Za narodov blogor

Draga Manca,

na premieri Ane Karenine se najbrž nisva videla, ker so naju z Lizo tokrat posadili na balkon, kjer je sedenje totalna grozljivka. Vrste tam zgoraj so očitno narejene za ljudi, visoke do meter in pol, in že stol sam po nekaj urah deluje kot čisti anestetik.

Moram priznati, da sem se malo naveličal Drame in njenih epohalnih, štiri- do šesturnih odrskih adaptacij velikih svetovnih romanov. Prva taka predstava, Dostojevskijev Idiot, me je še navdušila – nenazadnje tudi zaradi genialno odigrane vloge Braneta Šturbeja. No, to je bila predvsem Korunova mojstrovina, ki pa je z lanskimi Karamazovimi ni več dosegel. Niti se mi ni več zdela ne vem kaj Jovanovićeva adaptacija Proustovega Iskanja izgubljenega časa, niti Pipanova Jančarjeve Katarine, niti zdaj spet Jovanovićeva Ana Karenina ali pred meseci Jovanović-Horvatov Alamut v Salzburgu. To so seveda korektne predstave, ki jim kot gledališki laik – četudi se na literaturo še spoznam – nimam kaj očitati. Res pa je, da razen repertoarnih, kulturno-političnih, ne vidim razlogov za uprizarjanje romanov na odru. V tem smislu sem literarni purist: dober roman je najboljši, če ga bereš – kot knjigo, sam z neslišnimi besedami, na kavču. Glede na obseg teh romanov jih seveda ni mogoče postaviti na oder drugače kot dodobra sesekljanih. To je morda umetniški izziv za adaptatorja oziroma režiserja, ampak tako kot to delajo v Drami, v tem ni presežkov razen igralskih. Drama ima Samoborja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Charlusa, Ivana, Seiduno ali Karenina; ima Šturbeja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Miškina ali Simona Lovrenca; ima Bana, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Fjodorja Pavloviča ali škofa; ima Sveteta, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Luckyja, Marcela ali tajnika; ima Pavčkovo, Čušinko, Gračnerco, Juhico, pa Emeršiča, Bakoviča, Nahtigala, Fürsta, ki vedno naredijo dobre vloge. In ne samo to: bolj kot posamezne like v Dostojevskem, Proustu, Tolstoju, Bartolu in Jančarju igralo Dramini igralci sami sebe! Ne hodimo več gledat avtorjev in tekstov, temveč Samoborja, Bana, Šturbeja, Sveteta in kompanijo in pri tem vedno znova ospunemo od navdušenja. A to je vse, kar je. Drama je igralski showcase, glumaška revija, holiday-on-stage, ki se šlepa na igralske kreacije, medtem ko česa večjega ni zmožna. Nočem zmanjševati prispevkov in truda igralcev ter zadovoljstva publike. A dejstvo je, da od njihovih vlog največ profitira teater, ki je repertoarno in umetniško na nižjem nivoju kot pa njegove največje zvezde v igralskem smislu. V Drami me spreletava srh od užitka samo še ob kakšnem monologu ali kvečjemu ob Ivanuševi ali Kumarjevi glasbi. Drugače pa je Drama čisti dolgčas, zaciklana v zakladnico svetovnega romanopisja in igralskih dosežkov. Zadnja res genialna predstava je bila zame Čakajoč na Godota v Jovanovićevi režiji. Poglejte samo scenografijo. Kar naprej Meta Hočevar. In če slučajno ni Meta Hočevar, potem zgleda kot – Meta Hočevar. Stilizirani interierji, stilizirane perspektive, nekakšne španske stene, psevdo high-tech materiali, vedno isto, kar nekaj. Pa tudi večina režijskih domislic so čisti neokonservativni klišeji.

Drama je v bistvu to, kar je povedal Pograjc na račun Jovanovića v intervjuju v prejšnji Sobotni: “Seveda so vsi kimali. Kdo bi si upal ugovarjati takšni orjaški pameti?”

Priznati moram, da sem na premiero šel z mešanimi občutki. Ane Karenine morda po krivici nisem nikoli preveč maral, saj sem bil velik fan Madame Bovary. Res je seveda, da je bil Tolstoj v primerjavi s Flaubertom velik moralist – še preden je na stara leta napisal Kreutzerjevo sonato –, in točno to se je v predstavi tudi pokazalo. Predstava bi se mi zdela zanimivejša, če bi bila postavljena tako, kot da je Ano Karenino napisal Flaubert. Če že. Klinično in cinično. Tako pa smo videli to, kar smo prebrali v romanu. Muhasto, egoistično, agresivno, labilno Ano kot tragično junakinjo, ki gre čez trupla – pa čeprav čez lastno – zaradi ljubezni, kot da drugo ne obstaja, in kot filozofinjo, ki prezira partnersko spoštovanje, ki da so si ga “izmislili, ko ni bilo več ljubezni”. Dolgočasnega strastneža Vronskega, ki si je svoje prešuštvo zadal kot alternativni cilj za doseganje časti in novih socialnih razmerij. Vronski se mi zdi večji moralist od Karenina, ki je bolj konsistenten v stališčih in tudi bolj tragičen. Kaj se lahko človeku zgodi hujšega, kot da po vsem tem, kar preživi, pade v kremplje bigotizma? Pravite, da je Samobor svojo vlogo odigral “nesramno genialno”. Domnevam, da ste hoteli s tem povedati, da je Karenin kot negativen moralist še predobro izpadel. Meni se je zdel edini normalni lik. Svojo nesrečo je prenašal pokončno, dokler jo je mogel, pa tudi največ argumentov je imel, da se je zlomil.

Ampak zdaj tudi jaz moraliziram – tako kot Tolstoj. Ana Karenina zato seveda ni nič manj velikanski roman, ne vidim pa prave aktualnosti v tem, da bi te genialne romantične epe dandanes uprizarjali na odru.

Te vaše kolektivne sanje o Drnovšku! Ali ni to največ, kar lahko človek doseže? Da ljudje o njem sanjajo! Sicer pa se glede njegove preobrazbe strinjam z vami. Tudi meni je postal všeč. Da zna nositi svojo samoto? Tudi prav. Sam bi raje rekel, da je postal človeški – četudi ni sestopil iz svojega slonokoščenega stolpa – in predvsem ranljiv. Toda biti ranljiv zame ni apriorna človeška kvaliteta. To ne pomeni nič, če zraven ne razviješ sposobnosti celjenja ran. Da imaš sposobnost mačka, ki se zna s pomočjo repa med padanjem tako zasukati, da pristane na vseh štirih. Seveda pa mora biti padec dovolj globok – ali dovolj počasen –, sicer ti to ekvilibriranje prav nič ne pomaga.

Kljub temu pa ne pozabite, da je Drnovšek star lisjak, ki vse to izkorišča tudi za svoj politični PR, ne samo za osebnostno rast. In če sva že pri rasti, potem si ne delajte iluzij, da s tem ne raste tudi njegov mačistični ego.

Sicer pa že bil čas, da začnete brati moje četrtkove kolumne v Dnevniku. Vedno se ne spomnim, da bi vam jo poslal po mailu, malo pa se mi to zdi tudi zamalo – mislim, preveč samovšečno, kljub vaši prošnji.

Toliko za tokrat. Za naslednje pismo pa že imam pripravljenih cel kup iztočnic!

Zdravstvujte, Manca

Marko

Dragi Marko,

zadnje pismo je akvarelsko rahlo zarisalo vaš portret. Hvala zanj!

Zadnje čase vsi mediji poročajo o predsedniku Janezu Drnovšku. Pa dajva še midva! Pred leti, kratek čas pred operacijo, sem ga sanjala. Trikrat. V majhni leseni koči, oblečenega v trenirko in spodnjo majico, belo, kot so jih moški nosili pred leti. Stal je ob pručki z lavorjem, z brisačo v roki, ravno je končal z umivanjem. Ko se je obrisal, me je pogledal s pogledom, kot da mi hoče nekaj pomembnega povedati. Sanje so vzbujale mir, sprijaznjenost, sprejemanje. Ampak kaj dela Drnovšek v moji glavi? Sanje sem zaupala prijateljici, ki je rekla: »Tudi meni se sanja o njem«. In potem sem našla še eno in še eno … vse smo sanjale Drnovška. Ena od teh mu je začela pošiljati knjige Dalajlame in drugih modrih piscev. Podpisovala se je z Občanka. Sanjajoče smo ugotovile, da se bo s tem človekom nekaj pomembnega zgodilo. Ko smo opravile obred dobrih želja, sem jaz nehala sanjati o njem.

Se zdaj dogaja, kar so napovedovale sanje? Se Drnovšek dviga na višjo raven zavesti, ne deluje več kot vloga, funkcija, temveč kot človek z lastno vestjo? Malo mu je mar, kaj si drugi o njem mislimo, ker je dovolj notranje trden, da je – končno! – sam svoj. Postal je pogumen moški, to je tak, ki zna nositi samoto. Sleherni človek, ki izstopi iz igranja vlog in poz, ki odloži maske in je to, kar je, je sam. In to samost je včasih prekleto težko nositi. Drnovšku dobro gre, kot v tistih naših sanjah. Kot tak vstopa v kolektivno nezavedno, postaja močan lik na spirali evolucije človeške zavesti, ki zmore spoznanje: Na koncu je vsak sam. Sam sem.

