Arhiv za kategorijo 'MC Arhiv'

Ljudje ne ubijajo za jurja

Četrtek, 29. december 2005

Nenavadna in nesmiselna smrt dveh, treh deklet, stisnjenih in poteptanih v množici pred vhodom v disko, že skoraj teden dni odmeva med ljudmi in v medijih. Tudi mene je groza tega, kar se je zgodilo, ker imam hči v teh letih in s podobnimi družabnimi navadami.

Obenem pa je tudi res, da veliko več mladih umre v prometnih nesrečah, ne da bi pritegnili toliko pozornosti, sočustvovanja in vsesplošne dušebrižnosti. Iz tega je mogoče potegniti naslednje sklepe:

Umreti v rosnih letih in sredi noči v razbitinah objestno šofiranega avta ni za nikogar manjša tragedija od tega, kar se je zgodilo v Spodnjih Pirničah. In vendar so prometne nesreče tragedija, ki jo žalujoči ostali pripisujejo nesrečni usodi, ki jo je bilo nemogoče odvrniti. Pa še zdaleč ni tako. Prometne nesreče ni težje preprečiti kot stampedo pred lokalom. Razlog za sprijaznjenost je v tem, da je povzročitelj prometne nesreče pogosto tudi sam žrtev ali pa vsaj anonimen neprevidnež, ki ga bo kolesje pravosodja kaznovalo v skladu s pričakovanji ljudskega glasu. Ta glas pa povzročiteljem pripisuje tudi vest, ki naj bi jih pekla v sorazmerju s povzročeno tragedijo. Zato se ne dogaja, da bi bili v teh primerih priče pozivom k linču kot v primeru lastnika usodne Lipe.

Nesreča v Pirničah tako zelo odmeva iz več razlogov. Eden od njih je napredujoča tabloidizacija medijev in temu primerna senzibilizacija javnosti. Naprimer Delo se ni hotelo odreči svoji rezini alarmantnosti, hočeš-nočeš zamujeni zaradi praznikov, in je še v torek – štiri dni po dogodku! – izšlo z novico na prvi strani, kot da je še vedno breaking news.

Pozornost medijev oziroma njihova zgroženost je fokusirana na več problemskih točk: prva je obnašanje mladih, ki so z “divjanjem” prispevali k tragediji; druga je “brezobzirnost” lastnika lokala, ki zaradi domnevnega pehanja za dobičkom lokala ni poskrbel za varnost; tretja pa je “neučinkovitost” organov, ki so proti lokalu že ukrepali, a brez konkretnih posledic. Vse to so hvaležno pavšalne in za šimfanje primerne teme, v zvezi s katerimi lahko govoričimo karkoli in imamo vedno prav, ne da bi nam bilo treba karkoli dokazati.

Moralna panika, ki jo ob takih dogodkih zažene etablirano družbeno okolje, je seveda ironično podobna tisti, ki je čakajoče v zadnjih vrstah pred vhodom v disko gnala, da so lahkomiselno pritiskali naprej – ne vedoč, da se vsak pritisk na človeka pred teboj, sam zase zanemarljiv, sešteje v smrtonosen pritisk na tiste v prvi vrsti.

Tragedija v Pirničah malo spominja na nedavne otvoritve Hoferjevih trgovin. Sam se se zavestno izogibal te teme, saj se mi je za razliko od splošnega medijskega prepričanja zdela ne preveč zanimiva, imel pa sem tudi etične pomisleke. Ljudem, ki so se pripravljeni sredi noči postaviti v vrsto, da bi prihranili nekaj drobiža – ali ga magari zaslužili, če so kupili več robe z namenom preprodaje –, se ni lepo posmehovati, niti se nad njimi zgražati. V to jih je prisilila nuja, ne pa objestnost ali kaj šele potrošniška razvajenost.

Zgrožene reakcije nad gnečo in grabežljivostjo pred vhodi v Hoferje so bile bolj posledica slovenske nesamozavestnosti oziroma neprebolene socialistične prikrajšanosti v puberteti potrošništva. Misel, ki je po mojem šla po glavi tistim, ki so se čudili navalu, je bila ta, češ, kako smo “mi” bedni, da se pustimo tako poniževati za prgišče tolarjev.

Nikomur, ki mu ne gre tako slabo ali tega iz principa ne bi delal, ni bilo treba (prvi dan in prvo uro) v Hofer. A ljudski glas še ni ponotranjil povečevanja družbene distance, vedno večje razslojenosti. Še vedno smo “mi” tisti, ki se prerivamo, da bi nekaj prišparali – čeprav so med nami že za cele svetove potrošniških, premoženjskih in drugih razlik. Ne, v Sloveniji se to ne bi smelo dogajati: tu namreč živimo tudi “mi”, ki tega ne počnemo, ker nam tudi ni treba – pa tudi če nam bi bilo, bi morali imeti dovolj dostojanstva, da tega ne bi počeli.

Razlika med množico pred Hoferji in množico pred Lipo pa ni samo v posledicah. Razlika je tudi v tem, da gre v prvem primeru za ljudi, na katere je močno deloval občutek nelagodja, da počnejo nekaj neprijetnega, četudi nujnega. V drugem primeru pa so pritiskali popolnoma sproščeni, četudi nervozni, že tako ali tako dokaj dezinihibirani ljudje, v konkretni situaciji pa še posebej. Toda ta masa folka ni bila agresivna, niti ne podpovprečno vzgojena. Ljudem je šlo za jurja, in po mojem tudi nihče od njih ni naredil nič več, kot je človek pri polni zavesti in neglede na premoženjsko stanje pripravljen narediti za jurja.

Tisti, ki so s svojimi telesnimi pritiski nehote prispevali k smrti treh punc, ki so imele prost vstop v disko navidez najbolj na dosegu roke, si ne bi smeli očitati krivde. Krivdo naj nosi tisti, ki je ustvaril in/ali dovolil ustvariti takšno arhitekturo pred vhodom, ki je po spletu naključij pripeljala do tragedije. To je jasno predvsem lastnik, najemnik, upravitelj lokala.

Toda pri tem ne pozabimo, da pri vseh dosedanjih inšpektorskih in policijskih ukrepih proti njem ni bilo niti enega, ki bi se nanašal na konfiguracijo terena pred vhodom. Nihče ni umrl in ne bo, če lokal prekoračuje odpiralni čas ali če ne prijavi prireditve. Birokracija ne ubija. Tudi ljudje ne ubijajo za jurja. Ubija lahko neprimerno postavljena ograja, preozek vhod, dopuščanje spontanega grozdenja čakajočih namesto obveznega oblikovanja vrste. Nesrečni Zavašnik ni bil dovolj pameten in previden, da bi o tem razmišljal. Toda nihče ni bil dovolj pameten in previden, da bi po službeni dolžnosti o tem razmišljal namesto njega ter uzakonil in uveljavil določen, varen tip konfiguracije in arhitekture terena pred vhodom ter način nadzora množice.

Problem pa je tudi v tem, da so načini zabave v Sloveniji precej abnormalni že v socialnem smislu. Mladi se zabavajo tako, kot da jim gre za življenje in smrt ali kot da jutri ne obstaja. In kako bi sploh razmišljali drugače, ko pa vidijo starše, ki so s prakso obiskovanja lokalov prenehali v tistem trenutku, ko so se oni rodili. Staršem danes to seveda ne prihaja več na misel, saj niti ni lokalov, v katerih bi lahko srečali koga drugega razen svojih otrok.

  • Share/Bookmark

Filigran, suvenirji in zakoni

Četrtek, 22. december 2005

Kmalu bo minilo štiri leta, odkar so se začele debate o ukinitvi nedeljskega dela oziroma o zaprtju trgovin ob nedeljah. Takrat sem v Financah zapisal, da bi se Janković in Rode, simbolična nasprotnika v tem sporu, morala povezati. Šele zdaj, ko nobeden od njiju ni več na položaju, vidimo, da bi morda samo onadva zmogla to spravljivo gesto.

Nobenega razloga ni, da v okviru celostne, sicer materialistične ponudbe v hipermarketih ne bi zagotavljali tudi verske oskrbe. Cerkev in trgovci niso naravni sovražniki. Religioznost in potrošništvo se ne izključujeta ne duhovno ne časovno. Za oboje rabiš potrebo, voljo, zbranost, čas in prostor. Da je verska oskrba neplačljiva, je ne postavlja v konflikt z eminentno komercialno dejavnostjo. Če je pred hipermarketi zastonj parkiranje, bi lahko bila zastonj tudi nedeljska maša – ali naprimer vstop v kapelo ali spovednico katerikoli dan v tednu ob katerikoli uri znotraj odpiralnega časa.

“Oče, grešil sem. Za sedem jurjev sem si kupil brezvezno bundo v Zari.” Oprostite, ne morem si kaj. Ampak vseeno mislim resno.

Kako to, da se tega še niso spomnili ne v Mercatorju, ne v Sparu, ne v Tušu, ne v Leclercu, ne v BTC? Cerkev bi s tem učinkovito pritegnila vernike in se simbolično modernizirala. Na urban način bi še vedno dostojanstveno, toda v stilu in “poslovno” učinkovito sestopila s piedestala. Trgovci pa bi svoji že tako ali tako široki ponudbi materialnih dobrin dodali tudi duhovno dimenzijo. To seveda ne bi bil edini način doseganja sprave ali vsaj odpravljanja nepotrebnih, načelnih, apriornih konfliktov med duhovno in laično sfero oziroma med obema načinoma življenja – bi pa vsekakor bil eden bolj učinkovitih. To namreč ne bi delovalo pomirjujoče samo na antagonistične socialne sloje, temveč tudi na posameznike, zdaj nemara razcepljene med duhovnost in potrošništvo. Resnično vam povem: minili so časi, ko je bilo treba izganjati krošnjarje iz templja!

Že v takratni kolumni sem zaman plediral, da bi moj predlog vzeli resno. Razloga, da so moje ekumenične ideje naletele na gluha ušesa, pa nista samo ta, da se je pozneje zgodil referendum, na katerem se večini volilcev ni ljubilo angažirati – zdaj pa si upajo še pritoževati! –, in da je bila sprememba zakona, uveljavljena na referendumu in popravljena v parlamentu, pravkar sprejeta. Kakorkoli, gre za velik udarec liberalizmu na Slovenskem, ki ga po mojem obžalujejo celo tisti konservativci, ki so to vprašanje sploh sprožili.

Opozarjam pa tudi na dejstvo, da je v zvezi z nedeljskim delom prišlo do nenačelne koalicije med Cerkvijo in sindikati, medtem ko si v zvezi z socialno-ekonomskimi reformami tabora nasprotujeta. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Cerkev tista, ki tu ni dosledna. Če je racionalno še kolikor-toliko razumljivo, da se zavzema za družinsko idilo sedmega dne, obvarovano pred navadami, ki bi jih zlahka označili za materialistične in grabežljive – kar so moralni razlogi –, pa ima Cerkev v zvezi z reformami samo še politične razloge. Reforme bodo namreč prav tako, če ne še bolj, ogrozile družinsko idilo, kakršno si predstavljajo.

Toda poglejmo sindikate, navidez bolj dosledne v svojem nasprotovanju vsakršnim političnim in ekonomskim instancam. Prepoved nedeljskega dela so ob izbruhu dileme argumentirali s tem, da je družinska sreča prodajalk tako kot za Cerkev tudi zanje nedotakljiva, obenem pa so dajali jasno vedeti, da je za “pošteno” ceno lahko tudi naprodaj. Njihov argument proti reformam je nedotakljivost socialne države oziroma pridobljenih pravic. No, če se sindikati že takrat ne bi postavljali v vlogo družinskih psihoterapevtov, bi morda res še lahko iztržili kakšno dodatno delavsko pravico – naprimer večji nedeljski bonus –, ki jim je danes ne bi ne mogel ne hotel nihče vzeti.

Spremembe zakona o nedeljskem odpiralnem času pa so seveda čista slovenska in splošneje gledano tudi postsocialistična neumnost. Izjeme, ki so jih nametali v zakon, pričajo o več stvareh. Prva je, da se ljudje brez pretiranega razmišljanja množično vnamejo za neko idejo, ki je načelno morda res konsistentna ali celo sama po sebi sprejemljiva, nima pa veliko zveze z realnim življenjem. Dotični problem je, kot drugo, kot nalašč za razpis referenduma, te čarobne palčke za nesposobnost medčloveškega dogovarjanja nasploh in predvsem maziva za zarjavele politične mehanizme slovenske parlamentarne partitokracije.

Tretja stvar pa je indikacija, kako si slovenska politika s svojimi volilci vred predstavlja pravo in zakone, da ne rečem pravno državo nasploh. Abstraktni, specialni zakoni, da tako rečem, ne zanimajo nikogar razen ožjih krogov vpletenih. Na življenjske zakone, da tako rečem, ki lahko opazno vplivajo na vsakdanjost, pa se nenadoma vsi spoznajo – le da to svojo ekspertizo dokazujejo z iskanjem in izumljanjem izjem, seveda v skladu z lastnimi koristmi. Spomnite se samo cirkusa, ki je nastal okrog Kebrovega alkoholnega zakona, in dopolnil, ki so jih poskušali vanj vsiliti. Spomnite se cirkusa, ki je nastal ob nameravanem znižanju dovoljene vsebnosti alkohola v krvi. Celo iz tega, da zelene luči na semaforjih ne utripajo več, so mediji hoteli narediti cirkus, pa je bila tema očitno le preveč trivialna.

Najbolj smešna izjema, ki se je znašla v sprejeti verziji zakona, pa so seveda trgovine v turističnih krajih. Vsakdo, ki se je kdaj v nedeljo sprehodil po kateremkoli slovenskem turističnem kraju, je moral sprevideti, da je to nekaj najbolj groznega, kar lahko doživi kot potrošnik. Iz zadnjih debat na to temo sem razbral, da v Sloveniji še vedno obstajajo ljudje, ki resno razglašajo prodajo suvenirjev za pomembno trgovsko dejavnost! Prištejmo k temu še ponudbo trgovin z oblačili, pa bo postalo jasno, da bi trgovine v turističnih krajih lahko bile brez vsake škode zaprte tudi čez teden, ne pa da njim na ljubo uvajajo celo zakonske izjeme! Tako bomo lahko recimo v Portorožu ali Kranjski Gori kupili gnusno trenirko – ali recimo filigranske izdelke, ki grejo lepo skupaj s suvenirji! –, sredi Ljubljane pa ne bomo mogli kupiti vsega tistega za preživetje, česar nismo utegnili čez teden. Hvala vsem vpletenim za to katastrofo!

  • Share/Bookmark

Ena sama velika srečna družina

Četrtek, 15. december 2005

Resničnostnega šova Bar nisem gledal več kot dvakrat po dve minuti – toliko pač, da sem se prepričal, da gre za TV smetje, ki ni za moje živce in okus ter kulturne in socialne preference.

Ljudje, ki v njem nastopajo, se mi zdijo ekshibicionisti, hinavci, afne, primitivci, whatever, ali v najboljšem primeru brezvezniki. To so ljudje, ki jih sicer puščam živeti, a ne želim imeti z njimi nič opraviti. Govorijo kot neandertalci – kar je dovolj za to, kar hočejo povedati –, pa tudi če bi se znali izražati, me to ne bi zanimalo. Njihova relevantnost je zame približno tolikšna kot relevantnost mimoidočega na ulici. Obrobno dejstvo, da se vsak dan pojavljajo na Pop TV in da so obnoreli stotisoče gledalcev, mojega stališča v ničemer ne spreminja.

Moja nekontaminiranost s poznavanjem podrobnosti tega malega, nizkega, praznega, plebejskega, po duši in intenci pubertetniškega in nezrelega spletkarstva mi omogoča izraziti nekaj objektivnih pripomb na ves ta hec. Manj ko sem Bar gledal, bolj mi je bilo vse jasno.

Seveda je nesporno, da je Bar izrazit medijski in socialni fenomen. Prva stvar je, da bolj kot katerakoli druga oddaja dokazuje moč televizije. Dejstvo, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti samo za to, da se pojavijo na televiziji, je šokantno. Da si pri tem obetajo eventualnih pet milijonov in za nameček avto, je po mojem postranskega pomena – sicer pa je nagrada itak bedna.

Bar je žalostno gledati zato, ker nam kaže ogromno mladih ljudi – ogromno v smislu množične identifikacije s srečno peščico za šankom –, ki v življenju ne vidijo druge perspektive za samorealizacijo kot te, da doživijo svojih petnajst minut fame. Oni so nekakšni desperadosi, ki jim ne preostane nič drugega, kot da grejo živet pred kamero in se tam spakujejo, zaljubljajo, varajo, razhajajo, jokajo, smejejo, čvekajo in ugibajo, kam jih bo odpeljalo življenje, ko bodo kamere ugasnile. To je žalostno, ker priča o družbenem nelagodju, da ne rečem celo o brezizhodnosti.

Nastopajoče v Baru si je na nivoju socialnih razmerij mogoče zlahka predstavljati kot otroke tistih slojev, ki na cestah in za šanki – drugimi šanki, seveda, bog ne daj v Asu! – protestirajo proti reformam. Skupna točka teh staršev in otrok je ta, da nimajo ne perspektive ne argumentov in da si za svoj nezavidljivi položaj niso sami krivi. Radi bi opozorili nase. Radi bi malo denarja in pozornosti. Radi bi malo sočutja. Radi bi normalno živeli, vendar to poskušajo doseči na najbolj abnormalne načine.

Tako grejo otroci na televizijo, starši pa na ceste. Otroci se evforično in pocukrano pretvarjajo, da je življenje fancy pravljica, kakršno pripovedujejo televizijski scenaristi, oglaševalci in trend-seterji. Bolj realistični, skrušeni in redkobesedni starši priznavajo, da jih je življenje zlomilo. Otroci bi nam radi povedali, da so oni medijska elita in da to lahko postane vsakdo. Starši bi nam radi povedali, da so socialno dno in da to lahko postane vsakdo. Otroci so prepričani, da so zmagovalci. Njihovi starši, da so žrtve. Ena sama velika srečna družina!

Pa nikar ne mislite, da sem cinik. Cinično je življenje sámo!

Druga šokantna stvar pa je popularnost Bara – in s tem mislim popularnost med ljudmi, ki s slojem in profili nastopajočih nimajo nič skupnega, nobene identifikacijske točke. Zakaj Bar gledajo resni, odrasli, samoizpolnjeni ljudje, ki jih po zdravi pameti nič takega ne bi moglo zanimati, saj jim ne nudi nobenih socialnih referenc in jim niti TV lifestyle ni blizu?

Po mojem je Bar tako masovno fasciniral zato, ker se v njem odvijajo pristne človeške zgodbe – seveda cenene, trivialne zgodbe, ki pa ljudi pritegnejo kot zapleti in razpleti kakšne nadaljevanke z vsemi potrebnimi hamartijami, suspenzi in katarzami.

Bar je dokazal, da ljudje pogrešajo razumljive in povezane zgodbe še veliko bolj, kot si to domišljajo televizijski scenaristi. Gledalci so z Barom dobili to, česar jim televizije v okviru “umetniških programov” oziroma produkcije fikcije ne znajo dati. Kot vemo, so slovenske TV serije totalna katastrofa, ki s socialno, kulturno, vsakdanjo, življenjsko realnostjo nima nobene zveze. V najboljšem primeru so to kolaži za lase privlečenih skečev, ki pa z lahkoto zapadejo v popolno abotnost – in to velja tako za izdelke Pop TV-jevega Đurota kot TVS-ovega Buha in Grisogonove. Vse to je isti šit, ki ga po zanimivosti prekaša vsak napol improviziran in napol kontroliran non-fiction razmerij med ducatom ljudi, ki jih postaviš pred kamero, si izmisliš zanje okvirno situacijo, jim rečeš, naj bodo naravni in spontani, in jim dovoliš, da govorijo, kar hočejo.

Na koncu zadevo še malo zmontiraš in to je to. Na površje priplavajo odnosi, čustva, strasti, želje, travme, ki so ne le realne in realistične, ampak so takšne tudi videti na ekranu. To je to, česar si noben slovenski scenarist s svojimi stereotipi v glavi ne zna izmisliti ali kaj šele prikazati dovolj življenjsko, da bi izpadlo realno in realistično!

Gledalcem je vseeno, ali je to, kar gledajo, življenje sámo, ali izmišljena zgodba, scenarij z uvodom, jedrom in zaključkom po napisanih ali nenapisanih zakonitostih naracije. Glavno, da je realno in realistično! Zato je Bar po mojem ne le reality šov, temveč za Slovence tudi prva prava soap opera, prva prava limonada.

Obenem pa je Bar nekakšen insceniran, toda živ, realno odigran tabloid, tako rekoč instantna reprezentacija in obenem rekonstrukcija intimnih tračev prostovoljcev, ki so se sami ponudili namesto tistih, ki bi gledalce domnevno bolj zanimali, vendar svoje zasebnosti ne razkazujejo (tako očitno). Analogij je še več: lahko tudi rečemo, da so Bar žive tabloidne jaslice. Tako kot so preprosti ljudje v srednjem veku na mestnih trgih gledali mirakle in misterije, ki so temeljili na svetopisemskih zgodbah in življenju svetnikov, danes pač gledajo resničnostne šove, v katerih nastopajo neki brezvezni mladi anonimneži. Eden od njih se bo v tej blasfemični štalci pod šankom, pred očmi vesoljnih treh kraljev, (ponovno) rodil kot Zveličar. Brezmadežno: iz nič, za hec, iz objestnosti in največ za kak mesec ali dva. Bog je mrtev, ampak vseeno si želimo vesel božič.

  • Share/Bookmark

Izpolnitev tridesetletnih sanj

Četrtek, 8. december 2005

Dvajsetega junija 1999 sem se peljal z avtom iz Pariza. Na A6, že blizu Lyona, sem se skoraj pustil ubiti zaradi neprevidnega prehitevanja, sicer pa sem imel v prtljažniku tudi tisti famozni Starckov skiro z rdečimi pnevmatikami, ki mi ga je Veronika Stabej že nekaj mesecev hranila zapakiranega v kleti ambasade na rue Bois-le-Vent, in par kil časopisov, ki mi jih v tistem tednu ni uspelo temeljito prebrati na kraju samem.

Naslednji dan je bil v Ljubljani sodni dan. Kot da ne bi bil dovolj že kaos, ki ga je v mestu povzročil poseben varnostni in prometni režim ob obisku tedanjega predsednika ZDA, je za nameček lilo kot iz škafa. No, ta zmeda me sicer ni motila, ker sem bil tako ali tako ves dan v službi in sem vmes skočil le na servis, da mi sestavijo skiro. Poanta je v tem, da sem šele naslednji dan prebiral neprebrane francoske časopise. In tako sem v Le Mondu zagledal – na strani 8 (seveda ne prvi strani sekcije “International”) – kratko poročilo o Clintonovem obisku v Franciji. Možakar je bil v Parizu v istem času kot jaz, meni pa pri najboljši volji tega ni uspelo opaziti!

Šestnajstega junija 2001 dopoldne pa sem se peljal iz Ljubljane v Maribor. Na hitri cesti skozi Trzin sem opazil letalo, ki se je iznad Domžal spuščalo proti Brniku. Čeprav dobro vidim, mi nekaj ni šlo v račun: glede na oddaljenost je bilo preveliko za airbus ali kaj takega. Velikih letal nad Kamniškim poljem nevajeno oko je šele čez minuto, dve opazilo, da je to v resnici boeing 747 – in to belo-modri Air Force One! Lep reč, sem si mislil, kaj vse človek v Sloveniji ne vidi.

Dvajset minut pozneje sem bil že na Trojanskem klancu v koloni. V nekem trenutku smo se ustavili, in tako sem zlovoljen gledal naokrog in po naključju tudi gor. In glej: naravnost čez nas je nizko letelo orjaško belo letalo. Tik preden je bilo navpično nad mano, se mi je uspelo še toliko skloniti nad volan in zlomiti vrat, da sem na spodnjem delu trupa opazil napis ROCCIR (z obrnjenim R, seveda). Bil je iljušin IL-96S, prav tako namenjen na Brnik, le da z drugim udeležencem Bush-Putin summita na Brdu.

Ves iz sebe sem se ustavil pri Šoferski mamici na kavi in na hitro napisal mail dopisniku iz Kanade, ki ga te sladke male slovenske bizarnosti hvaležno fascinirajo. Seveda pa sem se še ves naslednji teden hvalil, kako sem tako rekoč doma in brez najmanjšega truda v manj kot pol ure videl oba predsednika obeh svetovnih velesil.

Dogodka, ki sta po mnenju mnogih odločilno zaznamovala mednarodni položaj Slovenije in jo “postavila na svetovni zemljevid”, nalašč opisujem iz poudarjeno osebnega, že kar trivialnega zornega kota. In ja, seveda: nalašč ju opisujem ravno en dan po koncu ministrskega zasedanja OVSE. Malo sem razočaran, ker tega tretjega velikega dogodka ne morem opisati s (p)osebno anekdoto. Edino, kar sem ta ponedeljek in torek (kot udeleženec v prometu) doživel, je bilo to, da sem na Trgu OF in na Masarykovi nekajkrat prelisičil ducate avtov v kolonah, v katerih sem za kratek čas obtičal, in policiste – in še ti so po mojem podpirali mojo iznajdljivost, ki je v bistvu prispevala h krajšanju zastojev. Res pa je, da sem enega skoraj oplazil po roki s stranskim ogledalom, ker je ravno nekaj mahal.

Take dogodke si zapomnim tudi po tem, da mediji med drugim izdatno poročajo o tujih novinarjih. Res je, tudi sam veliko raje srečujem tuje novinarje kot pa slovenske. Seveda pa nisem prepričan, da je to ravno novica za lokalne medije.

Ob tem tudi radi naštevajo konkretne tuje medije, za katere kolegi poročajo. Tako je bilo tudi tokrat. Nihče od slovenskih medijev pa ne poroča, kateri svetovni mediji ne poročajo o konkretnem dogodku. Naj to storim sam namesto njih v tej kolumni.

New York Times in Washington Post, ki sta spoštovani ameriški časopisni instituciji, o zasedanju nista poročala. WP je v ponedeljek zgolj pripomnil, da je Condoleezza Rice spet dala vedeti, “da potuje samo iz strateških razlogov in se ne udeležuje dolgočasnih letnih festivalov govoričenja” [moj prevod izraza “talkfest”]; tako bo “preskočila tudi zasedanje OVSE v Sloveniji […] čeprav bo le kakšno uro leta [stran] na poti iz Berlina v Romunijo”. (To je že spet napisal Al Kamen – kolumnist, ki se je proslavil že spomladi 2003 s tekstom “Not So Fast, Anton!” [Rop]. Njegov članek so slovenski komentatorji masovno narobe prevajali oziroma interpetirali v zvezi z Ropovo izjavo, da se je Slovenija znašla “v koaliciji voljnih po pomoti”, češ, v zvezi z napadom na Irak se Sloveniji posmehujejo celo ameriški mediji – kar pa sploh ni bilo res.)

Naprej: International Herald Tribune, ki je spoštovana ameriška medijska institucija, fokusirana zlasti na Evropo, ni poročal. Guardian in Independent ter BBC, ki so spoštovane britanske medijske institucije, niso poročale. Sky News tudi ne. The Times tudi ne. Le Monde in Libération tudi ne. CNN tudi ne. Dunajski Die Presse – in na Dunaju je sedež OVSE – ni poročal. Naprej nisem gledal. Dopisnik iz Italije mi poroča, da tudi noben italijanski nacionalni dnevnik ni poročal. Opazil pa je, da je o zasedanju samem poročal švicarski Corriere del Ticino, ki pa je kantonalni drekec-pekec.

Vsi drugi, ki so te dni omenjali OVSE, so poročali le o volilnih nepravilnostih, ki so jih odposlanci OVSE opazili v Kazahstanu in Azerbajdžanu. Smola res, da so nam ukradli šov. Pa še Condy nas je obšla, nesramnica nesramna brez smisla za PR Slovenije!

Če mora vsaka od 55 držav članic po sistemu rotiranja eno leto predsedovati OVSE in organizirati letno zasedanje, potem je v redu, da smo se tega bremena enkrat za vselej – no, najmanj do leta 2060, če se ne bodo včlanile še nove države – uspešno znebili. Če pa ne, potem je šlo za ministrov egotrip in izdatno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Mediji so Ruplu in državi hvaležno asistirali, kot da gre za ne vem kaj.

In kako tudi ne bi, ko pa je v medijih na oblasti generacija, ki se je o pomembnosti OVSE (KVSE) učila že v osnovnih in srednjih šolah sredi sedemdestih let. Ta teden so se jim končno uresničile tridesetletne sanje, da z znamenito slovensko gostoljubnostjo in smislom za brezhibno organizacijo sprejmemo visoke goste.

  • Share/Bookmark

Dok je bilo Tita, bilo je i šita

Četrtek, 1. december 2005

Izjava tedna se glasi: “Politični strah je v tem sistemu zamenjal eksistenčni strah”. Kaj ima to opraviti z ombudsmanom – razen da je to izrekel ravno Matjaž Hanžek?

Mestna občina Ljubljana pripravlja odlok o preklicu zaščite Cukrarne. To je dobra novica. Slaba pa je, da Ministrstvo za kulturo pripravlja svoj, torej nadrejeni odlok o zaščiti taistega objekta. Tako so že zaščitili Kolizej in s tem blokirali njegovo rušenje in uresničevanje že izdelanega projekta na tej lokaciji.

Toda ta kolumna bo govorila o starih in novih hišah samo kot o metaforah za družbo in ljudi. Govorila bo o hišah, ki v mestu nimajo več kaj iskati – kaj šele mi v njih –, a po zaslugi varuhov tradicije vendarle stojijo in stojijo in stojijo samo zato, ker so vedno doslej stale in stale in stale. Ta kolumna bo govorila o starih časih, ki se jih ljudje ne le ne želijo otresti, temveč se jih krčevito oklepajo kot rešilne bilke pred potopom, ki ga prinašajo spremembe.

Slovenci smo v nekem obdobju živeli v provincialnem okolju habsburške monarhije, kjer je bilo pred dvesto leti mestotvorno tudi to, da sredi mesta stoji nekakšna K. u. K. kasarna und konjušnica. Ljudje, ki niso živeli v provincialnem okolju habsburške monarhije (temveč otomanskega cesarstva), so nam očitali, da smo zato še danes dunajski konjski hlapci.

Toda morda je res nekaj na tem: strokovnjak, ki bi moral najbolje od vseh vedeti, kaj je v okviru arhitekturne dediščine res vredno in kaj ne, ščiti objekt samo zato, ker je star. Da je grd, razpadajoč, nevaren, nefunkcionalen, neuporaben, nesmiseln, anahronističen, zakoten, neopažen – to ga ne zanima. Še manj ga zanima, da niti MzK niti MOL niti Zavod za varstvo kulturne dediščine nimajo denarja, da bi ga restavrirali. Damjan Prelovšek je uveljavil svoj strokovni interes, ki je popolnoma ekskluziven in neargumentiran. Edini cilj tega privatnega, a po volji ministra za kulturo podružbljenega in etabliranega interesa je preprečiti demoniziranemu, domnevno divjemu interesu finančnega, gradbeniškega in storitvenega kapitala, da bi posegel v mestni center in spremenil življenja ljudi.

Prelovšek in maloštevilna klika nenačelnih arhitektov so sveto prepričani, da vedo bolje od Jožeta Anderliča ali Igorja Jurančiča, kako naj bi ljudje v centru živeli. To vero jim vliva domišljavost, da se kot kulturno razsvetljeni ljudje za razliko od primitivnih in ošabnih poslovnežev zavedajo, da smo v nekem drugem obdobju rasli tudi v takem kulturnem okolju, v katerem so največji literarni geniji naroda hirali in umirali v poslopju, ki sicer že takrat ni več služilo svojemu prvotnemu, trgovsko-logističnemu namenu, a ga je vendarle treba kot takega zaščititi. Cukrarna je ista zgodba kot Kolizej.

Primerjava med starimi hišami, ki jih nočejo porušiti, in starimi družbenimi odnosi, ki se jih ljudje oklepajo v strahu pred spremembami, ima en sam problem – ki pa je v bistvu problem nekonsistentnosti vlade. Kulturno ministrstvo je s svojim ravnanjem na področju spomeniškega varstva med vladnimi resorji tujek. Prelovšek, vodilni vogalovarstveni fanatik, ima kot direktor Direktorata za kulturno dediščino v okviru MzK kompetence, ki so navidez bolj omejene – in tudi manj razvpite – kot pa recimo kompetence Strateškega sveta za reforme. In vendar: tako kot je srhljivo, da je toliko moči in oblasti nad urbanim življenjem Ljubljančanov skoncentriranih v glavi enega človeka, je tudi neverjetna ta diskrepanca med urbanističnim tradicionalizmom, anemično nefleksibilnostjo, skepticizmom do podjetništva in kulturno prevzvišenostjo Ministrstva za kulturo in neizprosnim, hladnim, pragmatičnim reformnim revolucionizmom vlade kot celote.

Slovencem pa se še najbolj pozna, da smo v nekem tretjem, le komaj preteklem obdobju živeli v socializmu – torej v politično nesvobodnem režimu, ki pa za večino le ni bil toliko tiranski, da bi si ljudje o njem dandanes mislili samo najslabše. Razlog za to nostalgijo je tudi ta, da je socializem poskrbel za mnoge socialne bonitete, ki so sicer ustvarjale danes nepopularno in ekonomsko nevzdržno uravnilovko. V socializem je bila vgrajena socialno in ekonomsko iracionalna logika, ki ga je pripeljala v propad, vendar ta logika še danes funkcionira kot argument tistih, ki z njegovim propadom te bonitete izgubljajo ali so jih že izgubili.

Navidez ni noben argument bolj neizpodbiten kot ta, da ni pravično izgubiti nekaj, kar si že imel – nekaj materialnega, seveda. Današnje uporništvo ni več ideološko. Čeprav ga njegovi nosilci prikazujejo kot plemenit ideološki boj, je to samo druga plat vsesplošnega in nezadržno naraščajočega materializma.

Celo kot ekonomski laik vem, da ima kapitalizem po meri človeka vgrajene varovalke za blažitev socialnih razlik. In četudi nimam nič proti delavskim demonstracijam in različnim mnenjem, izraženim na tak ali drugačen način, sem šokiran nad nonšalanco, s katero združena protireformna fronta – in tu imam v mislih bolj kolumniste, komentatorje, intelektualce in kulturnike kot pa delavce in sindikaliste – pozablja, da so reforme morda zadnje tranzicijsko dejanje, ki bi naj počistilo s socialistično miselnostjo. Enotnost, s katero tako rekoč vsi družbeni segmenti in večina izpostavljenih posameznikov obsojajo reforme, je frapantna. To mi je po eni strani všeč, saj priča, da je v Sloveniji več socialne, medslojne solidarnosti, kot smo si lahko predstavljali.

Po drugi strani pa je neverjetno, da noben od teh argumentatorjev ne sprevidi, da gre za zadnji obračun s socializmom, o katerem niti sami nimajo nič lepega povedati – ali vsaj doslej niso imeli. Nasprotovanje reformam temelji na zamolčani predpostavki, da nam je nekoč vsem dobro šlo in da ni razloga, ne ekonomskega ne moralnega, da bi kogarkoli za karkoli prikrajšali. Dok je bilo Tita, bilo je i šita – zdaj pa nas je eksistencialno strah, da ga bo zmanjkalo.

Ali z drugimi besedami: ko je Drago Jančar napisal “Egiptovske lonce mesa”, je imel v mislih vse kaj drugega kot socialne bonitete. In vendar: kako vizionarska je bila metafora o ljudstvu, ki na svobodi pogreša sužnostne mesnice, cukrarne, kasarne in konjušnice, ki se jih je komaj znebilo!

  • Share/Bookmark

SLO kino odfilmadofilma

Četrtek, 24. november 2005

Niti najbolj vestni kritiki nacionalne kinematografije ali tudi njeni ljubitelji – oboji seveda s primerno dolgim stažem – se ne spominjajo natančno, kako dolgo so nas slovenski scenaristi in režiserji posiljevali z zamorjenostjo na velikih platnih. Kdo razen kinotečnih arhivarjev in pozitivističnih cinefilov bi znal sestaviti seznam avtorjev, naslovov in letnikov produkcije, ki tvorijo polpreteklo enciklopedijo slovenskega filmskega svetobolja?

Cvitkovičev film “Odgrobadogroba” sem si ogledal v precej nekompatibilnih kulturnih okoliščinah. Za začetek mi seveda ni prišlo na misel, da bi ga šel gledat na otvoritev Liffa. Temu je sledila še cela serija zapletov. Odločil sem se za ogled v Koloseju, in to ob uri, za katero se je tik pred zdajci izkazalo, da je neprimerna. Za nameček sem vstopnice že prej kupil po mobitelu – kot da bi obstajala nevarnost, da bo predstava razprodana – in pet minut pred začetkom pridrvel v Kolosej, da bi jih prodal ali zamenjal. Pred blagajno se je petkovemu večeru primerno sicer trlo ljudi, ki pa so vsi prihajali na filme s koka-kolo in kokicami in me čudno gledali, ko sem jih v vrsti spraševal, ali grejo morda na “Odgrobadogroba”. Ko sem se že skoraj sprijaznil, da bo šlo 2.200 SIT v nič, pa se je nenadoma pojavil slovenski pisatelj s prijateljico, ki seveda ni mogel priti na nič drugega kot Cvitkoviča. Tako sem potem kupil vstopnici za poznejšo predstavo, na kateri pa sploh ni bilo tako malo ljudi, kot bi si človek mislil.

Mimogrede: razen tega, da v Koloseju dejansko smrdi po kokicah, ni nobenega drugega razloga za zgražanje. Kulturniška averzija do industrializacije prikazovanja filmov je samo folklora sitnih in neprilagodljivih. Ko gledalec sede v dvorano in ko ugasnejo luči, ne moremo več vedeti, da nismo v Komuni ali Dvoru. Čar filmske predstave ostaja nedotaknjen.

A naj se vrnem k Cvitkovičevemu filmu.

Njegov prvi film “Kruh in mleko” sem si ogledal na portoroškem filmskem festivalu leta 2001. Glavni junak je bil alkoholik, sin narkoman, žena brezposelna. Toda kaj vse je nastopalo v drugih filmih na taistem festivalu! Če samo povzamem iz takratne kolumne za Finance: dva mentalna retardiranca pomagata prostitutki narediti samomor; zvodnikov pajdaš se poščije v krožnik in potunka vanj punci faco; prvič na mainstream platnih smo videli tudi lužico sperme; kriminalec iz gole objestnosti v straniščni školjki utopi žensko, ki jo je tik pred tem posilil; moškemu odrežejo penis; ženski izpraznijo šaržer direktno v vagino (seveda po poskusu posilstva); žrtvine zadnje besede so “smrt me rajca”; mladoletne prestopnike pobije ruska mafija z mitraljezom; travestitu odrežejo prst, zlomijo vrat, odsekajo roko v zapestju. Vse to v dveh, treh dneh festivala, na katerem je briljiral Cvitkovič s svojim “Kruhom in mlekom” in – značilno – ostal brez pravega priznanja.

“Odgrobadogroba” postavlja pod vprašaj vse očitke, ki so bili kdaj izrečeni na račun slovenskega filma. Ta kritična revizija je na nek način tudi samokritika. Zlasti na začetku svoje publicistične kariere sem precej pisal tudi o novih slovenskih filmih, in to brez izjeme sesuvaško. Ne gre za to, da bi se posipaval s pepelom. Nazaj ne vzamem niti ene trditve. Gre za to, da problem ni bil v uzakonjeni zamorjenosti, nad katero sem se tako kot še drugi tudi sam zgražal. Problem je bil v tem, da so bili filmi preprosto slabi in da smo vsi skupaj mislili, da so slabi zato, ker so zamorjeni in ker se fokusirajo na margino margine. Še več: vse od osemdesetih let pa do današnjih časov smo bili smo prepričani, da je morbidnost nekaj slabega že sama po sebi. Zdelo se nam je celo, da imamo od filmarjev pravico zahtevati, naj nam nehajo prodajati tako črne slike slovenske realnosti, ki da jo vidijo le oni sami, in se namesto tega posvetijo kompleksnejšim, manj črno-belim karakterjem in magari manj deprivilegiranim socialnim modelom.

Pomota. “Odgrobadogroba” je film, v katerem nastopajo – faktično gledano – natanko taki tipi ljudi kot v tradicionalno zamorjenih, in ki počnejo natanko te reči, ki so jih počeli že njihovi zateženi predhodniki. Luzerji, marginalci, originali, čudaki, obupanci, pretepači, depresivci, psihopati, posiljevalci, incestuozneži. A kaj potem? Cvitkovič jim je znal vdihniti dušo. Znal jih je prikazati kot realne like iz mesa in krvi. Ah, kaj vendar nakladam! Osebe v “Odgrobadogroba” niso liki, ki bi si jih scenarist in režiser izmislil zato, da bi nanje obesil klišejske, ready-made patološke poteze, ki bi naj prispevale h gledljivosti filma, kot je to storil Vinci Vogue Anžlovar v zgoraj omenjenem “Pokru”, ali k umetniškosti, literarnosti, poduhovljenosti, slovenskosti, cankarjanstvu filma – vse to seveda le v narekovajih –, kot so to počeli mnogi pred Vincijem in njegovo generacijo, ki je na to zamorjenost v bistvu zgolj neprimerno oziroma nepoznavalsko reagirala (tako kot smo jo publicisti z napačnimi argumenti spodkopavali).

Cvitkovič je ta hip najbolj izoblikovan – ali celo edini popolnoma izoblikovani – slovenski filmski ustvarjalec: ustvarjalec s popolnoma razčiščeno osebno umetniško vizijo in obenem absolutno avtonomen ustvarjalec, ki se upravičeno ne zmeni za fiksne ideje in predsodke o slovenskem filmu kot spletu kulturnih praks in navad ter produkcijskih vrednot. Cvitkovič se ne čuti dolžnega zadovoljevati optimističnih ali celo veseljaških pričakovanj gledalcev, kaj šele intelektualnih pričakovanj poklicnih kritikov in tistih, ki postanejo kritiki v trenutku, ko vsega hudega vajeni – a tudi vsega naveličani – stopijo v kinodvorano (po možnosti na otvoritev Liffa) in čakajo, da se bo v filmu razvila zgodba, kakršno si sami predstavljajo, in jih navdala s ponosom, da znamo tudi Slovenci delati dobre filme z dobro fabulo.

Neslavna polpretekla zgodovina slovenskega filma ni Cvitkovičev problem. Ker zna delati filme, si lahko suvereno privošči tudi najbolj morbidne karakterje, ne da bi mu kdorkoli karkoli uporavičeno očital bodisi v kontekstu SLO kina ali izven njega. “Odgrobadogroba” je morda še bolj kot “Kruh in mleko” mojstrovina, ki je tako osebna kot splošna, obenem pa tudi svetovna in slovenska.

  • Share/Bookmark

“Punce, ne jokajte!”

Četrtek, 17. november 2005

Robert Šega je brezobličen anonimus in za nameček antipatikus. Še tem bolj, seveda, če ga kot terminatorja primerjamo z Zoranom Jankovićem, “najboljšim sosedom”, “carjem Zokijem”, kraljevičem ljudskih in medijskih src med slovensko menedžersko elito.

A kaj hočemo: nekateri poklici oziroma funkcije so nehvaležne. Če ti naprtijo nalogo, da moraš po hitrem postopku odstaviti priljubljenega predsednika uprave, to lahko storiš samo “ne meneč se za slab ducat uslužbenk, ki so si v ozadju novinarske sobe tiho brisale rdeče oči”, kot smo lahko prebrali v včerajšnjem Delu.

Odstavitev Zorana Jankovića je najbrž res morala biti prava drama – tudi za nevpletene, torej tudi novinarje (čeprav iz nadaljevanja sledi, da ni tako). Pravim morala biti, ker sem jaz osebno do teh zadev indiferenten. Toda priznam, da sem bil ganjen, ko sem prebral, da se omenjene uslužbenke “niso mogle ubraniti solza” in da jih je Janković tolažil z besedami: “Punce, ne jokajte!” Zato se ne čudim, da je aktivna pena Mr. Šega Muscolo po uspešno opravljenem čiščenju hitro odtekla.

