačno nebo nad seboj, pa električno napeljavo nad glavo? Bo uzrl prelep otok pred seboj ali bo gledal le v svoja stopala, ki hodijo po mostu? Pod fotografijo citat Anaïs Nin (Vesna, tudi zate!): »Life shrinks or expands in proportion to one’s courage.« (Življenje se krči in širi skladno s človekovim pogumom.)

Kako gre vam ta življenjski pogum, dragi Marko? S pogumom mislim na soočenje s svojimi strahovi, sencami, ranami. Mislim na sposobnost žalovanja zaradi malih smrti (propadlo smučanje, slab nakup, pokvarjen avto ipd.) in večjih (propadli projekti – saj res, kako pa z vašim časopisom? Ničta številka se je zgodila, potem pa vse tiho je bilo. Bo kaj ali ne bo?) in velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)? Mislim na to, kako zadovoljujete svoje osnovne potrebe (po Glasserjevi teoriji so to potreba po ljubezni, pripadnosti, uveljavljanju, svobodi in razvedrilu)? Kaj smatrate za svoje življenjske uspehe? Ko mi boste odgovorili na ta vprašanja, bom lažje razumela vaš svet. Saj pravite, da mi boste pri tem pomagali, kajne?

In naj vam jaz še malce pomagam lažje razumeti moj svet. Nikakor si ne dopisujete s »princesko na zrnu graha«. V Mehiko sem šla na potovanje s prijatelji in smo obiskali še hišo v modrem – dom »moje« Fride Kahlo. Za tri mesece pa sem se »zaprla« v samoto in tišino neke majhne angleške vasi zato, ker sem morala očistiti smeti, ki so se nabrale na mojem dnu. Koliko dela sem imela! In je še kaj malega ostalo. A glavnino sem zmetala iz tega predalnika (psihe) in od takrat bolj skrbno pazim, da se ne bi ponovno nagrmadile. Čistim sproti, kolikor se da. A ne zmorem vedno. Tudi zato želim biti prostovoljka hospica in delati z umirajočimi. Ko sem z odhajajočim, sem najbolj jaz. To je neprecenljivo darilo tistih, ki umirajo. Pred smrtjo so brez mask. In tako dajo priložnost tudi nam, ki smo ob njih, da si upamo biti to, kar smo.

V tem duhu vam/a želim pogumno novo leto!

Manca

  • Share/Bookmark

9. pismo, Marko Manci: S kom bi si dopisovali, če ne z mano?!

Sreda, 28. december 2005

Draga Manca,

danes zjutraj sem se zbudil v Mariboru in ugotovil, da čez noč nisem postal spet otrok – čeprav mi gre vedno na otročje, kadar sneži. Že štirideset let hodim med sneženjem vsakih deset minut na okno gledat, ali še sneži in kako močno. Vedno navijam za čim daljše in obilnejše sneženje. Tokrat pa nisem, ker se je križalo s smučarskimi plani. V Hervisu sem si že v soboto izposodil testne rossignolke in se včeraj odpravil v Maribor. Že zvečer, ko smo v metežu odhajali iz Tildosa, mi je bilo jasno, da s smučanjem najbrž ne bo nič. In res. Tako sem se potem tri ure knajpal v Habakuku.

Sicer pa me veseli, da ste do mene tolerantni in da ste še pripravljeni nadaljevati. Če bi poslušali vašega prijatelja – jaz sam bi mu raje rekel zlohotni prišepetovalec –, ki me ima za domišljavega primitivca, s katerim se v dušo verujoči intelektualci nimajo kaj pogovarjati, potem bi bilo najbrž vsega tega konec.

Najprej razčistiva, zakaj si hočem dopisovati.

Prvi razlog je, da raje pišem, kot mislim. Še pomnite, tovarišica? Zakaj bi bile najine epistole izjema? Kolikor vem, moj stari oksimoron cenite kot malo mojstrovino paradoksa. Obenem pa vas imam na sumu, da si niste predstavljali, kaj pomeni moje pisanje in mišljenje izkusiti na lastni koži.

Kadar pišem kolumne, nimam konkretnega naslovnika, vendar se vedno postavim v položaj človeka, ki želi nekaj povedati abstraktnim, imaginarnim prijateljem. Kdor piše za javnost, se mora dosledno delati, da piše prijateljem, četudi gre za brezoblično množico. Samo če verjameš, da pišeš za prijatelje, izpade dovolj dobro.

Tokrat pa imam pred seboj pen-frendico z imenom, obrazom in možgani – in lahko mi verjamete, da uživam še veliko bolj kot pri običajni kolumni! Še več! Tega veselja mi niti najmanj ne jemlje dejstvo, da si dopisujem s princesko na zrnu graha, ki si privošči izlet v Mehiko in tri mesece samote, če ji ne znese napisati preprostega teksta.

Pisanje je tako kot tenis: boljši ko je partner, boljši si tudi sam. Tenis igram precej povprečno, in temu primerno so tudi moji dvoboji s povprečnimi partnerji dolgočasno pimplanje, ki ga le tu in tam presekajo naključno eksplozivni udarci. Kadar igram z boljšim od sebe, pa je partija dramatičen grand slam. Večkrat izgubim kot ne, vendar sem vedno srečen, ker sem dal vse od sebe in se za nameček še zdravo fizično izpraznil.

Da mi ne boste očitali samohvale, naj pohvalim oba skupaj: midva sva ravno pravi par za pisma, ker si lahko parirava kot pisca, obenem pa sva interesantno različna. Med nama je napetost, morda celo suspenz, gotovo tudi kontroverznost. Pa še moški pa ženska sva. Poskusite si predstavljati, s kom bi si dopisovali, če ne z mano?!

Ah, ne, kaj sanjam! Vi bi si lahko dopisovali z mnogimi, ker se vam ljudje nasplošno zdijo zanimivi in se vam ljubi ukvarjati z njimi, tudi če vam ni treba. Predvsem pa ste tak egocentrik – mislim tak tip egocentrika (kar zame ni očitek) –, ki mu sogovornik služi za zrcalo. Razumem vašo trditev, da je komunikacija terapija, in se lahko z njo nemara celo strinjam. Vendar je slaba stran tega v tem, da za to rabite večje število ljudi, kot bi jih bilo racionalno, emocionalno ali intelektualno vrednih vašega zanimanja. Vi se otročje navdušujete (tudi) nad ljudmi, ki so morda res zanimivi – ker zanimiv je navsezadnje lahko vsakdo, če premoremo le malo empatije –, pri tem pa vaš za čudenje in odkrivanje verzirani jaz potencira njihove kvalitete do te mere, da se lahko vzajemno občudujete.

Naj vam povem, zakaj to delate. Če človeka povzdignete na vaš nivo, mu lahko pridigate, ne da bi opazil.

Vam ni nikoli dovolj ljudi okrog vas za resno komunikacijo, medtem ko sem jaz zadovoljen, če jih je čim manj. Tudi jaz se rad družim z ljudmi, vendar pri večini načrtno vzdržujem nivo formalnosti, neobveznosti, celo plehkosti, zgolj družabnosti in seveda tudi poslovnosti komunikacije. Kaj bolj resnega pa naklonim le redkim izbrancem.

Kakorkoli: v tisti obliki terapevtike, ki sem jo obsodil že v prejšnjem pismu, je vedno nekaj narcisoidnosti. Zato tega ne maram, čeprav sam nisem imun na te zadeve. Ampak če se človek že hoče občudovati, potem naj bo sam, ne med ljudmi. Pravi terapevt je tisti, ki trpi s subjektom.

Jaz pa odkrito priznam, da razen vas ne vidim drugega človeka, s katerim bi si dopisoval s takim veseljem – in to kljub temu, da niste čisto prvi na lestvici ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo.

