Arhiv za kategorijo 'miks'

Baby Zappa

Nedelja, 15. april 2007

Tole sem že dolgo sem nameraval posneti, a najbrž poslušam prepogosto, da ne bi permanentno pozabljal. Skratka: Oskar je dobil za božič od Vale-Novakov glasbeno-didaktično igračo v podobi oslička, račke, kravce in pujska; ti so našiti na nekakšen filcast rokavček z jermenčki na ježka; vse skupaj pritrdiš na okvir od maxi-cosi stolčka ali štangco od vozička; in ko frcneš živalco v glavo — ali ko to uspe otroku —, se začne iz skritega spikerčka razlegati sintisajzerska glasbica, aranžirana z domnevno naravnim oglašanjem dotičnih domestikusov.

Oskarjeve motorične spretnosti so v petih mescih seveda napredovale, vendar dvomim, da cilja živalco glede na zvoke, ki so mu najljubši. Njegov izbor je nekaj takega kot shuffle gumb na CD-playerjih.

Tole je osliček:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Tole je kravca:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Tole je pujsek:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Za konec sem prišparal račko. Ta me namreč spominja na Allegro con brio (št.1, 2. stavek) s cedeja Francesco Zappa od Zappe. V starih časih sem bil velik fan prav te plate — med drugim sem jo kot demonstrator celo vrtel na Kosovih predavanjih o postmodernizmu (skupaj z Glassom in Reichom) —, ampak tole tukaj stvar malo relativizira, ne?

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

To je to. Tadeju se globoko opravičujem, da sem uporabil toliko pomanjševalnic. Je pa res, da pašejo. Po mojem.

  • Share/Bookmark

Viktorpediranje

Sobota, 24. marec 2007

Ne spomnim se, kdaj sem nehal pisati o viktorjih. Vem pa, da sem nehal zato, ker je bilo vsako leto isto sranje in se mi je zdela naloga za ciničnega kolumnista vse prelahka.

Bolj kot tisto, za kar jih podeljujejo, pokaže podelitev viktorjev blišč in bedo slovenske medijske in estradne scene. Šele na podelitvah viktorjev se izkaže, kakšen semenj ničevosti je v resnici slovenska televizijska, radijska, glasbena, razvedrilna, satirična, humoristična in modna ustvarjalnost. Šele na podelitvah viktorjev se izkaže, da je ta kvazi oberen Fünfhundert glamuroznost v resnici malomestna, suburbana, instantna in cenena.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Bomba v Žmaucu

Torek, 16. januar 2007

Davi ob 3:15 je v našem priljubljenem Žmaucu odjeknila eksplozija. Neznani storilec je v notranjost vrgel granato. Žrtev ni bilo, ker je bil lokal seveda zaprt.

Policija je ugotovila, da je šlo za granato bivše JLA, napolnjeno s šrapneli, ki nima velike rušilne moči, saj je (bila) namenjena “uništavanju žive sile”. Škoda, ki je pri tem nastala v Žmaucu, je zato hvala bogu omejena na zidovje, steklovino in naprave za šankom in okrog njega.

Ko sem izvedel za ta nerazumljivi napad, sem šel takoj pogledat. Na kraju dogodka so se zbrali zaprepadeni lastnik in strežno osebje ter mnogi prijatelji — da ne rečem inventar — lokala. Nihče ne more tega dojeti.

Lastnik lokala Matjaž Pucher pravi, da nikoli ni imel težav z izsiljevalsko mafijo ali s komerkoli, zato je to zavrženo dejanje še tem bolj nerazumljivo. Razen v primeru, če so izsiljevalci spremenili taktiko: da najprej povzročijo škodo in zasejejo strah in šele potem pristopijo k lastniku s “ponudbo, ki je ne more zavrniti”.

Ironično je, da so vse Natanove računalniške grafike, ki zadnjih nekaj tednov visijo v Žmaucu na prodajni razstavi, ostale nepoškodovane. Umetnost vedno preživi.

Na kraju dogodka sem posnel spodnjo fotografijo. Da ne bi izpadel preveč tabloidno — tudi rumeni mediji so namreč dopoldan pofotografirali lokacijo —, sem raje izbral ta simbolični motiv: ko je počilo, se je namreč ustavila ura.

16012007289.jpg

Zame osebno pa je zadeva še tem bolj srhljiva, saj sem sinoči od približno pol desetih do nekaj čez polnoč sedel z družbo prav za mizo pod uro. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi bandit vrgel bombo v lokal, poln ljudi!

S prijatelji sem se že pogovarjal o tem dogodku. Ne vemo, kaj zdaj. Vsak ponedeljek se dobimo, skoraj vedno v Žmaucu. Težko bi se odpovedali naši najljubši luknji, seveda pa ni prijetno hoditi v lokal, v katerega mečejo bombe. Pa čeprav samo enkrat. You never know.

  • Share/Bookmark

www.thesmokingfun.com

Sreda, 10. januar 2007

V nedeljo zvečer sem bil gost v oddaji Ujeto-zadeto na Valu 202. Tema oddaje — vsaj prve pol ure, za naprej ne vem — je bila prepoved kajenja v zaprtih javnih prostorih. Kot kadilca je urednica in voditeljica Petra Kovič povabila mene, kot nekadilca pa glasbenika in Radio-Durovca Dušana Uršiča.

07012007277.jpg

To je Petra v studiu.

Oddajo sem v studiu z MicroMemom posnel na iPod, potem pa je nekaj dni trajalo, da smo uganili in se skoordinirali, kako več kot 30 MB velik in 26′ 50″ dolg fajl uploadat na Blogos.

Z Uršičem sva se kar dobro počila in se tudi podjebavala. Meni se zdi totalen nakladač, ampak kaj pa naj kdo drug zame reče? Je pa res, da me je prijatelj — kadilec, seveda — poklical, ko sem se vračal domov, in vprašal, ali je bila oddaja v živo, ker bi najraje prišel pred Radio počakat Uršiča in ga malo prebutal.

Posnetek se začne tik pred dejanskim začetkom oddaje in se kakšno minuto po dejanskem koncu konča. Posneta je tudi pavza, ko nama je Petra zrihtala vodo za pit, jaz pa sem Uršiču razlagal ozadje od Smoke on the Water. To sem namreč za hec predlagal, da bi vrteli v pavzi, ker mi ni bil všeč Balašević — nek komad o “cigareti pred spavanje” ali nekaj takega.

No, to je pa posnetek:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

  • Share/Bookmark

Voščil sem Ambrušanom

Ponedeljek, 1. januar 2007

Ura je bila pol dveh, še vedno je pokalo, v zraku je smrdelo po smodniku, s Prešerca je zamolklo odmevala glasba, na ulici veliko ljudi, marsikdo je očitno že odhajal z javnih žurov v centru. Z Lukatom sva slonela na oknu in kadila in pila, on še vedno šampanjc, jaz že amareto.

Naenkrat pa zaslišim: “Hej, gospod, a mate kaj za pit?”

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

0:01

Ponedeljek, 1. januar 2007

dsc00848.jpg

Voilà! Srečno. MC

  • Share/Bookmark

Jelka in ograja

Sobota, 30. december 2006

Iz objektivnih razlogov sem šele v sredo kupil novoletno jelko. Glede tega sem že bil malo paničen. Na tržnici jih sploh niso več prodajali. Ampak potem sem imel srečo. Če ne štejem metrskih, sem dobil dobesedno zadnjo v Obiju, in to za bagatelo. Za svojo orjaško velikost je bila abnormalno poceni: 2.800 SIT. Še stojalo je bilo skoraj dražje.

Prodajalec mi je svetoval, naj ne zelo široko stojalo za utrditev oz. obtežitev napolnim s peskom. Halo? No, s šodrom. A vidite, tukaj za ograjo naberite malo šodra in ga dajte not skozi to luknjico, dokler stojalo ne bo polno. Voda je prelahka.

Potem sem četrt ure čepel za ograjo ob parkirišču pri Obiju in vtikal kamenčke v stojalo. Počutil sem se kot idiot. Nekaj ljudi me je prav čudno gledalo. Veliko kamenčkov je bilo prevelikih za luknjico stojala. Skoraj sem znorel. Pa tudi zaleglo ni tako, kot je obetal prodajalec. Jelka je sicer stala, ampak nisem bil ziher. Ker nisem hotel tvegat, da se sesuje, sem tisto stran stojala, od katere se deblo rahlo odklanja, obtežil z najmanj desetkilskim kartonom keramičnih ploščic. Drži? Drži!

In šele danes nam jo je uspelo okrasit do konca. Zgleda takole:

jelka.jpg

Slika je malo umetniška, se opravičujem.

Potem pa sem na balkonsko ograjo napeljal eno staro girlando rumenih, zelenih, modrih in rdečih lučk, ki pa še kar dobro delajo — mislim simpatično, ampak iritantno. Za atmosfero med čik-pavzo je pa v redu.

lucke.jpg

Upam, da mi bo jutri opolnoči ratala kakšna dobra fotka ognjemeta z Gradu. Dobro praznujte!

  • Share/Bookmark

Kaj igra g. Prašnikar?

Nedelja, 17. december 2006

17122006150.jpg

Hmm … Harmoniko ali čelo?

  • Share/Bookmark

LPP Bar Code

Sobota, 16. december 2006

15122006141.jpg

Šiška nikoli ni bila najlepši kraj na svetu, kaj šele v Ljubljani. Toda odkar je Ljubljanski potniški promet prepleskal fasado svoje že tako ali tako zgrešene stavbe, je še bolj grozna.

Kadarkoli se zadnje čase peljem po Celovški — in peljem se pogosto —, se zgrozim. Kako lahko nekomu pride na misel, da prepleska fasado v toliko barvah in v tako prismojenih barvah, za nameček pa še v takšnem vzorcu?

