Arhiv za kategorijo 'Draga Manca'

1. pismo, Manca Marku: So slovenski oblastniki čustveni invalidi?

Nedelja, 27. november 2005

Dragi Marko,

z vami bi rada podelila sveto jezo, ki me je prijela včeraj, gledajoč 24 ur na POP TV. Vi boste razumeli, saj ste redka vrsta medijsko vrhunsko pismenih ljudi, pa še medijski fanatik za povrhu. (Saj ste se nekako tako označili v eni izmed Dnevnikovih kolumen?) Bila sem na sobotnih demonstracijah, kakopak. Ker sem zoper razpad socialne države in mi je za brezposelne, bolne, stare, prestrašene mlade in vse na rob odrinjene resnično mar. Se popolnoma strinjam s člankom iz Le Monde diplomatique – super, da ga novinarski klub izdaja v slovenščini, imamo vsaj okus po tem, kaj je vrhunsko kakovostno novinarstvo! – o (ne)socialni Evropi, ki ga Corinne Gobin sklene: “Strategija ‘evropskega socialnega modela’ ni globoko preoblikovala ne gospodarskega liberalizma ne nedemokratičnega reda, ki ga je vpeljala Unija, temveč socialno in državno oblast. Socialna politika Unije je tako postala orodje za uničenje inštitucij socialne države ter javnih služb, v nevarnost pa postavlja celo sam koncept družbe”. Saj zato sem tudi bila evroskeptik in sem soustanovila Junijsko listo!

Torej: na demonstracijah ogromno ljudi, zagotovo več kot dvajset tisoč, okoli ameriške ambasade pa policijskih vozil in policajev, kot jih ni bilo niti leta 1971! Mar živimo v policijski državi, ki se boji lastnih delavcev? Med demonstranti so bili tudi policijski sindikalisti. Le kako je bilo onim na konjih in s pištolami zoper svoje ljudi pri duši? Zvečer mi je novinarski refleks ukazal, naj gledam poročila na TVS in Pop TV. Na nacionalni televiziji korektni: prva novica prikaz množice, povedana ocena sindikatov, da je bilo okoli štirideset tisoč protestnikov, odlomki iz govorov nastopajočih, mnenja posameznih demonstrantov. V 24 urah pa – sramota za novinarski poklic! Prva vest, ki začenja osrednja poročila na Pop TV, torej vest, ki reprezentira najpomembnejše za slovensko družbo – vreme. Nenavadno dolgo poročilo o vremenskih nevšečnostih. Ko so na TVS že končali s poročilom o demonstracijah, na Popu še kar o vremenu. Druga vest: demonstracije. Reprezentirane takole: najprej vremenske težave, ki pestijo avtobuse, potem demonstranti, pijančki, ki brž zavijejo v bife ali pa imajo stekleničko kar pri sebi, pa goltanje sendviča, ki so ga zrihtali sindikati, in o študentih, ki jih ni – snemali so ob 10. uri –, ker pač še spijo, kot je izjavil eden tistih, ki so bili že na mestu. Ni bilo odlomkov govorcev, ocena števila protestnikov: v napovedi 10 tisoč, med poročilom 15 tisoč. Skratka: neke pijandure in luftarji so prišli afne guncat v Ljubljano. Brez veze, kot je v poročilu izjavila tudi gospa v krznenem plašču in s klobukom na glavi.

No, zdaj sem povedala in mi je lažje. Prav imajo psihoterapevti, ki priporočajo, da človek izpove svoje stiske, izreče svojo jezo, strah. Čustev ne gre tlačiti v molk, ker čez čas spregovori telo: z boleznijo. Komunicirati! Komuniciranje je zdravljenje in zdravljenje je komuniciranje, vedno odlični zdravniki in zdravilci.

Ampak pišem vam še zaradi drugih reči, dragi Marko. Zadnjič sem vas videla na premieri Jančarjeve Katarine, pava in jezuita v Drami. Me je mikalo, da bi se takoj pomenila z vami, pa je ob vas sedela plavolasa mladenka, in vaju nisem hotela motiti. Vas pa sprašujem zdaj: kako ste vi – kolumnist, ki vsak teden razkriva svoja stališča in vadi gibčnost uma, o utripih srca in duha pa v glavnem ne reče nobene – doživljali to igro? Recimo tisti znameniti Katarinin monolog o duši, ki je mene v knjigi močno prevzel: “Se vprašaj: ali je res, da človek, ko umre, preide iz enega sveta v drugega, ali se pretrga ljubezen, ko se to zgodi, ali telo začne razpadati, ker mu je odvzeta duša, ali je ljubezen isto kakor duša in dihanje? In če je tako, zakaj jo potem čutim, ljubezen, tudi v spolu? […] In lahko bi umrla, ko ne bi bilo ljubezni do njega, srce bi zastalo, ker v njem ne bi bilo več duše, ki je ljubezen.” Marko, mar vi kdaj razmišljate o smrti? Morda veste, kako bi radi umrli? In mislite o duši, o duhu? Vas metafizična vprašanja sploh zadevajo?

Gotovo poznate najpogosteje citiranega družbenega teoretika svoje generacije, avtorja znamenite Tretje poti, po kateri je obljubljal hoditi Borut Pahor, a si je očitno premislil, Anthonyja Giddensa. Gospod profesor si je v knjigi Preobrazba intimnosti – hitro je postala uspešnica in pri imenitni založbi *cf. so jo leta 2000 prevedli v slovenščino – privoščil luksuz, za katerega bi po kriterijih naše, v tem pogledu topoumne univerze dobil nič točk. Zanimalo ga je vsakdanje življenje, obravnaval je intimne odnose, referiral pa – oj, v slovenskih intelektualističnih krogih sramota najvišjega reda! – literaturo za samopomoč. Ker je hotel biti razumljiv in berljiv tudi zunaj akademskega kroga. Kar bi v naših razmerah pomenilo karierni samomor. Knjiga odpira oči o tem, kakšna je v postmoderni ženska in kakšen je moški in spodbuja graditev intimnih odnosov, bližine kot najpomembnejšega družbenega temelja. (Kakršen je moški v postelji, tak je v parlamentu. Zato pa je slovenski parlament tak, sem sklenila svojo recenzijo o tej knjigi). Ugotavlja, da moški niso pripravljeni zrahljati vajeti svoje oblasti. Svojo prevlado izkoriščajo za svoje interese, vzroki za to pa so povsem materialni. “Vendar pa je moška oblast ogrožena, ker temelji na soudeležbi žensk ter na ekonomskih in čustvenih storitvah, ki jih zagotavljajo ženske.” Kako že pravi razvpiti Rugelj? Moški se bojijo močnih žensk. Kaj pa če to ni krilatica, temveč družbena resnica, ki drži Slovenijo v primeržu neoliberalnih, vase zagledanih puhloglavih reformistov in oblastnikov, ki ne znajo vzpostaviti intimnih odnosov, zato pa bežijo v politično moč in tiranijo? Ki so čustveni invalidi in ne humane, sočutne in modre osebnosti. Demokracija je razpravljanje. In kdor ne zna razpravljati v zakonski postelji in za kuhinjsko mizo, ne bo hotel – in ne znal! – niti v parlamentu. Kaj pravite, dragi Marko?

Lepo vas pozdravljam,

Manca

  • Share/Bookmark