Arhiv za kategorijo 'MC Arhiv'

Slovenski problem z Bosancem

Četrtek, 3. avgust 2006

Ni dvoma, da je Đuro duhovit in popularen avtor. Toda programska odločitev Pop TV, da bo do konca avgusta kar petkrat na teden predvajala prve tri sezone njegove idiotske serije Naša mala klinika, je bizarna. Gre za programski flop, ki bo zadovoljil zgolj Đurotove ortodoksne fane, vsem drugim pa dokazal, da Pop TV zmanjkuje štofa.

Glede na podpovprečno kvaliteto slovenske TV produkcije ter vprašljive programske politike tako javnih kot zasebnih televizij je presenetljivo, da televizijska kritika v Sloveniji tako rekoč ne obstaja. V takih razmerah bi morala naravnost cveteti! Edini kredibilni, četudi ne preveč resni kritik je “P. Zgaga” v Dnevnikovi Zeleni piki. Večina vsega drugega, kar tiskani mediji objavijo o TV vsebinah, pa so sporedi in promocijsko-informativne vsebine. In če že objavijo kaj kritičnega, potem je skorajda samoumevno, da kritizirajo TV Slovenija, ki je pač boksarska vreča frustriranih gledalcev, ki so slučajno novinarji. To je slovenska TV kritika.

Tako sem pred dnevi bral posmehljivo tirado o tem, koliko oddaj ponavlja čez poletje TV Slovenija. Tudi javna televizija si zasluži kritiko, seveda. Toda vseeno je deplasirano, da se ob vsej kritičnosti do TVS nihče ne spotakne ob takšno mastodontsko ponovitev, kakršna je NMK!

Predvsem pa je čudno to, da se nihče nikoli ne spotakne ob Đurota. Đuro velja za nedotakljivega carja slovenskega televizijskega in gledališkega humorja in za nameček, vsaj za nekatere, celo filmskega. Edina klofuta, ki jo je kdaj fasal, je bila Marcel-Štefančičeva kritika Kajmaka in marmelade, in še on, ki si vse upa, je bil samo “zadržan”. Vsi drugi, ki imajo toliko povedati o serijah, ki jih producira TVS — kar je glede na njihovo debilnost seveda upravičeno —, pa so lepo tiho, ko nanese na Đurota.

Razlogov, da je Branko Đurić tako zaščiten pred kritikami, je več. Eden od njih je gotovo tudi ta, da gre za Bosanca, ki je prišel v Slovenijo, videl porazno stanje lokalnega humorja in zmagal z uvozom svojega lokalnega humorja. Kritiki populizma, kakršen je Đurotov, so večinoma politični korektneži, naklonjeni multikulturnosti — zlasti njeni jugonostalgični podzvrsti —, ki bi se jim sesuvanje Neslovenca, ki se je pred vojno vihro v Bosni zatekel v Slovenijo in tu uresničil svoj veliki met, zdelo nespodobno.

Multi-kulti (psevdo)levičarje tudi razjeda strah, da ne bi izpadli stereotipni, sicer simpatični, a pomilovanja in posmeha vredni na-planincah zajebanci, kot Slovence v Kajmaku in marmeladi in drugod portretira Đuro. In če prištejemo še to, da kritiki ob njegovih nebulozah obvezno pomislijo še na “avtohtone” serije, kakršni sta Vrtičkarji ali Poldruga zvezdica — češ, mi revčki brez smisla za humor vendar proizvajamo še hujše abotnosti! —, potem ni čudno, da so raje tiho in se pretvarjajo, da NMK pač ne gledajo.

Đurotova inventivnost je omejena na vešče in neženirano recikliranje stereotipov o Slovencih in Bosancih. Njegova umetnost je na nivoju vicev o Mujotu in Fati, postavljenih med Micke in Janeze. Seveda ni človeka — vsaj v bivši Jugoslaviji ne —, ki se temu ne bi znal od srca nasmejati. Toda ponavljanje istih starih populističnih jajc v nedogled ni samo dolgočasno in kulturno primitivno. Profesionalna in navidez elegantna lahkota, s katero Đuro to počne, legitimirana s komercializmom njegovega lastnega družinskega podjetja, Pro Plusa in prisklednikov, kakršen je Arih (DVD Mujo & Haso Superstars)— in seveda s popularnostjo med Slovenci, ki jim ni nerodno vsega tega gledati —, je postala že odurna. To je približno tako, kot če bi bili prisiljeni cel večer poslušati človeka, ki pripoveduje vice o Mujotu in Hasotu in ki je pri vsej svoji vsiljivosti in neženiranosti celo plačan, da se samemu sebi zdi smešen in zabaven!

Da ne bo pomote: Đuro je sposobnejši avtor kot pa recimo Marcel Buh. Toda razlika med njima je le v tem, da na TVS znova in znova poskušajo na novo izumiti humor — ki je pri vsej svoji neslanosti prav po slovensko brez zanimive, človeške zgodbe —, medtem ko Đuro samo rekombinira tisto, kar je že (bilo) smešno: vulgarne gage in situacije, prevedene v bosanski in štajerski dialekt in prilagojene določenim, seveda najbolj znucanim socialnim in poklicnim klišejem. Slovenski humor je negledljiv, ker je neživljenjski, četudi je izviren, Đurotov oziroma bosanski pa zato, ker je pogret, četudi je življenjski.

Seveda pa NMK in druge njegove zadevščine nimajo z resničnostjo nič več skupnega kot to, da smo na elemente dotičnega humorja že kdaj naleteli v realnem življenju. (Kaj vem, mogoče celo res obstajajo take krave, kakršno igra Alenka Tetičkovič, in celo s takimi zobmi.) Vsakršnemu realizmu, ki bi zahteval kak umetniški kolešček več, pa se Đuro previdno izogiba z grotesknostjo: ta ustvarja svojo lastno realnost, v kateri liki in besede navidez perfektno funkcionirajo.

Igralci, ki se Đurotu prodajajo za tolar več kot v resnih gledališčih in oddajah, se mi po svoje smilijo. Večino nastopajočih v NMK sicer profesionalno cenim in tudi razumem, da se je težko upreti žvenketu cekinov, ki jim jih to prostituiranje lahko navrže. Pri igralcih, ki nekaj dajo nase — recimo Rac, Jonas, Šturbej in Pavlin —, je to seveda še posebej čudno, ampak kaj hočemo: v slovenskem zvezdniškem sistemu in pri takem načinu funkcioniranja kulturnih institucij je kaj takega najbrž neizogibno. Še več! Njihovim karieram se to sploh ne pozna!

Moje nerazumevanje za te bolane skeče seveda ni nepovezano z mojo averzijo do jugonostalgije kot kulturnega fenomena slovenske tranzicije. V tem podatku se tudi skriva edina olajševalna okoliščina, ki sem jo Đurotu pripravljen priznati. Današnje obujanje ali vzdrževanje in nasploh trženje populističnih kulturnih vsebin iz tistih časov in prostorov — na čelu z bosanskim humorjem — je zame dokaz za današnji politični populizem in obenem za nezrelost. Ne gre za to, da bi Đurotu zameril, da s svojo bosansko logorejo blokira ali frustrira slovenski ali magari splošni, normalni smisel za humor. V bistvu sem mu hvaležen, da nam daje vedeti, da si Slovenci nič boljšega in pametnejšega niti ne zaslužimo. Kar pa je seveda slovenski, ne bosanski problem.

  • Share/Bookmark

Obseden od predsednika

Ponedeljek, 31. julij 2006

Prijatelju pošljem mesidž, kaj danes pišem za kolumno, in dobim odgovor: A si ti tko mal obseden od Drnovska? :-) Jaz: Hmmm! On: Ah, ljubezen je tko zanimiva rec :-)

Najbolj zabavna stvar, ki sem jo zadnje čase bral v medijih, je bila reportaža Jureta Aleksiča z mitinga Drnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj v zadnji Mladini. Nasmejal sem se dobesedno do solz. “Da vseeno ni v fazi tistega najstriktnejšega posta, pa je dokazal, ko je pozobal skoraj cel pladenj najbolj špartanskih kanapejev v zgodovini človeštva, namreč koščkov kruha z bobkom zelene paste na vrhu. […] Na odru je Alberto Gregorič, odet v kričeče rdeč pončo in z razkošnim sombrerom na glavi, pel mehiške narodne ter se pri tem drl ‘Viva Štajerska!’ in ‘Arriba! El presidente!’ […] Če ima kdo od trinajstih kaj za povedat, kakšno iniciativo, bo z veseljem prisluhnil, drugače gre pa na glavno dvorišče poslušat Sto prašičkov prepeva.”

Manj zabavna, a še bolj šokantna je tista pasaža, v kateri opisuje, kako ga je predsednik skenslal, ko je prišel na vrsto za vprašanja. V trenutku, ko se je predstavil, je namreč izjavil, da se z njim ne bo pogovarjal, in zavrnil pojasnilo z besedami: “Tukaj sem zasebno.” — kar se mu očitno ni zdelo v nasprotju z dejstvom, da se je (po Aleksiču) “pripeljal z državno floto džipov in z bohotnim, javno plačanim entourageom”.

Ob tem sem se spomnil Marka Zorka (Drnovška), ki je kakšnih deset let nazaj v Razgledih pisal tako imenovani Skrivni dnevnik Janeza Drnovška, starega 46 let in 3. (Naslov se je spreminjal, saj smo starost vsake tri mesece posodabljali.) To je bilo nazadnje, da sem se ob branju česarkoli o Drnovšku krohotal. Kolumno si je izmislil Tadej Zupančič, in sicer po vzoru Skrivnega dnevnika Johna Majorja, ki ga je objavljal Private Eye. Čeprav pod strogo anonimnostjo (vsaj za javnost), je bil Zorko dovolj nor, da je to pisal kot svak takratnega premiera — dokler ni pred časom še v Sobotni prilogi Dela napisal: “Kdo lahko reče predsedniku ‘jebem ti sestro’?” —, si izmišljal nove in nove pripetljaje “dr. Janeza dr. Novška” in seveda megalomanske in egocentrične interpretacije le-teh. Rdeča nit dnevnika je bila namreč v tem, da se ima Dirty Harry za boga. No, ni bil čisto ziher, imel se je pa na sumu.

To omenjam samo kot nekoliko preroško digresijo in kot izraz čudenja, da v zadnjem času, odkar je Drnovšek postal čudak, ki kar kliče po satirični ali vsaj kritični in predvsem redni obravnavi v medijih, še nikomur ni prišlo na misel, da bi uvedel kakšno stalno rubriko na temo odpuljenega predsednika.

Sicer pa imam malo slabo vest, ker se tako pogosto kritično obregujem v lik in delo aktualnega predsednika, saj sem bil tudi sam žrtev njegove nepripravljenosti, da bi se z mano pogovarjal. Tisti, ki vedo, da sem od njega dobil košarico, mi tako zdaj očitajo, da se mu v bistvu maščujem. Ampak naj najprej pojasnim ozadje te zgodbe.

Februarja mi je prišlo na misel, da bi s predsednikom naredil intervju za Zeleno piko. Odgovornemu uredniku Dnevnika se je to zdela dobra ideja. Sam je formalno zaprosil kabinet za intervju, jaz pa sem se znašel po svoje in poskusil s posredovanjem njegovega prijatelja, dobrega-starega Matjaža Bergerja. Ta mi je svetoval, naj mu kar napišem mail, ker da si rad dopisuje — če bi se karkoli zataknilo, bo pa pri mojstru že zastavil dobro besedo zame. Dal mi je predsednikov privatni elektronski naslov, ki pa je bil na moje presenečenje odprt pri enem od ponudnikov zastonj webmaila in za nameček tudi popolnoma prepoznaven. Kakorkoli, predsedniku sem torej napisal vljudno pismo, v katerem je med drugim pisalo naslednje:

[…] “Seveda ne gre za samo še en intervju več v seriji mnogih, temveč za kombinacijo portreta, reportaže in intervjuja — in to ne v dobesednem stilu vprašanj in odgovorov. […] Vaše recentne politične poteze in vaš način življenja so v medijih vzbudili že veliko pozornosti, zato se jim tudi jaz ne bi ne mogel ne hotel izogniti. Seveda pa bi se rad osredotočil na vas kot človeka in kot kompleksno osebnost, ki se skriva za medijsko podobo. Zato bi se rad srečal z vami pri vas doma na Zaplani. […] Kot vam je mogoče znano iz mojih kolumen, se z nekaterimi vašimi izjavami, potezami, prepričanji in nastopi ne strinjam. Upam, da vas to ne bo odvrnilo od srečanja z mano. Sam bi se rad namreč v sproščenem pogovoru o pomembnih in manj pomembnih zadevah na lastne oči prepričal, kdo je v resnici in kakšen je pravzaprav naš predsednik. Tako kot bom vaše izjave prenesel natančno in z dolžnim spoštovanjem, bom tudi svoje vtise opisal po svoje, toda pošteno in dobronamerno.” […]

Mail sem poslal 23. februarja ob 19:39:53 — in že čez 2 uri, 1 minuto in 29 sekund prejel naslednji odgovor:

“Spoštovani gospod Crnkovič, hvala za pozornost in za vašo dobronamernost. Vendar mi čas ne dopušča toliko ukvarjanja s sabo, kot ste predlagali. Kakšen sem in kaj sem v resnici — to bo že čas pokazal. Sam ne bi rad pretirano modroval na to temo, nasploh je bilo tega v medijih dovolj. Če pa boste kdaj zainteresirani za kak krajši pogovor, sem vam na razpolago. Lepo vas pozdravljam. Janez Drnovšek”

Pogoltnil sem slino in napisal nekaj v stilu, češ, hvala vseeno, pa kdaj drugič in vse dobro. Toda res jezen in užaljen sem postal šele čez nekaj dni, ko mi je prišel v roke Diners Magazine. Intervju? S kom drugim kot z Drnovškom! In kdo drug kot Jerca Legan. Nekako sem se prepričal, da sem si v bistvu sam kriv, da nisem atraktivna bejba in še magistra komunikologije za povrhu, pa bi se mi s predsednikom na čelu sami ponujali za intervjuje, in to magari za tovarniška glasila! Po drugi strani me je malo potolažila Mojca Mavec, ki jo zelo cenim in je tudi enkrat takrat naredila intervju z Drnovškom za Modno Jano. Povedal sem ji, da se mi je intervju zdel brez veze, kar je razložila z dejstvom, da je bil pogovor na Zaplani precej nesproščen, če ne celo mučen.

Sem res obseden od Drnovška? Hmmm. Ali ni največ, kar si lahko nek predsednik — ali politik nasploh — želi, da bi mu njegovi državljani sledili kot obsedeni? Če je to res, si lahko samo predstavljamo, kako genialno bi bilo, če bi bil Drnovšek res pozitiven.

  • Share/Bookmark

Roka, ki pije viski

Četrtek, 27. julij 2006

*Ta tekst je star sedem, osem let. Če se prav spomnim, je iz serije kvazikolumen, ki sem jih po vzoru Philippa Delerma (“Prvi požirek piva in drugi mali užitki”) pisal nekaj časa za Nedelo. Spomnim se tudi, da sem enkrat pisal o tenisu in dal naslov “Oranžen okrog gležnjev”. Zdi se mi, da mi je ta ratal, pa ga meni nič, tebi nič objavljam.*

Da si ne boš domišljal, da si poznavalec. Ti si samo fajnšmeker, ki je prerasel te male, osnovne oblike dezinsekcije z ledom, znane pod imeni ballantines, johnny walker, c. c. in jack daniel’s.

Viski je med pijačami to, kar so med jedmi zrezki: ploščata, bolj ali manj zapečena pijača, ki pa je ne konzumiramo pri strani, temveč odstiramo po plasteh. Zadnji dokaz je zadnji požirek, ko od biftka ostane samo še celofan. Za razliko od piva, kjer šteje prvi, je ta odločilen.

Potem je tu tudi misticizem Škotske: zelenih prostranstev in skalnih robov z deževji in meglicami. Da vino vzbuja v pivcu aluzije na jesenske barve in pokrajine vinorodništva, je floskula. Medtem pa je pri viskiju res, da njegova ostrina in mehkoba pošiljata na Škotsko — seveda zlasti take, ki so bili tam le v duhu.

Del fascinacije z viskijem je eksotika imen: sama čudna, ki jih ne znaš prav izgovarjati in jih niti mimoidoči Angleži ne znajo pojasniti. Ene ugankarsko uvrščaš v skupino na mehki Ć: denimo bruichladdich in glenfiddich; talisker te asocira na pravljičnega kralja s tremi sinovi; lagavulin zveni, kakor da gre za nekega Sergeja Nikolajeviča, ki bi lahko bil kak hinavski birokrat iz Dostojevskijevega “Idiota”; medtem pa se pri chivasu (regalu) ne moreš odločiti, ali bi ga imel za Francoza ali Indijca.

Sicer pa je za vaju s princem Charlesom kralj viskijev laphroaig. Vonj dimljene šote je zakon, ki ga ne more razveljaviti noben notar za šankom. Deloma tudi zato, ker ti na Isle of Islay ponujajo kvadratni čevelj posestva, za katero lahko dvigneš rento v protivrednosti kozarca laphroaiga letno, če le izpolniš in pošlješ listek, najden v valjastem kartonu.

Bistveno pa je, da prestrežeš kapljico, ki polzi po vratu, ko zapiraš steklenico. Ta vonj idealno degustiraš šele na koži prstov, impregnirani z cigaretnim dimom. Laphroaiga ne piješ ti, temveč tvoja leva roka — pri tem pa si z desno popravljaš kilt, da ne bi kazal kolen.

  • Share/Bookmark

Trgovec in prijatelj

Petek, 21. julij 2006

Trgovec je Zoran Janković, prijatelj pa je Luka Novak. Res pa je, da je Luka v bistvu oboje. Toliko samo v pojasnilo glede naslova kolumne. Sicer pa naj najprej navedem nekaj opozoril in opravičil ter priznanj in pripomb, da si ne bo kdo kaj mislil. Bodisi o meni ali o komerkoli.

Tudi nepolitičen človek je bolj politično bitje, kot si je pripravljen priznati. Tega sem se zavedel, ko je Luka Novak napovedal — no, med vrsticami — kandidaturo za ljubljanskega župana. Naše neobvezne prijateljske debate so nenadoma postale zelo politične.

Potem mi je dal misliti, ko mi je z nekakšno samoumevnostjo v glasu rekel, da me bo dal na svojo listo kandidatov za mestni svet. Razmišljal nisem dolgo, saj je stvar zame zelo preprosta. V to past se ne bom pustil zvabiti niti v primeru, če bo kandidiral kot neodvisni kandidat brez strankarske podpore — se pravi zgolj s podporo 2500 izrecno podpisanih volilnih upravičencev. Moja pozicija nezainteresiranega, a konstruktivnega nergača se mi namreč zdi predragocena, da bi jo zavrgel na račun vprašljivega političnega vpliva in še bolj vprašljivega svétniškega renomeja.

Če pa bo prepričal katerokoli stranko, da ga podpre — ali obratno: da stranka prepriča njega, da se ji pusti podpreti —, potem pa to še posebej nedvoumno odpade. Luka bo že razumel, da moram misliti predvsem na svojo novinarsko kariero oziroma na kredibilnost.

Potem se je vpletel tudi najin skupni prijatelj Stojan Pelko, ki bo v predvolilni kampanji služil Zoranu Jankoviću kot svetovalec za politični marketing. Neglede na izid volitev bo to huda preizkušnja tudi zame, ne le za njiju dva.

Nadalje sem moral razčistiti, ali lahko kot kolumnist o tem kaj napišem — mislim, karkoli v podporo Novaku in karkoli negativnega o Jankoviću ali katerem drugem kandidatu. Ugotovil sem, da sam pri sebi s tem ne bom imel problemov, razen da tvegam, da mi bo na račun prijateljske vpletenosti manj ljudi verjelo, tudi če se bodo z mano strinjali.

Nisem prvič v situaciji, ko se kot kolumnist čutim dolžnega zagovarjati prijatelja, in še nikoli mi ni bilo zaradi tega nerodno. Dejstvo je, prvič, da nasploh in načeloma nimam prijateljev, zaradi katerih bi mi lahko bilo nerodno — to bi bila seveda adjektivna kontradikcija —, in drugič, da mi je v bistvu prav malo mar, kaj si bralci o mojih stališčih mislijo. Še nikoli nisem med pisanjem razmišljal, kaj si bo kdo mislil: četudi sem se kdaj zmotil, pa sem po svojem skromnem mnenju vsaj dokazal, da gre tu za odkritosrčnost in nepreračunljivost, ne pa za lahkomiselnost in aroganco. Šele če ne bi mogel napisati česarkoli, v kar res verjamem, potem bi se moral zamisliti.

Res pa je, da še nikoli nisem v svojih tekstih aktivno zagovarjal nobenega političnega kandidata, še najmanj pa vnaprej. Tega ali onega sem kvečjemu branil — tako kot naprimer Franceta Arharja pred zadnjimi predsedniškimi volitvami, ko je zaradi svoje “razkrite” plače doživljal medijski linč, kakršnega v Sloveniji še ni bilo.

Mimogrede: vam je danes kaj žal za njim, ko gledate, kakšne scene nam dela Drnovšek? Jaz osebno na predsedniškem položaju še tem bolj pogrešam enega resnega starejšega gospoda, ki bi dajal vtis, da se lahko nanj zanesemo.

Če je kaj deplasirano, potem je to hvaljenje svojih prijateljev. Zato tega ne bom počel, pa če Luko to stane zmage na volitvah. Prijatelje lahko samo braniš.

Najbolj prepričljiv razlog — četudi najbrž ne tudi najbolj očiten —, zakaj javno podpiram Luko Novaka za župana, pa je ta, da se bodo drugi kandidati opremili s celimi četami PR svetovalcev, ki bodo obstreljevali medije s tonami in tonami municije. Ti si bodo že vzpostavili svoje obrambne mehanizme, toda pred vsemi oblikami specialne PR vojne pa gotovo ne bodo povsem varni. V vsej tej zakulisni štali, ki se bo odvijala letos jeseni pred lokalnimi volitvami, se mi zdi neprimerno bolj pošteno odkrito povedati, koga podpiram. Pa čeprav v kolumni in čeprav v mediju, ki bo dajal pravico do besede tudi drugim kandidatom. Ti se bodo glede prepričevanja volilcev morali znajti drugače — če že na transparentne, pa vsekakor na dražje načine in verjetno tudi na bolj perfidne.

Preostane mi še razlaga, zakaj pravzaprav podpiram svojega prijatelja za župansko funkcijo. Razlogi niso revolucionarni: ker mu zaupam kot človeku; ker ve, kako prestolnično urbano življenje funkcionira in kaj bi bilo treba storiti (formalno, praktično, operativno in finančno), da bi za dobrobit vseh sosedov funkcioniralo tudi v Ljubljani; ker se mi kot nepolitičen (ne apolitičen!) človek zdi primernejši kandidat od drugih, med katerimi so vsi daleč od politične nedolžnosti in predvsem politikantske zainteresiranosti; ker je za razliko od drugih kandidatov brezmadežen in mu nihče ne more ničesar slabega ali sumljivega očitati, kaj šele vpletenosti v afere; ker kot mali podjetnik na področju različnih storitvenih dejavnosti ve bolje od drugih, kaj zavira razmah podjetništva in dobrega počutja v mestu in kako temu odpomoči.

Še več: Luko Novaka za župana podpiram zato, ker ni populistično gobezdalo, ki bi si v svoji dosedanji karieri nagrabil toliko nezaslužene medijske pozornosti in priljubljenosti, da bi zdaj lahko obljubljal karkoli, pa bi mu vsi brez nadaljnega nasedali in omedlevali od njegove samoumevne dobrohotnosti in požrtvovalnosti; ker ni kao po krivici odstavljen, od moči in vpliva obseden milijarder, ki bi rad pred penzijo iz čiste zdolgočasenosti naredil še kaj dobrega za narodov blagor in si postavil spomenik; ker si samozaverovano ne domišlja, da so najprimernejši kandidati za župansko funkcijo véliki, strahospoštovani menedžerski polbogovi; ker ne sedi na lovorikah, ki mu jih najbolj fanatično priznavajo samo in ravno nevedni, izkoriščani, zmanipulirani, z minimalnim zadovoljni in nad investicijami v bivšo Jugoslavijo navdušeni; ker je direktor družinskega podjetja, od katerega njegovi bližnji legitimno in pošteno živijo, ne pa da bi jim dajal zaslužiti na račun tistih, ki so mu neko premoženje samo zaupali v upravljanje.

Pa še to: ta kolumna ne pomeni, da boste zdaj vsak četrtek do volitev na tem mestu brali navijaško kroniko o kandidaturi Luke Novaka.

  • Share/Bookmark

Kandidiranje na volitvah ali reciklaža insajderjev in prvoborcev

Petek, 30. junij 2006

Delati politično kariero v Sloveniji pomeni, da si bil leta 1991 na pravem mestu ali da si vsaj do srede devetdesetih prestopil v politiko — od takrat naprej pa samo še horizontalno kolobariš z ene funkcije na drugo. Jaz naivnež pa sem mislil, da je kariera vzpon po vertikali. Deset, petnajst let se ni zgodilo, da bi na politično sceno prišli novi ljudje. Niti na nižje položaje. Očitno to pomeni, da sprememb tudi naslednjih deset, petnajst let ne moremo pričakovati.

Včeraj so me klicali iz “telefonskega studia” in me prosili za tri minute dragocenega časa, da bi odgovoril na nekaj vprašanj v zvezi z mestno politiko in županskimi volitvami. Anketarka mi je zaupala — po mojem v nasprotju z navodili —, da je naročnik raziskave MOL. Vprašanja so se mi zdela bodisi nepotrebna ali celo absurdna, kljub temu pa sem Danici Simšič po mojem le poslal sporočilo.

Recimo to, da v dilemi, če bi moral izbirati samo med njo in Janezom Sodržnikom, sploh ne bi šel volit, in da bi se v dilemi med njo in Petrom Sušnikom odločil za slednjega.

V anketi je seveda težko argumentirati, da sicer nikoli ne bi volil za 33-letnega mulca, ki ne dela drugega, kot da sedi v mestnem svetu in naklada. Ampak ta moj odgovor je bil vsaj konsistenten z enim od prejšnjih: da bi bilo namreč dobro, če bi tudi na mestni ravni prišlo do take zamenjave vladajoče politične opcije kot na zadnjih državnozborskih volitvah — kar pa seveda ne pomeni, da bi navijal ali celo volil za konkretno zmagovalno opcijo.

Toda pomudimo se najprej za trenutek pri specifičnih kulturnih navadah strank in kandidatov nasploh.

Predsednikova napoved, da na naslednjih volitvah ne bo več kandidiral, je očitno neprijetno presenetila ali vsaj vznemirila vse — državljane, medije, stranke. In kako jih tudi ne bi. Prvi so na Drnovška na takšni ali drugačni oblasti navajeni že od leta 1989, zato mnogi nimajo niti najmanjšega razloga, da si ga v izogib spremembam ne bi želeli še do leta 2012. Ker kaj pa bi bilo triindvajset let v primerjavi z večnostjo?! Medijem bi še ena njegova kandidatura tudi prav prišla, saj je za razliko od drugih kandidatov — vključno s še neznanimi — človeška, zanimiva, mediatična, kompleksna, celo že kontroverzna figura. Stranke pa so po njegovi ponedeljkovi izjavi v pogovoru za TVS tako ali tako v šoku, saj jih je zasačila nepripravljene na dejstvo, da so se možnosti njihovih kandidatov — kogarkoli že bodo poskušali lansirati — drastično povečale. Večina strank in njihovih jaz-bi-tudi kandidatov se bo zdaj morala dejansko potruditi, da se v bolj izenačeni konkurenci zgolj sodelujočih ne bodo popolnoma osmešili.

Zagate s kandidati, do katerih praviloma prihaja v Sloveniji — pa ne le s predsedniškimi, temveč tudi nasploh, zlasti seveda županskimi — lepo povzema smešni naslov v včerajšnjem Delu: “Uradno še nihče ne razmišlja o kandidaturi” — smešen ne toliko v tem smislu, kot da bi bilo mogoče o čemerkoli razmišljati uradno, temveč zato, ker odraža samoumevnost, s katero mediji sprejemajo način delovanja strank.

Sámo po sebi seveda ni ne smešno ne sporno, če kandidata predlaga stranka, niti če kandidat in stranka o tem razmišljajo. Smešno in sporno je, da je razmišljanje v bistvu le diletantski, da ne rečem bleferski PR manever, s katerim poskušajo ugotoviti, kakšne možnosti imajo pri volilcih. To je mogoče ugotoviti veliko zanesljiveje in predvsem ne na škodo razmišljujoče stranke in razmišljujočega kandidata. Ker kaj v bistvu pomeni “razmišljanje”? Gre za interno ali celo intimno tehtanje političnih in osebnih prednosti in pomanjkljivosti stranke in kandidata, ki pa je kot javno, glasno razmišljanje popolnoma zgrešeno, saj s tem kažejo svojo ranljivost, svoje dvome, svoje šibke točke.

Sam bi dodal še vprašljivo držo do volilcev. Z “razmišljanjem” namreč kandidati vzbujajo vtis, da bi se s kandidaturo žrtvovali, ne da bi bili res trdno prepričani, ali je vredno, ali se jim bo splačalo. Še več! Vsakega “razmišljujočega” kandidata gloda strašna misel na neuspeh. Ali bo škodil njegovi karieri? Kako bo osebno prenesel poraz? Bodo ga ljudje imeli za luzerja? Ali celo za večnega kandidata, če bi po enem neuspehu kandidiral še v prihodnje? Ali ima vsaj šanse za moralno zmago, če že ne za dejansko? Kako bo prenesel soočanja s protikandidati in z volilci, kaj šele umazana podtikanja? Se bo osmešil? Kompromitiral?

Slovenske volitve so v tej fazi diletantske že zato, ker se stranke in kandidati izjasnjujejo tako pozno in neodločno. Rad bi videl kandidata, ki bo ponosno in decidirano in dolgo pred vsemi rekel: jaz hočem postati predsednik, župan, in bom na tem od tega trenutka tudi trdo delal in naredil vse, da si pridobim vaše zaupanje; ne obhajajo me nikakršni dvomi glede kandidature, saj bom v njo investiral vso svojo osebnost ter ves čas in vse sposobnosti, ki jih premorem; bitka bo težka, in če izgubim, ne bo konec sveta, temveč bom vztrajal pri svojem cilju ob naslednji priložnosti.

Dolgočasnost ali celo demokratična nekredibilnost volitev v Sloveniji pa izvirata tudi iz dejstva, da se kot kandidati — “razmišljujoči”, bodisi “uradno” ali ne — večinoma pojavljajo večna imena, ki na podlagi nekdanjih zaslug rotirajo od kandidature do kandidature in s funkcije na funkcijo. Kako prav ima France Bučar, ko v intervjuju v zadnji Sobotni prilogi pravi, da se od časov osamosvojitve ni nič spremenilo — še najmanj pa način političnega razmišljanja, ki je samo preslikava partijskega dogovornega odločanja na večstrankarski, z volitvami legitimiran nivo!

S tem v zvezi me bolj skrbijo lokalne volitve, zlasti seveda v Ljubljani. Bomo tudi tokrat obsojeni na obrabljene in v sistemu zarjavele samoumevneže a la Danica, Sodržnik, Sušnik, ali na domnevne jokerje strank in medijev, kakršna sta Mencinger ali Janković — in pri katerih niti ne vemo, ali imata sama take ambicije ali pa so to samo pobožne želje drugih? Kje so novi ljudje? (Seveda ne klovni, ki bi se radi samo malo izpostavili.) Kdo si bo upal nastopiti z vizijo, požrtvovalnostjo in pridnostjo, s katerimi bi magari pod pretnjo poraza razbil to sceno vnaprej znanih in primernih insajderjev in recikliranih prvoborcev?

  • Share/Bookmark

Nogometni špilferderberji

Četrtek, 22. junij 2006

Izjava tedna je famozni bla-bla-bla komentatorja Kanala A po nedeljski tekmi med Francijo in Južno Korejo, ki se je na razočaranje Galcev končala le z remijem. Patetični glas je rekel: “Francoskega selektorja Domenecha bo zasul plaz kritik, izpod katerega ga ne bo rešila niti cela ekipa lavinskih psov.”

Ko bi vsaj zapihal veter in odnesel “strešno kritiko” (kot se je zadnjič zareklo radijskemu napovedovalcu)!

V času nogometnih evforij se vedno oglašajo špilferderberji, ki pozivajo k umirjanju strasti ali celo k razumu ter ljubitelje in zlasti navijače zmerjajo kot nižje organizme. To se mi zdi deplasirano — pa naj gre za kritiko, ki izvira iz intelektualizma, ali pa za preprosto zateženost, ki nekaterim preprečuje simpatijo s povsem preprostimi in primarnimi, četudi ekstrovertiranimi čustvi.

Za aktualni slovenski odnos do Nemčije 2006 je značilno, da se s kritikami nogometa oglašajo ženske, od moških pa kvečjemu odštekani predsednik in prismojena piranha Mrkaić.

Glede prvih je treba reči, naj pustijo moške med lovsko sezono pri miru in se ukvarjajo s svojimi posli — ne nujno z nabiranjem plodov po trgovinah in z otroci in s kuhanjem župic (kot bi rekel Matjaž Gantar) — in s svojimi torbicami (kot bi rekel Peter Sloterdijk).

Omenjena izdajalca moške vrste sta bolj brezupna primera, saj sta nad realnim življenjem preveč vzvišena. Drnovšek je preveč eteričen, da bi se zavedal pomena nogometne uspešnosti državne reprezentance za nacionalno zavest, po drugi strani pa tudi dejstva, da bi kot predsednik države moral delovati integrativno, ne pa da kontrira nečemu tako elementarnemu, razširjenemu in za psihofozično kondicijo državljanov tako pomembnemu, kot je strast do nogometa.

O Mrkaiću itak nima smisla izgubljati besed. Gnus do nogometa, ki ga je ponosno pokazal pred dvema tednoma v [Financah](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155043), je bil še benigna blamaža, saj je izpadel zgolj jezikav čudak. Toda to, kar si je privoščil prejšnji teden v inkvizitorski [kolumni](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155678) o izvoru premoženja Mileta Šetinca (ki je za nameček celo njegov kolega kolumnist Financ), presega najspodnjejšo mejo medijskega profesionalizma. Napisati bombastično uničujočo kolumno na podlagi neresničnih in nepreverjenih [dejstev](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155780) — namreč kolumno, ki bi bila žaljiva celo v primeru, če bi Šetinc res kupoval stanovanje za dva milijona evrov v Šumiju — je faux pas, po katerem bi pokončen kolumnist sam od sebe in za vedno odstopil od svojega nepopravljivo diskreditiranega početja.

Omenjenim špilferderberjem pa so se letos sinergično pridružili še drugi, tako rekoč notranji sovražniki nogometa: in sicer tisti, ki so kupili ekskluzivne pravice za prenos tekem v Sloveniji — torej RTV Slovenija in Pro Plus — in ki so preko Združenja skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS) dosegli, da so kabelski operaterji ukinili oddajanje nekaterih tujih TV programov, ki tudi prenašajo tekme s prvenstva.

S stališča zdrave pameti je stvar dejansko škandalozna: predstavljajte si, da bi Združenje za tisk in medije pri GZS in/ali Društvo novinarjev zahtevalo od distribucijskih podjetij za uvoz, razvoz in maloprodajo tiska, da bi za določen čas ali na določenem območju ukinili razpoložljivost konkurenčnih tujih edicij. Pokrivanje prvenstva je stroškovno obremenjujoče tudi za tiskane medije, ki jim sicer ni treba plačevati astronomsko dragih avdiovizualnih pravic. A tudi njim bi prav prišlo, če bi si do večje rentabilnosti vložka pomagali z administrativno in s svobodo podjetništva skregano eliminacijo konkurence. Na tak način bi lahko bil vsak medij zelo uspešen.

Pravno gledano stvar ni tako nedvoumna. Ali pridobitev pravic za prenose tekem vključuje tudi pravico oddajanja tudi po tistih kanalih in na tiste načine, ki geografsko presegajo pogodbeno dogovorjeno območje? Ali se dikcija, ki govori o pravicah za prenose tekem “na ozemlju Republike Slovenije” (ali katerekoli druge države) nanaša na sedež pravne osebe (in lokacije njenih oddajnikov), ki je te pravice pridobila in jih z oddajanjem izkorišča, ali na geografsko območje, kjer je dotični TV signal dovoljeno komercialno izkoriščati? In ali je v informacijsko in komercialno demokratičnih pogojih pluralizma dostopnih TV programov sploh pošteno, da so pravice tako drage, da se nekateri njihovi kupci čutijo opeharjene in se sklicujejo na ekskluzivnost?

Dejstvo je, da sta signala TVS in Kanala A vsaj delno dostopna tudi v sosednjih državah. Vendar še nismo slišali, da bi nosilci pravic za prenose tekem na Hrvaškem in Madžarskem ter v Avstriji in Italiji iz podobnih razlogov zahtevali zatemnitev oddajanja njunih programov.

Po tem sklepam, da gre za slovensko specifiko, ki jo je mogoče interpretirati na dva načina: da si slovenske televizije po svoje razlagajo razmere na trgu TV signalov, ali pa da mednarodno veljavni zakoni ali vsaj pravni dogovori ne upoštevajo te slovenske specifike.

Roko dam v ogenj, da je skupno število nogometnih navdušencev v obmejnih pasovih vseh štirih držav, ki mejijo na Slovenijo in kamor sežejo signali s slovenskih oddajnikov, in tistih drugod po svetu, kjer sprejemajo signal TVS po satelitu Hot Bird —, ki bi jim prišlo na misel gledati svetovno prvenstvo s komentarjem v slovenščini, tako zanemarljivo majhno, da se to nobenemu nosilcu pravic za prenose v drugih državah ne more zdeti problematično. To je dejstvo — da ne bo kdo pomislil, da sem hudoben — že zaradi jezika.

V Sloveniji pa je drugače. Slovenci znajo tuje jezike, za nameček pa so od lokalnih športnih komentatorjev tudi marsičesa navajeni. Zlasti jezni znajo biti ortodoksni fani fuzbala: med temi obstaja pravcata folklora zbiranja komentatorskih cvetk. Takim je upravičeno malo mar za stroške RTVS in Pro Plusa.

Inkriminirani televiziji sta seveda zadnji, ki bi smeli proti temu ukrepati — razen kvečjemu z boljšimi komentarji in debatami v studiu. Meni osebno se sicer zdi, da se oboji zelo trudijo (celo Slak se mi zdi enkrat za spremembo normalen), ampak pri nogometni publiki nikoli ne veš. Za kao krivične frustracije televizijcev je nemara kriva FIFA ali zaradi mene Ernest Aljančič, ne pa gledalci, ki preklapljajo.

Ampak kaj hočemo: kakršen predsednik, takšna država.

  • Share/Bookmark

Protokolodvor

Petek, 16. junij 2006

Miran Ališič nas je bolj navadil na svoj hripavi glas kot pa na to, da piše pametne tekste. To omenjam zato, da ne bi izpadlo, kot da ga podcenjujem, če napišem, da me je prijetno presenetil njegov komentar z naslovom “Albert na slovenskem Marsu” v včerajšnjem Direktu.

No, na smeh mi je šlo že pred dvema tednoma, ko sem spremljal domnevno glamurozno protokolarno inscenacijo obiska monaškega kneza Alberta II. v Sloveniji. Zlasti šokantno in kislo pa se je bilo seveda nasmihati ob branju seznama zgornjih deset ti… — no, zgornjih sto ali še manj —, ki so se pustili povabiti na svečano večerjo v Vilo Bled.

Ališič je skratka opazil, da se je na večerji s knezom trlo “lokalnih politikov in prisklednikov, ki so se hoteli le fotografirati z njim”, medtem ko po drugi strani niso bili povabljeni tisti, ki bi se njegovi presvetli visokosti gotovo zdeli zanimivejši in ki so na tak ali drugačen način tudi povezani s kneževino. Recimo Bojan Križaj, ki je bil nekoč edini Slovenec, za katerega je knez kdaj slišal; izumitelj Peter Florjančič; nekdanji dirkač Walter Wolf; ali da bi naši Joli, ki je tudi njegova podložnica, dali prominentnejšo vlogo v okviru protokola.

Če Ališičevo še preveč vljudno trditev prevedem, potem gre za to, da so se na seznam — ki ga je tik pred inkriminirano večerjo hvalevredno objavil Direkt — uvalili premnogi gospodarsko-politični grebatorji in še bolj premnoge medijske starlete. Prvi med neupravičeno prisotnimi so bili povabljeni zaradi položaja ali politične funkcije, ki mu že itak niso dorasli. Krivica je že sámo dejstvo, da so oni to, kar so. Ampak kaj hočemo: s svobodo podjetništva in demokratičnimi volitvami se ne moremo prepirati. Niti protokol sam ju ne more zaobiti.

Kar pa zadeva starlete, pa je bilo šokantno to, da so bile povabljene ne le urednice — in še to ne le pomembne urednice, če smo že pri tem, temveč celo urednice tako rekoč tovarniških glasil —, temveč tudi tiste, o čigar stopnji zanimivosti odločajo zgolj dotične urednice, in kot višek vsega celo TV pičke, kakršna je Nina Osenar. (Še čudno, po tej logiki, da niso povabili tiste Alme.) Da je bila zraven tudi Osenarca, ni samo smešno, temveč že skoraj sramotno. Srečo imamo, da se knez ni mogel z vsakim toliko ukvarjati, da bi mu postalo jasno, kdo vse ga je prišel oblegat. Pravzaprav je Slovenija s tem razžalila kneza Alberta, saj ga je s seznamom povabljencev zreducirala na tabloidni futer, ki mu nastavljajo mlade samske ženske ali kaj?!

Da je s slovenskimi predstavami o protokolu nekaj narobe, dokazuje že to, da se gospa Benedettijeva, ki ima te zadeve uradno čez — in ki jih operativno nedvomno obvlada kot prava profesionalka —, vedno čuti dolžno v stilu brezhibne gospodinje (v večerni obleki sredi kuhinje) medijem obrazložiti zahtevnost operacij, ki jih planira in vodi. Resnici na ljubo je treba priznati, da ona pač zgolj kloni pred pritiskom medijev in da so v bistvu mediji tisti sporni instrument reguliranja družbene distance.

Ugled, pomembnost, vpliv, zasluge, moč, znanje, inteligenca, lepota, uspešnost, bogastvo, popularnost in kar je še takih reči, ki dvigujejo posameznike nad žalujoče ostale, so pač družbena dejstva, ki obstajajo tudi brez medijev in brez protokola, vendar se najbolj očitno materializirajo ravno v medijih in ravno v okvirih protokola. In če torej hočemo ugotoviti, kako v nekem družbenem okolju te zadeve funkcionirajo, moramo najprej ugotoviti, kakšno je pravzaprav razmerje med mediji in protokolom.

Protokol je po svoje skrivnostna veščina in nedvomno cela znanost, toda obenem je tudi vladna služba. Idealno bi seveda bilo, če bi vladni protokol okrepili s svetovalno ekipo, sestavljeno iz vrhunskih sociologov in pametnih (pa tudi ne preveč za lastno rit zainteresiranih) družbenih kronistov iz medijev. Toda to bilo podobno iluzorno pričakovati kot to, da bo država nasplošno in stoprocentno pravična in nezmotljiva.

Skratka: družbena hierarhija obstaja in ljudje jo sprijaznjeno živimo, ne da bi se je vedno zavedali ali celo preveč zavedali. Toda establishment si je izmislil mehanizme, ki to hierarhijo na perfiden način potrjujejo in olepšujejo. Na perfiden način pa pravim zato, ker establishment — v tem primeru mediji in protokol — te v bistvu sociološke zadeve popreproščeno razlaga tako, da hierarhija v očeh tistih spodaj izpade najbolj samoumevna in celo pravična stvar na svetu in da se jim tisti zgoraj celo zdijo ljudje, vredni vsakršnega občudovanja — ali v najslabšem primeru vsaj ljudje, ki jim je vredno zavidati.

Glede na zgornji odstavek je v državah z večjo družbeno distanco — ki seveda ni ista in enako sporna stvar kot socialne razlike — razmerje med mediji in protokolom vedno sinergično. A ne tudi enakopravno. Protokol in mediji so resda v španoviji, toda mediji morajo spoštovati parametre ugleda in glamurja, ki jih v skladu z neoprijemljivim družbenim konsenzom diktira protokol. Samo na ta način lahko iz te kolaboracije potegnejo maksimalne rezultate glede ratingov.

V Sloveniji pa so mediji prerasli protokol. V Sloveniji so mediji tisti, ki velikokrat v navzkrižju z logiko protokola določajo, kdo je kdo oziroma dovolj pomemben — ali vsaj primeren —, da se znajde na seznamu. Slovenska posebnost je, da je protokol v nekem smislu podrejen medijem na podoben način kot v normalnih okoliščinah mediji protokolu. V Sloveniji kot posttranzicijski državi namreč ne obstaja splošni konsenz o tem, kdo je (dovolj) pomemben in ugleden in popularen v tem smislu, da bi teh “zgornjih” ne vem koliko že tudi res funkcioniralo kot elita, primerna za večerje z osebnostmi, ki bistveno presegajo slovensko socialo — kot naprimer hereditarna aristokracija — in naše povprečne predstave o tem, kdo so oni, ki so res nobel ali se vsaj smejo delati, da so.

Gospa Benedetti brez pomoči medijev ne more vedeti, kdo vse mora biti povabljen, saj to nikjer ni zapisano — razen seveda v medijih, in še to med vrsticami. Kvečjemu tam se dá razbrati, da je ta in ta kmetica, pa čeprav priložnostno odeta v kvazi večerno robo iz domačih modnih logov, primerna za na guest listo. Bo že držalo, če jo pa toliko vlačijo po medijih, ne?

  • Share/Bookmark

Porušite Metelkovo!

Četrtek, 8. junij 2006

Ta torek sem dobil mail z naslednjo vsebino: “V petek, 2. junija 2006, se je na Metelkovi Mesto v Ljubljani odvil festival EXIT za Metelkovo. Festival je uspel bolj od najdrznejših pričakovanj: tisoče obiskovalcev je skozi vso noč, do jutranjih ur, vztrajalo na dogodku, ki je v celoti podprl dejstvo, da Ljubljana Metelkovo potrebuje! Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pomagali izpeljati festival, ter sosednjim stanovalcem za izkazano strpnost!”

Prosim, ni za kaj. Predzgodba je pa naslednja:

Prejšnjo sredo sem dobil prvi mail. Najprej sem mislil, da je spam, in sem ga že skoraj zbrisal. A ker ravno stanujem čez cesto, sem se potrudil in dojel, da bo v petek nekakšen festival, mišljen kot solidarnostna gesta organizatorjev drugega festivala do mojih alternativcev, ki da jim grozi deložacija zaradi rušenja. Priponke seveda nisem odprl in sem na vse skupaj pozabil.

Do nadaljnega. V četrtek se je na našem vhodu (in verjetno še na katerem) pojavil letak, ki je na dajal na znanje, da bo na Metelkovi v petek koncert, in na šaljiv način prosil stanovalce za razumevanje. Še vedno mi ni potegnilo, da se pripravlja nekaj velikega.

Potem je prišel petek. Okrog sedmih, ko sem se pripeljal domov, sem si v avtu z iPoda tako oglušujoče nabijal “Ah que la vie est belle” od Brigitte Fontaine — te stare design punk šansonjerke (in še remiksane), ki je organizatorji iz kulturno-političnih razlogov gotovo ne bi povabili na Metelkovo —, da nisem slišal ničesar. Šele ko sem prišel v stanovanje, sem zaslišal heavy žaganje. Planil sem na balkon in zagledal s šotorskim platnom prekrit oder. Po maloštevilnosti publike in prekinitvah žaganja sem sklepal, da je to šele tonska proba. Hitro sem šel brat mail od zadnjič in končno odprl priponko. Zgrožen sem prebral: “Akcija EXIT za Metelkovo se bo odvijala v petek, 2. junija 2006 na Metelkovi Mestu, od večera do sobotnega jutra.” O, šit. In naprej: “Z našo akcijo EXIT za Metelkovo ne protestiramo proti kateri koli posamični politični opciji, podjetniškemu lobiju ali stranki, temveč želimo z barvitostjo kultur, ljudi in glasbe demonstrirati, kako Ljubljana potrebuje, želi in ljubi Metelkovo.”

V mailu sem našel tudi številko “za dodatne informacije”. Odločil sem se, da pokličem in razčistim, kaj pomeni “do sobotnega jutra”. Oglasil se je nek mladenič in povedal, da imajo dovoljenje za koncert do enih zjutraj. Aha. Povedal sem, da kličem kot stanovalec, ker me zanima, ali bo nocoj možno kaj spati. Ni se pustil zmesti. Vljudno me je povabil koncert — kot da bi bil hrup v bližini vira prijetnejši kot hrup v sedmem nadstropju — in na “sproščeno druženje v drugih prostorih Metelkove” po eni zjutraj, ko bodo sledili še drugi koncerti, “ki pa ne bodo moteči”.

Seveda sem prenočil na drugem naslovu.

Imeti alternativce za sosede in ostati strpen je urbana drža, ki jo lahko zavzame le nekdo, ki vsaj približno razume, kaj se ta mularija sploh gre. Tak človek mora razumeti, da je alternativna kultura samo izgovor za neobziren življenjski stil ali celo divjaško obnašanje v nočnih urah: naprimer trubači ali magari harmonikarji, da ne govorim o petju; osameli tolkalci, ki se je jim še ne ljubi domov in na pločniku v enoličnem ritmu trepljajo svoje indijske bobenčke; verbalno obračunavanje skreganih zaljubljencev ali razočaranih osvajačev, kar včasih pripelje do takšnega rjovenja, da bi človek najraje poklical policijo ne zaradi kaljenja nočnega miru, temveč zaradi varnosti udeležencev prepira; zvoki črepinj; posamični kriki in klici. Vse to ponoči. Hvala bogu imam trden spanec, a celo mene včasih zbudijo.

Čez dan je mir. Čez dan so tam samo pridne, tihe in mirne kulturno-umetniške mravljice, ki dajejo razgrajačem legitimnost.

Zato pa je na Metelkovi tudi zdravstveni dom. Razumem, da pacienti ali tisti, ki so jih pripeljali, ne razmišljajo o pravilnem parkiranju (ki niti ni omogočeno). Je pa vseeno res, da je na Metelkovi zaradi tega velikokrat popoln prometni kaos. Pa ne samo to: v zdravstvenem domu delijo narkomanom metadon. In ali mar mislite, da samo pridejo po metadon in grejo? Ne. Naša soseska zgleda kot narkomanska soseska. Reveži imajo bazo pri blagajni parkirne hiše, med našim malim Mercatorjem in kafičem. Če bi bil samaritanec, bi me vsaka jutranja kava lahko stala še pet cigaret in nekajkrat po sto, dvesto tolarjev za vbogajme. Ignoranca ni dovolj. Šele v Park Baru sem se naučil revskati na fehtarje.

Stanoval sem že marsikje, pa nikjer ni bil mir. A na Metelkovi je ena večjih koncentracij nemira — milo rečeno — v Ljubljani, vsaj v stanovanjskih četrtih in nedvomno v tistih, ki veljajo za ugledne in nadstandardne in ki so za nameček celo drage.

Soseda mi je povedala, da bodo nekateri stanovalci skupinsko tožili mestne oblasti, ker jim ne zagotavlja primernih pogojev za bivanje in s neustreznimi razmerami celo zmanjšuje vrednost njihovih stanovanj. Dovolj jim je nesramnih pripomb v stilu, češ, pa se preselite na deželo. Sam se jim ne bom pridružil, jih pa povsem razumem. Samoumevnost, s katero alternativci in narkomani ter zagovorniki enih in drugih terjajo strpnost do “drugačnih”, se mi zdi popolnoma skregana s tem, da ima vsakdo pravico uživati svoj mir v svojem stanovanju in okolici, ki ga obdaja. Stanovati ob prometni cesti ali železniški progi je po mojem nekaj, za kar si je dotični stanovalec pač sam kriv. Stanovati zraven zbirališča nočnih razgrajačev in dnevnih potepuhov pa seveda ni usoda, s katero bi se človek moral sprijazniti.

Metelkova Mesto je urbanistična podrtija in subkulturna neumnost, ki bi jo morali podreti takoj, ko je šla vojska ven, ne pa da so jo dovolili poskvotati. Ampak nekaj se mi zdi še bolj neverjetno od samoumevnosti, s katero bi morali meščani — če želijo biti v očeh alternativcev vredni življenja v mestu — sprejemati ne le to subkulturo, temveč celo njene najbolj pritlehne stranske učinke. Kako je alternativcem sploh uspelo, da so toliko ljudi — na čelu s politiki — prepričali, da je njihov marginalni kulturni ekskluzivizem nepogrešljiv element urbanega življenja?

To pa je seveda vprašanje za Danico Simšič in za kogarkoli, ki si bo drznil kandidirati za župana.

  • Share/Bookmark

It’s the economy, stupid!

Četrtek, 25. maj 2006

Pred nekaj dnevi mi je hčerka prinesla obvestilo svojega ravnatelja z naslednjo vsebino: “Če se bo vaš otrok [24. maja] udeležil demonstracij in 7. šolsko uro odšel od pouka, potrebujemo vaše soglasje o udeležbi na demonstracijah.”

Kot staršu se mi je ta poteza šole zdela nekaj povsem normalnega. Ali je odločitev mladoletnikov za udeležbo na demonstracijah njihova stvar, na katero starši ne bi smeli vplivati? Po mojem ne. Ne vidim namreč razloga, zakaj bi bilo samoumevno, da ljudje, ki še nimajo volilne pravice, svoja politična stališča razglašajo na ulici!

Kljub nestrinjanju z metodami in cilji protesta sem za aprilske demonstracije kot liberalen oče hčerki le podpisal dovoljenje za izostanek od pouka. “Tudi za mojo prihodnost gre,” je nazadnje pripomnila. Šele takrat sem postal malo jezen — no, v bistvu bolj na tiste, ki so jo indoktrinirali, kot pa na njo sámo — in na njen sloganski demagogizem odvrnil z besedami, da je po mojem to bolj moja prihodnost kot pa njena, saj jo bom med študijem ravno tako vzdrževal kot zdaj, ko je še gimnazijka.

Zdaj berem, da je omenjeno obvestilo zasluga okrožnice ministra Zvera. Edino pravilno. Seveda se ne čudim, da Miha Ulčar, predsednik ŠOS, razglaša, da minister “omejuje pravico dijakov do svobodnega izražanja mnenj”. Čudim se kvečjemu Vladu Miheljaku, ki je v včerajšnji kolumni na tej strani zapisal, da je Zverova okrožnica znak “panike”, ki da pomeni “triumf dijakov in študentov […] neglede na to, ali v sredo demonstracije bodo in kako množične bodo”. Kako to, da celo pametni ljudje tako radi prehitevajo in pretiravajo z mnenji na podlagi nepovezljivih dejstev in nelogičnih sklepov, zlasti ko gre za socialnopolitična vprašanja?

Dolgo sem mislil — približno tako dolgo, kot je bila na oblasti LDS —, da se v Sloveniji ne bo nič spremenilo na bolje zato, ker nam gre ravno toliko dobro, da si nobena družbena in interesna skupina državljanov ne želi preveč bistvenih sprememb, medtem ko vlada oziroma vlade to sprijaznjenost s stagnacijo dojemajo kot prepričljiv argument, da politiki ni treba drugega kot navznoter vzdrževati obstoječe stanje, navzven pa skrbeti za dosežke v paradnih disciplinah, kakršne so EU, NATO, OVSE, evro.

Šele zdaj, ko je končno ena vlada vsaj napovedala ekonomske reforme, je postalo jasno, da je problem sprememb v bistvu veliko bolj v odporu ljudi, da jih sprejme, kot pa v nepripravljenosti politike, da jih realizira.

Šele zdaj je dediščina socializma z vso silo udarila na družbeno površje. Ker za to gre in nič drugega. Napoved reform je osmislila jugonostalgijo. Jugonostalgija namreč ni samo poslušanje starega jugorocka in negovanje spomina na Tita kot simpatične in karizmatične osebnosti, temveč je predvsem žalovanje za ekonomskimi razmerami, v katerih so relativno najbolj prosperirali tisti, ki so imeli in imajo še danes o ekonomiji najmanj pojma. Argument prikrajšanih — vključno s tistimi, ki se jim samo zdi, da so prikrajšani, in z neprikrajšanimi, ki se čutijo dolžne zagovarjati prikrajšane — ni logičen argument, temveč zgolj sindrom egiptovskih loncev mesa. Izvoljeno ljudstvo je bilo prepeljano čez Rdeče morje v svobodo, kjer pa žalujejo za sužnostjo, saj so bili prej vsaj siti.

Osebno pri ljudeh — oziroma pri človeštvu — ničesar ne preziram tako zelo kot njihovo pripravljenost, da svobodo zamenjajo za kruh.

Zadnjič sem bil kot ekonomski laik povabljen na okroglo mizo ob izidu sicer poljudno napisane knjige z naslovom Odštekonomija. Rekel sem, da ekonomijo (in tudi pravo) občudujem kot znanost, ki zna najbolj nepristransko razlagati ustroj družbe. Na to se je iz publike oglasila profesorica filozofije in začela s pestjo tolči po nevidni mizi, češ, nočemo ekonomije kot ideologije, nočemo merkantilizma, ekonomisti so v bistvu hlapci kapitalističnega sistema, ker zatirajo medčloveško solidarnost, ki je je bilo med nami nekoč v izobilju.

Potem sem malo znorel še sam in si drznil reči, da je tudi solidarnost lahko ekonomsko gibalo in da to celo mora biti, ampak sem v afektu pozabil dodati, da je bila nekdanja, socialistična solidarnost v bistvu vsiljena, ker zapovedana enakost sicer ne bi funkcionirala niti eno fiskalno leto, medtem ko je današnji problem nesolidarnosti kvečjemu v ljudeh, ki jo zahtevajo samo zase, ne pa v ekonomistih, ki predlagajo ukinitev krivičnega solidariziranja na račun ekonomsko logičnega, ki bi šele omogočilo solidarnost za vse tiste, ki so je res potrebni.

Moje stališče izvira iz dveh dejstev. Prvo je, da se kot posameznik ne čutim do te mere vpetega v družbenopolitični, nacionalni, državljanski sistem, da bi ta — kakršenkoli že je: dober ali slab, socializem ali kapitalizem, ovčji ali volčji — bistveno vplival na mojo osebno identiteto in počutje. Drugo destvo pa je, da se mi solidarnost ne zdi nekaj, brez česar ljudje ne bi mogli preživeti. Zato o vsem skupaj mislim, da bi bilo sicer dobro, če bi ljudje dojeli, da delna izguba pridobljenih delavskih, študentskih, kulturniških, materinskih in drugih pravic morda res pomeni manj solidarnosti za nekatere, toda več solidarnosti za mnoge.

A kot rečeno: politično in ekonomsko gledano lahko živim in preživim v takšni ali drugačni državi — solidarni ali ne, ambiciozni ali ne, bogati ali ne. Zaradi mene so lahko vsi okrog mene bodisi kardeljanci ali keynesijanci. Na živce pa mi gre ta intelektualna klima, v kateri ima apriori prav kdorkoli, ki ima kaj povedati proti reformam. Ne motijo me ne bogataši ne klošarji. Motijo me ljudje, ki mirno izjavijo, da “noben pameten človek ne bi podprl višjega DDV na knjige”. Motijo me kolumnisti, ki svobodo starševskega vpliva uporabljajo kot argument proti vladi. Motijo me sindikalisti, ki manipulirajo z nevednimi delavci. Motijo me alternativci, marksistični profesorji in umetniki, ki lahko rečejo karkoli, pa se moramo z njimi strinjati. Motijo me mediji, ki trobijo v isti rog z njimi, ne da bi se jim dalo razmisliti, od kod vse to izvira in kam nas ta teror istega mnenja pelje.

Hčerki za včerajšnje demonstracije zato nisem več podpisal dovoljenja za špricanje. Seveda pa je ona še najmanjša kolateralna žrtev tega razrednega boja.

  • Share/Bookmark

Cenzura stanovskega pritiska

Petek, 19. maj 2006

Rezultat glasovanja gledalcev oddaje Trenja na Pop TV prejšnji četrtek je bil za medijske ljudi precej presenetljiv. Na vprašanje, ali so mediji danes bolj ali manj svobodni kot nekoč, je namreč le 49 odstotkov gledalcev odgovorilo, da so manj svobodni! Točno polovica jih je odgovorila, da so bolj svobodni, en odstotek pa ni opazil sprememb.

Ali je mar mogoče, da se javnost večinoma ne solidarizira z mediji? Ali mar lajamo kar tja v en dan, v resnici pa se ljudem prav nič ne smilimo? Ali se jih res nič ne prime, kar pišemo? Ali so res tako slepi, da ne vidijo in ne štekajo?

Eno od mojih življenjskih vodil je naslednje: če o stvareh, ki niso racionalno preverljive in dokazljive, temveč so stvar takšnega ali drugačnega pogleda, mnenja oziroma debate, veliko ljudi misli enako, potem je to znak, da živijo v zmoti. Ali še natančneje: če veliko ljudi o neki taki stvari misli enako, potem je upravičeno sklepati, da so si svoje enotno stališče ustvarili na podlagi pomanjkljivih, nekvalitetnih, usmerjenih informacij, morda celo dezinformacij.

Približno izenačen rezultat glasovanja v Trenjih pa matematično gledano pomeni, da obe množici ljudi, prepričanih v več oziroma manj medijske svobode, skorajda ne bi mogli biti manjši in da glede na zgornjo teorijo torej živita v najmanjši možni zmoti.

Na drugi strani pa imamo predpostavko, da so novinarji večinoma prepričani, da se jim prostor svobode zožuje. To lahko sklepamo na podlagi poročil in komentarjev v medijih, ki problematiko obravnavajo v prevladujoče alarmantnih tonih. No, tega ne moremo verjeti zatrdno: samo natančna raziskava bi dokazala, koliko novinarjev in urednikov v resnici misli, da jim politika krati avtonomijo. Mene osebno ne bi presenetilo, če bi bil rezultat tudi v tem segmentu približno izenačen — ali vsaj bolj izenačen od tistega, kar si predstavljamo na pamet.

Svobodomiselni ciniki radi potarnajo — namreč potarnajo v funkciji očitka avtoritarneje mislečim konservativcem, ki jim svoboda ni najvišja vrednota —, da je svoboda relativen, raztegljiv pojem. Ne vem, kaj je na tem ciničnega. To je preprosto res. Še bolj res pa je, da je najbolj relativen in najbolj raztegljiv pojem nesvoboda!

Zadnje čase imam občutek, da sem vedno manj svoboden. Najprej sem začutil nelagodje, ki si ga nisem znal razložiti. Počasi in s težkim srcem pa sem spoznal, da je problem v tem, da si ne upam vedno napisati vsega, kar v resnici mislim.

Da ne bo pomote: nikoli nisem napisal vsega, kar sem mislil. Kdor napiše vse, kar mu pride na misel, v bistvu napiše karkoli — kar je smrt za novinarstvo. Samocenzura, namreč individualna novinarska samocenzura vsakogar, ki se je spustil v ta posel, je eden temeljnih pogojev za kvalitetno opravljanje te profesije. Vsakdo, ki objavlja v medijih, mora najprej sam pri sebi vedeti, kaj sme napisati in česa ne, še preden mu začnejo te meje postavljati uredniki in zakoni ali bog ne daj politiki in oglaševalci.

Svoboda medijev je svoboda samocenzure.

Svoboda samocenzure pa se konča na točki, ko razlogi za samocenzuriranje preglasijo razloge osebnih prepričanj pišočega, ki to samocenzuro implementira. To se mi je začelo dogajati. V bistvu sem začel opažati, da sem postal oportunist. Oportunist? Jaz? Ja, na nek način. Sem se postaral? Zresnil? Izgubil ostrino? Ne, nekaj drugega.

Po angleško se temu reče peer pressure, po slovensko pa stanovski pritisk. Ali po domače: nerodno mi je pred novinarskimi kolegi, ker razmišljam drugače. Prosim? Kot da si nisem na tem zgradil tako rekoč kariere! No, zdaj je drugače. Preveč drugače. Novinarski kolegi niso nikoli tako enotno trobili v en rog, kot to počnejo danes, jaz pa se še nikoli nisem čutil tako osamljenega in drugačnega. Lepo je biti drugačen in treba je biti drugačen, toda še tako drugačni (in z drugačnostjo sprijaznjeni) rabijo svojo dozo potrjevanja na način identifikacije oziroma podobnosti z drugimi. Tudi jaz.

Nekaj banalnih primerov:

Nisem si upal recimo napisati, da se mi je Ervin Hladnik Milharčič od vsega začetka zdel popolnoma neprimeren za urednika Sobotne priloge, saj so njegove profesionalne sposobnosti vse prej kot uredniške. Nisem si upal povedati, da se mi je Sobotna priloga zdela iz tedna v teden bolj dolgočasna in irelevantna in da v njej vse manj in manj preberem. Tiho sem bil, ko ga je Jančič odstavil, ker bi me novinarski kolegi denuncirali, da aktualni oblasti v rit lezem, če bi pripomnil, da ni taka tragedija, če ne bo več urednik Sobotne, in da je Irena Štaudohar čisto fejst punca. Resda sem napisal — brez strahu, da bi mi kdo razen njega samega zameril, in seveda iz trdnega prepričanja — par krepkih na račun Jančiča. Toda molčal sem, ko sem poslušal sindikalistične argumente predsednika aktiva Delovih novinarjev, ki se v imenu kolektiva očitno požvižga na avtoriteto nadrejenega (četudi si je ta ne zna ustvariti). Naprej. Čeprav se mi je zdelo pobalinsko in nevzdržno, ko je Repovž v Trenjih sesuval Slivnika, svojega predsednika uprave, o tem raje molčim. Še meni samemu ne gre v račun, da bi kdaj zagovarjal Slivnika, kako bi šele to dojeli drugi?! Molčim vsak ponedeljek, ko berem Mladino in ugotavljam, da razen Bernarda Nežmaha in Jurija Gustinčiča (od političnih zadev) nimam kaj brati, ker se mi skoraj vse drugo zdi neprebavljivo, nezrelo, resnega novinarstva nevredno levičarsko ZSMS/JBTZ pizdenje. Težko mi gre izpod prstov, da rad berem Ocvirka in Štuheca. In če se že potrudim to napisati, ne pozabim pripomniti, da se z njima sicer ne strinjam — pač fajn pišeta.

Je to kakšna svoboda, če moram razmišljati, kaj smem napisati in česa ne, da me novinarski kolegi ne bi razglasili za političnega konvertita? Enkrat, dvakrat bi me dali v Rolanje, pa bi že bil pečen. Fama bi se razširila, in tako bi moja kredibilnost samohodca, ki noče biti od nikogar, splavala po vodi.

Sem oportunist? Mogoče. Tolažim se s tem, da to počnem samo zato, da ne bi izgubil svoje neodvisnosti. Okolje, v katerem se morajo celo poštenjaki zatekati k perfidnosti, pa je seveda problem tistih, ki trobijo v drugačen rog — in to so seveda moji novinarski kolegi. Bojim se jih bolj kot kateregakoli politika.

  • Share/Bookmark

Mama je mama in otroci so otroci

Petek, 12. maj 2006

Saj poznamo stare levičarje. Pa vendar je neglede na to težko verjeti, da lahko še leta 2006 nekdo napiše naslednje: “Moderni narodi se vzpostavijo z revolucijo. V 19. stoletju se navdihujejo pri francoski, v 20. pri oktobrski.”

Neverjetnost citirane trditve ni v tem, da bi bila zmotna. Nasprotno. Trditev drži za mnoge narode, tudi za slovenskega. Dejstvo je namreč, da so se Slovenci začeli nacionalno in politično emancipirati med drugo svetovno vojno. Proces je trajal še vsa naslednja desetletja v jugoslovanskih okvirih in se je šele z osamosvojitvijo Slovenije prevesil v zaključno fazo.

Neverjetnost trditve Rastka Močnika v zadnji Mladini je v tem, da je tako samoumevno afirmativna. Močnik namreč implicira (ne pa tudi argumentira) naslednje: s tem, da so se Slovenci zgledovali pri oktobrski revoluciji, so postali moderen narod — ergo, oktobrska revolucija je bila pozitivna, kot tudi vse tisto, kar se je po njenem zgledu ves ta čas dogajalo na Slovenskem.

Pomota izvira iz človeško razumljivega, toda racionalno nevzdržnega mešanja dveh vzročno povezanih, toda etično nepovezljivih zgodovinskih dejstev: razveseljivega, da so Slovenci postali moderen narod, in žalostnega, da so do te emancipacije pripeljale škodljive družbenopolitične vsebine. Močnikova logika je logika cilja, ki posvečuje sredstva. Slovence je emancipirala medvojna in povojna komunistična revolucija. Iztrgala jih je iz pasivne zibke “isto-rodnosti dece matere domovine [kot] večinsko etnično skupnost”, in iz njih naredila politično ozaveščene, kozmopolitske državljane. Svetovna revolucija v vsako slovensko vas. Ali kaj?

Ne bi rad izpadel patetičen ali celo alarmanten. Toda tragika slovenskega naroda je, da se je razen leta 1941 in 1991 v glavnem emancipiral po zaslugi negativnih zgodovinskih odločitev in okoliščin. No, najbolj tragično ni to dejstvo sámo po sebi, temveč to, da še danes skoraj nihče — ne na levi ne na desni — ne razume naslednjega:

Ne razumejo, da sámo po sebi še nič pomeni, če so Slovenci moderen narod, ampak da morajo na tej podlagi iz sebe še marsikaj narediti; ne razumejo, da so moderen narod tako zaradi zgodovinskih pomot, kakršni sta bili kolaboracija z okupatorjem in komunistična revolucija, kot pravilnih odločitev in dejanj, kakršne so bile upor proti okupatorju in osamosvojitev in še cela vrsta gospodarskih, socialnih in kulturnih dosežkov v vseh teh desetletjih — ta ali oni režim in sistem gor ali dol. Ne razumejo, da je vse to, kar danes smo, tako posledica uporništva kot kolaborantstva, tako kozmopolitske ambicioznosti kot provincialne zaplankanosti. Ne razumejo, da je vse to usoda naroda, kakršno si je včasih aktivno izbiral sam, včasih pa se pasivno prepuščal okoliščinam. Ne razumejo, da so mu to usodo krojili tako levičarji kot desničarji, a da vse to vendarle nima zveze z levičarstvom in desničarstvom. Ne razumejo, da ima usoda naroda in države zvezo samo s tem, kar hočemo na tej podlagi doseči *danes*, ne da bi si za vse to pripisovali zasluge oziroma se obtoževali *za nazaj*.

France Cukjati je na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju na Nanosu rekel: “Čas je, da slovenska domovina postane mati vseh svojih otrok.” Rastko Močnik pa je ta stavek prevedel takole: “Uradna ideologija naj v imenu nacionalizma rehabilitira domači fašizem in kolaboracijo.”

Močnikov prevod Cukjatijeve izjave je tendenciozna oslarija. Predsednik Državnega zbora je resda uporabil tradicionalistično, že tako ali tako neoriginalno metaforo iz repertoarja državotvornega govorništva, ki pa mu tako po funkciji kot tudi kot posamezniku čisto lepo pristoji. (No, saj tudi Močniku lepo pristoji njegov prevod le-te.) Ampak ali je tak način izražanja, ki intelektualističnim stilistom — z mano vred, da ne bo pomote — ni povšeči, že tudi argument, da je vsebina povedanega zgrešena?

Ne! Cukjatijeva metafora z domovino materjo je točno to, kar je stilistično lepše in tudi intelektualno bolj razdelano v torkovem Delu napisal Marcus Ferrar, z Johnom Corsellisom soavtor knjige ‘Slovenija 1945: Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni’: “Pomanjkanje skupnega pogleda na zgodovino naroda je razkošje, ki si ga majhen narod težko privošči. Vsiljuje se vprašanje, kakšne so skupne vrednote Slovencev. Nekega dne bodo morali najti skupno stališče glede svoje zgodovine, ki ne bo nikogar poniževalo, [ki bo] priznavalo strahotne dileme, se odkrito spoprijemalo z resnico in prevzelo polno odgovornost za preteklost, dobro in slabo. Ker to *je* Slovenija. […] Slovenci niso edini na poti tega prizadevanja. Noben evropski narod ne more ponosno dvigniti glave in trditi, da je prestal drugo svetovno vojno brez vsake krivde. Glede tega smo vsi v istem čolnu.” To je to. Angažiran, a neobremenjen Anglež to seveda reče z lažjim srcem kot Slovenec, vendar to ne pomeni, da nam mu ni treba prisluhniti.

V tem smislu pozdravljam Cukjatijevo gesto, da se je na proslavi na Nanosu postavil v vlogo matere naroda. Nobena emocionalno zdrava in inteligentna mati ne bi imela za svojega samo domnevno vzornega in zaslužnega sina, medtem ko bi se tistemu, ki je zašel na stranpota, odrekla. Mama je mama in otroci so otroci — kakršnikoli že so.

Če je Cukjati zdaj nekakšna mati naroda, pa je seveda značilno, da so Janeza Stanovnika, predsednika Zveze združenj borcev, nekoč imenovali oče naroda. Dva dni za mamo je imel namreč govor na protiproslavi še patriarhalni foter z brki in sinove in hčere z žuganjem opomnil, da je za te zgodovinsko-moralne zadeve zadnja in brezprizivna avtoriteta on in nihče drug.

Zgodovinska rešitev se skriva v tej občečloveški normalnosti, da bi kot državljani sprejemali tako Stanovnikovo trdo in moralistično očetovsko figuro kot tudi milino Cukjatijeve figure odpuščajoče matere, ki ne dela razlik. V političnem in državljanskem smislu normalno čustvujočemu človeku je jasno, da je sprava le komplementarnost materinstva in očetovstva na nacionalnem in zgodovinskem nivoju, zato bo to konfliktnost presegel in oba, ne nezdružljiva principa, moškega in ženskega, sprejel. Seveda pa je za to morda preveč Slovencev tako na eni kot na drugi strani preveč frustriranih. Žal.

  • Share/Bookmark

Na davčnem kavču

Petek, 31. marec 2006

Zadnje dni marca sem vedno slabe volje, ker je treba oddati dohodninsko napoved. Nič na svetu se mi tako ne upira kot ukvarjati se z rubrikami, okenčki, olajšavami in podobnimi neumnostmi.

Po mojem sem preplačal že kar nekaj davčnih obveznosti, ker se mi ni ljubilo ukvarjati z davčnimi fintami in skrivnostmi, shranjevanjem računov in podobnimi aktivnostmi, ki se meni osebno zdijo plebejski materializem. Sicer obvladam osnovne matematične operacije, znam centralni paritetni tečaj EUR/SIT na pamet in sem vešč tudi Excela, vendar sem v finančnem smislu funkcionalno nepismen. Prijatelji se mi že posmehujejo — ker so ugotovili, da me ne morejo spraviti k pameti —, jaz pa še vedno vztrajam v vzvišeni pozi trmastega dandyja, ki si niti v najhujši vročini ne bo odpel zgornjega srajčnega gumba in razvezal kravate.

Letos pa sem še posebej histeričen, ker sem se kot samostojni novinar in zavezanec za DDV prijavil za ugotavljanje dejanskih materialnih stroškov. Temu primerno moram poleg dohodnine oddati tudi davčni obračun. Do istega dne. Kaj to pomeni, je najbrž jasno vsaki upokojenki, ki v življenju še ni izstavila računa ali dobila honorarja — samo meni to ni bilo jasno. Do tega tedna, ko sem se potrudil do podjetja za davčno svetovanje (ki nosi ime po direktorju Dursa).

No, nekaj sem že slutil, saj sem se k temu pripravljal tako kot na odhod v bolnico na tvegano operacijo. Poklicati sem jih mislil že konec februarja, a tega nisem storil še tri tedne. In ko sem končno sedel v pisarni in razlagal svojo situacijo — ki je bila svetovalki tako rekoč bolj jasna kot meni samemu —, se mi je zdelo, kot da sem pri psihiatru. Pri psihiatru sicer še nisem bil, ampak tako si to predstavljam: prideš tja ves introvertiran in poveš tako rekoč popolnemu neznancu vse, kar te muči in kar nisi upal še nikoli nikomur priznati, niti samemu sebi ne. Ona pa te potrpežljivo posluša, postavlja prava (zoprna) vprašanja in pri tem provocira, modruje, opominja in tolaži.

Dejansko mi je po sestanku odleglo. Edino, kar sem v dotični pisarni pogrešal, je bil kavč.

Baudelaire v kratki pesmi v prozi “Nemogoči steklar” opisuje ljudi z nenavadnimi psihološkimi fenomeni — med drugim tudi take, ki dneve in dneve ne poberejo pošte iz nabiralnika, če pričakujejo neprijetno novico, ali puščajo kuverto, če jo že dvignejo, neodprto na polici. Sam to razumem, ker sem točno takšen — pa ne zato, ker sem to literarno delo slučajno ravno jaz prevedel.

Iz davčnosvetovalnega podjetja so me poslali v podjetje za finančni inženiring. Tam me je vzel v roke človek, ki seveda tudi ni bil brez psihoanalitičnih veščin, je pa bil za razliko od svetovalke predvsem maser. To niso bile toliko inštrukcije v zvezi z davčnim obračunom, temveč bolj davčna masaža. Masiral me je skoraj dve uri, in lahko si predstavljate, da sem se na koncu počutil popolnoma pretepenega — seveda terapevtsko pretepenega.

Ta občutek še predobro poznam, saj sem bil v zadnjih dveh tednih zaradi akutne lumbalgije že nekajkrat na masaži (in izmenično akupunkturi) pri dr. Li Furuju. Vrli Kitajec me na mizi tako spešta, da med masažo stokam in sopiham od napora in strahu. Ko pridem ven, sem še nekaj sto metrov dokaj nepriseben, potem pa se začnem počutiti kot prerojen.

Davčni svetovalci in finančni inženirji bi se v nečem lahko zgledovali pri tradicionalni kitajski medicini. Malo perfiden, toda psihološko učinkovit kitajski običaj je namreč, da se mora pacient ob vstopu v ordinacijo sezuti. To človeka takoj naredi ponižnejšega in tudi bolj odprtega.

V zvezi z Li Furujem še tale digresija, ki z davki sicer nima nobene zveze, ima jo pa z Dnevnikom.

Zadnjič me je namreč vprašal — seveda preko prevajalke —, ali sem novinar. Debelo sem pogledal, kako je vendar mogoče, da me bere nekdo, ki zna po slovensko reči samo “trebuh”, “hrbet”, “bok” in “fertik”. No, sinologinja je potegnila iz predala iztrgano stran iz Zelene pike, na kateri je bil na eni strani objavljen članek o Kitajcih v Sloveniji, na drugi pa eno od Mančinih in mojih pisem. To je bilo to. V članku je seveda omenjen tudi Li Furu, toda na njegovo grozo je novinarka Maja Čepin Čander objavila tudi malo nepremišljeno in očitno škandalozno izjavo — za katero mu je bilo kasneje žal —, da so kitajske restavracije v Ljubljani zanič. To je sicer jasno tudi vsakemu kolikor-toliko gastronomsko razgledanemu in izbirčnemu Slovencu, vendar je med kitajsko kuharsko kolonijo v Ljubljani povzročilo pravo ogorčenje. Tako zdaj rojaki grozijo Li Furuju s tožbo. Sledil je zanimiv konsekutivni slovensko-kitajski dialog, v katerem sem ga poskušal malo potolažiti, češ, saj ne bo nič hudega. Šele potem, ko sem prišel ven (in malo k sebi), mi je potegnilo, da je od mene morda pričakoval, da bom zanj zastavil kakšno lepo besedo. No, to sem zdaj opravil.

Omenjena davčna masaža me je spravila v takšno formo, da sem se končno resno lotil davčnega obračuna. Seveda ga bo namesto mene izdelal in sestavil davčni inženir, toda za to mu moram najprej sam dostaviti vse živo — med drugim tudi seznam vseh službenih poti in sestankov, ki se jih opravil v letu 2005, vključno z datumi, relacijami, lokacijami, kilometri, nameni, računi.

Čeprav je tudi to zaradi ubijalsko kratkih deadlineov mučno, je vsaj nekoliko zabavno zato, ker mi tu pride prav moja zasvojenost z mobiteli. Čeprav se lani tem evidencam nisem posvečal sproti, mi leta ni težko rekonstruirati v detajle, saj je skoraj ni stvari — predvsem pa ne sestanka in opravka —, ki ga ne bi vestno vnesel v koledar (in ki bi ga po poteku izbrisal).

To tlako bom skratka opravil. Kljub temu pa še vedno ne razumem, zakaj te davčne zadeve ljudi in medije tako fascinirajo — kot kakšna ptičja gripa ali tehnični pregledi —, da se država vsako leto konec marca tako rekoč zaustavi in se kolektivno in obsesivno fokusira na nekaj tako neprijetnega, kot so davki. Občutek imam, da tu ne gre samo za osebne finance posameznikov, ampak da Slovenci s tem vzpostavljajo malo sadomazohističen odnos z ambivalentno državo kot neusmiljeno grabežljivo jemalko ter identitetno in referencialno tolažnico.

  • Share/Bookmark

20 let ekshibicije in dezinhibicije

Petek, 10. marec 2006

Ta teden sem prečepel nekaj ur v časopisni čitalnici Nuka in na hitro listal Telekse iz let 1986 in ’87. Poiskal sem naše stare kolumne iz rubrike Ura kulturne anatomije (UKA) in jih dal fotokopirati za proslavo, ki si jo bomo v začetku aprila naredili ob dvajsetletnici naše prve kolumnistične stopničke v karieri.

Ni moj namen, da bi bil že zdaj – mislim v tej kolumni tukaj – nostalgičen in samovšečen. Kar zadeva moje in naše začetke, sem do njih ravno toliko kritičen kot nanje ponosen. Če se omejim le nase, moram namreč priznati, da sem bil pred dvajsetimi leti neverjetno patetičen in tendenciozen in obseden od nekakšnega kulturnega programa, ki sem ga imel v glavi in ga bolj ali manj razumljivo propagiral. Ne spomnim se, v kolikšni nakladi je takrat izhajal Teleks – a dejstvo je, da so to bila verjetno zadnja leta, ko je reviji šlo še dokaj dobro. Seveda je pa vprašanje, kdo razen najožjega kroga kulturnikov in mogoče novinarjev in relativno ozkega kroga za kulturo zainteresiranih je res opazil bando šestih intelektualno prepotentnih mladeničev, za katere je morda prej slišal le slučajno in izjemoma.

Danes mi je prekleto jasno, da se je takratnemu kulturnemu establišmentu vsaj ob nekaterih mojih tekstih in zlasti tudi ob tekstih Luke Novaka moral obračati želodec. Danes mi je včasih zaradi tega tudi malo nerodno. V torek zvečer sva šla na pivo in bila še kar nostalgična in samovšečna. Luka je pravilno ugotavljal, da je bila za tedanje razmere to nepojmljiva politična nekorektnost, le da se temu takrat še ni tako reklo. V tem kontekstu je to dober štos in razlog za domišljanje, da si si nekaj tako rekoč izmislil. To, kar sva Luka ali jaz napisala o nekaterih slovenskih literatih, ali Marcel Štefančič o nekaterih filmarjih, je bila dejansko že hoja po robu medijske sprejemljivosti, ki bi jo danes lahko primerjali kvečjemu s tabloidno objestnostjo.

Med drugim sem iz svoje lastne kolumne “izvedel”, da smo za novo leto 1987 pojedli torto, na kateri je s črkami iz sladke smetane pisalo Drago Jančar. Tudi Luka se tega ne spomni. Me je pa seveda pomiril, da bo že držalo, če sem tako napisal.

Brskanje po svoji lastni publicistični preteklosti me je napeljalo k temu, da se bom v prihodnosti več posvečal splošni zgodovini slovenske publicistike. Tokrat sem se namenoma posvečal UKA, vendar sem s kotičkom očesa nehote ugotavljal, da je listanje starih revij že v naglici fascinantno doživetje – kaj šele, če nameravaš resno rekonstruirati podobo nekih starih kulturno-političnih časov. V čitalnici sem srečal tudi Bernarda Nežmaha z Mladine, ki je na mikrofilmih bral nek intervju iz Razgledov. Strinjala sva se, da bi se nekdo moral načrtno lotiti zgodovine slovenskih tiskanih medijev – po možnosti publicist publicistike. Zlasti neverjetni preskoki so se zgodili v zadnjih dvajsetih letih, ko se stvari spreminjajo prehitro, da bi jih kdorkoli sproti in natančno beležil. Vednost in zavedanje, ki o tem obstajata, sta v bistvu na nivoju ustnega izročila in osebnih interpretacij. Te pa seveda nihajo od nostalgičnega defetizma, češ, kako je to dobro funkcioniralo, ko je bila profesionalnost še zakon in ni bilo ne komerciale in ne tabloidov, pa čeprav so bili novinarji politično nesvobodni, pa do triumfalizma brez spomina, za katerega je vsak korak v trivialnost ne le uspeh, temveč tako rekoč izumljanje poklica na novo.

Iz dvajset let starih Teleksov ni razvidno samo to, da se je Zmago Jelinčič nekoč ukvarjal s parapsihologijo (“Izračunajte si svojo bioenergijo”), ali da smo Marcel Štefančič, Stojan Pelko, Aleš Debeljak, Miha Zadnikar, Luka Novak in jaz ter pokojni Bojan Žmavc redefinirali ali že kar uvedli publicistični žanr kolumne, ki je dotlej obstajal kvečjemu kot sistem pokroviteljskih navodil za uporabo kulture. Vsevedne kulturne korifeje so bili edini ljudje, ki jim je bilo dovoljeno imeti svoje mnenje, in še to mnenje so kao skromno prodajali kot brezosebno in občeveljavno interpretacijo kulturno-umetniških izdelkov in fenomenov. Ni jim šlo za to, da bi kulturo vrednotili po njeni kvaliteti, temveč so se insajdersko obešali na njeno skladnost s prevladujočimi normami, ki so jih sami pomagali kanonizirati. Za eksternalije takrat verjetno še nihče ni slišal – še najmanj pa za ekonomske –, a če nič drugega, smo se prav mi spontano in iskreno spravili sesuvati kulturne eksternalije na čelu z dolgočasjem, duhovno izpraznjenostjo, nelagodjem, samozadovoljstvom, zaplankanostjo, politikanstvom, dvomi in drugo intelektualistično folkloro.

Za razliko od starih kritikov, kakršni so konec 70. in v začetku 80. strašili v Teleksu v rubriki To bi morali – naprimer “preslišati”, kot je recimo Rupel, ekspert za punk, ob izidu vizionarsko obsodil Dolgcajt od Pankrtov –, smo mi dejansko bili prvi, ki smo si v mainstream medijih, ne v marginalnih (RŠ, Tribuna, Katedra) drznili misliti z lastno glavo. In da ne bo pomote: za to ni bil potreben prav nikakršen pogum, temveč samo malo spontanosti. Kultura je bila takrat podobno glajhšaltana kot politika, čeprav seveda ne represivno: kritikom ni nihče nič prepovedoval ali prišepetaval, samo na misel jim ni prihajalo, da bi razmišljali izven okvirov indoktriniranih in magari veljavnih idej, ki pa so v njihovih očeh veljale za svete. Pojav UKA je bil v tem smislu eden od vrednostnih in miselnih prelomov, ki so se tisto desetletje in že prej dogajali najprej v kulturi s punkom in alter sceno in z NSK in pozneje tudi v politiki.

Čeprav UKA kot ekshibicija in dezinhibicija obenem ni šla mimo brez javnega odmeva in še danes ni povsem pozabljena, si ne delam utvar, da je bila bistvena za kogarkoli razen zame osebno oziroma za konkretne avtorje. Reči pa moram, da če bi bil danes še enkrat star štiriindvajset let, se niti slučajno ne bi šel izpostavljat kot nonšalanten kulturni misionar, ki da ga vse zanima, briga pa prav nič. Mar bi se bil lotil česa pametnejšega. Toda to obžalovanje seveda predpostavlja, da bi se takrat moral zavedati, da se mi lahko zgodi, da bom čez dvajset let počel približno isto. To pa v tem poklicu žal pomeni, da ves ta čas nisi naredil nič – ali vsaj nič pametnega.

  • Share/Bookmark

Ena od

Torek, 7. marec 2006

Kmalu bo minilo 20 let, odkar smo začeli pisati kolumne v Teleksu pod naslovom Ura kulturne anatomije. Danes sem se mudil v NUKu, kjer sem dal kopirati vseh 150 kolumen – plus, minus -, ki so izhajale od aprila 1986 do novembra 1987.

Skratka: Luka Novak, Aleš Debeljak, Marcel Štefančič jr., Stojan Pelko, Miha Zadnikar, Marko Crnkovič, pozneje tudi Bojan Žmavc (pokojni, se ponesrečil z jadralnim letalom).

Šestega aprila 2006 bo v Vale-Novak/Trgovini s konceptom na Židovski nekakšna vesela komemoracija, s katero bomo obeležili ta neljubi dogodek za slovensko kulturo. Ob tem bomo razstavili vsak svoje najljubše kolumne. Trenutno jih imam šele vse v predalu, kot teaser pa objavljam eno svojo – o Tadeju Zupančiču.

scan_636163116_12.jpg

Za nameček pa objavljam še fotko, posneto 31. decembra 1986. Nismo vsi gor – z leve Peli, moi, Luka, Marcello -, ampak kaj hočemo. Je pa bil dober žur – eno boljših silvestrovanj (kolikor se jih pač spomnim). Jaz sem seveda pol noči težil z Zappo.

3054_09042005.jpg

Tadejevi zajčki, razvidni iz kolumne, so dandanes bog ve kje.

  • Share/Bookmark

Od pubične frizurce do linča pedofilov

Četrtek, 2. marec 2006

Populizem v pogrošnih medijih postaja tako skrajen, da ni več zgolj uredniško-tržna strategija, temveč zaskrbljujoče vplivna družbena ideologija, ki bo z nadaljno radikalizacijo spremenila Slovenijo v vrednostno kaotičen pajzl.

Vse skupaj se začne navidez nepomembno. Nič hudega slutečo in hotečo dvajsetletnico izberejo na lepotnem tekmovanju in jo lansirajo v medijsko orbito. Punca zgleda čedna in simpatična in je za nameček še ministrova hči. A to žal ne pomeni, da ima tri čiste o čemerkoli. Ker jo mediji nenehno oblegajo, mora kar naprej nekaj govoriti. Tako med drugim izjavi, da si oblikuje frizuro “tam spodaj”. Tudi prav. Če se njej zdi, da mora to povedati, potem bomo tudi mi preživeli takšno informacijo. Toda od te izjave do prominentnejše vloge v medijih je le korak. Kar naenkrat začne deklica voditi pogovorne oddaje na televiziji, ki se sprva zdijo neškodljivo populistično afnanje. Ampak že kmalu dobi v studio poslanca, ki govori še raje in še več kot ona – predvsem pa o resnejših zadevah, kot so pubične frizurce. Tako potem on razlaga, kako da bi bilo treba pedofile kastrirati in jim vžgati črko P na čelo, ona pa se simpatično hahlja in še sama pristavi lonček na to temo.

Tudi Jelinčiču bi lahko vžgali na čelo črko P – P kot primitivec, seveda –, pa se po mojem ne bi pustil motiti in bi čvekal naprej, kar mu pač pride na misel. Do živega mu ne pridejo niti sodni procesi zaradi suma pomoči pri poskusu umora in drugih kaznivih dejanjih, niti sodniki za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola, niti množice uničujočih kolumen in komentarjev, niti zakon o medijih, po katerem kot politik ne bi smel imeti samostojne oddaje v javnem mediju (Plemeniti komentar na Prvi TV), kaj šele izjave ombudsmana, ki na njegove provokacije redno in ažurno odgovorja z opozarjanjem na naraščanje sovražnega govora.

V Sloveniji je po zaslugi medijev namreč takšna socialna in intelektualna klima, da Hanžek in Jelinčič izpadeta klovna iste baže. Razliko med njima kot javnima figurama in med tehtnostjo njunih izjav so populistični mediji ukinili. Ukinili so razliko med spornostjo in nespornostjo, primernostjo in neprimernostjo izjav. Ukinili so razliko med Jelinčičevim argumentom, da “Hanžek v otroštvu ni bil deležen starševske ljubezni”, in Hanžkovim, da Jelinčič ne bi smel javno pozivati k linčanju storilcev kaznivih dejanj. V slovenskih medijih je eno in drugo isti trač za povečevanje branosti in gledanosti, v katerem Jelinčič sodeluje zavestno in oportunistično, Hanžek pa tako rekoč po službeni dolžnosti – čeprav mu ravno zapletanje s takimi modeli avtoriteto spodkopava bolj, kot če se za te ekscese ne bi zmenil. Takoj se namreč prijavi k besedi tudi odgovorna urednica Paprike, ki pripomni ne le to, da ji je sicer žal, da se je to zgodilo, a da ne more vplivati na izjave gostov v studiu – in pedofilija, če smo že pri tem, pa je res najbolj gnusen zločin, ki ga nekdo lahko zagreši.

Problem populizma v slovenskih medijih pa ni samo inkriminirani sovražni govor, temveč tudi prijazni govor, če lahko tako rečem. Tudi ta se zelo dobro prodaja. Še posebej vznemirljivi so tisti intervjuji, v katerih znajo kaj lepega o sebi povedati tisti, ki jih nihče ne mara – naprimer ljudje, osumljeni ali celo obsojeni za umor, ali storilci na begu. Tako se zdaj vsa Slovenija zgraža, kako se je moglo zgoditi, da se je Silvo Plut sprehajal na prostosti, ko pa smo ja vsi vedeli, kaj se bo zgodilo. Nihče pa se ne vpraša, kako je lahko Direktu in E+ – no, vse pač ostane v družini – prišlo na misel, da z njim naredijo intervju in mu s tem omogočijo, da pove svojo plat zgodbe. In zakaj bi se vendar vprašali, ko pa je tudi Delova priloga Ona pred časom na dolgo in široko intervjuvala ubogo, pravkar obsojeno Milico Makoter?! In saj je tudi Ivan Perić našel sočutne sogovornike v Žurnalu, kajne?

Odkod medijem ideja, da je osumljencem, obsojencem ali povratnikom treba dajati prostor v medijih, da povejo svojo plat zgodbe? So preveč dobesedno brali Johna Stuarta Milla, ki je leta 1859 v Zagovoru svobode razmišljanja in mnenja napisal: “Če je vse človeštvo prepričano v eno in isto stvar, na drugi strani pa en sam človek misli drugače, potem nima človeštvo prav nič več pravice, da tega človeka utiša, kakor je nima ta edini človek sam, da utiša človeštvo.”? Ah, ne. Gre samo za to, da se intervjuji z vpletenimi v odmevne zločine dobro berejo, ker ima tako rekoč vsakdo svojo teorijo o krivdi in nedolžnosti (domnevnih) storilcev. Taki intervjuji so za medije približno isto kot sprotne radijske informacije o policijskih radarskih kontrolah.

O. J. Simpson je bil oproščen – pa vendar so bili intervjuji z njim za medije še dolgo po procesu tabu, ko se ga je usmilila Ruby Wax. Danes je medijsko mrtev. Tako kot Michael Jackson. In to v ZDA, kjer so mediji še malo bolj “komercialni” kot v Sloveniji.

Populizem v medijih spodkopava kredibilnost politikom – ki znajo, roko na srce, to dovolj dobro početi tudi sami sebi –, saj je ljudski glas z ustrezno potuho vse bolj in bolj prepričan, da sam vse bolje ve od teh konkretnih in vseh drugih profesionalcev in strokovnjakov. Ljudski glas je s pomočjo medijev bolj pameten od pravnikov, bolj pameten od sodnikov, bolj pameten od ekonomistov, bolj pameten od menedžerjev, bolj pameten od psihologov, bolj pameten od sociologov in medijskih strokovnjakov, bolj pameten od zdravnikov, bolj pameten od športnikov, bolj pameten od arhitektov in urbanistov, bolj pameten od umetnikov, bolj pameten od intelektualcev, celo bolj pameten od filozofov.

Ljudski glas zahteva, da iz prve roke sliši, ali je nekdo nekoga ubil ali ne, ker hoče sam razsoditi. Ljudski glas je tisti, ki zahteva pomilostitev ali linč. Ljudski glas je tisti, ki odloča, kdo je junak in kdo je psihopat. Ljudski glas hoče odločati, kdo bo tekmoval na olimpijskih igrah in kdo bo predsednik uprave. To je ta populistični teror, ki vodi v stanje brez pravih avtoritet in meril ter inhibicij in tabujev. To je svet, v katerem po mnenju ljudskega glasu medijev nihče ni dovolj pameten, razsoden, sposoben in pristojen, če ni obenem tudi simpatičen in mediageničen.

  • Share/Bookmark

Kolumne za Dnevnik

Nedelja, 26. februar 2006

20022006(002).jpg

Cenjene bralke in bralce bloga obveščam, da sem končno uploadal kolumne, ki jih pišem za Dnevnik vsak četrtek od decembra 2004. To sem napovedal – ali, mea culpa, celo obljubil – že sredi januarja, pa nisem realiziral.

Ene od kolumen bog ve zakaj ne najdem. To se mi zdi čisto neverjetno, ampak tako pač je.

Kolumne so dosegljive tudi na [Dnevnikovi spletni strani](http://www.dnevnik.si/si/default.asp) oz. v njihovem web arhivu – vendar proti plačilu, če so starejše od tedna dni in če niste naročnik tiskane izdaje. Sicer pa tudi ne morem garantirati, da so tam spravljene prav vse.

V dogovoru z Miranom Lesjakom, odgovornim urednikom Dnevnika, ne bom objavljal kolumen na blogu prej, kot bodo objavljene v tiskani izdaji. (Tako ali tako bi to lahko bilo kvečjemu že v sredo popoldan, ko jih pošljem v redakcijo.) Kot ozaveščen in uvideven človek pa si samoiniciativno postavljam še dodatno omejitev, da kolumen ne bom dajal na blog, dokler bo tiskana izdaja Dnevnika še v prodaji na kioskih – torej še ves četrtek.

Zaradi deževnega vremena sem bil ves ta teden zelo siten.

  • Share/Bookmark

Grizenje limon in zobanje češenj

Četrtek, 23. februar 2006

Zgodba, ki jo opisujem v tokratni kolumni, je na prvi pogled dolgočasna peripetija iz sveta, v katerem se srečujejo oglaševalci in mediji. A če ni videti dramatična, to še ne pomeni, da ni pomembna. Govori namreč o (ne)avtonomnosti medijev v Sloveniji, o dolgi roki politike, nenazadnje pa tudi o tem, da Slovenija ni zelo pravna država.

Da mi ne bi kdo očital pristranskost, naj najprej navedem nekaj očitnih dejstev.

Od 1. 12. 2004 naprej sem kot zunanji sodelavec (s statusom samostojnega novinarja) kolumnist Dnevnika. Od 1. 1. 1995 do 30. 11. 2000 sem bil kolumnist Dela oz. Sobotne priloge. Na Delu sem bil v rednem delovnem razmerju na treh različnih delovnih mestih od 1. 11. 1987 do 31. 12. 1990 in od 1. 3. 1992 do 30. 11. 2000. Ob odhodu se nisem skregal, vendar priznam, da sem šel z olajšanjem. Res je tudi, da sem po odhodu redko našel lepo besedo za časopis in urednike in novinarje in tudi za lastnike. Imel sem izrazito odklonilna stališča do Delovih stavk, kaj šele do Pivovarne Laško. Bivšim kolegom sem se spet prikupil, ko sem se zgražal nad politično dirigiranim prihodom Danila Slivnika v upravo. Slivnika bi že od nekdaj najraje utopil v žlici vode. Tudi o Janezu Markešu, odgovornem uredniku Maga, si ne mislim nič lepšega. Da je Markeš v prejšnji številki Maga ozmerjal Manco Košir in mene, ki sva si v Dnevniku kritično dopisovala o Delu, me niti ne moti. Mi smo pač vsak na svoji strani prepada, zato se včasih ozmerjamo.

Povedati moram tudi, da je Miran Lesjak, odgovorni urednik Dnevnika, Manci in meni dal vedeti, da ni navdušen nad najino zoprnostjo do Dela. Kritična mnenja o konkurenčnih časopisih namreč nerad objavlja, saj je prepričan, da po eni strani ne delujejo kredibilno, po drugi pa tudi noče kršiti tihega sporazuma med uredniki, da se ne bodo spuščali v medsebojno vojno.

S kolumnisti je pač tako, da (lahko) pišejo po vesti, četudi je to v nasprotju s stališči urednika ali uradne politike časopisa. Z mano pa je še posebej tako, da očitka nekredibilnosti nikoli ne sprejemam. Če sem v nekaj prepričan, potem ne dovolim, da bi mi kdorkoli pripisal, da je moje prepričanje odvisno od mojih interesov. Če sem kolumnist Dnevnika, je seveda v mojem interesu, da je ta časopis čim boljši vsebinsko in da mu gre dobro tudi poslovno. Zato si mi ni treba želeti, da bi bilo Delo čim slabše in da bi mu šlo čim slabše. Poteze, ki jih vlečejo Delovi lastniki, uprave, uredniki, novinarji, sindikalisti in nenazadnje tudi sedanja vlada, seveda vodijo na slabše. Vendar se tega ne veselim, ker nisem privoščljiv. Če bi bil, bi bil lepo tiho in si mel roke. Pa si jih ne. Kot človek iz časopisov sem prepričan, da bo vsem časopisom skupaj šlo bolje, če bo šlo bolje vsakemu od njih posebej.

Predvsem pa sem prepričan, da je zdrava konkurenca resda vojna, vendar s profesionalnimi orožji in strategijami, ne pa z nizkimi udarci – in predvsem ne vojna pod arbitražo politike, ki favorizira eno od vojska.

Skratka:

Pred časom je avstrijsko-nemško podjetje Hofer, ki je v Sloveniji že odprlo nekaj diskontnih prodajaln, še veliko več pa jih namerava, razdrlo pogodbo z Dnevnikom, po kateri naj bi do konca 2006 oglaševali v časopisu v vrednosti 100 milijonov SIT. Po besedah ljudi z Dnevnika so jim Hoferjevci to povedali z nelagodjem, saj je prekinitev pogodbe nenavadna poteza, in jih prosili za razumevanje, saj da morajo upoštevati lastne poslovne interese.

S Hoferjem naj bi kontaktiral nekdo iz vlade in jim rekel nekako v tem smislu: mi vemo, da nameravate v Sloveniji postaviti še veliko diskontnih trgovin in da boste za to morali najti in kupiti veliko parcel in pridobiti vsa dovoljenja in soglasja in se ukvarjati še s kopico drugih birokratskih zadev; vi pa veste, da se lahko vse skupaj zelo zavleče, če vam pri tem ne bomo šli na roko, ali tudi skrajša, če vam bomo šli – odvisno od naše dobrohotnosti; zato vam svetujemo, da razmislite o svoji oglaševalski strategiji; ni nam prav, da oglašujete v Dnevniku, pa tudi ne na Pop TV.

Ravno Slivnik je bil tisti, ki je perfekcioniral ta slikoviti stilni prijem, ki bi mu lahko rekli “magovski citat”. Pri tem napol literarnem specialnem efektu gre za povzemanje izjav, ki jim pisec ni mogel biti priča, zato so evidentno rekonstruirane, če že ne povsem fiktivne – ali so vsaj lahko fiktivne. Knjiga Kučanov klan je recimo polna cvetk, kako so ljudje na samem hodili gor in dol po kabinetih in kuloarjih in si to in to mrmrali v brado.

Zato poudarjam: ne morem dokazati, da je srečanje na omenjeno temo med nekom iz vlade in nekom iz Hoferja v resnici bilo. Dvomim tudi, da bo to dokazal kdorkoli drug. Morda srečanja sploh ni bilo. Morda je Hofer sam uganil, kaj bi bilo všeč aktualni oblasti, in hočeš-nočeš ugriznil v limone, ki jih prodaja po 79 SIT za kilo. Toda v vsakem primeru nas posledice sestanka, ki ga ne moremo dokazati, silijo v to, da se vsi delamo, kot da ga res ni bilo. Kar pa je z novinarskega stališča popolnoma nevzdržna situacija.

Aktualna vlada je na Dnevnik že pritiskala, ker ji ideološko ni po volji. Lastniška struktura pa je na srečo taka, da država oz. vlada ne more vsiliti podobnega trojanskega slivnika v upravo kot na Delo in si posledično podrediti uredništva. Ker tega ne more, poskuša drugače.

V zvezi s tem se je treba zamisliti nad več stvarmi.

Zamislite se nad svobodo podjetništva. Recimo, da ima neko podjetje – in to tuje, kar je načeloma vseeno, a še tem večja blamaga – vse, kar rabi za svoje poslovanje, pa mu država vendarle meče polena pod noge iz razlogov, ki so perverzni že sami po sebi in ki z njihovo dejavnostjo še posebej nimajo nobene zveze.

Zamislite se nad pravno državo, v kateri neko podjetje predloži pristojnim birokratom vse, kar rabi za svoje poslovanje, ti pa mu ne izdajo dovoljenja, ker ga po navodilih od zgoraj ne smejo.

Zamislite pa se tudi nad signali, ki jih vlada pošilja tujim, konkretno medijskim podjetjem, ki poslujejo v Sloveniji. Dnevnik je v avstrijskem solastništvu, že kmalu pa bo (tudi) v nemškem. Hofer je zato idealen naslovnik, da obstoječim in potencialnim medijskim lastnikom indirektno pošljejo zgovoren signal o zobanju češenj z njimi.

  • Share/Bookmark

Stil ni človek, stil je dieta

Četrtek, 16. februar 2006

Ko sem prebral, da Vesna Vuk Godina vsak dan popije pol litra korenčkove spremute, sem najprej pomislil: pa saj ni čudno, da tvori dvobesedne povedi in začenja stavke s “ki”. Le style, ce n’est pas l’homme, c’est la diete!

Gospe seveda brez nadaljnega želim ves dober tek, kar ga premore – tako kot tudi Lojzetu Peterletu in Janezu Dolinarju in predvsem Janezu Drnovšku, ki z njo vred v zadnji številki Jane opisujejo režime prehrane, s katerimi so domnevno premagali raka. Domnevno pravim ne zato, ker bi mislil, da raka niso premagali, ampak zato, ker razen njihovega prepričanja ni nobenega dokaza, da so ga premagali ravno z režimom prehrane.

Mnogi ljudje, ki enkrat doživijo near-death experience, postanejo poduhovljeni ali celo religiozni in za nameček itak nagnjeni k filozofiranju. Prav. To ni ne moja stvar ne stvar polemike. Pa vendar me v tem smislu čudi, da še nisem slišal za človeka, ki bi po taki bolezni preprosto rekel, da se ga je “nekdo” usmilil.

Morda pa tako mislijo tisti, ki za javnost niso dovolj zanimivi, da bi njihovo izkušnjo in spoznanja mediji na dolgo in široko prenašali v sliki in besedi? Zelo možno. Dejstvo je namreč, da so bolniki popularni. Še bolj popularni so ozdravljeni bolniki. Najbolj popularni pa so tisti, ki so se ozdravili sami. To so pravi zmagovalci.

Premagati smrt mora biti lep občutek, ki ga sam – hvala bogu – ne poznam. Zato se tudi nočem spotikati ob ta intimni triumfalizem, ki ga pri dotičnem posamezniku nedvomno navdihuje. Moti me le ta medijsko skonstruirana in marketinško izpiljena družbena obsedenost z zdravjem in zdravo prehrano, zgodbami o premagovanju smrti, življenjskim optimizmom, kultom mladosti, pozitivno energijo, psevdoreligioznimi spoznanji, na novo odkrito duhovnostjo, nenadno samorealizacijo, prerojenim jazom, analiziranjem osebnih odnosov. Na živce mi gre to new-age nakladanje, ki pod krinko odkrivanja večnih resnic v bistvu zgolj lansira in vsiljuje efemerne trende obnašanja in načinov razmišljanja, zmiksane s praktičnimi nasveti za vsakdanjo rabo.

Komercialna ezoterika ni zgolj medijski fenomen in seveda tudi ni slovenska posebnost. Kljub temu pa ni dvoma, da je v slovenskih medijih nadpovprečno izpostavljena. Eden od razlogov je nedvomno ta, da so new-age vsebine eden zadnjih preostankov resnih, da ne rečem intelektualnih tem, ki še zaidejo v časopise in revije. Naj preciziram: new-age ni niti povsem resna tema ali kaj šele intelektualna, je pa najmanj trivialna med popularnimi in populističnimi. Od vsega cenenega pofla je to najbolj zapakirano in servirano tako, da ne izpade poceni.

New-age pa je v Sloveniji v vzponu – ali nemara na vrhuncu – tudi zaradi Drnovška, ki ni le predsednik države, temveč tudi glavni lifestyle trendsetter v državi.

Slovenka leta 2004 – ali bolje pacientka leta – je bila Irena Grafenauer. Ta čast ji ni pripadla že takrat, ko je v svoji vrhunski in svetovni glasbeni karieri nizala uspeh za uspehom, temveč šele potem, ko je zbolela za levkemijo in z Drnovškovo pomočjo izvedla akcijo za darovanje kostnega mozga. Tudi Drnovška samega tako rekoč noben pes ni povohal – razen Arturja in Brodija –, dokler se ni iz bolnika spreobrnil v samokurativnega zmagovalca in v infrapečko pozitivne duhovne energije (brez termostata).

Slavoj Žižek mi je pred leti v intervjuju povedal, da so idealne osebne ideologije globalnega kapitalizma religije kot naprimer budizem, taoizem in podobno. Po njegovem živimo v kaotičnem svetu, v katerem se ni več mogoče spoznavno orientirati. Te religije pa človeku ničesar ne predpisujejo, ničesar ne zahtevajo, temveč dajejo hitro razsvetlitev, ki omogoča neke vrste distanco, otopelost, nirvano, da tržno bolje funkcionira. Nove duhovnosti – namreč nove za zahodnjake, ta laično popreproščeni new-age konglomerat filozofiranja za vsakdanjo rabo – se globalnemu kapitalizmu prilegajo kot rokavica roki. To pa ni samo posledica multikulturalizma, temveč tudi današnjega načina funkcioniranja kapitalizma. Protestantska delovna etika ne deluje več. Rabimo neko prazno duhovnost kot táko, ki nam omogoča preživetje in distanco. New-age je antistres religija.

Žižek se mi je tedaj deklariral kot “ateistični kristjan” in razložil, da mu je kot psihoanalitiku pri krščanstvu najbolj všeč to, da je religija “zunanjega travmatičnega srečanja”. Vzhodnjaške religije in njihove zahodne new-age izpeljave usmerjajo v poglabljanje vase in v iskanje spoznanj v sebi, medtem ko gre pri krščanstvu vedno za srečanje z drugim in za travmo drugega; pri tem je treba fizično ali duhovno proč od sebe, ven iz sebe. Krščanstvo ima čisto drugo logiko, ki pa je po Žižkovem v resnici edina, znotraj katere so demokracija, človekove pravice in svoboda sploh mogoče.

To je zame tudi argument, zakaj predsednik države, ki civilizacijsko temelji na zahodnoevropski duhovni zgodovini – s krščanstvom vred –, ne bi smel opletati z eksotičnim, četudi podomačenim new-age spiritualizmom. V teh razmerah in zlasti na njegovem položaju je to egocentrizem, ki še dodatno načenja že tako ali tako razkrajajoče se družbeno tkivo. New-age je instanten alternativni odgovor na zahodnjaški egoizem – kar pa še ne pomeni, da je v njem količkaj res altruističnega.

Nasplošno pa so new-age kulti prehranjevanja, zdravja, fitnesa, lepote, mladosti, poduhovljenosti in filozofiranja še tem bolj absurdni, če pomislimo, da se pri vsej njihovi popularnosti družbe še vedno starajo (le da so po zaslugi plastičnih kirurgov in zdravilcev videti na pogled mlajše); otroci se še vedno rojevajo slučajno in z zadržki; ljudje so še vedno depresivni in masovno umirajo v nesrečah ali od svoje roke; ljudje še nikoli niso toliko razmišljali o vprašanju, kdo smo in kam gremo – in ta razmišljanja tudi tako javno delili z drugimi –, a še nikoli niso bili tako daleč od odgovora.

Vse to se dogaja samo zato, ker sta tako fizična kondicija kot duhovno počutje postala tržno blago. Slovenski trg je s tem popolnoma zasičen. In čeprav branjevci duše in telesa – od samega predsednika pa do zadnje kolumnistke – trdijo, da ponujajo robo, ki da v resnici nima cene, bo ta trg od silnega dumpinga kmalu skrahiral.

  • Share/Bookmark

Zakaj je Drnovšek postal predsednik

Četrtek, 9. februar 2006

Predsednik v prismuknjenem TV šovu? To še ni nič! Te dni mi je v nekem lokalu prišel v roke izvod revije z neverjetnim naslovom Osvoboditev živali. Gre za ekstremistično publikacijo, ki militantno nasprotuje lovu in propagira ne le vegetarijanstvo, temveč celo vegetarijanstvo psov in mačk. Tristo kosmatih! No, zadnja številka Osvoboditve prinaša intervju z Janezom Drnovškom. Že napovednik na naslovki – ki sta jo seveda krasila predsednikov obvezni smile z limono in njegov namrgodeni pes – je obetal noro temo: “Vegetarijanstvo bi povečalo možnosti za dolgoročno preživetje človeštva”. In res, imel sem kaj prebrati. Toda naj se najprej vrnem v Hri-Bar.

Da predsedniki nastopajo v razvedrilnih oddajah, je slovenska medijska bizarnost, ki bi jo bilo treba v interesu dostojanstva najvišjih političnih funkcij prepovedati. (Toda če bi javni televiziji to prepovedal njen programski svet, kdo bi potem to prepovedal komercialnim televizijam? Menda ja ne bi bilo treba zaradi tega dopolniti Ustavo?)

Drnovškov nastop v razvedrilni oddaji je bil šokanten, vendar ni bil precedens. Že dolgo pred njim je v oddaji Res je! namreč nastopil tedanji predsednik Kučan.

Kakorkoli, razlika je zgovorna. Mišina oddaja je bila za razliko od Hribarjeve zastavljena kot afirmacija udeležencev, ne provokacija, zato je znal Kučan v velikem stilu sprejeti njen prispevek k izgradnji njegovega imidža. Drnovšek je bil takrat tako dolgočasen, da ga ni nihče vabil v take oddaje, najbrž pa tudi sam ne bi sprejel vabila.

Hri-Bar pa je tipična novodobna oslarija, v katero ne paše nihče, ki se ne spusti na njen nivo – da torej sprejme vlogo v groteskni godlji provokativnega, sicer simpatičnega voditelja, impersonatorjev Don Corleoneja in Georgea Busha, računalniških animacij slovenskih politikov in minikviza na temo splošne razgledanosti. Gostje se morajo pretvarjati, da gre zares; če se ne “pogovarjaš” z Bushem ali generirano figuro Janše, izpadeš zateženec; toda ko gosta nazadnje neizogibno (četudi benigno) osmešijo, mu rečejo, češ, saj je bila samo šala. Hri-Bar je politično nekorektna oddaja, a le redko duhovita. V njej se lahko znajde le tisti, ki se zna smejati vicem, ki niso niti malo smešni.

Drnovšek se ne bi smel odzvati vabilu. Očitno si ni mogel kaj. Kljub temu, da se je v zadnjem času dodobra učlovečil, je moral presoditi, da bi se lahko še malo spustil na zemljo in si nabral nekaj točk tudi pri tistih, ki ga še ne razumejo najbolje.

Sicer je priznal, da ne gleda televizije, zato ni mogel vedeti, v kaj se spušča. Toda ali mu njegova pribočnica, ki ga zna fotografirati s frulico na Titikaki, našemljenega v Inka – in fotko distribuirati medijem –, ni znala povedati, v kaj se spušča?

Drnovšek je po mojem improviziral. Odločil se je, da bo kontriral Hribarjevim sicer vljudnim provokacijam, prepričan, da bo naredil oddajo in utrdil svoj novi imidž. Zdaj najbrž misli, da je z lesenimi, za lase privlečenimi domislicami prijazno osmešil Hribarja, v resnici pa se je osmešil sam. Tako je Hribarja zafrkaval zaradi velikega ega. Pazite! To si upa človek, ki pridiga o preporodu v preprostost, čistost, skoraj svetost življenja, in ki po drugi strani razlaga, da bo rastlinska prehrana rešila človeštvo.

Drnovškova bolezen in prerojenje imata tudi politične implikacije. Ne pozabimo, da je zbolel že pred najmanj petimi leti, ko je bil še predsednik vlade. Potem je konec leta 2001 napovedal, da bo naslednje leto “morda” kandidiral za predsednika – “odvisno od razvoja bolezni”. Kako se je razvijala bolezen, ve samo on, ker ga medtem skoraj nihče ni vprašal po zdravju, sam pa tudi ni razlagal.

In ne samo to! Drnovškova preračunljivost, da bo “morda” kandidiral, se zdaj kaže v drugačni luči. Takrat smo to razumeli, kot da bo opustil premiersko funkcijo in kandidiral za predsednika, če mu bo šlo na bolje. Zdaj pa lahko sklepamo, da se je v bistvu odločil za kandidaturo – in skoraj samoumevno zmago – ravno zato, ker mu ni šlo na bolje in ker se je odločil, da vzame zdravljenje v svoje roke.

Tega si kot premier ne bi mogel privoščiti, ker fizično in psihično – pa tudi časovno – ne bi zmogel tako naporne službe ob tako zahtevni samoterapiji s puščavniškim načinom življenja, duhovnimi vajami, skrbjo za zdravo prehrano, itd. Si predstavljate predsednika vlade, ki ima toliko časa, da živi sam na gori, daleč od ponorelega sveta, si sam cepi drva, peče kruh, kuha psu in kupuje ekološke pridelke? Seveda ne!

Drnovšek je imel v rokavu zvit in resda tvegan načrt, s pomočjo katerega je morda res preživel terminalno bolezen, vendar je z njim tudi opetnajstil državo, ki jo zdaj vodi. Preporod mu je lahko uspel le na predsedniškem položaju, ki je že po Ustavi manj pomemben in zahteven, zdaj pa ga še sam trivializira.

Po treh letih tračev o njegovem zdravju – in občutku, da predsednika sploh nimamo – se je pojavil na Zaplani. Potem je oznanil, da ima odraslo hčerko. Potem smo s pomočjo hrvaških medijev – le zakaj ne slovenskih?! – izvedeli “vse podrobnosti” o bolezni. Medtem je začel s solističnimi akcijami jeziti domače in tuje politike. Super.

A to mu očitno ni dovolj. Drnovšek se zdaj pojavlja kot odštekan modrec le zato, ker je okrog prinesel smrt in doživel razsvetljenje. Tako zdaj napeljuje k bojkotiranju mesne prehrane in uradne medicine; farmacevtska industrija in pivovarništvo po njegovem nista v nacionalnem interesu, ker sam teh izdelkov ne konzumira; če mu še večji odštekanci položijo v usta vprašanje, zakaj ljudje ubijajo (beri: jedo) živali, sami pa zahtevajo zase vse pravice, se posmehne pravnikom in zakonodajalcem; bluzi; filozofira; maha z rokami; stresa slabe šale; itd.

Drnovšek je postal popularen, ker redefinira lik politika. V tem je veliko pozitivnega, žal pa tudi slabega. Politik ne more biti čudak in se s tem še postavljati. Za predsednika države pa je še posebej pomembno, da izžareva etičnost, ne da bi pri tem silila v ospredje sicer pozitivna, a preveč originalna osebnost. Zato ni dobro, da Drnovšek pretirava z osebnimi, magari dobronamernimi eskapadami. Ni prijetno imeti predsednika, ki se dela klovna – pa čeprav samo zato, da bi spremenil svet.

  • Share/Bookmark

Casino de Bergerac

Četrtek, 2. februar 2006

Ta teden sem na televiziji zgroženo gledal poročilo o javni razpravi, ki so jo na temo nevarnosti iger na srečo pripravili v Novi Gorici. Pripeljali so tudi psihologa, ki je opisoval trpljenje zasvojencev s hazardom, in to podkrepili tudi s pričevanjem človeka, ki je skozi ta pekel že šel in čudežno ozdravel – čeprav da hazarder tako kot alkoholik ni nikoli popolnoma ozdravljen.

Iz skopega povzetka nesrečnikove izjave ni bilo razvidno, ali je trpel zato, ker se je kot tipičen adikt pač psihološko zlomil, ali pa zato, ker je kratko-malo tonil v minus.

Da ne bo pomote: sam nimam do hazarda niti nagnjenja, kaj šele razumevanja. V kazinu sem bil enkrat samkrat in sem zapravil 100 mark, kar me niti približno ni tako psihološko zlomilo, kot če izgubim pri tenisu in moram zmagovalcu plačati pivo z oro. Nekoč pozneje sem hotel še enkrat poskusiti, a me niso spustili not, ker nisem imel pri sebi potnega lista. Noben drug dokument ni zadoščal. To se mi je zdelo policijsko represivno in škandalozno, saj je bilo na suverenem teritoriju Republike Slovenije. Sicer pa se mi ljudje v igralnicah zdijo preveč kul na način, ki mi ni všeč. Prej bi začel igrati golf kot pa hazardirati.

No, v Novi Gorici je šlo za civilnodružbeno akcijo, s katero so prizadeti “krajani” – ali ni neverjetno, kako trdovratno se drži v rabi ta socialistična beseda?! – poskušali opozoriti, da bi prihod ameriškega igralniškega kapitala v Hit moralno-sanitarno situacijo v mestu še poslabšal. Ampak zakaj čutijo do hazarda tak odpor, kot da gre za distribuiranje trdih drog ali orjaški kupleraj, ki bi mesto domnevno spremenil v Novo Sodomo? Razmislimo.

Igralnice so prostori, kjer se ljudje zabavajo, čeprav se zavedajo, da bodo na koncu ostali z dolgim nosom.

Da so igralnice obstajale že v bivšem režimu, vendar so vanje smeli le tuji turisti, je bil tipičen primer socialističnega svetohlinstva. Dejstvo, da je igralništvo že takrat veljalo za pomembno in dobičkonosno dejavnost, očitno ni bilo v navzkrižju z dušebrižniško prepovedjo igranja na srečo delovnim ljudem in občanom.

Prvi del predpostavke je bil že takrat in je še danes nesporen. Kaj pa drugi del? Splača se razmisliti o argumentih, s katerimi je bil gambling kot oblika družabnosti v SRS in SFRJ za domačine prepovedan.

Če bi hoteli priti zadevi do dna, bi bilo treba študirati zapisnike sej centralnih komitejev in nižjih nivojev partije – zato mi naj bo odpuščeno, če tega iz čistega veselja do življenja ne bom znanstveno raziskoval. Zadošča vedeti, da je igranje na srečo veljalo za nekaj slabega v ideološkem, natančneje sociološkem smislu. Hazard je bil sporen v vsakem primeru, bodisi kot dobiček ali izguba, saj naj bi bilo oboje nezasluženo, v nasprotju s teorijo domnevno poštene, dirigirane distribucije ekonomskih sredstev. Naključje, ki odloča o dobitku ali izgubi, ni moglo biti priznano kot legitimen argument. Če si dobil, je bilo videti, kot da si storil krivico tistemu, ki je izgubil (ali sploh ni igral); če si izgubil, pa si storil krivico samemu sebi; oboje je bilo treba sankcionirati.

Kardeljanstvu v obrambo je treba priznati, da je bila huda nasprotnica iger na srečo tudi Margaret Thatcher. Marala ni niti najnavadnejše državne loterije. Očitno je tudi v ultraliberalizmu neka logika — v tem primeru morda bolj prostestantska —, ki temelji na predpostavki, da se do denarja ni mogoče legitimno dokopati drugače kot s trdim delom ali četudi s špekulacijami, samo da se vse dogaja v okvirih delujoče in konsenzualno priznane tržne ekonomije.

V luči tranzicije pa se hazardiranje zdi prvovrstna kapitalistična igra, ki se povsem prilega psihološki logiki svobodnega podjetništva kot prostega razpolaganja z lastnim denarjem.

Igralništvo je nekak iracionalni ventil za sicer resno in strogo racionalno početje. Za razliko od drugih oblik družabnega vedenja je obiskovanje igralnic kljub vsemu takšno, pri katerem ne gre za to, da bi ljudje, željni zabave ali sprostitve, poslali možgane na pašo. Hazardiranje je resna ali celo resnobna aktivnost, pri kateri se ljudje — kljub temu, da gre za igro — obnašajo zelo resno. In res: tu gre zares. Bolj ko je svet poslovnosti, ekonomije, menedžmenta, tveganj, urgentnih in usodnih odločitev, (so)odvisnosti in uspehov v bistvu svet minimiziranja naključij in nevtraliziranja njihovih učinkov, bolj je po drugi strani fascinantno to prepuščanje golemu, slepemu naključju kot odločujočemu faktorju (osebnega) uspeha.

Igralništvo je zapeljivo tudi za tiste, ki takega iracionalnega ventila ne rabijo kot protiuteži za delo, ki ga dnevno opravljajo. Igralništvo je že sámo po sebi kultivirana, a vendarle adrenalinska družabnost, ki lahko tudi neveščega praktikanta hitro posrka in prevzame. Psihologi in samozvani varuhi javne morale s tem v zvezi radi govorijo o odvisnosti ali celo zasvojenosti. Seveda, to so eventualni stranski učinki hazardiranja, toda v večini primerov so ta opozorila podobna političnim argumentom v bivšem režimu — s to razliko, da nimajo več te moči, da bi hazardiranje prepovedala.

Kar moralnim neizprijencem dandanes še preostane, je to, da govoričijo o nevarnostih početja, ki se njim zdi sporno. Res, prav vsaka stvar, četudi ni sporna, ima lahko negativne stranske posledice. Ali si kdo na svetu – razen Huberta Požarnika – upa trditi, da je sporno, da najstniki hodijo zvečer (in ponoči) ven in se zabavajo v disko-klubih? Seveda ne, dokler se ne zgodi nekaj tako tragičnega kot v Pirničah. Toda ali je tak dogodek že tudi argument, da bi mladini s horo legalis omejili nočno gibanje? Je to že argument, da inšpektorji in policija zdaj harajo po lokalih, da se kaj takega kao ne bi ponovilo? Neumnost.

Vse, kar lahko nasprotniki hazarda naredijo proti hazardu, je to, da povabijo psihologe in bivše zasvojence in da vsi skupaj zastavijo svoje prepričanje. Morda so njihovi argumenti celo trdnejši od argumentov kmetov v Trebnjem, ki se ne strinjajo s predvideno traso avtoceste. Kljub temu pa je družbeno nesprejemljivo v resnici to, da se ljudje zavzemajo za prepoved ali omejevanje skušnjav, namesto da bi se zavzemali za večjo trdnost tistih, ki jim utegnejo podleči.

  • Share/Bookmark

Alternativa za moč in pamet

Četrtek, 26. januar 2006

V torek je Tanja Lesničar Pučko v kolumni v Dnevniku sesula predsednika zdravniškega društva, ki je predsednika države podučil, da ne dela prav, da se ne zdravi v skladu z zveličavnimi navodili etablirane medicine – četudi so akademsko misleči zdravniki od njega že dvignili roke in četudi se je predsednik zaenkrat uspešno zdravil po drugačnih metodah.

Alternativni pristop pa ni nezaželen samo v medicini oziroma na področju zdravja, temveč tudi na področju politike. Le nekaj dni za doktorjevo kritiko je Drnovška skritizirala še zunanjepolitična novinarka Dela. Posmehnila se je predsednikovi odkritosrčni in samozavestni izjavi – “Če kdo dvomi o mojem zdravju, naj pogleda moj program.” – in pripomnila: “In vendar njegov zunanjepolitični program samo poglablja javni dvom o zdravju.”

Strinjanje z Drnovškom seveda ni državljanska dolžnost, ampak ta je vendarle malo huda. Neverjetno, kako strogi in zateženi znajo biti Slovenci, ki hočejo nekaj povedati s pozicije moči in pameti! Kompetentnost in kredibilnost se zanje izključujeta s sproščenostjo, originalnostjo, duhovitostjo, drugačnostjo, celo z etiko. In potem se še zgražajo nad dejstvom, da v Sloveniji stvari razumemo drugače ali da kratko-malo izpadejo drugače. Tako Saša Vidmajer pripominja: “Slovenija ni Skandinavija in Janez Drnovšek ni Tarja Halonen. Kadar finska predsednica govori o ‘pravični globalizaciji’, altruizmu in samoumevnem ravnanju, da ‘dobro’, ki ga prakticira sama, pričakuje tudi od drugih, zveni racionalno. Ko kaj podobnega izreče slovenski predsednik, se sprašujemo zakaj.”

Prvo vprašanje je, KDO se to sprašuje, drugo pa, ZAKAJ se to nekdo sprašuje. Ad ena je seveda dejstvo, da gre za tipično slovensko medijsko patronažo, češ, novinarji nismo samo watchdogs politikov, temveč smo od njih tudi toliko bolj pametni, da bi v resnici morali opravljati njihovo delo – če bi bilo kaj pravice na svetu.

Ad dva pa smo kolektivno sprijaznjeni s tem, da iz nas kot naroda in kot države nikoli ne bo nič, ker smo za to preveč majhni, nepomembni, skregani, neumni, siromašni, neizobraženi, neprepoznavni. Da je to skoraj res, niti ni čudno, saj je to negativistično prepričanje – ki je v bistvu samouresničujoča se prerokba – ustoličeno kot veliki slovenski mit, proti kateremu praktično ni ugovora. Bolj čudno je to, da so pri javnem koritu – namreč v medijih, pa tudi v politiki (kar je še toliko bolj nenavadno) – vedno v večini tisti, ki to verjamejo in ki so to dogmo tudi pripravljeni čim bolj naglas razglašati. Ali mar še kdo misli, da je to razmišljanje prevladujoče? Prekletstvo Slovenije je negativna selekcija, s pomočjo katere vedno priplavajo na površje tisti, ki se jim optimizem in domoljubje zdita psovki, če nista ravno v funkciji predvolilnega nakladanja in medsebojnih prepirov.

Danica Simšič ima srečo, da sem naredil ta ovinek, saj sem danes hotel pisati o njej in o podpori, ki jo še uživa (ali pa se ji tako samo dozdeva) s strani svoje stranke, Socialnih demokratov. Včeraj sem se namreč zapletel v živahno politično debato, ko sem prebral, da je Borut Pahor rekel, da se mu “zdi, da je del ljubljanskega vodstva stranke res proti njej [Simšičevi]” – kar da je velik napredek, sem cinično ugotavljal, v primerjavi z brezrezervno podporo, ki jo je razglašal še dan prej.

Moja teorija je bila, da bi Pahor moral stopiti na govorniški oder in reči: “Danica Simšič je naredila veliko napako, pa tudi že prej se kot županja tako ali tako ni ravno izkazala. In čeprav je članica naše stranke, jo pozivam, naj odstopi. To bi bilo dobro za ohranitev tako njene časti kot dobrega imena stranke. Seveda ne pride v poštev, da bi jo Socialni demokrati še enkrat kandidirali za to funkcijo.”

Protiargument pa je bil, da se to ne dela, da bi neka stranka kar tako sestrelila svojega člana, in da Pahor kot spreten in vljuden diplomat itak ni tak človek, da bi nekomu zasadil nož v hrbet. In poleg tega: kdo pa sploh pravi, da je Danica res kaj zamočila, in zakaj da bi Pahor to moral verjeti.

SD seveda ni edina stranka, ki ščiti svoje ljudi, pa če storijo ne vem kakšen spodrsljaj. A ta logika, ki se je drži vsaka, še tako neformalna in nepomembna interesna skupina, v politiki ni tako preprosta in nagonska ali celo skoraj razumljiva – ali vsaj ne bi smela biti. Kadar stranke ščitijo svoje ljudi, si izmišljajo vse najbolj neverjetne argumente za spodbijanje očitkov njihovemu aparatčiku in so pri tem prepričane, da ravnajo pragmatično, namreč v svojem najboljšem interesu, zraven pa tudi v duhu tovarištva, češ, mi znamo poskrbeti za svoje. To je ultimativna strankarska morala, podkrepljena tudi z interno etiko, za katero celo domnevajo, da jo bodo ljudje znali ceniti.

Ampak koga to v resnici briga? In predvsem: ali strankam res ni jasno, da bi ravnale resnično pragmatično – da bi se jim rating ali vsaj zaupanje in simpatije javnosti, niti ne nujno volilcev –, če bi se svojim luzerjem javno in zaradi mene tudi pompozno odpovedale? Zakaj recimo Janša ne vrže iz vlade Marije Lukačič? Niti s koalicijskimi partnerji se mu ne bi bilo treba kregati. SDS sama bi lahko bila samo ponosna, če bi se je znala znebiti. To bi celo jaz cenil – in ne samo jaz! Verjeli bi jim, da resno mislijo in da se ne ozirajo na strankarsko pripadnost.

Še več! Tako kot strankam ne bi zameril več pragmatizma, jim ne bi zameril niti več oportunizma. Če vidijo, da nek njihov človek v očeh javnosti tako drastično propada kot naprimer ljubljanska županja, potem se pa na njihovem mestu res ne bi sekiral glede tega, ali je ta njena negativna podoba upravičena ali ne. Res ne vem, zakaj se tako potegujejo za človeka, ki ga nihče ne mara. Ali jim to nič ne pove? Menda ja ne mislijo, da se bodo javnosti – ali magari le svojim volilcem – prikupili, če bodo držali štango svojim članom na izpostavljenih funkcijah, ki ne le niso nič naredili ali kvečjemu napako, ampak so to celo vsi opazili?!

Na začetku omenjeni strogost in zateženost sta razlog tudi za fenomen strankarskega podpiranja politično nesposobnih. Etablirano je podpirati svoje in se prepirati z njihovimi. Tja v en dan – da smo ja močni in pametni. Alternative pa ni.

  • Share/Bookmark

Meščanska inteligenca in partijska linija

Četrtek, 19. januar 2006

Ljudje, ki se razglašajo za genije ali konkretno “velike ljudi” – kot naprimer psihiater Janez Rugelj v intervjuju v zadnji Mladini –, so mi načeloma simpatični. Dejstvo, da samohvala relativizira njihovo domnevno genialnost in veličino, me ne moti. Nasprotno. Četudi je domišljavost neutemeljena, je še vedno lepša čednost od skromnosti – še posebej, če je ta lažna.

Doktor Rugelj je original, ki je morda res veliko dobrega naredil, vendar je še toliko več neumnega povedal. Imeti Chiraca za “dedca” ali Prešerna in Cankarja za pijansko-inkontinenčna “pezdeta” ne pomeni samo, da vse meri s svojim vatlom, ampak predvsem to, da za druge vatle še ni slišal. Če bi Rugelj manj govoril v javnosti in se osredotočil na svoje delo, bi izpadel veliko pametnejši in tudi kompetentnejši – na svojem področju, seveda.

Osebnostna struktura človeka, ki se čuti dolžnega javno govoriti – torej govoriti vsem, če že ne za vse –, ni zrela takrat, ko ima o vsaki možni stvari močno mnenje, temveč ko zna presoditi, ali je to mnenje relevantno in predvsem produktivno (četudi je do nečesa odklonilno).

Tudi to, da belogardiste več kot šestdeset let po vojni zmerja z “brezmejnimi zarukanci”, se mi zdi zgolj prazno pirovo zmagoslavje starega partizana. Ljudi, ki so jih Rugelj sam in njegovi somišljeniki že enkrat ubili – bodisi v bitki ali kot ujetnike, brez sojenja –, mu pa res ni treba po toliko letih simbolno ubijati še enkrat, z besedami. Glede na to, da so stari Grki imeli za današnje pojme nenavaden lifestyle – tudi spolnega –, skoraj dvomim, da bi Ruglju pomagalo branje Sokoflove Antigone. Zato naj mu povem po kmečko: potomci “brezmejnih zarukancev” so še živi in jim ni prijetno poslušati njegovih stališč o svojih pokojnikih.

V kontekstu Rugljeve teorije prave moškosti deluje ta izjavljalna nezrelost še tem bolj neverjetna. Pravi moški – karkoli že to je, ampak zaradi mene lahko tudi moški po njegovi meri – ne bo nikoli deloval razdiralno, temveč spravljivo, kohezivno, stimulativno, ekumenično. Če Rugelj misli, da je edina pot k samouresničenju brezobzirno uveljavljanje pravice do lastnega mnenja in da so naslovniki dolžni goltati žalitve samo zato, ker so po njegovi teoriji degeneriranci ali že kar “drkadžije”, potem mu pač marsikaj ni jasno. Če karikiram: morda gre svet zaradi krize moškosti res k hudiču. Toda edina razlika med tem scenarijem in terapijo, kakršno propagira Rugelj, je v tem, da bi ljudje v prvem primeru kvečjemu počasi izumrli, v drugem pa bi se že prej pobili.

Sicer pa že vemo: problem terapevtov je, da normalni, zdravi ljudje po njihovem ne obstajajo. Obstajajo samo bolniki. No, po Ruglju jih je samo 99 odstotkov.

Zelo zgovorno je tudi sámo dejstvo, da je intervju z Rugljem po dolgem času objavila ravno Mladina – in kako ga je objavila.

Mladinine vrednote so bile vedno daleč od Rugljevih. Mladina je zagovarjala pravice homoseksualcev in toleranco in druge liberalne, bodisi socialne ali psihološke fenomene, ki se Ruglju niso mogli zdeti drugačni kot ekscesni. Pa jih poglejte zdaj: novinar se pogovarja z Rugljem kot s simpatičnim in fascinantnim, četudi rahlo steklim in prismojenim starim očakom. Še več! V uvodu ni pozabil pripomniti, da ga je “večina meščanske inteligence že zdavnaj odpisala, čeprav ga vedno znova rada prelista in se nad njim vehementno zgraža”. Aha!? Stari levičarji (neglede na leta) se po eni strani še niso odrekli starim etiketam, kakršna je “meščanska inteligenca”, po drugi pa se pustijo fascinirati človeku, ki zagovarja ideje ekstremističnega, desničarskega sociopsihološkega inženiringa.

Kako naj to razumem? “Meščanska inteligenca” je marksistično-leninističen, če ne celo stalinističen konstrukt, ki je označeval izobražence, ki niso razmišljali v skladu s partijsko linijo – ergo nek neprimeren, negativističen, reakcionaren družbeni sloj. Ali je avtor mislil urbane intelektualce ali vsaj kolikor-toliko razsvetljen srednji sloj, ki ne vidi konca sveta v dejstvu, da na svetu živijo tudi geji? Zakaj zmerja ljudi, ki se z Rugljem ne strinjajo, z “meščansko inteligenco”? Je to namig – četudi se je prikradel kot lapsus –, da je treba v duhu neokonservativizma nehati obsojati modele a la Rugelj?

Za odgovore na ta vprašanja se je treba najprej vprašati, kaj pa je dandanes sploh partijska linija, od katere bi lahko nekdo odstopal?

Današnja partijska linija seveda ni več ideološki konstrukt – ne levi ne desni ne sredinski –, temveč medijski. Gre za indoktrinacijo s človeškimi, življenjskimi, osebnimi temami, vendar ne z zgodbami, temveč s temami samorazkrivanja, samorealizacije, samopomoči, samoizpolnjevanja, z družinskimi, ljubezenskimi, intimnimi, celo seksualnimi temami, temami doseganja sreče, orgazmov, spoznanj, temami parčkanja in ločevanja, partnerstva, prijateljstva. Vsakdo, ki ima na razpolago eno uro, pove karkoli komurkoli – če se le zdi medijem primeren, in primeren se jim zdi, če pove karkoli zelo osebnega, kar je navidez tudi vedno zelo pametno.

Ta manija razlaganja življenjskih resnic in skrivnosti, ki se je tako razpasla, je v bistvu druga plat tabloidizacije medijev. Na eni strani imamo seveda tisto pravo, direktno, plehko tabloidizacijo, ki bazira na ceneni človeški nesreči in umazaniji. Na drugi strani pa imamo plemenito, vredno, neprecenljivo tabloidizacijo, ki štanca psevdofilozofijo znanih Slovencev in njihovo kriptotrivialnost. Kar je dandanes v medijih še intelektualnega, je to to, kar je preoblečeno v poljudno filozofiranje o življenju. Tako recimo Arne Hodalič razlaga, zakaj nima smisla imeti otrok. Ja, in? Tako recimo Jože P. Damijan razlaga, da mu je žena dovolila postati minister šele potem, ko ji je obljubil, da bosta še naprej seksala trikrat na teden. Tudi prav.

In tako tudi Rugelj ni nič ekstra škandalozen, če razlaga, zakaj je bilo treba pobijati belogardiste. Vsakdo ima v medijih – poudarjam: v medijih, ne o medijih – svoje nazore, do katerih ga je pripeljalo življenje, nazadnje pa tudi mediji do tega, da jih mora deliti z drugimi. Nam pa ne preostane drugega, kot da vzhičeno ugotavljamo, kako zanimivo razmišljajo ti ljudje in kakšno bogastvo se v njih skriva.

  • Share/Bookmark

Gilette Santa MC sporoča

Sreda, 18. januar 2006

Od danes naprej bom začel dajati na blog kolumne iz Dnevnika, ki jih pišem od decembra 2004. (Dobil sem namreč dovoljenje odgovornega urednika, da to storim.) Objavljene bodo kao dne, ko so dejansko izšle v Dnevniku – time stamp editing -, zato ne bodo vidne na vrhu kot najnovejši posti. Računam, da jih bom dal gor po nekaj na dan, torej bi moralo biti vseh 60 objavljenih v kakšnih dveh tednih.

Dobil sem tudi pristanek, da objavim arhiv korespondence z Manco Košir. Tudi to sledi v kratkem.

Vse druge kolumne, ki sem jih kdaj kje objavil, pa bom dal gor, ko se mi bo dalo. Morda nekakšen the best of.

Kapica tu ni pomembna, ker nastopa zgolj v vlogi krotilca pravkar opranih las (pa še rdeča ni). Bolj pomembna je pena za britje, brez katere ta fotografija ne bi imela smisla.

  • Share/Bookmark

Paraziti oblasti, paraziti opozicije

Četrtek, 12. januar 2006

Televizijska poročila to nedeljo sem si zapomnil po dveh modno in simbolno smešnih čepicah, ki sta – kot pove že izraz – čepeli na glavah dveh politikov, obeh nekje globoko v slovenskem sredogorju. Pri prvem prizoru sem se še nasmejal do solz, pri drugem pa sem že pomislil, da se vsem totalno trga ali kaj.

Hvalevredno pobudo predsednika Drnovška za pomoč Darfurju je relativiziralo dejstvo, da je to razlagal sredi snežne idile mile mu Zaplane in da mu je pri tem grela plešo rjavo-drap špricana volnena čepica s cofkom. Vse skupaj pa je bilo v pasent kombinaciji s šalom.

In če pravim, da sem tulil od smeha, to še ne pomeni, da ne cenim predsednikovega smisla za subverzivnost tudi pri fashion accessories.

Drugi prizor pa je bil iz Dražgoš. Na postpartizanskem zborovanju ob obletnici bitke je bil slavnostni govornik Jelko Kacin hvala bogu razoglav, zato pa se je dičil s titovko njegov strankarski kolega. In to ne katerikoli, temveč ravno ta stari hipuzelj Aleš Gulič, na čigar dolgi sivi grivi je triglavka – če sem natančen, a vendar s komunistično zvezdo – delovala še posebej smešno.

Vsekakor je Gulič dovolj dobrodušen, da mu te maškarade ne morem tako zameriti, kot bi jo zameril Kacinu. Po drugi strani pa se Kacinu itak ni bilo treba našemiti, da je izpadel pravi prvoborec tudi v goretex bundi.

Če se Kacin naknadno ne bi zgražal nad dejstvom, da je Televizija Slovenija raje prenašala posvetitev naslovnega škofa kot pa dražgoško slovesnost, sploh ne bi zaznal problema. Sam naj povem, da mi je oziroma bi mi bilo prav malo mar za vse tri dogodke – kaj šele, da bi jih v nedeljo spremljal po televiziji. Kdo hudiča gleda v nedeljo televizijo? Ali ni to za nedeljo še bolj abnormalno prostočasno početje kot pa inkriminirano nakupovanje v hipermarketih?

Po drugi strani pa je gotovo res, da je prenos posvetitve zgovoren in tipičen primer uredniškega prilizovanja oblastnikom. Osebno ne verjamem, da je prenos posvetitve dosegla vlada ali kdorkoli z grozilno ali celo zgolj sugestivno intervencijo. Kolikor poznam urednike nasploh in predvsem trenutno garnituro na TVS, se mi zdi bolj verjetna razlaga ta, da vladarjem ni treba izrecno razlagati svojim adjutantom, kaj konkretno od njih pričakujejo, ker ti to znajo sami uganiti.

Glede imenovanja novih članov v nadzorne organe RTV Slovenija seveda ni naključje, da je najboljši komentar na to temo napisal Peter Frankl, saj je v Financah edini zavzel neideološko, pragmatično, menedžersko, tako rekoč tehnokratsko ali če hočete liberalistično stališče, da je to bajto treba najprej in predvsem spraviti v red. In ne samo to: Frankl je (bil) tudi edini, ki ni že vnaprej malal vraga za zid, češ, “janševci [so z zakonom o RTVS in z izbiranjem kandidatov] izvedli slepilni manever”.

Zgornji citat je prav tako iz včerajšnjih Financ, vendar ni Franklov, temveč Šetinčev. “Eldeesovec v rumenem” – kot se glasi bedasti, četudi primerni nadnaslov kolumne – pravi tudi naslednje: “Stavim, da za polovico bodočih članov programskega sveta RTV Slovenija – po zatrjevanju očetov novega zakona odslej pravcate krone slovenskega stvarstva – drugače od dosedanje domnevno korporativne, kriptokomunistične sestave – niste še nikoli slišali”.

Mile Šetinc se podpisuje kot “strokovnjak za odnose z javnostmi”. Tem njegovim referencam ne oporekam. Upam le, da si ne domišlja, da se spozna na ne vem koliko javnosti, saj je strokovnjak kvečjemu za LDS-ovsko javnost. Za to partikularno javnost – ki je za nameček tudi frustrirana, zmedena, panična in najbolj hudobna ta hip – je namreč značilno prepričanje, da so ljudje, za katere nismo še nikoli slišali, za (javne) funkcije povsem neprimerni. In obratno: primerni so tisti, za katere smo ne le že slišali, temveč o njih (ali jih) poslušamo in poslušamo in poslušamo že desetletje ali več.

Značilno za LDS-ovsko javnost je dvoje. Njeni člani, prišepetovalci in simpatizerji za začetek praviloma enačijo vse javnosti z LDS-ovsko javnostjo. Misel, da lahko kdorkoli razmišlja drugače – ali da bi jih lahko celo imel poln kufer –, se jim zdi popolnoma nepojmljiva. Druga stvar pa je, da se jim njihov nekdanji angažma zdi tako prekleto samoumeven, da se popolnoma neženirano usajajo nad domnevno krivico, ki da se jim dogaja, če se nova vlada ali katerakoli druga institucija – vključno z mediji – nočejo več zmeniti za njihove usluge in zasluge.

Kako lahko Šetinc pričakuje kredibilnost, če pod naslovom “Hudič na nacionalki” šimfa nove svetnike, ko pa je tudi sam bil član Sveta, pri tem pa je s svojo marketinško agencijo poslovno sodeloval z RTV Slovenija?! A zdaj ne (bo) več? Bogi! Ne more si predstavljati, kako zelo se nam smili.

In da bi bila komedija še popolnejša, si dva teksta pod Šetinčevo kolumno pere roke tudi Nikola Damjanić. Ta se seveda ne bi smel pritoževati, ker je pri medijskem koritu kontinuitete – “korporativne, kriptokomunistične sestave”, kot nehote, ironično zadene žebljico na glavico Šetinc – že od časov Republike. Bil je predsednik nadzornega odbora RTVS že prej, zdaj pa je ponovno predlagan za člana. Kaj še hoče? Da nihče ne bi dvigal obrvi nad dejstvom, da je bila njegova Ninamedia dolga leta kljub temu podizvajalec raziskav ratingov za RTVS? “Ali to pomeni, da bi moral v času mojega [sic] sicer breplačnega dela v nadzornem odboru RTVS zapreti svoje podjetje, od katerega živim?” se sprašuje Damjanić v svojem odgovoru v Financah. Pa saj to je neverjetno! Je res tako nesramen ali pa je samo neumen?

Ne delam si utvar, da bo sedanja vlada poskrbela za kaj boljšo kadrovsko zasedbo Sveta kot prejšnja. Morda bo res manj parazitska, a zato bolj ideološka. Sam ne bi rad prejudiciral, dokler ne bodo potegnili prvih konkretnih potez – pa čeprav za marsikaterega člana res še nisem slišal.

Za konec pa samo še vprašanje: bi TV Slovenija, če bi bila LDS še vedno na oblasti, to nedeljo prenašala partizanski dogodek namesto cerkvenega? Sodeč po govoru predsednika LDS je to upravičeno domnevati – razen če se seveda ne bi Kacin sam v tem primeru raje križal v stolnici kot pa prezebal v Dražgošah. Ustroj javne televizije ostaja enak, četudi postaja morda malo bolj higieničen.

  • Share/Bookmark

Pater semper incertus est

Četrtek, 5. januar 2006

Razkritje, da ima Drnovšek odraslo hčerko, je še tem večje, ker do pred letom dni niti sam zanjo ni vedel. Dobiti otroka, ki ni novorojenček, je velika novica tudi za druge, ne le za očeta. Po drugi strani pa je tudi res, da razkritje ni pravo, ker je hčerko razkril Drnovšek sam v kontekstu osupljive PR akrobacije, ki ji ni para v zgodovini slovenske politike in medijev.

S spoštovanjem do vpletenih in njihove zasebnosti – zlasti do predsednika, seveda pa tudi do njegove “nove” hčerke, njene “anonimne” matere, predsednikovega “legitimnega” sina in sinove “pozabljene” matere – pa je treba vendarle pripomniti, da narava tega (samo)razkritja ne vliva stoprocentnega zaupanja v verodostojnost obelodanjenih informacij in nasploh do okoliščin, ki so do njega pripeljale.

Dejstvo je, da ta ganljiva, skoraj solzava ali celo limonadna zgodba ni neverjetna. Toda verjetna je kvečjemu zato, ker je človeška, ergo možna. Res pa je, da je naša emocionalna ganjenost odvisna od racionalnega – afirmativnega ali negativnega – mnenja, ki ga imamo o predsedniku samem in njegovih recentnejših PR potezah.

Drnovšek se v zadnjem letu dni dejansko obnaša popolnoma odštekano – odštekano seveda za nekoga, ki je predsednik države, in to države, ki ni ravno etično liberalna in socialno permisivna in ki nasploh ni brezbrižna do javnih in zasebnih odklonov od dominantnih norm kot kakšna Skandinavija. Pripisovati to odštekanost dejstvu, da mu je lanski božiček prinesel odraslo hčerko, ni neutemeljeno, je pa seveda tipičen primer tračarskega psihologiziranja in kot tak morda naklepen del PR strategije razkritja.

A kakorkoli: tako kot je Drnovšek z navidez nepremišljenimi in neprimernimi izjavami o neodvisnosti Kosova, globalizaciji in skupni kmetijski politiki EU redefiniral predsedniško pravico do političnega mnenja, je tudi s selitvijo na Zaplano, samostojno peko kruha, ne manj kislimi, toda prepričljivejšimi nasmeški, simpatično okornimi duhovitostmi in – kot krona vsega – z “repatriacijo” izgubljene hčerke redefiniral predsedniško pravico do zasebnosti.

Še več! V Sloveniji smo imeli in še imamo javne osebnosti, ki so veliko bolj ljudske, kot bo Drnovšek kdajkoli. Toda še nikomur – niti Kučanu v njegovih najboljših časih – ni uspelo, da bi iz sebe naredil pop ikono vsem sprejemljivega formata. In ko človek enkrat to doseže, je že precej vseeno, ali osnovni podatki iz njegovega življenja res držijo ali pa so le konstrukt, zvarjen iz dejstev in domnev.

Četudi so Novice časopis z najvišjo naklado v Sloveniji, pa je kljub temu neverjetno, da se je Drnovšek odločil, da za komunikacijski kanal izbere ravno pritlehen in nekredibilen tabloid. To vzbuja sum, da razkritje ni bilo tako prostovoljno, kot je nazadnje izpadlo. Že nekaj časa so se namreč pojavljale govorice, da ima predsednik novo spremljevalko, ki pa jih je nazadnje demantiral s še bolj šokantnim in odkritosrčnim priznanjem, da je to v resnici hči. Zato je možno domnevati, da razkritje ni bilo njegova lastna izbira ali vsaj ne prva opcija, temveč poteza, s katero je odtekanje in novinarsko zbiranje informacij kolikor-toliko spravil pod kontrolo in jim dal tak spin, kakršnega je sam hotel.

Slovenske medije zaznamuje marsikatera anomalija, da ne rečem bizarnost. Toda ena največjih je nedvomno ta, da se rumeni tisk ne zmeni za privatna življenja politikov. Sam si ne bi upal z gotovostjo diagnosticirati razlogov za ta nenavadni fenomen. Kljub temu pa ne vidim nobenega smisla, da bi verjel, da gre za spoštovanje zasebnosti ljudi na javnih funkcijah. Vsi namreč še predobro vidimo – ali celo čutimo na lastni koži –, da je za ustavno zagotovljeno zasebnost drugih ljudi, ki tudi nastopajo v javnosti (četudi ne na javnih ali celo izvoljenih funkcijah), tabloidom mar natanko toliko kot za lanski sneg. Zakaj so politiki izvzeti iz tega naraščajočega, nikoli potešenega tračarskega stampeda? Zakaj jim je to prišparano?

To je še tem bolj neverjetno zato, ker je kronski argument, ki ga tabloidni uredniki ob vsaki priložnosti – pa če je utemeljena ali ne – potegnejo na dan, ta famozni javni interes. No, javni interes ima dva pomena, konkretnega in populističnega: prvi je merilo pomembnosti osebne in profesionalne primernosti ljudi na javnih funkcijah (strogo vzeto), drugi pa merilo zanimivosti za občečloveško radovednost (v mejah pravice do zasebnosti ali onstran). Poljubna izmenljivost ene in druge definicije je seveda temelj funkcioniranja tabloidov – in zaradi mene naj bo. Ob to se niti ne bi obregoval, če mi ne bi šlo na živce, da so glede pravice do zasebnosti privilegirani prav tisti, ki se nanjo smejo sklicevati manj upravičeno kot mi ostali.

Čeprav permisivno sodstvo prizadetim v tem ne gre na roko, ni nihče čisto brez moči pred vsiljivostjo rumenega tiska. Toda najbolj zavarovani so politiki – in njihov glavni obrambni mehanizem je seveda pozicija moči, s katero lahko medijem škodijo. Njihovo delo, ki je nesporno v javnem interesu, je resda predmet glodanja vseh medijev. Njihovo zasebnost pa mediji iz previdnosti pustijo pri miru – čeprav grem stavit, da bi javnost bolj zanimala kot pa zasebnost estradnih zvezd in ljudi, ki so hočeš-nočeš javni inventar.

V tem smislu je bilo simptomatično tudi razkritje Drnovškove hčerke. Objava na silvestrovo, zadnji dan pred dvodnevnim mirom pred časopisi, je bila zelo premetena – bodisi po Drnovškovi ali po Bauerjevi zaslugi. Obe televiziji sta Drnovška pograbili šele v ponedeljek, 2. januarja: TVS mirno in dostojanstveno, a medijsko zateženo, Pop TV pa precej zmedeno. Popraznično torkovo Delo je v “Na kratko” povzelo newsfeed od STA – z gdč. Forte ustrezno skrito v tretji odstavek (in pod državotvorni naslov) –, za dobro vago pa je v svoji internetni izdaji objavilo direktno iz Novic prekopiran tekst! Večer je nekako rešil situacijo, čeprav z dodano gloso ali čem niso mogli skriti, da ne vedo dobro, kaj naj si o vsem skupaj mislijo. Dnevnik do danes ni reagiral, Finance tudi ne, Direkt pa je izvedel odličen follow-up in po dveh dneh pelje zgodbo naprej bolje kot same Novice, ki so jo lansirale.

Pater semper incertus est, ne pa tudi reakcije botrov.

  • Share/Bookmark