Arhiv za kategorijo 'Konzumer Blog'

Drezina

Sreda, 6. avgust 2008

Če me nekaj zanima, razumem tudi nemško. Naprimer tole: “Es baut eine Brücke zwischen zweibeiniger und zweirädriger Fortbewegung und schult dadurch Gleichgewichtssinn, Koordinationsfähigkeit und Reaktionsvermögen.” Gre za tole, prišlo pa je po pošti v ponedeljek zjutraj:

Bike-1

Doslej sem mislil, da je drezina tisto smešno železniško-železničarsko vozilo, ki so ga — vsaj nekoč — ročno poganjali tako, kot da bi črpali vodo iz vodnjaka. Pa ni samo to. Drezina je v bistvu prvo dvokolo, izumljeno leta 1817.

Novokomponirana slovenska beseda za to reč je poganjavček. To mi zveni tako, kot da si jo je izmislila kakšna poslovodkinja v Baby Centru v BTC-ju. Plastična roba, plastična beseda.

Dotični model drezine — ki sem ga spet staknil kje drugje kot na Manufactumu (tokrat na nemškem, kjer je ponudba precej drugačna od tiste na .com) — je namenjen otrokom od drugega do šestega leta starosti.

Tako imenovani First Bike Laufrad sem kupil malo prezgodaj, saj Oskar niti pri najnižjem položaju sedla z nogami ne doseže tal do te mere, da bi se lahko poganjal. Nekaj mesecev bo še trajalo — do takrat pa si bom lomil hrbet s porivanjem. Hitreje ko ga porivam, bolj se mu seveda zdi zabavno.

Kolesa so dvanajstinpolcolska, okvir pa je iz litega aluminija.

V Bušiju prodajajo podobne drezince, le da so lesene. Če se prav spomnim, jih imajo v dveh velikostih. Prednost Oskarjevega modela pa je po mojem v tem, da ima prave pnevmatike, ne polno gumo.

Vožnja se potem konča približno takole:

Bike-3

  • Share/Bookmark

Totalno zmešan mlek

Petek, 6. junij 2008

Včeraj zjutraj sem šel v trgovino po mleko. V kotu hladilnika s tetrapaki je bilo že na prvi pogled nekaj narobe. Bil sem še malo v komi, ampak sem napel oči in na embalaži, ki je prej še nisem videl, prebral naslednje: “mu”. Ker sem ozaveščen potrošnik, ki celo v štacunah (in v komi) gleda okrog sebe, se mi je takoj posvetilo, za kaj gre: to je zdaj to, kar so Ljubljanske mlekarne napovedovale na nalepkah na starih tetrapakih že nekaj časa, češ, za vas pripravljamo novo embalažo. Ali nekaj takega.

Mu-1

Kako lahko nekomu pride na misel, da mleku da ime? Ah, v marketingu je vendar vse možno. Toda pozor! Ali ni blagovna znamka “mu” — za mleko, če že ne za kaj drugega — veliko boljša kot recimo “excelsior” ali “phantom” ali “iz našega hleva”? Seveda je. Toda to je obenem edini argument za to, da so mleko poimenovali “mu”.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Singe en arlequin

Nedelja, 4. maj 2008

Trgovina v eni od ozkih uličic Saint Rémyja me je pritegnila že z imenom: Des journées entières dans les arbres (Cele dneve na drevesih) — kar je naslov drame Marguerite Yourcenar in pozneje tudi filma, ki ga je sama režirala. Vstopil sem iz gole radovednosti, saj me ni prav nič mikalo, da bi kupoval nakit, umetniške predmete, slike in podobne memorabilije, ki so delovale deloma new age, deloma pa psevdoprovansalske. Toda potem sem zagledal ta kipec!

Harlekin

Kaj naj bi to bitje predstavljalo, ne vem. Spominja me na harlekina s planeta opic. Nisem ljubitelj okrasnih predmetov in še manj kolekcionar, a kakor hitro sem zagledal ta porcelanasti kipec, sem ga hotel imeti. Hvala bogu, da je stal samo 36 evrov. Zdaj krasi mojo pisalno mizo.

  • Share/Bookmark

Svetovni vžigalnik

Sobota, 12. april 2008

Kupil sem si fancy retro vžigalnik. Bencinarja. IMCO Triplex.

Imco

IMCO je avstrijska (dunajska) firma, ustanovljena leta 1918, kratica pa pomeni Julius Meister & Co.

Ko sem na nemškem Manufactumu zagledal ta vžigalnik, nisem mogel verjeti, da je o tako majhni stvari mogoče napisati toliko teksta. (Ne vem zakaj ga prodajajo samo na .de, ne pa tudi na .com.) No, zadeva ima vsekakor zgodovino.

Mogoče je pa kriva moja polomljena nemščina. Začel sem se jo učiti že približno štirikrat, pa še zdaj ne znam. No, ne da ne bi nič razumel in da bi bil čisto brez posluha. Spomnim se stavka iz lekcije: “Unsere Putzfrau hat gemeldet daß sie krank geworden ist.” — in ga tudi povedati v hochdeutsch izgovorjavi. Čudno, ampak kot Štajerc ne zadenem avstrijske melodije.

A naj se vrnem k fajercajgu: pravzaprav sem si jih kupil ducat. En vžigalnik stane tri evre in pol, v paketu dvanajstih pa samo tri. Imel jih bom za rezervo in za darila.

V življenju sem imel tri ronsone (plus mačka po imenu Ronson Wiesengrund Murrovič) in dvakrat, trikrat toliko zippotov vseh barv in velikosti, v glavnem pa sem uporabljal plastične BiC vžigalnike. Ampak odkar je EU izdala direktivo o varnostnih vžigalnikih, so me minili.

12042008237

12042008236

Vžigalnik kar v redu gori tudi na vetru in je v žepu prijeten na otip. In ja, resnici na ljubo: napolnil sem ga z Zippovim bencinom.

Sicer pa ne verjamem, da bom imcote kaj manj izgubljal kot katerekoli druge.

  • Share/Bookmark

Martinovo v Skaručni

Nedelja, 11. november 2007

Kdo ve, kako dolgo bi še trajalo, preden bi se spomnil na Tangerine Dream, če ne bi šli včeraj na martinovo kosilo v Skaručno. Ob peči, kjer sem sedel, je bila namreč skladovnica elpijev, v kateri je bila prva plata ravno Ricochet, kot da mi jo je nekdo dobesedno nastavil. Konec 70. sem nemški trio Baumann-Franke-Froese, pionirje elektronike, ogromno preposlušal. Tako sem danes — takoj, ko se mi je maček polegel — naročil tri njihove najboljše cedeje: poleg Ricocheta še Stratosfear in Rubycon.

Skaručna — v bistvu Žagar na Skaručni (hvala za popravek, lagrangeya) — je moja najljubša gostilna. To seveda ni gostilna za vsak dan, no, za vsak vikend, ker ni tega časa in denarja, da bi si jo človek prepogosto privoščil. Čeprav v Skaručni še nihče ni omenil besede slow food, si je namreč za kosilo treba vzeti pet ali šest ur in po novem blizu 100 evrov na osebo.

merjasec.jpg

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nosilec za E90

Ponedeljek, 15. oktober 2007

Pravkar prispelo: avtoinstalacija za Nokio E90 Communicator. Pa ne, da bi se šel kaj z elektriko in akustiko, ne — to mi ne pride na misel. Toliko, da ga trdno drži in da lepo vidim na ekran (ne da bi mi zakrivalo kaj drugega).

l1010351.jpg

Neverjetno, kako natančni so Američani v svoji pragmatičnosti. Tisto, kar drži telefon, je držalo (holder), tisto, kar ga drži na armaturi, pa nosilec (mounter). Tako sem moral pri ProClipu naročiti dva dela: drop-down meni za znamko telefona in potem še za model, nakar še enkrat oboje za znamko avta in model. Nisem mogel verjeti, da imajo moj avto v bazi, očitno so zelo evropsko usmerjeni. Pa da se sploh kdo spomni narediti custom made držalo za tako asimetrično armaturo, kot je Vel Satisova!

Montaža je otročje lahka. Z zatičem razširiš špranjo med pokrovom armature in okvirjem ventilatorja in vstaviš nosilec, na katerega si že privil pivotno ploščico držala; nakar na ploščico priviješ še središčni gumb držala in zategneš po želji — kolikor pač hočeš spreminjati naklon telefona.

15102007322.jpg

Zdaj tudi odpadejo slušalke. Pogovarjal se bom kar po speakerphonu.

Proizvajalec je bil dovolj pameten, da je levo spodaj naredil izrez za vtičnico polnilca in za jack od slušalk.

Čemu služi tisti kaveljček na desni, pa še nisem ugotovil. Mogoče za dišečo smrečico?

  • Share/Bookmark

Pitralon

Torek, 25. september 2007

Dvomim, da dandanes še kdo ve, kaj je to pitralon — razen seveda moških od štirideset let navzgor. Ja: to je to, s čimer smo si nekoč davno, ko so nam obrazne dlake šele poganjale in ko še ni bilo plastičnih britvičnih nastavkov z vsako leto več rezili, natirali lica.

Še več: beseda pitralon je kot blagovna znamka celo prešla v splošno jezikovno rabo kot sopomenka za losjon po britju!

picture-1.png

Pojma nisem imel, da to še izdelujejo in da je to v resnici švicarska zadeva. (V starih časih jo je po licenci morala izdelovati kakšna Saponia Osijek. Ali morda Zlatorog Maribor. Ne najdem.) Kakorkoli, med rednim bravzanjem po Manufactumu — kjer sem pred časom naročil tisto uro in termometer —, sem naletel na tole.

Zelo poučno geslo o pitralonu je na nemški Wikipediji.

Ali bom pitralon naročil, bom pa še razmislil. Kaj ni malo bedasto naročati vodico za po britju po internetu? To bi pa bil res ultimativni snobizem! Seveda bi vsak brandiran dizajnerski nateg od after-šejva stal precej več od 11 evrov, ampak to v bistvu nič ne spremeni.

  • Share/Bookmark

Ko bom prišel na Bled

Nedelja, 16. september 2007

Na Bledu vedno pijem kavo v Grand hotelu Toplicah. Tam vsaj vem, zakaj je draga. Predvsem je zelo dobra, zraven pa je še dostojno postrežna. Imajo lep kavni servis in srebrne žlice. Ni treba posebej zahtevati vode. Natakarji so ustrežljivi, niso smrkavci in jih — po livrejah — že na prvi pogled prepoznaš kot natakarje, ne da bi jih zamenjal z gosti. Polkrožni salon s pogledom na jezero in grad je enak, odkar pomnim, ampak očitno redno vzdrževan v doslednem retro stilu socialistične noblese petdesetih let. Zato me nikoli ni motilo, da je kava dražja od kremne rezine.

V starih časih, ko je kava v Ljubljani stala 150 ali 200 SIT, je v Toplicah stala 300 ali 350. Dandanes se je ta razlika zmanjšala ali izničila. Prav danes sem bil tam: makjato je stal 1,90 EUR, kapučino pa 2,10. Toliko bi za kavo danes zlahka plačal marsikje v Ljubljani, vendar z bistveno razliko: spil bi jo v pajzlu; postregla bi mi prek študenta najeta delovna sila, ki bi pristopila k mizi z besedami: kaj boš; obstaja pa tudi resna možnost, da bi bila kava kiselkasta.

Kdo je že zadnjič nekaj komentiral, da sem snob? In da sesuvam pajzle?

Tri kremšnite za s sabo v slaščičarni Hotela Park — ki jih strežejo tudi v Toplicah — pa so stale 6,60 EUR. Toliko o podražitvah. V Ljubljani.

Ni čudno, da so jih že toliko prodali.

kremsnita.jpg

  • Share/Bookmark

Telefon na K

Torek, 21. avgust 2007

Pri vsem skupaj je na Komunikatorju morda najbolj zabavno to, ga lahko uporabljamo kot tranzistor. Ja, v mislih imam tisto majhno škatlico na baterije in z izvlečno antenico, ki smo jih nekoč davno nosili s sabo, kadar smo hoteli poslušati radio. Na E90 gre to takole: priklopiš žične slušalke — brez katerih program Radio ne deluje, ker uporablja žico kot anteno —, vklopiš zvočnik in glej:

YouTube slika preogleda

Se opravičujem, video sem posnel s svojo staro Nokio 6680. V ozadju se oglaša Oskar.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

MC Communicator

Petek, 10. avgust 2007

Tako je ime mojemu novemu telefonu. Ja, odkar obstaja bluetooth, dajemo telefonom imena. Še dobro, da tudi avti nimajo bluetootha. A kakorkoli: gre za Nokio E90 Communicator.

ne-prazen_inf.jpg

Tema Inferno: Prilega se tako widescreenu kot ta malemu. Aktivno pripravljenost sem skenslal, ker imeti kar osem ikon aplikacij na notranjem ekranu pri vseh teh dedicated gumbih pod njim nima smisla. Na zunanjem pa sem si naštimal bližnjice s petsmernim gumbom.

Na mojo nesrečo je model prišel na slovenski trg sredi mojega dopusta. Na še večjo nesrečo me je zadnji teden v ledja zopet zarezala lumbalgia acuta. Jaz pa v Zadru: daleč od maserja Li Furuja, daleč od elektrošokerja Frančiška Oberstarja v Murglah — in še dlje od E90. Imelo me je, da bi šli nazaj že v sredo ali petek, kot je bilo prvotno in drugotno mišljeno, ne šele v ponedeljek, ker je bil na Pelješcu ugoden veter za srfanje in sta Jure pa Sandra podaljšala in nista prišla v Nin. S takim hrbtom bi tako ali tako težko vse spakiral in znosil v prtljažnik in potem še vozil do doma. Res nisva vedela, kaj naj. (Hvala bogu me je potem hitro minilo.) No, vmes pa sem nepremišljeno zinil, da me na Mobitelu čaka nov telefon in da bi mogoče … — in me je Nina vprašala, ali sem normalen. Ja, hani, seveda sem normalen, sem zavzdihnil. In tako smo ostali do nedelje.

Res pa je, da bi v tem primeru iz bojlerja izteklo manj vode.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

PS 2: LJ–KR z GPS-om

Ponedeljek, 4. junij 2007

Imeti GPS napravo na mobitelu je nekaj najbolj zabavnega, kar je zadnje čase prišlo na trg gadgetov. Seveda je to samo igračka, saj človek nima s tem kaj resnega početi, zato najbrž ne bo ravno killer aplikacija. Ampak vseeno. Tole še opišem, potem pa dovolj tehnicističnega omedlevanja o N95!

Sedli smo v avto, prižgal sem motor, vklopil Položaj GPS in Zemljevide, zagnal Izračun poti in odpeljal: Zrinjskega, Poljanska, Ambrožev trg, Rozmanova, Ilirska, Komenskega, Tavčarjeva, Gosposvetska, Celovška — in tako naprej na avtocesto proti Kranju. Medtem pa je modri križec lepo sledil naši poti. Pravzaprav je bil vedno v središču ekrana, premikal pa se je v bistvu načrt Ljubljane oz. avtokarta. Križec je kdaj za trenutek zaostal, včasih malo prehitel, v glavnem pa se niti približno ni izgubil. Res pa je, da je na avtocesti izgledalo, kot da vozimo po levi.

Izračun poti je na cilju pokazal naslednji rezultat:

screenshot0025.jpg

Premaknili pa smo se tja in za toliko:

screenshot0027.jpg

All About Symbian je te dni objavil testno merjenje prevožene poti z letalom! Tole si le oglejte!

Sicer pa smo v Kranju nabrali nekaj češenj in jih nemalo tudi pozobali.

03062007147.jpg

  • Share/Bookmark

PS: GPS

Nedelja, 3. junij 2007

Ne bi razlagal, zakaj mi ni prej uspelo določiti zemljepisne dolžine in širine s pomočjo GPS sprejemnika, vgrajenega v “mojo” novo Nokio N95. Nihče mi ne bi verjel, da so navodila napisana dvoumno oz. pomanjkljivo.

Kakorkoli, zdaj vse dela — in to dobro in dokaj natančno. Na spodnjem skrinšotu vidite geografske koordinate mojega vogalnega okna, skozi katerega z iztegnjenima rokama molím telefon, da bi GPS antena ja zaznala satelite, ki krožijo visoko nad nami:

screenshot0018.jpg

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nokia N95

Petek, 1. junij 2007

Nekako mi je uspelo, da sem si za tri tedne prilastil novo Nokio N95 — in to napol iregularno, ker je po tem telefonu baje velikansko povpraševanje, prišlo pa jih je v Slovenijo zaenkrat še bolj malo.

Seveda sem vesel, da lahko vsaj malo uporabljam trenutno najbolj hud mobitel na tržišču.

Ko sem N95 vzel iz škatle in jo prvič prijel, potežkal in pogledal, se mi je zazdelo, da jo kar razganja. Seveda sem že prej preštudiral mere in primerjal z drugimi telefoni, ki jih poznam, vendar nisem pričakoval tako velikega komada. Ker sem navajen na N80, sem bil kar malo šokiran. Zlasti ekran deluje ogromno. Tistih nekaj milimetrov izgleda precej več, kot govorijo številke.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Potrpežljivi vrtnar

Ponedeljek, 30. april 2007

V Arboretumu Volčji potok sem bil enkrat pred petnajstimi leti na bežnem nedeljskem izletu. Spomnim se samo tega, da je bilo dolgočasno in da se temu primerno nisem čudil, da skorajda ni bilo obiskovalcev.

V petek pa je bilo tam na tisoče ljudi. Nisem mogel verjeti. Okoliški travniki so preurejeni v parkirišča. Tako imenovani Vrtni center je pravcati megamarket — na prostem, v steklenjaku in drugih poslopjih — z nepregledno ponudbo dreves, cvetja in vrtnarskih parafernalij. Takoj za vhodom se bohotita gostinska in sejemska ponudba, vključno s roštiljem. Manjka samo še kakšen lunapark.

27042007494.jpg

Šele danes pa sem izvedel, da je bila ravno v petek otvoritev nekakšne spomladanske razstave cvetja.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Vampi

Torek, 10. april 2007

Nisem si mislil, da bo od vsega v moji zadnji kolumni oz. v prejšnjem zapisu ljudem skoraj najbolj potegnili vampi. V bistvu me čudi, da so se ljudje tako kot trenirkarje čutili dolžne zagovarjati vampe!

Da ne bo pomote: vampe jem in jih imam tako rekoč rad. Tako rekoč zato, ker te svinjarije ne bi nikoli kuhal sam — tudi če bi znal —, jih pa z veseljem kdaj naročim. Redko, ampak vseeno. Še največ sem jih pojedel pri Kratochwillu v BTC, kjer sem pred leti večkrat obedoval, ko sem imel v Schollmayerjevem BeBeju zraven Big Banga improvizirano pisarno. Bili so standardno dobri.

Nič slabega proti vampom, skratka. Poudarjam pa, da je to jed smiselno naročati v za to specializiranih gostilnah z domačo hrano, ne pa kuhati doma. Čeprav je res, da sem v sili poskusil že tudi “pogrej in pojej” vampe — čeprav instantnim jedem (vseh blagovnih znamk) pravim “pogrej in zadeni”.

vampi.jpg

Pa dober tek.

Aja, PS: malo prej me je klicala Jana Kobal s Pop TV in me prosila za izjavo za Preverjeno naslednji torek v zvezi s hipermarketi. Pravi, da je o točno teh zadevah hotela narediti prispevek — in ga tudi bo. Snemamo jutri v Mercatorju v Šiški. Če se bo dalo, bom posnel.

  • Share/Bookmark

Termometer in ura

Sreda, 14. marec 2007

Danes dopoldan je pozvonil poštar. Prinesel je termometer in stensko uro, ki sem ju naročil po internetu iz Manufactuma.

Termometer je vrtni ali kako se temu reče in sem ga takoj obesil na balkon. Centriral sem ga v vertikalno os stenske lučke. Za lažjo predstavo: visok je 85 cm.

14032007422.jpg

Višino termometra navajam zato, da ne bo pomote: ker prav do pomote glede realne velikosti je prišlo pri naročilu stenske ure.

Mislil sem, da sem naročil uro, ki je v premeru velika kakšnih 20 do 30 cm. Nekaj takega sem si želel, seveda z nihalom. Ker kaj pa človek ve o velikosti na internetu? No, seveda je pisalo, da je premer ure 10 cm, ampak ob naročilu sem to gladko prezrl.

Pa ne, da bi mi bilo žal: nedvomno imam eno najbolj prismojenih stenskih ur, kar se jih je dalo pomotoma dobiti — pa čeprav (ali ravno zato, ker) gre za nekakšno alt-dojč klasiko! Ne, resno: ura je super. Pa še stala ni več kot en swatch!

14032007424.jpg

Pa saj več očitno tudi ni vredna. Kakor hitro sem jo obesil, je že nehala delat. Ne vem, kaj je narobe — navita je do konca —, ampak po nekaj minutah se nihalce ustavi. Schluss. Očitno jo bom moral zapakirat in poslat nazaj v Schwarzwald!

Sicer pa sem jo obesil na steno zraven slike moje none. Ta stena se mi namreč zdi nekako temporalna. Čeprav bi jo lahko obesil tudi na drugo stran oboka, kjer simetrično visi še nonotova slika. (In hmmm, če smo že pri urah: nono je bil nadzornik proge.)

14032007425.jpg

  • Share/Bookmark

Novi komunikator

Torek, 13. februar 2007

Ne vem, kaj sem počel na Technoratijih, ampak od tam sem zašel na Endgadget — in zagledal Nokio E90 Communicator! Endgadet se je že v petek dokopal do zamegljenih, piratskih fotografij novega Komunikatorja, včeraj pa je že objavil uradne press fotke.

02_e90.jpg
Kot star ljubitelj starih Komunikatorjev sem navdušen. Tako 9500 kot 9300 sta mi bila preslaba, premalo zmogljiva, s slabo kamero ali celo brez, s počasnim GPRS. Niti si nisem mislil, da bo Nokia še kdaj naredila kak komunikator. Ne da sem obupal, sploh nisem več razmišljal o tem!

In kar je najbolje, E90 bi naj po pisanju Endgadgeta delovala na 3,5G frekvenci HSDPA, pa tudi WiFi in GPS z zemljevidi naj bi imela in 800 x 352 pikslov velik notranji ekran!

05_e90.jpg

To je telefon zame! Po toliko letih spet ta famozna opeka, ampak tokrat res up-to-date, poln vsega, kar mora danes telefon imeti. Razen kamere, ki bo premogla “samo” 3,2 M pikslov, je to telefon z enako funkcionalnostjo kot N95 (ki bo imela že 5 M), le da mi je po obliki bistveno privlačnejši.

Na Nokiinih straneh telefona še ne boste našli. Baje ga bodo predstavili te dni v Barceloni na 3GSM kongresu, ki se je pravkar začel.

  • Share/Bookmark

Vozički in vrečke

Sobota, 3. februar 2007

Prvi popravni izpit, na katerem trgovci padejo ali … — no, padejo —, so vozički.

Nikoli mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da nas imajo trgovci za take barabe — in denarno disleksične idiote obenem —, da nam pripisujejo, da bi cel nakupovalni voziček naložili v prtljažnik in se za vedno odpeljali, če ne bi od nas izpulili kavcije v zanemarljivem in neekvivalentnem znesku 5 ali 10 tolarjev, ki smo ga v obliki kovanca najprej morali vtakniti v režo.

Res! Komu bi bilo žal enega SIT kovanca, če bi mislil spizditi voziček?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (3.)

Torek, 23. januar 2007

Medtem ko nisem pisal tretjega nadaljevanje sage o iPhonu, sem naštudiral Apple TV. Zadeva se mi je nenadoma zazdela dokaj revolucionarna.

By the way: namesto Apple TV sem hotel napisati “jabolko” (alt+shift+K na Macovi tipkovnici) tv, vendar v tem Wordpressovem okencu (v Firefoxu) pride ven kot kvadratek (ali pravzaprav pravokotniček). Škoda.

Saj res: poskusimo v Ectu! In glej, zadeva že dela.

 tv je imel to smolo, da ga je Steve Jobs predstavil istočasno kot iPhone in da ga je ta zasenčil. Multimedijski disk v primerjavi z Applovim mobitelom navidez res ni tako epohalen, pa vendar …

Videa ne snemam, filmov ne downloadam, slike sicer shranjujem, gre mi predvsem za predvajanje glasbe iz računalnika (iTunes) po domačem ozvočenju. Nerodno je iskati cedeje in posamezne komade — ali celo playliste, ki jih ne maram preveč in jih tudi skoraj nimam — v računalniku, ker vsa ta masa muzke v iTunesih ni najbolj pregledna, še posebej pa ne od daleč. Moj laptop mora biti v ta namen blizu ojačevalca, na katerega je priklopljen in ki se skupaj z DVD playerjem nahaja na polički TV omarice. Kot opcijo sem si kupil petmetrski kabel, ki pa ga še nisem niti vzel iz škatle. Rad bi komandiral glasbo z daljincem, pa imam predlanskega Maca, ki še nima Front Rowa. Pa tudi če bi ga imel, bi še vedno moral biti blizu ojačevalca. Ali pa bi vsaj ojačevalec moral biti blizu AirPorta, da bi si vrtel glasbo brezžično, vendar je ta spet drugje (zraven printerja oz. je ta zraven AirPorta). Malo sem odvisen od štekerjev (za tok, RTV, ADSL), malo pa tudi od razporeditve pohištva. Razmišljal sem že, da bi si kupil dok za iPod, ki ima daljinca, ampak kaj mi to pomaga, ko pa s kavča ne vidim dovolj dobro na iPodov ekranček?!

Kakorkoli: fonoteko iz iTunesov so bom sinhroniziral z  tv, povezal škatlico s televizorjem in skrolal z daljincem po zbirki, lepo vidni na televizorju. Idealno!

Škoda le, da  tv ne premore več kot 40 GB prostora. Po proizvajalčevi deklaraciji bi naj to zadoščalo za 9000 skladb. To bo hitro polno. S fotkami vred takoj. Očitno je tudi Apple pogruntal to, kar proizvajalci mobitelov delajo že dolga leta: medtem ko bi spominske kapacitete mobitelov lahko bile tako rekoč neomejene, jih namerno omejujejo, pri tem vsako povečanje predstavljajo kot neverjeten breakthrough in ga temu primerno tudi zaračunajo kot plačljivo opcijo.

Sago o iPhonu s tem intermezzom podaljšujem in četrti del — tokrat res zadnji in res o iPhonu — napovedujem v prihodnjih dneh.

Se nadaljuje.

PS: Škoda, jabček ne prime! Sorry.

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (2.)

Sreda, 17. januar 2007

Če skratka pustimo ob strani internet, prenašam podatke — fakse, maile — vsaj prek laptopa, povezanega z mobitelom, če ne po mobitelu samem, že od leta 1996/97, ko se Američanom še ni sanjalo o ničemer.

Saj nič ne rečem, po svoje so bili pametnejši od nas Evropejcev. Leta 1998, ko sem bil že precej mobiteliziran, sem bil nekaj dni v New Yorku — delal sem intervju s fotografinjo Annie Leibovitz, s seboj pa sem imel testno Sonyjevo Mavico180px-sony_mavica_fd5_cleaned.jpg, ki je shranjevala zapacane, 640 x 480 pikslov velike fotke na navadno disketo! — in sem si že na letališču najel mobitel. (Takrat še niso bili multifrekvenčni. Annie Leibovitz pa je mojo Mavico gledala kot deveto čudo, nazadnje je z njo naredila tudi en posnetek. Vse to danes ni ohranjeno. Prekleto menjavanje računalnikov. Zato bi recimo moral plačati Delu, če bi hotel prebrati lasten članek o čemerkoli.) S telefonom sem malo klicaril, pa ne preveč, bolj za foro. Za mano je prišel račun za 350 dolarjev. Je pa res, da sem precej prišparal s tem, da sem kupoval telefonske kartice, ki so bile smešno poceni, govorilnice na Manhattnu pa dejansko tako na gosto razpostavljene, da razen Evropejcu še na misel ni prišlo, da bi rabil nekaj tako bizarnega kot ubikvitetni prenosni telefon za večje udobje.

picture-1.jpgPrvega walkmana sem si omislil med vojsko. To je bila klasična Sonyjeva Dvojka (Walkman II) iz leta 1981, v črni barvi. Bratranec mi je snemal kasete, walkman pa mi je pomagal preživeti sredi tistega ovčjega jodlanja — beri: srbski proto-turbo narodnjaki à la Šaban Šaulić. Toda kmalu so mi ga ukradli. Dobil sem novega, ki mi ga niso ukradli. Preživel sem vojsko. Potem sem imel v študentskih letih še enega, takrat že DD-2 iz leta 1984. Potem sem za skoraj dvajset let nehal poslušat glasbo med hojo ali na kolesu, dokler nisem (šele) lani nabavil 60 GB iPoda.

iPod ni bil moj najbolj rentabilen nakup. iPod me je zmedel. Zjebal mi je fizični občutek za glasbo. Digitaliziral sem velik del svoje fonoteke — trenutno imam v iPodu 5283 komadov, presnetih na 192 kb/s —, vendar od vsega tega ni druge koristi, kot da lahko poslušam skoraj karkoli, kar se mi zahoče, čeprav imam fizično zbirko cedejev dislocirano v mamini kleti v Mariboru. Očitno sem tak fetišist stare šole, ki je zrasel na glomazni feršterkeriji, podkrepljeni s podatki o WOW & flutterju, ohmih, wattih in antiskatingu. In čeprav sem presedlal z vinila na cedeje že leta 1987, mi glasba res nekaj predstavlja šele takrat, ko držim v roki nosilec zvoka, sicer vzorno razvrščen na polico med ostale po žanrih in znotraj tega po abecednem redu.

dsc00819.jpgV tem letu z iPodom sem z njim poskušal marsikaj. Za v avto sem si kupil Griffinov RoadTrip, a ga nerad poslušam, ker je signal slab in prasketajoč, neprimerljiv s predvajanjem cedeja samega, saj niti v Sloveniji skorajda ni kotička, kjer adapterjeve frekvence ne bi motila frekvenca obstoječe radijske postaje — kaj šele v tujini, recimo v Italiji. Kupil sem si tudi trak z etuijem za na roko, pa doslej nisem še niti enkrat joggal. Fantaziral sem tudi, da bi si kupil iPod Hi-Fi, pa sem se zadržal. Zdaj si priklapljam laptop s skoraj vso muzko — in nekaj priročnih cedejev, ki jih vrtim v starem DVD playerju — na poceni Sonyjev ojačevalec in odlične Bose zvočnike.

Hoditi po cesti ali peljati se s kolesom z glasbo na ušesih ni slabo. Človek doživlja svet čisto drugače, če ne sliši realnih zvokov okrog sebe. To je bilo v vojski bistveno, v civilnem življenju pa malo manj. Včasih me glasba dekoncentrira, ker moram kar naprej nekaj misliti, nenazadnje pa se tudi križa z mobitelom. Malo sem tudi eksperimentiral s pošlušanjem glasbe na mobitelu, vendar mi 256 MB kartica ni zadoščala za konkretnejši izbor glasbe, poleg tega pa imajo Nokie tudi pretih predvajalnik. Da bi nosil istočasno v enem žepu iPod s slušalkami, v drugem pa mobitel, pa mi seveda ni prišlo na misel.

Prva velika pridobitev iPhona je skratka združitev iPoda in telefona. Sicer nisem probaval Sony Ericssonovih Walkman modelov — naprimer tega —, vendar nikoli ne bi imel mobitela, ki bi bil bolj walkman kot telefon. iPhone je videti zasnovan tako, da nobena funkcija ne dominira, dokler je ne naredi za dominantno uporabnik. Kar je seveda edino pametno.

apple_mac_classic.jpgKot Mac user (z nekaj PC intermezzi) od leta 1993 — Macintosh Classic II (desno), PowerBook 5600, PowerMac G3, iBook, PowerBook G4 — sem ne le vajen preprostih aplikacij, počiščenih desktopov, čednih ikonc, logičnih bližnjic in vrhunskega industrijskega dizajna, temveč mi vse to pomeni tudi pomemben argument, da napravo sploh uporabljam. Če ne bi bil Mac user, morda nikoli ne bi uporabljal Nokij — kar je glede na njihovo polkompatibilnost z Maci sicer nezaslužena kazen —, ki od vseh proizvajalcev dajo največ na dizajn, tako industrijski kot grafični, ali vsaj z največ uspeha. In če ne bi bil Mac user, definitivno ne bi bil obseden s temami za telefone, ki se jih ne le hitro naveličam, ampak mi je le redkokatera tudi dovolj dobra.

Velikokrat sem že razmišljal, koliko lepši bi bil svet, če bi imeli proizvajalci mobitelov oz. softvera zanje malo več pojma o grafičnem oblikovanju. Morda bi se mi celo P990i zdel bistveno boljši telefon, če me ne bi strašil z enimi in istimi starimi ikoncami, ki jih na Sony Ericssonih gledamo že leta in leta — pa če je še tako advanced!

Apple vse to že ima. Odločitev, da bojo ikone aplikacij oblikovane v stilu Widgetov — sam jim pravim Fizlci —, je logična. Ni druge variante.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (1.)

Petek, 12. januar 2007

Rad bi ohranil mirno kri in potlačil razburljivo željo, da bi čim prej dobil iPhone, pa ne morem. Rad bi se celo izognil potrebi, da bi o njem pisal, pa ne morem niti tega.

Predstavitev iPhona je bila tipična globalna evforija, kakršno zna ustvariti samo Apple. Telefon, iPod in spletni komunikator v enem je res, kot pravi Jobs, “prelomnica” in “revolucija” in ne vem kaj še. Je pa tudi zadnja epizoda računalniškega trilerja — ki je malo tudi limonada —, kakršnega fura Steven Jobs s svojo neverjetno mešanico vizionarstva, prepotentnosti in karizme že najmanj od 24. januarja 1984, ko je pred vreščečo, tako rekoč rokenrol publiko predstavil originalnega Macintosha. Jobs je tudi genialen igralec, da ne rečem nastopač. In to ni kritika. Tudi mene fascinira bolj kot malokateri sodobnik. Raje bi enkrat doživel njegovo prezentacijo na Macworld Expu v San Franciscu kot pa ne vem kateri koncert!

iPhone je rezultat konkretne Applove inovativnosti, nasplošno pa tudi ameriškega načina razmišljanja. V mislih imam njihov pragmatizem, praktičnost, smisel za poenostavljanje in enostavnost, združevanje, povezovanje. Tako kot sta že Apple sam oz. kultura Macov tipično ameriška značilnost, tudi iPhone ne bi mogel biti evropska iznajdba — čeprav so si mobitele izmislili Evropejci, Američani pa so samo capljali za njimi. (Mobilna Japonska je tu kdo ve zakaj izoliran fenomen zase.)

Dejstvo, da je iPhone tipično ameriška iznajdba, je mixed blessing: če si ga ne bi izmislili ravno v ZDA, ga sploh ne bi bilo ali vsaj ne bi bil ne genialen ne fascinanten; toda dejstvo, da so si ga izmislili ravno v ZDA, njegovo genialnost in fascinantnost tudi relativizira.

Jobs se je v predstavitvi večkrat cinično izrazil o smart mobitelih. Ko je predstavljal možnost klicanja direktno iz Address Booka, se je hecal na račun tistih, ki vnašajo številke ročno — oz. jih prepisujejo iz računalnika ali kaj ali celo iz Filofaxa?! —, malo pozneje pa je govoril tako, kot da je imeti VSE kontakte nekaj neverjetnega ali celo futurističnega. In tudi pri predstavljanju Maila in Web Browserja je zvenelo, kot da je pošiljanje mailov in srfanje po netu nekaj doslej nepredstavljivega.

Res je, da maili v RTF formatu na mobitelih ne obstajajo. Toda ni res, da bi bilo brskanje po spletu nekaj neverjetnega. Človeštvo je lahko začelo brskati po spletu z mobitelom(teoretično) že leta 1996, ko je na podhranjeni, toda še ne lačni trg mobilnih komunikacij prišla opeka, poetično imenovana Nokia Communicator 9000. Celo jaz sam sem začel brskati po spletu — resda je to bil tako imenovani TextWeb, v nekak WAP prevedene strani brez slik, po katerem se niti najhujšim fanatikom ni ljubilo srfati niti v najhujši stiski — leta 1998, ko sem kupil Nokio Communicator 9110. V barvah pa sem začel brskati leta 2001, ko je prišel ven Nokia Communicator 9210, ki je bil za te zadeve že kar znosna, tudi po zaslugi skoraj kot že GPRS hitrega HSCSD prenosa že kar močna mašina.

9210_9110.jpg

Imel sem oba telefona. In kako rad sem ju imel! Imel sem ju rad tako, kot ima lahko človek rad mašino! Starejšega, 9110 (desno), sem prodal Jaši Drnovšku, takrat kolegu na Financah, za po mojem ne tako bornih 50.000 SIT — je pa res, da je leta 1998 stal tedanjih 220.000 SIT, saj ga v akciji sploh ni bilo —, novejši pa je leta 2002 neslavno crknil. Prijatelj iz Rima ga je odnesel k svojemu serviserju, ki mi ga je popravil tako, da je v zameno za izgubljene podatke še mesec ali dva vse delalo. Potem je definitivno poginil. Ali se morda še danes kje valja, ne vem. Tudi če se.

9210 je stal v prosti prodaji 230.000 SIT, sam pa sem ga v kupil na Telerayju s približno 95% popustom za kakšnih 10 jurjev plus. To sem si zaslužil s člankom o tem telefonu v Financah. To je obenem tudi edini primer, da mi je nekdo na račun mojega pisanja karkoli šenkal.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

RSS feed za Nokio N80

Četrtek, 14. december 2006

Nokia Podcasting je program, prvotno mišljen za “glasbeno” Nokio N91, vendar deluje tudi na moji N80 in drugih S60/3G aparatih. V telefon si ga lahko naložite zastonj. Skoraj sem že mislil, da od njega ne bo bistvene koristi — ker pač ne vidim posebnega smisla od downloadanja podcastov na mobitel —, ko se mi je slučajno posvetilo, da bi zadeva morala delovati kot običajen RSS feed program. In res.

Če vnesem http://jonas.blog.siol.net/feed/, potem program ne le naloži linke za Jonasovih zadnjih deset postov, temveč recimo downloada tudi Povodnega moža kot MP3 file. Filmov ne nalaga, sicer pa vse skupaj zgleda takole:

skrinsot-0004.jpg

MP3 seveda odpre v Music Playerju.

Če pa vneseš URL-je za feed navadnih pagev, potem Nokia Podcasting naloži zgolj linke, ki jih pač odpreš v aplikaciji Splet. Tako sem si vnesel skoraj cel Blogos, da imam mir pred laptopom in Sony Ericsson P990i (ki je imel klasičen RSS feed program). Zdaj bom počasi dodajal še druge blogerje, komentarje, itd.

Označiš vse in updataš naenkrat — po želji tudi samodejno na najmanj 15 minut. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. Pa še baterija mi bo crkavala ob dveh popoldan.

Kar zadeva teme, sem trenutno na S60 Grey. Tudi nova Turquoise ni slaba, ampak je malo neresna.
skrinsot-0013.jpg

In tako je Sorry Ericsson spet romal v predal.

  • Share/Bookmark

990 razlogov

Četrtek, 30. november 2006

Po nekaterih začetnih frustracijah sem se vseeno potrudil in začel uporabljati Sony Ericsson P990i. Potrudil? Zakaj? Že nek komentator me je vprašal, zakaj rinem na P990i, če pa že imam Nokio N80.

dsc00663_2.jpg

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ko sem zgledal kot natakar

Torek, 14. november 2006

cd-rotovnik.jpg

To je fotografija z Mitjo Rotovnikom, posneta na podelitvi Prešernovih nagrad 7. februarja 1991, ko sem spoznal Peterleta.

Smoking mi je kupil oče, in sicer v Grazu konec leta 1990. Čez nekaj tednov sem nastopil službo v Cankarjevem domu. Da ne bom kot en hipi hodil na otvoritve in proslave, je rekel. Šla sva v Graz in nabavila ta smoking v trgovini Brühl und Söhne. Zelo v redu štacuna, malo K.u.K, ampak precej English. Danes je ni več. Danes je tam H&M. Neverjetno.

Smoking je stal 8.000 šilingov. To je bilo zadnje fotrovo darilo. Čez en mesec je umrl.

Smoking še imam, ampak ga po Cankarjevem domu nisem nikoli več oblekel. Satenasti rever je precej uničen, ker mi je Ronson — pokojni maček od Alana Hranitelja, pred tem moj — enkrat po njem plezal na omaro.

Ko sem to fotko te dni poslal prijatelju, je pripomnil, da bi zgledal kot natakar, če ravno ne bi za natakarja preveč pokroviteljsko položil roko Rotovniku na ramo. Sicer pa je bilo to preveč pokroviteljsko tudi za direktorja kulturno-umetniškega programa.

Avtor fotografije je Tone Stojko. Nekdo z Mladine mi jo je pred leti skeniral in poslal, pred dnevi pa sem jo našel v nekem pozabljenem folderju, polnem robe iz predpredzadnjega laptopa. To je bil nek HP, ki mi je paral živce.

Res ne vem, kakšna je to moda, ti smokingi. Ampak pri nepolnih 29 letih in tak baby face sem se pač moral tako šemiti, da me je kdo resno jemal.

  • Share/Bookmark

Merkur. Ustvarjamo nezadovoljstvo.

Sobota, 15. april 2006

Res je, da sem danes zjutraj kupil revijo Wallpaper*, v kateri je bilo marsikaj zanimivega in lepega — od mode do industrijskega dizajna, na čelu s pohištvom in svetili. A da ne ne bo pomote: nisem tak snob, da ne bi šel kdaj tudi v Merkur v BTC. Ker kaj pa mi preostane, ko pa v centru Ljubljane ne morem kupiti niti najvadnejših žebljev ali kakšne podobno trivialne tehnične robe.

Če niti ne omenjam, da sem Schollmayerjev prijatelj in kot tak njegov zaveznik v večnih sporih okrog Bofexa, mi gre Merkur na živce že sam po sebi kot ekspozitura ceneno slovenskega naredi-sam lifestylea. Odkar je od Schollmayerja Merkur kupil BOF, so to trgovino sistematično — čeprav seveda nehote, iz neznanja pač — uničevali. Zadnji udarec so ji zadali z zaprtjem kavarne, ki je bila še edino, kar je trgovino delalo drugačno.

A kakorkoli: danes sem moral v Merkur po neumnosti, kakršni sta majhen stenski reflektorček in še večja bizarnost, ki se ji reče “potezno vgradno stikalo”. (To je tisto za lučko, ki jo prišgeš s potegom za vrvico.) Po zaslugi zmede, ki vlada med gnusno nametano robo, in zateženih prodajalcev — zlovoljnih, ker morajo delati na velikonočno sobboto —, je ekspedicija trajala skoraj eno uro. Edinega kolikor-toliko užitnega reflektorja ni bilo več na zalogi, prodajalec sam pa ni hotel odmontirati razstavljenega primerka, ker “za to ni pooblaščen” in bi mu “šefica težila”. Tako me je poslal v drugo Merkurjevo prodajalno, in sicer na Rudnik!

Whatever! Med ogledovanjem artiklov in čakanjem na postrežbo sem si ogledoval grozovitosti in malo fotografiral.

150420064431.jpg

Bodite prosim pozorni na to varčnost s prostorom. Noben kupec ne more biti tako varčen z denarjem, kot je lahko varčen s prostorom prodajalec!

15042006444.jpg

Ob izhodu pa sem naletel na najboljšo foro. Žal ni bilo okrog že spet nobenega strežnega osebja, da bi preveril, ali sta žabici samo dekoracija ali pa si ju lahko dejansko tudi privoščimo za okrasitev tuš kabine.

150420064461.jpg

  • Share/Bookmark