Ko sem bil pri vojakih, sem v desetih mesecih napisal petsto pisem: pol punci, po četrt pa staršem in prijateljem. Kot devetnajstletnik sem s tem nekako racionaliziral nesmiselno situacijo, v kateri sem se znašel. Pisma so mi pomagala preživeti. Danes tega ne rabim, ker živim bolje kot v Beogradu in Smederevski Palanki leta 1981/82. Kljub temu pa mi ta najina pisma pomagajo, saj skoznje bolje spoznavam ne le vas, temveč tudi sebe. Saj veste: šele ko pišem, res dobro razmišljam; šele ko berem, res prisluhnem.

Vaš zlohotni prišepetovalec piše, da je “korespondenca nujno izmenjava psihičnih substanc” in da “dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje”. Manca! Kaj je to? Pisma bralcev? Razložite mi prosim, zakaj v mojih pismih ni “psihičnih vsebin”! Ali zato, ker je duša po mojem samo literarna metafora? In kje točno sem izustil izjavo, “da se ne grem”? Pišem vam že peto pismo, in četudi v njih ne “špricajo strasti” kot v tistih od Dušana Jovanovića – ker to pač ni moj stil ali kaj šele namen –, pa menda ja ne boste trdili, da ne premorejo vsaj kančka intelektualnega fanatizma, ki vas ne bi smel pustiti hladne?

Manca, vi živite v slonokoščenem stolpu. Tam ni prostora za tiste, ki si z življenjem ne delajo preveč problemov, četudi jim ne gre čisto idealno. Tam ni prostora za tiste, ki so zadovoljni z malim – na primer sami s seboj. Tam ni prostora za tiste, ki se ničemur ne čudijo in jih ljudje ne zanimajo brez razloga. Vaš svet je poln ljudi, ki živijo od metafor in psihičnih vsebin – vsebin drugih, mnogih, premnogih – in ki vsaj čutijo, če že ne mislijo enako. Pomagajte mi razumeti vaš svet, in jaz vam bom pomagal razumeti mojega.

Želim vse dobro vam in vsem, ki jim želite dobro sami.

Marko

  • Share/Bookmark

8. pismo, Manca Marku: Marko skače po zeleni trati

Četrtek, 22. december 2005

Dragi Marko,

in kaj naj rečem jaz? »Če bi pisala naprej, bi bila kot človek, ki še naprej vrti telefonske številke, čeprav je priključek na oni strani začasno ali trajno odklopljen ali v okvari, je rekel prijatelj, ko sem mu pojamrala, kaj naj vam odpišem. Pojete si samohvalo, ki v meni sproža arhetipski pridigarski vzorec. Tega imamo pač vsi, ki nismo učitelji samo po poklicu, ampak tudi po duši. A kaj, ko v temle pismu Marko skače: »Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!« Tako je vaše stališče. Lahko dodam pač svoje mnenje, da bo na ogrlici dveh razpoznavna vsaka jagoda kot bistveno drugačna entiteta.

Naj spet citiram – to rada počnem, ker so na ta način z menoj tisti, ki jih navajam. Moji dobri prijatelji. Četudi so mrtvi in jih nisem v tem življenju nikoli srečala. Kot na primer prijateljico Frido Kahlo. Ko so mi pri Beletrini ponudili pisanje spremne besede v biografijo in njen dnevnik, me je oblila groza. Obmolknila sem od bolečine. Nisem mogla napisati niti stavka. Potem sem šla k Fridi na obisk v Mehiko. Čander me je priganjal, od mene pa še vedno nič. Nisem zmogla. Odšla sem v samoto, v trimesečno tišino, in ko je prišla iz Beletrine že obupana prošnja, sem sedla za računalnik, zajokala in prosila Milost, naj se mi napiše. Najprej se je zapisalo posvetilo, odlomek Tournierove pesmi: » … kajti so temačne ure, / ko meso ne prenaša samote, / ne da bi tvegalo, / da umre od bolečine.« Potem sem začela pisati – po nareku – in besedilo sem zares prebrala šele v knjigi. Prej ga nisem zmogla. Samo to sem videla, da sem napisala – PISMO. Pismo Fridi Kahlo, v katerem sem ji povedala, da z njo sočustvujem, jo razumem in sestrsko ljubim. Naslov pisma: Življenje, ki je praznik, življenje, ki je smrt.

Tisti citat, ki ga hočem povedati vam, dragi Marko, je o bolezni našega časa: »Velika bolezen, ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je ‘izgubljanje duše’. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v obsedenostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnova težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo«. Navedek je iz meni ljube knjige Thomasa Moora (kakopak je avtor izjemen psihoterapevt, avtor številnih člankov o arhetipski in jungistični psihologiji, mitologiji in umetnosti. Dvanajst let je preživel kot menih katoliškega reda. Diplomiral je iz religiologije, iz teologije, iz muzikologije in iz glasbe in filozofije. Da ne boste mislili, da je to storil z levo roko na enem faksu. Vsako diplomo je pridobil na drugi univerzi, v drugi državi) s podnaslovom Vodnik v globine in svetost vsakdanjega življenja, in naslovom, značilnim za nas »brezčutne in nepismene«, kot se kažemo vam, Marko, NEGA DUŠE.

Zdaj veste, zakaj jaz toliko o duši. In kaj in koliko meni pomenijo pisma. Pa vam, Marko? Hoteli ste se dopisovati z menoj – a ne poveste, zakaj. »Vprašaj ga, ali te je povabil zato, ker je tako zadovoljen sam s sabo? Ali je ta prepiska sploh lahko kaj drugega kot dvakratna rubrika, namenjena bralstvu, da kaj zve? V bistvu dvojna psihokolumnistična rubrika? Če je proti njim, zakaj je šel v to? Saj te pozna, nisi mu neznanka, bral je tvoja prejšnja pisma (zakaj bi te sicer vabil) – torej ni mogel pričakovati, da bosta počela tisto, kar gre njemu najbolje od rok, se pravi, idiosinkratično opisovala »kar po spisku« reči, ki vama grejo na živce? Osebna – pa čeprav javna – korespondenca je nujno izmenjava psihičnih substanc. Temu se tu ni mogoče izogniti. Dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje. Crnkovič naj se vrne k svojim vpeljanim oblikam komunikacije s svetom (kolumnistu paše to, da se zdi, kot da komunicira, pa ima samo megafon, medtem ko domačega telefona ne vzdiguje)«, piše prijatelj in zdaj jaz vam, ker me zanima prav to: ZAKAJ tele epistole? Kaj osebno imate vi od njih?

Jaz zase vem. Ko ste me povabili, sem bila najprej presenečena. Potem pa me je premamila oblika, ki je – kot sem skušala pojasniti na začetku – zame nekaj intimnega, globokega, iskrenega. Saj zato sem tudi predlagala takrat na Razgledih, da bi jo uvedli! In dopisovanje z Dušanom Jovanovičem (rekli ste mi, da najine epistolarne knjige »Moški : ženska« niste prebrali: vas ni zanimala?) me je do dna pretreslo. Ker sem zvedela marsikaj novega o sebi, in ker sem prepoznavala Dušanov obraz. Obraz, ki se mi je v mladosti včasih zdel celo odvraten, je v tej korespondenci zažarel z življenjem, ki me je očaralo prav zato, ker ni bilo potencialno popolno (kot mi vi brez vsakega smisla za empatijo podtikate, da delam reklamo za tako življenje), ampak raznobarvno, od zamaknjeno temnih tonov do strasti, ki je špricala z njegovih strani. Ja, za tako življenje sem, dragi Marko. Polno. Notranje bogato. Pogumno, ker si upa zaigrati na vse tipke svojega dušnega klavirja. Ker pritisne na vsako, ne glede na to, ali je bela ali črna. To je zame produktivno življenje, ki obrodi mnogotere sadove. Ene drugim v srečo, druge drugim v nesrečo. Ampak samo vse skupaj, od pekla do neba, tvori tisto celovitost, ki mene zanima. Me gane. Ji verjamem. In se ji strastno (in patetično, mati, bi dodala Tina) predajam.

