Arhiv za kategorijo 'Nokia'

Kam Nokia taco moli

Četrtek, 24. september 2009

Nokia N97 ni slab telefon, je pa gotovo najbolj overpriced in overhyped model, kar so jih Finci zadnje čase dali na tržišče. Na nek način je naslednica E90 Communicatorja in ima pred njim tudi prednosti — in kako jih ne bi imela, ko pa sta navsezadnje vmes minili že dve leti in pol —, po svoje pa je tudi slabša.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

E75: Business Light

Sobota, 23. maj 2009

Sem prvi slovenski uporabnik nove Nokie E75, ki je odkril hrošča v operacijskem sistemu (V.100.48.78) tega telefona. Možno je domnevati, da Finska sabotersko nagaja Sloveniji zaradi zamer pri naročilu osemkolesnih oklepnikov.

O čem govorim? Ko zaženemo program Kamera in kliknemo ikono za nastavitve scenskih načinov (makro, nočna itd.), telefon skoči iz programa nazaj na začetni zaslon. Slikati je torej mogoče le z avtomatiko. Pomislil sem že, da bi aparat vrnil Mobitelu in zahteval novega — zlasti omenjena načina namreč rad in pogosto uporabljam —, pa sem se nekaj spomnil.

Nebodigalen sem poklical pristojnega mojstra na Teleray in mu povedal za problem. Kmalu je vrnil klic in razburjen povedal, da sem premierno odkril hrošča, ki pa paradoksalno gloda le v primeru, če je jezik telefona nastavljen na slovenščino. Sam je preklopil na angleščino in ugotovil, da nastavitve scenskih načinov funkcionirajo normalno. In že piše poročilo, je še pripomnil, ki ga bo poslal na Finsko, da bodo napako v novih updatih sistema odpravili.

Delovanja v drugih jezikih nisem preverjal. Nekoč sem si nekega ericssona, enega svojih prvih mobitelov, za hec nastavil na finščino. Trajalo je celo večnost, preden mi ga je uspelo nastaviti nazaj.

Po prenagljeni polomiji z Nokio 5800 XpressMusic sem se nazadnje odločil za epetinsedemdesetko. Mislim, da sem končno našel pravi telefon. Ni se mi več dalo nositi s sabo naokrog tega cegla od Nokie E90 Communicatorja. In navsezadnje, zdržal je — jaz pa tudi — skoraj dve leti (v dveh pojavnih oblikah), preden se je začel kvariti.

Kot heavy user rabim dober telefon, ampak ta business light varianta, da tako rečem, je ravno prav. Všeč mi je, ker je relativno majhen in tanek in lahek — tako rekoč idealen za naveličanega in razočaranega uporabnika E90. Primerjava volumnov (69 cm³ : 140 cm³) pokaže, da je tehnologija v E75 dvakrat bolj zgoščena kot v E90. Seveda ni treba posebej poudarjati, koliko bolj praktično je rokovanje s toliko manšim telefonom.

90-75.jpg

Za koristne informacije in mnenja o uporabnosti E75 naj napotim na vsestransko in fair-enough recenzijo na All About Symbianu (Rafe Blandford, Steve Litchfield, Ewan Spence). Tam je v bistvu vse, kar morate vedeti o tem telefonu.

PS: Primerjava tipk okrog D-pada na numerični tipkovnici E75 (levo) in E66.

24052009095.jpg

  • Share/Bookmark

Palec ali dva

Nedelja, 8. marec 2009

Nokia 5800 XpressMusic je zame čisto razočaranje. Že kot kos hardvera je telefon precej slabe izdelave, za nameček pa je slaba tudi 5. verzija — “edicija” — operacijskega sistema S60. Flipanje ekrana iz pokončnega formata v ležečega je razen pri fotkah in na nekaterih internetnih straneh precej useless zadeva, saj v ležečem formatu velik del ekrana na desnem robu požrejo kdo ve zakaj velike soft tipke (ali ponavadi celo samo dve), tako da ostane uporabnik daleč od formata 16 : 9. Tipkanje je bedno. Ironično je, da je najbolj uporaben način vnosa teksta (virtualna) alfanumerična tipkovnica, na katero tipkamo tako kot na klasičnih telefonih. Celozaslonska qwerty tipkovnica je obupna, daktilokventno tako rekoč neuporabna za kogarkoli razen za fantke do dvanajst let. Vleči stylus kar naprej ven pa not pa ven pa not iz vogalčka telefona in nazaj je dolgočasno in duhamorno — prste pa ekran uboga tako-tako. Prepoznavanja pisave se sploh nisem lotil, ker se mi ne ljubi. Tukajle je nekaj screenshotov:

Screenshot000007-1


Screenshot000006

Screenshot000005-1

Celozaslonske qwerty tipkovnice ne morem pokazati, ker Best Screen Snap na telefonih, ki flipajo ekran, zaenkrat ne deluje v ležečem formatu.