Znati nositi svojo samoto ne pomeni, da je človek osamljen, da mu ni do druženja z ljudmi in podobno. Pomeni le to, da je trdno njegovo notranje jedro, in da njegovo delovanje izvira iz njega samega in ne od drugih. Tak človek lahko – paradoksalno – največ naredi za druge. Ker ne igra z voljo do politične, vojaške ali druge ego moči, temveč deluje po vesti. To je opredelitev poguma, o katerem sem vam pisala. Tega poguma junak Jarmuschevega filma Strti cvetovi, o katerem ste pisali kot o »modelu današnjega moškega«, nima.

Ta teden sem umetniško navdahnjena. Po Strtih cvetovih sem šla na pregledno razstavo Janeza Bernika v Moderno galerijo. Onemela sem od veličastja. Kot da bi vstopila v svetišče časa, v katerem sta preteklost in sedanjost eno. Na isti ploskvi galerijskega zidu. Slika z leta 1964 ob sliki z leta 2004, denimo. In se mi je prikazala duhovna spirala Bernikovega prehojene poti, njegovega in mojega časa »od krsta do krste«, z magično močjo so me vlekle fascinantne zvočne barvne podobe, arhetipske skulpture, svečeniški obrazi, krogi življenja in trikotniki ljubezni, kvadrati časa, ja, tako bomo uzrli svoje bivanje pred obličjem »Pogleda, popolnega, v celoti brezmejnega« (Edelfeldt), ko bo odvrteni film pokazal jasen smisel vsega, kar smo počeli in kar smo bili. Bernik je slikar, je kipar samot iz samote. Nič, kar pleteničijo kritiki, ne more vzeti veličine tej umetniško izraženi samoti pred brezmejnim, večnostnim Pogledom!

In sem šla, trepetajoča od pričakovanja, na premiero Jovanovićeve Ane Karenine. Jo požirala z očmi in drhtela z ranjeno, na smrt prestrašeno Ano v imenitni kreaciji Polone Juh, se zamislila nad »moralo«, ki jo je nesramno genialno upodobil Igor Samobor, premišljevala, kaj je zlomilo to v začetku tako radoživo in materinsko srečno žensko. Odvisnost od odnosa z Vronskim, zasvojenost z njegovo ljubeznijo oziroma s svojo predstavo, kakšna naj bi ta »ljubezen« bila (saj nas vedno zafrkavajo samo lastni scenariji)? Ubilo jo je to, da ni znala nositi samote!

Včeraj pa smo imeli v klubu Cankarjevega doma, kjer se dobimo običajno vsak tretji torek v mesecu, Berite z Manco Košir o presunljivih knjigah: Vlaste Nussdorfer Naše deklice z vžigalicami, Marka Ješeta Kodrlajsasti piton in Zlatka Blažiča Zgodovina moje heroinske odvisnosti: Pot skozi Don Pierinovo Skupnost Srečanje. Vlasta je knjigo posvetila »Vsem otrokom: drobnim, nemočnim, žalostnim, ustrahovanim, potisnjenim v spolnost odraslih. Vsem deklicam, ki so morale prehitro odrasti. Vsem ženskam, ujetim v zanke groženj, nasilja in strahu pred jutrišnjim dnem«. Otroci in deklice še ne morejo biti sami. Obupno potrebujejo občutek ljubljenosti in varnosti, tako obupno, da v pričakovanju ljubezni prenašajo nad seboj strahotno nasilje in zlorabe. Trpinčene ženske potrebujejo isto: varnost, ljubezen, občutek, da je nekomu mar zanje. Ker ne zmorejo, ne znajo biti same. Kdo pa so, če ne bi imele moškega, pa naj bo ta pijanec, pretepač ali posiljevalec, vendarle je »njihov« moški. Daje jim družbeno etiketo vredne ženske. Za mentaliteto okolja, za uveljavljene vzorce bližnjih, za njihovo prestrašeno dušo pomeni biti poročena ženska največ, kar lahko dekle doseže. Od tod tudi pregovori: Niti sraka brez repa, niti dekle brez moža. Bolje je, da vprašajo, čigava nevesta je, kot čigavo je dekle. Bolje je biti najslabša žena kot najboljša ljubica. Fant se ženi, kadar hoče, dekle pa, kadar jo hočejo. Ali pa: Poročile bi se in mati in hči, samo da bi bilo kje in s kom. Saj: Ženo in ponošen klobuk je lahko najti.

Roman o narkomanskem življenju Kodrlajsasti piton z grozljivo slikovitostjo prikazuje beg v zasvojenost fantov in deklet, ki so realno življenje zamenjali za rolanje sanjskega filma. Potrebo po bližini in ljubezni uresničujejo s pomočjo morfija, heroina, kokaina … »Kosec pa ni in ni našel žile. Čez nekaj časa je vstal od mize in šel iz sobe. Vrata je pustil priprta. Tudi od kopalnice, ki je bila malo naprej po hodniku. Zaslišal sem rahle udarce, kot da ga kdo klofuta. Zaskrbelo me je za prijatelja in vstal sem in se odmajal do kopalnice. Kosec je stal pred umivalnikom, v rokah je držal svojo curo in z njo tolkel ob rob umivalnika. Da bi otrdela, kot mi je pojasnil pozneje. Ko cura otrdi, se na njej lepo pokaže žila.«

Džanki se sam ne bo nikoli očistil. Vsaj tri leta življenja v komuni so potrebna, da bodo možgani spet normalno delovali, sta prepričana Marko in Zlatko. Oba pravita: Brez poguma in dela na tem, trdnega dela, da upaš biti to, kar si, ni rojevanja samega sebe v resnično svobodo. To trenirajo v komunah. Da bi nekoč postali »zanesljiva gnezda ljubezni, magnet za ljudi, ki nas obdajajo«, je zapisal Zlatko. Ko smo po večeru še posedeli ob kozarcu soka, smo se takoj začeli pogovarjati o Drnovšku. »Frajer je prišel do tega, da je to, kar je. Vsaka mu čast!«

Še vsa pod vtisom tega pretresljivega večera vas lepo pozdravljam, dragi Marko!

Manca

PS: 18. 1. ima Vitomil Zupan rojstni dan. Po zemeljskem štetju bi danes imel 92 let.

Draga Manca,

naj vam vržem kost: po mojem je težje biti ženska kot moški. Če sodim po sebi, mi je biti moški težko samo včasih. Po drugi strani pa si predstavljam, da bi se mi biti ženska zdelo permanentno naporno. Da bi morala preživljati dneve, mesece in leta s takim tipom, kakršen sem jaz?!

Mogoče to mislim zato, ker ne premorem empatije? (Niti do moških, da ne bo pomote.) Ženska, ki me ljubi, me totalno fascinira, in ta fascinacija izvira ne toliko iz samozadovoljstva kot bolj iz čudenja. Kako je to možno? Pa kaj je tej ženski? Kaj vidi v meni in na meni? Se res ne bo nikoli odljubila?

Če spet sodim po sebi, moram tudi reči, da niti zase ne vem, zakaj ljubim žensko. Ali natančneje: globoko v sebi verjamem, da imam vse razloge za to, da jo ljubim, vendar mi niso racionalno prezentni.

Vi sami kot raziskovalna novinarka in svečenica poduhovljenosti hočete priti zadevi do dna in poskušate razumeti moške. (Čeprav potem ne vem, kaj si obetate od empiričnih izkušenj.) Jaz se žensk ne trudim razumeti bolj, kot se mi zdi potrebno za normalno medčloveško komunikacijo. Ljubezen je edina skrivnost, ki nam je še preostala, in naj tako tudi ostane. Prav zato pa tudi jaz vidim žensko kot Boginjo. Žensko je treba oboževati in častiti. In če slučajno ugotovim, da ni Boginja, potem res nima nobenega smisla, da sva še skupaj.

Pojdite si pogledat Broken Flowers od Jarmuscha – že zaradi Billa Murraya! Bill Murray kot pojava, se pravi kot tip moškega, ki ga igra v tem filmu in v Lost In Translation, se mi zdi model današnjega moškega, ki mi je blizu. Ne idealnega, ampak boljšega ni. Ne, Murray ni prosto po Goetheju “das ewig Männliche”. Ampak s svojo simpatično redkobesednostjo in mimiko deske simbolizira duha moškosti: o ženskah ne imej preveč povedati, čeprav ni lepšega kot z njimi konverzirati; čustev ne kaži, a daj vedeti, da jih imaš obilo; ne delaj se neumnega, a ne postavljaj se z izkušnjami; molči, če hočeš biti filozof; bodi duhovit in galanten, pa ti nihče ne bo zameril, da si štorast; pusti ženski govoriti, tako bo še največ izvedela o tebi.

Še ena digresija. S fizično podobo sem še kar zadovoljen, ampak kot faci sta moja vzornika ekstrema: po eni strani bi bil rad podoben Hughu Grantu, feminilnemu in zmedenemu, toda charming modelu populističnega aristokrata, po drugi pa mačističnemu, kamionarskemu, nabildanemu in okovanemu Jamesu Hetfieldu iz Metallice – s tatuji, globokimi zalizci in najboljšim glasom po Johnnyju Cashu.

Sicer pa je še več modelov, ki bi jim rad bil podoben. Naj jim dam imena.

Rad bi bil Jonas Žnidaršič. Uspevalo bi mi vse, česar bi se lotil, pa če bi to bil oder, TV, film, poker ali pool. Jonas mi je zadnjič zaupal genialno modrost, ki jo je možno posplošiti z gamblinga na life v celoti: “Ni važno, kako dober si,” je rekel. “Če hočeš v partiji zmagati, je važno samo to, da najdeš tri slabše od sebe.” Tako kot on bi tudi jaz online skubil prepotentneže, ki hočejo biti najboljši, si z izkupičkom kupoval 30-inčne Mac monitorje in vse generacije iPodov, in bil neodgovoren. Neodgovornost se mi ne zdi vrednota, je pa vrhunska veščina, če jo znaš nositi tako, da zaradi nje nihče – niti ti sam – ne trpi.

Rad bi bil Magnifico in Marko Letonja. Rad bi bil karizmatičen na odru. Rad bi bil frontman. Rad bi videl maso, ki pleše tako, kot jaz hočem, ali igra po mojih avtoritarnih navodilih. Rad bi doživljal aplavze. Nekoč se mi je sanjalo, da z Magnificom skupaj pojeva Bobbyja Browna od Zappe v prepolnih Križankah in da se je folku totalno utrgalo – meni pa tudi. Rad bi bil vzvišen nad tistimi, ki me častijo. Rad bi bil domišljav z razlogom namesto skromen brez razloga.

Rad bi bil Ivo Pogorelić. Rad bi bil marsikdo in marsikaj. Samo nekaj ne bi: ne bi bil rad moški, ki tuli v hosti!

Rad bi bil tudi odgovorni urednik ali uredniški direktor časopisa, ki sem si ga sam izmislil, ne pa da bi mi kratko-malo padla z neba služba. Že ko sem bil pred dvajsetimi leti mulc na Teleksu, sem sanjal, da bom imel svoj časopis, ko bom velik. Dnevni časopis. Tako sem se pred tremi leti in pol odločil, da je prišel čas, da začnem na tem delati. Bil sem star štirideset let in v življenju mi je postalo dolgčas. Kaj sem v življenju dosegel? Ne ravno nič, a spet nič takega. Morda sem zapadel v krizo srednjih let? Najprej nisem resno mislil, da bi mi uspelo, ampak moral sem razčistiti, ali je to sploh izvedljivo ali pa sem le sanjač. Izkazalo se je, da nisem. Še več! Po manj kot letu dni sem prišel dlje, kot sem si kdaj upal pomisliti: nekega dne sem sedel za obloženo mizo z desetimi kravatarji, ki so se resno pogovarjali o tem, kako speljati ta projekt, da bo lastniški volk sit in uredniška koza cela.

No, zaupljiv, kakršen pač sem, nisem upošteval dejstva, da se pogovarjam s slovenskimi medijskimi lastniki, ki govorijo eno, delajo pa drugo. Minilo je nekaj mesecev, da sem se jih otresel – pri čemer je najbolj zabavno to, da so oni sami mislili, da so se me otresli –, dokler nisem brez njih prišel do točke (zdaj že po dveh letih), ki jo omenjate: 12. maja 2005 je “izšla” nulta številka Časa, ki je njim in meni dokazala, da sem pravi za ta job. Od takrat se ne dogaja nič takega, kar bi bilo vredno omenjati v medijih – kar je z medijskega stališča seveda nevzdržno. Tako zdaj čakam, ker niti nimam druge izbire. Klaus pravi: “Merry Christmas, please be patient!” In sem patient. Da Časa še ni, ni medijski problem, ampak v bistvu slab PR: bilo je videti preveč obetavno – in temu primerno smo bili glasni –, da bi kdorkoli razen vpletenih danes sploh dojemal, da obstajajo kakršnikoli razlogi za to, da časopis že ni štartal. In vendar obstajajo – in ne v tem smislu, da bi jaz bil luzer in debil. Tri leta ni dolga doba. Časopis ne nastane čez noč. In sploh, jaz nisem ne Požar ne Slivnik, da bi se sprdnil in lansiral cajteng. Seveda sem se pred časom dal v isti koš z omenjenima, češ, iste sorte manijaki. A dejstvo je, da jaz ne grem čez trupla. Imam druge, manj invazivne metode. In nekega dne se mi bo to obrestovalo. Ko bo Čas za to.

A sploh kaj štekate? Danes sem tako poetičen, da še samega sebe ne razumem.

Pozen sem. Letim smučat na Krvavc!

Vaš,

Marko

Dragi Marko,

vaše pismo z vzklikalnim naslovom »Kako slabo poznate moške!« je zadelo žebljíco na mojo glavíco. Kar ste ugotovili na svojem primeru in potem megalomansko razširili na vse moške sveta, je namreč čisto res. Slabo poznam moške.

Slabo poznam moške in Bogu se zahvaljujem za to! Prav to, da jih poznam slabo in da sem si jih vedno želela (s)poznati bolje, je moj največji življenjski navdih. Imela sem dva brata in moja družba je bila fantovska. Bila sem navdušena tabornica, ki se je v glavnem družila s fanti. Šla sem študirat matematiko in fiziko, nezavedno gotovo tudi zaradi moške družbe. V časopisnih redakcijah, za katere sem delala – večinoma moški. V uredništvu Nove revije na začetku – sami moški. Ko sem bila sprejeta v PEN, okoli mene moški. Ah, krasna stanja, ki so mi zelo – v teh primerih velja govoriti o moji samovšečnosti! – godila.

Ker nisem poznala moških, sem se zaljubila v Njega, misleč, da je Bog. Se pri devetnajstih poročila, bila pri dvajsetih mama hčerke, za katero se zahvaljujem vsak dan, pa za njenega očeta tudi. Ko sem ugotovila, da ni Bog, sem se ločila. Če bi takrat poznala vsaj tega moškega, se ne bi poročila z njim. Če bi se že – saj sem si to želela najbolj na svetu! –, se potem ne bi ločila. Dobro, da sem se! Ker sem radoznalo spoznavala druge moške. Med očetom druge hčerke in menoj je šibala ognjena energija, oplazila me je od pasu navzdol in švigala v srce, do glave ni prišla. Tako sem zapravila šanso, da bi ga spoznala. Sem pa namesto tega rodila super Tino. In dobivala pesniški navdih. Ko je on odšel od mene – niti pet minut vožnje stran – sem ga klicala, brž ko je stopil skozi vrata. Mu prebrala pesem, ki se mi je med tem napisala. Ena, ki je uglasbljena in jo čudovito poje Melita Osojnik, ima naslov – kakšen pa, če ne ta! – »Razumevanje«. Takole gre: »Iskala sva se v babilonskem stolpu, / kjer stvarnik mešal je jezik, / gluha jaz, ti, vsi brez upa, / jezikov sto, nobeden pravi. / Da rekla bi, in ti povedal meni: ujemi. / Odgriznila sem jezik, / utrgala ušesa, / pustila le oči, ah, vzemi. // Dotik, vroč dih / v ritmu sva se ujela, glej, saj sva se razumela, / ti mene, tebe jaz, gluha, nema. // Jezikov sto odzvanja v babilonskem stolpu greha, / in vendar čista izstopila, ko sva isti jezik govorila, / nema, gluha, brez ušes, z odgriznjenim jezikom / in s tem dotikom. // Si rekel mi, / sem rekla ti – si v meni.«

Sem upala, da bom moške spoznala prek literature. Zato sem postala obredna bralka opusa dveh pisateljev, za katera se mi je zdelo, da sta 1. prava moška in 2. da pišeta o pravih moških. Vitomil Zupan in Marjan Rožanc sta mi rada odprla vrata in vratca svojega sveta. A kaj, ko se je izkazalo, da se isto – kdo ali kaj je moški – ne sprašujem samo jaz, temveč tudi onadva. In kdo jima je v življenju in literaturi pomagal odgovarjati? Ženske! Za Interpretacije sem o Zupanovih delih napisala esej z naslovom Ženska, pokaži, kdo sem, o Rožančevih pa Ženska ali iskanje Boga. Oba sta občudovala Henryja Millerja. Rožanc v Romanu o knjigah celo pravi, da je z njegovo pomočjo postal pisatelj. Piše, kako ga je pretresel intervju, na koncu katerega je novinar njegovega »usodovca« prosil, naj strne svojo življenjsko skušnjo v dve besedi. Miller se je zarežal in rekel: »Sprejemanje in skrivnost.« Zakaj? »Zato, ker lahko človeku samo tak odnos do življenja in sveta omogoči dejavno ljubezen«.

Branje njune literature ni bilo zaman, še manj prijateljevanje z njima. Vitomil me je naučil: (Mnogi) moški imajo dve glavi, spodnja je gospodar. Marjan pa: V dejavni ljubezni se te dotakne Bog in se ti dotikaš Boga in slehernega človeka. Torej tudi moškega.

Želja po razumevanju moških je navdihnila vrsto predavanj, člankov, tri knjige, televizijsko oddajo Moški, ženske (ki jo je največkrat sesuval prav Marko Crnkovič!), zdaj bo še kolumno Moški – ženske v novi reviji Obrazi. Hura, tako se bom kvalificirala na vaš kolumnistični žur ob dvajseti obletnici Ure kulturne anatomije!

Odkar študiram – ne mislim nehati, ker prisegam na vseživljenjsko izobraževanje –, prebiram knjige, ki bi mi razjasnile to enigmo, imenovano moški. V ZDA obstajajo številna gibanja, ki iščejo odgovore na vprašanja o podobi pravega moškega. Nekdanji nogometni trener Bill McCartney je ustanovil gibanje »promise keepers«. Dobivajo se na množičnih srečanjih, kjer molijo, pojejo, razpravljajo o svojih problemih ter prisegajo zvestobo Bogu. Tudi druge skupine za samopomoč obstajajo, ki s prebiranjem svetega pisma prepoznavajo arhetipsko podobo moškega. Pa psihoterapevtske skupine, s katerimi moški odhajajo v gozd in tulijo, tulijo kot živali, da bi iztulili zatajena čustva, bolečine in strahove. Imamo že slovenski prevod knjig Moški na duhovni poti in Divji moški. Njen avtor prave moške poimenuje odrasli moški. V vsakem moškem soobstaja skupnost bitij. To so: kralj, bojevnik, ljubimec, vražiček, mitolog ali kuhar in žalovalec. Dvoje ali troje bitij je dar, ostale mora vsak moški razviti sam. Bly piše: »Nekatera stara izročila trdijo, da noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu, in pravijo, da tako odprtino prikliče rana, ki duši in duhu omogoči vstop«. Ljudje, ki se preveč ukvarjajo s treniranjem telesa ali možganov (ubogi intelektualni fanatiki!), so po njegovem taki nemara zato, da bi duši preprečili vstop. Ne dopuščajo nobenih vrat. Ta vrata, skozi katera vstopa duša, namreč niso zmage, temveč – porazi.

Prav to, o duši in ranah, govorijo mistiki, modreci vseh verstev in z vseh koncev sveta, in veliki umetniki. Kot je François Emmanuel, katerega roman Partija indijskega šaha smo zdaj dobili tudi Slovenci. Stavek, ki sem si ga izpisala na prvo stran knjige z avtorjevim posvetilom (kako me je očaral ta globok človek, kako zelo!), pravi: »Je zapisano, da lahko skozi svojo dušo napredujemo le s pomočjo tistega, kar je vzrok našega padca.«

Zdaj veste, odkod vprašanja o pogumu, žalovanju, uspehih in porazih. Navzela sem se jih od prijateljstev z iskalci duše in duha, iz takih knjig, o katerih vam pišem. Ta svet zagotovo ni skupen množicam. Morda zato mislite, Marko, da živim v slonokoščenem stolpu?

Ko je lucidni Mazzini komentiral najino dopisovanje, je stresel citat iz country glasbe. Njega dni sta bila Tammy Wynette in George Jones poročena in ona je posnela svojo največjo uspešnico, ki se začne takole: »Sometimes it’s hard to be a woman.« No, George pa je zamudil idealno priložnost, meni Miha, da bi s svojim globokim glasom zapel: »But it’s always hard to be a man.«

Ženski pozdrav,

Manca

Draga Manca,

danes sem malo siten, zato se opravičujem, če mi bo ušla kakšna pikra. Želodec me boli, vzel sem rutacid, ni mi ne do hrane ne do čikov, morda sem na robu trebušne gripe.

Tekste na deadline sem začel pisati pred dvajsetimi leti in sem jih ves čas pisal skoraj non-stop. Niti enega nisem zamudil. Kolumno ali dve sem napisal z vročino, to je bilo vse. Je to v duhu vaše teorije o komuniciranju kot zdravljenju?

Decembra smo bili Novak, Štefančič, Pelko, Debeljak in Crnkovič na redni letni teleksovski večerji in izračunali, da bo aprila minilo dvajset let, odkar smo štartali s kolumnami v Uri kulturne anatomije! Odločili smo se, da bomo ob jubileju priredili velik, odmeven žur, na katerega bomo povabili ne samo samoizobčenega kolega Zadnikarja in urednika Trbovca, ampak tudi vse kolumniste vseh časov. Zaradi mene celo Vesno V. Godina!

Pred nekaj tedni, ko sem pisal o svojih naslednikih v Sobotni, sem pozabil omeniti Alojza Ihana, ki ga zelo cenim. Včeraj pa sem prebral kolumno v Oni – ki jo je nasledil po Nejci in Šternu – in nisem razumel niti enega stavka. Kaj takega se mi še ni zgodilo!

Razložite mi, kako si predstavljate komunikacijo, v kateri nagovorjeni vrne bumerang z argumentom, da je vse, kar drugi o njem reče, v bistvu samo projekcija njegovih lastnih “senc”. Ali nimate drugega protiargumenta za mojo trditev, da iščete samoobčudovanje v komunikaciji in da živite v slonokoščenem stolpu? Ne trdim tega na slepo, temveč na podlagi opažanj in sklepanja. Nimam se za nezmotljivega, lahko me prepričate v nasprotno. Toda spomnite se česa boljšega od tega, da sem jaz nerealen in narcisoiden, če vam to očitam! Sem jaz vam očital, da je to vaša samohvala, ko ste mi naprej metali velik ego?

Kako mi kaj gre z življenjskim pogumom? Kateri so moji življenjski uspehi? Manca? Nekaj pisem ste porabili, da bi mi dopovedali, naj se že neham hvaliti, zdaj pa hočete vedeti, ali se imam za pogumnega in uspešnega? No, mogoče vam bom zdaj končno dokazal, da nisem tako samovšečen, kot si mislite.

Kar zadeva življenjski pogum, ga je po mojem zelo težko ločiti od lahkomiselnosti. Zase bi rekel, da premorem oboje: za težke odločitve pogum, za lahke lahkomiselnost. Za manj pomembne stvari se ne splača zapravljati poguma. Pogum ni vse. Včasih je treba biti dovolj pameten, da odločitve ne sprejmeš samo zato, ker zahteva pogum. Sprejemati pogumne odločitve samo zaradi poguma je nespametno samopotrjevanje, ki meji na samovšečnost. Če je lažja odločitev včasih pametnejša, je ni treba zavreči samo zato, ker je lažja!

Ko sva si začela dopisovati, sem upal, da ne bova nikoli napisala nič takega, iz česar bi najini bralci v Dnevniku lahko sklepali, da se zavedava, da tudi oni berejo najino korespondenco. Meni to ne bi bilo težko. Vendar sem kmalu opazil, da ste preveč ekshibicionistični, da bi se lahko “pretvarjali”, da tega pisanja ne bere nihče drug razen naju. Zdaj mi seveda ne preostane drugega, kot da v epistole tudi sam vključim beročo javnost. Gre pa za naslednje:

Glede “velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)” vam moram povedati, da mi ne pride na misel, da bi o teh zadeval pisal v javnem mediju. (Vaš zlohotni prišepetovalec O. K. vam bo odvrnil: “Saj se vam rekel, da se M. C. ne gre!”) Da ne bo pomote: vam osebno bi to mogoče še napisal, ali se z vami pogovarjal o tem na štiri oči. Ne bom pa teh zadev razlagal pred javnostjo. Recimo smrt mojega očeta. Podrobnosti razlagam le ljudem, ki so mi blizu. Vi ste mi blizu, ne pa tudi pavšalna javnost. Če bi to objavil v Dnevniku, bi imel občutek, da sem spomin na očeta degradiral. Seveda se delam, da pišem za prijatelje – ampak meje intimnosti pa vendarle obstajajo!

Ali ločitev. Da bi celi Sloveniji razlagal, zakaj sem se ločil in kako to doživljam?! Prosim vas lepo! Celo poletje mi je šlo na kozlanje, ko sem v tabloidih bral nadaljevanko o ločevanju Borisa Cavazze in Orianne Girotto. Ne vem, kaj vse je Kavac moral goltati in me niti ne zanima, ker spoštujem njegovo zasebnost. Ampak najbolj gnusno je bilo, ko je ta gos v neki reviji razlagala, zakaj in kako se je to zgodilo. Bljak! Ali mar mislite, da bi bilo manj gnusno, če bi jaz razlagal svoj primer? Manj gnusno zato, ker sam pišem, kar hočem, in ker se znam artikulirano izražati v spodobnem mediju, medtem ko ona naivno ali namerno sprejema kolaboracijo s tabloidnim krmiščem?

Vsak par se loči zaradi svojih razlogov, nobena ločitev ni sama po sebi tabloidna, pa tudi nobena ni izključno stvar zakoncev. A ko ločitev pride v medije, je vsaka tabloidna in trivialna. Mediji povozijo razlike. Tega nočem. Toliko spoštovanja pa le imam do sebe, da se na ta način ne bi dajal v zobe nikomur. Kaj šele s komerkoli obračunaval.

Seveda dopuščam možnost, da bi morali nekaj vedeti o moji ločitvi ali očetovi smrti, če bi hoteli spoznati moj svet. A v tej vaši priljudnosti, prijaznosti, toplini, altruizmu je tudi vsiljivost ali vsaj prebrisanost. Se vam ne zdi, da lahko marsikaj izveste o mojem svetu tudi v primeru, če vam o tem ne črhnem ničesar? Tako samoumevno se vam zdi, da vam bom povedal vse to, kar vas zanima, kajneda? In če vam nočem povedati, boste potem porekli, da sem introvertiranec s “strahovi, sencami in ranami”, s katerimi si ne upam soočiti? Zelo zvito! Kaj naj rečem? Da ne morem verjeti, da me medijska strokovnjakinja, ki ne najde lepe besede za tabloide in tabloidne teme, poskuša pripraviti do tega, da v tisku – in to v resnem! – s svojimi besedami opišem lastno ločitev! Zakaj bi bilo to opravičljivo, Manca? Ali celo zaželeno? Ker bi se s tem znebil kakšne travme? Ker je trače o sebi bolje dozirati sam kot pa jih prepuščati tabloidni stihiji? Ker bi mi vi nudili terapevtske usluge? Ker bi vam dal srce na dlani, vi pa bi meni pomagali preboleti tesnobo? Ker ste vi tako pametni in ste na daljavo zmožni uganiti, da sem tega zdaj potreben?

Se opravičujem, Manca, ampak res si veliko domišljate in povsem napačno sklepate. In kako slabo poznate moške! Ali pa spet jaz nič ne štekam?

PS: O časopisu kdaj drugič. Pa ne mi spet nagrmadit toliko vprašanj, prosim!

A bientôt,

Marko

Dragi Marko,

naj bo počasi, počasi naj rišem ta čas, ki hočem, da še ostaja v počasnem ritmu prazničnih dni,

čisto počasi, kot so bili počasni kadri v Cvitkovičevem filmu Odgrobadogroba – se spominjate, da ste mi rekli, naj ga grem gledat, sem ga pred Silvestrom res šla – režiser je dovolil igralcem ritem njihovega telesa in govora, dovolil naravi, da je počasi risala kraško panoramo, počasi se je zgodba gostila in počasi je zdrknil tisti fičo v grob, ki je postal spomenik ljubezni, močnejše od smrti, počasi se je spreminjala svetloba in stavki so bili izrečeni s premori, glasba ni hitela, tako počasi so se premikali sončni žarki po obrazu gluhoneme in sence drevesnih krošenj po travniku našega pogleda,

hvaležna sem za to počasnost, ki me je spomnila na neke dni v Berlinu – več kot dvajset let je od takrat, nemška vlada je povabila nekaj »opinion makerjev« iz različnih evropskih držav, da smo užili vrhunske kulturne dosežke, berlinske filharmonike pod Abadovimi valujočimi lasmi in strastnimi rokami, gledališko predstavo, v kateri sem zaradi Bruna Ganza vzljubila nemščino – kako lep, božanski je Goethejev jezik, sem končno dojela – šli smo v parlament in govorili vsak s politikom, ki si ga je izbral, jaz s predstavnikom zelenih, in potem smo gledali posebno predstavo Wendersovega Neba nad Berlinom, sedel je poleg mene, belgijski univerzitetni profesor, ki vsako leto odhaja v Afriko učit nepismene prvih pisanih besed in dialoških povedi, rahlo sta se dotaknili najini rameni, angela na platnu sta pletla zgodbe in midva usklajevala najin dih, čisto počasi, in ko sem se zjutraj zbudila, je bila pod vrati kuverta in na njej: »An einen Engel«, od takrat naprej, že več kot dvajset let prihajajo ogromni šopki rož za prvi dan novega leta,

čisto počasi, čeprav hrupno smejoč se iz trebuha in šampanjaste glave sva s Tino včeraj plesali na polko in valček ob spodbudi Alfija Nipiča in Avsenikov in se režali kot nori, potem obsedeli in poslušali berlinski koncert Robbieja Williamsa – tako pobalinsko seksi je lezel pod kožo, počasi – in je šel refren »I’m loving angels« v smer tega počasnega časa dol, dol, o Bog, kaj se lahko zgodi na takih hipnotičnih koncertih?,

naj bo počasi, čisto počasi, ker je prijatelj Ende – belgijski profesor mi je poslal njegovo čarobno knjigo Nedokončana zgodba, zaljubila sem se vanjo na prvo branje, mu pisala, da obožujem Endeja, in on, ki mi je hotel toliko dati, mu je pisal v tisto samotno vas kaj vem kam že pod gorami, mu je pisal, da ženska iz Slovenije ljubi njegovo Nedokončano zgodbo in mu je povedal tisto o angelu, Michael Ende mu je ganjen odpisal, dobila sem to pismo, lepo lepo in v počasnem ritmu, kot se za tak ritem bori njegov Momo, bori proti tatovom časa, in se moramo danes boriti proti tatovom pozornosti, je rekel norveški filozof Jostein Gaarder – avtor kultnega Zofijinega sveta, zgodbe o spominu na čas – v uvodnem referatu na 28. mednarodnem kongresu IBBY (International Board on Books for Young People) v Baslu,

tudi jaz hočem, da gre čas bolj počasi, zato sem bila te praznične dni doma in sem brala navdihujočo knjigo krhke prijateljice Rachel Naomi Remen, zdravnice, ki s poslušanjem zgodb zdravi najbolj bolne, tiste, ki jim rak odšteva čas, ona z njimi počasi skozi njihova življenja, v otroštvo, da pride do rane, ki jo potem celi, jo objame v celovitost človeka, počasi, počasi, ona to zna, ker ima kronovo bolezen, brez črevesja je po desetinah operacij, morala bi biti – po napovedih zdravnikov – že davno mrtva, ona pa polno živi in počasi zida zdravilne skupnosti in uči zdravnike prebuditi človeka v sebi, jih uči tako, da ima vedno mikrofon tik pred ustnicami, ker zmore samo še šepetati, ekonomično mora ravnati s svojo šibko energijo, ki jo potem podeseteri s seminaristi v čudež zacelitve, berem njeno navdihujočo knjigo Blagoslovi starega očeta, v kateri snuje zgodbe bolnikov in zdravnikov in svoje zgodbe na biserno ogrlico modrosti in življenjskega poguma, zavedanja, da si moramo vzeti čas, imeti čas, zase, zase,

ona dela vsak dan obred, ki ga je prevzela od stare tibetanske nune, takoj zjutraj vzame prazno sveto skodelico, in jo počasi napolni s tekočo vodo, medtem ko se posoda polni, Rachel razmišlja o podrobnostih svojega življenja, o ljudeh, s katerimi je, in medtem ko se skleda polni iskreno in brezpogojno kot vodo sprejema tudi svoje življenje, potem odnese skodelo v poseben kotiček svojega doma, postavi jo tja in pokloni vse, kar vsebuje, služenju življenja. Pusti jo tam in začne dan. Vsak večer je zadnje, kar naredi, preden leže, to, da odnese skodelico na vrt in zahvaljujoče izlije vodo iz nje, nato jo obrnjeno položi na njeno mesto, pogasi luči in leže k počitku, že leta in leta tako, počasi, zbrano, obredno,

tudi jaz hočem, dragi Marko, v tem pismu vse tako počasi, da bi naredila prostor za vaše odgovore, da ne bi dodala nobenega novega vprašanja, da bi se odprla za to, kar naj pride spod vašega peresa na vprašanja iz prejšnjega pisma, bistvena življenjska vprašanja o smislu vašega bivanja, saj drugače se ne morem dotakniti vašega sveta, kako naj bi potem sploh odprla vratca – »Za velikimi vrati so še ena vrata. / Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša. / Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša. / Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. Najmanjša. // Za najmanjšimi vrati so še ena vrata. / Ta vrata so vratca. // Za vratci je vrt./ V vrtu je manjši vrt. / V manjšem vrtu je še manjši vrt. / V še manjšem vrtu je najmanjši vrt. / V najmanjšem vrtu je vrtec. // V vrtcu je roža. Ena sama dišeča. / Ta roža je zate. Najlepša in največja.« (Dane Zajc) – drug drugemu, da bi srebrna nitka počasi polzela iz enega prostora v drugega in naredila polžjo sled s slino izrekanja o teh rečeh, ki jih moramo misliti, saj takrat, ko bomo zaprli veke, ne bomo vprašani, kaj smo naredili ali česa nismo, ampak samo to, ali smo postali to, za kar smo bili namenjeni,

zato ponavljam tista vprašanja iz prejšnjega pisma o pogumu, žalovanju in tem, kaj smatrate za svoje življenjske uspehe (bo kaj z vašim časopisom?)

in vas blagoslavljam v novem letu,

Vaša Manca

Dragi Marko,

“Ljubek je, pravi srček smrček, tale Crni«, se je nasmehnila Tina, ki je prebrala vaše pismo pred menoj. Jaz moram najprej počistiti mizo, odgovoriti na mejle – kar je v teh prazničnih dneh še bolj naporno, saj dobivam vsak dan po trideset in več sporočil, da o kilogramih navadne pošte ne govorim –, nujna telefonska sporočila. Potem, ko sem s tem opravila, se spravim v stanje miru in odprtosti za drugega. V hrupu in šumih vsakdanjega življenja nočem pisati. Zato pišem v soboto in nedeljo, vi pa med tednom. In zato predlagam, da vrstni red spet obrneva, da vam bom jaz pisala v miru ob koncu tedna, vi pa potem odgovarjajte, kadar hočete.

Naj najprej odgovorim na vaš naslov: S kom bi si dopisovali, če ne z mano? Ker ste me vi povabili, je vprašanje umestno. Z vami, jasno, saj sva se tako zmenila med seboj in z Lesjakom. Besedo je treba držati! A zdaj, ko sem prišla na okus, bi si želela dopisovati še s kom drugim. In si že! Na tole korespondenco prihajajo izredno zanimiva pisma – ne le od ljubega O. K. –, ki se vsa po vrsti ukvarjajo s Crnkovičem. Nekaj citatov bom z dovoljenjem uporabila, vsega pa ne smem povedati. Zaradi etike javne besede.