In premamila me je vaša ponudba zato, ker sem strašansko radovedna. Nikoli ne vem, kaj boste pisali vi meni in kaj vam bom od-pisala. Nimam vnaprej pripravljenih tem, o katerih bi rada govorila, na kraj pameti mi ne pade, da bi si naredila kakšen spisek in da bi »morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih«, kot si želite vi, Marko. Mene zanima pretočnost, kar naj bi teklo od enega k drugemu in nazaj. Zato sem ostala po današnjem vašem pismu brez sape in besed. Pa mi je pomagal prijatelj, ki je ubesedil mojo stisko. Ker naju je resnično prebral. In tudi slišal. Ta stranski produkt najinega dopisovanja je za mojo dušo, ki po vašem pismu občuti samotnost in nemost, dragocen dar. Hvala ti zanj, ljubi O. K.!

Pa tudi vas toplo pozdravljam, dragi Marko, saj brez vašega pisma tega daru ne bi dobila. Imejte mile, prijazne božične praznike!

Vaša Manca

  • Share/Bookmark

7. pismo, Marko Manci: Egomenedžment in življenje pod kontrolo

Sreda, 21. december 2005

Draga Manca,

kaj naj rečem? Hotel sem si dopisovati z vami in zdaj pač moram poslušati te vaše pridige. Ampak seveda boste zdaj na lastni koži skusili, kaj se to pravi meni pridigati!

Ta vaš cinizem, da je samo še Dalajlama tak srečnež kot jaz, če imam res tako “lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem”, kot pravim, dokazuje to, na kar sem že sam namignil: prepričani ste, da normalni ljudje ne obstajajo. Človek, ki trdi, da ima te zadeve urejene, slepi samega sebe in druge, da je z njim vse v redu, v resnici pa v njem brbotajo travme in frustracije.

Za vas in za vse samopsihologe, samopsihiatre, samoterapevte, Marije samopomočnice in svete samopomagalke je vsak človek Dorian Grey, ki kaže svetu svojo lepo podobo, medtem ko je njegov pravi jaz izmaličen od grehov in slepil. In potem si mi še drznete groziti, da bom zbolel! Da ne govorim o tem, da ste šli v svoji pridigarski vnemi tako daleč, da ste na slepo potegnili z osebo, ki mi je očitala, da so mi starši nekaj groznega delali v otroštvu. Ona je en Q štekala o meni, ne pa “intuitivno slutila globoke rane iz rosnih let”! Vi pa meni: Marko-Marko, nikar ne podcenjujte [ženske] intuicije. Saj je ne podcenjujem. Pa zlobe tudi ne.

Hotel sem povedati, da sem normalen, zrel, stabilen človek, pomirjen sam s sabo in v ravnotežju s soljudmi in s svetom nasploh. Seveda imam tudi jaz osebne, medčloveške, družbene, poklicne strahove in napake in probleme. Nisem rekel, da jih nimam. Rekel sem, da imam zadeve sam pri sebi urejene – kar pa pomeni, da se problemov zavedam in da jih znam reševati ali vsaj kontrolirati in usklajevati z ambicijami. Sebe in svoje življenje imam pod kontrolo – in to je vse. Ne rečem, da pod absolutno kontrolo, vendar v meri, ki mi zadošča za občutek svobode in sreče. V življenju me še ni doletelo nič strašnega, pa vendar toliko, da vem – če pogledam okrog sebe –, da bi to marsikoga prisililo k vdaji. Nisem v vsem svoboden in srečen, pa tudi nikoli popolnoma. Ampak na tem delam, kot vem in znam – in predvsem ne filozofiram.

V življenju mi gre dovolj dobro, da mi ni treba brati knjig za samopomoč ali celo ne Carla Gustava – čeprav bi njega moral, priznam, že iz gole intelektualne radovednosti. Jaz znam s svojim jazom, le da temu rečem osebnostni menedžement ali, če hočete, upravljanje s samim sabo kot s človeškim virom. Vzamem, dodam; nevtraliziram, potenciram; (se) popravim, ne reagiram; ravnam čustveno, ravnam racionalno; pomaham si s korenčkom, požugam si s palico; včasih premišljeno, včasih impulzivno; delam napake, vlečem prave poteze; si dovolim, si prepovem; sem strog, sem popustljiv; itd, itd. Eklektičnost je mati modrosti.

Globoko preziram psihoterapevtsko šaro oz. industrijo. Ne, nič nimam proti poklicnim psihoterapevtom, psihologom, psihiatrom, psihoanalitikom. Imam pa tem več proti šarlatanom, bleferjem, odrešiteljem, zdravilcem, svetovalcem, energetikom, numerologom, astrologom, psihokolumnistkam, mistikom in kiropraktikom, ki služijo denar ali ugled na račun nesrečnih ali neumnih. Nobene self-help knjige še nisem prebral in je nikoli ne bom. Naježim se, ko vidim, da modrijani v Polnočnem klubu spet nakladajo o človeški sreči in nesreči, samouresničitvi, dopuščanju, bližini, čustvih, duši. (Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!) In koliko je tega v medijih! Ljudje so obsedeni – in to ne toliko z iskanjem sreče samim, temveč s čvekom o iskanju sreče! Prava nihilistična metafizika!

Da je na svetu toliko nesrečnih in neumnih, je katastrofa. Toda prepričan sem, da bi jih bilo manj, če ne bi obstajali ljudje, ki človeštvo ljubijo tako zelo in kar počez – temu pravim grosistična karitas –, da se čutijo dolžne pomagati ljudem z lažnim občutkom pozitivne energije, samouresničitve, osebnega preporoda in kar je še takih flanc. Ne trdim, da so ti pomagalci vzrok za nesrečo in neumnost. Trdim pa, da s svojim plehkim optimizmom in teorijo vesoljne pozitivnosti oplajajo novo nesrečo in novo neumnost. Imeti rad vsakogar, biti odprt do vsakogar, ki pride mimo, je oslarija. Ljudi ne moreš imeti rad kar tako, nasplošno. Ne moreš se posvečati vsakomur, ki pride mimo, da bi v njem našel sočloveka. Skakljati po svetu in govoričiti, kako je vse super in da lahko vse dosežeš, če se le malo potrudiš, je samo narobna plat tiste negativistične zgodbe, ki je ljudi res pripehala v nesrečo in neumnost. Od tisočih boste morda rešili enega – toda sto drugih boste z ustvarjanjem psihoze sreče in modrosti pahnili v brezno nesreče in neumnosti. Vsakdo ima pravico biti srečen. Vsakdo ima pravico biti zanimiv. Vsakdo ima pravico biti moder. Vsakdo ima pravico biti sposoben. Prosim vas lepo! Vi delate reklamo za življenje, v kateri je vse potencialno popolno. Samo nekaj manjka: čustva. Mašinerija medčloveške sreče in odprtosti do soljudi, katere kolešček ste tudi vi sami, Manca, temelji na ideologiji, ki prepoveduje vsako kompleksno in kontroverzno čustvo, ki ni v funkciji optimizma, sreče in samoizpolnitve. Ta vaša sreča je španska stena, ki prikriva odsotnost pristnejših čustev, ne nujno prijaznih, a prav tako nepogrešljivih za človeško ravnotežje. Ljudje se moramo tudi kregati in sovražiti, moramo si pridigati, soliti pamet, tekmovati med sabo, se ne tolerirati kar tja v en dan, se posmehovati drug drugemu, če hočemo kaj produktivnega doseči. Po vaši teoriji je ravno ta negativizem pripeljal družbo v stanje, v kakršnem je. Morda res. Ampak prepričan sem, da bi bilo vse drugače, če bi svetu vladali ljudje, ki imajo v glavi urejene zadeve – ne pa na eni strani psihopati, ki jim ego zrase šele na funkciji, ki jo opravljajo, in na drugi hipiji, ki ljubijo vsakogar, ki pride mimo.

