Za narodov blogor

[Če že omenjam](http://www.rozina.si/crni/2006/o-moj-blog/moja-zgodovina-mobitelov-3-—-nokia-n80-2/) Erika [Spiekermana](http://www.spiekermann.com/iblog/index.html), potem je treba prebrati [naslednje](http://www.dw-world.de/dw/article/0,2144,2049898,00.html). Prepozno, utopično in iluzorno je bilo tako ali tako že na začetku. Več kot en mesec po koncu svete maše — ki je bila sicer organizirana briljantno v vseh ozirih — najbrž nihče ne bo zameril grdega govorjenja in se bo morda raje zamislil o pomenu dizajna za nacionalno identiteto. Med drugim. Če smo že pri tem, kar bo [zvečer ali zjutraj](http://www.rozina.si/crni/2006/o-moj-blog/politkomisarji-in-harmonikarji/) na blogu.

Dragi Marko,

ti ne znaš u kakvu si me pizdariju uvalio. Pitaš me, dakle, kad sam i u kakvim prilikama ponosan što sam Hrvat. I očekuješ da ispišem četiri-pet kartica teksta.

Dobro, hajde da vidimo: kad sam, dakle, i u kojoj situaciji bio ponosan što sam Hrvat? Okej, da razmislim. Kad sam zadnji put bio ponosan na svoje porijeklo? Na svoju domovinu? Mora biti nešto, neki poseban trenutak. Sjetit ću se, samo malo. Da, da, razumio sam pitanje, samo trenutak, molim. Hm, da vidimo.

Dakle, nikad.

Ja pri tom, da se razumijemo, nemam ništa protiv ljudi koji su ponosni na svoje porijeklo ili domovinu, poput polugolih Brazilki i Brazilaca koji svake četiri godine ponosno vijore brazilske zastave, Slovenaca koji se ponose što na markici u podstavi Jaggerova odijela piše “Made in Slovenia”, ili recimo Hrvata kojima se od silnog ponosa ježi koža kad maolumni hrvatski novinari tragom vijesti da se Maradonina kćer zove Dalma ekskluzivno otkriju da je Diegova čukun-čukunbaba možda Hrvatica iz Dalmacije.

Stvar između mene i Republike Hrvatske dosta je, međutim, složenija. Kao prvo, ja ne volim hrvatsku državu. Kao što ne volim hrvatski narod. Nije to zato što bih ja imao nešto protiv Hrvatske i Hrvata: ja jednostavno nisam odgojen da volim katastarske čestice i kolektivne identitete.

Kada tako nešto kažem ovdje, u Hrvatskoj, to znači samo jedno: aha, a volio si Jugoslaviju! Kakva glupost. Nisam volio Jugoslaviju, kao što ne volim ni Srbiju, jednako kao što ne volim ni Sloveniju, niti, šta ja znam, Indoneziju ili Tunis. Zaista ne znam što to ima u državnom aparatu i uređenju bilo koje države što bi normalan čovjek trebao voljeti. Država je po definiciji organizirani skup manje ili više represivnih mjera usmjerenih protiv moje slobode, i ništa ja tu romantično ne vidim.

Kada netko, međutim, kaže: volim Italiju — onda to podrazumijeva Toskanu, Veneciju, Sofiu Loren, chianti, sicilijanske pomidore ili vožnju vespom po Napulju. Nitko razuman neće reći da voli sustav financiranja talijanske državne uprave. Tako gledajući, ja volim Sloveniju: ne volim Rupela, Janšu i slovenski porezni sustav, ali volim Julijske Alpe, slovenska bijela vina i Branu Oblaka. Tako gledajući, ja volim — vjerovali ili ne — čak i Hrvatsku: volim Komižu na Visu, Hajduk, brački ovčji sir ili jutarnju maglu u Samoboru.

Problem je, međutim, što retardirano hrvatsko domoljublje ne očekuje od mene da volim iločke vinograde ili Dadu Pršu, već apstraktnu činjenicu hrvatske države. A činjenica hrvatske države nešto je što u mome biću, emocionalno potpuno praznom prema činjenicama nečijih državnosti, ne budi ama baš nikakav osjećaj. Pa tako niti ponos.

Da si me, recimo, pitao da ti iskreno odgovorim koji mi je najsretniji trenutak u životu — a da to nije rođenje djeteta — odgovorio bih ti da je to bio trenutak kad je Patrick Rafter onaj winner-servis zabio u mrežu i kad je Goran Ivanišević osvojio Wimbledon. Jesam li, međutim, bio ponosan što je Ivanišević Hrvat? Ne. Bilo mi je samo beskonačno drago što je splitski mulac ispisao jednu posve ljudsku bajku.

Ja, naime, ne volim narode, nego ljude. Kao što volim neke pejzaže, uvale, restorane, otoke, kanjone i gradiće. Jebiga, više volim Đavolju varoš kraj Prilepa u Makedoniji nego moj Kaštelanski zaljev. Više volim Zorana Predina nego barem četiri milijuna Hrvata. Više volim crne šume srpskog Kopaonika nego cijelu Kninsku krajinu. Više volim Liverpool nego hrvatsku nogometnu reprezentaciju. I bliže sam ponosu — ako je to ono kad se ježi koža — kad se Anfieldom zaori “You’ll never walk alone”, nego kad u impresivnom prizoru sa zagrebačkog stadiona dvadeset tisuća jednako pripitih i meni jednako stranih budala u kockastim dresovima skladno viče nacistički pozdrav “Za dom — spremni”.

I šta ćemo sad?

Ponos je po definiciji — provjerio sam u velikom Anićevom rječniku hrvatskog jezika — osjećaj časti i dostojanstva, sposobnost samopoštovanja. Možda je toj sposobnosti samopoštovanja najbliža neprevediva crnogorska riječ “čojstvo”, koja — za razliku od “junaštva”, dakle obrane sebe od drugih — označava obranu drugih od sebe. Čojstva, međutim, odavno nema ni u crnogorskom jeziku i svakodnevici, a kamoli u hrvatskoj.

Ponos o kojemu mi pričamo — ponos na druge i njihove uspjehe, ili uspjehe kolektiva kojemu pripadamo, dakle nešto što bi se moglo nazvati sposobnost dijeljenja tuđeg samopoštovanja — podrazumijeva identifikaciju s nositeljem toga poštovanja. I tu dolazi do nesporazuma između mene i Hrvata: ja sam, naime, dosta rano cijepljen protiv identifikacije, osobito one vrste identifikacije za koju nemam nikakvih zasluga.

Ja bih mogao biti ponosan kad bi moja kćer osvojila Wimbledon — mada bi se moje zasluge za to iscrpile u spavaćoj sobi mog podstanarskog stana jedne zime 1992. godine — ali ne i na Gorana Ivaniševića. Naročito ne samo zato što igrom slučaja njegov otac i moj otac pripadaju istom nacionalnom korpusu. Ja bih eventualno mogao biti ponosan na kuriozitet da je Ivanišević iz mog kvarta, ili na činjenicu da je moj kvart, točnije samo jedna ulica — Put Firula — dala čak četiri tenisača koja su bila u svjetskom Top Ten klubu. Osobito zato što me kvart ili rodni grad svakako određuju više nego apstraktna, dogovorena činjenica države. Ali ja samo volim Ivaniševića. Jednako kako volim Zidanea ili Ronaldinha, s kojima — provjerio sam — nemam nikakvih krvnih veza, pa tako ni mogućnost toga, kako se zove, ponosa.

Nacija, uostalom, nije ništa drugo doli rezultat povijesnog dogovora stanovitog broja ljudi na stanovitom prostoru, da se nazovu kako hoće i da govore jednim, standardiziranim jezikom. Tu se, međutim, Hrvati i ja razilazimo. Mi se, naime — Hrvati i ja — gotovo oko ničega ne možemo dogovoriti. Ja, istina, poštujem potpisani dogovor svojih predaka, predstavljam se Hrvatom, govorim i pišem hrvatskim jezikom, i tu se — uz porez i još neka sitna davanja — iscrpljuje popis mojih obaveza prema slučajnosti da mi je majka spavala s Hrvatom.

Hrvatima, međutim, to nije dosta, već bi htjeli još i da glupave slavonske bećarce volim više od, recimo, američkog bluesa — što je manji problem — ili da tu slučajnost rođenja pretpostavim i onoj vlastitoj sposobnosti samopoštovanja koju sam spomenuo, odnosno da se solidariziram sa svakim majmunom koji je ubio srpsku babu, samo zato što je i njegova majka spavala s Hrvatom. Što je, naravno, veći problem.

Zato ja, samo zbog onih ruku koje po direktivi pokojnog Franje Tuđmana drže na grudima dok se intonira himna — dakle ne kao demonstraciju nacionalnog ponosa, nego dogovornu i nametnutu solidarnost s majmunima i onima koji su im zapovijedali — nisam bio ponosan kad je hrvatska reprezentacija 1998. bila treća na svijetu.

Previše se poštujem, previše sam dakle ponosan čovjek, da bih bio ponosan na budale i one koji se s budalama identificiraju.

Eto, jebiga, potrošio sam cijelo pismo. Drugi put pitaj me, molim te, nešto lakše.

Adijo,

tvoj ponosni Hrvat

Boro

Dragi Boro,

v soboto sem se peljal čez inkriminirani mejni prehod, ki mu vi pravite Plovanija. Pogled na Jorasovo hišo z izobešeno slovensko zastavo in grafitom “TUDI TO JE SLOVENIJA” je politično tako impozanten, da človek kar spregleda cvetlična korita. Prepričan sem, da začne srce vsakega zavednega Slovenca hitreje biti, ko to vidi. Res pa je tudi, da si ob tem noben Slovenec očitno ne premisli, da bi šel letovat na Hrvaško. No, mi trije smo se dodobra narežali mojim ciničnim pripombam.

Tudi tokrat sledi selekcija novic s SLO-CRO fronte. Najprej tiste iz prve roke.

Na omenjenem mejnem prehodu imam že od prej slabe izkušnje, in to z našo policijo. Nekoč je mož postave poleg potnega lista zahteval od mene tudi vozniško in prometno dovoljenje. Vprašal sem ga zakaj, češ, ali smo ali nismo svobodna država. Ukazal mi je, naj se parkiram in počakam, in se čez deset minut prikazal nazaj z zmagoslavno ugotovitvijo, da je veljavnost mojega vozniškega pretekla že pred meseci.

Ob sobotni vrnitvi iz Bašanije in Umaga — kjer sem v Stella Marisu padel v prometni kaos ob Mesićevem obisku Croatian Opena ali česa —sem zgrešil cesto proti mejnemu prehodu Dragonja, ker ste jo tako prelepo prenovili, jaz pa sem vozil po avtomatizmu. (Če smem s tvojim dovoljenjem še jaz malo šimfati Hrvate, potem moram povedati, da če česa ne obvladate, potem je to prometna signalizacija. Nam Slovencem je vaša smerokazna logika povsem nerazumljiva in kaotična. Razdalje na tablah pa si po mojem sproti zmišljuje vsak cestni delavec, ki jih slučajno montira.)

Kakorkoli, tako sem se vrnil v Slovenijo čez Kaštel in nato zavil levo ob Dragonji proti Sečovljam, ker sem hotel še v Portorož na večerjo v Mirando. Na koncu te sicer idilične ceste se človek dobesedno zaleti v mejni prehod. Potem moraš zaviti desno, kjer policistom in carinikom za hrbtom po nekakšni paralelni cesti prehitiš tiste, ki v koloni čakajo na prestop meje, in se malo naprej vključiti v promet, kot da si na avtocesti. Kaj takega še nisem videl na nobeni meji. Totalno brez občutka za prostor, kot da je to res nek no man’s land. Če smo glede česa zmenjeni, smo očitno le za silo.

Najbolj neverjeten mejni prehod pa je nedvomno Obrežje/Bregana. Slovenija je zgradila takšnega, kot da Hrvaška ne bo članica Evropske unije še najmanj deset, petnajst let. Ker če bo prej — in to absolutno bo —, potem bo to ena najbolj nerentabilnih investicij v zgodovini naše države in schengenske meje v vsej EU nasploh.

Najin urednik pa mi je poslal v vednost opažanje o slovenskem in hrvaškem poročanju o eni in isti stvari. Zgodba pod dramatičnim naslovom Hrvaški ribič v Piranskem zalivu ogrožal slovenskega ribiča gre po poročanju STA takole:

“Slovenski policisti so v sredo in danes v Piranskem zalivu obravnavali dva incidenta, v katerih je hrvaški ribič poškodoval ribiške mreže slovenskega ribiča in ogrožal njegovo varnost. […] Obvestilo o prvem incidentu so prejeli v sredo ob 17:30. Policisti, ki so na kraj dogodka odšli s čolnom P-111 [naš speedboat za dva milijona evrov, z mitraljezom kot opcijo, op. M. C.], so ugotovili, da je hrvaški ribič z ribiško kočarico priplul 0,9 milje znotraj območja nadzora slovenske policije, pri čemer je poškodoval ribiško mrežo, ki jo je postavil slovenski ribič. […] Omenjeni slovenski ribič je danes [v četrtek] ob 8:40 znova poklical policijo. Isti hrvaški ribič je namreč na istem kraju […] s svojim plovilom z veliko hitrostjo zapeljal naravnost proti slovenskemu ribiču, ki se je še pravočasno umaknil. Hrvaški ribič je pri tem dodatno poškodoval mreže slovenskega ribiča, so sporočili s koprske policijske uprave.”

To se mi zdi skoraj tako smešno, kot če bi ti napisal.

V skladu s teorijo o hrvaškem nezanimanju za slovenske zunanje zadeve pa je Večernji list naslednji dan lakonično priobčil samo to, da se slovenski ribič “ni hotel umakniti hrvaškemu” in da si je ta zato poškodoval svojo ribiško opremo.

Niti malo ne dvomim, da bralci Dnevnika radi berejo tvoje cinične opise današnje Hrvaške — čeprav mislim, da je v tem njihovem navdušenju tudi vsaj malo privoščljivosti. V mojem osebnem navdušenju je seveda ni, je pa zato tem več nevoščljivosti, ker si tak genialen in konsistenten satirik. To bi jaz rad znal, pa nimam talenta. Še več! Kot da Slovenci nasploh nimajo talenta za satiro. Paradna disciplina slovenske satire so aforizmi, ki so v glavnem za lase privlečeni, vsi drugi poskusi pa so ravno tako sporadični kot neslani.

Kljub temu pa bi rad izvlekel iz tebe naslednje: ali si kdaj ponosen — in v katerih konkretnih primerih —, da si Hrvat? Naj razložim:

Sam ne maram teh patetičnih besed, niti mi nikoli ni bilo jasno, kako bi lahko bil človek ponosen na nekaj, za kar nima nikakršnih zaslug — naprimer to, da je Slovenec ali Hrvat. Vedno sem trdil, da je stvar naključja, da se nisem rodil kot Kitajec. Res je seveda, da bi bil borghesovski vrt s potmi, ki se cepijo, preveč labirintičen, da bi lahko pripeljal do tega, da bi se rodil kot Kitajec, zato mi je to pač nepojmljivo in o tem sploh ne razmišljam. Zato pa po drugi strani ni veliko manjkalo, pa bi se lahko tako napletlo, da bi bil danes Hrvat. A o tem kdaj drugič.

Hočem skratka povedati, da dopuščam možnost, da je človek — še posebej, če je recimo intelektualec ali umetnik ali če je preveč samosvoj in pameten — lahko ponosen na svoj narod in/ali državo, ampak da mora imeti prekleto dobre razloge. In pod dobrimi razlogi razumem tiste, ki ne izvirajo iz nacionalne (ne nujno nacionalistične) razčustvovanosti ali kaj šele frustracij, ker razlogov za ponos slučajno ni veliko. Naj ti dam nekaj slovenskih primerov, kakšnega ponosa ne maram.

Naši mediji so pred tednom ali dvema, ko so Stonesi štartali na Dunaju, papagajsko ponavljali, da Mick Jagger na tej turneji med drugim nastopa “v slovenskem smokingu”. Slovenskost tega artikla je seveda v tem, da so ga za Driesa Van Notna sešili v Muri — pri čemer nihče ni poročal, ali je v podlogi recimo všitek “Made in Slovenia” in ali ga je Jagger sploh opazil. Naprej. Ta teden je celo častitljivi časopis, v katerem gostuješ, razkril fascinanten podatek, da ima konstruktor boeinga 747 — en X letalski inženir, ki ga izven te industrije itak nihče na svetu ne pozna — “slovenske gene”. Že pred leti pa so po širni domovini in vse do predsednika patetično vlačili ameriškega astronavta Ronalda Sego (Šego), katerega stari starši so padli z našega Marsa.

Ali drugače, če ti vprašanje zveni bolj simpatično: kdaj in zakaj ti paše biti Hrvat?

Pozdrav,

Marko

N80 ima dober Predvajalnik glasbe. Ni ravno iPodov interface, ampak zvok je kar v redu. Zelo naglas se glasbe žal ne dá poslušati, zato se bojim, da mestni hrup moti — nisem pa še probal. V kompletu priložene slušalke so vsekakor solidne, no, kot da so Applove bele ne vem kaj. Zraven je pa tudi adapter, ki ima na eni strani konektor za PopPort, na drugi pa vhod za klasične slušalke. Kar je lahko zelo koristno, čeprav mene osebno ne gane.

Po defaultu pride s telefonom nova MiniSD spominska kartica, ki sprejme za 128 MB podatkov. To je dovolj za fotke, za muzko pa seveda ne. Sicer pa Teleray prodaja tudi 1 GB kartico za N80, kar bi že lahko za nadomestilo iPoda. Sam bi veliko več poslušal iPoda v mestu, če mi ne bi šlo na živce obvladovati kar dve mašinci, se pravi še mobitel zraven. Mobitel je tako izključujoč, ne?

Škoda, res ne vem, kaj je bilo narobe s prejšnjo RS-MMC kartico.

Sicer pa je N80 precej počasna. Tudi N70 je bila. Nokia 6680 je bila zadnja, ki ni bila počasna.

Kak teden sem imel na testu tudi N90, ki je seveda fascinanten fotoaparat. V bistvu. Res je imela samo dva mega pikslov (v primerjavi s tremi pri N80), ampak to razliko je še predobro odtehtala Carl-Zeissova leča. Dejstvo je namreč, da je optika še vedno zanič in bo zanič tudi ostala, dokler bojo mobiteli fotkali z objektivi z goriščnicami, krajšimi od pol centimetra. No, bomo videli, kako se bo odrezala [N73](http://www.nokia.com/nseries/index.html?loc=inside,main_n73), ki bo prav tako candy bar in bo tudi imela Karla-Zajca. N90 ima namreč objektiv v večjem, vrtljivem delu telefona, kakršnega bo imela tudi [N93](http://www.nokia.com/nseries/index.html?loc=inside,main_n73).

Kakorkoli, Nokia N80 me je še kar fascinirala — kolikor je pri tako blaziranem uporabniku, kakršnega me je naredilo prepogosto menjavanje telefonov, še sploh mogoče. Ta hip pa še ne morem napovedati, kdaj se ga bom naveličal oz. ali se ga bom naveličal sam od sebe, kar tako, ali pa šele takrat, ko bom zagledal novega, še malo bolj fascinantnega.

Lani spomladi sem na nekem seminarju srečal gospoda Pekko Rantalo, podpredsednika uprave Nokia Corporation za mobilni marketing. Fajn se mi je zdelo, da uporablja isti model kot jaz — to je bila takrat še Nokia 6630 —, in sem mu to ob prvi pavzi za kavo tudi povedal. Da je zame kot za uporabnika to zelo pomirjujoče, sem rekel. Ja, je odvrnil, ampak zdaj že prihaja ven novi model. Vem, sem rekel, komaj čakam — in kdo ve, ali ga nisem imel prej kot on, ko je bil zunaj.

Nokia N80 je zaenkrat še malo muhasta. Zadnjič omenjeni BT bug ni edini. Vsake toliko časa se mi telefon izklopi. Včasih mi vrže ven programček, ki je tisti hip aktiven. Zakaj? You never know. Včasih sumim, da zato, ker sem si uploadal fancy temo, v zvezi s katero me je telefon — res je! — ob inštaliranju opomnil, da “proizvajalec ni vreden zaupanja”. Kako pogosto? Vsak drugi dan? Nekaj takega. Ampak dejstvo je, da sem jaz VHU (“very heavy user”), ki mu še tak našponan telefon težko parira.

Nokia gre ven z novimi modeli vedno malo prezgodaj, zato je dobro, če si po mescu ali dveh uploadamo nov softver. Pa potem spet. Napredki oz. razlike niso zelo opazne, ampak delovanje je sigurno bolj stabilno. Na Telerayu vam bojo to radi naredili.

Saj res, tema: S60 White — našel sem jo na sajtu od [Mobile9](http://gallery.mobile9.com/), izvolite!

Lepa tema mora biti imeti ne samo lep desktop (zgoraj), temveč tudi v menije (spodaj). Nekatere imajo grozne ikonce. S60 White je v tem smislu ta hip idealna.

Lepa tema mora biti tudi berljiva in s preglednimi elementi, pri čemer je bistvena tudi barva in prosojnost izbranih itemsov, naprimer v Imeniku. Sivina S60 White je veliko boljša kot negativ, v katerega preskočijo itemsi s temnejšo highlight barvo.

Mimogrede, tipografijo za Nokio — tako za oglaševanje in tiskovine kot tudi za telefone — dela Erik Spiekermann, znameniti nemški “črkorezec”. Lani jeseni sem ga imel čast spoznati, ko je predsedoval mednarodni žiriji Bienala slovenskega grafičnega oblikovanja v Narodni galeriji (jaz pa sem bil na povabilo oblikovalca Ranka Novaka oz. Fundacije Brumen nekakšen pojasnjevalec kulturnega backgrounda kontestnih eksponatov). Gospod je ne le velik strokovnjak in profi, ampak tudi izjemno izobražen in duhovit sogovornik. Tukaj je njegov “[spiekerblog](http://www.spiekermann.com/iblog/index.html)”.

*28.11.06 z leve proti desni na otvoritvi razstave članov žirije v Moderni Galeriji: Anna Berkenbusch (tudi članica žirije), Erik Spiekermann, oblikovalec Matevž Medja, jaz.*

Pri temah je pomembna tudi ura. Pri nekaterih je lepše imeti digitalno (številčni zapis) — znotraj tega pa pri enih 24-urni zapis (00:00-23:59), pri drugih pa 12-urnega (12:00 AM-11:59 PM) —, pri drugih pa analognega (s kazalčki). Nekaj primerov:

(Armi)

(N90 Waves)

(Glass)

Od 6680 naprej — N70, N90, N80 — imajo Nokie na desktopu tako imenovane “aplikacije v aktivni pripravljenosti”. Teh je bilo doslej pet, N80 pa jih ima po zaslugi večje ločljivosti ekrana in manjših ikonc (glej prejšnje nadaljevanje) kar šest. Skupaj z aktivnima tipkama (levi in desni izbirni gumb oz. soft keys) jih je torej osem, a to še ni vse. N80 ima drugačno “večpredstavnostno tipko” od predhodnic. Ko pritisnemo nanjo, se pojavi naslednji screen:

Glede na to, da je gumb dol nastavitveni, preostanejo še štirje funkcijski, ki jih lahko uporabljamo za karkoli, tako kot če določamo “aplikacije v aktivni pripravljenosti”. Vsega skupaj imamo torej 12 bližnjic — kar pa je too much za še tako tečne uporabnike.

Kar zadeva teme, naj omenim še Zebro. Je zanimiva, ne pa tudi pregledna.

Za več tem si razen Mobile9 poglejte še [Zedge](http://www.zedge.com/) ali pa kar malo guglajte sem in tja.

Toliko za danes teh fancy neumnosti. Prihodnjič — ne bom rekel ravno jutri, kot zadnjič — pa še nekaj tehnokulturnih zaključkov.

Zadnjič so bili bogi v vročini, danes pa …

Ni dvoma, da je Đuro duhovit in popularen avtor. Toda programska odločitev Pop TV, da bo do konca avgusta kar petkrat na teden predvajala prve tri sezone njegove idiotske serije Naša mala klinika, je bizarna. Gre za programski flop, ki bo zadovoljil zgolj Đurotove ortodoksne fane, vsem drugim pa dokazal, da Pop TV zmanjkuje štofa.

Glede na podpovprečno kvaliteto slovenske TV produkcije ter vprašljive programske politike tako javnih kot zasebnih televizij je presenetljivo, da televizijska kritika v Sloveniji tako rekoč ne obstaja. V takih razmerah bi morala naravnost cveteti! Edini kredibilni, četudi ne preveč resni kritik je “P. Zgaga” v Dnevnikovi Zeleni piki. Večina vsega drugega, kar tiskani mediji objavijo o TV vsebinah, pa so sporedi in promocijsko-informativne vsebine. In če že objavijo kaj kritičnega, potem je skorajda samoumevno, da kritizirajo TV Slovenija, ki je pač boksarska vreča frustriranih gledalcev, ki so slučajno novinarji. To je slovenska TV kritika.

Tako sem pred dnevi bral posmehljivo tirado o tem, koliko oddaj ponavlja čez poletje TV Slovenija. Tudi javna televizija si zasluži kritiko, seveda. Toda vseeno je deplasirano, da se ob vsej kritičnosti do TVS nihče ne spotakne ob takšno mastodontsko ponovitev, kakršna je NMK!

Predvsem pa je čudno to, da se nihče nikoli ne spotakne ob Đurota. Đuro velja za nedotakljivega carja slovenskega televizijskega in gledališkega humorja in za nameček, vsaj za nekatere, celo filmskega. Edina klofuta, ki jo je kdaj fasal, je bila Marcel-Štefančičeva kritika Kajmaka in marmelade, in še on, ki si vse upa, je bil samo “zadržan”. Vsi drugi, ki imajo toliko povedati o serijah, ki jih producira TVS — kar je glede na njihovo debilnost seveda upravičeno —, pa so lepo tiho, ko nanese na Đurota.

Razlogov, da je Branko Đurić tako zaščiten pred kritikami, je več. Eden od njih je gotovo tudi ta, da gre za Bosanca, ki je prišel v Slovenijo, videl porazno stanje lokalnega humorja in zmagal z uvozom svojega lokalnega humorja. Kritiki populizma, kakršen je Đurotov, so večinoma politični korektneži, naklonjeni multikulturnosti — zlasti njeni jugonostalgični podzvrsti —, ki bi se jim sesuvanje Neslovenca, ki se je pred vojno vihro v Bosni zatekel v Slovenijo in tu uresničil svoj veliki met, zdelo nespodobno.

Multi-kulti (psevdo)levičarje tudi razjeda strah, da ne bi izpadli stereotipni, sicer simpatični, a pomilovanja in posmeha vredni na-planincah zajebanci, kot Slovence v Kajmaku in marmeladi in drugod portretira Đuro. In če prištejemo še to, da kritiki ob njegovih nebulozah obvezno pomislijo še na “avtohtone” serije, kakršni sta Vrtičkarji ali Poldruga zvezdica — češ, mi revčki brez smisla za humor vendar proizvajamo še hujše abotnosti! —, potem ni čudno, da so raje tiho in se pretvarjajo, da NMK pač ne gledajo.

Đurotova inventivnost je omejena na vešče in neženirano recikliranje stereotipov o Slovencih in Bosancih. Njegova umetnost je na nivoju vicev o Mujotu in Fati, postavljenih med Micke in Janeze. Seveda ni človeka — vsaj v bivši Jugoslaviji ne —, ki se temu ne bi znal od srca nasmejati. Toda ponavljanje istih starih populističnih jajc v nedogled ni samo dolgočasno in kulturno primitivno. Profesionalna in navidez elegantna lahkota, s katero Đuro to počne, legitimirana s komercializmom njegovega lastnega družinskega podjetja, Pro Plusa in prisklednikov, kakršen je Arih (DVD Mujo & Haso Superstars)— in seveda s popularnostjo med Slovenci, ki jim ni nerodno vsega tega gledati —, je postala že odurna. To je približno tako, kot če bi bili prisiljeni cel večer poslušati človeka, ki pripoveduje vice o Mujotu in Hasotu in ki je pri vsej svoji vsiljivosti in neženiranosti celo plačan, da se samemu sebi zdi smešen in zabaven!

Da ne bo pomote: Đuro je sposobnejši avtor kot pa recimo Marcel Buh. Toda razlika med njima je le v tem, da na TVS znova in znova poskušajo na novo izumiti humor — ki je pri vsej svoji neslanosti prav po slovensko brez zanimive, človeške zgodbe —, medtem ko Đuro samo rekombinira tisto, kar je že (bilo) smešno: vulgarne gage in situacije, prevedene v bosanski in štajerski dialekt in prilagojene določenim, seveda najbolj znucanim socialnim in poklicnim klišejem. Slovenski humor je negledljiv, ker je neživljenjski, četudi je izviren, Đurotov oziroma bosanski pa zato, ker je pogret, četudi je življenjski.

Seveda pa NMK in druge njegove zadevščine nimajo z resničnostjo nič več skupnega kot to, da smo na elemente dotičnega humorja že kdaj naleteli v realnem življenju. (Kaj vem, mogoče celo res obstajajo take krave, kakršno igra Alenka Tetičkovič, in celo s takimi zobmi.) Vsakršnemu realizmu, ki bi zahteval kak umetniški kolešček več, pa se Đuro previdno izogiba z grotesknostjo: ta ustvarja svojo lastno realnost, v kateri liki in besede navidez perfektno funkcionirajo.

Igralci, ki se Đurotu prodajajo za tolar več kot v resnih gledališčih in oddajah, se mi po svoje smilijo. Večino nastopajočih v NMK sicer profesionalno cenim in tudi razumem, da se je težko upreti žvenketu cekinov, ki jim jih to prostituiranje lahko navrže. Pri igralcih, ki nekaj dajo nase — recimo Rac, Jonas, Šturbej in Pavlin —, je to seveda še posebej čudno, ampak kaj hočemo: v slovenskem zvezdniškem sistemu in pri takem načinu funkcioniranja kulturnih institucij je kaj takega najbrž neizogibno. Še več! Njihovim karieram se to sploh ne pozna!

Moje nerazumevanje za te bolane skeče seveda ni nepovezano z mojo averzijo do jugonostalgije kot kulturnega fenomena slovenske tranzicije. V tem podatku se tudi skriva edina olajševalna okoliščina, ki sem jo Đurotu pripravljen priznati. Današnje obujanje ali vzdrževanje in nasploh trženje populističnih kulturnih vsebin iz tistih časov in prostorov — na čelu z bosanskim humorjem — je zame dokaz za današnji politični populizem in obenem za nezrelost. Ne gre za to, da bi Đurotu zameril, da s svojo bosansko logorejo blokira ali frustrira slovenski ali magari splošni, normalni smisel za humor. V bistvu sem mu hvaležen, da nam daje vedeti, da si Slovenci nič boljšega in pametnejšega niti ne zaslužimo. Kar pa je seveda slovenski, ne bosanski problem.

Ko sem se začel čuditi čudaštvu na polici — ali v resnici na omari, če se prav spomnim — in fotografirati, sem sicer pozabil, da sem v Baby Centru v BTC. Ampak nič hudega. Jazbečarjev nikoli nisem maral. Razen enega ostrodlakega od naših sosedov Briškijevih, ki so ga nekoliko nekorektno — namreč v času Rdečih brigad — klicali Moro.

To seveda ni on.

Ko sem prijateljem ironično razlagal o disku v tej vukojebini od Privlake, ki se imenuje Sin City, so me vsi korigirali, češ, to je ja znan disko, ki se je prej imenoval nekako drugače.

Na koncert sem prišel okrog devetih. Ne rečem, da sem resno pričakoval, da se bo že začelo. Hotel sem samo preveriti za vstopnice in čas začetka. Tam ni bilo nikogar. Skoraj nikogar. No, vsega skupaj štirje Slovenci, od tega debel zakonski par v mercedesu E s celjsko registracijo. Takoj mi je bilo sumljivo, kam sem padel. Dejstvo je, da ju potem ni bilo na koncertu.

Koncert se je potem začel ob 1:45! Ob pol štirih sem siten, naveličan in onemogel odšel. Koncerta še ni bilo konec.

Bil sem vseeno presenečen, da je Severina pela v živo. Morda sem jo pa le preveč podcenjeval, da sem jo hotel vnaprej obtožiti za playback. Kakorkoli, Severina zna peti in tudi bend je bil čisto soliden.

Tega, kar Severina počne na odru oz. kaj vse “dovikiva” publiki — ki ji jé dobesedno iz roke —, pa seveda kot Nehrvat in še posebej Nedalmatinec ne bom komentiral. Je pa to čisto neverjetno. Vsekakor naše slovenske koklje te koketnosti niso sposobne.

Skratka, na Severininem koncertu ni bilo ravno “ludo i nezaboravno”, je pa bil zanimiva izkušnja.

Dragi Marko!

Vijest da je neki Hrvat naoružan magnumom orobio banku na Bledu konačno je razriješila misteriju koja već mjesecima muči političke analitičare u Hrvatskoj: gdje je, dovraga, nestao Ivić Pašalić?

Činjenica da Pašalić ljetuje na Bledu samo potvrđuje hrvatsku geografsku shizofreniju o kojoj sam ti pričao. Tip je, nema nikakve sumnje, bio uvjeren da se nalazi u Austriji, i ušao je u banku da predigne novac s onog tajnog računa na kojemu HDZ drži milijune eura. Vaša policija reagirala je, međutim, brzopleto, i to samo zato što je imao pištolj. Da malo bolje poznajete svoje susjede, znali biste da je pištolj Hrvatima nešto poput kreditne kartice, legitimno i praktično sredstvo za bezgotovinska plaćanja. Znaš ono: “Neke se stvari ne mogu kupiti novcem — za sve drugo tu je Magnum .45”. Iako, istina, ima prevaranata i kriminalaca koji podižu novac bez sredstava na računu, dakle bez ijednog metka u šaržeru.

Vijest da je Pašalić u Sloveniji za Hrvate je i dobra i loša. Koju ćemo prvu? Okej, dobra je vijest da više neće biti kriminala u Hrvatskoj. A loša? Hm, loša je vijest to da je Hrvatska posljednjih petnaest godina tako temeljito opljačkana, do zadnje seoske kladionice i posljednje penzionerske čarape, da ovdje za lupeže više nema posla, pa su otišli na privremeni rad u inozemstvo. Nešto usitno u Hrvatskoj se krade još u nogometnom prvenstvu i na dalmatinskim plažama, i to je sve. Jutros mi je, recimo, bankomat vratio kreditnu karticu, a na monitoru je pisalo: “Bankomat više nema sredstava. Ispričavamo se zbog neugodnosti. Hvala što ste se koristili gospodarskim resursima Republike Hrvatske. P.S. Svakako pozdravite gospođu Pašalić.”

Kako bilo, sad se vi malo zabavljajte s njim. Ako mene pitaš, ta stvar s hrvatskim lopovom u slovenskom zatvoru završit će kao i svaki put kad su hrvatski poslovni ljudi ulazili u državne firme: kranjskom zatvoru naglo će pasti vrijednost, nakon čega će biti privatiziran, jedno krilo zatvora bit će prodano ruskoj mafiji za kockarnicu, od tog novca uredit će se drugo, s novcem od iznajmljivanja zatvora Sloveniji kupit će se i ljubljanski i mariborski zatvor, i najkasnije do kraja godine imat ćete u Sloveniji lanac luksuznih privatnih zatvora u kojima će ljetovati bogati Hrvati. Dok će participacija UN-a i Međunarodnog suda za ratne zločine u troškovima zbrinjavanja biti pritom čisti profit. Pa neka netko kaže da samo vi Slovenci imate smisla za biznis?

Ah, da, skoro sam zaboravio: atraktivni teren u dvorištu kranjskog zatvora slovenska bi država tada, baš kako si ti to zamislio u svom mirovnom planu, po povoljnoj cijeni mogla iznajmiti za rješenje Jorasovog stambenog pitanja. Vuk bi bio sit i ovce na broju: Hrvatska bi bila zadovoljna, jer bi Joras bio u hrvatskom zatvoru, a bio bi zadovoljan i Joras, jer bi bio na slovenskom državnom teritoriju. Svoj bi mali posjed mogao okružiti i ukrasiti lijepim betonskim vazama za cvijeće, a njegov prijatelj Janez Podobnik mogao bi se preseliti u jedan od lijepih apartmana s rešetkama s pogledom na Joraslaviju. Zemlju iz bajki u kojoj Hrvati dopuštaju Slovencima da nesmetano žive na hrvatskom zemljištu usred slovenskog teritorija. Jer to je, kako znamo iz suvremene povijesti, bilo moguće samo u tamnici naroda.

Jedini je problem što Slovenci, kako kažeš, nisu dovoljno širokogrudi. Tvoj je pak jedini problem što o širokogrudnosti govoriš jednom Hrvatu. Prije godinu-dvije i ja sam se tako žestoko posvađao s mojim državotvornim sunarodnjacima kad sam, naivan i neupućen u komplicirano međunarodno pravo, predložio da Hrvatska ustupi Sloveniji koridor do međunarodnog pomorskog pojasa. “Ali to je kao da drugoj državi ustupaš hrvatski teritorij!”, graknuli su oni, dobri učenici Oca Nacije Franju Tuđmana, koji je onomad izgrdio hrvatske znanstvenike jer u površinu Hrvatske ne računaju i more, izrekavši onu besmrtnu — “I more je hrvatska zemlja!”. Da, naravno — rekoh — i što je tu problem?

Iz nekog razloga, međutim, Hrvatskoj je baš do tih par kubika slane vode stalo više nego do cijelog ostatka države. Jako me ta stvar zainteresirala pa sam se raspitao što to ima tamo gore, u moru pred Piranskim zaljevom: jesu li tamo golema staništa tuna ili liganja, ili su baš tu, na dnu, najveće europske zalihe nafte, zemnog plina, čega li? Možda baš tuda prolaze gigantski cruiseri, ili supertankeri, pa im se može naplatiti, kako se to već zove, morarina? Ili je to omiljeno odredište Paris Hilton? Strateška točka za sidrenje američkih nosača aviona s kojih će sutra polijetati bombarderi za Libanon? Lokacija izgubljene Atlantide?

Ništa od toga: riječ je o parceli običnog sredozemnog mora prosječne slanosti, prosječne dubine i sasvim prosječne valovitosti, sa dva inćuna i trideset kilograma soli po kubiku, najobičnijeg dakle plavog Jadranskog mora kakvog imamo još tridesetak tisuća kvadratnih kilometara! Važna otprilike onoliko koliko i Sloveniji onaj komadić prašnjave zemlje s Jorasovom kućom.

Neupućeni bi se stranac zapitao kako se tek taj ponosni narod Hrvata brine za ostalih trideset tisuća kvadratnih kilometara svog teritorijalnog mora kad je spreman do posljednjega i izginuti za tih par valova. Odgovor je stoga uvijek isti: jednako kako se Slovenija brine za onih dva milijuna svojih građana koji ne žive u Jorasovoj kući, na lijevoj obali Dragonje.

Ostatkom mora šetaju nam tako američki nosači aviona, gliseri crnogorskih švercera cigaretama i talijanski koćari u krivolovu, poluraspadnuti liberijski tankeri ispuštaju tone smeća i balastnih voda, iz starih olupina na dnu curi mazut, pola Jadrana prekrila je neka tropska alga koja ubija sav život u moru, građevinska mafija betonira otoke, industrija ispušta u more toksični otpad, a Hrvati pored svega toga brinu tek za komad mora veličine olimpijskog bazena, i hoće li crta u tom bazenu biti pedalj tamo ili ovamo.

Kad već spominjem tu nesretnu crtu razgraničenja, eto ti dokaza da hrvatske tajne službe prisluškuju naš razgovor: jedan je hrvatski tjednik danas objavio kartu Hrvatske na kojoj je ucrtana i morska granica između Hrvatske i Slovenije, točno po sredini nesretnog Piranskog zaljeva. Upravo dok sam pisao ovo pismo, stigla je vijest da je slovenski ambasador zbog toga uputio službeni prosvjed, jer “granica još nije utvrđena”, te od redakcije lista traži ispriku. O kojem se listu radi? O Globusu, dakle upravo tjedniku za koju radim! Nije li to jasan znak? Marko, oni sve prate i sve znaju! Oni — da li mi sad vjeruješ? — znaju što pišem i prije nego ti pošaljem pismo.

Naravno da sam se odmah raspitao tko stoji iza karte objavljene u Globusu. I znaš šta mi kaže urednik? Kartu je izradio slovenski kartograf, i štampana je u Ljubljani! Onda sam shvatio da je stvar zajebanija nego što sam mislio. Odjednom mi je mnogo jasnije i zašto su Joras i hrvatski policajci onako ugodno i civilizirano ćaskali. Tu se, prijatelju moj, radi o uroti mnogo većih razmjera nego što možemo pojmiti. Osjećam da smo na tragu nečeg velikog. Kao Woodward i Bernstein. Samo ne znam tko je duboko grlo, a tko će na kraju popušiti.

Što ti misliš?

Adijo,

tvoj Boris Woodward

Dragi Boro,

najprej nekaj novic s SLO-CRO fronte: Okrožno sodišče v Kranju je obsodilo na dve leti zapora in pet let izgona iz države nekega zmešanega Hrvatarja, ki si je drznil prinesti čez mejo magnum in oropati banko na Bledu. Halo, Bing? Kako brat? Opet u ćuzi? Ah, amater! Tip jo je še dobro odnesel.

Na Dragonji pa je Joras poskusil prepričati hrvaške oblasti, da bi odstranile cvetlična korita s kolovoza, ki pelje k njegovi gnusni, čisto v hrvaškem stilu neometani hiši. Po sicer neuspešnih pogajanjih so bili vsi skupaj videti naravnost srečni in ponosni, da se niso stepli, ampak da so se pogovorili kot civilizirani ljudje, ne?

Če ti bo kdorkoli težil, da si slovenski vohun, mu povej, da to delaš v afektu, ker si dopisuješ s slovenskim veleizdajalcem. Naj ti skratka na hitro razložim svoje stališče do problema Joras (in do Jorasa kot problema).

Nočem biti preveč seznanjen s temi zadevami, saj bi mi požrle več časa in možganskih kapacitet kot kompletna zgodovina slovensko-hrvaških odnosov, vključno s povojno razdelitvijo na Cono A in B in Kardeljevo razmejitvijo med Slovenijo in Hrvaško. Te kolobocije s katastri in pristojnostmi se mi upirajo. Joras je mogoče res nesrečnik, ki se mu je podrl svet: legitimen slovenski državljan na legitimnem hrvaškem ozemlju. Toda to je problem, ki bi ga morala znati rešiti en vaš birokrat iz občine Buje in en naš iz občine Piran, namesto tega pa eni in drugi delamo tak cirkus, kot da se tepemo za célo Istro (magari samo Slovensko).

Joras se mi prav nič ne smili, saj inscenira obmejne incidente s Hrvaško in se pri tem dela, kot da Slovenija s tem nič nima opraviti. Jorasa zdaj res mogoče maltretira Hrvaška — in to, priznajmo, na trenutke izjemno duhovito: s cvetličnimi koriti! —, toda izdala ga je Slovenija. Njegova lastna država je tista, ki zanj ni storila nič, medtem ko se je Hrvaška ves čas samo držala črke zakona, kot da je pod Jorasovim balkonom nahajališče nafte! On bi se moral boriti proti Sloveniji, ne pa proti Hrvaški! Toda kaj hočemo, taki so pač domoljubi: vedno so za vse krivi drugi, samo domovina, bleda mati, je vedno nedolžna.

Vašemu stand-up komiku v obrambo je treba povedati, da so Slovenci res nesrečen narod. Ko se vojne vihre in diplomatsko kupčkanje čez desetletja poležejo, se Slovenci vedno pritožujejo — in to marsikdaj celo upravičeno —, da se jim je zgodila zgodovinska krivica. Velesile, ki niso imele razumevanja za nemočni mali narod, so v imenu višjih, globalnih interesov potegnile mejo tam, kjer je bilo za Slovence najslabše. To je morda res. Toda po petdesetih, šestdesetih letih krivic ni več. Kateri Slovenec bi si pri polni zavesti upal trditi, da je meja na Dragonji krivična? Meja poteka pač tam, kjer poteka. So fucking what?! Objektivno gledano je to krivica le za Jorasa, za Slovenijo kot državo pa ne. In če gledam oslarije, ki se jih gremo v tej zadnji luknji Mediterana, si ne morem kaj, da ne bi domneval, da so bili v vseh teh za Slovenijo usodnih pogajanjih, na katerih smo po svetovnih vojnah izgubljali sonarodnjake in ozemlja, morda v ozadju nergaški nacionalni gruntarji a la Joras, čigar interese so se politiki trudili zastopati, pri tem pa niso videli čez njihov plot.

V neki kolumni pred leti sem napisal, da bi Slovenija morala pokazati širokogrudnost. Problem Jorasovega grunta bi morala rešiti tako, da bi se v hrvaško korist odpovedala vsakršnim pretenzijam na tisto krpo zemlje — vključno s pretenzijami kateregakoli svojega državljana — in v tem duhu Jorasu na svoje stroške zgradila ekvivalentno stanovanjsko hišo na parceli po njegovi izbiri kjerkoli na ozemlju Slovenije, a pod pogojem, da se nahaja najmanj nekaj kilometrov od katerekoli državne meje.

Slovenci in širokogrudnost pa sta žal nezdružljiva pojma. Demagogi kot Janez Podobnik — to je tisti, če se spomniš, ki je morda prišel v Državni zbor samo zato, ker so mu vaši policaji en teden pred volitvami na Jorasovini zvijali roko in pahnili čez ograjo — bi raje storili harakiri na Savudrijskem rtu ali kaj podobnega, kot pa kaj takega dovolili.

Sicer pa ti moram poročati, da so najina pisma nekaterim bralcem všeč, drugi pa nič ne rečejo. To je dobro znamenje. Kot kolumnist in tudi pisatelj veš bolje od mene, da si avtor bolj šteje v čast, če ga bralci kritizirajo, kot pa če molčijo. Molk — mislim molk tistih, ki so nekaj prebrali, pa nič ne rečejo — je najhujša kritika. Zdi se mi, da se v Sloveniji počasi spreminja ta grozna navada, da ljudje raje šimfajo kot pa hvalijo. Včasih je bilo pri nas tako, da so ponavadi imeli kaj povedati nezadovoljneži, vsi drugi pa so bili tiho. Šele zadnja leta je malo drugače.

No, najini bralci so opazili, da se v pismih ne prepirava: enim je točno to všeč, drugi pa pogrešajo debato, konfrontacijo. Morda so prvi literarno-družboslovni tipi, drugi pa bolj kverulantno-politični? Ali drugače: da so prvi privrženci hrvaško-slovenske sprave in da drugi (na naši strani) mislijo, da bi te moral pošteno nadreti kot narodnega sovražnika?

Moram priznati, da me je dejansko nekaj zmotilo v tvojem prejšnjem pismu. Tvoj opis “statističnih Hrvatov, ki na počivališču na cesti v Avstrijo stojijo ob svojih rabljenih avtomobilih, zaustavljajo Slovence in jih rotijo za kanister bencina” je po mojem malo preveč krut in posplošujoč. Prvič, če že kakšnemu Hrvatu z rabljenim avtom zmanjka bencina v Sloveniji, to gotovo ni pravilo. In drugič, ali mar misliš, da bi Slovenci morali biti ponosni, da imamo nove avtomobile z vedno polnimi tanki? (Kar seveda tudi ni pravilo.) Če bi bili, bi se nam Željko Pervan res upravičeno posmehoval!

V tvoji negativistični prispodobi sem prepoznal tudi svojo slabost. Tudi sam sem včasih preveč jezen na Slovence oziroma, če preciziram, tudi meni je včasih nerodno zaradi Slovencev, ker so v masovnem povprečju neizobraženi, nekultivirani, nenačitani, nenaposlušani, indiferentni, ignorantski, nerafinirani, neinteligentni, zafrustrirani, grdi, zoprni, kmetavzarski. To je sicer res, ampak to ni moja stvar. Niti ni to stvar, ki bi se ji moral posmehovati. Mislim, da je posmehovanje svojim zaostalim — ali celo revnim, ne vedno po svoji krivdi deprivilegiranim — sodržavljanom grda razvada intelektualcev v državah bivše Jugoslavije in drugih ex-komunističnih sosedah. Ja, čisto lahko si predstavljam, da nekateri Hrvati mislijo, da so Avstrijci njihovi sosedje. Zakaj pa ne, če so slovenski sosedje lahko tudi Čehi?

Cheer up!

Marko

Dragi Marko,

pretpostavljam da si se na kraju svog pisma upisao kao Nehrvat ironično se igrajući s terminom “Neslovenac”, kojega spominješ na početku kao izvorni slovenski doprinos political-corectness kulturi. Pretpostavljam zato i to da si izraz “Nehrvat” upotrijebio ne znajući da ta riječ već postoji u hrvatskom standardnom političkom jeziku. E da, imamo i mi svoje Neslovence, pardon Nehrvate. Samo što u hrvatskom rječniku ta riječ ima dva značenja. Prvo, ona — baš kao i Neslovenac — označava pripadnike drugih naroda i narodnosti SFRJ u Republici Hrvatskoj. Na koncertu Severine, na primjer, ti si zaista bio lijep primjerak Nehrvata. Kako vidiš, imamo mi mnogo više zajedničkog od nuklearne elektrane u Krškom i zaljeva pred Savudrijom.

Drugo značenje riječi “Nehrvat” je, međutim, ekskluzivnije hrvatsko, i — za razliku od Nehrvata koji po definiciji uopće nisu Hrvati — označava Hrvate koji svoje nacionalno opredjeljenje ne nalaze važnijim od boje očiju, ukratko Hrvate koji nisu dovoljno Hrvati. Razlika je očita: statistički Nehrvat piše se velikim početnim slovom, a politički nehrvat — kako i zaslužuje — malim. Primjer: dok u slovenskim, odnosno Nehrvatskim novinama, zajebavam Hrvate, odnosno pišem nehrvatske tekstove, ja sam lijep primjer nehrvata.

Nehrvat, dakle ne Nehrvat nego baš nehrvat, koji se u Nehrvatskim novinama dopisuje s Nehrvatom, dakle ne nehrvatom nego Nehrvatom, i pri tom piše nehrvatske tekstove prevedene na slovenski — dakle ne samo nehrvatske, nego još i Nehrvatske — ne može biti drugo nego špijun. Ti me, istina, tješiš da Hrvati ionako ne razumiju Nehrvate, ali ne znaš da već sad u mračnoj sobici u podrumu Sigurnosne informativne službe iskusni dekoderski tim dešifrira ovaj tekst. Čim probiju komplicirane, nerazumljive šifre, u izvještaju SIS-a pisat će da je “u prvom pasusu pisma u ljubljanskom Dnevniku slovenski špijun Boris Dežulović odao neprijateljima točne lokacije jedine hrvatske nuklearne centrale, te Piranskog zaljeva”.

I to je — da ti sad odgovorim i na pitanje iz prvog pisma — otprilike sve što Hrvate zanima u vezi sa Slovenijom. Bit će da si u pravu kad kažeš da je Slovencima Hrvatska važnija nego Hrvatima Slovenija, ali ne mislim da si u pravu kad tu hrvatsku ignoranciju smatraš zdravijim odnosom. Radi se, naime, o tipičnoj hrvatskoj geografskoj shizofreniji.

S jedne strane, mi — kako sam ti rekao u prvom pismu — nismo Balkan i ne volimo kad nas se gura na taj daleki, egzotični poluotok. Države koje je geološki usud smjestio na tu brdovitu vukojebinu zanimaju nas samo onoliko koliko u njima ima statističkih Hrvata. Slično je sa Slovenijom: Hrvati — vječno posvađani s faktografijom — ne mogu podnijeti nepromjenjivost geografske činjenice da postoji ex-jugoslavenska država koja je zapadnija od nje.

Hrvati tada pribjegavaju onome u čemu su najbolji: ignoranciji. Idemo se praviti da Slovenija jednostavno ne postoji!

Takve ignorante prepoznat ćeš kad na hrvatskoj državnoj televiziji Austriju nazovu susjednom zemljom. Ta je taktika, istina, prilično uspješna, ali samo do trenutka kad ih u surovu realnost vrati činjenica da s nepostojećom zemljom imaju neriješene granične sporove. Doduše, shizofrenoj hrvatskoj diplomaciji gotovo da su prioritet odnosi s nepostojećim zemljama: s Austro-Ugarskom, recimo, gajimo izuzetno prijateljske odnose, kao i sa NDH, koja nam je pouzdani partner u regiji, dok sa SFR Jugoslavijom imamo skoro više neraščišćenih računa nego sa Slovenijom.

Hrvati tada probjegavaju onome u čemu su najgori: humoru.

OK, ako već ta, kako se zove, Slovenija, postoji — a izgleda da stvarno postoji, provjerili smo na Internetu — idemo smisliti neki vic na njihov račun. Tu dolazi do prvog problema: Slovenci, jebi ga, nisu ni glupi, ni lijeni — naprotiv, jedan od otrcanijih je onaj stereotip o pametnim i vrijednim Slovencima. Zapadniji su od nas, imaju veće plaće, veće planine i veći brutto-društveni proizvod. Imamo li mi nešto veće od Slovenaca? — pitali su se grozničavo Hrvati. Imamo — sjetio se jedan — državu!

Tako, recimo, vodeći hrvatski stand-up komičar, stanoviti Željko Pervan, već godinama maltretira Hrvate vicevima na račun patuljaste Slovenije. Prizor je gotovo dirljiv u svojoj imbecilnosti: divovska europska sila Hrvatska, država veličine jedne grupne psihoterapije u New Yorku, zajebava malu Sloveniju i naziva je “ugibalištem na cesti za Austriju”, smijući se “zemlji koja se automobilom cijela prijeđe na rezervi”. A da joj ni u jednom trenutku ne padne na pamet smijati se Hrvatima zašto nemaju love za benzin.

ž

Slovenije stoga u hrvatskim medijima ima točno toliko koliko u njoj ima statističkih Hrvata koji na “ugibalištu pred Austrijom” stoje uz svoje polovne automobile, zaustavljaju Slovence i molećivo ih preklinju za kanistar benzina. I, naravno, onoliko koliko u njoj ima statistički hrvatskih sela, mostova, brda ili nuklearnih centrala.

Shvatit ćeš onda otkud kod mene strah od mog slovenskog: kad sam rekao da sam davno čitao Mladinu i slušao Lačni Franz, govorio sam o vremenu kad je bila stvar elementarne pristojnosti znati slovenski, baš kao i makedonski. Mladinu sam kupovao na trafici kraj kuće, Predina slušao na televiziji, kao i Tomaža Domicelja ili glas komentatora sa stadiona pod Bežigradom, a u vojsci sam, kao i svi, imao prijatelja s Alpa, tipičnog slovenskog regruta sa završenim elektrotehničkim fakultetom.

Danas u Hrvatskoj, međutim, Sloveniju moram tražiti mikroskopom. I to ne, naravno, zato što je patuljasta, već zato što se mi pravimo da ne postoji. Prošlu subotu primjerak Dnevnika s mojim pismom uzalud sam tražio po splitskim trafikama, novi album Zorana Predina u CD-shopu moram naručivati, slovenski na televiziji čujem samo kad je Pjesma Eurovizije, a jedina knjiga na slovenskom koju sam pročitao u zadnjih deset godina jest prijevod mog romana “Christkind”, kojeg je objavio slovenski VBZ.

Neka te ne čudi onda što se u takvoj Hrvatskoj osjećaš kao stranac. Ti, prijatelju, te večeri u Sin Cityju formalno-pravno nisi postojao. Uočio si kako te konobari uopće nisu primijećivali? Ali, ne brini, nisi sam: u takvoj se maloj, klaustrofobičnoj Hrvatskoj i ja osjećam strancem. Tako nas je već dvojica: ti, Nehrvat iz nepostojeće Slovenije, i ja, nehrvat s brdovitog Balkana, obojica u golemoj zemlji Hrvatskoj na najzapadnijoj točki Svemira, tamo iza čega nema ničega.

Osim, dakako, Piranskog zaljeva.

Adijo,

tvoj nehrvatski drug Boro

Dragi Boro,

najini prvi dve pismi sem pomotoma poslal na Dnevnik, kjer so ju meni nič, tebi nič objavili. Tvoje edino upanje, da te na Hrvaškem ne bodo imeli za slovenskega vohuna, tako ostaja dejstvo, da tvoji rojaki ne berejo slovenskih časopisov. Nihče razen Slovencev ne bere slovenskih časopisov. Zate je to sreča, za slovenske medije pa velika nesreča. Slovenski mediji, zlasti seveda tiskani, so obsojeni na slovenski trg. Kot da ne bi bilo dovolj že to, da nas je samo dva milijona in od tega samo deset, petnajst odstotkov funkcionalno pismenih, je za nameček še zanemarljivo majhno število Neslovencev, ki bi znali slovensko. In kot da niti to dvoje skupaj ne bi bilo dovolj, je problem še v tem, da Neslovencev Slovenija ne zanima (preveč).

Neslovenci je izraz, ki se v politično korektni rabi uporablja za pripadnike narodov in narodnosti nekdanje SFRJ, ki se trenutno ali permanentno nahajajo v Sloveniji. Sam ga uporabljam za kogarkoli, ki ni Slovenec: ergo tudi — če nanese — za Kitajce, Angleže, Romune, Argentince, Inuite, Laponce. In to neglede na dejstvo, če so že kdaj stopili na ozemlje Republike Slovenije ali če so zanjo že kdaj slišali.

Kljub temu pa se mi zdi beseda Neslovenec precej bedasta in jo zelo nerad uporabljam. Nisem še namreč slišal, da bi v katerikoli državi oziroma v kateremkoli (uradnem) jeziku imeli izraz za pripadnike drugih narodov, sestavljen iz oznake za pripadnika večinskega naroda in iz nikalne predpone. Edini slovnično podoben primer, ki se ga spomnim, datira iz časov senatorja McCarthyja, ki se je ukvarjal z “un-American activities”.

Morda pa je nezanimanje za Slovenijo samo maščevanje, da smo si izmislili tako čudno besedo za pripadnike drugih narodov? A kakorkoli: že zadnjič sem ti navrgel opazko, da Slovence Hrvati bolj zanimajo kot pa Hrvate zanimajo Slovenci — kar je, kot pravim, nerodno tudi za medije in nasploh, v narodnogospodarskem smislu —, pa nisi reagiral. Res bi rad slišal iz prve roke: zakaj po tvojem Hrvatov Slovenci ne zanimajo (razen če vam ukrademo kakšen zaliv, hrib ali gol)? Povej mi iz tvojih lastnih izkušenj: zakaj si v osemdesetih letih poslušal Lačni Franz in bral Mladino, potem pa ne več? Iz političnih razlogov? Je bila Slovenija takrat “svetilnik za konec XX. stoletja”? Ali pa mogoče misliš, da od takrat v Sloveniji ni bilo več dobrih bendov, ki bi jih bilo vredno poslušati vsaj sporadično? Ali časopisov in revij, ki bi jih bilo vredno brati vsaj občasno? Kolikor vem, vaše založbe tu in tam izdajo kakšnega slovenskega avtorja, ampak tudi ne bog ve kaj. Zakaj?

Odgovori mi neženirano. Pripravljen sem na kakršnekoli očitke, kritike, žalitve, cinizme in podobno. (In če bodo šokirani bralci, te bom že branil.) Odgovori karkoli, tudi če ni res. Magari to, da smo Slovenci Kalimeroti, ki se imajo za najbolj zanimive na svetu in so zato prepričani, da je nezanimanje do njih celo s strani sosedov v nebo vpijoča krivica.

Po drugi strani pa masa Slovencev — relativna masa, seveda — bere hrvaške revije in časopise. Sportske novosti se berejo, odkar pomnim. Izhajajo celo v slovenščini, ampak Slovenci jih raje berejo v hrvaščini. Medtem pa en slovenski športni dnevnik — v primerjavi s SN precej diletantski — po nekaj letih komaj životari, še en bolj nov pa je po manj kot letu dni propadel. Med svetovnim prvenstvom v nogometu so slovenski gledalci tako množično preklapljali na HTV, da sta RTVS in Kanal A, ki sta kupila pravice za prenose tekem za Slovenijo, po uradni poti dosegla, da so kabelski operaterji vaš program izklapljali. Ljudje so znoreli. Za Glorio tudi vem, da je zelo brana. Globusa sicer ne berejo več toliko kot v najboljših Torbarininih časih Danas — ali v še starejših časih Start! —, ampak vsaj medijski profesionalci ga berejo redno. Ali pri vas vsaj kak urednik bere slovenske cajtenge?

In potem je tu glasba. Slovenci so nori na ex-YU glasbo, morda še najbolj na hrvaško. V Sloveniji imaš stare rockerje, nostalgične za Filmom, Azro in Prljavim kazalištem. Imaš kmete, ki mislijo, da se bodo pomladili tudi sami, če so se pomladili Novi fosili. Imaš postsocialistični srednji sloj, ki še danes tiho in elegantno tripa na Terezo Kesovijo in Oliverja Dragojevića. Ampak ne govorim o teh fanih. Govorim o novih generacijah Slovencev, ki poslušajo Severino, Tonyja Cetinskega, Gorana Karana, Gibonnija in še cel kup izvajalcev, ki se jih bodisi ne spomnim ali pa jih sploh ne poznam.

Pazi, jaz te glasbe ne poslušam, pa če je slovenska ali hrvaška, zato ne štekam, zakaj folk vse to posluša — pa še Ceco za nameček. Zdaj, ko sem slišal v živo Severino, pa štekam še tem manj.

Glede vaše vrle Splitčanke sem pravilno domneval, da je nekaj posebnega. Kot rečeno, to ni bila nikoli moja glasba, ampak bilo mi je jasno, da take pevke v Sloveniji nimamo. V Sloveniji imamo nekaj napol seksi trap brez posluha, brez feelinga, brez šarma, brez duhovitosti, brez osebnosti. Severina vse to ima. Zato sem mislil, da imajo slovenski fani vse razloge, da jo cenijo. To se je sicer izkazalo za resnično, ampak …

Severinin koncert privlaškem Sin Cityju se je začel ob 1:45 zjutraj. Mislil sem, da bom znorel, še preden se je začelo. Odkar sem pred dvajsetimi leti z Luko Novakom nazadnje pustošil v poreškem Internationalu, sem že pozabil, da obstajajo UV reflektorji. No, najbolj sem bil presenečen nad dejstvom, da je Severina tako hrvaška. Temu bi skorajda rekel državotvorni pop. Nič slabega, ampak to se mi je zdelo šokantno. Prvič v življenju sem se na Hrvaškem počutil tujca. Prvič v življenju sem se počutil tujca na koncertu. Nisem razumel te scene, ker so se mi pevka, pesmi, publika in prostor zdeli preveč hrvaški. Pa ne samo, da je nisem razumel. Nisem je hotel razumeti! Mislil sem si: kaj delam tu, tu nimam kaj iskati. Kako je lahko pop glasba tako zelo nacionalna ali vsaj lokalna? Marsikaj, kar sem že kdaj poslušal, je bilo nacionalno obarvano — a ne tako, da bi me odbijalo do te mere, da neke morda čisto prijetne glasbe ne bi mogel vzeti za svoje.

Ob pol štirih — ko sem bil že napol mrtev, koncerta pa še zdaleč ni bilo konec —, sva se odplazila nazaj v Nin. Zbudil sem se šele opoldne in ves siten. Saj ne rečem, da tale Severina ni simpatična. Ampak zakaj mi noče in noče v uho? Sem preveč trmast? Preveč Nehrvat? Pa kako sem bil vesel, ko je recimo v Wimbledonu zmagal Ivanišević! Zakaj? Razloži!

Toliko za danes. Kako pa kaj Brač?

LP/MC

11. julija
Dragi Marko!

Nakon što smo se onako nesretno mimoišli prošlu srijedu u splitskoj trajektnoj luci, kad si ispratio kćer na Hvar, a ja zbrisao na Brač, u subotu se u Splitu — kako je svijet mali, a Hrvatska okrugla! — pojavio tvoj novi kolega i moj stari prijatelj Ervin Hladnik Milharčič. Ni s njim se, međutim, nisam uspio vidjeti: on je produžio u Dubrovnik, a ja opet — zbrisao na Brač. Kako vidiš, za razliku od hrvatskih političara, mi hrvatski novinari dosta uspješno izbjegavamo susrete sa slovenskim kolegama. Mada se i političari trude: kad god se, recimo, Drnovšek javi Mesiću, ili Janša nazove Sanadera, oni im kažu da su zbrisali na otok. Samo, Janezi se ne daju zbuniti. Svaki put kad Sanader Janši s tugom u glasu kaže da je, eto, slučajno baš na Brijunima, Janša mu odgovori: “Kakva slučajnost, i ja sam tu. U kojem si bungalovu?” Janez & Janez su mudriji od tebe i Ervina. Zato valjda oni ljetuju na Brijunima, a ti i Ervin u Ninu i Sudanu.

A to što nakon piknika među Titovim nosorozima i zebrama na Brijunima, ili pak Titovim paunovima u zagrebačkoj Vili Zagorje, slovenski i hrvatski političari ništa pametno — a ponekad, kako vidimo, i ništa uopće — nemaju za reći, to ti je stvar jezika. Oni se, naime, jednostavno ne razumiju.

Iskreno, čak sam se i ja bio uplašio kad si mi ponudio ovo javno dopisivanje u novinama, jer davno je bilo kad sam čitao Mladinu i slušao Lačni Franz. Pa ipak, pročitao sam tvoje pismo i s olakšanjem i ponosom shvatio da sam ga razumio od riječi do riječi. Ovdje u Hrvatskoj, međutim, to ti dođe kao da znaš arapski. Mi Hrvati ne volimo znati susjedne jezike — pa se pravimo da ne razumijemo ni srpski — jer mi službeno nismo na Balkanskom poluotoku. Prema posljednjim podacima sa Svjetskog nogometnog prvenstva, Hrvatska je trenutačno negdje Australije i Japana.

Tako se hrvatski političari, kad se nađu sa slovenskim kolegama na nekom pučinskom otoku pred Fažanom, tupavo smješkaju i značajno klimaju glavom. I svaki put kad im Slovenci kažu “gremo na zahod!”, hrvatski političari problijede od straha. Jer — ti to znaš, ali ne zna Sanader — “zahod” na slovenskom ne znači isto što i na hrvatskom, dakle WC. Ne samo da Hrvatska zbog toga već petnaest godina odbija ići na zapad — iz straha da je tamo ne zaključaju i naguze — već je to danas i službeni stav hrvatske desnice.

Mene zato ti sastanci hrvatskih i slovenskih političara — kad već spomenuh Ervina Hladnika Milharčiča — podsjećaju na jednu davnu i divnu priču iz Egipta. Bio sam tamo negdje 1996., u vrijeme kad je Ervin bio dopisnik Dela iz Kaira. Njegova prekrasna Mirjam i ja, kao pravi turisti, jahali smo deve oko piramida, a Ervin je stajao sa strane da ga tko ne vidi, jer on je ipak “rezident”. Kasnije me, kao pravi domaćin i stari Kairčanin, vodio u najmračnije kutke grada, tamo gdje turistička noga nikad nije kročila. Za nama su išle horde male, bosonoge djece koja su prvi put vidjela tako bijelog i tako velikog čovjeka, vičući za Ervinom “Rambo! Rambo!”, a on me na kraju doveo pred neku oronulu, ruševnu kuću i upoznao sa svojim prijateljem, nevjerojatnim nekim tipom, samoukim kiparom koji je dvadeset godina proveo u Naserovim zatvorima. Ja sam razgledao skulpture, a gazda je izvadio stolić i s Ervinom sjeo na ulicu, pijuckao čaj i razgovarao. I to kako: on na arapskom, a Ervin na slovenskom! Iako je tek bio došao u Kairo, pa još nije znao ni riječi arapskog, Ervinu to nije smetalo da sa svojim prijateljem sat vremena uz čaj i nargile priča o situaciji na Bliskom istoku i komunalnim problemima Kaira.

Tada sam shvatio dvije stvari: prvo, da ne moraš znati jezik da bi razumio prijatelja, i drugo, da je Ervin Hladnik Milharčič ozbiljan genije.

Tako ti ja otprilike zamišljam i susret Drnovšeka i Mesića. Prostre Stipe stolić u onoj svojoj brijunskoj savani — tamo gdje turistička noga nikad nije kročila — pristavi čaj i započne na svom perfektnom arapskom hrvatskom malo o tome kako je robijao u Naserovim, Titovim, čijim li već tamnicama, a malo o Ljubljanskoj banci. Drnovšek za to vrijeme otpija kratke gutljaje i na perfektnom mu arapskom slovenskom priča malo o tome kako su i nosorozi ljudska bića, a malo o Piranskom zaljevu.

Onda Janez, nadut od toliko čaja, kaže da mora na WC, a Stipe spremno trči za njim, jer pametni Hrvati znaju da WC na slovenskom znači “zapad”. Vjerojatno skraćenica za West Croatia. I kad Stipe trčeći za Janezom pita je li Zapad povijesna nužda balkanskih naroda, Janez mu pametno odgovara da jest, ali ne pod svaku cijenu. “Znači, mala nujnost”, odgovori Stipe, koji kao i svaki pametni Hrvat zna da se “mala nujnost” na hrvatskom kaže “mala nužda”, što opet — ti to znaš, ali ne zna Drnovšek — znači otprilike da se Hrvatska piša na Zapad. Što je, složit ćeš se sa mnom, još uvijek bolje nego da nam je Zapad velika povijesna nužda.

Pametan čovjek — za razliku od pametnog Hrvata ili pametnog Slovenca — shvatit će tada dvije stvari: prvo, da moraš znati jezik da bi razumio neprijatelja, i drugo, da je Ervin Hladnik Milharčič ozbiljan genije.

E da, dragi Marko, mi smo ti sad neprijatelji. Ne znam kako je kod vas, ali mi se ovdje već godinama spremamo za konačni rat. Počelo je kao onomad, krajem osamdesetih, kad se — sjetit ćeš se — Slovence optuživalo da su iz Srbije poslije rata odnijeli cijele tvornice. Tako i danas ovdje optužuje Sloveniju da je — opet poslije rata — iz Hrvatske odnijela cijeli Piranski zaljev, Svetu Geru, par sela uz Dragonju, nuklearnu centralu Krško i Roberta Botterija. Onda se u novinama — baš kao u dobra, stara vremena Politike Ekspres — pojavio poziv na bojkot slovenskih proizvoda, da bismo se na kraju, sve kao nekoć, počeli mlatiti na sportskim terenima. Evo baš danas, dok pišem ovo pismo, čujem da je nekoliko pripadnika splitske Torcide premlaćeno na slovenskoj granici. Pokušali su ući duboko u neprijateljsku pozadinu i pomoći specijalcima iz Hajduka na utakmici protiv Maribora. Gdje im je slovenski sudac u 37. minuti poništio čisti gol, zbog čega su izgubili 1:2. Mene je sad čisto strah što će biti ako nam ne vratite Svetu Geru, sela uz Dragonju i gol u Mariboru.

Sada ti je valjda jasnije zašto sam u Splitu izbjegavao susrete s tobom i Ervinom. I zašto te molim da ova prepiska ostane među nama. Izađe li ovo u novinama, nikom živom neću moći dokazati da nisam slovenski špijun.

Ovdje moram završiti, jer žurim na zapad. Na Brač, naravno.

Adio,

Boro

Dragi Boris,

za razliko od naju, ki sva se v sredo v Splitu zgrešila, sta imela vaš in naš predsednik pred dvema tednoma prijateljski, neformalni sestanek. Ne vem, ali ste na Hrvaškem na tekočem z Drnovškovo neverjetno in za marsikoga tudi iritantno duhovno preobrazbo, ki jo je doživel v zadnjem letu dni. Če ste — ali če si vsaj ti —, potem se ti ne sme zdeti čudno, da je bil sestanek prijateljski in neformalen. Naš predsednik, vrhovni poveljnik Slovenske vojske in vrhovni guru populistične new-age filozofije, samooklicani duhovni vodja Slovencev — demokratično izvoljeni in za nameček še samooklicani, kakšna kombinacija! — in promotor pozitivne energije ter višje ravni zavesti sploh ne bi mogel imeti sestanka, ki ne bi bil prijateljski in neformalen.

Kakorkoli: zadnji predsednik predsedstva neokrnjene SFRJ je povabil zadnjega predsednika predsedstva okrnjene SFRJ, da bi se malo pogovorila o medsebojnih problemih, ki tarejo Slovenijo in Hrvaško. Ugotovila sta, da “reševanje odprtih vprašanj ne napreduje”, ker da jih “vladi obeh držav niti ne poskušata reševati”. Svoji vladi sta pozvala, “naj začneta reševati [zlasti] nerešeni vprašanji meje in dolga varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke”.

Premier Janša je počakal dva dni, potem pa je izjavil, da bi se “spodobilo”, da bi predsednik seznanil vlado z rezultati pogovora, ne pa da deluje “neusklajeno” — zato da pričakuje poročilo. In glej, že naslednji dan je Drnovšek spustil premieru v faco spet eno teh svojih kao civilnodružbenih bizarnosti, s katerimi si pri apolitičnih volilcih kuje politični kapital (ki ga tako ali tako več ne rabi): “Poročila o sestanku z Mesićem ne bo, ker ni o ničemer poročati.”

Zakaj je potem sestanek sploh bil, ni pojasnil.

Midva sva v podobni, a obenem čisto drugačni situaciji. Tako kot najina predsednika tudi midva komunicirava na prostovoljni in dobronamerni bazi, le da nisva zavezana niti politični korektnosti dobrih medsosedskih odnosov, niti pozitivni energiji med najinima presvetlima narodoma. Seveda pa si imava tem več povedati kot kolumnista. Kolumnisti merijo pulz naroda in so pri tem za razliko od politikov — zlasti od predsednikov in zunanjih ministrov — tudi normalni ljudje. Midva sva normalna v tem smislu, da nama klovni kot Joško Joras in Slaven Letica ali poklicni pozitivci kot Janez Drnovšek in Stipe Message ne morejo pokvariti veselja, temveč ga nama lahko samo še stopnjujejo. Kolumnista iz različnih držav sta ravno prav vzvišena ali vsaj kritično distancirana nad svojima narodoma, da se lahko bolj čutita rojaka med seboj, v intelektualnem in profesionalnem smislu, kot pa vsak s svojimi sodržavljani v dobesednem, nacionalnem.

Tak način komuniciranja in razumevanja, kakršnega lahko vzpostaviva midva, pa lahko po mojem še posebej prav pride Hrvatom in Slovencem. Če uradnih političnih stališč in potez — in belih knjig, vključno z medijskimi (dez)informacijami — niti ne omenjam, potem odnose med najinima državama obremenjujejo stereotipi o identiteti enih ali drugih, predsodki, negativizem, hujskaštvo, zavist, užaljenost in privoščljivost. V tem smislu lahko najino dopisovanje deluje kot balzamični zvarek cinizmov, kritičnosti, ironije, humorja in distance. Slovenci so od mene tega že vajeni, zato jim s tem zdaj postrezi še ti. Vem, da ni tvoj namen in cilj ali celo naloga, da bi Hrvatom delal uslugo — a dejstvo je, da jim jo boš. Tvoje opravičilo bo, da boš istočasno naredil uslugo tudi Slovencem.

Glede tega, da bodo te epistole tako rekoč unilateralne, se pravi objavljene samo v slovenskem mediju, pa imam pripombo ali dve.

Da se je teh mednacionalnih kolumnističnih epistol domislil slovenski časopis, se mi zdi tipično. Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so lahko takšni ali drugačni, dobri ali slabi, toda v vsakem primeru so asimetrični, disproporcionalni. Dejstvo je, da Slovence Hrvati bolj zanimajo kot pa Hrvate zanimajo Slovenci. Mi se z vami zavestno ali podzavestno več ukvarjamo kot vi z nami. Tega ti ne razlagam zato, ker bi bil užaljen. Nasprotno. Zdi se mi, da je vaš odnos do nas bolj normalen — da ne rečem bolj zdrav — kot naš odnos do vas. Vse, kar se dogaja na Hrvaškem in je na nek način povezano s Slovenijo, Slovenci potencirajo ali celo dramatizirajo oziroma senzacionalizirajo. Sam mislim, da s tem ne prispevamo nič dobrega k našim odnosom, ker to praviloma izpade malenkostno, vsiljivo in trivialno, obenem pa tudi prepotentno in samovšečno. Naj ilustriram.

Enkrat lani sta imeli najini vladi skupno sejo na Brionih. Tega nepomembnega, bolj kot ne protokolarnega dogodka so bili dva dni polni vsi slovenski mediji. Janša in Sanader in Rupel in Belinda in drugi so se vozili z beach buggyji med srnicami in nakladali o izboljšanju odnosov, slovenski mediji pa so iz tega naredili epohalen breaking news! Hrvaški mediji temu niso nasedli. Razloži mi, prosim, zakaj ne. Po svoji novinarski pameti bi rekel, da zato, ker se vladi pač nista o ničemer bistvenem dogovorili, pri tem pa tudi ni prišlo do nobenega škandala ali incidenta — in zakaj bi potem poročali o takem nedogodku? Še več! Tega niti ne bi vedel, saj premalo redno in pozorno spremljam hrvaške medije. To vem zato, ker se je slovenskim medijem samim očitno zdelo zamalo, da je pozornost, posvečena brionskemu srečanju, enostranska, in so se čutili dolžne opozoriti slovenske bralce in gledalce na to, da so hrvaški mediji srečanje skoraj popolnoma ignorirali.

Občutek imam, da se Slovenci tako radi ukvarjamo s Hrvati zato, ker nas to utrjuje v prepričanju, da smo nad vami superiorni.

Za naslednje pismo bom imel genialno temo! Kot sem ti zadnjič omenil v mailu, sem na počitnicah v Ninu. Glede na to, da je nekje na sredi med Savudrijo in Prevlako, je to seveda rit Jadrana, ampak je totalno simpatično. Skratka, včeraj sem ob cesti slučajno opazil plakat za Severinin koncert: danes zvečer v diskaču Sin City v Privlaki, nekaj kilometrov stran proti Viru! Moja prijateljica je njena fenica in itak ne bi preživela, če bi to zamudila. Zame pa bo to zanimiva priložnost za študij hrvaške družabno-razvedrilne sociale. Severina seveda ni moj tip ne v glasbenem smislu ne kot pop ikona, zato se mi zdi še posebej zabavno, da jo bom prvič (in po mojem zadnjič) poslušal v taki kvazi las-vegas vukojebini. Sin City! Da ne bojo slučajno snemali kak video!

Kot ne bi rekel Drnovšek: poročilo sledi.

Bok,

Marko

Dovolite, da vam predstavim [Borisa Dežulovića](http://www.dopmagazin.com/file.asp?area=6&pd=20050916_124631&print=print). Gre za fanta mojih let — no, kakšni dve leti manj —, na katerega me je opozoril na tem blogu že večkrat omenjeni prijatelj, ki želi ostati anonimen. Ime mi je bilo sicer napol znano, a kaj več, kot da je hrvaški novinar, nisem znal povedati.

To je bilo ravno v dneh, ko so v uredništvu Dnevnika dobili idejo, da bi v dopisovalni/epistolarni rubriki v sobotni prilogi Zelena pika uvedli “mednacionalna” pisma, začenši seveda s sosedi in seveda s Hrvati. Prvotno je bilo mišljeno, da bi si dopisoval s Tanjo Torbarino, kar pa se je v nadaljevanju izkazalo kot ne najboljša ideja. Tako sem hvala bogu prišel do Dežulovića.

Najprej sem do njega prišel celo dobesedno, v Split, a mi je ravno tisti dan, preden sem jaz pobegnil v Nin, pobegnil na Brač. A več o tem v pismih.

Z Borisom sva razmišljala, ali ga naj na blogu objavljam v originalu ali v prevodu. Sam pravi, da mu je načeloma vseeno, da pa mu je všeč, kako zveni v slovenščini. Tudi meni je všeč, kako zveni v slovenščini, saj ga za Dnevnik sam prevajam, po drugi strani pa se mi zdi zabavneje, da ga objavim v hrvaščini. Navsezadnje je to internet, zato nam ni treba upoštevati slovenarskih jezikovarstvenikov in njihove obsedenosti s podnapisi, ne?

Prijatelju pošljem mesidž, kaj danes pišem za kolumno, in dobim odgovor: A si ti tko mal obseden od Drnovska? Jaz: Hmmm! On: Ah, ljubezen je tko zanimiva rec

Najbolj zabavna stvar, ki sem jo zadnje čase bral v medijih, je bila reportaža Jureta Aleksiča z mitinga Drnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj v zadnji Mladini. Nasmejal sem se dobesedno do solz. “Da vseeno ni v fazi tistega najstriktnejšega posta, pa je dokazal, ko je pozobal skoraj cel pladenj najbolj špartanskih kanapejev v zgodovini človeštva, namreč koščkov kruha z bobkom zelene paste na vrhu. […] Na odru je Alberto Gregorič, odet v kričeče rdeč pončo in z razkošnim sombrerom na glavi, pel mehiške narodne ter se pri tem drl ‘Viva Štajerska!’ in ‘Arriba! El presidente!’ […] Če ima kdo od trinajstih kaj za povedat, kakšno iniciativo, bo z veseljem prisluhnil, drugače gre pa na glavno dvorišče poslušat Sto prašičkov prepeva.”

Manj zabavna, a še bolj šokantna je tista pasaža, v kateri opisuje, kako ga je predsednik skenslal, ko je prišel na vrsto za vprašanja. V trenutku, ko se je predstavil, je namreč izjavil, da se z njim ne bo pogovarjal, in zavrnil pojasnilo z besedami: “Tukaj sem zasebno.” — kar se mu očitno ni zdelo v nasprotju z dejstvom, da se je (po Aleksiču) “pripeljal z državno floto džipov in z bohotnim, javno plačanim entourageom”.

Ob tem sem se spomnil Marka Zorka (Drnovška), ki je kakšnih deset let nazaj v Razgledih pisal tako imenovani Skrivni dnevnik Janeza Drnovška, starega 46 let in 3. (Naslov se je spreminjal, saj smo starost vsake tri mesece posodabljali.) To je bilo nazadnje, da sem se ob branju česarkoli o Drnovšku krohotal. Kolumno si je izmislil Tadej Zupančič, in sicer po vzoru Skrivnega dnevnika Johna Majorja, ki ga je objavljal Private Eye. Čeprav pod strogo anonimnostjo (vsaj za javnost), je bil Zorko dovolj nor, da je to pisal kot svak takratnega premiera — dokler ni pred časom še v Sobotni prilogi Dela napisal: “Kdo lahko reče predsedniku ‘jebem ti sestro’?” —, si izmišljal nove in nove pripetljaje “dr. Janeza dr. Novška” in seveda megalomanske in egocentrične interpretacije le-teh. Rdeča nit dnevnika je bila namreč v tem, da se ima Dirty Harry za boga. No, ni bil čisto ziher, imel se je pa na sumu.

To omenjam samo kot nekoliko preroško digresijo in kot izraz čudenja, da v zadnjem času, odkar je Drnovšek postal čudak, ki kar kliče po satirični ali vsaj kritični in predvsem redni obravnavi v medijih, še nikomur ni prišlo na misel, da bi uvedel kakšno stalno rubriko na temo odpuljenega predsednika.

Sicer pa imam malo slabo vest, ker se tako pogosto kritično obregujem v lik in delo aktualnega predsednika, saj sem bil tudi sam žrtev njegove nepripravljenosti, da bi se z mano pogovarjal. Tisti, ki vedo, da sem od njega dobil košarico, mi tako zdaj očitajo, da se mu v bistvu maščujem. Ampak naj najprej pojasnim ozadje te zgodbe.

Februarja mi je prišlo na misel, da bi s predsednikom naredil intervju za Zeleno piko. Odgovornemu uredniku Dnevnika se je to zdela dobra ideja. Sam je formalno zaprosil kabinet za intervju, jaz pa sem se znašel po svoje in poskusil s posredovanjem njegovega prijatelja, dobrega-starega Matjaža Bergerja. Ta mi je svetoval, naj mu kar napišem mail, ker da si rad dopisuje — če bi se karkoli zataknilo, bo pa pri mojstru že zastavil dobro besedo zame. Dal mi je predsednikov privatni elektronski naslov, ki pa je bil na moje presenečenje odprt pri enem od ponudnikov zastonj webmaila in za nameček tudi popolnoma prepoznaven. Kakorkoli, predsedniku sem torej napisal vljudno pismo, v katerem je med drugim pisalo naslednje:

[…] “Seveda ne gre za samo še en intervju več v seriji mnogih, temveč za kombinacijo portreta, reportaže in intervjuja — in to ne v dobesednem stilu vprašanj in odgovorov. […] Vaše recentne politične poteze in vaš način življenja so v medijih vzbudili že veliko pozornosti, zato se jim tudi jaz ne bi ne mogel ne hotel izogniti. Seveda pa bi se rad osredotočil na vas kot človeka in kot kompleksno osebnost, ki se skriva za medijsko podobo. Zato bi se rad srečal z vami pri vas doma na Zaplani. […] Kot vam je mogoče znano iz mojih kolumen, se z nekaterimi vašimi izjavami, potezami, prepričanji in nastopi ne strinjam. Upam, da vas to ne bo odvrnilo od srečanja z mano. Sam bi se rad namreč v sproščenem pogovoru o pomembnih in manj pomembnih zadevah na lastne oči prepričal, kdo je v resnici in kakšen je pravzaprav naš predsednik. Tako kot bom vaše izjave prenesel natančno in z dolžnim spoštovanjem, bom tudi svoje vtise opisal po svoje, toda pošteno in dobronamerno.” […]

Mail sem poslal 23. februarja ob 19:39:53 — in že čez 2 uri, 1 minuto in 29 sekund prejel naslednji odgovor:

“Spoštovani gospod Crnkovič, hvala za pozornost in za vašo dobronamernost. Vendar mi čas ne dopušča toliko ukvarjanja s sabo, kot ste predlagali. Kakšen sem in kaj sem v resnici — to bo že čas pokazal. Sam ne bi rad pretirano modroval na to temo, nasploh je bilo tega v medijih dovolj. Če pa boste kdaj zainteresirani za kak krajši pogovor, sem vam na razpolago. Lepo vas pozdravljam. Janez Drnovšek”

Pogoltnil sem slino in napisal nekaj v stilu, češ, hvala vseeno, pa kdaj drugič in vse dobro. Toda res jezen in užaljen sem postal šele čez nekaj dni, ko mi je prišel v roke Diners Magazine. Intervju? S kom drugim kot z Drnovškom! In kdo drug kot Jerca Legan. Nekako sem se prepričal, da sem si v bistvu sam kriv, da nisem atraktivna bejba in še magistra komunikologije za povrhu, pa bi se mi s predsednikom na čelu sami ponujali za intervjuje, in to magari za tovarniška glasila! Po drugi strani me je malo potolažila Mojca Mavec, ki jo zelo cenim in je tudi enkrat takrat naredila intervju z Drnovškom za Modno Jano. Povedal sem ji, da se mi je intervju zdel brez veze, kar je razložila z dejstvom, da je bil pogovor na Zaplani precej nesproščen, če ne celo mučen.

Sem res obseden od Drnovška? Hmmm. Ali ni največ, kar si lahko nek predsednik — ali politik nasploh — želi, da bi mu njegovi državljani sledili kot obsedeni? Če je to res, si lahko samo predstavljamo, kako genialno bi bilo, če bi bil Drnovšek res pozitiven.

Ko sem začel pred kakšnim letom dni objavljati ta blog, sem se širokoustil, da bom publiciral tudi literarna dela, ki sem jih sam prevedel. V tem času nisem v to smer naredil nič, čeprav mi ne bi bilo treba veliko.

No, v računalniku sem po naključju naletel na svoj prevod drame Chatterton Alfreda de Vignyja. Prevedel sem jo po naročilu Drame SNG v Ljubljani oz. ravnatelja Janeza Pipana, ki jo je uvrstil na repertoar Male Drame v sezoni 2003/04.

To dramo sem si želel prevesti, že odkar sem bil bruc na francoščini in primerjalni književnosti. Naključje je hotelo, da sem prevajal (dokler sem prevajal) vse druge avtorje, samo Vignyja ne. Po vseh teh letih, ki so sem kot prevajalec že zdavnaj izpregel — razen redkih izjem, ki si jih nisem izbiral sam —, sem potihem še vedno razmišljal o Chattertonu, le da nisem bil več v letih, ko bi se mi ljubilo prevajati za predal. Tako sem nekega dne predlagal uprizoritev Pipanu in mu posodil knjigo, da si osveži spomin. Predlog je sprejel, in tako sem se čez čas lotil dela.

Prevajalci že vejo, toda naj to navržem kot zanimivost za širšo publiko. Skorajda ni slabše plačanega intelektualnega dela od knjižnega prevajanja literarnih del. Honorar za avtorsko polo prevoda (30.000 znakov) je precej beden — vsaj bil je, odkar pomnim, in dvomim, da je danes kaj boljši —, pri tem pa je to kar zajetna količina teksta. Predstavljajte si, da prevajate obsežen roman, dolg kakšnih 300 tipkanih strani, se pravi 10 pol. Za to delo boste porabili nekaj mesecev, plačali pa vam bodo okrog pol milijona SIT!

In zdaj keč: približno toliko sem jaz pokasiral za prevod Chattertona, čeprav obsega le nekaj več kot 100.000 znakov. Gledališča imajo namreč pavšale za izvirne drame in za prevode, ki so hvala bogu veliko radodarnejši od knjižnih honorarjev.

Na tem mestu bi se rad še enkrat zahvalil dramaturgu predstave Janu Joni Javoršku, ki mi je s svojim odličnim občutkom za francoščino dal nekaj upoštevanja vrednih predlogov.

Henry Wallis: Chattertonova smrt (1856)

In to je zdaj to: téléchargez!

chatterton.pdf

*Ta tekst je star sedem, osem let. Če se prav spomnim, je iz serije kvazikolumen, ki sem jih po vzoru Philippa Delerma (“Prvi požirek piva in drugi mali užitki”) pisal nekaj časa za Nedelo. Spomnim se tudi, da sem enkrat pisal o tenisu in dal naslov “Oranžen okrog gležnjev”. Zdi se mi, da mi je ta ratal, pa ga meni nič, tebi nič objavljam.*

Da si ne boš domišljal, da si poznavalec. Ti si samo fajnšmeker, ki je prerasel te male, osnovne oblike dezinsekcije z ledom, znane pod imeni ballantines, johnny walker, c. c. in jack daniel’s.

Viski je med pijačami to, kar so med jedmi zrezki: ploščata, bolj ali manj zapečena pijača, ki pa je ne konzumiramo pri strani, temveč odstiramo po plasteh. Zadnji dokaz je zadnji požirek, ko od biftka ostane samo še celofan. Za razliko od piva, kjer šteje prvi, je ta odločilen.

Potem je tu tudi misticizem Škotske: zelenih prostranstev in skalnih robov z deževji in meglicami. Da vino vzbuja v pivcu aluzije na jesenske barve in pokrajine vinorodništva, je floskula. Medtem pa je pri viskiju res, da njegova ostrina in mehkoba pošiljata na Škotsko — seveda zlasti take, ki so bili tam le v duhu.

Del fascinacije z viskijem je eksotika imen: sama čudna, ki jih ne znaš prav izgovarjati in jih niti mimoidoči Angleži ne znajo pojasniti. Ene ugankarsko uvrščaš v skupino na mehki Ć: denimo bruichladdich in glenfiddich; talisker te asocira na pravljičnega kralja s tremi sinovi; lagavulin zveni, kakor da gre za nekega Sergeja Nikolajeviča, ki bi lahko bil kak hinavski birokrat iz Dostojevskijevega “Idiota”; medtem pa se pri chivasu (regalu) ne moreš odločiti, ali bi ga imel za Francoza ali Indijca.

Sicer pa je za vaju s princem Charlesom kralj viskijev laphroaig. Vonj dimljene šote je zakon, ki ga ne more razveljaviti noben notar za šankom. Deloma tudi zato, ker ti na Isle of Islay ponujajo kvadratni čevelj posestva, za katero lahko dvigneš rento v protivrednosti kozarca laphroaiga letno, če le izpolniš in pošlješ listek, najden v valjastem kartonu.

Bistveno pa je, da prestrežeš kapljico, ki polzi po vratu, ko zapiraš steklenico. Ta vonj idealno degustiraš šele na koži prstov, impregnirani z cigaretnim dimom. Laphroaiga ne piješ ti, temveč tvoja leva roka — pri tem pa si z desno popravljaš kilt, da ne bi kazal kolen.

Vir je kakšnih 10, 15 km dolg otok nepravilne oblike, ki ga s celino povezuje 300-metrski most. Na drugi strani mostu je famozni disko Sin City, ki spada v Privlako in kjer sem 8. julija poslušal Severino na koncertu. Kilometer ali dva naprej je Privlaka, 10 km Nin, še 10 ali 15 pa Zadar — vse proti vzhodu. Severno od Vira je Pag, onstran njega Velebit.

Vir ni kakšno čudo narave. Vidi se mu, da ni kvarnerski otok, pa tudi dalmatinski še ne. Niti ni pomembna turistična atrakcija. Ali pač?

Nekemu pametnemu socialističnemu energetskemu planerju v SR Hrvaški je nekoč v 80. letih prišlo na misel, da bi na Viru postavili jedrsko elektrarno. Lokalno prebivalstvo o tem seveda ni hotelo nič slišati. Kdo ve, kako bi se to končalo, če ne bi takratni župan Vira dobil zvito idejo: odločil se je, da bo otok tako rekoč razprodal vsem, ki si tam želijo zgraditi vikend hišico.

Na Viru dandanes morda ni največ vikendov na kvadratni kilometer, je pa je zagotovo največ črnih gradenj — in to najbrž v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Ne vem točno, kako so se prodajale parcele, s katerimi so hoteli odvrniti atomsko perspektivo. Morda so prodajali samo parcele brez gradbenih dovoljenj. Lani sem najprej bral, da minister za okolje grozi z rušenjem, nekaj mesecev kasneje pa, da je za nekatere hiše razglasil amnestijo.

Kako je danes tam s pravnega stališča, ne vem. Vem pa, da po otoku pustošijo Madžari, ki jih je očitno toliko, da se jezikovno pregovorno trdim Hrvatom zdi vredno postavljati table nepremičninskih agencij v madžarščini!

Polovica hiš na Viru je neometanih, polovica pa je tako kičastih, da je to preprosto neverjetno. Tretja polovica so lahko in neometane in kičaste.

Greatest hit med arhitekturnimi parafernalijami virskih vikendov so kipci živali iz gipsa, postavljeni na balkonske ograje. (Tudi balustrade so lahko umetnost. Na Viru.) Nekaj sem jih poslikal:

Labodi so itak klasika. Ampak tudi ta delfin ni slab:

Labod in delfin sta čepela na eni in isti ograji. Poleg njiju je bil še levček (na videz mladič, a z grivo), ki ga nisem fotografiral. Kako je mogoče, da ima nekjdo toliko tako prismojenih živali na vrtni ograji? Pozneje sem sicer pomislil, da gre morda za hišo prodajalca živali iz gipsa? You never know.

V vsem tem mavčnem zverinjaku pa je moj absolutni favorit pingvinček. Revček je postopal na strehi prizidane garaže:

Ne boste verjeli, ampak niste še videli najboljšega! Malo iz mesta, že proti ostri sklanati plaži, s katere je lep pogled na paške vetrnice, je na samem hiša, ki ima na fasado pripopanega Spidermana! Real size! 3D! V polni plezalni pozi!

Ali ima kdo kakšno idejo, kje hudiča je ta človek kupil ali dobil Spidermana za na fasado?

Ob treh, ko to objavljam, merijo in ustavljajo in težijo že od devetih zjutraj. Po mojem je dol na asfaltu najmanj 40°. Sej so bogi.

Trgovec je Zoran Janković, prijatelj pa je Luka Novak. Res pa je, da je Luka v bistvu oboje. Toliko samo v pojasnilo glede naslova kolumne. Sicer pa naj najprej navedem nekaj opozoril in opravičil ter priznanj in pripomb, da si ne bo kdo kaj mislil. Bodisi o meni ali o komerkoli.

Tudi nepolitičen človek je bolj politično bitje, kot si je pripravljen priznati. Tega sem se zavedel, ko je Luka Novak napovedal — no, med vrsticami — kandidaturo za ljubljanskega župana. Naše neobvezne prijateljske debate so nenadoma postale zelo politične.

Potem mi je dal misliti, ko mi je z nekakšno samoumevnostjo v glasu rekel, da me bo dal na svojo listo kandidatov za mestni svet. Razmišljal nisem dolgo, saj je stvar zame zelo preprosta. V to past se ne bom pustil zvabiti niti v primeru, če bo kandidiral kot neodvisni kandidat brez strankarske podpore — se pravi zgolj s podporo 2500 izrecno podpisanih volilnih upravičencev. Moja pozicija nezainteresiranega, a konstruktivnega nergača se mi namreč zdi predragocena, da bi jo zavrgel na račun vprašljivega političnega vpliva in še bolj vprašljivega svétniškega renomeja.

Če pa bo prepričal katerokoli stranko, da ga podpre — ali obratno: da stranka prepriča njega, da se ji pusti podpreti —, potem pa to še posebej nedvoumno odpade. Luka bo že razumel, da moram misliti predvsem na svojo novinarsko kariero oziroma na kredibilnost.

Potem se je vpletel tudi najin skupni prijatelj Stojan Pelko, ki bo v predvolilni kampanji služil Zoranu Jankoviću kot svetovalec za politični marketing. Neglede na izid volitev bo to huda preizkušnja tudi zame, ne le za njiju dva.

Nadalje sem moral razčistiti, ali lahko kot kolumnist o tem kaj napišem — mislim, karkoli v podporo Novaku in karkoli negativnega o Jankoviću ali katerem drugem kandidatu. Ugotovil sem, da sam pri sebi s tem ne bom imel problemov, razen da tvegam, da mi bo na račun prijateljske vpletenosti manj ljudi verjelo, tudi če se bodo z mano strinjali.

Nisem prvič v situaciji, ko se kot kolumnist čutim dolžnega zagovarjati prijatelja, in še nikoli mi ni bilo zaradi tega nerodno. Dejstvo je, prvič, da nasploh in načeloma nimam prijateljev, zaradi katerih bi mi lahko bilo nerodno — to bi bila seveda adjektivna kontradikcija —, in drugič, da mi je v bistvu prav malo mar, kaj si bralci o mojih stališčih mislijo. Še nikoli nisem med pisanjem razmišljal, kaj si bo kdo mislil: četudi sem se kdaj zmotil, pa sem po svojem skromnem mnenju vsaj dokazal, da gre tu za odkritosrčnost in nepreračunljivost, ne pa za lahkomiselnost in aroganco. Šele če ne bi mogel napisati česarkoli, v kar res verjamem, potem bi se moral zamisliti.

Res pa je, da še nikoli nisem v svojih tekstih aktivno zagovarjal nobenega političnega kandidata, še najmanj pa vnaprej. Tega ali onega sem kvečjemu branil — tako kot naprimer Franceta Arharja pred zadnjimi predsedniškimi volitvami, ko je zaradi svoje “razkrite” plače doživljal medijski linč, kakršnega v Sloveniji še ni bilo.

Mimogrede: vam je danes kaj žal za njim, ko gledate, kakšne scene nam dela Drnovšek? Jaz osebno na predsedniškem položaju še tem bolj pogrešam enega resnega starejšega gospoda, ki bi dajal vtis, da se lahko nanj zanesemo.

Če je kaj deplasirano, potem je to hvaljenje svojih prijateljev. Zato tega ne bom počel, pa če Luko to stane zmage na volitvah. Prijatelje lahko samo braniš.

Najbolj prepričljiv razlog — četudi najbrž ne tudi najbolj očiten —, zakaj javno podpiram Luko Novaka za župana, pa je ta, da se bodo drugi kandidati opremili s celimi četami PR svetovalcev, ki bodo obstreljevali medije s tonami in tonami municije. Ti si bodo že vzpostavili svoje obrambne mehanizme, toda pred vsemi oblikami specialne PR vojne pa gotovo ne bodo povsem varni. V vsej tej zakulisni štali, ki se bo odvijala letos jeseni pred lokalnimi volitvami, se mi zdi neprimerno bolj pošteno odkrito povedati, koga podpiram. Pa čeprav v kolumni in čeprav v mediju, ki bo dajal pravico do besede tudi drugim kandidatom. Ti se bodo glede prepričevanja volilcev morali znajti drugače — če že na transparentne, pa vsekakor na dražje načine in verjetno tudi na bolj perfidne.

Preostane mi še razlaga, zakaj pravzaprav podpiram svojega prijatelja za župansko funkcijo. Razlogi niso revolucionarni: ker mu zaupam kot človeku; ker ve, kako prestolnično urbano življenje funkcionira in kaj bi bilo treba storiti (formalno, praktično, operativno in finančno), da bi za dobrobit vseh sosedov funkcioniralo tudi v Ljubljani; ker se mi kot nepolitičen (ne apolitičen!) človek zdi primernejši kandidat od drugih, med katerimi so vsi daleč od politične nedolžnosti in predvsem politikantske zainteresiranosti; ker je za razliko od drugih kandidatov brezmadežen in mu nihče ne more ničesar slabega ali sumljivega očitati, kaj šele vpletenosti v afere; ker kot mali podjetnik na področju različnih storitvenih dejavnosti ve bolje od drugih, kaj zavira razmah podjetništva in dobrega počutja v mestu in kako temu odpomoči.

Še več: Luko Novaka za župana podpiram zato, ker ni populistično gobezdalo, ki bi si v svoji dosedanji karieri nagrabil toliko nezaslužene medijske pozornosti in priljubljenosti, da bi zdaj lahko obljubljal karkoli, pa bi mu vsi brez nadaljnega nasedali in omedlevali od njegove samoumevne dobrohotnosti in požrtvovalnosti; ker ni kao po krivici odstavljen, od moči in vpliva obseden milijarder, ki bi rad pred penzijo iz čiste zdolgočasenosti naredil še kaj dobrega za narodov blagor in si postavil spomenik; ker si samozaverovano ne domišlja, da so najprimernejši kandidati za župansko funkcijo véliki, strahospoštovani menedžerski polbogovi; ker ne sedi na lovorikah, ki mu jih najbolj fanatično priznavajo samo in ravno nevedni, izkoriščani, zmanipulirani, z minimalnim zadovoljni in nad investicijami v bivšo Jugoslavijo navdušeni; ker je direktor družinskega podjetja, od katerega njegovi bližnji legitimno in pošteno živijo, ne pa da bi jim dajal zaslužiti na račun tistih, ki so mu neko premoženje samo zaupali v upravljanje.

Pa še to: ta kolumna ne pomeni, da boste zdaj vsak četrtek do volitev na tem mestu brali navijaško kroniko o kandidaturi Luke Novaka.

Kdo pravi, da bi zgodovina morala potekati kronološko? Naj po tej dolgi pavzi skočim na konec zgodovine, k najnovejšemu telefonu: Nokia N80. Se bom že kdaj drugič vrnil k predhodnikom.

Kritike novega mobitela nisem pisal že pet let, in še tista v Financah je bila moja prva. Šlo je za [review Nokie Communicatorja 9210]( http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=9472), ki je ravno takrat izšel. To je bil epohalen, neponovljiv dogodek — namreč izid, ne moja ocena —, ki dandanes ni možen, ker smo se na serijsko izhajanje telefonov že preveč navadili. In četudi je Nokia N80 morda enako epohalna kot Communicator 9210, potem to ni isto.

Odvadil sem se že nestrpno pričakovati nove mobilne telefone. Zadnji, ki me je delal živčnega, ko ga v nasprotju z napovedmi proizvajalca, uvoznika in operaterja še ni bilo od nikoder, je bila konec leta 2004 Nokia 6630. Ko pa je letos spomladi zamujala Nokia N80, nisem bil niti nestrpen niti živčen. Morda zato, ker sem 6630 nameraval kupiti, N80 pa so mi na Mobitelu obljubili za test.

Mi pa vsekakor ne gre preveč v račun, če je neka nova, prelomna, advanced, state-of-the-art, neverjetna Nokia že na trgu, jaz pa je še nimam! Jaz pa še vedno drkam 6630, 6680, N70 in delam fotke na bednih ena-tri ali dva mega pikslih! To je čisto neverjetno!

Vsekakor je N80 izjemen telefon. Dejstvo, da je povezljiv z brezžičnim intenetom, je fascinantno. WLAN povezljivost že dobro leto in pol premore Communicator 9500, toda dandanes je ta telefon — priznajmo — že malo dinozaverski. Ker sem doma te dni brez ADSL povezave in posledično brez MC-bzzzzz omrežja, ki se širi iz mojega AirPort Expressa, sem šel N80 sprobat na Mobitelov neo v Cutty Sark. (Ni se mi dalo do Žmauca, kjer je WLAN zastonj.)

Štirje kvadratki (ob povezanem bluetoothu) v opravilni vrstici so ikona za WLAN. Glede na moč signala kvadratki postajajo polni.

Prepričan sem, da bo vsakdo, ki je že navajen na hitrost nalaganja strani na računalniku, iskreno osupnil nad učinkom, ki ga enaka hitrost ustvari na tako majhni napravi, kakršna je drekec-pekec od mobitela! Pozor: ekran meri 34 x 41 milimetrov, toda v ta pravokotnik je natrpanih 352 x 416 pikslov, velikih torej manj kot desetinko milimetra! Si predstavljate, kako ostra je videti slika na tem ekranu? Absolutno neverjetno!

Za feeling naj prikažem screenshot. V Galeriji, ko je ekran ležečega formata, je tri mega velika posneta fotka (2048 x 1536 pikslov) videti takole:

In če smo že pri srfanju, je treba povedati, da ima N80 famozen brskalnik z minimap funkcijo. Ta počne naslednje: če povlečemo kurzor proti robu strani, se čez izrez strani, ki ga tisti hip gledamo na ekranu, prikaže pomanjšana stran v celoti, v njej pa rdeč okvir, ki kaže, kaj je na ekranu v celoti.

Zaradi povečanja ločljivosti ekrana s 176 x 208 na 352 x 416 pikslov so zdaj črke in ikone (lahko) manjše kot na prejšnjih telefonih. To je dobro pri ikonah, ki jih zdaj vidimo 12 (3 vodoravno, 4 navpično) namesto 9 (3 x 3), manj pa pri nekaterih črkah, naprimer pri pisanju mesidžev. Črke so tako majhne, da si bom morda moral celo jaz omisliti očala.

N80 ima očitno še nek bug, ki bluetooth povezavi pošiljati podatke z običajno hitrostjo okrog 50 ali 60 KB/s, na katero smo navajeni že iz prejšnjih modelov. Meni je to uspelo le enkrat, sicer pa se zadeva vleče s hitrostjo okrog 15 KB/s. Kar je pri fotkah, težkih tudi čez en mega, lahko zelo sitno.

Zelo sem zadovoljen s korakom naprej v Koledarju. Sestankom, Beležkam in Obletnicam so dodali Opravila, ki jih temu primerno ni več v Pisarni. Še več: kaj so nam koristila opravila v prejšnjih Nokiah, če pa niso imela alarma? Zdaj je to urejeno: tako kot za sestanek si lahko tudi za opravilo nastavimo datum in uro alarma.

Več jutri.

Na vsak način bi bila podobna gramatična bizarnost, če bi prodajalec sladoleda na Čopovi na skrinjo napisal: “Strežemo sladoled za s sabo” — tako pa je izpadlo vsaj zabavno. Res je namreč, da ga je stregel spredaj.

Zgodovina mobitelov je nekaj zelo trivialnega — privatna pa še posebej. Pa vendar: kaj bi lahko bolje ilustriralo komunikacijske navade kot natančna ekspertiza uporabljenih aparatov?!

Razmišljal sem tudi že o zgodovini poslušanja glasbe. Od prvih gramofonov (mono Iskrafon in že stereo Tosca 5 sredi 70. let, prva Hitachijeva feršterkerija iz konsignacije konec 70. itd.) pa do iPodov. A to je že predaleč, da bi se zanašal bodisi na spomin ali na internet. Kljub temu: to branje bi bila ultimativna nostalgija!

Tole o mobitelih bom pisal po kosih. Že vnaprej se opravičujem za spominske luknje in za pomote, ki iz tega izvirajo. Cenjene bralce z boljšim spominom in podobnimi izkušnjami prosim za korekture v zvezi z letnicami in modeli in drugimi detajli.

Konec leta 1995 sem si kupil mobitel. Benefonov NMT, seveda. Stal je enormnih 185.000 SIT (takrat skoraj 2.000 DEM). Zame osebno je to moral biti velik miselni preskok, saj so do takrat s temi cegli okrog hodili samo poslovneži — in še to ne preveč eminentni. Kakorkoli, očitno sem že bil malo bolj naklonjen tej novotariji, saj sem enkrat takrat napisal kolumno z naslovom [Na pivu z mobitel kapitalistom](http://www.rozina.si/crni/1995/arhiv/na-pivu-z-mobitel-kapitalistom/).

Telefon je delal kakor kdaj in kakor kje. S sogovorniki sem se slišal tako-tako, bolj slučajno kot ne. Baterija je crkovala po kakšnih 30 minutah pogovora, kar je bilo ponavadi prej kot do poldneva. V nekaj mesecih sem ga moral servisirati kar dvakrat, in to v tisto gramozno jamo za Gospodarcem, kjer je bil takrat v neki baraki “Mobitel Center”.

Nisem ziher, ampak po mojem je to ta telefon.

Najbolj zgrešen nakup v mojem življenju pa ta NMT ni bil zaradi vsega zgoraj naštetega, temveč zato, ker je Mobitel takrat že bil v predkomercialni fazi uvajanja GSM. Nekaj mesecev za mojo kolumno so me klicali iz Mobitela in me povabili na sestanek. Ponudili so mi, da bi kot novinar testiral GSM telefon, češ, radi bi preizkusili uporabnost oz. uporabniške navade ljudi čim več različnih profilov in poklicev. Ponudbo sem z veseljem sprejel. Moje rajanje z mobilno tehnologijo se je začelo — čeprav takrat še nisem vedel, kaj me čaka.

Dali so mi dokaj oglat Ericssonov telefon, ki pa je bil v primerjavi z benefonom tako rekoč neznaten. Mislim, da je slišal na ime GH788.

Testni uporabniki smo dobili SIM kartice, ki pa niso bile Mobitelove, temveč nemške — če se prav spomnim, od operaterja D1. Katero številko sem dobil s tem telefonom, ne vem več, ampak bog ve, ali ni bila nemška! Pogovore nam je plačeval seveda Mobitel.

Uporabljati tega ericssona je bilo čisto neverjetno. Vse je delovalo, povsod je delovalo — no, v Ljubljani —, vse se je slišalo, nič ni zmrzovalo, baterija je bila spodobna. No, mesidžev takrat še ni bilo, ampak dejansko je bilo kao res: “Ni ovir za Mobitel”.

Čisto vse seveda ni delovalo — vsaj meni ne. Poleg govornih storitev je bil del GSM telefonije že takrat tudi prenos podatkov. Problem pa je bil v tem, da sem takrat uporabljal Applov PowerBook 5300.

Ericsson se je baje razumel s PC-ji, z Appli pa ne. Ampak ne jaz sam ne pristojne osebe na Mobitelu se nismo tako hitro vdali. Res pa je, da sva zato z Mobitelovim mojstrom iz tehnične službe večkrat prebila po nekaj ur v neki pisarni, da bi našla rešitev.

Nisva je našla. Oziroma: našla sva nokio 8110 — slavno in nepozabno “banano”. Nor telefon, verjetno najboljši v tej zgodnji fazi mobilne telefonije!

Ko zdaj razmišljam o tej nokii, nisem čisto prepričan, ali je to bilo res leta 1996: 8110 mi v časovnem smislu nekako ne gre skupaj z GH688. Zato dopuščam možnost, da je to bilo šele leta 1997. A kakorkoli: 8110 je bil očitno edini telefon, ki se ga je dalo povezati z mojim Macom. In še to ne tako, kot bi si želeli. Namreč: prenos podatkov v tem smislu, da bi bilo možno vzpostaviti data call za dostop do interneta ali poštnega strežnika, ni delal za nič na svetu. Delal pa je faks. Tako sem pošiljal kolumne s Hvara kot fakse, na Sobotni pa so jih potem pretipkavali! Ampak glavno, da je prišlo. Fancy pa je bilo tudi, na nek način.

Toliko za tokrat.