Res sva si zelo, zelo različna. Tujca drug drugemu. Kot smo tujci pogosto sami sebi. Taka je človeška usoda. Sami se rodimo in sami umremo. A v času med tem imamo strahotno potrebo po biti z drugimi. Da bi bili sprejeti. Da bi nas ljubili. In da bi ljubili mi.

Pozor! Zdajle se je prebudil arhetip učiteljice. Bom malce popredavala. Dragi Marko, sama vem, kaj čutim. In pogosto tudi povem. Recimo svojemu ljubemu, ko me je hotel na silvestrovo odpeljati k stari teti. Sem se sesedla v kot in se mi je »utrgalo«. Vedno hoče, da je po njegovem, domišljavec me niti vprašal ni, če bi šla; namesto da bi imela čas samo za naju, da bi pila šampanjček in se ljubila, me vleče k neki zoprni teti, ki je še poznam ne. Ja, takšen je, tudi zadnjič … Še malo, pa bi se začela cmeriti. In kaj sem naredila namesto tega? »Hej, dragi,« sem rekla, »jaz se smilim sama sebi. Dobro poglej, kako to izgleda!« Profesor z ameriškim potnim listom, častni doktor mnogih univerz itd., slovit ekspert za komuniciranje, je odgovoril: »Draga Manca, to mi je pri tebi všeč. Da veš in poveš, pri čem si.« Nisva šla k teti, ampak sva se pocrkljala najprej kar tam na tleh, potem pa…

Temu v didaktiki rečemo konkretni primer. S takimi primeri si pomagamo, da bi učenci bolje razumeli, kaj hočemo povedati. Jaz vam zdajle hočem povedati, da vi, ko pišete o meni in opisujete svoje videnje, govorite o sebi. Kot pravita slovita Maturana in Varela: »Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo.« M. C. pravi, da M. K. potrebuje občudovanje. Tak je zapis njegovih oči. Ergo – M. C. potrebuje občudovanje. M. C. tudi vidi, da M. K. živi v slonokoščenem stolpu. Torej – v slonokoščenem stolpu je on doma. Človek svoje sence projicira na druge, na njih jih vidi, na sebi težko. Eni jih sploh nočejo, ker jih nezavedno kao ne zanima.

Vsi zmoremo prebirati le svoja lastna besedila in gledati z merami, ki jih nosimo v očeh. Za ljudi, ki želimo polno bivati, je pomembno, da hočemo imeti čim bogatejše besedilo – se pravi dušo. In širok pogled. Pravkar sem dobila voščilnico od prijatelja Delfinčka, ki je bil z menoj na delavnici o intuiciji. Običajno ne hodim na »new age« delavnice, svojega pogleda ne želim usmerjati tja. Ker sem tam nekoč že bila. Pred četrt stoletja. In sem videla, koliko frustriranih, zakompleksanih, razbolenih in življenja boječih ljudi se je zatekalo v te delavnice. In so si potem domišljali, da so odrešeni. Ker znajo meditirati, ker poznajo delovanje čaker, ker se jih je dotaknilo božje… – skratka, ker vse vedo. V vsakdanjem življenju pa so ostali taki kot prej. Mene zanima človekova celovitost, ne pa mistifikacija »duhovnosti«. No, tisto delavnico je vodil doktor znanosti s podobnim življenjepisom, kot ga ima avtor Nege duše — redovnik, muzikolog, ipd, zato me je moja brezgrajna radovednost pognala tja. Ni mi žal, veliko sem izvedela o svojih sencah in strahovih. In o notranji moči, ki mi žari iz sončnega pleteža. Jeet me je poimenoval Frau Mut (Gospa Pogum), kar mi je Delfinček – kako lepo, da si se spomnil in da si me spomnil, Delfinček! – napisal na kuverto voščilnice. Voščilnica je fotografija človeka, ki stopa na most in se pred njim razprostira perspektiva, ki jo bo sam izbral, odvisno od tega, KDO je. Bo videl samo most pod svojimi nogami? Ali tudi oblačno nebo nad seboj, pa električno napeljavo nad glavo? Bo uzrl prelep otok pred seboj ali bo gledal le v svoja stopala, ki hodijo po mostu? Pod fotografijo citat Anaïs Nin (Vesna, tudi zate!): »Life shrinks or expands in proportion to one’s courage.« (Življenje se krči in širi skladno s človekovim pogumom.)

Kako gre vam ta življenjski pogum, dragi Marko? S pogumom mislim na soočenje s svojimi strahovi, sencami, ranami. Mislim na sposobnost žalovanja zaradi malih smrti (propadlo smučanje, slab nakup, pokvarjen avto ipd.) in večjih (propadli projekti – saj res, kako pa z vašim časopisom? Ničta številka se je zgodila, potem pa vse tiho je bilo. Bo kaj ali ne bo?) in velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)? Mislim na to, kako zadovoljujete svoje osnovne potrebe (po Glasserjevi teoriji so to potreba po ljubezni, pripadnosti, uveljavljanju, svobodi in razvedrilu)? Kaj smatrate za svoje življenjske uspehe? Ko mi boste odgovorili na ta vprašanja, bom lažje razumela vaš svet. Saj pravite, da mi boste pri tem pomagali, kajne?

In naj vam jaz še malce pomagam lažje razumeti moj svet. Nikakor si ne dopisujete s »princesko na zrnu graha«. V Mehiko sem šla na potovanje s prijatelji in smo obiskali še hišo v modrem – dom »moje« Fride Kahlo. Za tri mesece pa sem se »zaprla« v samoto in tišino neke majhne angleške vasi zato, ker sem morala očistiti smeti, ki so se nabrale na mojem dnu. Koliko dela sem imela! In je še kaj malega ostalo. A glavnino sem zmetala iz tega predalnika (psihe) in od takrat bolj skrbno pazim, da se ne bi ponovno nagrmadile. Čistim sproti, kolikor se da. A ne zmorem vedno. Tudi zato želim biti prostovoljka hospica in delati z umirajočimi. Ko sem z odhajajočim, sem najbolj jaz. To je neprecenljivo darilo tistih, ki umirajo. Pred smrtjo so brez mask. In tako dajo priložnost tudi nam, ki smo ob njih, da si upamo biti to, kar smo.

V tem duhu vam/a želim pogumno novo leto!

Manca

Draga Manca,

danes zjutraj sem se zbudil v Mariboru in ugotovil, da čez noč nisem postal spet otrok – čeprav mi gre vedno na otročje, kadar sneži. Že štirideset let hodim med sneženjem vsakih deset minut na okno gledat, ali še sneži in kako močno. Vedno navijam za čim daljše in obilnejše sneženje. Tokrat pa nisem, ker se je križalo s smučarskimi plani. V Hervisu sem si že v soboto izposodil testne rossignolke in se včeraj odpravil v Maribor. Že zvečer, ko smo v metežu odhajali iz Tildosa, mi je bilo jasno, da s smučanjem najbrž ne bo nič. In res. Tako sem se potem tri ure knajpal v Habakuku.

Sicer pa me veseli, da ste do mene tolerantni in da ste še pripravljeni nadaljevati. Če bi poslušali vašega prijatelja – jaz sam bi mu raje rekel zlohotni prišepetovalec –, ki me ima za domišljavega primitivca, s katerim se v dušo verujoči intelektualci nimajo kaj pogovarjati, potem bi bilo najbrž vsega tega konec.

Najprej razčistiva, zakaj si hočem dopisovati.

Prvi razlog je, da raje pišem, kot mislim. Še pomnite, tovarišica? Zakaj bi bile najine epistole izjema? Kolikor vem, moj stari oksimoron cenite kot malo mojstrovino paradoksa. Obenem pa vas imam na sumu, da si niste predstavljali, kaj pomeni moje pisanje in mišljenje izkusiti na lastni koži.

Kadar pišem kolumne, nimam konkretnega naslovnika, vendar se vedno postavim v položaj človeka, ki želi nekaj povedati abstraktnim, imaginarnim prijateljem. Kdor piše za javnost, se mora dosledno delati, da piše prijateljem, četudi gre za brezoblično množico. Samo če verjameš, da pišeš za prijatelje, izpade dovolj dobro.

Tokrat pa imam pred seboj pen-frendico z imenom, obrazom in možgani – in lahko mi verjamete, da uživam še veliko bolj kot pri običajni kolumni! Še več! Tega veselja mi niti najmanj ne jemlje dejstvo, da si dopisujem s princesko na zrnu graha, ki si privošči izlet v Mehiko in tri mesece samote, če ji ne znese napisati preprostega teksta.

Pisanje je tako kot tenis: boljši ko je partner, boljši si tudi sam. Tenis igram precej povprečno, in temu primerno so tudi moji dvoboji s povprečnimi partnerji dolgočasno pimplanje, ki ga le tu in tam presekajo naključno eksplozivni udarci. Kadar igram z boljšim od sebe, pa je partija dramatičen grand slam. Večkrat izgubim kot ne, vendar sem vedno srečen, ker sem dal vse od sebe in se za nameček še zdravo fizično izpraznil.

Da mi ne boste očitali samohvale, naj pohvalim oba skupaj: midva sva ravno pravi par za pisma, ker si lahko parirava kot pisca, obenem pa sva interesantno različna. Med nama je napetost, morda celo suspenz, gotovo tudi kontroverznost. Pa še moški pa ženska sva. Poskusite si predstavljati, s kom bi si dopisovali, če ne z mano?!

Ah, ne, kaj sanjam! Vi bi si lahko dopisovali z mnogimi, ker se vam ljudje nasplošno zdijo zanimivi in se vam ljubi ukvarjati z njimi, tudi če vam ni treba. Predvsem pa ste tak egocentrik – mislim tak tip egocentrika (kar zame ni očitek) –, ki mu sogovornik služi za zrcalo. Razumem vašo trditev, da je komunikacija terapija, in se lahko z njo nemara celo strinjam. Vendar je slaba stran tega v tem, da za to rabite večje število ljudi, kot bi jih bilo racionalno, emocionalno ali intelektualno vrednih vašega zanimanja. Vi se otročje navdušujete (tudi) nad ljudmi, ki so morda res zanimivi – ker zanimiv je navsezadnje lahko vsakdo, če premoremo le malo empatije –, pri tem pa vaš za čudenje in odkrivanje verzirani jaz potencira njihove kvalitete do te mere, da se lahko vzajemno občudujete.

Naj vam povem, zakaj to delate. Če človeka povzdignete na vaš nivo, mu lahko pridigate, ne da bi opazil.

Vam ni nikoli dovolj ljudi okrog vas za resno komunikacijo, medtem ko sem jaz zadovoljen, če jih je čim manj. Tudi jaz se rad družim z ljudmi, vendar pri večini načrtno vzdržujem nivo formalnosti, neobveznosti, celo plehkosti, zgolj družabnosti in seveda tudi poslovnosti komunikacije. Kaj bolj resnega pa naklonim le redkim izbrancem.

Kakorkoli: v tisti obliki terapevtike, ki sem jo obsodil že v prejšnjem pismu, je vedno nekaj narcisoidnosti. Zato tega ne maram, čeprav sam nisem imun na te zadeve. Ampak če se človek že hoče občudovati, potem naj bo sam, ne med ljudmi. Pravi terapevt je tisti, ki trpi s subjektom.

Jaz pa odkrito priznam, da razen vas ne vidim drugega človeka, s katerim bi si dopisoval s takim veseljem – in to kljub temu, da niste čisto prvi na lestvici ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo.

Ko sem bil pri vojakih, sem v desetih mesecih napisal petsto pisem: pol punci, po četrt pa staršem in prijateljem. Kot devetnajstletnik sem s tem nekako racionaliziral nesmiselno situacijo, v kateri sem se znašel. Pisma so mi pomagala preživeti. Danes tega ne rabim, ker živim bolje kot v Beogradu in Smederevski Palanki leta 1981/82. Kljub temu pa mi ta najina pisma pomagajo, saj skoznje bolje spoznavam ne le vas, temveč tudi sebe. Saj veste: šele ko pišem, res dobro razmišljam; šele ko berem, res prisluhnem.

Vaš zlohotni prišepetovalec piše, da je “korespondenca nujno izmenjava psihičnih substanc” in da “dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje”. Manca! Kaj je to? Pisma bralcev? Razložite mi prosim, zakaj v mojih pismih ni “psihičnih vsebin”! Ali zato, ker je duša po mojem samo literarna metafora? In kje točno sem izustil izjavo, “da se ne grem”? Pišem vam že peto pismo, in četudi v njih ne “špricajo strasti” kot v tistih od Dušana Jovanovića – ker to pač ni moj stil ali kaj šele namen –, pa menda ja ne boste trdili, da ne premorejo vsaj kančka intelektualnega fanatizma, ki vas ne bi smel pustiti hladne?

Manca, vi živite v slonokoščenem stolpu. Tam ni prostora za tiste, ki si z življenjem ne delajo preveč problemov, četudi jim ne gre čisto idealno. Tam ni prostora za tiste, ki so zadovoljni z malim – na primer sami s seboj. Tam ni prostora za tiste, ki se ničemur ne čudijo in jih ljudje ne zanimajo brez razloga. Vaš svet je poln ljudi, ki živijo od metafor in psihičnih vsebin – vsebin drugih, mnogih, premnogih – in ki vsaj čutijo, če že ne mislijo enako. Pomagajte mi razumeti vaš svet, in jaz vam bom pomagal razumeti mojega.

Želim vse dobro vam in vsem, ki jim želite dobro sami.

Marko

Dragi Marko,

in kaj naj rečem jaz? »Če bi pisala naprej, bi bila kot človek, ki še naprej vrti telefonske številke, čeprav je priključek na oni strani začasno ali trajno odklopljen ali v okvari, je rekel prijatelj, ko sem mu pojamrala, kaj naj vam odpišem. Pojete si samohvalo, ki v meni sproža arhetipski pridigarski vzorec. Tega imamo pač vsi, ki nismo učitelji samo po poklicu, ampak tudi po duši. A kaj, ko v temle pismu Marko skače: »Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!« Tako je vaše stališče. Lahko dodam pač svoje mnenje, da bo na ogrlici dveh razpoznavna vsaka jagoda kot bistveno drugačna entiteta.

Naj spet citiram – to rada počnem, ker so na ta način z menoj tisti, ki jih navajam. Moji dobri prijatelji. Četudi so mrtvi in jih nisem v tem življenju nikoli srečala. Kot na primer prijateljico Frido Kahlo. Ko so mi pri Beletrini ponudili pisanje spremne besede v biografijo in njen dnevnik, me je oblila groza. Obmolknila sem od bolečine. Nisem mogla napisati niti stavka. Potem sem šla k Fridi na obisk v Mehiko. Čander me je priganjal, od mene pa še vedno nič. Nisem zmogla. Odšla sem v samoto, v trimesečno tišino, in ko je prišla iz Beletrine že obupana prošnja, sem sedla za računalnik, zajokala in prosila Milost, naj se mi napiše. Najprej se je zapisalo posvetilo, odlomek Tournierove pesmi: » … kajti so temačne ure, / ko meso ne prenaša samote, / ne da bi tvegalo, / da umre od bolečine.« Potem sem začela pisati – po nareku – in besedilo sem zares prebrala šele v knjigi. Prej ga nisem zmogla. Samo to sem videla, da sem napisala – PISMO. Pismo Fridi Kahlo, v katerem sem ji povedala, da z njo sočustvujem, jo razumem in sestrsko ljubim. Naslov pisma: Življenje, ki je praznik, življenje, ki je smrt.

Tisti citat, ki ga hočem povedati vam, dragi Marko, je o bolezni našega časa: »Velika bolezen, ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je ‘izgubljanje duše’. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v obsedenostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnova težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo«. Navedek je iz meni ljube knjige Thomasa Moora (kakopak je avtor izjemen psihoterapevt, avtor številnih člankov o arhetipski in jungistični psihologiji, mitologiji in umetnosti. Dvanajst let je preživel kot menih katoliškega reda. Diplomiral je iz religiologije, iz teologije, iz muzikologije in iz glasbe in filozofije. Da ne boste mislili, da je to storil z levo roko na enem faksu. Vsako diplomo je pridobil na drugi univerzi, v drugi državi) s podnaslovom Vodnik v globine in svetost vsakdanjega življenja, in naslovom, značilnim za nas »brezčutne in nepismene«, kot se kažemo vam, Marko, NEGA DUŠE.

Zdaj veste, zakaj jaz toliko o duši. In kaj in koliko meni pomenijo pisma. Pa vam, Marko? Hoteli ste se dopisovati z menoj – a ne poveste, zakaj. »Vprašaj ga, ali te je povabil zato, ker je tako zadovoljen sam s sabo? Ali je ta prepiska sploh lahko kaj drugega kot dvakratna rubrika, namenjena bralstvu, da kaj zve? V bistvu dvojna psihokolumnistična rubrika? Če je proti njim, zakaj je šel v to? Saj te pozna, nisi mu neznanka, bral je tvoja prejšnja pisma (zakaj bi te sicer vabil) – torej ni mogel pričakovati, da bosta počela tisto, kar gre njemu najbolje od rok, se pravi, idiosinkratično opisovala »kar po spisku« reči, ki vama grejo na živce? Osebna – pa čeprav javna – korespondenca je nujno izmenjava psihičnih substanc. Temu se tu ni mogoče izogniti. Dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje. Crnkovič naj se vrne k svojim vpeljanim oblikam komunikacije s svetom (kolumnistu paše to, da se zdi, kot da komunicira, pa ima samo megafon, medtem ko domačega telefona ne vzdiguje)«, piše prijatelj in zdaj jaz vam, ker me zanima prav to: ZAKAJ tele epistole? Kaj osebno imate vi od njih?

Jaz zase vem. Ko ste me povabili, sem bila najprej presenečena. Potem pa me je premamila oblika, ki je – kot sem skušala pojasniti na začetku – zame nekaj intimnega, globokega, iskrenega. Saj zato sem tudi predlagala takrat na Razgledih, da bi jo uvedli! In dopisovanje z Dušanom Jovanovičem (rekli ste mi, da najine epistolarne knjige »Moški : ženska« niste prebrali: vas ni zanimala?) me je do dna pretreslo. Ker sem zvedela marsikaj novega o sebi, in ker sem prepoznavala Dušanov obraz. Obraz, ki se mi je v mladosti včasih zdel celo odvraten, je v tej korespondenci zažarel z življenjem, ki me je očaralo prav zato, ker ni bilo potencialno popolno (kot mi vi brez vsakega smisla za empatijo podtikate, da delam reklamo za tako življenje), ampak raznobarvno, od zamaknjeno temnih tonov do strasti, ki je špricala z njegovih strani. Ja, za tako življenje sem, dragi Marko. Polno. Notranje bogato. Pogumno, ker si upa zaigrati na vse tipke svojega dušnega klavirja. Ker pritisne na vsako, ne glede na to, ali je bela ali črna. To je zame produktivno življenje, ki obrodi mnogotere sadove. Ene drugim v srečo, druge drugim v nesrečo. Ampak samo vse skupaj, od pekla do neba, tvori tisto celovitost, ki mene zanima. Me gane. Ji verjamem. In se ji strastno (in patetično, mati, bi dodala Tina) predajam.

In premamila me je vaša ponudba zato, ker sem strašansko radovedna. Nikoli ne vem, kaj boste pisali vi meni in kaj vam bom od-pisala. Nimam vnaprej pripravljenih tem, o katerih bi rada govorila, na kraj pameti mi ne pade, da bi si naredila kakšen spisek in da bi »morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih«, kot si želite vi, Marko. Mene zanima pretočnost, kar naj bi teklo od enega k drugemu in nazaj. Zato sem ostala po današnjem vašem pismu brez sape in besed. Pa mi je pomagal prijatelj, ki je ubesedil mojo stisko. Ker naju je resnično prebral. In tudi slišal. Ta stranski produkt najinega dopisovanja je za mojo dušo, ki po vašem pismu občuti samotnost in nemost, dragocen dar. Hvala ti zanj, ljubi O. K.!

Pa tudi vas toplo pozdravljam, dragi Marko, saj brez vašega pisma tega daru ne bi dobila. Imejte mile, prijazne božične praznike!

Vaša Manca

Draga Manca,

kaj naj rečem? Hotel sem si dopisovati z vami in zdaj pač moram poslušati te vaše pridige. Ampak seveda boste zdaj na lastni koži skusili, kaj se to pravi meni pridigati!

Ta vaš cinizem, da je samo še Dalajlama tak srečnež kot jaz, če imam res tako “lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem”, kot pravim, dokazuje to, na kar sem že sam namignil: prepričani ste, da normalni ljudje ne obstajajo. Človek, ki trdi, da ima te zadeve urejene, slepi samega sebe in druge, da je z njim vse v redu, v resnici pa v njem brbotajo travme in frustracije.

Za vas in za vse samopsihologe, samopsihiatre, samoterapevte, Marije samopomočnice in svete samopomagalke je vsak človek Dorian Grey, ki kaže svetu svojo lepo podobo, medtem ko je njegov pravi jaz izmaličen od grehov in slepil. In potem si mi še drznete groziti, da bom zbolel! Da ne govorim o tem, da ste šli v svoji pridigarski vnemi tako daleč, da ste na slepo potegnili z osebo, ki mi je očitala, da so mi starši nekaj groznega delali v otroštvu. Ona je en Q štekala o meni, ne pa “intuitivno slutila globoke rane iz rosnih let”! Vi pa meni: Marko-Marko, nikar ne podcenjujte [ženske] intuicije. Saj je ne podcenjujem. Pa zlobe tudi ne.

Hotel sem povedati, da sem normalen, zrel, stabilen človek, pomirjen sam s sabo in v ravnotežju s soljudmi in s svetom nasploh. Seveda imam tudi jaz osebne, medčloveške, družbene, poklicne strahove in napake in probleme. Nisem rekel, da jih nimam. Rekel sem, da imam zadeve sam pri sebi urejene – kar pa pomeni, da se problemov zavedam in da jih znam reševati ali vsaj kontrolirati in usklajevati z ambicijami. Sebe in svoje življenje imam pod kontrolo – in to je vse. Ne rečem, da pod absolutno kontrolo, vendar v meri, ki mi zadošča za občutek svobode in sreče. V življenju me še ni doletelo nič strašnega, pa vendar toliko, da vem – če pogledam okrog sebe –, da bi to marsikoga prisililo k vdaji. Nisem v vsem svoboden in srečen, pa tudi nikoli popolnoma. Ampak na tem delam, kot vem in znam – in predvsem ne filozofiram.

V življenju mi gre dovolj dobro, da mi ni treba brati knjig za samopomoč ali celo ne Carla Gustava – čeprav bi njega moral, priznam, že iz gole intelektualne radovednosti. Jaz znam s svojim jazom, le da temu rečem osebnostni menedžement ali, če hočete, upravljanje s samim sabo kot s človeškim virom. Vzamem, dodam; nevtraliziram, potenciram; (se) popravim, ne reagiram; ravnam čustveno, ravnam racionalno; pomaham si s korenčkom, požugam si s palico; včasih premišljeno, včasih impulzivno; delam napake, vlečem prave poteze; si dovolim, si prepovem; sem strog, sem popustljiv; itd, itd. Eklektičnost je mati modrosti.

Globoko preziram psihoterapevtsko šaro oz. industrijo. Ne, nič nimam proti poklicnim psihoterapevtom, psihologom, psihiatrom, psihoanalitikom. Imam pa tem več proti šarlatanom, bleferjem, odrešiteljem, zdravilcem, svetovalcem, energetikom, numerologom, astrologom, psihokolumnistkam, mistikom in kiropraktikom, ki služijo denar ali ugled na račun nesrečnih ali neumnih. Nobene self-help knjige še nisem prebral in je nikoli ne bom. Naježim se, ko vidim, da modrijani v Polnočnem klubu spet nakladajo o človeški sreči in nesreči, samouresničitvi, dopuščanju, bližini, čustvih, duši. (Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!) In koliko je tega v medijih! Ljudje so obsedeni – in to ne toliko z iskanjem sreče samim, temveč s čvekom o iskanju sreče! Prava nihilistična metafizika!

Da je na svetu toliko nesrečnih in neumnih, je katastrofa. Toda prepričan sem, da bi jih bilo manj, če ne bi obstajali ljudje, ki človeštvo ljubijo tako zelo in kar počez – temu pravim grosistična karitas –, da se čutijo dolžne pomagati ljudem z lažnim občutkom pozitivne energije, samouresničitve, osebnega preporoda in kar je še takih flanc. Ne trdim, da so ti pomagalci vzrok za nesrečo in neumnost. Trdim pa, da s svojim plehkim optimizmom in teorijo vesoljne pozitivnosti oplajajo novo nesrečo in novo neumnost. Imeti rad vsakogar, biti odprt do vsakogar, ki pride mimo, je oslarija. Ljudi ne moreš imeti rad kar tako, nasplošno. Ne moreš se posvečati vsakomur, ki pride mimo, da bi v njem našel sočloveka. Skakljati po svetu in govoričiti, kako je vse super in da lahko vse dosežeš, če se le malo potrudiš, je samo narobna plat tiste negativistične zgodbe, ki je ljudi res pripehala v nesrečo in neumnost. Od tisočih boste morda rešili enega – toda sto drugih boste z ustvarjanjem psihoze sreče in modrosti pahnili v brezno nesreče in neumnosti. Vsakdo ima pravico biti srečen. Vsakdo ima pravico biti zanimiv. Vsakdo ima pravico biti moder. Vsakdo ima pravico biti sposoben. Prosim vas lepo! Vi delate reklamo za življenje, v kateri je vse potencialno popolno. Samo nekaj manjka: čustva. Mašinerija medčloveške sreče in odprtosti do soljudi, katere kolešček ste tudi vi sami, Manca, temelji na ideologiji, ki prepoveduje vsako kompleksno in kontroverzno čustvo, ki ni v funkciji optimizma, sreče in samoizpolnitve. Ta vaša sreča je španska stena, ki prikriva odsotnost pristnejših čustev, ne nujno prijaznih, a prav tako nepogrešljivih za človeško ravnotežje. Ljudje se moramo tudi kregati in sovražiti, moramo si pridigati, soliti pamet, tekmovati med sabo, se ne tolerirati kar tja v en dan, se posmehovati drug drugemu, če hočemo kaj produktivnega doseči. Po vaši teoriji je ravno ta negativizem pripeljal družbo v stanje, v kakršnem je. Morda res. Ampak prepričan sem, da bi bilo vse drugače, če bi svetu vladali ljudje, ki imajo v glavi urejene zadeve – ne pa na eni strani psihopati, ki jim ego zrase šele na funkciji, ki jo opravljajo, in na drugi hipiji, ki ljubijo vsakogar, ki pride mimo.

Manca! Težko mi je to šlo izpod tipkovnice. Najbrž sem preveč razmišljal, kako bi ja izpadel čim manj zoprn. Pa še teme so tako obsežne, da mi vedno zmanjka prostora. V bistvu spoznavam, da bi pri takem podvigu, kakršnega sva se lahkomiselno lotila, morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih, ki si jih bova do kdo ve kdaj še napisala – kar pa najbrž presega najine publicistične sposobnosti.

Vaš

Marko