Manca! Težko mi je to šlo izpod tipkovnice. Najbrž sem preveč razmišljal, kako bi ja izpadel čim manj zoprn. Pa še teme so tako obsežne, da mi vedno zmanjka prostora. V bistvu spoznavam, da bi pri takem podvigu, kakršnega sva se lahkomiselno lotila, morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih, ki si jih bova do kdo ve kdaj še napisala – kar pa najbrž presega najine publicistične sposobnosti.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark

6. pismo, Manca Marku: Skromnost je priznati resnico o sebi

Sreda, 14. december 2005

Dragi Marko,

tole pismo se me je pa dotaknilo! Pasaže o Mariboru – je tudi moje mesto, v njem sem se rodila! – so tako mehko, poetično napisane. Nikjer da se ne počutite tako osamljenega kot v tem mestu: »Strah me je zaspati in se zbuditi v Mariboru. Kot da bi se bal, da se bom zbudil in bom spet otrok«. Če bi tako nadaljevali, bi nastala umetnina. Bi se zgodila lepa črtica, morda pesem v prozi in bi se razkril literarni talent.

A ne zdržite dolgo. Ego vdihne s polnimi pljuči, JAZ si zapoje hvalo, ki se kaže kot najljubše petje vašega slavca. Hvalili ste se že v prejšnjem pismu, v katerem ste samo Jančarju priznali dostojno nasledstvo v Sobotni prilogi, za stilsko gibkega Dušo ste napisali, da je reklamar, o Jovanoviču pa, da se mu je samo včasih (beri: za razliko od vas, ki se vam je vedno) posrečila kakšna kolumna. Zdaj ste zapeli: »Imam lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem«. Njegova svetost Dalajlama je zagotovo tak srečnež, drugi moramo kar naprej pospravljati, pa da M.C. ne bi bilo treba? Da ste s svojo podzavestjo opravili že v puberteti. Takoj za tem priznanje: »Podzavest sicer je nekje in rovari proti meni tudi danes«, potem pa lop po njej, češ da se zanjo ne zmenite. Imate jo za sovražnico, »ki mi noče nič dobrega, saj je ne razumem – in če nečesa ne razumem, potem to že ni dobro zame«.

Imate prav, Marko, kakšen psihoanalitik bo morda analiziral najino korespondenco – ni bolj izdajalske zadeve, kot so besedila! –, in če bi povedal, kaj je dognal, bi nama to koristilo. Bi ga hoteli poslušati ali pa bi kar zamahnili z roko, češ, psihoanalitske flance?

Pravite, da Junga niste nikoli brali. Zame je Carl Gustav že desetletja branje, ki zdravi, ko celi mojo dušo. Vem, da je na njenem dnu – ali vi obstoj duše sploh priznate, Marko? – polno temnih senc, ki jih želim osvetliti z lučjo zavedanja. Mukotrpno, doživljenjsko garanje! Sama ne zmorem. Pomagajo mi knjige, predvsem pa ljudje, s katerimi se srečujem, si z vami dopisujem, vas gledam in opazujem. Poslušam. Saj zato pa imam tako rada literaturo, za katero verjamem: ne berem samo jaz dobre knjige, ampak dobra knjiga bere mene. Rada se družim z najrazličnejšimi ljudmi in redkokdaj zavrnem intervju ali nastop na radiu, televiziji. Tako radovedna sem, kaj me bo kdo vprašal. Ko zaslišim vprašanje, se v meni začne graditi podoba spraševalca, in se razkrije kakšna skorja mojega nezavednega. Zato pa sem napisala Jovanoviču v pismih v vaših/naših Razgledih (kako jih pogrešam!): »Vprašanje je poljub. Odgovor je čudež«. Prijatelj Jung pravi, da senco ponavadi vidijo vsi, le človek sam ne. Se vam ne zdi, da to drži kot pribito tudi za vas, dragi Marko?

Kaj je senca? Tako nekako Jung: Negativna (imamo tudi pozitivno, kot je pač bipolarno vse na tem božjem svetu) je zaustavljena in ujeta psihična energija. Vse, česar ego ne želi izraziti, je izrinjeno v osebno nezavedno. Primer iz vašega pisma. Na začetku pišete o strahu, da bi po prebujenju v Mariboru postali spet otrok, v nadaljevanju pa zatrdite, da ste imeli krasne starše, srečno otroštvo… Zakaj za vraga se pa potlej bojite »ponovitve« svojega otroštva? Tisti – tista? – ki vam je dopovedoval/a, kaj da so delali z vami v otroštvu, je intuitivno slutil/a globoke rane iz rosnih let. Skromnost pomeni sposobnost spoznavati resnico o sebi. Se pravi, priznati, da sence obstajajo. In jih potem skušati ozavestiti. Če nas boli zob, gremo k zobozdravniku. Če nas boli duša in si to upamo priznati, je pametno iti k psihoterapevtu. Približno enako stane, samo da je profit od drugega neprimerno večji. Druga izbira pa je, da smo zadovoljni sami s seboj, zagledani v svoj »obraz in stas«, in če drugi niso srečni z nami, je to njihov problem. Pa gremo stran, k manj napornim odnosom, ki ne terjajo bližine, zato tudi ne povzročajo bolečine. Poznam oboje. Sem se umaknila, skrila. In sem se odprla in skoraj izdihnila od trpljenja. Me je zdelalo, me je. A kot bi rekel vam ljubi Nietzsche: »Što ne ubije, jača«.

Sicer pa se ego lahko še tako napihuje, prekriva svojo manjvrednost z imenitnimi oblačili in salonskimi stališči, prej ali slej bo zagorelo pod preprogo, kamor smo porivali odrinjeno. Telo je to, ki nas bo izdalo. Opozorilo, da ne živimo prav. Nas učilo z boleznimi. Če bomo trmasto vztrajali in svoje vzorce betonirali namesto razpirali in raztapljali, nas bo proces umiranja soočil z resnico, pred katero bežimo. Kot piše sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila«.

Jung je rekel: zatrtje senc prav tako malo pomaga, kot bi obglavljenje pomagalo pozdraviti glavobol. Zato pa nas njegove študije nagovarjajo k učenju. Učenje in izobraževanje na vseh ravneh – nikakor ne le na intelektualni! – je najpomembnejše terapevtsko zdravilo, ki ga potrebujemo, je prepričan Carl Gustav, in z njim moja malenkost, ki sem si izbrala življenjski moto: »Učim se, torej sem«. Najino dopisovanje je v tem smislu dobra učna lekcija, zato vzemiva nase, da je »razkrivajoče«. Angeli so šepetali za pekel in nebo odprtemu R. M. Rilkeju, ko je pisal veličastne Devinske elegije. Angeli so ga učili: »Hier ist die Säglichen Zeit, hier seine Heimat. / Sprich und bekenn.« Kar je Kajetan Kovič prevedel (in me spravil v nerazrešljivo dilemo: je pomembnejši Rilke v originalu ali Kovičev prevod?): »Tu je čas Izrekljivega, tu domovina njegova. / Govori in izpovej.«

Tu bivamo in ta zdaj je naš čas. Morda so bili prejšnji časi lepši, za mnoge boljši in bolj prijazni, marsikdo upa na krasni novi svet v prihodnje. Ampak vi, dragi Marko, in jaz, imava samo to: tukaj in zdaj. Zdaj sva dolžna od-govarjati, biti odgovorna. Zase in potem še za druge. Pa naj reče moja ljuba Tina – včeraj je dopolnila triindvajset let –, da spet pridigam, kar naj reče! Če ste si hoteli dopisovati z menoj (bi prosim odgovorili radovednežem, ki o tem sprašujejo napačni naslov, se pravi mene?), pa berite zdaj te pridige. Amen.