Kot rečeno: ker nisem Mercatorjev uslužbenec, ne bom objokoval Jankovićeve usode. Nikoli ne objokujem usod vplivnih, vodilnih, pomembnih, bogatih, odgovornih, sposobnih in iznajdljivih, ker bi to bilo v nasprotju z zdravo pametjo. Zakaj bi se mi smilili, ko pa so vendar v dobrih in slabih trenutkih svojih karier že zdavnaj dokazali, da znajo poskrbeti zase in eventualno celo za druge? To so ljudje, ki so soljudem enaki le pred zakonom, ne pa tudi pred moralo. Bolj se mi smili delavka, ki izgubi službo. Njej se podre svet, Jankoviću se že ne bo. Šele v njenem primeru zaigra morala. Tako kot moja brezbrižnost do Jankovića ni v nasprotju z mnenjem, da ne bi bilo treba zamenjati konja, ki zmaguje, tudi sočutje do delavke ni v nasprotju s prepričanjem, naj se reva vsaj zdaj fleksibilno prekvalificira, če se že v mladih letih ni dovolj izšolala, da bi ji bilo v življenju mehkeje postlano.

Vladi je bilo očitno neznansko veliko do tega, da odstavi Jankovića, če se je s pomočjo svojih gospodarskih ekspozitur odločila za tako nepopularen korak. Dejstvo je, da je bil tako samozavesten, da je mejilo že na aroganco. Svoje moči se je prekleto dobro zavedal, v sedlu Mercatorja se je počutil varnega, skoraj nedotakljivega, in temu primerno se je tudi obnašal v javnosti. Res je sicer, da je Janković v zadnjem času postal bolj apolitičen, a to je bila po mojem bolj neizogibna posledica dejstva, da je Kučan izginil s prizorišča.

Toda kaj so skratka Jankovićevi nasprotniki pridobili z njegovo razrešitvijo? Gre morda zgolj za demonstracijo moči? Deloma gotovo. Ali pa je to v bistvu politična lustracija, da bi na vseh področjih in nivojih prevetrili domnevno zatohlo miselnost prejšnjega režima in predhodnih vlad? Tudi to je verjetno. Navsezadnje tudi Janković v tem smislu ni nedolžen. Toda kdo si upa vreči kamen vanj zaradi tega? Kdo bi lahko prilezel tako visoko in toliko dosegel, ne da bi se pajdašil s temi ali onimi politiki? Nihče.

Seveda skoraj nihče več ne verjame, da so razlogi za vse te zamenjave strogo poslovni, kot vehementno zatrjujejo novi kadroviki. No, edini razlog to gotovo ni, je pa nedvomno pomemben. Okrog podjetij, kakršna so Zavarovalnica Triglav, Petrol, Mercator, Telekom, Mobitel, se je spletel orjaški pogon dobaviteljev, kooperantov, podizvajalcev, svetovalcev, reklamarjev, prišepetovalcev, urednikov in novinarjev, oboževalcev, honorarcev. Ogromno ljudi služi male ali velike denarje – in to sploh ne nujno nezasluženo ali celo nelegitimno – in se sonči v slavi biznisa po zaslugi velikih podjetij. Mnogi drugi dobavitelji, kooperanti, podizvajalci, svetovalci, reklamarji, prišepetovalci, uredniki in novinarji, oboževalci, honorarci že dolgo besni ali vsaj frustrirani čakajo, da pridejo na vrsto. Zamenjava direktorja ali predsednika uprave takega podjetja pomeni preusmeritev finančnih tokov drugam in lahko torej bistveno spremeni življenje mnogim.

In vendar: ali se jim je splačalo skenslati Jankovića? S simboličnega in ekonomskega stališča – njihovega, seveda – vsekakor, ne pa tudi s političnega. Janković je karizmatična osebnost, s katero se medijsko nezanimivi in za javnost neprivlačni aparatčiki à la Lenič ali Lotrič ne morejo kosati. Jaz sam resda ne morem (več) gledati in poslušati Koze Ane Lize, toda če bi bil na njenem mestu, prav tako ne bi izbral najboljšega zavarovalnega agenta ali črpalkarja, ampak najboljšega soseda. In tudi Mercator je v zavesti potrošniške laične javnosti žalibog pomembnejša institucija kot pa recimo RTV Slovenija. Referendum o novem zakonu o RTVS se je izšel tako rekoč pol-pol. Dan po dogodku je na voljo le ena instantna in že itak pristranska sondaža javnega mnenja – konkretno na Papriki –, v kateri se skoraj štiri petine ljudi ni strinjalo z Jankovićevo odstavitvijo. Po poročanju Financ so ljudje celo klicali v kontaktno oddajo in se besno pridušali, da iz protesta ne bodo več kupovali v Mercatorju. To je sicer iracionalen afekt, toda po mojem je večinsko mnenje dejansko naklonjeno Jankoviću. S tem si je vlada nakopala veliko več antipatij kot s katerokoli dosedanjo potezo, vključno z napovedanimi reformami.

Jankovićeva razrešitev pa se jim je po drugi strani splačala zaradi vpliva na medije. Mercator ima kot eden največjih oglaševalcev tako pomembne budžete, da bi njihovo zmanjšanje ali celo izpad vplivala tudi na večje in uspešnejše medije, kaj šele majhne in ranljive. Ironično je, da je Mercatorjevo oglaševanje za Jankovićevo osebno prepoznavnost naredilo ravno toliko kot za podjetje sámo – predvsem pa to, da je medijsko naklonjenost sebi in firmi tudi Janković sam reguliral z radodarnostjo oglaševanja v določenem mediju. Ko mu je uspel véliki perfidni met s ponarodelim sloganom “najboljši sosed” in so mu mediji začeli jesti iz roke, mu tega seveda ni bilo več treba. Tudi zato je zdaj njegova odstavitev videti kot limonada z mehiškega Wall Streeta. Novinarji ga ne bodo pogrešali nič manj kot uslužbenke, vlada pa bo lahko s pomočjo Mercatorja – če se je od Jankovića tudi kaj naučila – subtilno nagrajevala in kaznovala medije.

  • Share/Bookmark

Ekonomske reforme in sindikalne enciklike

Četrtek, 3. november 2005

Teorija o bogati, lakomni, konservativni cerkvi na eni strani in brezpravnih, obubožanih, nerazsvetljenih delavcih na drugi se mi zdi preveč obrabljena, da bi z njo lahko razložili, zakaj Slovenska škofovska konferenca podpira napovedane vladne reforme in zakaj jim sindikati nasprotujejo. V ozadju enih in drugih stališč po mojem deluje neka druga logika.

Nikoli nisem bil privržen cerkvi in še manj sindikatom. Nisem veren. Ne verjamem v onostranstvo, Odrešenika, svete zakramente in vstajenje. Pa tudi delavec nisem. Ne zanimajo me kolektivne pogodbe, zajamčene plače, trinajste plače, regresi ter svinjske polovice in ozimnica po znižani ceni. Kljub temu pa mi ideji krščanske ljubezni in socialne solidarnosti nista tuji – niti se mi ne zdita nekompatibilni. Zakaj torej pravim, da sem še manj privržen ravno sindikatom?

Verjamem namreč, da se sindikati – ne da bi nas vprašali za članstvo ali celo prepričanje – bolj vsiljivo vpletajo v življenje vseh nas in na družbo nasploh tudi bolj vplivajo. Od sindikatov je odvisno nacionalno gospodarstvo. Od sindikatov so odvisne gospodarske panoge. Od sindikatov so odvisne življenjske navade ljudi, naprimer potrošniške, zaposlitvene, nakupovalne. Cel kup stvari je, na katere sindikati vplivajo. In pri vsem skupaj je enako nenavadno, da se sindikalisti kar naprej pritožujejo, da so premalo upoštevani, kot to, da družba te diskrepance med dejanskim vplivom sindikatov in njihovo kalimerovščino v glavnem ne opazi.

Na družbo vpliva tudi katoliška cerkev, vendar je ta prisotna kot duhovnozgodovinska stalnica oziroma kulturno-civilizacijska podstat, ki se je ateisti, agnostiki in drugoverci ne bi niti zavedali, če se SŠK in nekateri teologi ne bi vsake toliko oglasili v zvezi z družbenimi vprašanji.

Razlog, zakaj je cerkev vedno deležna kritik, kadar ima kaj povedati o stvareh, o katerih v skladu s poenostavljenimi interpretacijami doktrine laične države domnevno ne bi smela imeti mnenja – medtem ko lahko sindikati samoumevno in vehementno razglašajo svoja levičarska stališča –, je po mojem v tem, da je cerkev vsaj na simbolični ravni bolj kredibilna od sindikatov in da se zato mnogim zdi bolj nelegitimno vplivna (in vpliva željna). V praktičnem smislu nima nihče nič od cerkve, medtem ko sindikati skoraj vsem na nek način prav pridejo. Sindikati so namreč pod krinko varuhov socialne države in družbene solidarnosti v resnici institucija, katere glavna funkcija je zagovarjanje ekonomskega statusa quo.

Še več! Tako imenovani dialog med državo in/ali delodajalci na eni strani in sindikati oziroma delojemalci na drugi je v današnjih družbah vsaj načeloma enako nesporen kot prej omenjena doktrina ločenosti cerkve in države. In da ne bo pomote: ta socialni dialog naj bo – in naj bo konstruktiven! Toda v določenih primerih in pod določenimi pogoji je treba sprevideti, da ni nobenega razloga, da tako kot cerkev tudi sindikati ne bi bili ločeni od države.

Zato mislim, da so v tem prepiru o reformah sindikati tisti, ki zagovarjajo ancien régime, in da je cerkev na strani modernistov. Zgodovinsko gledano je to preveč nenavadna situacija, da bi jo mediji in medijski komentatorji znali raztolmačiti. Tako kot sindikati – se pravi pragmatična, načeloma neideološka institucionalizacija levičarstva –, ne morejo biti na strani retrogarde, tudi cerkev ne more biti na strani progresistov!

Pri tem pozabljamo, da je danes vse možno – in to ne samo v eks-komunističnih, (post)tranzicijskih državah, kakršna je Slovenija, temveč tudi v gospodarsko in politično razvitejših, kakršna je recimo Nemčija. Čeprav je celo v Sloveniji znano politološko dejstvo, da sta pojma politične levice in desnice povsem zrelativizirana, iz tega nihče ne zna potegniti pametnih ali celo koristnih zaključkov. Vse, kar znajo slovenski komentatorji povedati o vzponu tako imenovanih desnih strank, je to, da gre za populizem, ki izkorišča vrednostno dezorientiranost deprivilegiranih (delavskih) slojev, žrtev neoliberalistične globalizacije, nezadovoljnih zaradi postopnega, a zanesljivega izgubljanja pridobljenih socialnih pravic.

To mantro zdaj poslušamo tudi v Sloveniji – in to naglas, saj je v tem majhnem, a dobro obzidanem kraljestvu laičnega levičarstva še toliko bolj odmevna. Za razliko od ZDA, kjer so neokonservativci desničarji, so v Evropi to levičarji. Vsakdanja raba označuje za konservativce sicer desne stranke, na čelu z nacionalisti in neoliberalci, vendar so pravi evropski konservativci v resnici levičarji. In če so že evropski levičarji konservativni, kakšni so šele potem slovenski?

Osebno ne najdem boljše oznake zanje od te, da so populisti. Levičarstvo je v Sloveniji folklora, pravzaprav pop kultura: nekakšno spontano in nereflektirano stanje duha tistih, ki nagibajo k temu, da imajo stališča o družbenih problemih, vendar neradi o tem preveč razmišljajo – še zlasti pa ne izven okvirov družbenih stereotipov o našem preteklem režimu in o sedanjem stanju. Današnje populistično levičarstvo je do neprepoznavnosti sintetiziran konglomerat ready-made stališč, ki omogočajo udobno zaskrbljenost nad družbenimi problemi. V resnici pa gre samo za socialno sentimentalnost, s katero se povprečen državljan brani pred spremembami.

Leglo takšnega levičarstva so mediji – četudi nehote, podzavestno. Ta način razmišljanja ima vgrajen priučen pogojni refleks, s katerim neargumentirano zagovarjajo vsakogar, ki je po nekih nepreverjenih predstavah družbeno deprivilegiran.

Tipičen primer levičarstva na pamet so bile nedavno reakcije na izjavo lenarškega župana, da bi pri sprejemu v vrtec morali imeti prednost otroci zaposlenih staršev pred otroci nezaposlenih. Nemalo ljudem, s katerimi sem se o tem pogovarjal – in to iz precej različnih slojev –, se je ta izjava zdela normalna, če že ne pametna. Toda ne medijem. Mediji so v en glas planili po desnem razbojniku, ki si je v zvezi z občutljivim socialnim vprašanjem drznil razmišljati po najbolj elementarni zdravi pameti: da ima človek brez službe vsaj več časa za otroka, če nič drugega – naprimer to, da mu sicer neprostovoljni baby-sitting morda pomaga osmišljati življenje brez službe.

  • Share/Bookmark

Med Gosposvetskim in Kosovim poljem

Četrtek, 27. oktober 2005

Čeprav bi mu na podlagi redkih, tako rekoč naključnih ter skoraj vedno presenetljivih in težko pričakovanih izjav lahko pripisali, da bi utegnil reči nekaj pametnega, Janez Drnovšek ni nikoli imel, znal ali hotel veliko povedati. V glavnem je modro molčal in se delal filozofa. Karkoli je naš nekdanji predsednik vlade in sedanji predsednik kdaj izjavil, je bilo v bistvu res, četudi le v abstraktnem smislu. S to pozo je dosegel, da so besede, ki bi pri drugih izpadle kot nakladanje, iz njegovih ust izzvenele kredibilno. Znamenita je bila recimo njegova izjava leta 1998 v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, ponatisnjena na darilnem lončku-kuhaj: “Nismo v slepi ulici. Nič nismo zamudili. In dobre živce imamo.” Seveda pa je k temu fenomenu pripomogla tudi funkcija, ki jo je opravljal oziroma jo opravlja.

Drnovškova izjava v zvezi z neodvisnostjo Kosova, naslovljena na generalnega sekretarja ZN, predsednika Evropske komisije ter kontaktno skupino za Kosovo, je popolnoma drugačna: v svoji konkretnosti je daleč od enigmatičnosti ali kaj šele nepomembnosti, predvsem pa je v diplomatskem smislu predrzna in za marsikoga celo nespametna. Tako je celo Drnovškov sotekač Solana dal vedeti, da njegov predlog “ni stališče EU” in da se to slednje “ne nanaša na izid, temveč na začetek pogajanj”. Toda poskusimo izjavo vendarle podrobneje analizirati.

Politično dejstvo je, da se vse nacionalne težnje po neodvisnosti končajo z neodvisnostjo. Do tega lahko pride po krvavi ali žametni poti ali vseh drugih, vmesnih variantih. Toda vedno se konča z neodvisnostjo. Tudi v primerih, ki še niso rezultirali v neodvisnost, si je težko predstavljati, da se to nekega dne ne bo zgodilo. Vsako spodbijanje, oviranje ali zatiranje teženj po neodvisnosti vodi v hude in dolgotrajne politične konflikte in v skrajnih, toda neredkih primerih tudi v vojaško in policijsko nasilje s številnimi človeškimi žrtvami. Še več: v naravi tega načeloma pozitivnega, osamosvojiteljskega nacionalizma je, da ga vsako nasprotovanje samo še bolj podžge in ga v nekaterih, najnasilnejših primerih celo prisili, da se sprevrže v fanatizem. To dokazujejo primeri Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Kosova, Češke in Slovaške, Čečenije in drugih nekdanjih sovjetskih republik ali če hočete tudi Vzhodnega Timorja.

Zgodovinska dejstva in vrednote posameznih nacionalnih izročil se običajno ne ujemajo, vendar na koncu le nekako pride do konsenza – pa če je za nekatere še tako mučen in nesprejemljiv – vsaj pri tistih, ki lahko svetu dokažejo, da ne gre za manjšino, temveč za narod s pravico do (državne) samostojnosti. Samo tako lahko pojasnimo razliko med moralno upravičenostjo boja za neodvisnost zgoraj omenjenih narodov in boja Korzičanov, Baskov ali Severnih Ircev.

Drnovškova podpora kosovskim Albancem vse to upošteva in je zato upravičena in poštena. Poštena pa je tudi v specifično slovenskem zgodovinskem smislu: Slovenija je bila konec osemdesetih ne le kolovodja osamosvajanja, temveč je nesebično podpirala tudi druge s podobnimi težnjami, zlasti Albance na Kosovu. Nobenega razloga ni – če ne verjamemo, da bi razlog lahko bila že tako ali tako ovirana in ne preveč zaželena slovenska gospodarska ekspanzija v Srbijo in Črno Goro –, da bi se svetli tradiciji aktivnega simpatiziranja s ponižanimi in razžaljenimi po vseh teh letih lastne samostojnosti odrekla.

Trenutno stanje na Kosovu je varljiv status quo, ki pa lahko v perspektivi politične neaktivnosti ali celo brezbrižnosti hitro postane dolgotrajen in kompliciran problem.

Očitna razlika med upravičenostjo srbskega in albanskega nacionalizma je v tem, da se prvi sklicuje na svoje kosovske zgodovinske korenine, drugi pa na preprosto dejstvo, da so na tem ozemlju danes pač večinski narod. Kosovski Albanci imajo to smolo, da si Srbi domišljajo, da jim Kosovo pripada zato, ker so tam živeli prvi, že pred skoraj tisočletjem, zgradili nekaj lepih kulturnozgodovinskih spomenikov in do pred kratkim tudi ves čas politično dominirali. Srbsko-albanski konflikt na Kosovu me je vedno spominjal na izraelsko-palestinskega. Pred nekaj tisočletji so v sveti deželi živeli Judje, potem pa so jo za dolgo-dolgo poselili Arabci – dokler se niso leta 1948 vrnili Izraelci in začeli trditi, da jim to po neki zgodovinski logiki pripada.

Revija Psychology Today je pred kratkim objavila raziskavo o kolektivnem samospoštovanju posameznih narodov. Med 53 državami se je Slovenija pristala na solidnem 12. mestu. Toda uganite, kdo se je uvrstil na prvo mesto? Srbi, seveda. Izraelci? Tretji. (Švicarji 45., Slovaki 47., Čehi 50., zadnji pa Japonci.) To samo mimogrede, čeprav po mojem ni brez zveze s stvarmi, o katerih teče beseda.

Za razliko od srbske politične garniture, ki je maščevalno odpovedala bližnji Drnovškov obisk v Beogradu, pa enkrat za spremembo z drugačnim mnenjem nastopa stari velikosrbski nacionalist Dobrica Ćosić. Ta je v nedavni knjigi s sicer šovinističnimi argumenti – da se v Metohiji itak tako razmnožujejo, da bo v vojski SČG kmalu več albanskih rekrutov kot pa srbskih in črnogorskih – prišel do pravilnega sklepa, da se mora Srbija Kosovu odpovedati.

Primerjajmo srbsko reakcijo na Drnovškovo izjavo s Haiderjevim protestom proti nameri Slovenije, da na enem od bodočih evro kovancev upodobi knežji kamen z Gosposvetskega polja, ki je danes na avstrijskem ozemlju. To naj bi bile “velikoslovenske sanje”. Sanje o čem? O izgonu avstrijskega življa in slovenski reokupaciji Koroške? No, s Haiderjem se nima smisla prepirati. Rad bi samo opozoril na to, da ima Slovenija hvala bogu zdrav odnos do zgodovine, četudi se nekateri nacionalni artefakti nahajajo eksteritorialno – in da ima v tem smislu tudi pravico, da kdaj posoli pamet tistim, ki takega odnosa ne zmorejo.

Če kdo, potem je za dajanje takih lekcij poklican bolj predsednik kot pa predsednik vlade ali zunanji minister, saj ni obremenjen z dnevno politiko oziroma je celo ustavno zadolžen za simbolično reprezentiranje države in njenih vrednot. Predvsem pa je to dobro za mednarodni imidž Slovenije: kot rečeno se bo nekega zagotovo izkazalo, da smo po Drnovškovi zaslugi imeli prav.

  • Share/Bookmark

Letargična demokracija Slovenije

Četrtek, 20. oktober 2005

Skromna in obrabljena, a gotovo funkcionalna kia sephia z ročnim menjalnikom ni ravno avto, ki bi ga pripisali voditelju opozicije. A to je v resnici tisto, kar vozi Jelko Kacin. Ko bi mu le tako kot Borutu Pahorju renault laguna vsaj zgorela! Zadnjič sem bil kar malo zgrožen, ko sem ga videl parkirati v mojem križišču, potem pa je nekaj dni pozneje postal še predsednik LDS.

Lanski sestop LDS z dolgoletne oblasti ni bil zgolj volilni poraz, temveč tudi simbolični konec neke politične kulture. Povolilna izgubljenost te stranke pa priča tudi o nemoči nekega dela ali profila Slovenije, ki morda res ve, kaj hoče in kaj bi bilo treba za to storiti, a tega nikakor ne zna uresničiti. Biti opravilno sposoben je za opozicijo veliko težje kot biti samo pameten, saj jim že po defaultu ne preostaja drugega kot teoretična, da ne rečem intelektualna kritika oblasti. In prav v tem – ne pa v dejstvu, da imajo mandat za vodenje države – je nedosegljiva prednost Janševe vlade pred opozicijo. Ni jim treba biti preveč pameten. Dovolj je že, da so učinkoviti.

Ljudje Kacinove baže mi niso všeč, ker me spominjajo na politike. Še huje. Pri takih ljudeh imam vedno tudi občutek, da hočejo političnost zakamuflirati z resnejšim in kredibilnejšim imidžem poslovneža – čeprav pri tem ne morejo skriti, da so svoje inkubacijsko okolje kafičev ob izhodih iz parkirnih hiš morali zamenjati s političnim parketom. Kacin se mi v tem smislu ne zdi zelo drugačen, čeprav ima očitno drugačen pedigre in so si ga mnogi prvič zapomnili, ko je med osamosvojitveno vojno miril zaskrbljeni narod. Problem je tudi v tem, da se Kacini v političnem pogledu ne profilirajo toliko po stališčih in vrednotah, temveč bolj po goli strankarski pripadnosti. Razen po brkih in bradi Kacina ne bi ločil od recimo Anderliča znotraj iste stranke, medtem ko ga od drugih podobnih politikov ločim le po tem, da pač na pamet vem, da je on iz LDS, drugi pa naprimer iz SLS, SDS ali NSi.

Edina dobra stvar Kacinovega prihoda na čelo LDS je ta, da se je stranka s tem znebila Ropa. Rop mogoče ni tako brezupen primer, kot je bilo po volitvah videti od zunaj, toda njegovo oklepanje vodilnega položaja v stranki po porazu je bil eden najbolj neverjetnih prizorov v polpretekli zgodovini slovenskega strankarstva. Seveda pa ne verjamem, da se stranka ne bi mogla znebiti Ropa tudi z izvolitvijo katerega od drugih kandidatov. Meni osebno bi se v funkciji deropizacije LDS zdela primerna tako Školjč kot Vajgl, nasploh in sicer pa slednji. Grassroots opcija, ki jo je impersoniral Školjč, najbrž ne bi imela smisla, medtem ko bi bil nekonfliktni Vajgl – po PR teorijah “brezbarvni”, “dolgočasni” tretji človek – dober za konsolidacijo ali vsaj streznitev stranke.

Sicer pa sem prepričan, da LDS na volitvah leta 2008 še ne bo imela realnih možnosti za vrnitev na oblast, četudi se medtem strezni in konsolidira. Drznem si napovedati, da je Kacin ne bo znal in mogel pripeljati do zmage – čeprav obenem mislim, da to ne bi uspelo nobenemu od kandidatov, četudi bi bili več kot trije. To bi bilo možno kvečjemu v primeru, če bi se stranka z res dobrim predsednikom – novim ali starim – znala pobrati že 4. oktobra 2004 zjutraj, ne pa da so izgubljali čas eno celo ključno leto.

Gantar, Gaber, Širca, Vajgl, Lahovnik, Pavliha in Kopač (ali celo ne nesposobni Rop, če bi ga kdo znal in smel imeti pod kontrolo) so nedvomno zdravo trdo jedro stranke. Seveda pa je težava LDS po eni strani v tem, da se ne znebi modelov à la Kacin in Anderlič plus Vika Potočnik – da ne govorim o satelitskih, morda res dobro obveščenih, a ne preveč pooblaščenih prišepetovalcih, kakršna sta Šetinc in Balažic –, po drugi pa, da ne zna ali noče imeti liderja.

V tem smislu je LDS zrcalna podoba svobodomiselne Slovenije, ki nad sabo ne prenaša nobene avtoritete. Nepriznavanje avtoritete – četudi le simbolične ali morda ravno simbolične –, je značilno slovenski problem sposobnih in kompetentnih, ki jih še tako kongenialna in sinergična avtoritativna figura hromi v njihovih prizadevanjih in za nameček tudi etično ovira. Jaz kot neprizadet opazovalec sem se nad usodo LDS zamislil takrat, ko se je Gregor Golobič odločil, da se ne bo več s tem ukvarjal. Takega človeka bi LDS rabila, in to ne le za ideologa, temveč za frontmana vseh prej naštetih, ki so opravilno sposobni delavci in ne liderji. Ali pa Zorana Thalerja ali Igorja Bavčarja ali magari Aljo Brglez.

Še najbolje pa bi bilo, če bi LDS pritegnila v svoje vrste Boruta Pahorja. To bi bil seveda dramatičen in nepričakovan, a gotovo najbolj logičen prestop na slovenski politični sceni. Pahor se mi zdi absolutno pozitivna, združevalna osebnost z vso potrebno poštenostjo, kredibilnostjo in diplomatskostjo, morda celo najbolj od vseh trenutnih slovenskih politikov. No, Pahorjev problem je seveda v tem, da je predsednik Socialnih demokratov in da je njegova kariera zašla v Bruselj – kar ni ravno slepa ulica, ne vem kako perspektivna (in hvaležna) pa tudi ne. Pahor se mi je najbolj prikupil, ko je lani jeseni razmišljal o vstopu v koalicijo, česar pa stari bizgeci v njegovi stranki seveda niso podprli. Pahor je dejansko v napačni stranki, in čeprav je treba ceniti njegovo pripadnost oziroma zvestobo, bo po mojem kmalu prišel čas, ko bo moral resno razmisliti o ustreznejšem političnem okolju in seveda tudi o funkciji – pa ne predsedniški, ki mu jo zaradi domnevne prevlade imidža nad dejanskimi sposobnostmi pripisujejo.

Podobno bi lahko LDS-ovci rekrutirali tudi Lojzeta Peterleta. Pri njem je malo dolgo trajalo, a slednjič se je le razvil v verodostojnega, žlahtno konservativnega in vrhunsko zmernega politika, ki bi ga morala znati ceniti katerakoli stranka bolj od njegove NSi.

V Sloveniji smo lahko dovolj zaskrbljeni, če že ne naravnost žalostni zaradi tega, ker smo obsojeni, da bomo še kdo ve kako dolgo morali gledati ene in iste face – vsaj znotraj prve lige –, ki bodo rotirale med vlado in parlamentom. Glede tega seveda ni izvzeta niti LDS. A ta perspektiva bi bila veliko znosnejša, če bi najnormalnejši med vpletenimi pozabili na stare zamere in ta škripajoči voz skupaj potegnili naprej.

  • Share/Bookmark

Socio(pato)logija novinarstva

Četrtek, 13. oktober 2005

Obstajata dve razlagi, zakaj se novinarji preveč ukvarjajo sami s seboj oziroma z mediji. Po eni teoriji je ta debata vsiljena s strani politike in medijskih lastnikov, ki se vtikujejo v zadeve, v katere se ne bi smeli. Po drugi pa je ta k sebi usmerjena pozornost zgolj posledica novinarskega občutka samopomembnosti, vsekakor pa tudi zaskrbljenosti za lasten status, ki se počasi, toda vztrajno degradira.

Vsekakor je slovensko medijsko okolje pravcati laboratorij sociologije novinarstva.

V socializmu, ko so bile družbene razlike manjše kot dandanes, so se novinarji rekrutirali iz brezoblične mase srednjega sloja. Te sicer majhne razlike pa niso bile neopazne. Strukturacija je bila fino, toda razvidno niansirana: socialna distanca je bila majhna v materialnem smislu, a tem večja v kulturnem. Kar je novinarje razlikovalo od drugih, je bil nadpovprečen izobrazbeni sklop sposobnosti – se pravi razgledanost, kultiviranost, pismenost, specializiranost, profesionalna osredotočenost.

Na nivoju življenjskega stila in vrednot so bili še najbolj podobni umetnikom. Prevladujoča drža je bila napol boemska, napol svobodomiselna, odnos do jaza in družbe pa v glavnem prezirljiv in nemaren. To je že takrat kazalo na frustracije, ki so se morale porajati v glavah privilegiranih, pa tudi manipuliranih “družbeno-političnih delavcev”. Novinarji so bili v prejšnjem režimu ljudje iz zgornjega srednjega sloja, ki so (skoraj) vse vedeli in so si tudi vse upali pomisliti, če že ne napisati. Informiranost je bila večja vrednota kot danes, saj so bile informacije filtrirane in dozirane iz homogenega in transparentnega ideološkega centra moči. Biti informiran je pomenilo znati brati med vrsticami, in brati med vrsticami je pomenilo biti sam svoj disident. To so novinarji ne le znali sami, temveč so tudi omogočali javnosti. Zato so bili bolj družbena elita kot danes, ko si to le še domišljajo, nimajo pa skoraj nobenega socialnega feedbacka, da jih imajo za elito tudi drugi sloji in poklici.

Če povzamem: nekdanji socialni, kulturni in politični profil novinarja je vseboval kontradiktorne elemente serioznosti in frivolnosti, intelektualizma in ljudskosti, pokončnosti in resignacije, celo modrosti in norosti. To je bila kontroverzna mešanica, ki pa nikakor ni bila neposrečena ali celo nesrečna. To je izročilo polpreteklega slovenskega novinarstva, mimo katerega ne morejo niti današnji mediji. Toda kaj je od vseh teh elementov ostalo?

Bistvena družbena razlika med nekoč in danes, ki zadeva medije, seveda ni politična, temveč ekonomska. Svoboda tiska je danes resda večja kot v prejšnjem režimu, vendar le v političnem smislu, medtem ko so se premosorazmerno povečali ekonomski pritiski na medije. Informacij ne filtrira in dozira več en sam, homogen ideološki center moči, temveč protejsko razpršeni vzvodi od lastnikov do oglaševalcev, in še pri tem se to velikokrat dogaja z novinarskim konsenzom. Zunanjih vplivov na medije absolutno gledano morda ni več kot kdajkoli prej in morda tudi niso močnejši, vendar se jim je veliko težje postavljati po robu zaradi njihove nepreglednosti, netransparentnosti, kompleksnosti.

In tu seveda ne govorim le o vplivanju ali poskusih vplivanja na vsebino, temveč tudi o socialnih vplivih. Današnji mediji ne favorizirajo več nadpovprečno razgledanih, kultiviranih, pismenih, specializiranih, profesionalno osredotočenih posameznikov, ki bi odstopali od povprečja in bili kakršnakoli elita. Bog ne daj. Elita – kdorkoli že – so tisti, ki so v medijih objavljeni, ne pa tisti, ki jih delajo. Prav, nič hudega. A to drastično spreminja današnje kriterije rekrutacije novinarjev. Danes so najbolj iskani ljudje, ki po izobraženosti, samostojnosti in svobodomiselnosti ne izstopajo. Tako se slovenski novinarski bazen vse bolj polni z brezbrižnimi, a z zaposlitvijo hitro zadovoljnimi ljudmi brez posebnosti, ki hvaležno pristajajo na pravila negativne selekcije. Današnji socialni, kulturni in politični profil novinarja je še najmanj od vsega kontradiktoren ali kaj šele kontroverzen, s tem pa tudi nič več srečen in posrečen. Frivolnost se je brez protiuteži serioznosti sprevrgla v objestnost; ljudskost brez intelektualizma je postala populizem; resignacija brez pokončnosti se je umaknila upogljivosti; norost brez modrosti pa je podivjala.

Ta sociogram je samo baza, na kateri vse skupaj stoji. A bolj ko gremo proti vrhu medijske piramide, več je tudi ostankov prejšnjega profila. Te spremembe namreč pričajo le o socialni tranziciji slovenskega novinarstva, ne pa tudi o politični in profesionalni. Teh tranzicij ne da ni bilo, sta pa bili počasnejši in manj drastični, saj sta za razliko od socialne tranzicije lahko skoraj izključno zavestni in le komajda spontani. Sedanja vlada na dejstvu nedoživete ali vsaj neizživete politične tranzicije utemeljuje velik del svoje kritike medijev, vendar ji v tem dam prav le toliko, da lahko sam pri sebi cenim, da problem vsaj opaža, če že ne tudi razume.

Politično gledano so slovenski mediji morda res bolj levičarsko liberalni kot pa desno konservativni. Toda dokler na to domnevno neuravnoteženost gledamo skozi politična očala, je ta problem – če je to sploh problem – res nerešljiv. Po eni strani je to namreč posledica socialnega, kulturnega in političnega izročila polpreteklega novinarstva, o katerem govorim zgoraj, po drugi pa vsako nasilno, administrativno, prevzgojno spreminjanje tega izročila dejansko pomeni zmanjševanje svobode tiska. Če bi gledali na to bolj ali zgolj profesionalno, pa bi bile zadeve videti že v izhodišču manj dramatične. Manj političnih in komercialnih pritiskov na medije bi omogočilo hitrejšo in temeljitejšo profesionalizacijo, ki lahko edina pripelje do tiste prave uravnoteženosti, ki se ne meri z zadovoljstvom političnih instanc in strank. Žal pa je cena za to zelo visoka: politiki in lastniki bi se najprej morali odpovedati svoji prvinski, komaj potešljivi lakoti po medijih. Dokler bodo mediji zanje taka fast-food požrtija, ne morejo od novinarjev pričakovati, da se bodo spremenili – pa ne zato, ker se iz kljubovanja ne bi hoteli, temveč ker se ne bodo mogli.

  • Share/Bookmark

Reklame: estetika ni etika

Ponedeljek, 10. oktober 2005

Ko so se v začetku septembra pojavili plakati za Direkt, sem se retorično vprašal, ali so avtorji in naročniki reklame dotične ljudi vprašali, ali so pripravljeni v njej nastopati in s tem prispevati k prepoznavnosti in poslovni uspešnosti novega tabloida.

Šlo je za kolažno packarijo fotografij politikov – in če sem prav videl, najmanj dveh gospodarstvenikov –, ki se s črnimi nalepkami čez oči v različnih pozah slinijo okrog nekakšne slačipunce. Družbeno angažirano sporočilo se je glasilo: “Politiki bodo odslej dvakrat premislili, preden kaj storijo (kar je dvakrat več kot prej)”. Druga verzija plakata pa so bili podobno razpostavljeni glasbeniki, artisti in drugi glumači, s pripisom: “Kjer estrada nastrada”.

Oglaševalsko razsodišče, moralna instanca Slovenske oglaševalske zbornice in brezzobi bav-bav vsakega reklamarja, si je medtem naložila težko delo. In glej! Ko se je Direktova akcija že iztekla in so naokrog viseli le še pozabljeni plakati, je razsodišče promptno ugotovilo, da je pritožba skrivnostno anonimnih “potrošnic in potrošnikov” zoper oglaševalsko akcijo utemeljena. Oglaševalca je javno pozvala, naj inkriminirana oglasna sporočila umakne “z zunanjih oglasnih površin in iz tistih tiskanih medijev, katerih ciljna publika so tudi otroci in mladostniki”.

Razsodišče v stilu pravniškega grdorečja ugotavlja, da “predmetni” oglasi niso v skladu z določiloma 3. člena oglaševalskega kodeksa, ki določa, da oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi žalilo javnost v smislu splošno prevladujočih pravil o dostojnosti, in da oglas ne sme prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv ali podcenjujoč način. Direktova oglasna sporočila pa so tudi v nasprotju s 6. členom, ki zahteva, da so estetska in v skladu z zahtevami kulturnega okolja in da ne iritirajo porabnikov z napadalnostjo in neokusnimi prijemi, prizori, izrazi itd.

To izvedensko mnenje, če lahko tako rečem, se sklicuje na nebulozne predpostavke, ki si jih ne bi drznili zagovarjati niti najkompetentnejši filozofi in sociologi. Zelo bi me zanimalo, kaj si SOZ predstavlja pod “splošno prevladujočimi pravili o dostojnosti”; kaj je zanje “estetsko”; kako definira “zahteve kulturnega okolja”.

Gre za značilno slovensko dušebrižništvo, ki se v svoji dobronamernosti sklicuje na pozitivne družbene norme, ki se jih ljudje kolikor-toliko držijo, niso pa (več) tako zavezujoče, da bi bilo odstopanje od njih moralno sankcionirano. Pri tem pozabljajo, da obstajajo tudi druge, negativne norme, kakršna je recimo ta, da si (tabloidni) mediji jemljejo pravico, da se arogantno obnašajo do znanih in javnih osebnosti na čelu s politiki – pa če si to zaslužijo ali ne (oziroma še preden si zaslužijo).

Sankcioniranje odstopanja od teh norm pa ni poslanstvo samoregulativnih organov, kakršna so profesionalna razsodišča. To je stvar vsakega posameznika, ki se čuti prizadetega v svoji človeški integriteti.

Direktove reklame niso bile sporne zato, ker kvarijo kulturno krajino in ker so v drastičnem nasprotju z nenapisanimi pravili dobrega okusa. Slovenska kulturna krajina je že tako ali tako pokvarjena, pravila dobrega okusa pa so popolnoma irelevantna. Direkt in njegova oglaševalska akcija sta samo kaplji v morju vsesplošnega primitivizma. In četudi se bomo v tej godlji vsak čas utopili, ne moremo zaradi tega nikogar niti tožiti niti vleči za ušesa s pomočjo samooklicanih kvazi etičnih instanc. In da bi bila ironija še večja, se s temi mlini na veter bojujeta prav tista ceha – namreč oglaševalski in novinarski –, ki sta k temu katastrofalnemu stanju največ prispevala.

S strani SOZ-a je seveda še tem bolj svetohlinsko, da se jim nikoli ne zdijo sporni oglasi, ki grobo posegajo v uredniško integriteto medijev – naprimer tisti, ki jih “kreativno” raztresejo čez cel časopis ali celo na eno in isto stran, kot da so del vsebine. Glavno, da so v skladu z moralnimi družbenimi normami!

SOZ-ovo razsodišče ni niti pomislilo, da je reklama sporna zato, ker so upodobljene – oziroma uporabljene – ljudi brez vprašanja in pristanka postavili v vlogo oglaševalskih modelov za časopis (ki jim za nameček še celo vnaprej grozi). Gre vendar za zlorabo podobe posameznikov – in glede na prepoznavnost le-teh kot javnih osebnosti tudi za zlorabo imena – z namenom pospeševanja prodaje! SOZ pa naklada o estetiki, dostojnosti in kulturnosti!

Ne omenjam prvič, da se je aroganci medijev mogoče postaviti po robu samo z individualnimi tožbami. Posameznik, zlorabljen za oglas, naj išče moralno in/ali materialno zadoščenje sam na sodišču, ne pa da se pusti jemati v zaščito nekoristnim polprofesionalnim moralistom. Seveda pa ne moremo računati na to, da bi se za take korake odločali politiki – morda kvečjemu estradniki.

Po svoje je neverjetno, da je pri vsej tej kverulantnosti, ki ljudi žene na sodišča po pravico zaradi pol metra parcele, tako malo tiskovnih tožb. Delno je razlog gotovo tudi to, da so sodišča v imenu svobode tiska in izražanja bolj naklonjena medijem in oglaševalcem kot pa privilegiranim posameznikom, ki se jim to največkrat dogaja. In če so jim slučajno kdaj le naklonjena, se glede odškodnin ravnajo po ustaljeni sodni praksi. Ta prizadetim praviloma dodeli nekaj nepomembnega drobiža, ki nikogar ne odvrne od tega, da bi še kdaj zagrešil kaj podobnega.

Ko se je pred časom v Novicah spravil name Grega K. – Kafka, Kurba, Kališnik, karkoli že –, sem prvič resno razmišljal, da bi vrnil udarec na sodišču. Tožba, o kateri sem razmišljal, pa ne bi temeljila na moji osebni prizadetosti zaradi omadeževane časti in dobrega imena – ker v svoji vzvišenosti nad kreteni tega dejansko ne doživljam tako –, temveč na precedenčno orjaški odškodnini, ki bi spametovala še tako lahkomiselnega nesramneža. Za poskus sem poslal inkriminirani tekst tudi nekaj ljudem v tujino. Za razliko od Slovencev, ki so me vsi po vrsti prepričevali, da ni šans, da bi v najboljšem primeru iztožil še kaj več kot opravičilo, ki ga nisem rabil, pa so bili vsi od zunaj prepričani, da bi tožbo zaradi tako svinjske defamacije stoprocentno dobil.

Človeku ne moreta zagotoviti pravice ne država ne družba. Poišče si jo lahko samo sam.

  • Share/Bookmark

Kot svinja z mehom

Četrtek, 6. oktober 2005

Iskreno upam, da ni nikogar, ki bi se privoščljivo veselil kolobocij na Delu. To, kar se zdaj tam dogaja, je namreč katastrofa, ki bo pripeljala do potopa Dela kot vodilnega dnevnika. In to še zdaleč ni dobra novica, ki bi se je kdorkoli smel veseliti, saj bo drastično degradirala medijski in časopisni prostor tako s stališča konkurenčnih novinarjev kot nezainteresiranih konzumentov.

Februarja 2003 sem za Finance napisal kolumno z naslovom “Delo ma novo flaško”. Vir vsega zla je v tem, da je Pivovarna Laško takrat prevzela skoraj 20 odstotkov Dela in ta delež pozneje še povečala. Če Delo ne bi prešlo pod kontrolo laških piromanov, se vse to ne bi dogajalo. Vendar v retrospektivi opažam, da sem imel prav le načeloma, ne pa tudi v podrobnostih.

Zdaj vidim, da ni res, da bi Turnšku šlo za to, da bi zaščitil nacionalni interes, češ, če ne bomo mi kupili Dela, ga bodo pa tujci, ker osrednji časnik je treba ohraniti v slovenski lasti. Dajte no. Turnšku dol visi nacionalni interes. Še več! V nasprotju z očitki mu je dol viselo tudi zavezništvo s Forumom 21. S stališča nacionalnega interesa so bile transakcije z Delom vedno nepomembne. Edini interesi so bili interesi Pivovarne Laško. In če je takrat prevladoval strah, da bodo novokomponirani medijski lastniki delali s časopisom kot skladiščnik s sodčkom piva, se je po dveh letih izkazalo, da v bistvu delajo z njim kot svinja z mehom.

Preden so začeli delati z Delom kot svinja z mehom, pa se je seveda najprej morala zamenjati oblast. Šele v novem političnem okolju je bilo treba začeti vleči poteze, skregane z zdravo pametjo. Politično gledano je bil status quo do lanskih volitev optimalno, tako rekoč naravno stanje. Tudi v medijih. Ko pa je prišla na oblast dotedanja opozicija, je bilo treba začeti vse postavljati na glavo.

Eden od razlogov, zakaj se država ne bi smela lastniško ali kakorkoli odločevalsko vpletati v gospodarstvo – vključno z mediji –, je ta, da niti paradržavni skladi ali kaj šele stranke načeloma niso najboljši lastniki in največji demokrati. Lahko so, je pa riskantno. Zato ta razlog ni bistven. Bistveni razlog je, da je na svetu že po defaultu daleč preveč podrepnih muh, katerih endemni prostor so politične štale. Sedanja vlada dela prepih, vendar pri tem ne gre za to, da bi se muh znebila. Gre za to, da bodo namesto enih priletele druge. Velike – naprimer pivske muhe – pa bodo itak ostale in bodo samo še bolj nadležne.

Da je treba Darijana Koširja zamenjati, je bilo jasno vsaj od dne, ko je bil na mesto odgovornega urednika imenovan. Podpora, ki jo je med postopkom užival med novinarji, je bila pirova in nenačelna: bolje novinarski ščinkavec v roki kot politični jastreb na strehi. Toda od Pivovarne Laško – ali magari vlade, če se v to res vtikuje – bi bilo iluzorno pričakovati, da bodo namesto Koširja imenovali nekoga, ki bi deloval kredibilno.

Jani Virk seveda še zdaleč ni zadrt desničar, kot so prepričani mnogi. Je pa res, da je Virk Janši všečna izbira. In to je za funkcijo odgovornega urednika Dela ali kateregakoli časopisa že dovolj slaba popotnica. Slaba popotnica za Virka je tudi referenca, da bil nekaj časa odgovorni urednik Slovenca – ko je barka že tonila in jo je panično reševal vsakih nekaj mesecev nov urednik –, ki je bil prav tako politično izmišljen, politično dirigiran in politično vzdrževan časopis. Virk je dober samo za lastnike, ki si od njegovega imenovanja – oziroma od zadovoljevanja želja oblasti, pa čeprav le tihih – obetajo politični profit pri kakšnih drugih akvizicijah (naprimer Mercatorju).

A če bi šlo samo za Virka, jaz ne bi bil preveč zaskrbljen za usodo Dela. Prvič ni pošteno prejudicirati njegovih (sedanjih) sposobnosti, drugič in navsezadnje pa tudi ne more biti slabši od Koširja.

Problem je seveda Slivnik.

Danilo Slivnik je poleg Bojana Požarja in mene skoraj edini pravi medijski fanatik v Sloveniji, kakršen bi človek, ki hoče na tem področju nekaj ustvariti in spremeniti, moral biti. Njegov lastni problem pa je v tem, da je obenem tudi človek z najbolj gnusno moralno-politično držo v medijih, kar si jih je mogoče predstavljati.

Trditi, da je Slivnik oportunist, je premalo vsaj od trenutka, ko je tik pred razpadom Partije postal član CK in si pri tem upal še razglašati, da je to storil iz novinarske radovednosti. V trenutku razsvetljenja je lepo kariero na Delu zamenjal za ustanovitev Maga – a kaj, ko je to bil le poligon za njegove teorije zarot, španska stena za medijski pluralizem ter izgovor za njegovo mitomanijo in kalimerovščino, češ, kakšna krivica, da nas tako malo ljudi bere. Za vse so krivi LDS-ovci in Kučan. Seveda ni čudno, da je to smetje od Maga kot lastnik dobro prodal. Prav tako ni čudno, da je to smetje že ne več kot lastnik v nadaljevanju “skoraj” prodal še enkrat. Še manj je čudno, da ga je “morda” prodal še tretjič.

Veliki maščevalec je dočakal svoj trenutek, ko se je opozicija končno povzpela na oblast. In najsi je Delov nakup Maga in Slivnikovo članstvo v upravi Dela Janševa ideja – oziroma zahvala za dolga leta brezrezervne podpore – ali pa diabolična prilizovalna poteza Laščanov, v vsakem primeru je to točno tako, kot je Peter Frankl pripomnil v ponedeljkovih Financah: da v bistvu Mag prevzema Delo in ne obratno. Čeprav me že pet let ni na Delu, me zmrazi, ko pomislim na Slivnikov comeback. Človek, ki še ne ve, kdo ga jemlje v službo (in ali ga sploh), po televiziji že vnaprej nadira upravo, katere član naj bi postal, ker ne razpravlja o njegovi novi službi, in napoveduje drastične ukrepe. Ne bi rad bil v njihovi koži. Prej bi jim privoščil, da jih prevzame Murdochov News Corp. Ti bi vsaj vedeli, kaj morajo storiti.

Tako kot sem še zdaj skeptičen do panike, ki jo je liberalna Slovenija zagnala zaradi novega zakona o RTV, pa sem tem bolj zaskrbljen zaradi desanta na Delo. Ingerence ustanovitelja javnega zavoda še zdaleč niso tako sporne kot uzurpacija privatnega podjetja, ki je v resnici v službi javnosti. In bojim se, da se bo v primeru Dela bolj kot v primeru RTV izkazalo, kako nevzdržno je delati z javnim kot svinja z mehom, in kako daljnosežne posledice lahko to v resnici ima.

  • Share/Bookmark

Neslano maščevanje kulture

Četrtek, 29. september 2005

Znova govorim o medijskem pluralizmu, vendar ne v političnem smislu, temveč v kulturnem. Intelektualna medijska glajhšaltanost je ena najbolj spregledanih tém slovenske družbe.

Situacija je še tem bolj absurdna, če upoštevamo, da so slovenske politične garniture vseh provenienc in obdobij – zlasti pa seveda ta, ki je na oblasti zdaj – obsedene s fiksno idejo o umetni politični uravnoteženosti medijev. To bi bilo mogoče po njihovem doseči s spontano ali zavestno ali magari vsiljeno vrednostno-ideološko raznolikostjo od uredništva do uredništva (ali morda celo znotraj uredništev samih).

Prevedeno to pomeni, da mediji lahko izražajo politične simpatije, če le obstajajo tudi mediji, ki izražajo politične antipatije. Ideja umetne uravnoteženosti predpostavlja, da novinarski profesionalizem ne obstaja in da kvalitetnega medijskega prostora potemtakem ni mogoče zagotoviti drugače kot s protistrupi. Slovenske stranke vidijo družbo kot stadion, na katerem natančno prešteti in ločeno posedeni mediji navijajo vsak za svojega favorita. To je najhujša nezaupnica novinarstvu in najhujši pritisk.

Analogija z nogometom je sicer naključna, je pa tudi ravno pravšnja, saj opozarja na razraščanje populizma v medijih in tudi v politiki sami. Kdor ne skače, ni Slovenc; kdor ne navija, ni novinar. Hočem reči: v nekem drugem prerezu je slovenska družba, kakršno mediji reprezentirajo in obenem konstruirajo, namreč veliko bolj homogena, enovita, enoplastna, sama sebi podobna kot pa v političnem – in s tem imam v mislih kulturni oziroma intelektualni nivo.

V najširšem pomenu ima vsak medij svojo kulturo, četudi nevede (ali celo nehote). Kulturne razlike med slovenskimi mediji v resnici obstajajo, vendar razen med skrajnostmi niso zelo velike in se še zmanjšujejo. Časopisi uporabljajo vedno bolj podoben jezik, radijski in televizijski napovedovalci imajo vedno bolj podobno dikcijo, vsi skupaj poročajo o vedno bolj istih ali enakih dogodkih in zavzemajo vedno bolj podobna stališča.

Trditi, da diapazon celo med mirno in dostojanstveno dolgočasnim Delom in vulgarno-vlačugarskim Direktom ali med TVS in Prvo odraža nek kulturni pluralizem, bi bilo pretirano. Kulturne razlike so, vendar so minornega značaja, saj so bolj ali manj naključna posledica osebnih, socialnih in poklicnih preferenc – v konkretnih primerih tako znanja kot neznanja – ustvarjalcev posameznih medijev.

V slovenskih medijih me najbolj frustrira kulturna, intelektualna, socialna uravnoteženost, in to tako vsebinsko kot na nivoju tržnega pozicioniranja posameznih medijev. Socialne in še posebej kulturne razlike so v Sloveniji veliko večje, kot bi to bilo mogoče sklepati iz medijev. V tem smislu še tem manj razumem namero, da bi politične razlike med mediji potencirali, ko pa mediji vendar po defaultu funkcionirajo kot kulturna tamponska cona med sloji in posamezniki. Posplošeno rečeno, mediji nagovarjajo ljudi bolj kot naslovnike iz ene in iste kulturne paradigme – iz katere novinarji tudi v glavnem izhajajo – kot pa kot potrošnike, katerih kulturnim kapricam bi se morali prilagajati z navzkrižnimi referencami in zamenjavami osebnih in kolektivnih identitet.

Bistveni razlog za odsotnost medijskega pluralizma v kulturnem smislu pa je pomanjkanje specializiranega kulturnega tiska. Kulturne vsebine so v mainstream in populističnih medijih marginalizirane, trivializirane in ridikulizirane. Glede na to, da na stadionu arogantne večine vlada zakon močnejšega – oziroma zanimivejšega ali popularnejšega –, je to po svoje enako razumljivo kot to, da je specializirani kulturni tisk po lastni volji getoiziran, sovražno nastrojen do družbe in nesmiselno radikalen.

Te dni sem po sto letih namenoma vzel v roke dve kulturni reviji: Masko in Ekran. Obe izhajata dvakrat ali trikrat na leto v nakladi 500 izvodov, sicer pa objavljata enormne količine hiperintelektualnih tekstov. Res enormne. Ekran je sicer tanjši, vendar po mojem objavi še veliko več kot Maska. Priznati moram, da še nikoli v življenju in nikjer na svetu nisem videl, da v neki reviji na več kot 60 straneh od skupaj 72 – formata 22 x 30 centimetrov – ne bi bilo objavljenega nič drugega kot goli tekst-tekst-tekst in še enkrat tekst v drobnem tisku! Še več! Sem dober, hiter, natančen, razgledan in radoveden bralec. Toda ne pride mi na misel, da bi se spuščal v več kot 60 strani neprekinjenega revialnega teksta o filmu, in to med drugim o filipinskem režiserju, ki je posnel peturni film, in to v bistvu nehote, kot sam pravi, ker je zgodbi med montažo dovolil, da “teče naravno”. (Kdo ve, ali ne gre tu za podoben sindrom kot pri Esmeraldi? Tudi Leticia Calderón je bila največja zvezda ravno v Sloveniji!) Iz nekega kulturno-političnega razloga tako Ekran kot Maska objavljata tekste tudi v angleščini in za nameček na naslovnici napovedujeta avtorje s priimki, ki bi nas morali samoumevno prepričati, da kupimo revijo: “Gržinić – Kunst – Milohnić – Pristaš – Zakravsky”.

Reviji sta tipična primerka malih samozadovoljnih kulturnih getov, ki so ponosni na svojo splendid izolacijo, hermetizem, ekskluzivizem. Kot reakcija na prevladujoči populizem v mainstream medijih je to seveda razumljivo: preostanek sveta se jim zdi ignorantski in primitiven – ne sam po sebi, ampak tudi zato, ker ljudi nasplošno ne zanimajo filipinski (in iranski in gruzinski in hongkonški in še kakšni eksotični) režiserji ali flamski koreografi plesnega teatra, na katere že od konca 80. masturbira elita slovenske gledališko-esejistične alterscene. Maščevanje je neslano.

Slovenska medijska scena je tako razpeta med dva kulturna ekstrema. Na eni strani smo priča vsesplošnemu kulturnemu izenačevanju in poneumljanju, čeprav se bralci, gledalci in poslušalci v ravno obratnem trendu vedno bolj segmentirajo. Pri tem pa je kultura sama, ožje gledano, razpeta po svoji liniji med skrajnosti nezanimanja in toleriranega dolgočasja. Kulturne publikacije pa so itak tako dolgočasne, da bo že 500 izvodov kmalu preveč, saj se jih bodo naveličali celo najbolj trmasti fani. V perspektivi torej vidim politično pluralne medije, ki pa bodo v kulturnem smislu popolnoma totalitarni.

  • Share/Bookmark

Pri frizerju in na stranišču

Četrtek, 22. september 2005

Ljudem je nerodno brati tabloide. Kadar mi razlagajo, kaj da je bilo že spet objavljeno v nekem tabloidu – in to ne le ljudje iz mojih krogov, da ne bo pomote –, nikoli ne pozabijo pripomniti, da tega sicer ne berejo. Novica jih je dobesedno zasačila. Slučajno, ponavadi pri frizerju ali na stranišču, kjer se navadno valja rumeni tisk.

Po mojem pa bodo zdaj, ko je začel izhajati Direkt, začeli vzbujati vtis, da abnormalno veliko časa posvečajo frizuri in iztrebljanju.

Na kmečki zabavi na predvečer izhajanja prejšnjo sredo so pičel obisk, ne ravno elitna udeležba in popolna ignoranca politikov še navajali k misli, da Dnevnikovega projekta nihče ne bo jemal resno. Bojana Požarja tako ali tako prezira skoraj vsa Slovenija, medijska srenja pa še posebej.

Toda človek, ki mu edinemu v tej ozki Sloveniji ni nerodno opravljati tega primitivnega, hudobnega, škodoželjnega in vsiljivega poklica tabloidnega urednika, je že prvi dan udaril z vsemi topovi, ki jih je premogel. Z gnusnim tračem na meji verjetnosti je izzval instanten škandal, fasal sodno prepoved nadaljnega objavljanja inkriminirane zgodbe in v naslednjih dneh poskrbel za objavo še nekaterih pikanterij. Skratka, Direkt je štartal tako, kot se za časopis – ki je nasploh velika stvar, pa naj bo tabloid ali resen – spodobi: namreč pompozno in na velika vrata. Ne pa tako kot Delov športni dnevnik As, ki ga skoraj nihče ni opazil.

Nisem človek mnogih talentov, imam pa eklektičen okus. Profesionalno me lahko fascinirata – oba prejšnji teden – tako prenovljeni Guardian kot novi Direkt. Prepričan sem, da je treba na vsakem področju in v vsakem poklicu diverzificirati nivoje, žanre, pristope in repertoar, da ne rečem tržne segmente.

Kot medijskega človeka in zunanjega opazovalca me ne zanimajo osebni občutki nesrečnice, ki je svoje besede posodila za najfamoznejši naslov v zgodovini slovenskega tiska: “Slekla sem hlače, ker nisem želela modric”. To se mi zdi tako genialno, kot da bi po sto letih slovenskega filma nekdo končno posnel spektakel, ki bi bil v primerjavi s “Plesom v dežju” plehek, a v lastnem kontekstu po pravici impozanten. Veseli me, da je prišlo do tega. Tudi to mora obstajati.

Ne strinjam se s kolegi iz poklica in stroke, ki se zgražajo nad tabloidi, češ, oni so nelojalna konkurenca, saj na trgu informacij ustvarjajo etično in poslovno nevzdržne razmere, ki jim resni tisk ne more ali ne sme slediti, če želi ohraniti verodostojnost in smisel javnega informiranja.

Od cenene komunikativnosti tabloidov ima korist ves informacijski pogon, tako kot jo ima na drugi strani od kredibilnosti resnega tiska. Bralna premoč tabloidov nad resnimi ni problem odvračanja konzumentov od pomembnejših zadev in kvalitetnejših novic, temveč vprašanje profiliranja in segmentacije tržišča. To je vprašanje izbire, pri kateri resni časopisi številčno gledano potegnejo krajšo, vsebinsko pa so lahko samo zadovoljni, saj jih močnejša diverzifikacija sili v strožjo profesionalizacijo. S tabloidi je izbira bolj jasna in bralci bolj pravi.

Zato se mi tudi zdi zgrešeno, da se je večina etabliranih medijev ob izbruhu Direktovega škandala z Doro Plestenjak delala, kot da se nič ne dogaja. Neumno je objaviti takšno zgodbo, toda enako neumno se je potem delati, kot da se nič ne dogaja. Zavzemite diametralno nasprotno stališče, magari moralistično, vztrajajte na profesionalnih normah in novinarski etiki, sesujte Požarja ali Slanove odvetnike, sodno prepoved. Karkoli, kogarkoli. Samo ne delajte se, kot da se nič ne dogaja. Gre za velike dileme in resna vprašanja, ki zanimajo vsakogar in ki so za nameček zlasti v Sloveniji ne le medijski, temveč tudi socialni precedens.

Kakorkoli, tém je v izobilju, in tabloidi jih ponujajo ravno toliko kot katerikoli drugi, decentnejši medij. Še več: tabloidna kontroverznost je zanimiva, da ne rečem pereča tema zase, ki jo naj resni mediji raje analizirajo, kot pa da zapirajo oči pred njo in pred tistim, kar je do tega pripeljalo.

Zalotil sem se, da že skoraj en teden kontinuirano in z nezmanjšano radovednostjo prebiram Direkt – in to ne na stranišču ali pri frizerju. Res je seveda, da se mi ljudje, ki so krivi ali ne krivi zašli v Požarjevo trobilo, človeško smilijo. Kljub temu pa moram priznati, da moja radovednost po drugi strani ni zgolj profesionalna! Direkt se mi zato zdi nujen, logičen in smiseln. Seveda nagovarja ljudi, s katerimi v življenju ne bi mogel, znal in predvsem hotel imeti kaj opraviti. Ampak očitno nagovarja tudi mene. Kaj je torej z mano narobe?

Nič. Moje zanimanje za Direkt in mnenje, ki ga imam o njem – da je primitiven, hudoben, škodoželjen in vsiljiv, če profesionalnih pripomb niti ne omenjam – nista niti malo v nasprotju. Bistvo tabloidov je v tem, da so primitivni, hudobni, škodoželjni in vsiljivi, predvsem pa to, da niso takšni, ker bi jih to zabavalo, temveč ker strežejo primitivnim, hudobnim, škodoželjnim in vsiljivim strastem v ljudeh. V vsakem človeku je nekaj teh strasti, in v resnici je le stvar racionalne, da ne rečem praktične odločitve, ali bo bral tabloide ali ne.

Če torej nimam prepričljivega in utemeljenega razloga, da bi bral Direkt, ga po drugi strani tudi nimam, da ga ne bi. Ne bojim se za svoje duhovno zdravje, niti za svoj socialni status, kaj šele za profesionalne vrednote, ki sem jih v tem poklicu vsrkal v svoji nekratki karieri. Nisem pa policaj, ki bi na tak način preprečeval medijske škandale. To bi bilo tako, kot če ne bi hotel brati novic o kaznivih dejanjih, ker jih sam ne povzročam.

Požarju je treba priznati, da ima posluh za trivialnosti, pred katerimi si nihče ne zatiska ušes, ko jih posluša ustno. Polnjenje Direkta s temi nevarnimi ali benignimi trači je zaenkrat ravno prav za kalno, a zanimivo godljo, ki zlasti v primerjavi z anahronističnimi in zarukanimi Slovenskimi novicami ni čisto neprebavljiva. Vse drugo pa je stvar zbiranja, obdelovanja, preverjanja, podajanja novic. Požar se bo najbrž tudi tega naučil, ali pa ga bodo v to prisilile okoliščine. To je na vsak način edino, kar mu še manjka, ko se je enkrat odločil, da bo v življenju po poklicu prasec in da mu zaradi tega ne bo nerodno.

  • Share/Bookmark

Klerikalci in liberalci

Četrtek, 15. september 2005

Referendum o predlaganem zakonu o RTV Slovenija me osebno zanima približno toliko kot tisti pred leti o gradnji tretjega bloka trboveljske termoelektrarne. Skratka: volit ne grem zato, ker mislim, da ni treba, da se vsa država mobilizira zaradi enega zakona in ene institucije, pa če je zakon še tako slab in institucija še tako pomembna.

Pri vsem tem ne gre za to, da bi z indiferentnostjo izražal vzvišenost nad ljudmi, ki se dobronamerno, četudi brezglavo prepirajo. Načeloma mi ni vseeno že kot državljanu, zavezanemu neki zakonodaji, kot gledalcu in poslušalcu programov, seveda pa tudi kot novinarju z mnenjem in iz pogojne solidarnosti do tistih, ki bodo spremembe morda najbolj čutili.

V prepiru nočem sodelovati zato, ker mislim, da predlog nima in ne bo imel niti najmanjše zveze s kakovostjo programov, in ker vojskujoči se fronti pričata o razklanosti slovenske identitete – in to bolj o kulturni, socialni razklanosti kot pa politični. Ne z enimi ne z drugimi pa se ne znam, nočem in ne morem identificirati.

Vprašanje dobrega ali slabega zakona o RTV je za ustvarjalce programa približno toliko pomembno, kot bi bila recimo za avtorje oziroma za kvaliteto njihovih knjižnih del pomembna zakonodaja, ki bi lajšala ali oteževala poslovanje založnikom in knjigotržcem. To velja tako za umetniško ustvarjanje v okviru RTV – vključno s tistim, ki zavestno ali spontano črpa iz obstoječega bazena idej, predstav, vednosti in znanj o popularni kulturi v Sloveniji –, kakor za novinarsko delo, ki ustvarja in reguliral mnenjsko-informacijsko agendo v državi. Bodimo vendar realni. Voditeljica Polnočnega kluba, ki ob petkih zvečer v stilu depra-dohtarce razveseljuje občinstvo z morbidnimi debatami o nasilju nad ženskami, bo neglede na tak ali drugačen zakon vedno ostala kmetica. Vedno se bo našel nekdo, ki ji ne bo rekel, da to ni dovolj dobro. Fancy čebljanje Mojce Mavec pa bo lahko vedno ukinil katerikoli zmešani urednik, pa če bodo svetniki, ki ga bodo imenovali, v DZ potrjeni z navadno ali dvotretjinsko večino.

Kar zadeva eminentna novinarsko-uredniška vprašanja, pa je popolnoma jasno dvoje. Prvič, da zakon ne bo mogel spremeniti v Sloveniji prevladujoče medijske miselnosti o tem, kaj je urbi et orbi pomembno in korektno – namreč miselnosti, ki se zlasti pri notranjih zadevah drastično razlikuje od prevladujoče v svetu. In drugič, za miroljubno koeksistenco in sočutno razumevanje med mediji in političnimi garniturami vseh provenienc in mandatov – kaj šele za kakršnokoli kooperativnost – ni niti najmanjšega razloga. Zato ne vidim nič slabega v tem, če se bodo odnosi med uredniki in politiki poslabšali. To načeloma ne more vplivati na novinarsko poštenost. Če se bo enemu, dvema, trem, petnajstim novinarjem in urednikom zgodila krivica, bodo za njimi prišli drugi. Obstaja cela vrsta obrambnih mehanizmov, ki lahko preprečijo in maščujejo krivice, ki se godijo novinarjem in urednikom. Zato mislim, da ni razloga za paniko.

Predvsem pa se mi zdi zamalo vtikati v debato že zato, ker gre po mojem za kulturni boj, ki je v 21. stoletju malo primitiven in zaostal celo za tradicionalistične slovenske razmere. Te dni recimo se je k debati v zvezi z zakonom prijavila Slovenska škofovska konferenca. Zaradi mene ima Cerkev lahko mnenje o pomembnih ali nepomembnih družbenih vprašanjih, in to magari diametralno nasprotnega od mene. Toda Stresova in Krambergerjeva izjava je tipičen primer govorjenja o čisto drugih stvareh kot kakor o tistih, h katerim se priglašaš. Pozivajo h glasovanju za predlagani zakon, v resnici pa govorijo, kaj si mislijo o obstoječih medijih, še najmanj morda o RTV Slovenija. Podobno govori Zbor za Republiko, ki bo prav danes zvečer spet debatiral na to temo (kar pomeni, da bodo desničarske tercialke spet sikale, da je Manca Košir “Kučanova kurba”). Gre za célo serijo preskokov s teme na temo oziroma od konkretnega k abstraktnemu. Novi zakon o RTV je pravzaprav samo zapoznelo nadomestilo za vsesplošno družbeno-politično lustracijo, ki je nikoli ni bilo. RTV je v bistvu samo strelovod za nakopičeno nezadovoljstvo z mediji nasploh. In končno, nezadovoljstvo z mediji je samo odraz širšega družbenega nelagodja, s katerim pa imajo mediji bistveno manj zveze, kot jim očitajo.

Dejstvo, da se je debata o zakonu tako razplamtela, je posledica krize slovenske identitete. In če na tem mestu govorim o krizi, nimam v mislih vprašanj samoprepoznavnosti, samopredstav, kolektivnih ambicij, optimizma, ponosa in podobnega, temveč bolj konsenz o najmanjših skupnih imenovalcih. SŠK govori o kadrovskih in vsebinskih usedlinah prejšnjega režima, v resnici pa s svojega tradicionalističnega stališča protestira proti modernemu, urbanemu načinu življenja v mestih, ki so za njihove pojme zgolj Sodoma in Gomora. Zbor za Republiko govori o neobjektivnih medijih, v resnici pa s svojega intelektualističnega stališča protestira proti tabloidizaciji, populizmu in neprofesionalnosti. Njihovi nasprotniki govorijo o svobodi tiska in demokraciji, v resnici pa protestirajo proti moralni in socialni konservativnosti, ki postaja vse opaznejša in predvsem glasnejša v javnosti.

V bistvu gre za podoben spor kot v začetku 20. stoletja med klerikalci in liberalci, le da trenja tokrat nastajajo med mediji in politiko. To ni naključje, saj mediji in politika niso le pomembni družbeni segmenti, temveč vsak zase tudi nosilci sprememb oziroma varuhi obstoječega. Problem ni v tem, da klerikalci in liberalci še vedno obstajajo. To ni niti moteče, kaj šele škodljivo. Problem je v tem, da so med njimi še vedno konflikti, ker se v teh sto letih ne eni ne drugi niso nič naučili – in predvsem se niso naučili tolerantnosti. Tako kot so slovenski klerikalci verjeli in verjamejo, da bo razvrat nekega dne iztrebljen z obličja zemlje, so tudi liberalci verjeli in verjamejo, da bo napredek pometel z nazadnjaki.

Klerikalcem in liberalcem ni jasno, da se ne eno ne drugo ne bo nikoli zgodilo in da jim ne preostane drugega kot sobivanje – kar pa je seveda predpogoj za nacionalno identiteto. Imeli jo bomo šele potem, ko se bomo bolj brigali zase in se manj zgražali nad drugimi.

  • Share/Bookmark

Dva (in pol) prijatelja, ena Kinoteka

Četrtek, 8. september 2005

Slovenija je premajhna, da bi vsi moji prijatelji postali direktorji nacionalnih kulturnih ustanov ali celo ene in iste. Tako sta naprimer kar dva in pol kandidirala samo za direktorja Slovenske kinoteke in dva tudi prišla v ožji izbor. Meni osebno bi bilo sicer prav, če bi Kinoteko vodil nekak direktorski triumvirat Ravter-Pelko-Zadnikar, a to pač formalno ne gre in verjetno tudi ne bi bilo v interesu ustanove in slovenske filmske kulture.

Vznemirjenje zaradi predlaganega šefa Slovenske kinoteke je v bistvu malenkosten prepir za direktorjevo senco, ki pa kaže na večje in bolj zaskrbljujoče razsežnosti kulturniške, medijske in civilnodružbene miselnosti.

Prva stvar, ki mi ne gre v račun, je načelna in nima zveze ne z Ravterjem ne s Pelkom ne s Simonitijem: kako to, da je zaradi tega sploh nastal tak cirkus? Je funkcija direktorja Kinoteke res tako pomembna? Po mojem ne. Ne podcenjujem ne ustanove ne položaja, a vsemu temu namenjena medijska pozornost je absolutno pretirana tako po globini kot količini – kot je obenem degradirana v kvaliteti, a o tem pozneje.

Je to senzacionalizem? Vsekakor. Kulturnikom se to v njihovem primeru hinavsko dopade, ker itak vedno tožijo, da mediji posvečajo kulturi premalo pozornosti, kulturnim urednikom pa itak vse prav pride. Predvsem pa vsi skupaj zmotno mislijo, da senzacionalizem ni senzacionalizem, če je “kritičen do oblasti”, kot temu patetično rečejo. Staš Ravter se je v veliki meri znašel pod tako močnimi žarometi zato, ker ga je predlagal minister, ki ne more povleči poteze, ne da bi jo mediji za vsako ceno raztrgali. Kje so tisti časi, ko so umetniki klofutali ministre – in to morda celo z razlogom, če že ne z opravičilom! Danes ministru ni treba veliko zagrešiti ali celo nič, pa mu že okrog ušes letijo papirnate zaušnice.

Ko se je moj nič hudega sluteči Staš prijavil na razpis za direktorja Kinoteke, si morda ni mislil, da bo dejansko postal ministrov favorit – no, vsaj jaz si tega nisem mislil, ko mi je to povedal. Gotovo pa si kot človek, navajen zavetja zasebnosti, ni niti v sanjah mislil, da bo na koncu nanj planila tako rekoč vsa filmska in medijska Slovenija.

Povprečen kulturni novinar ali urednik za Staša Ravterja še ni slišal. Tega, da zanj še ni slišal, ne jemlje kot svoj lasten problem, ki bi ga moral sam kompetentno rešiti, temveč kot Ravterjev problem (in ministrov). Kako lahko hoče postati direktor Kinoteke nekdo, za katerega jaz še nisem slišal?! In kako ga lahko minister sploh predlaga?! No, nekaj malega domače naloge so le naredili: tako je po zaslugi spletnega iskalnika prišlo na dan, da je ministrov kandidat član HOG [Harley Owners Group] Lipa Chapter, torej slovenske veje kluba lastnikov kultne znamke motociklov. Ker niso znali in mogli izbrskati kakšnih drugih, bodisi relevantnejših ali še raje privlačnejših, zanimivejših, trivialnejših, škandaloznejših informacij o Ravterju, so se pač obesili na to in senzacionalistično razglasili, da na čelo Kinoteke prihaja “motorist” – v podtonu torej nekulturen kmetavz, ki je sicer kdo ve zakaj dramaturg in bivši asistent režije pri nekem nepomembnem filmu, po duši pa očitno divjak. Stigma motorista se še zdaj vleče za Ravterjem. Zadnja Mladina je objavila celo fotografijo inkriminiranca na motorju. In če smo že pri hobijih: čeprav novinar izdatno citira pismo Igorja Šterka, v katerem ta izraža nestrinjanje z izborom kandidata, članek ni bil ilustriran tudi s fotografijo režiserja in člana sveta Kinoteke na jadrnici.

Sicer pa članka sploh ni napisal novinar, temveč glasbeni publicist, ki s filmom nima opraviti kaj več kot to, da je prijatelj tistega mojega polprijatelja, ki se je tudi prijavil za direktorja, in da je za skromen honorar – čeprav nedvomno tudi iz prepričanja – glasnik interne javnosti Kinoteke. Toliko o kredibilnosti.

Naslednja bizarnost v tem medijskem linču predlaganega direktorja je razširjanje samoumevnega mnenja, da nima zadostnega ali sploh primernega znanja, da bi vodil to častivredno ustanovo. Če Staša Ravterja primerjamo s Stojanom Pelkom, priznanim in podkovanim poznavalcem filmske teorije in sociologije – pa tudi z dosedanjim direktorjem, pokojnim Silvanom Furlanom –, potem ga seveda res nima. Toda zakaj se zdi kulturnikom tako logično, da bi direktor Kinoteke moral biti strokovnjak za film? Kako to, da niti ne pomislijo, da bi moral biti bolj kot to strokovnjak za menedžment, marketing, finance? Osebno me čudi, da si delavci Kinoteke ne želijo takega direktorja: ali mar niso oni sami dovolj strokovno kompetentni, da bi ravno tak direktor po svojih močeh še bolje dopolnjeval in nadgrajeval – in nenazadnje tudi omogočal – njihovo delo? Ali še niso slišali za delitev dela med menedžerji in strokovnjaki?

Glavna smešnica upora proti predlaganemu direktorju pa je seveda ta famozni argument nasledstva ali kako bi temu rekel. Osebno bi bil enako kot za Staša – da ne bo pomote – vesel tudi za Stojana. Vseeno pa Peliju ne bi privoščil, da bi prišel na položaj samo zato, ker da je bila to tako rekoč Furlanova zadnja želja. Kakšen argument je pa to? Od kdaj se na javne funkcije imenuje ljudi po nasledstvenem, da ne rečem dinastičnem kriteriju? Kako si to predstavljajo, da nekomu nekaj brezprizivno pripade – naslov, čast, odgovornost, karkoli – samo zato, ker si je tisti pred njim tako zamislil (in mu ni bilo treba nikogar vprašati, ali se strinja)? Da podeduje Kinoteko kot kak grunt?

Bil bi tudi vesel, če bi minister pokazal toliko odprtosti, da bi za direktorja predlagal Pelka kljub dejstvu, da sta bila v končnici predsedniških volitev 2002 v nasprotnih štabih – četudi se mi po drugi strani ne zdi prav nič nelogično in nesprejemljivo, da ga ravno zaradi tega ni predlagal. Tako pač to gre.

Predvsem pa se mi ne zdi nič narobe s tem, da minister ignorira te fiksne ideje o tem, kdo je za primeren za katero funkcijo, kako se ravna v teh in teh primerih, koga se vpraša za mnenje, čigavo mnenje se upošteva ali ne, itd. Če bi ravnal drugače, bi eni in isti ljudje po čisti inerciji – da ne rečem iz navade – kadrirali še tisto drugo polovico Slovenije, ki je do zdaj slučajno niso imeli časa.

  • Share/Bookmark

Zobozdravniki, diskete in blogi

Četrtek, 1. september 2005

Eden legendarnih sloganov slovenskega oglaševanja je bil Siolov: “Svet ni eden, svetova sta dva.” Ob svojem času se mi je zdel dober, ker je bilo v njem nekaj misterioznega – četudi je bil to le drug opis za nebuloznost.

Po nekaj letih pa je jasno, da je takrat fancy delitev na virtualno in realno prepad oziroma tako imenovana digitalna dvojnost, ki bi jo morali že zdavnaj preseči. In ta dvojnost se kaže na dveh nivojih: prvi je tehnični, drugi pa informacijski.

Slovenija je še vedno polna računalniške krame bež barve, v katero se je zažrlo več ali manj sivine – odvisno od trajanja izpostavljenosti práhu. In kot da videz ne bi bil dovolj, je večina računalnikov še vedno opremljenih z disketnimi pogoni. Trdoživost uporabe disket v Sloveniji je osupljiva. Disketa je nova kuverta. Ljudje jih imajo za embalažo in hodijo naokrog in si jih izmenjujejo. Celo gimnazijci morajo na prvo uro informatike v prvem letniku prinesti disketo kot učni pripomoček!

To dokazuje najmanj dvoje: prvič, da si ljudje izmenjujejo informacije, ki niso zahtevnejše, pomembnejše ali magari vrednejše od 1,4 MB, in drugič, da komunicirajo v zaprtem, samozadostnem krogu. Obstaja celo banka (A banka), ki programček z nekakšnimi skriptami za opravljanje bančnih storitev po računalniku ponuja komitentom kar na disketi. Zato tudi ne preseneča, da se oglašujejo z mojstrskimi (in prav nič misterioznimi) slogani, kakršna sta recimo “Okoli vas se naš svet vrti (360°)” in “Začenjamo nov krog”.

Glavna krivca za slovensko digitalno dvojnost sta Telekom in tista njegova zmešana hči Siol. Posredna krivca, seveda, da ne bo pomote. Tu ne gre toliko za monopolni položaj nacionalnega oziroma državnega operaterja fiksne telefonije in ponudnika dostopa do interneta, ki ga uživa(ta) že od PTT pamtiveka, temveč bolj za antitehnično, antitehnicistično psihozo, ki jo ustvarjata tako s svojo ponudbo in kvaliteto ponudbe kot tudi kulturno gledano v smislu oglaševanja.

Za razliko od Mobitela, edine normalne, celo od fotra pametnejše hčere v družini, sta Telekom in Siol vedno capljala daleč za svetovno tehnološko špico, pri tem pa sta svoje storitve predstavljala kot nekakšno nujno zlo, ki ga je treba primerno obrusiti za domačo uporabo. Telekom je na simboličnem nivoju vedno funkcioniral tako, kot da je njegov predsednik uprave vedno Marjan Podobnik – se pravi tudi pred njim in po njem – in kot da je prav Marjan Podobnik tipični, generični slovenski uporabnik, ki ga je treba nagovarjati s specifično preproščino, da bo sploh kaj razumel. To so pač take grozno komplicirane, slovenski kmečki duši neprijazne zadeve, kajneda.

Telekomova kulturna, da ne rečem antropološka pomota glede vloge tehnike v življenju današnjega človeka je bila v tem, da niso spregledali usodne privlačnosti sodobnih komunikacijskih kanalov, ki lahko postanejo sami sebi namen in so v vsakem primeru vsaj del splošne izobrazbe in kulturne identitete modernega urbanega človeka, ne le orodje. Telekomova tržna strategija za razliko od Mobitela – in seveda od vseh normalnih telekomov po svetu – ni bila nikoli naravnana tako, da bi komunikacija generirala novo komunikacijo že zato, ker bi bila tehnično možna, ekonomsko dostopna in kulturno privlačna. Podobnik pač komunicira toliko, kot mora, in tako, kot pač nanese.

Ko že omenjam Telekom, naj še omenim to famozno “razvezano zanko”, se pravi ukinitev obvezne, toda tehnično nepotrebne napeljave ISDN linije ob nakupu ADSL priključka. To je že res, da lahko po novem kupite samo ADSL – toda šele v teletrgovini vam povejo, da to pomeni, da boste ostali brez že obstoječe stacionarne telefonske linije oziroma številke! Če to ni višek trgovske lokavosti!

No, z ISDN linijo sem dobil tudi prenosni telefon, nek primitiven in predpotopen siemens, ki je dober samo za lomljenje prstov na tipkah in nasploh tako gnusen, da se mi ga skoraj ne ljubi uporabljati. Nadalje sem na montažo ADSL priključka čakal 40 dni, kot da bi sredi Ljubljane morali kopati jarke in polagati kable. Če bi hotel še naprej uporabljati že obstoječi domači faks, bi moral doplačati 30.000 SIT, ker bi mi v tem primeru morali montirati drugačen modem – namreč drugačen z enim vhodom več. Monter ni pometel za sabo v kotu, ko je vrtal steno, čeprav sem mu nastavil metlico in smetišnico. In ko sem imel z modemom težave in sem urgiral na številki 116, mi je operaterka začela postavljati tehnična vprašanja. Na njih nisem znal in hotel odgovoriti, ker me zanima le, da stvar deluje, ne da bi sam to racionalno razumel. Na njeno vztrajanje sem ji zabrusil, da imam humanistično izobrazbo in se ne spoznam na tehniko, ona pa je rekla “nasvidenje” in odložila slušalko.

To je bilo julija in avgusta 2005 – da ne bi kdo mislil, da opisujem kakšne stare izkušnje. Ubadanje s Telekomom je bilo vedno kot obisk pri zobozdravniku.

Kot nalašč istočasno s temi peripetijami pa me je Jonas Žnidaršič vpeljal v svet blogov. Kljub temu, da sem že dolgo vešč in vajen interneta, sem bil vendarle šokiran nad izoliranostjo tega drugega sveta od tistega, ki ga večinoma živimo. Ko mi je naredil stran, sem se kar malo ustrašil, saj mi je postalo hitro jasno, da mi blog in vse, kar iz tega sledi – če se zadeve resno lotim –, lahko spremeni življenje ali vsaj kariero. Zame, ki veliko stvari dojamem pozno, a se jih potem toliko bolj intenzivno lotim, je to bilo presenečenje z nepredvidljivimi posledicami. Z novinarskega in kulturnega stališča so blogi seveda alternativa, in jaz sem bil vedno bolj na strani up-market maistreama – in to plačljivega, tudi na moj račun – kot pa alternative. A če me alternativa zanima, potem jo kot združevalec hočem povezati z mainstreamom.

In točno to se mi zdi največji izziv. Blogging je po stopnji dostopnosti in demokratičnosti tak način informiranja, ki ga klasični mediji ne bodo mogli spregledati, tako kot se po drugi strani blogging sam ne bo več mogel dolgo otepati profesionalnih norm in poslovnih modelov klasičnih medijev. Spoj tega, kar je zdaj dvoje ločenih, komajda kompatibilnih svetov, bi bil resničen preskok, od katerega bi oba samo profitirala tako v informacijskem kot ekonomskem smislu.

  • Share/Bookmark

Ministrstvo za privatne zadeve

Četrtek, 25. avgust 2005

Poletje v slovenskih tabloidih je sezona lova na ločence, animiranega s posnetki pevke, ki se je na plaži sončila zgoraj brez. Ker se nepooblaščeno ukvarjanje z intimnostmi “javnih oseb” večini ljudi zdi neizogibno kot neprijetno vreme, naj navedem nekaj argumentov v prid nemočne divjadi.

Narekovajev načeloma ne uporabljam, ker so razen za premi govor uporabni zgolj kot izgovor tistih, ki se ne znajo natančno izražati. Toda pojma “javna oseba” v tem kontekstu ne morem uporabiti drugače kot v narekovajih. Javne osebe brez narekovajev so recimo predsednik, premier, poslanci in politiki in za nameček morda tudi druge pomembne figure iz privatnega sektorja, kadar pač opravljajo svoje službene dolžnosti.

Javna oseba v narekovajih pa sem recimo jaz. Vmes je še cel kup nians – ampak saj razumete, kaj hočem povedati. Javna oseba v narekovajih je javna oseba v tabloidih. To smo mi, ki nimamo javnih funkcij in nas ni nihče izvolil. Mi, ki ne dobivamo državnih subvencij in stroškov za mobitel. Resda tako ali drugače nastopamo v javnosti in nas toliko in toliko (nam neznanih) ljudi pozna po imenu in na videz in do neke mere tudi po našem delu.

Poznajo pa nas tudi po tem, da smo del železnega repertoarja tabloidov, kjer proti svoji volji kolobarimo iz novice v novico. Pogostnost našega pojavljanja je seveda odvisna od stopnje popularnosti ali vsaj zanimivosti, ki nam jo po mnenju tabloidov pripisujejo njihovi bralci, in od domnevne dramatičnosti tega, kar v življenju počnemo ali kar se nam dogaja.

Naj še pripomnim, da ni nujno, da bi bili tabloidi vedno zoprni. Pogosto objavijo o nas tudi kaj slinasto prijaznega, se pravi popolnoma neškodljivega in nevsiljivega, pri čemer je največja uganka to, kje se nahaja spodnja meja trivialnosti, pri kateri določena informacija še tako omejenega človeka sploh še zanima.

Če povzamem: javne osebe v narekovajih smo po zaslugi tabloidov bolj znane po tem, da smo znane, kot pa po čem drugem. Oni kot medij smejo o meni kot posamezniku objaviti vse, kar se jim zdi, jaz pa moram biti tiho. Če bi njih vprašal ali se bog ne daj pritožil, bi mi rekli, da sem si sam kriv. Kaj pa počnem stvari, ki bi jih rad ohranil zase?

Seveda pa to še ni najhuje. Bolj kot nesramnost me pri tabloidih šokira njihova neumnost pri zagovarjanju svojega lastnega početja. Poglejte si samo, kako je Burda (založnik Nove) opravičila objavo inkriminiranih fotografij: Pika Božič je “javna oseba”, njene zgoraj brez fotografije pa “dokument o njenem letovanju”; bile so posnete “na javni plaži”, kjer si je “pevko lahko ogledalo tudi več tisoč ljudi”; ne razumejo torej, “zakaj bi bili bralci Nove v primerjavi z njimi za karkoli prikrajšani”. Predsednika uprave Burde pa pri tem skrbi svoboda tiska, češ, “zdaj lahko vsakdo že kar po faksu od nas zahteva, da nečesa ne objavimo”.

Da je Pika Božič na hitro, še pred izidom številke z napovedanimi fotografijami, dosegla sodno prepoved objave, je precedens, ki vliva (za)upanje v slovensko pravosodje in ga lahko samo pozdravimo. Vedno sem bil namreč prepričan, da bi bili slovenski tabloidi veliko manj nesramni, če bi žrtve raje in pogosteje poskušale sodno ukrepati in če sodišča v imenu demokracije ali česa že ne bi kazala toliko razumevanja do tabloidov. Pravica javnosti do obveščenosti – vsaj pri javnih osebah v narekovajih – ne more biti tako visoko nad pravico posameznika do zasebnosti.

Informacije o zasebnosti znanih ljudi je mogoče bolje tržiti kot katere druge, morda sicer pomembnejše, vendar tabloidi tega ne bodo priznali za nič na svetu. Celo v tem primeru ne, ko so fotografije Božičeve že pred izidom napovedovali na plakatih. Osebno si ne znam predstavljati sodišča, ki ne bi dalo prav ženski, ki ji je tabloid ne samo uzurpiral intimni del telesa kot prodajni izdelek, temveč ga je z njim za nameček še reklamiral! Tak oglaševalski primitivizem – ki načeloma nima zveze s pravico do zasebnosti – je tako ali tako možen le v Sloveniji!

In zakaj ne bi tem krivolovcem enkrat za vselej s sodbo dopovedali, da ni niti malo kontradiktorno, če se ženska po eni strani mirno sonči brez modrčka, po drugi pa ne pristaja na objavo fotografij. Še več! Slovenskim krivolovcem bi bilo treba nujno dopovedati, da Pika Božič ni Karolina Monaška, ki si ne sme nikjer privoščiti toples sončenja, če hoče imeti mir. Obenem pa je Božičeva še veliko bolj kot monaška princesa javna oseba v narekovajih – torej oseba, katere pravica do zasebnosti je nesporno nad pravico javnosti do obveščenosti oziroma nad javnim interesom.

Naj spomnim, da je Karolina dolga leta od nemških sodišč zahtevala prepoved objavljanja fotografij iz njenega zasebnega življenja v tabloidih – četudi v neinkriminatornih situacijah –, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da so njene fotografije (razen v prisotnosti otrok) relevantne za obveščenost javnosti. Hanoveržanka se je pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice, to pa ji je dalo prav – med drugim tudi z naslednjimi argumenti: “Primer se ne dotika razširjanja ‘idej’, temveč podob, ki vsebujejo zelo osebne ali celo intimne ‘informacije’ o posamezniku. Poleg tega so fotografije, objavljene v tabloidnem tisku, pogosto posnete v ozračju kontinuiranega nadlegovanja, ki v dotični osebi vzbuja močan občutek vdiranja v njeno zasebno življenje ali celo občutek, da je preganjana.”

Prevedeno v jezik, ki ga razume vsak tabloidar, to skratka pomeni, da bi bilo omejevanje pravice do obveščenosti javnosti sporno, če bi šlo za informacije, ne pa tudi, kadar gre za informacije v narekovajih! Ker kaj so te slike drugega kot točno to? Edina dokazljiva škoda, ki bi nastala z neobjavo fotografij, bi bili manjši prihodki od prodaje Nove. In kdo razen tabloidnih cepcev bi si drznil pri zdravi pameti argumentirati objavo s tem, da bi bila javnost v nasprotnem primeru prikrajšana za “informacijo” o kopaliških navadah in anatomskih podrobnostih Pike Božič?

Objave primitivnih paparaco fotk in informacij v narekovajih ni mogoče argumentirati ne pravno ne človeško: edina argumenta sta občečloveški voajerizem in medijska objestnost. Zato bo temu nekega dne odklenkalo – a ne brez pomoči sodišč.

  • Share/Bookmark

Norci imajo srečo

Četrtek, 11. avgust 2005

Ko to pišem, so izpod Nanga Parbata ravno prišle novice, da je Tomaž Humar rešen. Nisem taka svinja, da bi mu tega ne bi privoščil, ampak za vse nas tu spodaj je bil to skrajno dolgočasen antiklimaks.

Če bi bil svet res tako krivičen in iracionalen, kot je možno sklepati na podlagi drugih, manj dramatičnih, a ponavadi pomembnejših zapletov in razpletov, bi Humar moral umreti. Happy end je v absurdnem nasprotju s suspenzom pasijona po Tomažu. Trilerja je konec, vsi so srečni – vendar pri vsem skupaj ni boljšega nauka od tega, da imajo norci srečo.

Trditev, da imajo norci srečo, je seveda v nasprotju s prevladujočim prepričanjem o psihofizični kondiciji Tomaža Humarja in s povprečnimi predstavami o svobodni volji kot nasprotju pasivnega prepuščanja naključjem. Humar ne velja za norca in na prvi pogled tudi res ni. Sedemindvajset sponzorjev se že ne bi pustilo naplahtati norcu za še ne razkrito, a nedvomno velikansko vsoto denarja, potrebnega za takšno ekspedicijo. Tudi vlada in urad predsednika se ne bi angažirali – in to baje tako učinkovito – za nekoga, ki bi veljal za zmanjšano prištevnega.

Za medije ne rečem: ti imajo radi bizarneže, katerih življenjska filozofija je neprepoznavna mešanica eksistencializma in senzacionalizma. Ampak nasplošno je Humar junak, ki ne samo da ne velja za norega, ampak ga imajo že kar za pametnega ali vsaj razsvetljenega – in to vsaj na nek fizičen, telesni način, če že ne drugače.

Ko se je pred petimi leti Davo Karničar odpravljal smučat z Everesta, sem v kolumni v Sobotni prilogi Dela napisal, da je Slovenija »polna resnobnih komedijantov, ki izzivajo najbolj bizarne kombinacije usode, sreče, skrajnih človeških sposobnosti, meteoroloških naključij, zdrave pameti, nemara celo boga samega ali pač neke oblike religioznega izkustva«.

Humarja se spomnim iz neke televizijske oddaje. Govoril je o tunelih in svetlobah, ki jih je bojda videl na meji med življenjem in smrtjo. Toda za razliko od drugih šarlatanov za stike z onostransko javnostjo je to razlagal trezno, da mu je človek skoraj moral prisluhniti, in prepričljivo, kot da opisuje navaden sončni zahod. Toda ali ga ta zbranost izvzema iz območja norosti?

Takrat sem tudi napisal, da so človeške sposobnosti, ki jih ti izzivalci usode napenjajo do skrajnosti, vedno le telesne sposobnosti, nikoli pa ne umske. Res je seveda, da pri Humarju to ni tako enoznačno kot pri Karničarju ali še zlasti Martinu Strelu – ki tako kot punce, ki kandidirajo na lepotnih tekmovanjih, plava »za mir na svetu« –, saj enako kot brez fizične kondicije tudi brez duhovne samokontrole ne bi preživel. Toda kljub temu je ta duhovnost v bistvu poduhovljenost fakirja, ki leži na žebljih ali hodi bos po žerjavici. Bolj kot za dosežek sam gre za zanikanje bolečine in s tem telesnosti kot take. Humarjev duh je zmagal kljub temu, da zastavljeni cilj ni bil dosežen, ali celo še bolj, kot če bi ga bil dosegel. Če bi priplezal na vrh, bi bilo to zmagoslavje telesa. Da je preživel v nemogočih razmerah, ujet v steni in čakajoč na rešitev, pa je bolj zmagoslavje duha kot kaj drugega.

In nenazadnje: preživetje v nemogočih razmerah velja v slovenski kolektivni zavesti za nekaj veliko bolj občudovanja vrednega kot pa doseganje nemogočih ciljev. Preživetje seveda ni tako fascinantno kot zmaga, a tudi to je že veliko. Kako že rečemo? Samo norec lahko to preživi! In kdo lahko zmaga? Kdo doseže svoj cilj? Norec že ne. Za kaj takega je treba biti pameten, previden, racionalen. V tem smislu je Humar utelešenje Slovenstva: že vnaprej sprijaznjeni s porazom naskakujemo nedosegljivo, a se imamo za zmagovalce že zato, ker smo po nekem čudežu pač preživeli.

Temu primerno je Slovenija spremljala Humarjevo dramo z mešanico sentimentalne zaskrbljenosti in kolektivnega občudovanja. Maje Roš je bilo v medijih še več kot Humarja samega, Karničar pa je tako rekoč javno molil za njegovo rešitev. Humar je naš – ne pa tako kot tisti amaterski Čehi, ki se v idealnih vremenskih razmerah zaplezajo na Mali Mojstrovki (ali utopijo v Soči) in ki jim ročno izstavijo račun za reševanje s helikopterjem. Zato ni čudno, da je bilo slišati celo trditev – no, resda iz piarovskih vrst in iz podjetja, ki ga je sponzoriralo –, da bi bila Slovenija »simply the best«, če bi imeli »vsaj dvajset Humarjev na različnih področjih od gospodarstva do politike in kulture«.

Če drži, da v Sloveniji primanjkuje ljudi, ki si upajo – karkoli že to pomeni –, potem je ta primerjava lepa in smiselna želja, ki pa je malce zgrešila vzornika. Res je sicer, da je Slovenija ohromljena od racionalnosti, previdnosti, predvidljivosti, zmernosti, skromnosti, varčnosti in podobnih lastnosti, ki jih imajo za vrline samo tisti, katerih merilo ambicioznosti je sposobnost preživetja. A prav tako je res, da nasprotje tega ni latentno suicidalna iracionalnost, polna divjaškega nagona po egoističnem, vase zaverovanem, popolnoma asocialnem ali že kar antisocialnem samopotrjevanju.

Človek kot Humar ne rabi sveta. Humar je kot Frankensteinov stvor, ki se v svoji drugačnosti zavleče na severni tečaj in prepusti smrti na ledeni plošči. Kar je v primerjavi z literarno predlogo še posebej nesramno, pa je seveda to, da Humar ni nesprejemljiv izobčenec, ampak se samo pretvarja. Humar ne rabi družbe oziroma jo rabi kvečjemu za to, da ga sponzorira, občuduje in za nameček reši smrti, ki se ji je sam postavil pred obličje. Premagaš strah pred smrtjo, potem pa pričakuješ, da te ne le sponzorirajo in občudujejo, temveč celo rešujejo pred taisto smrtjo?! Kaj takega!

Pozornost, ki smo jo v zadnjem tednu namenjali temu norcu, je nateg desetletja, ki si ga nismo zaslužili, tako kot si on sam ni zaslužil naše pozornosti. Dokler se je v tisti ledeni luknji boril za življenje, se mi je zdel še kolikor-toliko zabaven kot gladiator. Zdaj, rešen, me ne zanima več. Zanimiv Humar bi bil samo mrtev Humar. Zdaj ga je treba samo še zaflikati in mu dosmrtno prepovedati pridobivanje sponzorjev za kakršnokoli aktivnost, pa če postane otroški planinski vodič na Pokljuki.

In če bo še kdo poskušal kaj podobno vratolomnega, naj si izmisli nekaj bolj družbeno koristnega.

  • Share/Bookmark

Cigani in Slovenceljni

Četrtek, 4. avgust 2005

Primer plakatnega cigančka, ki mu grozijo, da ga bodo dali Slovencem, če ne bo priden, je tipičen primer ambivalentne slovenske neumnosti. Tako kot je bilo neumno, da so varuhi strpnosti do manjšin ta plakat sploh izdelali, so post festum neumne tudi zgrožene reakcije varuhov Slovenstva.

Od nekdaj sem bil skeptičen do akcij, s katerimi so oglaševalci ozaveščali preostale državljane v zvezi z družbenimi problemi. Ko jim zmanjka naročil – saj ste že opazili, da se te zadeve praviloma pojavljajo poleti, ne? –, se postavijo v vlogo volonterskih ombudsmanov in se v peskovnikih plakatnih površin malo poigrajo na teme nasilja nad otroci in ženskami, nestrpnosti do manjšin, alkoholizma in drog, medijev, (samo)podobe žensk ter različnih političnih vprašanj.

Res ne vem, zakaj bi se smeli nepoklicani ukvarjati z družbenimi vprašanji in ljudem soliti pamet samo zato, ker se imajo za bolj kreativne od večine. Opravljati dobra dela – da ne rečem družbeno koristna – ni tako preprosto, kot si predstavljajo.

Samoiniciativno izmišljanje plakatnih akcij za ozaveščanje ne koristi ničemur drugemu kot prepotentnosti oglaševalcev, ki bi si radi pripeli medaljo politične korektnosti in pri tem naredili še malo reklame zase oziroma za svojo kreativnost.

Plakat s cigančkom je duhovit le toliko, kolikor zamenjuje vlogo slovenskih staršev, ki porednim otrokom v šali žugajo, da jih bodo dali ciganom, potem pa bodo že videli, z romskimi starši. Zabavno že, ampak ne zelo. Da pa je to duhovito do te mere, da bi lahko bilo kot vic ali kaj že podlaga za plakat proti nestrpnosti do Romov, so lahko prepričani le oglaševalci.

In kaj so oglaševalci – Amicus in Lowe Avanta s pomočjo Mladine, ki je pred leti sprožila akcijo Proglas – s tem dosegli? Nič. Še slabše od nič: sprovocirali so celo falango ortoslovenskih zadrtežev od SNS do izvenparlamentarnih strank in “državljanov, ki jim ni vseeno” – torej ljudi, ki ne znajo nič pametnega povedati ali kaj šele ukreniti niti v primeru, ko imajo celo prav!

Tako je po navedbah Mladine nek Marko Aš poslal agenciji, ki je izdelala oglas, naslednje mnenje: “Ni mi popolnoma jasno, kaj oglas predstavlja oziroma komu je namenjen. Iz vsebine lahko razberem samo to, da je uperjen proti meni kot državljanu Slovenije, Slovencu, ki kot da nekaj slabega hočem otrokom oziroma otroku, ki je predstavljen na plakatu.”

To mnenje se mi ne zdi tako nevzdržno, kot ga poskušajo predstaviti varuhi politične korektnosti, in me tudi ne čudi, da je plakat “globoko prizadel državljanska čustva” dotičnega. Res je sicer, da gre za jeznoriteža, saj v nadaljevanju izvemo, da je proti Avanti vložil kazensko ovadbo! Poleg Policije pa na podlagi neke druge prijave zbira informacije o plakatu tudi tržni inšpektorat.

Nobenega dvoma ni, da gre tu za fanatizem ali v najboljšem primeru za kverulantsko obsedenost s tožarjenjem za vsako figo. In vendar me zanima, ali bi avtorji in promotorji plakata vztrajali pri konkretnem projektu in izdelku, če bi vedeli, da bo prišlo do takšnih reakcij. Po mojem je čista neumnost provocirati ljudi, ki si svoje mislijo, a so ponavadi tiho – no, z izjemo SNS –, saj s tem dosežemo ravno nasprotni učinek od tistega, ki smo si ga zamislili.

Zadeva ni zelo komplicirana, je pa preveč kompleksna, da bi jo provokatorji mogli dojeti. Seveda nima smisla zatiskati oči pred dejstvom, da nestrpnost do Romov v Sloveniji obstaja. Toda ali politični korektneži mislijo, da bo nestrpnosti manj, če bodo Slovencem vtepali v glavo, da so nestrpni še veliko bolj, kot so si sami pripravljeni priznati? Ker kaj se potem zgodi? Na lepem neprijaznim nacionalističnim nergačem se utrga in navalijo na politične korektneže z vsemi razpoložljivimi topovi – kar pa je nazadnje dokaz, da so provokatorji imeli prav, čeprav tega niso mogli dokazati že prej.

Problem slovenskega pozivanja k strpnosti je v tem, da je nekakšna samouresničujoča se prerokba: že tako ali tako je psihološko-retorična metoda pozivanja praviloma zreducirana na obtoževanje, nakar je vse skupaj še smešno pretirano, da bi ja bolj zaleglo. Kar ni bilo res, zato postane dejstvo. Saj smo vam rekli!

Tako kot gospodu Ašu gre to slovensko (samo)obtoževanje na živce tudi meni – le da se poslužujem drugih metod, da povem svoje mnenje. Nikoli me ni zabavalo brati barskega šimfanja “Slovenceljnov” ali “Slovenčkov” ali kaj vse so si Svetlana Makarovič in Vesna Vuk Godina in drugi kolumnisti in psevdosatiriki izmislili pejorativnega, da bi nas kot narod in državljane še malo bolj ponižali. Lahko je tako kritizirati. Lahko je zadeti tarčo, če ne poveš koga ali kaj ciljaš.

Predvsem pa je nevzdržno komunicirati – zlasti seveda v javnosti – tako, da ne specificiraš, na koga se določena izjava nanaša. Pavšalisti se ne zavedajo, da nacionalna zavest kot kolektivno občutje še ne pomeni, da smo nacionalisti. Če nekdo govori tja v en dan o Slovencih nasploh, naj računa s tem, da se lahko dva milijona ljudi identificira kot naslovnik sporočila in da je v tej masi ljudi večina takih, ki niso nestrpni bodisi iz prepričanja ali pa vsaj ne odkrito oziroma dejavno. Jaz nisem nestrpen in ne maram poslušati teh litanij, kakšni da smo Slovenci, ergo tudi jaz. Še več: celo inkriminirani gospod Aš s svojim protestom Avanti in vložitvijo ovadbe ni dal vedeti, da ima kaj proti Romom. On je morda res bolj siten kot jaz, vendar je treba upoštevati, da nima privilegija mnenjskih voditeljev kot jaz, ki imam dostop do objavljanja v časopisih, ali dostop do plakatnih površin kot oglaševalci, in se zato pač bode s temi bolj umazanimi oblikami protesta, ki žal mejijo že na represijo.

Mnenjski voditelji bi se morali zavedati, da je od poštenega izkoriščanja svojega položaja do uzurpacije le-tega le korak. Nakladati o domnevno negativnih Slovencih je neodgovorno, saj v svoji dobronamerni, a nespretni in posledično škodljivi vnemi žalijo nič krive in jim vcepljajo to stereotipno zgrešeno zavest, da smo kot narod rasisti, ksenofobi, nesposobneži, luzerji, hinavci, oportunisti, materialisti, lažnivci, idioti, itd. – kar seveda nismo nič bolj, kot so tudi slabe skrajnosti na Gaussovi krivulji pač neizogibne.

  • Share/Bookmark

Zlatorogov sindrom

Četrtek, 28. julij 2005

Jože P. Damijan je v pogumnem komentarju, objavljenem prejšnjo soboto v Delu, največjega lastnika taistega časopisa obtožil, da se obnaša kot neodgovoren medijski lastnik in uredništvu krati avtonomijo. “Kot intelektualci se moramo takšnim poskusom arhaične interpretacije vloge lastnika in avtonomije uredništva a priori upreti. Tudi v Sloveniji se morajo na tem področju vzpostaviti določeni civilizacijski standardi, sicer nam grozi […] berlusconizacija medijske Slovenije,” zaključuje Damijan.

Še več: “fante iz laškega peskovnika” naravnost sprašuje, ali “res mislijo, da lahko v tej igri zmagajo [oziroma] da lahko naredijo dober posel v časopisni panogi, ki je ne obvladajo, če so neuspešni celo v svoji lastni, pivovarski panogi?”

Vse to je res. Toda naj se osredotočim na Damijanov poziv, da se moramo “kot intelektualci” temu “upreti”. Kaj nasplošno pomeni upreti se medijski nesvobodi in kako to storiti? In kako specifično naj bi se temu uprli intelektualci?

Na lastna ušesa sem slišal ljudi – in to pametne, da ne bo pomote, resda pa ne intelektualce, temveč poslovneže – pred leti zagovarjati stališče Jožeta Glogovška, takratnega predsednika uprave NKBM (posredno največjega lastnika Večera), ki je pred parlamentarno komisijo v primeru Petek gladko izjavil, da poslovanje banke ni stvar novinarjev, temveč urada za preprečevanje pranja denarja.

Dejstvo je, da so mnogi prepričani, da časopis ne bi smel objavljati kritičnih prispevkov o lastnikih, ker da to ni vljudno ali celo ne profesionalno. Do neke mere je to res – a seveda le do takrat, ko se vprašamo: kaj pa naj urednik naredi, ko se novinar dokoplje do za lastnika neprijetne informacije ali ko se mu zdi potrebno kritizirati njihovo ravnanje? Naj se dela, kot da nič ne ve in se vzdrži komentarja?

Z medijskega stališča je to absurdno in nesprejemljivo, z vseh drugih stališč – tako profesionalnih kot interesnih – pa niti ne. Prav te dni smo lahko v Financah prebrali strokovno stališče Turnškovega PR-ovca:

“Preveč komuniciranja in s tem preveč medijske pozornosti neki temi neugodno vpliva na ugled organizacije, ki je še vedno strateški kapital podjetja. Samo enoodstoten padec ugleda pomeni triodstotno znižanje vrednosti podjetja. Poleg tega je v razmerah konkurenčne vojne med mediji nemogoče zdržati velikanski pritisk, ki ga izvajajo. Podjetja namreč pogosto niso usposobljena in kadrovsko okrepljena, da bi lahko vsak dan tudi po več ur odgovarjala na zahtevna vprašanja medijev.”

Božidar Novak ima v bistvu prav. Če bi manipulatorji cele dneve odgovarjali na vprašanja – ali celo na kolumne, kot nedavno v mojem primeru –, bi se verjetno bolj in bolj zapletali v protislovja in razpihovali negativno mnenje o sebi in pivu (in morda tudi časopisih), tako da bi vrednost Pivovarne Laško nazadnje zdrsnila še v minus!

Najbolj elegantna rešitev te zagate o sožitju med uredništvom in lastniki je seveda ta, da kot časopis pač nimaš za lastnika podjetje, ki bi se po lastni volji ali na insistiranje medijev – magari tudi z molkom kot strategijo, kar je še bolj perverzno – forsiralo v javnosti kot eno od stebrov ali celo rešiteljev narodnega gospodarstva in katerega direktor kot nekak menedžerski in parapolitični polbog čudežno dobiva soglasja urada za varstvo konkurence.

Mediji žal niso imuni pred fascinacijo z menedžerskimi in parapolitičnimi polbogovi. Sindrom Zlatoroga bolj bije v oči, ker so Laščani pač medijski lastniki – bije v oči v tem smislu, da razliko opazimo vsi razen njih. Ampak predstavljajte si, da bi bil medijski lastnik Mercator. Predstavljajte si odnos medijev do Zorana Jankovića v tem primeru! Bi se še vedno slinili okrog njega?

Dobro je vedeti, ne rečem: ampak ali je dokapitalizacija Mercatorja res novica za na prvo stran? Je treba novico pospremiti s fotografijo nasmejanega Jankovića in solzavim podpisom? Koga to zanima? Tiste, ki kupujejo sire v Mercatorjevih akcijah? Ali morda oglasne tržnike? Kaj si pri tem misli povprečen bralec oziroma kupec? Nič – ali kvečjemu to, da bodo bogati še toliko bolj bogati, da se jim niti ne bo več poznalo. To je vse. Je tu potreben komentar? Najbrž ne. Kaj neki bi s temi metafizičnimi vprašanji.

Ali pa menedžerski odkup Autocommercea! To je bila samo še ena novica, ki se mi osebno ne bi mogla zdeti bolj nepomembna, profesionalno pa bi me zanimala kvečjemu v primeru, če bi bilo v tem kaj spornega – in pri moji veri, da bi se potrudil kaj odkriti!

Toda Delo jo je priobčilo spet na prvi strani in odkup označilo kot “uspešen” – kar je nemara tudi bil, toda s stališča Rigelnika in Šibakovskega, ki sta prikazana kot strahospoštljivi personi, zmožni s partnerji nabrati nepredstavljive milijardne kredite! Uporabiti v kontekstu časopisnega naslova na to temo izraz “uspešen” pomeni, da uredništvo navija za to, da bi Rigelniku to uspelo – tako kot ljubkovalno rečeno Zokiju “njegova” dokapitalizacija.

Zanimivo, kako se ta vox populi v medijih spreminja. Včasih so razglasili za barabo vsakogar, ki se je znašel ali celo obogatel, danes pa za finančni veleum – in to ne da bi se vprašali, kako točno mu je to uspelo. Ah, ne! Tega privilegija so deležni samo tisti, ki imajo dober PR.

Uredništvo Dela v bistvu igra dvojno igro, ki je njihov lastnik pri najboljši volji ne razume. Po eni strani velike slovenske poslovneže obravnavajo nekritično in njihova življenja in dela še dodatno napihujejo čez vse razumne meje javnega zanimanja. Po drugi pa se laškim istokategornikom kot svojim lastnikom razumljivo in hvalevredno upirajo, ko jih poskušajo uredniško usmeriti oziroma disciplinirati.

Pravi intelektualec bo seveda podprl vsakršno pobudo, ki bi novinarjem zagotovila več svobode, kot je imajo. A pravi intelektualec bo pri tem zahteval principielnost in ekvidistančnost do vseh vpletenih in nevpletenih, predvsem pa tudi maksimalno dozo profesionalizma. Tako kot pivovarji tudi Delu v tem smislu ni brez greha – niti politično, kaj šele uredniško. Tako kot ima Delo povsem napačne in brezvezne lastnike, ima tudi povsem zgrešeno in brezvezno vodstvo. Koga v tej situaciji podpreti, je v tem smislu naloga, ki ji ni kos še tak intelektualec. Žal.

  • Share/Bookmark

Mišljenje z dvema levima

Četrtek, 21. julij 2005

Zdi se, da sta edina preostala levičarja samo še Tomaž Mastnak in Igor Lukšič. Oba sta poosebljenje levičarskih ekstremov in notranje nekonsistentnosti levice – pa ne le slovenske in tudi ne samo današnje.

Mastnak trmasto, nepopustljivo, brezkompromisno zastopa vedno ista, nespremenljiva stališča, kakršna so vedno zastopali levičarji vseh šol, smeri, politik, gibanj, generacij, dob skozi (zdaj že) stoletja. Levičarji Mastnakovega tipa utemeljujejo svoje mišljenje in ravnanje na obče sprejetem sistemu humanih (in humanističnih) vrednot, zato so njihova stališča navidez konsistentna: po eni strani skozi čas in čez meje ter seveda od primera do primera, po drugi pa tudi s temeljnimi pridobitvami sodobnih družb.

S tem sistemom seveda ne polemiziram, saj je tudi moj. Težava pa je v tem, da so levičarji prepričani, da je civilizacijska trajnost, samoumevnost, nespornost, neizpodbitnost teh vrednot obenem že argument za veljavnost stališč. Pomota: veljavnost vrednot, iz katerih izpeljujemo neka stališča, ne zagotavlja veljavnosti teh stališč. Nekatere vrednote so absolutne, toda vse vrednostne izjave so relativne. Na nek način se lahko z levičarji načeloma vsi vedno strinjamo – celo desničarji, kaj šele jaz –, težko pa jim damo prav.

Lukšičev intervju pred mesecem in pol v Sobotni prilogi Dela sem zgrožen prebral, a me je potem nekaj premotilo, da se ga nisem že takrat lotil. Zato sem tem bolj hvaležen mami Spomenki, da je zadnjo soboto to storila ona.

Noben levičar ni sposoben dati prav človeku, s katerim se že nekoč prej ni strinjal. Značilno za levičarje je, da si ustvarjajo osebne predsodke in od njih ne odstopajo: enkrat sovražnik, vedno sovražnik. No, to aprioristično zavračanje možnosti, da daš prav nekomu, s katerim se že stokrat nisi strinjal, je morda res bolj splošen pojav, ne le levičarski. A kakorkoli: ker Janša pač ne more imeti nikdar prav, se Lukšič ni trudil razumeti Janševega govora na Mali Gori – ki ga je Hribarjeva že prej natančno in pošteno analizirala – in se je zato začel zapletati v zgodovinske neumnosti.

Spomenki Hribar dam najbolj prav tam, ko razkrinkava Lukšičevo interpretacijo komunistične oblasti v Sloveniji kot “zgodovinsko nujnost” oziroma kot logiko prioritete nujnega, neizogibnega nad resničnim ali kaj šele možnim v stilu K.-jevega ječarja. To je to. Kadar levičar govori o stvareh, ki jih ne more (več) revolucionarno spremeniti, potem požuga s prstom neizogibnosti. Ali še natančneje: kadar levičar misli, da neko preteklo dejstvo ali družbeni pojav ne bi smela imeti posledic za sedanjost ali za nek drug pojav – smela? kako smela? ali mar zgodovina rabi dovoljenje, da povzroči posledice? po njihovem že, saj so tudi levičarji politiki! –, potem to zgodovinsko nepridipravšnjost zreducira na naravno dejstvo, s katerim nimamo kaj polemizirati. S tem pa tudi zanika zgodovino kot sosledje aktov volje, temveč tudi vsakršno vprašanje odgovornosti in že kar resnice same.

Nikoli nisem bil prepričan, ali je resnic lahko več. A če tako gledamo kot Lukšič, je lahko resnica tudi manj kot ena.

Na enak način gledajo levičarji tudi na vojno v Iraku – oziroma “proti” Iraku, kot zna biti natančen Mastnak. Znajo biti strahotno nemoralni (ali vsaj amoralni): pomisliti in zapisati, da gre pri londonskih atentatih za “oko za oko, zob za zob”, kar da je “zapisano v temelje ‘naše civilizacije’”, je cinizem, ki je za nameček tudi skregan z dejstvi. Trditev bi še vzdržala, če bi bombe na podzemni razstrelili Iračani, ki so doma izgubili bližnje in bi se šli v Veliko Britanijo direktno maščevat. Pa jih niso oni. Razstrelili so jih navadni fantje iz Yorkshira, ki so bili slučajno pakistanskega rodu in so za razliko od svojih sonarodnjakov doživeli nekakšno razsvetljenje izmaelitske blaznosti.

Levičarju ni težko razumeti patološkega dejanja. Glede na tradicionalno stališče o pravici do samoodločanja vsakega naroda in nedotakljivosti pripadajočih političnih tvorb levičar zlahka interpretira bombne atentate kot dejanje državljanske nepokorščine. Navadni fantje iz Yorkshira se pač niso strinjali z Blairovo politiko. Rečeno, storjeno: tisočletni fanatizem Starca z gore vedno vžge.

Glede pripombe, da IRA nikoli ni veljala za “katoliške teroriste”, pa samo tole: pa saj se kot taki tudi niso deklarirali!

Nasprotniki posega v Iraku pozabljajo, da režim Sadama Huseina ni bil naravno dejstvo, ki bi ga bilo treba interpretirati kot neizogibno posledico razmerja sil v regiji. Seveda je problem kompleksnejši: Sadama so pomagali ustvariti tisti, ki so ga kasneje odstranili; demokratizacija Iraka še zdaleč ni edini ali vsaj ne končni interes koalicijskih sil; civilne žrtve, pa če se sliši še tako cinično, so vedno stranska posledica vsakega vojaškega posega; namere Zahoda kali konfliktnost radikalnega islama; razmere še dodatno zaostruje mednarodni terorizem; ZDA imajo zgodovino interveniranja v suverenih državah; itd.

In vendar je mogoče razmišljati tudi drugače. Zakaj ne bi edina preostala svetovna velesila poskrbela za odstranitev preostalih diktatorjev, kjerkoli že na svetu se še držijo na oblasti? Zakaj ji ne bi pri tem pomagala koalicija držav, ki se s tem strinjajo? Ali ni tak način razmišljanja povsem legitimen – ali vsaj razumljiv, če smo dandanes že tako radi razumevajoči – za velesilo in za nekdanjo velesilo, ki si je v manj milih časih podjarmila kar pol sveta (in ga poskušala tako ali drugače civilizirati)? In sploh ta antiamerikanizem: ali ni vse skupaj nepremišljena posledica dejstva, da bo osem let – in nič več, potem pa spet nekdo drug – predsednik ZDA pač človek, ki ga Evropejci ne bi nikoli izvolili?

Evropejci in Američani bodo morali še veliko pomesti pred svojim lastnim pragom. A to ne zmanjšuje dejstva – in seveda odgovornosti –, da je Zahod tisti, ki bo urejal in uredil svet. Da bi to delal katerikoli drugi del sveta kot vrednostni sistem, je popolnoma absurdno razmišljati. The West has a mission. Ali se ta hip Zahod že poslužuje pravih metod, še ni povsem jasno. Ni pa nobenega dvoma, da njihova eventualna neprimernost nikakor ne opravičuje terorističnih dejanj, kot si predstavljajo levičarji.

  • Share/Bookmark

Jaz sem Londončan

Četrtek, 14. julij 2005

Mogoče res nisem Berlinčan, toda Londončan sem vsekakor. In to ne le iz principa. London je moje mesto. Ali natančneje: London je tudi moje mesto; tudi London je moje mesto.

Ko sem prejšnji četrtek izvedel za teroristične napade v Londonu, sta bila moja prva misel dva prijatelja. Najprej Tadej (BBC), za katerega pa me je hitro nehalo skrbeti, saj je imel nenehno zaseden telefon in ker vem, s katero linijo podzemne in ob kateri uri se vozi v službo. In potem še Matej (GSK), ki je nič hudega sluteč zjutraj odletel z Brnika na sestanek v centralo in pristal na Heathrowu, ko je v mestu ravno pokalo. Ni prišel daleč. Panični šofer, ki sam ni vedel, kje je tisti hip njegova družina, je na pol poti z letališča obrnil in ga peljal nazaj, kjer so ga prebukirali na prvo letalo za München.

Čeprav je bil napad na London po številu žrtev in spektakularnosti izvedbe manj šokanten kot napad na New York, sem bil bolj zgrožen in tudi prestrašen. Bilo mi je tako pri duši, kot če bi se zgodilo v Ljubljani. Na vseh štirih krajih atentatov sem že bil. No, bil sem tudi na razgledni ploščadi WTC, vendar sem New York, tudi kadar sem bil tam – pa tudi sam 9/11 – vedno doživljal kot filmsko fikcijo. London pa je zame resničnost za vogalom. Prav dobro se spomnim, da sem nekoč slučajno zašel na Tavistock Square in povsem po nepotrebnem opazil sedež Britanskega zdravniškega društva – katerega fasado je tako grozljivo oškropilo s krvjo in tkivi potnikov na doubledeckerju št. 30.

V Londonu sem tudi že doživel evakuacijo postaje podzemne na Piccadilly Circusu zaradi suma bombe. Bilo mi je tesno pri srcu, ko sem po seriji eksplozij pred leti hodil po nasmetenem Parizu, saj so iz previdnosti zavarili vse koše za smeti na ulicah. Ampak to, da so minirali London, pa čeprav sem bil tisoč milj stran, “na varnem”, je v meni prebudilo tisto tipično nemočno – in zato tudi osebno – jezo na fanatike, ki v imenu višjih ciljev morijo nedolžne.

London je mesto, v katerem nikoli nisem živel, vendar sem v njem preživel največ časa izven kraja stalnega bivališča. In čeprav so mi immigration officerji na letališčih vedno poštempljali potni list z opozorilom “Leave to enter for six months – Employment prohibited”, sem tam na nek način tudi delal: naredil nekaj intervjujev z imenitnimi avtorji in napisal nekaj nepozabnih – vsaj zame nepozabnih – reportaž in esejev (50-letnica zmage, Camille Paglia, Lord Rogers, Andrew Marr, Larry Siedentop, Millennium Dome).

Francoska ustreznica naše fraze “delati se Francoza” se – tipično! – glasi “se faire l’Anglais”. V intelektualnem smislu se jaz ne delam Angleža, ampak se za imam Angleža. Biti Evropejec in se pri tem opirati na katerokoli drugo kulturno, pa tudi politično tradicijo razen britanske, se mi zdi sprejemati pozicijo nacionalističnega ekskluzivizma. Britanija je zaradi geografskih, zgodovinskih in kulturnih okoliščin edina dovolj distancirana od Evrope in za razliko od drugih konstitutivnih držav (zlasti seveda Francije) tudi edina ne boleha za sindromom identificiranja lastnih travm in mitov z vizijo Evrope. Obenem pa je Velika Britanija – zibelka svoboščin in parlamentarne demokracije, vključno z ameriško, nenazadnje pa tudi evropski popek sveta – s svojimi ambicijami in skepsami in predvsem z navezavami na ZDA bolj kot katerakoli druga država neločljivo povezana z bistvom moderne Evrope.

Moja anglofilija je cum grano salis tako huda, da je med metre knjig, ki mi jih je v življenju že podaril, taisti Tadej Zupančič nekoč posebej uvrstil tudi “Voltaire’s Coconuts”, izvrstno knjigo Iana Burume o zgodovini pretakanja idej med Otokom in Kontinentom. Kulturna bolečina Slovenstva, ki jo čutim v sebi, je zgodovinska odsotnost kakršnihkoli duhovnih povezav – pa čeprav enosmernih – med domovino in Britanijo. Večino najboljših knjig, ki sem jih prebral, so napisali Britanci. Večino vsega, kar vem o medijih, sem se naučil od Britancev. Imam samo tri najljubše sodobne slikarje, vse Britance (Freud, Bacon, Hockney), in samo dve najljubši galeriji, obe v Londonu (National Portrait Gallery, Tate Modern). In prav ta hip berem najpametnejšo knjigo o realnosti mednarodne politike in ekonomije in o prihodnosti svetovne družbe, kar mi jih je kdaj prišlo v roke in ki jo je napisal seveda spet Anglež – Timothy Garton Ash: “Free World”.

London je zame center sveta. Samo v Londonu je mogoče, da 2. v mesecu priredijo globalno moralističen koncert za odpravo svetovne revščine, 6. dobijo mandat za prireditev olimpijskih iger in potem že 7. padejo iz evforije v tragiko terorističnih napadov! Že deset dni berem samo britanske časopise, ker me nič drugega ne zanima.

Independentov neizprosni Robert Fisk se je spravil na Blaira, češ, lahko je njemu v Gleneaglesu govoriti, da so bili atentati “barbarski”. Človek, ki je z ulic Bagdada poročal o “ne manj barbarskem” mesarjenju iraških civilistov – tam s pomočjo britanskih koalicijskih sil –, si takšno izjavo še lahko privošči. Pa vendar se mi zdi to sporno. Vzročno-posledična povezava med žrtvami v Iraku in Londonu nedvomno obstaja in nedvomno ne govori v prid iraški intervenciji. Ampak ali to ne pomeni, da takšna interpretacija govori v prid terorizmu?

Vzrok – poenostavljeno rečeno – sta morda res Bush in Blair. Toda nikar ne pozabimo, da je bil prvotni vzrok Sadam Husein in da je akter posledice Bin Laden. Skoraj bolj všeč (ali vsaj bolj razumljivi) so mi bili bombastični naslovi tabloidov, ki so naslednji dan z naslovnic kričé pozivali k nacionalni enotnosti in neustrašnosti.

Tehtati tragiko nič krivih trupel na bagdadskih bazarjih na eni strani in v ceveh londonskega undergrounda na drugi je nesmiselno. To v skrajni fazi vodi v maščevalnost. Al-Kajda nedvomno verjame, da 50 mrtvih in 700 ranjenih Londončanov pravično odtehta arabsko trpljenje. Zaenkrat. Ni jih bilo dovolj 3.000 v New Yorku in Washingtonu, 200 na Baliju, 190 v Madridu in 60 v Istanbulu. Zato raje verjamem, da bo Zahod prej – in bolj pravično – uredil zadeve v Iraku, kot pa da iščem opravičila za teroristična dejanja.

Zato bom tudi čim prej šel spet v London – pa čeprav tokrat iz čiste medčloveške solidarnosti.

  • Share/Bookmark

Glasba naprodaj, prepričanje zastonj

Četrtek, 7. julij 2005

Po enem tednu sicer nisem imel namena napisati še eno tako rekoč glasbeno kolumno, vendar se po sobotnem Live 8-u temu ne morem odreči. Seveda pa bom pazil, da v očeh Mladinine kolumnistke ne bom spet izpadel “libertaren intelektualec” – razen če mi razloži, kaj je hotela pravzaprav povedati.

Petdeset let po nastanku rokenrola, štirideset let po Beatlih, trideset po Floydih in dvajset po U2 postaja jasno, da ta glasba živi samo še kot klasika. Če so živi njeni originalni protagonisti, še tem bolj, pa vendar tudi brez tega. Situacija je smešna, morda celo absurdna. Dobre rock glasbe ni več ali vsaj ne take, ki bi preživela pričakovano življenjsko dobo povprečnega benda. Nihče se ne bo več zapisal v zgodovino – niti v glasbeno, kaj šele v družbeno, da ne rečem svetovno.

Ko ne bo več McCartneyja, se bo vedno našlo dovolj interpretov, ki bodo igrali Helter Skelter, Sergeant Pepper’s in Hey Jude. Tako je Maceo Parker prejšnji teden v Križankah igral Hey Jude – in kdo se bo čez desetletja spomnil enega samega njegovega lastnega funky komada? Tako so Velvet Revolver pred tedni v Križankah igrali Wish you were here – in kdo se bo čez desetletja spomnil kateregakoli njihovega lastnega komada? Velike legendarne skladbe velikih legendarnih skupin so postale železni repertoar, ki muzikološko gledano spominja na funkcioniranje klasične glasbe. Tako kot obstajajo nabori najbolj cenjenih ali največ izvajanih godalnih kvartetov in sonat ali klavirske in simfonične literature, obstajajo tudi seznami hitov iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, ko se vse skupaj neha. Po letu 1990 se je ta repertoar nehal napajati z novo glasbo in se obenem konsolidiral.

S tem seveda nočem trditi, da danes ne nastaja dobra glasba. Seveda nastaja, vendar ne znotraj rocka. Ni naključje, da sem se sinoči med White Stripes in Šostakovičem zlahka odločil za slednjega.

Socialni kontekst rock glasbe danes – poudarjam: glasbe danes, torej ne nujno ali še zlasti ne današnje – je paradoksalen. Biti mlad kot eksplicitno (in konfliktno) programsko stališče do starosti in vsega starega je bil eden od konstitutivnih elementov smisla rocka. Kako se obnašati v starosti? Kako se pravzaprav postarati?

Pri vsem tem Live 8-u so mi bili največja in najbolj žalostna uganka ravno Pink Floydi. Zakaj so se zbrali v originalni zasedbi in zakaj so sploh igrali? Zakaj so igrali verzije, ki so do najmanjših možnih detajlov sledile originalnim, studijskim verzijam? Prav oni so tisti, ki so se najbolj postarali in obenem najbolj dobesedno vzeli pojem rocka ne več kot subkulture in niti ne kot mainstreama, temveč kot klasiko, katere izvajanje je strogo kodificirano.

Toda Gilmore, Waters, Wright in Mason so že navidez take žalostne figure – in tudi takšno glasbo igrajo –, da jim ne moremo zameriti na silo podaljševanega zvezdništva. Drugače pa je z McCartneyjem. Glasbeno je še vedno povsem priseben – čeprav, ironično, v poustvarjalnem smislu, če lahko tako rečemo za igranje svojih lastnih skladb –, vendar je kot človek, ki ne zna nehati, precej antipatičen. Problem velikanske večine teh starcev je v tem, da ne znajo nehati. Tako kot ne zna nehati Bob Geldof.

Nobenega dvoma ni, da je Live Aid leta 1985 kratkoročno pomagal žrtvam lakote v Etiopiji. Obenem pa je treba vedeti, da se je BDP najrevnejših afriških držav od takrat do danes znižal za pet odstotkov. Ali ni bilo torej povsem smiselno in legitimno organizirati še Live 8?

Bistvena razlika med takratno in letošnjo prireditvijo je bila v seveda tem, da je pri prvi šlo dejansko za zbiranje sredstev za dobrodelne namene, tokrat pa za izgrajevanje zavesti o revščini v tretjem svetu. Zato se je Geldof navezal na bližnji G8 summit in s tem glasbo povezal z globalno ekonomsko politiko. Še več: na oder je privlekel celo Billa Gatesa, ki je povedal, da je Geldofova ekonomsko-politična strategija do tretjega sveta – kot da bi to bila res strategija v pravem pomenu besede! – identična z Microsoftovo. Kako ganljivo! Kar naenkrat so postali veliki pravičniki in se skupaj AOL-om in Nokio angažirali v boju za pravičnejši svet. Da bi bila mera polna in sprega še močnejša, so na enem od odrov na ozadje projicirali uradne portrete voditeljev G8.

Da je rock že zdavnaj etabliran in brez politične ostrine – celo tiste, ki jo je nekoč imel –, ni seveda nič novega. Toda to, da na odprti sceni in pred milijoni gledalcev kolaborira z globalnimi voditelji, je novo in presenetljivo. Novo in presenetljivo je tudi to, da so se globalni voditelji v to kolaboracijo z dobrodelnim rockom tudi rade volje spustili. (Najbrž so si mislili, da je še vedno bolje podpreti tak koncert, kot pa soočati se črnimi kapucami in razbitimi izložbami.) Močno angažiran za odpis dolga najrevnejšim državam je bil recimo Bono, ki pa se je vendarle sestajal z globalnimi voditelji le izven odra in med glasbo ni nikogar in nikoli nadlegoval s svojo dobrodelnostjo.

Dobrodelnost je že v redu, vendar lahko na svoje promotorje hitro vrže več sence kot pa svetlobe. Rečeš, da se zavzemaš za lačne v Afriki in za odpis dolga tretjemu svetu, in potem ti nihče ne sme nič reči – neglede na učinke tvojih akcij ali kaj šele glede metode –, če noče izpasti za brezsrčnega in zamaščenega zahodnjaka. Za nameček te potem kraljica še poplemeniti, kar te zaradi neke brezvezne skladbe o ponedeljkih nikoli ne bi.

Čeprav sta na njem nastopili tudi Shakira in britanska zmagovalka bitke talentov, se bo Live 8 prav tako kot Live Aid zapisal v zgodovino. Seveda pa je bilo tokrat zelo drugače. Pred dvema desetletjema je bil rock še v srednjih letih, svetovna publika pa še neskončno manj naivna kot danes. V nenadnem pomanjkanju velikih protestnih tém, kakršne so bile vojna v Vietnamu in zavzemanje za različne oblike družbene permisivnosti, je prišla proafriška dobrodelnost v blaziranih osemdesetih kot naročena. Leta 2005 je seveda bolj trendovsko kazati svojo namišljeno politično zrelost, za katero pa ni bilo treba več niti plačati. Vse skupaj se je dogajalo pred glasbeno kuliso dobrih starih časov, ko je bila glasba zastonj, za prepričanja pa je bilo treba drago plačati. Danes je obratno.

  • Share/Bookmark