LPP je del mestnega Holdinga, zato bi bilo dobro, če bi podžupan Janez Koželj, pristojen za arhitekturo in urbanizem, imel pod kontrolo vsaj tiste “umetnike”, ki spadajo pod županstvo.

S tem uvajam novo kategorijo, Ljubljana, v kateri bom zabeležil še kakšno tako cvetko. Ali pa tudi kaj lepega, da ne bo pomote.

  • Share/Bookmark

Dajana, Gušti in Had

Sreda, 29. november 2006

V četrtek, 30. novembra, ob 12. uri vodim okroglo mizo o bloganju na 22. slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. Moji gostje bojo Dajana, Gušti in Had.

Sodelujoče založbe pripravljajo v okviru SKS pogovore v debatni kavarni na različne teme. To se dogaja v tistem kotu pred vhodom v Linhartovo dvorano v prvem preddverju. Ljudi je vedno veliko, morda še preveč. Kljub ozvočenju se včasih nič ne sliši, če pripeljejo preveč otrok, sicer pa so to neobvezne in prijetne prireditve.

Založba Vale-Novak me skoraj vsako leto naheca, naj vodim pogovor na določeno temo. Letos si je Valentina Smej Novak izbrala temo bloganja. Najbrž o tem veliko razmišlja in hoče izvedeti še več, saj na Blogosu ni objavila ničesar že od 4. oktobra.

Ko sem razmišljal, v katero smer bom peljal temo, mi je prišlo na misel, da bi bilo zanimivo govoriti o blogerjih, ki jih v realnem svetu nihče ne pozna, čeprav so zelo brani in cenjeni v virtualnem. In ne samo govoriti o njih, temveč tudi z njimi. Če mene osebno zanima, kdo so tisti, ki imajo več klikov kot jaz, pa zanje tako rekoč še nihče ni slišal, potem mora zanimati tudi druge. Tako sem se potem odločil, da bom Dajano in Hada — kot tipična primera — poskusil zbezati iz njunih brlogov in jih premierno predstaviti javnosti, neki drugi javnosti, in to s kostmi in kožo. Bila sta za. To bo njun coming out, na nek način.

Nakar sem povabil še Guštija. On je drugačen primer. On je človek, ki si je že zdavnaj naredil ime na nekem čisto drugem področju, potem pa je nič hudega sluteč padel v bloganje. Kako se zdaj tam znajde on?

Jaz sem pa seveda spet čisto drug primer.

Skratka, vabljeni. Zna biti zanimivo.

  • Share/Bookmark

Koliko mi plačate?

Sobota, 18. november 2006

Pred kratkim mi je Manca Košir razlagala, da so jo klicali s Televizije Slovenija. Povabili so jo v prvo Piramido — to je bila tista s Pahorjem, Domicljem in Makoterjevo —, ona pa jih je gladko vprašala, koliko ji plačajo. Konec zgodbe lahko uganete sami.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

The Drnovsek Guardian

Petek, 17. november 2006

To ne sme mimo vas. Današnji Guardian se je ne zelo na dolgo, a koncizno razpisal o predsedniku Drnovšku. Prevedite si sami in razumite. Tule je članek: In Praise of … Janez Drnovsek. Courtesy of Tadej.

  • Share/Bookmark

Hočmo ga nazaj

Sobota, 4. november 2006

Pravzaprav sem za to blog on/blog off sceno z Markom Miličem kriv jaz. Na nek način.

Na SiOLu smo se že poleti pogovarjali o tem, da bi med VIP blogerji imeli tudi športnika. Kot urednik Blogosa seveda nisem imel nič proti, vendar sem rekel, da ga sam raje ne bi iskal, ker športno novinarstvo pač ni področje, za katero bi se čutil kompetentnega.

Športnika, ki bi pisal blog, so tako iskali sami v uredništvu SiOLa. In čeprav me košarka ne zanima preveč in jo spremljam še manj kot druge športe, sem bil prijetno presenečen, ko je na Blogosu v začetku oktobra začel objavljati Marko Milič.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

16 ur

Četrtek, 28. september 2006

Končno ta P990! Bil bi že čisto histeričen od čakanja, če ne bi imel drugih skrbi. Kakorkoli, zdaj je tu. Vendar mi na Mobitelu razlagajo, da baterija ni najmočnejši adut tega telefona. Zato se bom za vsak primer držal predpisanega 16-urnega prvega polnjenja. Tega pravila nisem še nikoli upošteval pri nobenem Ericssonu oz. Sony Ericssonu, pa mi je bilo potem vedno žal. Telefon je huda in seksi mašina, zato bom do jutri zjutraj trpel kot svinja. Ampak bom že preživel. Poročilo sledi. Samo da dokončam Buldožerje.

Pa še za sneak preview:

p990.jpg

  • Share/Bookmark