Lepo vas pozdravljam,

Manca

  • Share/Bookmark

5. pismo, Marko Manci: Porumenela razglednica izpod Pohorja

Ponedeljek, 12. december 2005

Draga Manca,

najprej naj povem, da razglednice s Pohorja ne bo, ker sem bil v Mariboru samo v petek do večera. Klasika: na Štajerskem imam vedno velike načrte, nazadnje pa si premislim.

Rad se vračam v to mesto, čeprav me potem hitro mine – kar je razlog, da prihajam redko in premalo. Nikjer na svetu se ne počutim tako osamljenega kot v Mariboru, nikjer takšnega tujca. Najbrž zato, ker je to vendarle moje mesto, kjer pa nimam razen mame skoraj nikogar več. Nostalgija, ki jo tam hočeš-nočeš vedno začutim, me najprej navduši, po nekaj urah pa zamori. Iz razlogov, ki bi jih raje zadržal zase, sem trenutno primoran prihajati v Maribor trikrat, štirikrat na teden, a še zmeraj se raje vozim pogosteje, kot da bi tam prenočeval.

Maribor je mesto, kjer me nekaj straši, pa ne vem kaj. Strah me je zaspati in se zbuditi v Mariboru. Kot da bi se bal, da se bom zbudil in bom spet otrok. Po mojem nisem prespal v Mariboru pet let. Ampak če dobro pomislim, je mogoče problem na Maistrovi 14, na mojem starem naslovu v Hutterbloku. Pred dvema letoma sem bil namreč na prijateljevi poroki v Hotelu Habakuk, kjer smo svatje tudi prespali. Moram priznati, da se mi že dolgo ni zdelo tako zabavno prespati v hotelu kot ravno v Mariboru!

Misel, da sem puer aeternus ali mali princ, mi načeloma godi, vendar le kot simbolična faseta odraslosti. Junga nisem nikoli bral, Saint-Exupéry pa se mi je vedno zdel dekliško čtivo. V to sem se prepričal, ko mi ga je podarila prva resna punca (in me tudi pripravila do tega, da sem knjigo prebral).

Zakaj vas mučim s tem Mariborom, ki vam najbrž ne predstavlja nič? Rad bi napeljal témo na očeta in mater, kot sem obljubil v prejšnjem pismu.

Po mojem ima Maribor skrivno zvezo z mojo podzavestjo, posledično pa tudi s starši. Za začetek: imam se za racionalnega, ergo nepodzavestnega človeka, ki živi v prepričanju, da je njegov jaz tisto, kar on sam govori, misli, dela in čustvuje. Seveda, nisem tako naiven, da bi verjel, da se lahko požvižgam na svojo podzavest. Kljub temu pa mislim, da sem z njo opravil takrat, ko sem se poslovil od otroštva, se pravi v puberteti. Podzavest sicer je nekje in rovari proti meni tudi danes, ko sem odrasel. Je pa tudi res, da se zanjo ne zmenim. Pravzaprav je ne opazim. Da imam podzavest, se zavedam samo takrat, kadar nečesa ne razumem – hočem reči: ne razumem pri sebi, v zvezi s sabo. Če mi ni nič jasno, potem to pripišem rovarjenju podzavesti. Hvala bogu se mi to ne dogaja pogosto, ker imam močan racio in močna čustva, pri vsem skupaj pa tudi lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem. A kakorkoli: podzavest imam za sovražnico, ki mi noče nič dobrega, saj je ne razumem – in če nečesa ne razumem, potem to že ni dobro zame. To velja tudi za mojo okolico, ne le zame: iracionalni ljudje mi grejo na živce in jih imam za grožnjo družbeni ureditvi vobče in normalnemu počutju ljudi, s katerimi komunicirajo. Zato se jih izogibam.

Verjetno je ta moja nepodzavestnost razlog, da so se mi psihoanalitične teorije o odnosih z očetom in materjo vedno zdele brezpredmetne. Zato ne priznam, da ima človek “samo dva problema: mater in očeta”, kot pravite (oziroma pravijo). In sploh, da razčistiva: ali ste se hoteli pohvaliti, da ste iz Lizine “krhkosti in miline” ugotovili, da ima problem z materjo in očetom? Ah, v natanko tolikšni meri kot vsak pubertetnik. Tudi jaz sem jih imel. Zdaj pa jih nimam. Je zato z mano kaj narobe? Nisem “ustvaril lastne pripovedi”?

Kaj hoče povedati vaša avtorica, ko pravi: “Če ne začneš dvomiti o zgodbi svojih staršev, težko ustvariš lastno pripoved.” Se je res treba izražati v teh plehkih coelhovskih metaforah? Se ne da to opisati s preprostimi besedami, da sem odrasel? Odrasel v človeka, ki zna ceniti, kar sta mu starša dala? V normalnega človeka, ki se rad in brez najmanjše travme spominja, kako se je obešal na mamo in jo nenehno spraševal: “Si kaj moja?” – pa na atija tudi, da ne bo pomote, le da sva se šla bolj moške igrice s carrera avtki, žogo, lokom, roštiljem, jadralnimi aviončki in loparji. Če ne bi imel take izkušnje z mamo, danes pri mojih letih ne bi mogel postavljati ženski tega istega vprašanja, ki ga hočem postavljati. In če ne bi imel take izkušnje s fotrom, danes ne bi znal imeti prijateljev ali celo ne bi znal normalno socialno funkcionirati.

Sem pač imel srečo, da sem imel take starše. Ampak kaj hočem povedati? Ali te teorije veljajo samo za tiste, ki imajo res probleme s starši, za tiste, ki so imeli srečo kot jaz, pa ne? Do tega sem sumničav, ker mi sugerira, da normalnih ljudi ni in da ima vsak svoj okostnjak v omari iz otroštva. Ali mislite, Manca, da ni normalnih? Ali obratno: kaj naj si o tem mislimo tisti, ki smo brez travm preživeli otroštvo in ki so nam starši dali vse lepo in vredno, kar so mogli? Ali za nas te teorije ne veljajo? In ali drugih, primernejših, za nas ni?

Ker kadar to poslušam, se mi zdi, da je bilo z mano nekaj narobe že takrat, ker sem se staršem upiral zgolj iz trivialnih, koristoljubnih razlogov – moja žepnina, moja svoboda, moj lifestyle –, ali pa je narobe šele danes, ker cenim to, kar so mi dali, namesto da bi se spominjal minljivih travm, ki so mi jih prizadevali s prepovedmi, če me že maltretirali niso!

Ne bom povedal kdo, ampak obstaja človek, ki mi je pri vsaki moji domnevni napaki hotel dopovedati, da je z mano veliko več narobe, kot pa kaže ta napaka sama na površini. “Kaj so delali s tabo v otroštvu?” Trpel sem kot svinja, ker nisem mogel dokazati, da nič slabega, in ker me je itak zvijalo v želodcu od poniževanja ne mene, temveč mojih staršev. Kriviti starše drugega je najbolj boleče orožje – in še posebej to velja za tiste starše, v katerih “zgodbo” ni bilo treba podvomiti, če si si hotel izmisliti zase novo.

Kar tukaj pišem, se mi zdi malo zmedeno, pa vendar razkrivajoče. Po mojem si nedeljski psihoanalitiki na tračarskih kavčih na koncu tega pisma že manejo roke. No, ne mislim, da sem napisal preveč. Danes še ne. Da bi napisal preveč, se med najinim dopisovanjem, draga Manca, sicer vedno bojim. To že moram priznati. Pa ne zaradi vas, ki bi kaj takega iz mene hoteli izvleči, ampak zaradi sebe, ker bi se znal spozabiti.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark

4. pismo, Marko Manci: Samohodec po parketu

Četrtek, 8. december 2005

Draga Manca,

Zoro lahko pomirite: sem normalen, je pa res, da sem pozabljiv. Tisti obisk v Mariboru – od katerega še ni tri leta, ko Liza le ni bila več tak otrok – mi je ušel iz spomina, sem pa zelo razmišljal, ali jo je kdaj videla pri meni. Nisem si mogel predstavljati, da je ne bi prepoznala, zato sem pač domneval, da je še ni videla.

Sicer pa mi prosim dovolite nekaj pripomb na mnenje vaše hčerke, da sem “tipičen salonski intelektualec”. Sebi v opravičilo upam, da bom s tem vsaj malo polemiziral tudi z materjo.

Sami pravite, da je prebrala moje pismo z večjim užitkom kot vaše. Me veseli. Škoda le, da je pri tem racionalno ugotovila, da je ob branju uživala še preveč in da se ji je očitno zazdelo – kot lahko utemeljeno sumim, ker se mi pripomba zdi zgovorna –, da tu nekaj ne more biti v redu. Če nekoga pripravim do tega, da ob branju mojega teksta uživa, potem sem lahko samo “tipičen salonski intelektualec”. Intelektualec že-že, ampak zakaj potem tako lahkotno in očarljivo in stilistično izpiljeno kramljam in si s tem zbijam kredibilnost ali kaj hudiča? Zakaj nisem raje malo zatežen, lesen, okoren in po možnosti še ne preveč razumljiv? Ljudje bi mi prej verjeli, se z mano strinjali, čutili do mene celo strahospoštovanje! Ali pa če bi šel na cesto, tako kot vi, na demonstracije, da bi vsi videli, da sem odločno proti? Kaj pa naj jaz delam na cesti? Se derem? Vihtim transparente? Dvigam dva prsta? Ali samo sredinec?

Leta 1988 nisem hodil demonstrirat na Roško, ker tam nisem imel kaj iskati – kar pa seveda ne pomeni, da sem podpiral vojaško sodišče. Nikoli nisem podpisal nobene peticije – četudi sem v svojih tekstih znal podpreti isto, za kar so se zavzemali podpisniki. Jaz sem vedno samohodec – pa čeprav hodim po parketu. In da ne boste mislili, da imam slabo vest zaradi tega! Salon ima v naših krajih slabšalen prizvok, kot da je to prostor in način intelektualnega snobizma. Meni se to zdi popolnoma brez veze, zato sem še vedno raje “salonski intelektualec” kot pa “pocestni”. Tudi zato sem svoje prve greatest hits naslovil Salon!

In če sva že pri tem, potem moram tudi reči, da se sam sploh nočem deklarirati za intelektualca. Tudi ne slišim rad, če mi kdo reče intelektualec. Še manj rad slišim, če me kdo označi za kulturnika ali umetnika. To zadnje je še posebej skregano z dejstvi, ampak kaj hočem – najbrž je to samo druga beseda neukih ali površnih za intelektualca. Ampak kaj sem potem? Seveda ne morem zanikati, da me to, kar v življenju počnem, umešča nekam v intelektualno sfero. Tako pač je. Toda če me kdo vpraša, kdo sem in kaj sem, potem je intelektualec zadnje, s čimer bi se opisal. Jaz sem pač novinar – in če pri tem (in pri drugih zadevah) poskušam biti pameten, zato še nisem intelektualec.

Kdo pa je potem “nesalonski intelektualec”? Drago Jančar? Po mojem bi se lahko strinjala glede njega – jaz seveda pod pogojem, da mu odvzameva ta neslavni pridevnik. Jančarja jaz blazno cenim kot publicista, kolumnista, morda celo edinega res cenim. Po mojem me on še vedno sovraži zaradi moje kolumne v Sobotni pred petimi leti oz. zaradi naslova, ki se je glasil “Uvozili smo Bajuka, izvozimo Jančarja”. Bog pomagaj, nisem si mogel kaj, pri naslovih se nikoli ne morem premagati, če se spomnim dobrega. Nič ne vzamem nazaj – še tem manj, če Bajuka gledam danes –, pa tudi nič takega nisem napisal, da bi si zaslužil klofute, ki mi jih je Jančar še nekaj časa po tistem delil v različnih tekstih. No, saj mu ne zamerim.

Kolumne na zadnji strani Sobotne berem bolj kritično, in dejansko se mi zdi Jančar moj edini dostojni naslednik. Njegove kolumne so seveda čisto nekaj drugega kot moje, ampak kapo dol. Jovanoviću se je samo včasih kakšna posrečila; Svetlaninih kolumen nisem več mogel organsko prenašati; Puharjeva je sicer dobra, ampak dolgočasna; enako Mastnak – če je levičar sploh lahko dober; reklamarjem à la Duša pa bi itak morali prepovedati pisati kolumne. Sploh pa ne vem, v čem je smisel kolobarjenja treh, štirih kolumnistov. Kolumnist mora pisati kolumno enkrat na teden, sicer mu je sploh ni treba pisati – in če tega ne zmore, potem pač hvala lepa. To bi moralo biti jasno vsakemu prisebnemu uredniku, kaj šele enemu Ervinu. Kolumnist, ki se ne pojavlja najmanj tedensko, se sploh ne more prijeti kot kolumnist pri publiki, da sploh ne govorim o temah, ki bežijo mimo njega. Odkar ne pišem več jaz, Sobotna pač goji naprej to brezvezno tradicijo kolumnističnega moštva, ki naj bi odražalo nekakšen mnenjski pluralizem ali kaj – ki pa ga jaz ne vidim. Že Lorenci ga je polomil, ko je za menoj uvedel tri Crnkoviče, ki pa niso mogli napolniti mojih čevljev. Na zadnjo stran paše publicist, ki zna biti tudi narcisoiden, trivialen, fancy, duhovit, novinarski, kozerski, satiričen, sentimentalen, virtuozen, ne samo intelektualno in moralno avtoritativen kot Jančar. On bi moral pisati na notranjih straneh in predvsem vsak teden.

Kakorkoli, Lorenci bi moral za mano dati šanso Marku Bauerju, v katerega sem jaz polagal velike upe, pa si najbrž ni upal, ker mali še ni bil ime, ampak danes bi bil, ker bi se že zdavnaj prekalil, namesto da je poniknil. (Res, pa kje je sploh ta fant?) Ali pa Vesna Milek, ona bi se tudi obnesla. Sobotna je lastnim urednikom taka težka fama, da si ne upajo riskirati pri kolumnistih. Že to je bil čudež, da sem jaz bil tedensko na zadnji strani.

Sicer pa, kaj me briga ta Sobotna!

Znova in znova mi zmanjkuje prostora za teme, ki si jih vzamem naprej, ko začnem pisati pismo. Tako sem vam tokrat mislil odgovarjati na to zame smešno trditev, da ima človek samo dva problema, in sicer očeta in mater. Freud je mogoče res bil genij, ampak njegovi nasledniki so do danes naredili na svetu toliko škode, kot so je mogoče le še Marxovi samozvani interpreti. Pa naslednjič! Ta vikend grem v Maribor in vam pišem naprej, ne da bi čakal na odgovor na to pismo tukaj. Komaj čakam! Pa smučke bom tudi vzel s sabo pa kompletno zbirko Bondov, ki so včeraj končno prišli z Amazona.

Bis bald,

Marko

PS: A razglednice s Pohorja tudi štejejo?

  • Share/Bookmark

3. pismo, Manca Marku: Za duhovno revolucijo proti sebičnosti

Nedelja, 4. december 2005

Dragi Marko,

tipični salonski intelektualec, je komentirala hčerka Tina, ko je z užitkom prebrala vaše pismo. Mamino ji ni bilo v takšno slast: da sem preveč pridigala, je rekla. In si je začela brustiti svoje filozofske krempeljce, kako bi vam ona odgovorila na modrovanje o resnici, “ki ni skladnost izjave z dejstvi, ampak doslednost intelekta”.

Resnica je zame pomembno življenjsko vodilo – saj zato sem pa šla študirat novinarstvo! – in miselni koncept, ki sem mu posvetila ogromno svojega intelektualnega časa. Filozofija je bila moj najljubši predmet na FSPN. Škandal in sramota, da je zdaj ni več v študijskih programih! Paradigmatično za smer, v katero hiti “reforma” univerze. Zapiske predavanj Tineta Hribarja imam shranjene, njegova knjiga Resnica o resnici stoji na častnem mestu. Zdajle sem šla ponjo, da preverim misel, ki sem jo pogosto citirala: “Resnica o resnici je ta, da ni resnice o resnici in zato z resnico ne razpolaga nihče”. S tem stavkom Hribar sklene razpravo o resnici. Bi jo midva zdaj ponovno odprla?

Vem, da ni naključij. Ni naključje, da sem zdajle potegnila Tinetovo knjigo v opreko opredelitvi, da je “resnica doslednost intelekta”. Tistega intelekta, ki ga za takega proglasi Marko Crnkovič. Posvetilo pravi: “Manci, za pogum v srečanjih z resnico. 24. aprila 1981”. Na zadnjih straneh knjige sem skicirala referat z naslovom Odgovornost novinarja kot kritična pozicija oblikovalca sporočil. Pišem: »Ne odgovornost v pravnem smislu; ne v smislu aktualnosti, resničnosti, objektivnosti, ker to je relativno, mistificirano zato, da skrijemo praznost [zanimivo, da sem že pred četrt stoletja podčrtala prav to besedo!]. Primer: referati politikov, proslave, dogodki po prisotnosti politikov (ni KAJ), dolžina stolpcev po pomenu funkcije, ne pa po vsebini [spet podčrtano!] razprav, na komentatorski strani poročila s sej CK, RK SZDL … Isti dan v časopisu: Ginek [? – ne znam prebrati] izključen iz partije, M. Bakalliju poslednji opomin, direktor TOZD X izključen iz ZK, šest let zapora za 18-letnega dijaka … brez komentarja. Mistificiranje prakse [podčrtano!] kot absolutnega kriterija, antiintelektualizem na delu.«

Hej, Marko, bilo je to leta 1981, jaz pa vam 2005. pravzaprav pišem o istem. Ja, potrebujemo reforme, se popolnoma strinjam z vami. Zagotovo gospodarske, saj brez močnega gospodarstva ne more biti socialne blaginje. Ampak ne samo teh! In ne na vrat na nos, necelovito, brez dialoga in družbenega konsenza. Zato sem šla na demonstracije: da sem slišala glas tistih, ki bi jih morali oblikovalci reform povabiti k sodelovanju, saj se bodo te reforme lahko uresničile samo z njihovo osebno motivacijo in zaupanjem. Zato, ker že od nekdaj hočem podpreti manj slišane in utišane glasove, sem podprla tudi Barbaro Brezigar kot kandidatko za predsednico države. Ker sem s tem podprla ženski glas. In ga bom pri prihajajočih volitvah ponovno. Ženske v vladi so pomagale spreminjati Finsko v uspešno državo blaginje za vse, ne samo za priviligiran sloj. A nazaj k vašemu pismu.

K tipični novinarski poenostavitvi: da sem jaz podpirala to vlado, proti kateri zdaj nastopam, ko je bila v opoziciji. Vam bom odgovorila z anekdoto, ki ste jo vi “zakrivili”. Se spomnite kavice v kavarni Maximarket nekaj dni pred začetkom najine korespondence? Ko ste vi šli, je prisedel Pavle Gantar, kolega s faksa. Za njim je prišel Tone Rop. In sem rekla Ropu: “Tone, bomo zrušili to oblast ali ne?” Bomo, se je strinjal. Jaz pa: “Ampak ne šele po dvanajstih letih, kolikor smo potrebovali, da smo vrgli prejšnjo!”

Zdaj pa še k vašim čustvom. Poživitev diskurza, da zapišete “vas moram malo skregati. Kaj se to pravi, da celo vi […] podlegate tej malomeščanski premierski vljudnosti, ki iz zlagane uvidevnosti prepoveduje sproščen pogovor s človekom, ki ga opazite v spremstvu osebe nasprotnega spola, ki je ne poznate”. Na delu tega očitka je logika: ker jaz mislim, da ti tako misliš, zato … Naj vam povem, zakaj nisem pristopila k vama s plavolaso deklico. Ne zato, ker sem si mislila, kar vi mislite, da sem si, ampak zato, ker sem uganila, da je to vaša hči. Rojena v znamenju rib imam močan ne le socialni čut – doma me kličejo kar “socialna delavka” –, ampak tudi intuicijo. Ta mi je “prišepnila”, da je dekle vaša hči. Kar sem rekla svoji prijateljici in vaši mariborski znanki Zori, ki je sedela poleg vaju. Zora je rekla, da to pač ni Liza, saj jo vendar pozna. Pa je, sem vztrajala in obsedela na mestu. Nisem “videla” samo tega, da je vaš otrok, ampak tudi, kako krhek in mil je ta otrok. Otrok, ki potrjuje znano psihoterapevtsko tezo, da ima človek samo dva problema: mater in očeta. Kot zapiše Wintersonova v romanu Teža iz zbirke Miti: “Dve ‘dejstvi’ sta, ki ju mora vsak otrok prej ali slej izpodbiti: mati in oče. Če ne začneš dvomiti o zgodbi svojih staršev, težko ustvariš lastno pripoved”. Nisem hotela, dragi Marko, vstopiti v vajino zgodbo “teže”, to je bilo! Zora pa bi se z veseljem čudila Lizini lepoti. Ni je prepoznala, ker ste bili pri njej, ko je bila ona še otrok. “A je ta Marko normalen?” je bila začudena. “Zakaj mi ni rekel, glej, taka je zdaj moja hči”. Zakaj ji niste tega rekli, pač pa zamerite meni, da nisem pristopila?

Za konec še citat iz Kratke zgodovine mita, ki pove, za kakšno reformo tudi meni gre: “Potrebujemo mite, ki nam bodo pomagali vzpostaviti duhovni odnos in videti onkraj naših trenutnih potreb, ki nam bodo omogočili transcendentno izkušnjo kot izziv naši skrajno neverni sebičnosti. Potrebujemo mite, da bomo zemljo spet častili kot sveto. To je ključnega pomena, saj nam našega planeta ne bo uspelo rešiti, če ne bo prišlo do neke vrste duhovne revolucije, ki bo kos našemu tehnološkemu napredku”.

Vas lepo, lepo pozdravljam.

Manca

  • Share/Bookmark

2. pismo, Marko Manci: Ne mi težit s smrtjo, prosim!

Sreda, 30. november 2005

Draga Manca,

glede demonstracij vam lahko postrežem z anekdoto. Res je, da bi bolj spadala v 24 ur, a nič zato. Gre za to, da sem s svojim salonskim, v letne gume obutim avtom obtičal v kolesnicah vremensko-političnega kaosa. En sam mimoidoči mi je priskočil na pomoč, žal neuspešno. Hvala bogu je prišlo mimo pet, šest demonstrantov, ogrnjenih v rdeče pelerine Svobodnih sindikatov Slovenije. Poprosil sem jih za pomoč, pa so v polomljeni angleščini rekli, da ne razumejo. Po angleško sem jim rekel, naj se punce za obtežitev usedejo na zadnji sedež, fantje pa porinejo. Gladko sem speljal. Potem sem jih vprašal, odkod neki so, pa so rekli, da iz Nemčije, Avstrije, Češke, Poljske. Zahvalil sem se jim za solidarnošč in se odpeljal.

Kadar obtičim v snegu, me vedno porine ven neka zanimiva družbena skupina. Pred desetimi leti sem imel podobno zimsko sceno. Mimo je pripeljal avto in ustavil ob mojem; izstopile so štiri uršulinke. Sestra šoferka je rekla: “Ni problem, gospod, bomo malo porinile, pa bo.” In je bilo!

Manca, nikar mi ne prodajajte te megle, da vam je mar za prikrajšane. Tudi meni ni vseeno. Vsem ljudem želim vse dobro, ampak stvari niso tako enostavne. Vzemiva za primer Muradifa Hasanovića, delavca v Litostroju, ki je taisto soboto v Dnevniku povedal nekaj žalostnih o sebi in krepkih o družbi. Če gledam na njegov položaj emocionalno, potem z njim sočustvujem. A to še ne pomeni, da sem proti reformam. Sem za reforme, čeprav ne vem, ali se bodo obnesle. Nisem dovolj pameten. Premorem pa vsaj toliko zdrave pameti, da vidim, da je treba nekaj spremeniti. Tako ne gre več naprej. Za Muradifa še veliko manj kot zame! Zato raje verjamem vladi in reformnim ekonomistom kot pa delavcu. Deprivilegiran človek ne razmišlja trezno o vzrokih za svoj položaj. Še več: takšne demagogije, kot se jo grejo Semolič in drugi sindikalisti – ki jim Muradif verjame –, zlepa ne boste slišali od nobene vlade. Niti od te, proti kateri tudi vi sami zdaj nastopate, čeprav ste jo še pred leti, ko je bila v opoziciji, podpirali.

Moje življenjsko vodilo v teh zadevah je stavek, ki ga je zapisal Josip Vidmar: “Če Nietzsche trdi, da Boga ni, preprost vernik pa, da je, dam prav Nietzscheju. Toda če trdi sveti Avguštin, da Bog je, preprost ateist pa, da ga ni, potem dam prav svetemu Avguštinu.” Kaj hočem povedati? Ne identificiram ali kaj šele solidariziram se z ljudmi, ki se mi ne zdijo kredibilni. Imejte me za racionalističnega obsesivca, oportunista, kompulzivnega intelektualca, kazuista, karkoli. Ne bom vam zameril. Tisti, ki čuti posledice, nima prav. Prav ima tisti, ki je bolj pameten! Resnica ni skladnost izjave z dejstvi, ampak doslednost intelekta.

Tudi glede premiere v Drami vas moram malo skregati. Kaj se to pravi, da celo vi, ki ste tako zgovorni, odprti, prešerni, neženirani in sploh priljudni, podlegate tej malomeščansko premierski vljudnosti, ki iz zlagane uvidevnosti prepoveduje sproščen pogovor s človekom, ki ga opazite v spremstvu osebe nasprotnega spola, ki je ne poznate! Tisti večer niste bili edini, ki ste se do mene vedli zadržano. Takoj mi je bilo jasno, da je razlog “svetlolasa mladenka”. Celo še bližja znanka od vas je pristopila k meni in mi šepnila: “Najprej sem mislila, da si s hčerko!” – kar bi lahko vzel kvečjemu kot kompliment hčerki. Hej, to vendar je bila moja hčerka! Šestnajstletna! Zamerim vam še tem bolj, ker ste me le nekaj tednov prej na debatni večerji pri Vale-Novakih videli v družbi “upadljive črnolaske” – če citiram Novice –, po čemer sklepam, da mi pripisujete, da na vsako kulturno prireditev peljem drugo žensko!

A propos Jančar. Literaturo dojemam tako kot glasbo: zadošča mi, da me očara kot umetnina. Zato se je ne trudim razumeti v tem smislu, da bi se z njo identificiral. Ni se mi treba strinjati, da bi mi bila všeč. Katarina, pav in jezuit je literatura, ki me očara – tudi v odrski izvedbi –, ne iščem pa v njej življenjskih resnic. To ne pomeni, da Drago Jančar nima prav, ko svojim junakom polaga te in te besede v usta. Prav ima natanko toliko, kot lahko ima prav umetnik. Cenim umetniško modrost, toda ne prevajam je v življenje. To, da bi se iz literature učil za življenje, sem prerasel. Za te stvari je non-fiction primernejši.

Metafizična vprašanja me ne zanimajo. O smrti ne razmišljam. Včasih se spomnim, da bom umrl, ampak to misel hitro odženem in živim naprej. Ne mi težit s smrtjo, prosim.

Glede močnih žensk se pogojno strinjam – pogojno iz več razlogov. Za začetek mi ni všeč izraz “močna ženska”. Raje bi rekel “prava”. Toda kakšna je prava? In kaj s tem mislim: “a real woman” ali “the right woman”? Kakšna bi naj bila prava v prvem pomenu? Tipična? Bog ne daj! Raje rečem, da ne vem. Pa v drugem pomenu, torej v smislu kompatibilnosti z moškim? Po mojem za enega takšna, za drugega spet drugačna. (Toda kakšna naj bo prava ženska, ki ni z moškim? To vem še manj: najbrž takšna, da bo prava samo zase.) Naprej. Ženska je lahko močna, ni pa zato že prava. Zato tudi mislim, da močna ženska ni sama po sebi pozitiven model. Šibak moški ne rabi močne ženske oz. ne more z njo živeti, ergo je lahko srečnejši s šibko. Strinjam pa se, da šibak ali celo povprečen moški ne rabi ali ne mara ob sebi močne ali prave ženske, ker ob njej ne more dominirati. To ni zgolj stvar ustroja družbe in psihologije spolov, ampak tudi mačističnih klišejev. Kakorkoli, vse je relativno. Iz izkušenj se ne dá veliko naučiti. Meni je jasno samo nekaj: za ženske in moške velja, da je en in isti človek z enim partnerjem takšen, z drugim pa drugačen, in da ne more z gotovostjo vedeti, ali je našel pravo ali pravega, ker se iz odnosa v odnos kot človek spremeni, pri čemer lahko iste lastnosti, ki so prej odnos ovirale, ta odnos zdaj ohranjajo. In obratno.

Mogoče se vam zdijo moja razmišljanja preveč poenostavljena ali celo trivialna. Ampak saj sem vam rekel, da sem človek, ki stoji trdno na tleh. Sicer pa upam, da sem le navrgel nekaj iztočnic, s katerimi me boste lahko provocirali naprej. O politikih bova pa že še kakšno rekla, brez skrbi!

Vaš Marko

  • Share/Bookmark