76981447649464

Ulica Talcev 5

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

5800

Petek, 13. februar 2009

Ne vem, kaj mi je bilo. No, saj vem. Nokia E90 Communicator se mi je izneverila: na lepem — ampak res kot strela z jasnega in kar tako — so mi izginili kontakti. Pa ne zares izginili, samo videti jih ne morem. Ko me kliče nekdo, ki ga imam v Imeniku, se lepo izpiše njegovo ime. Tudi hitro klicanje še deluje. Kontakti so očitno še v telefonu. Ampak kam hudiča so izginili? Če odprem aplikacijo Imenik, v njej ne le ne vidim nobenega kontakta, ampak tudi nobenega ne morem dodati. Vse, kar lahko naredim, je “izhod”, ki se pojavi na desnem softkeyu. In tudi z računalnikom se telefon noče več sinhronizirati.

Za rezervo sem imel posojeno E66, ki je sicer odličen telefon, ampak ima za moj okus premajhen ekran. Besen na E90 sem začel resno razmišljati o novem telefonu. Če ga nesem na Teleray popraviti, mi bodo tako kot zmeraj vse povozili. Saj ni problem še enkrat uploadati kontakte in koledarske vnose, ampak sinhronizacija povozi vse privzete številke in vse skupine v Imeniku, zraven pa še vse druge nastavitve. Nesti na telefon na servis je isto, kot zamenjati ga z novim — pa s tem ne mislim, da ne Telerayu kaj narobe delajo. Tako pač je, če ti resetirajo operacijski sistem oz. uploadajo novo verzijo.

Telefoni, o katerih sem razmišljal, so bili naslednji: Nokia N96 (predraga in preveč bunkasta, z zmedeno razporeditvijo knofov na naslovki, preverjeno pa tudi nezanesljiva), Nokia E66 (premajhna in vsaj zame premalo “delovna”, čeprav zmogljiva in praktična) in morda še najbolj Nokia N85 (malo pomanjšana, bolj praktična verzija N96, a tudi draga).

Potem pa sem se na vrat na nos, povsem nepremišljeno, odločil za Nokio 5800 XpressMusic. Res ne vem, kaj mi je bilo. Mobitelov paket Povezani 55 sem zamenjal za 44 — klici so mi ostajali, po 55 SMS-ov in MMS-ov pa mi je bilo premalo —, plačal nekaj malega penalov za (šest mesecev) predčasno prekinitev aneksa za E90 in jo skratka dobil za en evro.

5800

Kot prva Nokia z na dotik občutljivim ekranom je 5800 nekakšen križanec med iPhonom in Sony Ericssonom P1. Tekst je mogoče vnašati s tipkanjem s prsti ali pisalom s pomočjo virtualne tipkovnice — oz. kar kar dveh, velike in male — in še alfanumerične, nazadnje pa še s prepoznavanjem pisave.

Screenshot000005

Screenshot000007

Tega nisem že dolgo navajen in tudi ne vem, ali se bom navadil. Za nameček pa telefon deluje precej neugledno. Zadeva je daleč od briljantne (hardverske) izdelave nekaterih Nokiinih modelov. Saj ne rečem, da bo razpadel, ampak zgleda precej češko.

Bom čez čas povedal, ali je vredna več kot en evro.

  • Share/Bookmark

BH-903

Četrtek, 3. april 2008

Končno sem našel prave slušalke za telefon. No, ne da sem jih našel — Nokia jih je končno naredila.

Slušalk sem imel že kar nekaj. Žičnih in brezžičnih, a v vsakem primeru brezveznih. Žične tako ali tako pridejo po defaultu z vsakim telefonom, vendar se jih nikoli nisem mogel navaditi. Absurdno dolge žice — kot da je med ušesi in hlačnim žepom ali dlanjo ob telesu iztegnjene roke več kot meter in pol — sicer dobro prevajajo zvok, vendar se zatikajo ob rokave, gumbe, kljuke, dežnike in torbe, predvsem pa se obupno zavozlajo, kakor hitro jih nekam odložiš.

Brezžične (bluetooth) slušalke pa so imele druge pomanjkljivosti. Prva je bila, da jih je bilo včasih težko spoznati z aparatom. Pozneje, ko je BT postal bolj zanesljiv, pa sta se uporabnik slušalk in sogovornik zelo slabo slišala. Po eni strani so postajale vse manjše oz. krajše, zato se je mikrofon počasi vedno bolj odmikal od ust. Po drugi pa še nisem imel BT slušalke za na uho, ki bi tako trdno tičala v ušesnem kanalu, da bi dobro slišal tudi sam. Da niti ne omenjam različnih sistemov natikanja in zatikanja slušalke in seveda dejstva, da je človek z njimi na cesti vzbujal vtis — zlasti s podaljšanimi mikrofonskimi ročicami, ki so morda bolje delovale —, kot da je televizijski voditelj s teleskopskim mikrofonom.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Idealna kombinacija

Sobota, 16. februar 2008

Kaj je na sliki? Na prvi pogled že spet ta moja Nokia E90 Communicator. To sicer drži — le da je nanjo položena Nokia 6500 Classic.

11022008100

Začelo se je kot štos: prijateljev, v družbi najtanjši in najlažji telefon, sem položil na svojega, največjega in najtežjega, ju vzel v roko kot kos kruha z rezino salame in samoironično ugotovil, da sploh ne čutim razlike v teži med svojim in obema skupaj. No, moj tehta 21 dek, oba skupaj pa dobrih 30. Je pa res, da je Komunikatorja po volumnu več kot trikrat več od ta male Nokie!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pomladanska kolekcija

Četrtek, 24. januar 2008

To je prenosni polnilec za mobitel. Ne, ne gre za teleportacijo električne energije. Gre za valjček — tako imenovani Emergency AA Mobile Phone Charger — z 1,5-voltno AA baterijo (mignonko), ki ga z adapterskim kabelčkom povežemo s telefonom, kadar nam daleč od električnih priključkov ali od avta crkuje ali crkne baterija.

L1020294

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ja, že spet

Sreda, 16. januar 2008

Večina glasovalcev je pravilno uganila, da si bom kupil še eno Nokio E90. Zdaj jo imam že en teden in sem zaradi tega mešane volje: po eni strani sem zadovoljen, da imam spet edini normalni telefon, ki si ga res hočem uporabljat, po drugi pa imam slabo vest zaradi zapravljivosti. V tem trenutku niti slučajno ne bi smel zapravit 559 evrov — pa sem jih.

L1020286

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

E90 R.I.P.

Sobota, 12. januar 2008

Že vnaprej povem, da sprejemam samo izraze sočutja, ne pa tudi kritične in vzgojne pripombe.

Policija rada reče, da ne dajejo izjav “v interesu preiskave”. Tako sem tudi sam molčal o tej neprijetni zadevi. Po treh tednih pa sem obupal in lahko tudi vse skupaj razkrijem: izgubil sem telefon. Izgubil sem Nokio E90 Communicatorja, kupljenega 6. avgusta lani, vrednega 538,99 EUR in nenazadnje napolnjenega s skoraj 2000 kontakti in še celim kupom podatkov — da ne govorim o desetih programih in dvajsetih temah, downloadanih (ali celo kupljenih) in inštaliranih posebej za ta telefon.

Izgubil? Ja. Najprej sem ga izgubil. Potem pa mi ga nihče ni vrnil, zato ga imam tudi za ukradenega.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nosilec za E90

Ponedeljek, 15. oktober 2007

Pravkar prispelo: avtoinstalacija za Nokio E90 Communicator. Pa ne, da bi se šel kaj z elektriko in akustiko, ne — to mi ne pride na misel. Toliko, da ga trdno drži in da lepo vidim na ekran (ne da bi mi zakrivalo kaj drugega).

l1010351.jpg

Neverjetno, kako natančni so Američani v svoji pragmatičnosti. Tisto, kar drži telefon, je držalo (holder), tisto, kar ga drži na armaturi, pa nosilec (mounter). Tako sem moral pri ProClipu naročiti dva dela: drop-down meni za znamko telefona in potem še za model, nakar še enkrat oboje za znamko avta in model. Nisem mogel verjeti, da imajo moj avto v bazi, očitno so zelo evropsko usmerjeni. Pa da se sploh kdo spomni narediti custom made držalo za tako asimetrično armaturo, kot je Vel Satisova!

Montaža je otročje lahka. Z zatičem razširiš špranjo med pokrovom armature in okvirjem ventilatorja in vstaviš nosilec, na katerega si že privil pivotno ploščico držala; nakar na ploščico priviješ še središčni gumb držala in zategneš po želji — kolikor pač hočeš spreminjati naklon telefona.

15102007322.jpg

Zdaj tudi odpadejo slušalke. Pogovarjal se bom kar po speakerphonu.

Proizvajalec je bil dovolj pameten, da je levo spodaj naredil izrez za vtičnico polnilca in za jack od slušalk.

Čemu služi tisti kaveljček na desni, pa še nisem ugotovil. Mogoče za dišečo smrečico?

  • Share/Bookmark

V roki sem iMel iPhone

Sreda, 26. september 2007

Proti večeru je nenapovedano uletel Jonas z Alenko in Zojo na obisk. S sabo je iMel iPhone, ki mu ga je prinesel Godler.

V bistvu sem bil malo presenečen: Jonas iMa iPhone, jaz pa to iZvem od njega, ne zBloga! Res ne vem, kaj čaka.

Medtem ko sta Oskar in Zoja pred mamama delala svoj show — vsak svojega, seveda —, pa sva se midva ukvarjala z najinima D-LUX 3 Leicama, predvsem pa seveda z iPhonom. Jonas mi ga je malo demonstriral sam, malo pa sem sam probal. Zadeva zgleda tako perverzno zdizajnirana, da sem se jo skoraj bal prijeti in po njej tapkati. Safari je kar v redu — nedvomno hitrejši in priročnejši za navigacijo kot Web/Splet na moji E90. Tudi touchscreen ni slaba pogruntavščina.

A kaj — mi je rojilo po glavi med preizkušanjem —, ko pa na daleč vidim, čutim, slutim, kako malo funkcij ima v primerjavi v mojo in ne samo mojo Nokio že po defaultu, kaj šele z vsem tem, kar se dá v telefon inŠtalirati naknadno!

Potem pa sem vklopil fotoaparat in naju hotel fotografirati. He-he. Poskusite pritisnite na sprožilec, ki ni gumb, temveč gumb na touchscreenu. Tole je nekako ratalo:

iphoto.jpg

Tudi sam sem ga posnel s fotoaparatom, da bi se lahko pred kom postavljal. Tole fotko sem potem poslal prijatelju s pripisom, češ, I touched it!

l1000672.jpg

Andrej v življenju uporablja približno iste naprave kot jaz. Trenutno si deliva E90, le da je njemu že padla na tla in crknila, ampak dobi novo. Zastonj. No, odgovoril je z vprašanjem, za kateri predmet poželenja vendar gre. Potem sem videl, da fotka res ni ne vem kaj. Tako kot iPhone, v bistvu.

Črna podolgovata škatlica v ozadju na mizi je MC Communicator. Po mojem mi bo služil ravno tako dolgo, dokler se Apple ne bo naučil narediti mobitel.

  • Share/Bookmark

Telefon na K

Torek, 21. avgust 2007

Pri vsem skupaj je na Komunikatorju morda najbolj zabavno to, ga lahko uporabljamo kot tranzistor. Ja, v mislih imam tisto majhno škatlico na baterije in z izvlečno antenico, ki smo jih nekoč davno nosili s sabo, kadar smo hoteli poslušati radio. Na E90 gre to takole: priklopiš žične slušalke — brez katerih program Radio ne deluje, ker uporablja žico kot anteno —, vklopiš zvočnik in glej:

YouTube slika preogleda

Se opravičujem, video sem posnel s svojo staro Nokio 6680. V ozadju se oglaša Oskar.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

MC Communicator

Petek, 10. avgust 2007

Tako je ime mojemu novemu telefonu. Ja, odkar obstaja bluetooth, dajemo telefonom imena. Še dobro, da tudi avti nimajo bluetootha. A kakorkoli: gre za Nokio E90 Communicator.

ne-prazen_inf.jpg

Tema Inferno: Prilega se tako widescreenu kot ta malemu. Aktivno pripravljenost sem skenslal, ker imeti kar osem ikon aplikacij na notranjem ekranu pri vseh teh dedicated gumbih pod njim nima smisla. Na zunanjem pa sem si naštimal bližnjice s petsmernim gumbom.

Na mojo nesrečo je model prišel na slovenski trg sredi mojega dopusta. Na še večjo nesrečo me je zadnji teden v ledja zopet zarezala lumbalgia acuta. Jaz pa v Zadru: daleč od maserja Li Furuja, daleč od elektrošokerja Frančiška Oberstarja v Murglah — in še dlje od E90. Imelo me je, da bi šli nazaj že v sredo ali petek, kot je bilo prvotno in drugotno mišljeno, ne šele v ponedeljek, ker je bil na Pelješcu ugoden veter za srfanje in sta Jure pa Sandra podaljšala in nista prišla v Nin. S takim hrbtom bi tako ali tako težko vse spakiral in znosil v prtljažnik in potem še vozil do doma. Res nisva vedela, kaj naj. (Hvala bogu me je potem hitro minilo.) No, vmes pa sem nepremišljeno zinil, da me na Mobitelu čaka nov telefon in da bi mogoče … — in me je Nina vprašala, ali sem normalen. Ja, hani, seveda sem normalen, sem zavzdihnil. In tako smo ostali do nedelje.

Res pa je, da bi v tem primeru iz bojlerja izteklo manj vode.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

PS 2: LJ–KR z GPS-om

Ponedeljek, 4. junij 2007

Imeti GPS napravo na mobitelu je nekaj najbolj zabavnega, kar je zadnje čase prišlo na trg gadgetov. Seveda je to samo igračka, saj človek nima s tem kaj resnega početi, zato najbrž ne bo ravno killer aplikacija. Ampak vseeno. Tole še opišem, potem pa dovolj tehnicističnega omedlevanja o N95!

Sedli smo v avto, prižgal sem motor, vklopil Položaj GPS in Zemljevide, zagnal Izračun poti in odpeljal: Zrinjskega, Poljanska, Ambrožev trg, Rozmanova, Ilirska, Komenskega, Tavčarjeva, Gosposvetska, Celovška — in tako naprej na avtocesto proti Kranju. Medtem pa je modri križec lepo sledil naši poti. Pravzaprav je bil vedno v središču ekrana, premikal pa se je v bistvu načrt Ljubljane oz. avtokarta. Križec je kdaj za trenutek zaostal, včasih malo prehitel, v glavnem pa se niti približno ni izgubil. Res pa je, da je na avtocesti izgledalo, kot da vozimo po levi.

Izračun poti je na cilju pokazal naslednji rezultat:

screenshot0025.jpg

Premaknili pa smo se tja in za toliko:

screenshot0027.jpg

All About Symbian je te dni objavil testno merjenje prevožene poti z letalom! Tole si le oglejte!

Sicer pa smo v Kranju nabrali nekaj češenj in jih nemalo tudi pozobali.

03062007147.jpg

  • Share/Bookmark

PS: GPS

Nedelja, 3. junij 2007

Ne bi razlagal, zakaj mi ni prej uspelo določiti zemljepisne dolžine in širine s pomočjo GPS sprejemnika, vgrajenega v “mojo” novo Nokio N95. Nihče mi ne bi verjel, da so navodila napisana dvoumno oz. pomanjkljivo.

Kakorkoli, zdaj vse dela — in to dobro in dokaj natančno. Na spodnjem skrinšotu vidite geografske koordinate mojega vogalnega okna, skozi katerega z iztegnjenima rokama molím telefon, da bi GPS antena ja zaznala satelite, ki krožijo visoko nad nami:

screenshot0018.jpg

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nokia N95

Petek, 1. junij 2007

Nekako mi je uspelo, da sem si za tri tedne prilastil novo Nokio N95 — in to napol iregularno, ker je po tem telefonu baje velikansko povpraševanje, prišlo pa jih je v Slovenijo zaenkrat še bolj malo.

Seveda sem vesel, da lahko vsaj malo uporabljam trenutno najbolj hud mobitel na tržišču.

Ko sem N95 vzel iz škatle in jo prvič prijel, potežkal in pogledal, se mi je zazdelo, da jo kar razganja. Seveda sem že prej preštudiral mere in primerjal z drugimi telefoni, ki jih poznam, vendar nisem pričakoval tako velikega komada. Ker sem navajen na N80, sem bil kar malo šokiran. Zlasti ekran deluje ogromno. Tistih nekaj milimetrov izgleda precej več, kot govorijo številke.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Novi komunikator

Torek, 13. februar 2007

Ne vem, kaj sem počel na Technoratijih, ampak od tam sem zašel na Endgadget — in zagledal Nokio E90 Communicator! Endgadet se je že v petek dokopal do zamegljenih, piratskih fotografij novega Komunikatorja, včeraj pa je že objavil uradne press fotke.

02_e90.jpg
Kot star ljubitelj starih Komunikatorjev sem navdušen. Tako 9500 kot 9300 sta mi bila preslaba, premalo zmogljiva, s slabo kamero ali celo brez, s počasnim GPRS. Niti si nisem mislil, da bo Nokia še kdaj naredila kak komunikator. Ne da sem obupal, sploh nisem več razmišljal o tem!

In kar je najbolje, E90 bi naj po pisanju Endgadgeta delovala na 3,5G frekvenci HSDPA, pa tudi WiFi in GPS z zemljevidi naj bi imela in 800 x 352 pikslov velik notranji ekran!

05_e90.jpg

To je telefon zame! Po toliko letih spet ta famozna opeka, ampak tokrat res up-to-date, poln vsega, kar mora danes telefon imeti. Razen kamere, ki bo premogla “samo” 3,2 M pikslov, je to telefon z enako funkcionalnostjo kot N95 (ki bo imela že 5 M), le da mi je po obliki bistveno privlačnejši.

Na Nokiinih straneh telefona še ne boste našli. Baje ga bodo predstavili te dni v Barceloni na 3GSM kongresu, ki se je pravkar začel.

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (2.)

Sreda, 17. januar 2007

Če skratka pustimo ob strani internet, prenašam podatke — fakse, maile — vsaj prek laptopa, povezanega z mobitelom, če ne po mobitelu samem, že od leta 1996/97, ko se Američanom še ni sanjalo o ničemer.

Saj nič ne rečem, po svoje so bili pametnejši od nas Evropejcev. Leta 1998, ko sem bil že precej mobiteliziran, sem bil nekaj dni v New Yorku — delal sem intervju s fotografinjo Annie Leibovitz, s seboj pa sem imel testno Sonyjevo Mavico180px-sony_mavica_fd5_cleaned.jpg, ki je shranjevala zapacane, 640 x 480 pikslov velike fotke na navadno disketo! — in sem si že na letališču najel mobitel. (Takrat še niso bili multifrekvenčni. Annie Leibovitz pa je mojo Mavico gledala kot deveto čudo, nazadnje je z njo naredila tudi en posnetek. Vse to danes ni ohranjeno. Prekleto menjavanje računalnikov. Zato bi recimo moral plačati Delu, če bi hotel prebrati lasten članek o čemerkoli.) S telefonom sem malo klicaril, pa ne preveč, bolj za foro. Za mano je prišel račun za 350 dolarjev. Je pa res, da sem precej prišparal s tem, da sem kupoval telefonske kartice, ki so bile smešno poceni, govorilnice na Manhattnu pa dejansko tako na gosto razpostavljene, da razen Evropejcu še na misel ni prišlo, da bi rabil nekaj tako bizarnega kot ubikvitetni prenosni telefon za večje udobje.

picture-1.jpgPrvega walkmana sem si omislil med vojsko. To je bila klasična Sonyjeva Dvojka (Walkman II) iz leta 1981, v črni barvi. Bratranec mi je snemal kasete, walkman pa mi je pomagal preživeti sredi tistega ovčjega jodlanja — beri: srbski proto-turbo narodnjaki à la Šaban Šaulić. Toda kmalu so mi ga ukradli. Dobil sem novega, ki mi ga niso ukradli. Preživel sem vojsko. Potem sem imel v študentskih letih še enega, takrat že DD-2 iz leta 1984. Potem sem za skoraj dvajset let nehal poslušat glasbo med hojo ali na kolesu, dokler nisem (šele) lani nabavil 60 GB iPoda.

iPod ni bil moj najbolj rentabilen nakup. iPod me je zmedel. Zjebal mi je fizični občutek za glasbo. Digitaliziral sem velik del svoje fonoteke — trenutno imam v iPodu 5283 komadov, presnetih na 192 kb/s —, vendar od vsega tega ni druge koristi, kot da lahko poslušam skoraj karkoli, kar se mi zahoče, čeprav imam fizično zbirko cedejev dislocirano v mamini kleti v Mariboru. Očitno sem tak fetišist stare šole, ki je zrasel na glomazni feršterkeriji, podkrepljeni s podatki o WOW & flutterju, ohmih, wattih in antiskatingu. In čeprav sem presedlal z vinila na cedeje že leta 1987, mi glasba res nekaj predstavlja šele takrat, ko držim v roki nosilec zvoka, sicer vzorno razvrščen na polico med ostale po žanrih in znotraj tega po abecednem redu.

dsc00819.jpgV tem letu z iPodom sem z njim poskušal marsikaj. Za v avto sem si kupil Griffinov RoadTrip, a ga nerad poslušam, ker je signal slab in prasketajoč, neprimerljiv s predvajanjem cedeja samega, saj niti v Sloveniji skorajda ni kotička, kjer adapterjeve frekvence ne bi motila frekvenca obstoječe radijske postaje — kaj šele v tujini, recimo v Italiji. Kupil sem si tudi trak z etuijem za na roko, pa doslej nisem še niti enkrat joggal. Fantaziral sem tudi, da bi si kupil iPod Hi-Fi, pa sem se zadržal. Zdaj si priklapljam laptop s skoraj vso muzko — in nekaj priročnih cedejev, ki jih vrtim v starem DVD playerju — na poceni Sonyjev ojačevalec in odlične Bose zvočnike.

Hoditi po cesti ali peljati se s kolesom z glasbo na ušesih ni slabo. Človek doživlja svet čisto drugače, če ne sliši realnih zvokov okrog sebe. To je bilo v vojski bistveno, v civilnem življenju pa malo manj. Včasih me glasba dekoncentrira, ker moram kar naprej nekaj misliti, nenazadnje pa se tudi križa z mobitelom. Malo sem tudi eksperimentiral s pošlušanjem glasbe na mobitelu, vendar mi 256 MB kartica ni zadoščala za konkretnejši izbor glasbe, poleg tega pa imajo Nokie tudi pretih predvajalnik. Da bi nosil istočasno v enem žepu iPod s slušalkami, v drugem pa mobitel, pa mi seveda ni prišlo na misel.

Prva velika pridobitev iPhona je skratka združitev iPoda in telefona. Sicer nisem probaval Sony Ericssonovih Walkman modelov — naprimer tega —, vendar nikoli ne bi imel mobitela, ki bi bil bolj walkman kot telefon. iPhone je videti zasnovan tako, da nobena funkcija ne dominira, dokler je ne naredi za dominantno uporabnik. Kar je seveda edino pametno.

apple_mac_classic.jpgKot Mac user (z nekaj PC intermezzi) od leta 1993 — Macintosh Classic II (desno), PowerBook 5600, PowerMac G3, iBook, PowerBook G4 — sem ne le vajen preprostih aplikacij, počiščenih desktopov, čednih ikonc, logičnih bližnjic in vrhunskega industrijskega dizajna, temveč mi vse to pomeni tudi pomemben argument, da napravo sploh uporabljam. Če ne bi bil Mac user, morda nikoli ne bi uporabljal Nokij — kar je glede na njihovo polkompatibilnost z Maci sicer nezaslužena kazen —, ki od vseh proizvajalcev dajo največ na dizajn, tako industrijski kot grafični, ali vsaj z največ uspeha. In če ne bi bil Mac user, definitivno ne bi bil obseden s temami za telefone, ki se jih ne le hitro naveličam, ampak mi je le redkokatera tudi dovolj dobra.

Velikokrat sem že razmišljal, koliko lepši bi bil svet, če bi imeli proizvajalci mobitelov oz. softvera zanje malo več pojma o grafičnem oblikovanju. Morda bi se mi celo P990i zdel bistveno boljši telefon, če me ne bi strašil z enimi in istimi starimi ikoncami, ki jih na Sony Ericssonih gledamo že leta in leta — pa če je še tako advanced!

Apple vse to že ima. Odločitev, da bojo ikone aplikacij oblikovane v stilu Widgetov — sam jim pravim Fizlci —, je logična. Ni druge variante.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

Apple odkril Ameriko (1.)

Petek, 12. januar 2007

Rad bi ohranil mirno kri in potlačil razburljivo željo, da bi čim prej dobil iPhone, pa ne morem. Rad bi se celo izognil potrebi, da bi o njem pisal, pa ne morem niti tega.

Predstavitev iPhona je bila tipična globalna evforija, kakršno zna ustvariti samo Apple. Telefon, iPod in spletni komunikator v enem je res, kot pravi Jobs, “prelomnica” in “revolucija” in ne vem kaj še. Je pa tudi zadnja epizoda računalniškega trilerja — ki je malo tudi limonada —, kakršnega fura Steven Jobs s svojo neverjetno mešanico vizionarstva, prepotentnosti in karizme že najmanj od 24. januarja 1984, ko je pred vreščečo, tako rekoč rokenrol publiko predstavil originalnega Macintosha. Jobs je tudi genialen igralec, da ne rečem nastopač. In to ni kritika. Tudi mene fascinira bolj kot malokateri sodobnik. Raje bi enkrat doživel njegovo prezentacijo na Macworld Expu v San Franciscu kot pa ne vem kateri koncert!

iPhone je rezultat konkretne Applove inovativnosti, nasplošno pa tudi ameriškega načina razmišljanja. V mislih imam njihov pragmatizem, praktičnost, smisel za poenostavljanje in enostavnost, združevanje, povezovanje. Tako kot sta že Apple sam oz. kultura Macov tipično ameriška značilnost, tudi iPhone ne bi mogel biti evropska iznajdba — čeprav so si mobitele izmislili Evropejci, Američani pa so samo capljali za njimi. (Mobilna Japonska je tu kdo ve zakaj izoliran fenomen zase.)

Dejstvo, da je iPhone tipično ameriška iznajdba, je mixed blessing: če si ga ne bi izmislili ravno v ZDA, ga sploh ne bi bilo ali vsaj ne bi bil ne genialen ne fascinanten; toda dejstvo, da so si ga izmislili ravno v ZDA, njegovo genialnost in fascinantnost tudi relativizira.

Jobs se je v predstavitvi večkrat cinično izrazil o smart mobitelih. Ko je predstavljal možnost klicanja direktno iz Address Booka, se je hecal na račun tistih, ki vnašajo številke ročno — oz. jih prepisujejo iz računalnika ali kaj ali celo iz Filofaxa?! —, malo pozneje pa je govoril tako, kot da je imeti VSE kontakte nekaj neverjetnega ali celo futurističnega. In tudi pri predstavljanju Maila in Web Browserja je zvenelo, kot da je pošiljanje mailov in srfanje po netu nekaj doslej nepredstavljivega.

Res je, da maili v RTF formatu na mobitelih ne obstajajo. Toda ni res, da bi bilo brskanje po spletu nekaj neverjetnega. Človeštvo je lahko začelo brskati po spletu z mobitelom(teoretično) že leta 1996, ko je na podhranjeni, toda še ne lačni trg mobilnih komunikacij prišla opeka, poetično imenovana Nokia Communicator 9000. Celo jaz sam sem začel brskati po spletu — resda je to bil tako imenovani TextWeb, v nekak WAP prevedene strani brez slik, po katerem se niti najhujšim fanatikom ni ljubilo srfati niti v najhujši stiski — leta 1998, ko sem kupil Nokio Communicator 9110. V barvah pa sem začel brskati leta 2001, ko je prišel ven Nokia Communicator 9210, ki je bil za te zadeve že kar znosna, tudi po zaslugi skoraj kot že GPRS hitrega HSCSD prenosa že kar močna mašina.

9210_9110.jpg

Imel sem oba telefona. In kako rad sem ju imel! Imel sem ju rad tako, kot ima lahko človek rad mašino! Starejšega, 9110 (desno), sem prodal Jaši Drnovšku, takrat kolegu na Financah, za po mojem ne tako bornih 50.000 SIT — je pa res, da je leta 1998 stal tedanjih 220.000 SIT, saj ga v akciji sploh ni bilo —, novejši pa je leta 2002 neslavno crknil. Prijatelj iz Rima ga je odnesel k svojemu serviserju, ki mi ga je popravil tako, da je v zameno za izgubljene podatke še mesec ali dva vse delalo. Potem je definitivno poginil. Ali se morda še danes kje valja, ne vem. Tudi če se.

9210 je stal v prosti prodaji 230.000 SIT, sam pa sem ga v kupil na Telerayju s približno 95% popustom za kakšnih 10 jurjev plus. To sem si zaslužil s člankom o tem telefonu v Financah. To je obenem tudi edini primer, da mi je nekdo na račun mojega pisanja karkoli šenkal.

Se nadaljuje.

  • Share/Bookmark

RSS feed za Nokio N80

Četrtek, 14. december 2006

Nokia Podcasting je program, prvotno mišljen za “glasbeno” Nokio N91, vendar deluje tudi na moji N80 in drugih S60/3G aparatih. V telefon si ga lahko naložite zastonj. Skoraj sem že mislil, da od njega ne bo bistvene koristi — ker pač ne vidim posebnega smisla od downloadanja podcastov na mobitel —, ko se mi je slučajno posvetilo, da bi zadeva morala delovati kot običajen RSS feed program. In res.

Če vnesem http://jonas.blog.siol.net/feed/, potem program ne le naloži linke za Jonasovih zadnjih deset postov, temveč recimo downloada tudi Povodnega moža kot MP3 file. Filmov ne nalaga, sicer pa vse skupaj zgleda takole:

skrinsot-0004.jpg

MP3 seveda odpre v Music Playerju.

Če pa vneseš URL-je za feed navadnih pagev, potem Nokia Podcasting naloži zgolj linke, ki jih pač odpreš v aplikaciji Splet. Tako sem si vnesel skoraj cel Blogos, da imam mir pred laptopom in Sony Ericsson P990i (ki je imel klasičen RSS feed program). Zdaj bom počasi dodajal še druge blogerje, komentarje, itd.

Označiš vse in updataš naenkrat — po želji tudi samodejno na najmanj 15 minut. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. To je malo kruto, ker lahko postanem histeričen. Pa še baterija mi bo crkavala ob dveh popoldan.

Kar zadeva teme, sem trenutno na S60 Grey. Tudi nova Turquoise ni slaba, ampak je malo neresna.
skrinsot-0013.jpg

In tako je Sorry Ericsson spet romal v predal.

  • Share/Bookmark

Špegli in skrinšoti

Torek, 24. oktober 2006

Čez vikend se mi je zgodilo, da je v N80 nehala delati aplikacija Splet. To je tista z Minimap funkcijo, ki omogoča srfanje po webu, medtem ko z aplikacijo Storitve srfamo po wapu. Zadeva je začela ob zagonu, še pred vzpostavljanjem povezave — “vedno vprašaj” — javljati: “Splet: že v uporabi!” Svašta.

Ker je bilo mojstrom na Ajdovščini še manj jasno kot meni, sem šel včeraj na Teleray. Trajalo je skoraj dve uri, da smo rešili problem. V bistvu ga nismo rešili. Resetirali so mi telefon. Ponastavili tovarniške nastavitve. Pa še vedno nič. Treba je bilo reformatirat tudi spominsko kartico. Šele potem je bilo v redu. Logično, da zdaj dela telefon kot nov.

Potem sem cel popoldan porabil za to, da sem si iz laptopa bimal nazaj teme in aplikacije, ki sta jih operaciji povozili. Med drugim tudi Handy Taskman, ki sem ga nabavil pred kratkim in je zelo v redu: z njo veliko lažje in hitreje najdete aplikacije — odprte ali recentne —, kot pa z brskanjem po meniju in mapah. Obenem pa kaže tudi informacije o spominskih kapacitetah telefona:

skrinsot-0002.jpg

Na moje presenečenje pa teme S60 White, ki sem jo pred skoraj štirimi meseci hvalil in kazal na blogu — linka ne navajam, ker so se fajli zgubili pri prenosu z Rozine na SiOL — in ves čas uporabljal, ne morem več inštalirat. Pokaže se naslednje sporočilo:

skrinsot-0005.jpg

Če je komurkoli jasno, zakaj ni mogoče inštalirat S60 White (3rd Edition), naj mi prosim pove — bom zelo hvaležen.

Potem sem si iz razočaranja na Nokia Software Marketu kupil dve novi Mangotemi po 3€ 36, in sicer Nseries2 in Music 1. Nseries2 je ta na zgornjih skrinšotih, Music 1 pa zgleda boljše kot v izložbi:

skrinsot-0006.jpg

In ne, seveda, da ne bo pomote: ne gre za to, da sem začel špegle nosit, niti da bi imel nove. To so tisti, ki si jih dam gor za na blizu, kadar se spomnim. In ker ni nujno, se ne spomnim.

  • Share/Bookmark

Sorry Ericsson P990i

Sreda, 11. oktober 2006

Moj flirt s telefonom P990i se je končal zelo hitro. Po nekaj dneh sem izgubil živce in ga odložil. Nisem več mogel. Ne vem, kaj mi je sploh bilo. V življenju tako ali tako nisem uporabljal skoraj nobene druge znamke razen Nokie, zato se mi zdaj zdi logično, da prehod na SE ne le ni mogel biti gladek, temveč se sploh ni posrečil.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark