Za narodov blogor

Dnevnik (Zelena pika), 16. 9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 12. 9. 2006) Dragi Boro! — Ne vem, kaj se bo zgodilo med Slovenijo in Hrvaško, ko se bodo najina pisma v Dnevnikovi Zeleni piki iztekla, ampak definitivno se bo zgodilo eno ali drugo od teh dveh možnosti: odnosi med najinima državama se bodo v trenutku čudežno izboljšali (varianta A), ali pa bo med nami izbruhnila totalna vojna (varianta B). Mogoče bo to samo medijska vojna. Mogoče bo samo Rupel oklofutal Kitarovićevo ali ona njega spraskala. Ali pa bo se bodo vsi zgledovali po nama, ki sva se v teh pismih tako dobro razumela — in neglede na moteče medklice iz okolice štekala, da nismo eni bolj pametni od drugih, ampak kvečjemu enako nori.

Dnevnik (Zelena pika), 16. 9. 2006: Dežulović piše Crnkoviču

(Split, 13. 9. 2006) Dragi Marko! — Privela se, eto, ova naša prepiska kraju, i to taman kad su stvari između naše dvije države postale zanimljive. Dok ovo pišem, šume uz obale Mure kod Hotize pune su slovenskih i hrvatskih specijalaca, i netko neupućen, da ih vidi onako strašne, u punoj borbenoj opremi, na tako pitomom mjestu kao što je međimursko-prekomurska granica, zakleo bi se da se tamo odigrava partija paintballa. Iako ne bi trebalo vrijeđati igrače paintballa, čija igra — koliko god bila smiješna — za razliku od hrvatsko-slovenskog sukoba na Muri ipak ima nekog smisla. Ovako, to izgleda kao bezvezno nabacivanje bojom: Hrvati se na sve načine upinju ocrniti Slovence, a Slovenci misle da se Hrvati zbog toga crvene.

Dnevnik (Zelena pika), 9. 9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 7. 9. 2006) Dragi Boro! — Zadnjič sem ugotovil, da je Dolenjska cesta, ki vodi proti Zagrebu in sem ti jo zadnjič omenjal, dejansko Dolenjska šele od tistega križišča, kjer se konča Karlovška! Tudi to je nekaj, ne?

Dnevnik (Zelena pika), 9. 9. 2006: Dežulović piše Crnkoviču

(Split, 6. 9. 2006) Dragi Marko! — Ne znam jeste li i vi u Sloveniji čuli za stravični napad islamskih terorista u samom srcu katoličke Hrvatske, ali osjećam potrebu da te o nezapamćenom incidentu izvijestim ne samo kao novinar, već i kao prijatelj. Moj ti je savjet da pokupiš obitelj i odvedeš je negdje na sigurno, možda u Hotizu na Muri, danas vjerojatno najsigurnije i najbolje čuvano mjesto na svijetu.

Dnevnik (Zelena pika), 2.9. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 31. 8. 2006) Dragi moj Borges Dežulović! — Vse si mi razložil, samo tega ne, da je bil Juraj Dalmatinac v bistvu Italijan po imenu Giorgio Orsini in da vse do XIX. stoletja sploh ni bil znan kot Juraj Dalmatinac. Šele med pomladjo narodov so se tvoji sonarodnjaki spomnili, da bi ga bilo lepo imeti za Hrvata.

Dnevnik (Zelena pika), 2. 9. 2006: Dežulović piše Crnkoviču

(Split, 30. 8. 2006) Dragi Marko! — Vidiš kako je Hrvatska mala, a Slovenija okrugla. Pisao sam ti o havariji trajekta Bartol Kašić, nazvanog u čast znamenitog teologa i prvog hrvatskog prevoditelja Biblije. U maloj digresiji na kraju svog odgovora ti pak otkrivaš “neku tajnu vezu”: prvi slovenski prevoditelj Svetog pisma zvao se Jurij Dalmatin. Ili, kako bismo mi u Dalmaciji to rekli, Juraj Dalmatinac.

Dnevnik (Zelena pika), 26. 8. 2006: Crnkovič piše Dežulovću

(Ljubljana, 24. 8. 2006) Dragi Boro, — tvoja zgodba o hvarski gej paradi, ki so jo skonstruirali mediji, je našla pravega naslovnika: v prejšnjem življenju sem bil namreč … — ne-ne, ne to! — … Hvarčan.

Dnevnik (Zelena pika), 26. 8. 2006: Dežulović piše Crnkoviču

(Split, 23. 8. 2006) Dragi Marko! — Vidim da je vijest o udaru trajekta Bartol Kašić u mol splitske putničke luke obišla svijet, pa tako valjda i završila u Sloveniji. Ne znam koliko je, po principu gluhih telefona, ta vijest narasla dok je došla do vas, ali ovdje kod nas, bujala je upravo zastrašujućom progresijom. Ta je potpuno bezvezna mala vijestica, naime, zgodna priča o suvremenim hrvatskim medijima.

Dnevnik (Zelena pika), 19. 8. 2006: Crnkovič piše Dežuloviću

(Ljubljana, 22. 8. 2006) Dragi Boro, — kaj je zdaj to v Splitu?! Slišim, da je Bartol Kašić ruknil v pomol, ker so mu pred pristankom crknili motorji! Šestnajst ranjenih in nobenega Slovenca med njimi? Hvala. Naš narod se vam je zahvalil z izdatnim in dramatičnim poročanjem o nesreči, tako da se bo reka turistov zdaj preusmerila tja, kjer ne rabimo trajektov.