Arhiv za kategorijo 'Mac & Posh'

Safari 4

Torek, 24. februar 2009

Danes sem slučajno zasledil novico, da je Apple lansiral Safari 4. Ker računalnika nisem kupil že skoraj štiri leta, nisem zelo na tekočem z Applovimi softverskimi novotarijami, zanimajo pa me tudi ne pretirano. Da ne govorim o tem, da smo pri Applu že kar nekako navajeni, da je verjetno hardver, če je slučajno kaj novega.

Pri browserjih nisem nikoli eksperimentiral. Vedno se mi je zdelo nekako logično, da Mac user uporablja Safari in konec. Nekoč sem poskusil s Firefoxom, ampak sem se kaj hitro vrnil na Safari. Pa ne zato, ker bi bil ta slab — bolj verjetno je, da sem nekega dne iz čiste pozabljivosti ali navade spet začel zaganjati Safari. Za vsak primer pa sem imel vedno inštaliran tudi IE za Maca, če sem kdaj zašel na kakšno veleumen SLO page, ki je bil narejen samo za Explorer (in kamor se potem seveda nisem vračal).

Ko sem zagledal Safarijeve novosti — zlasti Cover Flow in Top Pages —, sem najprej pomislil, da gre za še eno razširitev Applovega estetskega kiča v stilu listanja po naslovnicah cedejev v iTunesih (ki jih skoraj nikoli ne uporabljam — in če že, potem v stilu klasičnega seznama). Potem pa sem se naenkrat zavedel, da je to zelo praktično. Ko iščem že prej obiskane strane v Zgodovini, se mi pogosto dogaja, da iz besednega oz. besedilnega opisa v drop down meniju strani ne znam razbrati tistega, kar iščem. Zdaj je to otročje lahko, saj veliko lažje prepoznam stran vizualno.

Safari
Tudi Top Pages zna biti praktična zadeva, ko bodo moje najbolj obiskane strani enkrat zamenjale prednastavljene.

Safari-2

Res ne vem, zakaj bi človek uporabljal karkoli drugega kot Safari — morda celo na Windowsih. In kaj pa vem, mogoče je prišel čas, da končno prestopim na iPhone. Safari ni — oz. ne bo — brez zveze s to odločitvijo, če bo do nje prišlo.

  • Share/Bookmark

BH-903

Četrtek, 3. april 2008

Končno sem našel prave slušalke za telefon. No, ne da sem jih našel — Nokia jih je končno naredila.

Slušalk sem imel že kar nekaj. Žičnih in brezžičnih, a v vsakem primeru brezveznih. Žične tako ali tako pridejo po defaultu z vsakim telefonom, vendar se jih nikoli nisem mogel navaditi. Absurdno dolge žice — kot da je med ušesi in hlačnim žepom ali dlanjo ob telesu iztegnjene roke več kot meter in pol — sicer dobro prevajajo zvok, vendar se zatikajo ob rokave, gumbe, kljuke, dežnike in torbe, predvsem pa se obupno zavozlajo, kakor hitro jih nekam odložiš.

Brezžične (bluetooth) slušalke pa so imele druge pomanjkljivosti. Prva je bila, da jih je bilo včasih težko spoznati z aparatom. Pozneje, ko je BT postal bolj zanesljiv, pa sta se uporabnik slušalk in sogovornik zelo slabo slišala. Po eni strani so postajale vse manjše oz. krajše, zato se je mikrofon počasi vedno bolj odmikal od ust. Po drugi pa še nisem imel BT slušalke za na uho, ki bi tako trdno tičala v ušesnem kanalu, da bi dobro slišal tudi sam. Da niti ne omenjam različnih sistemov natikanja in zatikanja slušalke in seveda dejstva, da je človek z njimi na cesti vzbujal vtis — zlasti s podaljšanimi mikrofonskimi ročicami, ki so morda bolje delovale —, kot da je televizijski voditelj s teleskopskim mikrofonom.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Singer/Apple

Torek, 5. februar 2008

Nina je iz mamine hiše pripeljala šivalni stroj. Postavili smo ga v predsobo, kjer bo v glavnem služil kot dekoracija. Že dolgo me ni kakšna stvar tako navdušila z dizajnom kot ta stara singerca. Gre za tako rekoč popolno ujemanje inženiringa in oblike, lesa in železa, ingenioznosti in estetike.

Smc

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

V roki sem iMel iPhone

Sreda, 26. september 2007

Proti večeru je nenapovedano uletel Jonas z Alenko in Zojo na obisk. S sabo je iMel iPhone, ki mu ga je prinesel Godler.

V bistvu sem bil malo presenečen: Jonas iMa iPhone, jaz pa to iZvem od njega, ne zBloga! Res ne vem, kaj čaka.

Medtem ko sta Oskar in Zoja pred mamama delala svoj show — vsak svojega, seveda —, pa sva se midva ukvarjala z najinima D-LUX 3 Leicama, predvsem pa seveda z iPhonom. Jonas mi ga je malo demonstriral sam, malo pa sem sam probal. Zadeva zgleda tako perverzno zdizajnirana, da sem se jo skoraj bal prijeti in po njej tapkati. Safari je kar v redu — nedvomno hitrejši in priročnejši za navigacijo kot Web/Splet na moji E90. Tudi touchscreen ni slaba pogruntavščina.

A kaj — mi je rojilo po glavi med preizkušanjem —, ko pa na daleč vidim, čutim, slutim, kako malo funkcij ima v primerjavi v mojo in ne samo mojo Nokio že po defaultu, kaj šele z vsem tem, kar se dá v telefon inŠtalirati naknadno!

Potem pa sem vklopil fotoaparat in naju hotel fotografirati. He-he. Poskusite pritisnite na sprožilec, ki ni gumb, temveč gumb na touchscreenu. Tole je nekako ratalo:

iphoto.jpg

Tudi sam sem ga posnel s fotoaparatom, da bi se lahko pred kom postavljal. Tole fotko sem potem poslal prijatelju s pripisom, češ, I touched it!

l1000672.jpg

Andrej v življenju uporablja približno iste naprave kot jaz. Trenutno si deliva E90, le da je njemu že padla na tla in crknila, ampak dobi novo. Zastonj. No, odgovoril je z vprašanjem, za kateri predmet poželenja vendar gre. Potem sem videl, da fotka res ni ne vem kaj. Tako kot iPhone, v bistvu.

Črna podolgovata škatlica v ozadju na mizi je MC Communicator. Po mojem mi bo služil ravno tako dolgo, dokler se Apple ne bo naučil narediti mobitel.

  • Share/Bookmark

Poln voziček

Sreda, 31. januar 2007

Temu, kar sledi, sem bil zadnjič priča. Nič ne komentiram, samo poročam — kar pa seveda ne pomeni, da je poročilo objektivno.

Pot me je peljala v tisti prekleti Merkur, kjer sem rabil čisto navadne šraufe in sem se moral z avtom odpeljati štiri, pet kilometrov stran po to malenkost. Nazadnje sem kupil še vaser-vago, potem pa sem se spomnil, da rabim kabel za zvočnike. Odplazil sem se na oddelek elektronike in našel kabel, vendar je zgledalo, da ga ni dovolj. Hotel sem vprašati, ali ga imajo več na zalogi, potem pa … — klasika v Merkurju.

Na celem oddelku streže en sam človek, ki ravno streže kakšni zateženi in dolgovezni stranki, ti pa prideš na vrsto šele potem, ko odpravi prvega. Tako je bilo tudi tokrat. Še več! Prodajalec je stregel tipu, ki je kupoval računalnik! Imel ga je že poln voziček! Tip je kupil monitor, kišto in tipkovnico in mogoče še nekaj malenkosti, da mu je že kar viselo čez rob vozička! Nakar se je začel ukvarjati z brezžično miško. Prodajalec se je kar slinil in mu ne vem kaj razlagal o tej miški, ki je stala tri jurje, tip pa se ni mogel odločit. Čakal sem in čakal, tip pa je katatonično zijal v škatlo od miške in gledal in razmišljal in poslušal prodajalca, ki mu je ne vem kaj nakladal.

Jaz sem po petih minutah znorel in nadrl eno nič hudega slutečo vajenko, ki mi je potem zrihtala drugega prodajalca, ki se je ravno vrnil z malce ali od kod, in tako sem srečno in nezadovoljno kupil kabel po približno desetih minutah, čeprav ni bilo nikjer nobene gužve.

Pozabil sem omeniti, da je tip s polnim vozičkom računalnika zgledal natanko tako kot model, ki v Mac vs. PC spotih igra PC-ja.

Odšel sem slabe volje, ker sem videl utelešenje povprečnega slovenskega uporabnika računalnika.

Toliko samo kot dopolnilo h kreganju o Macih in PC-jih. Nočem biti tendencionzen, zato naj dodam, da sem šel včeraj končno pogledat nov Apple Store na Gosposvetski, kjer je bilo vse zdizajnirano — ne samo prodajni artikli, ampak tudi prodajalka, police, pult in celo stranke. Vprašal sem samo, kdaj začnejo prodajat Apple TV in šel ven, ne da bi kaj kupil.

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (3.)

Torek, 23. januar 2007

Medtem ko nisem pisal tretjega nadaljevanje sage o iPhonu, sem naštudiral Apple TV. Zadeva se mi je nenadoma zazdela dokaj revolucionarna.

By the way: namesto Apple TV sem hotel napisati “jabolko” (alt+shift+K na Macovi tipkovnici) tv, vendar v tem Wordpressovem okencu (v Firefoxu) pride ven kot kvadratek (ali pravzaprav pravokotniček). Škoda.

Saj res: poskusimo v Ectu! In glej, zadeva že dela.

 tv je imel to smolo, da ga je Steve Jobs predstavil istočasno kot iPhone in da ga je ta zasenčil. Multimedijski disk v primerjavi z Applovim mobitelom navidez res ni tako epohalen, pa vendar …

Videa ne snemam, filmov ne downloadam, slike sicer shranjujem, gre mi predvsem za predvajanje glasbe iz računalnika (iTunes) po domačem ozvočenju. Nerodno je iskati cedeje in posamezne komade — ali celo playliste, ki jih ne maram preveč in jih tudi skoraj nimam — v računalniku, ker vsa ta masa muzke v iTunesih ni najbolj pregledna, še posebej pa ne od daleč. Moj laptop mora biti v ta namen blizu ojačevalca, na katerega je priklopljen in ki se skupaj z DVD playerjem nahaja na polički TV omarice. Kot opcijo sem si kupil petmetrski kabel, ki pa ga še nisem niti vzel iz škatle. Rad bi komandiral glasbo z daljincem, pa imam predlanskega Maca, ki še nima Front Rowa. Pa tudi če bi ga imel, bi še vedno moral biti blizu ojačevalca. Ali pa bi vsaj ojačevalec moral biti blizu AirPorta, da bi si vrtel glasbo brezžično, vendar je ta spet drugje (zraven printerja oz. je ta zraven AirPorta). Malo sem odvisen od štekerjev (za tok, RTV, ADSL), malo pa tudi od razporeditve pohištva. Razmišljal sem že, da bi si kupil dok za iPod, ki ima daljinca, ampak kaj mi to pomaga, ko pa s kavča ne vidim dovolj dobro na iPodov ekranček?!

Kakorkoli: fonoteko iz iTunesov so bom sinhroniziral z  tv, povezal škatlico s televizorjem in skrolal z daljincem po zbirki, lepo vidni na televizorju. Idealno!

Škoda le, da  tv ne premore več kot 40 GB prostora. Po proizvajalčevi deklaraciji bi naj to zadoščalo za 9000 skladb. To bo hitro polno. S fotkami vred takoj. Očitno je tudi Apple pogruntal to, kar proizvajalci mobitelov delajo že dolga leta: medtem ko bi spominske kapacitete mobitelov lahko bile tako rekoč neomejene, jih namerno omejujejo, pri tem vsako povečanje predstavljajo kot neverjeten breakthrough in ga temu primerno tudi zaračunajo kot plačljivo opcijo.

Sago o iPhonu s tem intermezzom podaljšujem in četrti del — tokrat res zadnji in res o iPhonu — napovedujem v prihodnjih dneh.

Se nadaljuje.

PS: Škoda, jabček ne prime! Sorry.

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (2.)

Sreda, 17. januar 2007

Če skratka pustimo ob strani internet, prenašam podatke — fakse, maile — vsaj prek laptopa, povezanega z mobitelom, če ne po mobitelu samem, že od leta 1996/97, ko se Američanom še ni sanjalo o ničemer.

Saj nič ne rečem, po svoje so bili pametnejši od nas Evropejcev. Leta 1998, ko sem bil že precej mobiteliziran, sem bil nekaj dni v New Yorku — delal sem intervju s fotografinjo Annie Leibovitz, s seboj pa sem imel testno Sonyjevo Mavico180px-sony_mavica_fd5_cleaned.jpg, ki je shranjevala zapacane, 640 x 480 pikslov velike fotke na navadno disketo! — in sem si že na letališču najel mobitel. (Takrat še niso bili multifrekvenčni. Annie Leibovitz pa je mojo Mavico gledala kot deveto čudo, nazadnje je z njo naredila tudi en posnetek. Vse to danes ni ohranjeno. Prekleto menjavanje računalnikov. Zato bi recimo moral plačati Delu, če bi hotel prebrati lasten članek o čemerkoli.) S telefonom sem malo klicaril, pa ne preveč, bolj za foro. Za mano je prišel račun za 350 dolarjev. Je pa res, da sem precej prišparal s tem, da sem kupoval telefonske kartice, ki so bile smešno poceni, govorilnice na Manhattnu pa dejansko tako na gosto razpostavljene, da razen Evropejcu še na misel ni prišlo, da bi rabil nekaj tako bizarnega kot ubikvitetni prenosni telefon za večje udobje.

picture-1.jpgPrvega walkmana sem si omislil med vojsko. To je bila klasična Sonyjeva Dvojka (Walkman II) iz leta 1981, v črni barvi. Bratranec mi je snemal kasete, walkman pa mi je pomagal preživeti sredi tistega ovčjega jodlanja — beri: srbski proto-turbo narodnjaki à la Šaban Šaulić. Toda kmalu so mi ga ukradli. Dobil sem novega, ki mi ga niso ukradli. Preživel sem vojsko. Potem sem imel v študentskih letih še enega, takrat že DD-2 iz leta 1984. Potem sem za skoraj dvajset let nehal poslušat glasbo med hojo ali na kolesu, dokler nisem (šele) lani nabavil 60 GB iPoda.

iPod ni bil moj najbolj rentabilen nakup. iPod me je zmedel. Zjebal mi je fizični občutek za glasbo. Digitaliziral sem velik del svoje fonoteke — trenutno imam v iPodu 5283 komadov, presnetih na 192 kb/s —, vendar od vsega tega ni druge koristi, kot da lahko poslušam skoraj karkoli, kar se mi zahoče, čeprav imam fizično zbirko cedejev dislocirano v mamini kleti v Mariboru. Očitno sem tak fetišist stare šole, ki je zrasel na glomazni feršterkeriji, podkrepljeni s podatki o WOW & flutterju, ohmih, wattih in antiskatingu. In čeprav sem presedlal z vinila na cedeje že leta 1987, mi glasba res nekaj predstavlja šele takrat, ko držim v roki nosilec zvoka, sicer vzorno razvrščen na polico med ostale po žanrih in znotraj tega po abecednem redu.

dsc00819.jpgV tem letu z iPodom sem z njim poskušal marsikaj. Za v avto sem si kupil Griffinov RoadTrip, a ga nerad poslušam, ker je signal slab in prasketajoč, neprimerljiv s predvajanjem cedeja samega, saj niti v Sloveniji skorajda ni kotička, kjer adapterjeve frekvence ne bi motila frekvenca obstoječe radijske postaje — kaj šele v tujini, recimo v Italiji. Kupil sem si tudi trak z etuijem za na roko, pa doslej nisem še niti enkrat joggal. Fantaziral sem tudi, da bi si kupil iPod Hi-Fi, pa sem se zadržal. Zdaj si priklapljam laptop s skoraj vso muzko — in nekaj priročnih cedejev, ki jih vrtim v starem DVD playerju — na poceni Sonyjev ojačevalec in odlične Bose zvočnike.

Hoditi po cesti ali peljati se s kolesom z glasbo na ušesih ni slabo. Človek doživlja svet čisto drugače, če ne sliši realnih zvokov okrog sebe. To je bilo v vojski bistveno, v civilnem življenju pa malo manj. Včasih me glasba dekoncentrira, ker moram kar naprej nekaj misliti, nenazadnje pa se tudi križa z mobitelom. Malo sem tudi eksperimentiral s pošlušanjem glasbe na mobitelu, vendar mi 256 MB kartica ni zadoščala za konkretnejši izbor glasbe, poleg tega pa imajo Nokie tudi pretih predvajalnik. Da bi nosil istočasno v enem žepu iPod s slušalkami, v drugem pa mobitel, pa mi seveda ni prišlo na misel.

Prva velika pridobitev iPhona je skratka združitev iPoda in telefona. Sicer nisem probaval Sony Ericssonovih Walkman modelov — naprimer tega —, vendar nikoli ne bi imel mobitela, ki bi bil bolj walkman kot telefon. iPhone je videti zasnovan tako, da nobena funkcija ne dominira, dokler je ne naredi za dominantno uporabnik. Kar je seveda edino pametno.

apple_mac_classic.jpgKot Mac user (z nekaj PC intermezzi) od leta 1993 — Macintosh Classic II (desno), PowerBook 5600, PowerMac G3, iBook, PowerBook G4 — sem ne le vajen preprostih aplikacij, počiščenih desktopov, čednih ikonc, logičnih bližnjic in vrhunskega industrijskega dizajna, temveč mi vse to pomeni tudi pomemben argument, da napravo sploh uporabljam. Če ne bi bil Mac user, morda nikoli ne bi uporabljal Nokij — kar je glede na njihovo polkompatibilnost z Maci sicer nezaslužena kazen —, ki od vseh proizvajalcev dajo največ na dizajn, tako industrijski kot grafični, ali vsaj z največ uspeha. In če ne bi bil Mac user, definitivno ne bi bil obseden s temami za telefone, ki se jih ne le hitro naveličam, ampak mi je le redkokatera tudi dovolj dobra.

Velikokrat sem že razmišljal, koliko lepši bi bil svet, če bi imeli proizvajalci mobitelov oz. softvera zanje malo več pojma o grafičnem oblikovanju. Morda bi se mi celo P990i zdel bistveno boljši telefon, če me ne bi strašil z enimi in istimi starimi ikoncami, ki jih na Sony Ericssonih gledamo že leta in leta — pa če je še tako advanced!

Apple vse to že ima. Odločitev, da bojo ikone aplikacij oblikovane v stilu Widgetov — sam jim pravim Fizlci —, je logična. Ni druge variante.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (1.)

Petek, 12. januar 2007

Rad bi ohranil mirno kri in potlačil razburljivo željo, da bi čim prej dobil iPhone, pa ne morem. Rad bi se celo izognil potrebi, da bi o njem pisal, pa ne morem niti tega.

Predstavitev iPhona je bila tipična globalna evforija, kakršno zna ustvariti samo Apple. Telefon, iPod in spletni komunikator v enem je res, kot pravi Jobs, “prelomnica” in “revolucija” in ne vem kaj še. Je pa tudi zadnja epizoda računalniškega trilerja — ki je malo tudi limonada —, kakršnega fura Steven Jobs s svojo neverjetno mešanico vizionarstva, prepotentnosti in karizme že najmanj od 24. januarja 1984, ko je pred vreščečo, tako rekoč rokenrol publiko predstavil originalnega Macintosha. Jobs je tudi genialen igralec, da ne rečem nastopač. In to ni kritika. Tudi mene fascinira bolj kot malokateri sodobnik. Raje bi enkrat doživel njegovo prezentacijo na Macworld Expu v San Franciscu kot pa ne vem kateri koncert!

iPhone je rezultat konkretne Applove inovativnosti, nasplošno pa tudi ameriškega načina razmišljanja. V mislih imam njihov pragmatizem, praktičnost, smisel za poenostavljanje in enostavnost, združevanje, povezovanje. Tako kot sta že Apple sam oz. kultura Macov tipično ameriška značilnost, tudi iPhone ne bi mogel biti evropska iznajdba — čeprav so si mobitele izmislili Evropejci, Američani pa so samo capljali za njimi. (Mobilna Japonska je tu kdo ve zakaj izoliran fenomen zase.)

Dejstvo, da je iPhone tipično ameriška iznajdba, je mixed blessing: če si ga ne bi izmislili ravno v ZDA, ga sploh ne bi bilo ali vsaj ne bi bil ne genialen ne fascinanten; toda dejstvo, da so si ga izmislili ravno v ZDA, njegovo genialnost in fascinantnost tudi relativizira.

Jobs se je v predstavitvi večkrat cinično izrazil o smart mobitelih. Ko je predstavljal možnost klicanja direktno iz Address Booka, se je hecal na račun tistih, ki vnašajo številke ročno — oz. jih prepisujejo iz računalnika ali kaj ali celo iz Filofaxa?! —, malo pozneje pa je govoril tako, kot da je imeti VSE kontakte nekaj neverjetnega ali celo futurističnega. In tudi pri predstavljanju Maila in Web Browserja je zvenelo, kot da je pošiljanje mailov in srfanje po netu nekaj doslej nepredstavljivega.

Res je, da maili v RTF formatu na mobitelih ne obstajajo. Toda ni res, da bi bilo brskanje po spletu nekaj neverjetnega. Človeštvo je lahko začelo brskati po spletu z mobitelom(teoretično) že leta 1996, ko je na podhranjeni, toda še ne lačni trg mobilnih komunikacij prišla opeka, poetično imenovana Nokia Communicator 9000. Celo jaz sam sem začel brskati po spletu — resda je to bil tako imenovani TextWeb, v nekak WAP prevedene strani brez slik, po katerem se niti najhujšim fanatikom ni ljubilo srfati niti v najhujši stiski — leta 1998, ko sem kupil Nokio Communicator 9110. V barvah pa sem začel brskati leta 2001, ko je prišel ven Nokia Communicator 9210, ki je bil za te zadeve že kar znosna, tudi po zaslugi skoraj kot že GPRS hitrega HSCSD prenosa že kar močna mašina.

9210_9110.jpg

Imel sem oba telefona. In kako rad sem ju imel! Imel sem ju rad tako, kot ima lahko človek rad mašino! Starejšega, 9110 (desno), sem prodal Jaši Drnovšku, takrat kolegu na Financah, za po mojem ne tako bornih 50.000 SIT — je pa res, da je leta 1998 stal tedanjih 220.000 SIT, saj ga v akciji sploh ni bilo —, novejši pa je leta 2002 neslavno crknil. Prijatelj iz Rima ga je odnesel k svojemu serviserju, ki mi ga je popravil tako, da je v zameno za izgubljene podatke še mesec ali dva vse delalo. Potem je definitivno poginil. Ali se morda še danes kje valja, ne vem. Tudi če se.

9210 je stal v prosti prodaji 230.000 SIT, sam pa sem ga v kupil na Telerayju s približno 95% popustom za kakšnih 10 jurjev plus. To sem si zaslužil s člankom o tem telefonu v Financah. To je obenem tudi edini primer, da mi je nekdo na račun mojega pisanja karkoli šenkal.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

RSS feed za Nokio N80

Četrtek, 14. december 2006

Nokia Podcasting je program, prvotno mišljen za “glasbeno” Nokio N91, vendar deluje tudi na moji N80 in drugih S60/3G aparatih. V telefon si ga lahko naložite zastonj. Skoraj sem že mislil, da od njega ne bo bistvene koristi — ker pač ne vidim posebnega smisla od downloadanja podcastov na mobitel —, ko se mi je slučajno posvetilo, da bi zadeva morala delovati kot običajen RSS feed program. In res.

Če vnesem http://jonas.blog.siol.net/feed/, potem program ne le naloži linke za Jonasovih zadnjih deset postov, temveč recimo downloada tudi Povodnega moža kot MP3 file. Filmov ne nalaga, sicer pa vse skupaj zgleda takole:

skrinsot-0004.jpg

MP3 seveda odpre v Music Playerju.

Če pa vneseš URL-je za feed navadnih pagev, potem Nokia Podcasting naloži zgolj linke, ki jih pač odpreš v aplikaciji Splet. Tako sem si vnesel skoraj cel Blogos, da imam mir pred laptopom in Sony Ericsson P990i (ki je imel klasičen RSS feed program). Zdaj bom počasi dodajal še druge blogerje, komentarje, itd.

Označiš vse in updataš naenkrat — po želji tudi samodejno na najmanj 15 minut. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. Pa še baterija mi bo crkavala ob dveh popoldan.

Kar zadeva teme, sem trenutno na S60 Grey. Tudi nova Turquoise ni slaba, ampak je malo neresna.
skrinsot-0013.jpg

In tako je Sorry Ericsson spet romal v predal.

  • Share/Bookmark

990 razlogov

Četrtek, 30. november 2006

Po nekaterih začetnih frustracijah sem se vseeno potrudil in začel uporabljati Sony Ericsson P990i. Potrudil? Zakaj? Že nek komentator me je vprašal, zakaj rinem na P990i, če pa že imam Nokio N80.

dsc00663_2.jpg

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Micromemo za iPod od XtremeMaca

Torek, 29. avgust 2006

Micromemo za iPod je ena najbolj preprostih, simpatičnih, elegantnih in user-friendly napravic, kar sem jih kdaj videl. V poplavi iPod accessories pa še posebej.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark