Nikoli nisem razumel ljudi, ki cele dneve visijo na internetu, potem pa grejo na dopust in se za teden, dva, tri izklopijo in pri tem na družabnih omrežjih za nameček pred odhodom še razglašajo, kako se bodo v offline kameni dobi duhovno spočili in regenerirali za naprej. In da ne bo pomote: nimam v mislih brezveznikov, ki bi jim prijatelji na Facebooku pomenili več kot prijatelji v resničnem življenju, temveč ljudi, ki jim je internet delovno orodje in okolje!
Za primerjavo: ste že kdaj srečali človeka, ki bi doma kolikor-toliko redno bral dnevne časopise, potem pa bi se na počitnicah — seveda na Hrvaškem, kjer so slovenski časopisi izven teritorija edinole dostopni — na lepem odločil, da jih ne bo bral? In to samo zato, da bi se malo spočil?
Biti offline na Hrvaškem ni stvar principielne odločitve, temveč komoditete in varčnosti. Branje slovenskih časopisov pa je nasploh skregano z zdravo pametjo.
Razen v Istri, Kvarnerskem zalivu in Severni Dalmaciji na hrvaškem morju ni bilo nikoli mogoče kupiti slovenskih dnevnih časopisov še isti dan. Južna datumska meja je v tem smislu Zadar. Oziroma je vsaj bila — od letos pa ni več.
Časopisom ne gre več tako dobro, da bi razvajali bralce, in ker so jih nehali razvajati, jim seveda gre še slabše. Toda bodite pozorni na ekonomiko tega nazadovanja. Dolga leta so slovenski časopisi na Hrvaškem stali 9 kun. (Še več: vsa ta leta je bila cena v kunah navedena v glavi časopisa, na istem mestu kot cena v tolarjih ali evrih, natisnjena z enako velikimi črkami — kar je svetovni unikum, kot da so kune rezervna valuta za overseas distribucijo.) No, letos so jih podražili na 10 HRK. Dejstvo je, da nam evidentno slabši produkt — kar pozneje, da ne rečem nepravočasno dostavljen produkt, postan produkt, nedvomno je — poskušajo prodati po višji ceni kot prej.
Še hujša neumnost kot kupovati drage in postane informativne vsebine na papirju pa je v tujini — in še posebej na Hrvaškem — uporabljati internet. Odveč je poudarjati, da nisem eden izmed tistih, ki bi si radi na dopustu odpočili od interneta. Daleč od tega, da bi bil z njim zasvojen: internet sem samo smiselno in racionalno inkorporiral v svoj življenjski stil, zato ga nikoli ne občutim kot breme, ki bi ga moral za boljše počutje kdaj pa kdaj odložiti.
Res pa je, da mi ga na Hrvaškem še nikoli ni upelo inkorporirati v počitniški budžet. Zgodilo se mi je že, da sem za prenesene podatke plačal več, kot me je v istem času stala sama nastanitev. Poskusil sem že tudi s hrvaškim pledplačniškim sistemom, ki pa je tudi bil čisti rop in še tehnično pod kritiko. Moj rekordni mesečni račun za mobitel je znašal skoraj 600 evrov, pri čemer jih je najmanj 500 odpadlo na podatke — in pri tem je treba vedeti, prvič, da seveda nisem bil priklopljen cele dneve, niti ure in ure, in drugič, da je bil ta končni znesek že znižan za 60 odstotkov po zaslugi nekakšnega ugodnostnega deala med slovenskim in hrvaškim operaterjem! Si predstavljate? Zaračunali bi nam 1250 evrov po redni tarifi za normalno, racionalno, dvo- do tritedensko uporabo interneta, potem pa se nas usmilijo in nam zaračunajo samo 500?
Limitiranje tarif za klice in sporočila znotraj EU — in od 1. julija letos tudi tarif za prenos podatkov, čeprav le pri grosističnih zakupih med operaterji, kjer bomo uporabniki le komaj kaj profitirali — je popoln blažev žegen in odvračanje pozornosti od absurda, da morajo tujci v neki državi oziroma gostje v mobilnem omrežju plačati za katerokoli mobilno storitev precej več, kot jo plačujejo domačini. Po skoraj dveh desetletjih mobilne telefonije nas je že zdavnaj minila fascinacija, da lahko telefoniramo od koderkoli. Kljub temu pa še vedno sprejemamo kot nekaj normalnega, da moramo plačati več, če telefoniramo z Eiffelovega stolpa kot Slovenec ali Turek, kot pa nekdo, ki stanuje v XVI. pariškem okrožju. Če se komu to ne zdi čudno, naj pomisli, ali bi bil kot tuji turist pripravljen plačati vstopnico za taisti Eiffelov stolp po višji ceni kot Francoz.
Ubikvitetnost telefoniranja in sploh mobilnega sporočanja je že zdavnaj postala samoumevna, prav tako pa tudi internet — vključno z mobilnim. Res je sicer, da je tudi brezplačnih brezžičnih omrežij vedno več, vendar jih nikoli ne bo toliko, da nam iskanje hotspot lokacij ne bi predstavljalo določenega bremena v našem urniku. Sploh pa do nadaljnega ne moremo pričakovati, da bo zastonj internet v turističnih destinacijah dobrina v izobilju, ne da bi ga navzkrižno subvencionirali z drugimi drago plačljivimi storitvami — še posebej ne na Hrvaškem.
Ali me domači operater kot uporabnika mobilnega interneta v sosednji državi ne more zaščititi? Če velja v tujini recimo zdravstveno zavarovanje, če me lahko za skromno doplačilo pride šlepat AMZS, zakaj potem ne velja tudi internetna tarifa, ki se v domačem omrežju približuje ničli? Je to stvar političnih ali ekonomskih dogovorov? Sam vem le to, da bi s Hrvati takoj zamenjal Jorasa z njegovo bajto vred in še fliko zemlje pri Hotizi v zameno za tako rekoč zastonj internet.
Dnevnikov Objektiv, 25. 7. 2009