Arhiv za kategorijo 'O, moj Blog!'

Kandidiranje na volitvah ali reciklaža insajderjev in prvoborcev

Petek, 30. junij 2006

Delati politično kariero v Sloveniji pomeni, da si bil leta 1991 na pravem mestu ali da si vsaj do srede devetdesetih prestopil v politiko — od takrat naprej pa samo še horizontalno kolobariš z ene funkcije na drugo. Jaz naivnež pa sem mislil, da je kariera vzpon po vertikali. Deset, petnajst let se ni zgodilo, da bi na politično sceno prišli novi ljudje. Niti na nižje položaje. Očitno to pomeni, da sprememb tudi naslednjih deset, petnajst let ne moremo pričakovati.

Včeraj so me klicali iz “telefonskega studia” in me prosili za tri minute dragocenega časa, da bi odgovoril na nekaj vprašanj v zvezi z mestno politiko in županskimi volitvami. Anketarka mi je zaupala — po mojem v nasprotju z navodili —, da je naročnik raziskave MOL. Vprašanja so se mi zdela bodisi nepotrebna ali celo absurdna, kljub temu pa sem Danici Simšič po mojem le poslal sporočilo.

Recimo to, da v dilemi, če bi moral izbirati samo med njo in Janezom Sodržnikom, sploh ne bi šel volit, in da bi se v dilemi med njo in Petrom Sušnikom odločil za slednjega.

V anketi je seveda težko argumentirati, da sicer nikoli ne bi volil za 33-letnega mulca, ki ne dela drugega, kot da sedi v mestnem svetu in naklada. Ampak ta moj odgovor je bil vsaj konsistenten z enim od prejšnjih: da bi bilo namreč dobro, če bi tudi na mestni ravni prišlo do take zamenjave vladajoče politične opcije kot na zadnjih državnozborskih volitvah — kar pa seveda ne pomeni, da bi navijal ali celo volil za konkretno zmagovalno opcijo.

Toda pomudimo se najprej za trenutek pri specifičnih kulturnih navadah strank in kandidatov nasploh.

Predsednikova napoved, da na naslednjih volitvah ne bo več kandidiral, je očitno neprijetno presenetila ali vsaj vznemirila vse — državljane, medije, stranke. In kako jih tudi ne bi. Prvi so na Drnovška na takšni ali drugačni oblasti navajeni že od leta 1989, zato mnogi nimajo niti najmanjšega razloga, da si ga v izogib spremembam ne bi želeli še do leta 2012. Ker kaj pa bi bilo triindvajset let v primerjavi z večnostjo?! Medijem bi še ena njegova kandidatura tudi prav prišla, saj je za razliko od drugih kandidatov — vključno s še neznanimi — človeška, zanimiva, mediatična, kompleksna, celo že kontroverzna figura. Stranke pa so po njegovi ponedeljkovi izjavi v pogovoru za TVS tako ali tako v šoku, saj jih je zasačila nepripravljene na dejstvo, da so se možnosti njihovih kandidatov — kogarkoli že bodo poskušali lansirati — drastično povečale. Večina strank in njihovih jaz-bi-tudi kandidatov se bo zdaj morala dejansko potruditi, da se v bolj izenačeni konkurenci zgolj sodelujočih ne bodo popolnoma osmešili.

Zagate s kandidati, do katerih praviloma prihaja v Sloveniji — pa ne le s predsedniškimi, temveč tudi nasploh, zlasti seveda županskimi — lepo povzema smešni naslov v včerajšnjem Delu: “Uradno še nihče ne razmišlja o kandidaturi” — smešen ne toliko v tem smislu, kot da bi bilo mogoče o čemerkoli razmišljati uradno, temveč zato, ker odraža samoumevnost, s katero mediji sprejemajo način delovanja strank.

Sámo po sebi seveda ni ne smešno ne sporno, če kandidata predlaga stranka, niti če kandidat in stranka o tem razmišljajo. Smešno in sporno je, da je razmišljanje v bistvu le diletantski, da ne rečem bleferski PR manever, s katerim poskušajo ugotoviti, kakšne možnosti imajo pri volilcih. To je mogoče ugotoviti veliko zanesljiveje in predvsem ne na škodo razmišljujoče stranke in razmišljujočega kandidata. Ker kaj v bistvu pomeni “razmišljanje”? Gre za interno ali celo intimno tehtanje političnih in osebnih prednosti in pomanjkljivosti stranke in kandidata, ki pa je kot javno, glasno razmišljanje popolnoma zgrešeno, saj s tem kažejo svojo ranljivost, svoje dvome, svoje šibke točke.

Sam bi dodal še vprašljivo držo do volilcev. Z “razmišljanjem” namreč kandidati vzbujajo vtis, da bi se s kandidaturo žrtvovali, ne da bi bili res trdno prepričani, ali je vredno, ali se jim bo splačalo. Še več! Vsakega “razmišljujočega” kandidata gloda strašna misel na neuspeh. Ali bo škodil njegovi karieri? Kako bo osebno prenesel poraz? Bodo ga ljudje imeli za luzerja? Ali celo za večnega kandidata, če bi po enem neuspehu kandidiral še v prihodnje? Ali ima vsaj šanse za moralno zmago, če že ne za dejansko? Kako bo prenesel soočanja s protikandidati in z volilci, kaj šele umazana podtikanja? Se bo osmešil? Kompromitiral?

Slovenske volitve so v tej fazi diletantske že zato, ker se stranke in kandidati izjasnjujejo tako pozno in neodločno. Rad bi videl kandidata, ki bo ponosno in decidirano in dolgo pred vsemi rekel: jaz hočem postati predsednik, župan, in bom na tem od tega trenutka tudi trdo delal in naredil vse, da si pridobim vaše zaupanje; ne obhajajo me nikakršni dvomi glede kandidature, saj bom v njo investiral vso svojo osebnost ter ves čas in vse sposobnosti, ki jih premorem; bitka bo težka, in če izgubim, ne bo konec sveta, temveč bom vztrajal pri svojem cilju ob naslednji priložnosti.

Dolgočasnost ali celo demokratična nekredibilnost volitev v Sloveniji pa izvirata tudi iz dejstva, da se kot kandidati — “razmišljujoči”, bodisi “uradno” ali ne — večinoma pojavljajo večna imena, ki na podlagi nekdanjih zaslug rotirajo od kandidature do kandidature in s funkcije na funkcijo. Kako prav ima France Bučar, ko v intervjuju v zadnji Sobotni prilogi pravi, da se od časov osamosvojitve ni nič spremenilo — še najmanj pa način političnega razmišljanja, ki je samo preslikava partijskega dogovornega odločanja na večstrankarski, z volitvami legitimiran nivo!

S tem v zvezi me bolj skrbijo lokalne volitve, zlasti seveda v Ljubljani. Bomo tudi tokrat obsojeni na obrabljene in v sistemu zarjavele samoumevneže a la Danica, Sodržnik, Sušnik, ali na domnevne jokerje strank in medijev, kakršna sta Mencinger ali Janković — in pri katerih niti ne vemo, ali imata sama take ambicije ali pa so to samo pobožne želje drugih? Kje so novi ljudje? (Seveda ne klovni, ki bi se radi samo malo izpostavili.) Kdo si bo upal nastopiti z vizijo, požrtvovalnostjo in pridnostjo, s katerimi bi magari pod pretnjo poraza razbil to sceno vnaprej znanih in primernih insajderjev in recikliranih prvoborcev?

  • Share/Bookmark

Sreda, 28. junij 2006

crnkovic.jpg

Od pred kratkim imam svoj logo. Na prijateljski bazi mi ga je za zameno za kosilo — ki ga, roko na srce, še ni pojedel — oblikoval dizajner, ki ne želi biti imenovan.

Razen zaradi njegovih profesionalnih sposobnosti ga imam rad tudi zato, ker je bil prvi, ki si mi je upal reči, da sem latentni dizajner. Res je. Odkar pomnim, se kar naprej nekaj vtikujem v delo dizajnerjev, pa čeprav seveda še zdaleč nisem delal s samimi takimi, od katerih bi imel boljši okus ali celo več kompetenc. Pa vendar v preteklosti še nisem slišal kaj hujšega od tega, kar mi je pogosto govoril Ranko Novak, češ, naj že enkrat neham dizajnirat — če ne, bo on začel pisat.

Dizajnerjem v prid naj pripomnim, da so med različnimi profili “rismenih” ali vsaj nepišočih ljudi vsekakor nadpovprečno pismeni.

Kaj je avtor hotel s tem znakom povedati? Da sem od hudiča? Da vozim vel “satanisa”? Tega ne bi komentiral — on pa tudi ne, pa četudi bi se sončil v ne vem kakšnem spotlightu.

Treba je tudi povedati, da je bilo med “naročnikom” in “izvajalcem” več nesoglasij — kreativnih, seveda — glede njegovega trmastega vztrajanja pri anonimnosti kot pa glede same izvedbe znaka. Res pa je, da sem mu precej težil zaradi velikosti repka, ki je bil prvotno mišljen veliko manjši. Še bolj prvotna skica, načečkana na košček papirja, pa je kot črka Č — ne C — namigovala v podobno smer, le da je imela dva serifa, ki sta skupaj zgledala kot rožički. To se mi je zdelo še bolj zabavno, vendar sem se uklonil dizajnerjevi volji.

Kaj hočemo, taki so pač “izvajalci”. Toda kljub temu: zelo hvala — in javno hvala — za odlično opravljeno delo!

  • Share/Bookmark

Mi, ki (do danes ob 20:30) še nismo

Ponedeljek, 26. junij 2006

Upam, da se je Možini zareklo, ko je vprašal Drnovška, kako gleda na tiste, “ki ŠE niso dosegli” višje ravni zavesti (ali kako je že to formuliral). Predsednik je hvaležno izkoristil iztočnico in izrazil upanje, da jo bodo dosegli tudi drugi — tudi on sam da je nekoč živel na drugem, nižjem nivoju.

Končno smo izvedeli, da z nami ni nič narobe, ampak da je samo vprašanje časa, kdaj bomo prebrodili to nevšečnost. Hvala.

In potem ga je Možina vprašal: “Mnogi pravijo, da v politiko vnašate duhovno dimenzijo. Se čutite tudi duhovnega voditelja, ne samo političnega?” Dramatični premolk: “Hja.” Pa še en premolk: “Se.”

No, če nič drugega, je Drnovšek vsaj prvič decidirano povedal, da na naslednjih volitvah ne bo kandidiral.

  • Share/Bookmark

Nogometni špilferderberji

Četrtek, 22. junij 2006

Izjava tedna je famozni bla-bla-bla komentatorja Kanala A po nedeljski tekmi med Francijo in Južno Korejo, ki se je na razočaranje Galcev končala le z remijem. Patetični glas je rekel: “Francoskega selektorja Domenecha bo zasul plaz kritik, izpod katerega ga ne bo rešila niti cela ekipa lavinskih psov.”

Ko bi vsaj zapihal veter in odnesel “strešno kritiko” (kot se je zadnjič zareklo radijskemu napovedovalcu)!

V času nogometnih evforij se vedno oglašajo špilferderberji, ki pozivajo k umirjanju strasti ali celo k razumu ter ljubitelje in zlasti navijače zmerjajo kot nižje organizme. To se mi zdi deplasirano — pa naj gre za kritiko, ki izvira iz intelektualizma, ali pa za preprosto zateženost, ki nekaterim preprečuje simpatijo s povsem preprostimi in primarnimi, četudi ekstrovertiranimi čustvi.

Za aktualni slovenski odnos do Nemčije 2006 je značilno, da se s kritikami nogometa oglašajo ženske, od moških pa kvečjemu odštekani predsednik in prismojena piranha Mrkaić.

Glede prvih je treba reči, naj pustijo moške med lovsko sezono pri miru in se ukvarjajo s svojimi posli — ne nujno z nabiranjem plodov po trgovinah in z otroci in s kuhanjem župic (kot bi rekel Matjaž Gantar) — in s svojimi torbicami (kot bi rekel Peter Sloterdijk).

Omenjena izdajalca moške vrste sta bolj brezupna primera, saj sta nad realnim življenjem preveč vzvišena. Drnovšek je preveč eteričen, da bi se zavedal pomena nogometne uspešnosti državne reprezentance za nacionalno zavest, po drugi strani pa tudi dejstva, da bi kot predsednik države moral delovati integrativno, ne pa da kontrira nečemu tako elementarnemu, razširjenemu in za psihofozično kondicijo državljanov tako pomembnemu, kot je strast do nogometa.

O Mrkaiću itak nima smisla izgubljati besed. Gnus do nogometa, ki ga je ponosno pokazal pred dvema tednoma v [Financah](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155043), je bil še benigna blamaža, saj je izpadel zgolj jezikav čudak. Toda to, kar si je privoščil prejšnji teden v inkvizitorski [kolumni](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155678) o izvoru premoženja Mileta Šetinca (ki je za nameček celo njegov kolega kolumnist Financ), presega najspodnjejšo mejo medijskega profesionalizma. Napisati bombastično uničujočo kolumno na podlagi neresničnih in nepreverjenih [dejstev](http://www.finance-on.net/?MOD=show&id=155780) — namreč kolumno, ki bi bila žaljiva celo v primeru, če bi Šetinc res kupoval stanovanje za dva milijona evrov v Šumiju — je faux pas, po katerem bi pokončen kolumnist sam od sebe in za vedno odstopil od svojega nepopravljivo diskreditiranega početja.

Omenjenim špilferderberjem pa so se letos sinergično pridružili še drugi, tako rekoč notranji sovražniki nogometa: in sicer tisti, ki so kupili ekskluzivne pravice za prenos tekem v Sloveniji — torej RTV Slovenija in Pro Plus — in ki so preko Združenja skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS) dosegli, da so kabelski operaterji ukinili oddajanje nekaterih tujih TV programov, ki tudi prenašajo tekme s prvenstva.

S stališča zdrave pameti je stvar dejansko škandalozna: predstavljajte si, da bi Združenje za tisk in medije pri GZS in/ali Društvo novinarjev zahtevalo od distribucijskih podjetij za uvoz, razvoz in maloprodajo tiska, da bi za določen čas ali na določenem območju ukinili razpoložljivost konkurenčnih tujih edicij. Pokrivanje prvenstva je stroškovno obremenjujoče tudi za tiskane medije, ki jim sicer ni treba plačevati astronomsko dragih avdiovizualnih pravic. A tudi njim bi prav prišlo, če bi si do večje rentabilnosti vložka pomagali z administrativno in s svobodo podjetništva skregano eliminacijo konkurence. Na tak način bi lahko bil vsak medij zelo uspešen.

Pravno gledano stvar ni tako nedvoumna. Ali pridobitev pravic za prenose tekem vključuje tudi pravico oddajanja tudi po tistih kanalih in na tiste načine, ki geografsko presegajo pogodbeno dogovorjeno območje? Ali se dikcija, ki govori o pravicah za prenose tekem “na ozemlju Republike Slovenije” (ali katerekoli druge države) nanaša na sedež pravne osebe (in lokacije njenih oddajnikov), ki je te pravice pridobila in jih z oddajanjem izkorišča, ali na geografsko območje, kjer je dotični TV signal dovoljeno komercialno izkoriščati? In ali je v informacijsko in komercialno demokratičnih pogojih pluralizma dostopnih TV programov sploh pošteno, da so pravice tako drage, da se nekateri njihovi kupci čutijo opeharjene in se sklicujejo na ekskluzivnost?

Dejstvo je, da sta signala TVS in Kanala A vsaj delno dostopna tudi v sosednjih državah. Vendar še nismo slišali, da bi nosilci pravic za prenose tekem na Hrvaškem in Madžarskem ter v Avstriji in Italiji iz podobnih razlogov zahtevali zatemnitev oddajanja njunih programov.

Po tem sklepam, da gre za slovensko specifiko, ki jo je mogoče interpretirati na dva načina: da si slovenske televizije po svoje razlagajo razmere na trgu TV signalov, ali pa da mednarodno veljavni zakoni ali vsaj pravni dogovori ne upoštevajo te slovenske specifike.

Roko dam v ogenj, da je skupno število nogometnih navdušencev v obmejnih pasovih vseh štirih držav, ki mejijo na Slovenijo in kamor sežejo signali s slovenskih oddajnikov, in tistih drugod po svetu, kjer sprejemajo signal TVS po satelitu Hot Bird —, ki bi jim prišlo na misel gledati svetovno prvenstvo s komentarjem v slovenščini, tako zanemarljivo majhno, da se to nobenemu nosilcu pravic za prenose v drugih državah ne more zdeti problematično. To je dejstvo — da ne bo kdo pomislil, da sem hudoben — že zaradi jezika.

V Sloveniji pa je drugače. Slovenci znajo tuje jezike, za nameček pa so od lokalnih športnih komentatorjev tudi marsičesa navajeni. Zlasti jezni znajo biti ortodoksni fani fuzbala: med temi obstaja pravcata folklora zbiranja komentatorskih cvetk. Takim je upravičeno malo mar za stroške RTVS in Pro Plusa.

Inkriminirani televiziji sta seveda zadnji, ki bi smeli proti temu ukrepati — razen kvečjemu z boljšimi komentarji in debatami v studiu. Meni osebno se sicer zdi, da se oboji zelo trudijo (celo Slak se mi zdi enkrat za spremembo normalen), ampak pri nogometni publiki nikoli ne veš. Za kao krivične frustracije televizijcev je nemara kriva FIFA ali zaradi mene Ernest Aljančič, ne pa gledalci, ki preklapljajo.

Ampak kaj hočemo: kakršen predsednik, takšna država.

  • Share/Bookmark

Spomini na nogomet

Nedelja, 18. junij 2006

Če ne bi bilo [interneta](http://www.planetworldcup.com/), ne bi nikoli izvedel — no, ne da ne bi mogel, samo poizvedoval ne bi —, kdaj točno je bila tekma Jugoslavija—Španija na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 1982 in druge podrobnosti. V megli spomina vidim samo zanikrno gostilno v Mladenovcu (SR Srbija, Šumadija), kjer sem bil takrat v odkomandi iz Smederevske Palanke (in v prekomandi iz Beograda). Spomnim se črno-belega televizorja in množice histeričnih moških. Spomnim se steklenic, ki so letele proti temu televizorju, ko je sodnik dosodil enajstmetrovko za Špance. Bilo je še podnevi. Mislim, da so mi zvečer soborci v pijanski objestnosti prali glavo s pivom. Še dobro, da sem bil postrižen na 0,8 cm.

V resnici je bila ta tekma 20. junija v Valenciji. Gudelj je dal že v 10. minuti gol, le štiri minute za tem pa je padla enajstmetrovka. Alas, v drugem polčasu je Saura dal še en gol, Ivica Šurjak — ali Safet Sušić ali Zlatko Vujović — pa nobenega.

Wc82_55s.jpg

Tole je evforija po Gudljevem golu.

Že dolgo mi je blodil po spominu nekakšen sindikalni počitniški dom v Ankaranu (ki ga nikoli ne prepoznam, kadar se peljem mimo, čeprav vem, da je ob cesti). Kako sem tja zašel za teden dni ali kaj takega? Ne vem. Spomnim se le, da sem tam gledal tekmo Jugoslavija—Argentina, ki smo jo na svetovnem prvenstvu v Italiji v četrtfinalu izgubili 3:2 po enajstmetrovkah. Nepozabna tekma, ampak nikoli se nisem spomnil, kako je potekala elferska drama. Zdaj vem: najprej je zgrešil Stojković, toda hvala bogu je potem zgrešil Maradona; po zadetku Savičevića za 2:2 sta zgrešila tako Troglio kot Brnović; toda ko je zadel Dezotti, je usodno zgrešil Hadžibegić.

Moj najstarejši spomin na svetovna prvenstva v nogometu pa datira v leto 1970, Mexico City. Finalna tekma Brazilija—Italija (21.6.) se je končala z rezultatom 4:1. Spomnim se, da sem jo gledal v frotirastem kopalnem plaščku, v katerega me je mama ogrnila po kopanju.

Najbolj megleno pa se spomnim tekme Jugoslavija—Škotska. Ne vem več, kdaj je to bilo — vsekakor v začetku 70. —, niti tega, ali so bile kvalifikacije ali prvenstvo, kaj šele rezultata. (Niti nič ne najdem na internetu.) Kakorkoli, zapomnil sem si jo samo po tem, da sem jo gledal na barvnem televizorju. Takrat sem sploh prvič videl barvni televizor! To je bilo v Begunjah na obisku pri [Avsenikovih](http://www.avsenik-sp.si/si-main.html) doma.

  • Share/Bookmark

Argentinski park

Nedelja, 18. junij 2006

Ne spomnim se, kdaj in kje sem prvič slišal za [Gotan Project](http://www.gotanproject.com/). Vem pa, da me je do nakupa njihove prve plošče [La Revancha del Tango](http://www.amazon.com/gp/search/ref=br_ss_hs/102-6079306-8216908?platform=gurupa&url=index%3Dmusic&keywords=la+revancha+del+tango&Go.x=0&Go.y=0&Go=Go) (2003) pripravilo dejstvo, da je naslov v bistvu špansko-argentinska parafraza komada Chunga’s Revenge) od [Franka Zappe](http://www.zappa.com/spifnificent.html) z istoimenskega albuma iz leta 1970 in da je priredba pod originalnim naslovom tudi na albumu.

chungas.jpg

(Tega LP-ja od Zappe že zdavnaj več nimam in tudi v online shopih ga ni, da bi ga uvrstil v zbirko svojih sedanjih 20 cedejev od FZ. Ovitek je bil magentasto vijoličast s črno-belo sliko od Zappe, ki ravno na stežaj zeha.)

Mimogrede, zadnjič sem v iTMS našel finski [Ensemble Ambrosius](http://www.ensembleambrosius.com/index.html), ki je pod taktirko — kot bi rekli na programu Ars — Ollija Virtaperka predelal [skladbe Franka Zappe za baročni ansambel](http://www.ensembleambrosius.com/news2.html) oz. orkester.

Picture 2.jpg

Kakorkoli, v soboto zvečer so Gotan Project na prvem koncertu v okviru turneje ob izidu plošče [Lunático](http://www.amazon.com/gp/search/ref=nb_ss_m/102-6079306-8216908?url=search-alias%3Dpopular&field-keywords=lunatico&Go.x=0&Go.y=0&Go=Go) nastopili v Zagrebu. Vstopnica je stala 180 kun, prizorišče je bilo na v Jarunu, konkretno na otoku Trešnjevka, tako rekoč v parku.

17062006700.jpg

Nisem ravno fan tanga — čeprav je seveda možno trditi, da od [Ástorja Piazzolle](http://en.wikipedia.org/wiki/Astor_Piazzolla) naprej na svetu ni skoraj nikogar, ki ne bi bil fan tanga vsaj malo. No, Gotan Project so morda še dlje od Nonina kot je bil on sam od originalnega tanga, vsekakor pa so — za razliko od konceptov a la [Bajofondo Tango Club](http://www.bajofondotangoclub.com/) — moji favoriti, ker ne pretiravajo z elektronskimi posegi. Pa tudi takrat, ko posegajo bolj drastično, so odlični: poslušajte recimo njihov remiks Sarah Vaughan [Whatever Lola Wants (Lola Gets)](http://www.amazon.com/gp/product/B0000ACAO3/sr=8-1/qid=1150626974/ref=pd_bbs_1/102-6079306-8216908?%5Fencoding=UTF8) na Verve Remixed, Vol.2!

Če je na Jarunu zapihalo iz neprave smeri, je okrog odra zasmrdelo po čevapčičih in klobasicah. Ampak kaj bi se pritoževal, ko pa v Ljubljani lahko samo sanjamo o koncertih v Tivoliju (mislim v Tivolskem parku). Predstavljajte si štante s čevapčiči in klobasicami in pivom sredi Tivolija! Kakšen kulturni škandal bi to bil! Kaj Metelkova! Poteptali bi travo in nastlali stezice s čiki in kozarci. Seveda: [Škisova tržnica](http://www.skisova-trznica.si/) ni noben problem, ker študentom vse dovolijo oz. ne predvidevajo, da se ga bodo napili in razsuvali klopi in nasade po Tivoliju. Koncerti pa bi bili problem, čeprav je pričakovani nivo prireditve malo bolj kulturen kot pa pri navadnem izgovoru za pijančevanje.

Poteptajte Slovencu travico — magari mestno —, pa ste opleli!

Gotan Project so najprej odigrali skoraj vse komade z albuma Lunático, potem pa še večino z Revancha del Tango. Novi album je morda nekoliko premiren za izvajanje v živo, zlasti v nemirnih koncertnih okoljih, kakršen je park. V Križankah bi to brez dvoma veliko bolje izpadlo.

In če sem že pri tem: mi lahko prosim David Braun, umetniški vodja 47. Mednarodnega jazz festivala v Ljubljani (ali PR služba Cankarjevega doma) razloži, zakaj so bili Gotan Project v Zagrebu, v Ljubljani pa jih dva tedna pozneje ne bo? In sploh, kakšen je ta pijanec-plota koncept Festivala? Absolutno se veselim tria Medeski, Martin & Wood in Tria Beyond (Jack DeJohnette, John Scofield, Larry Goldings). Super. Še dobro, da ta glasba nesporno velja za jazz. Ali so Gotan Project predaleč od jazza? Definitivno so predaleč od back to the roots jazz — da ne rečem free jazza —, kakršnega nam ponuja cela serija ljubljanskih selektorjev, odkar ni več na položaju Brane Rončel.

Kaj je danes jazz? Po mojem preveč raznovrstne glasbe, da bi se šli ortodoksijo. In če bi že odstopali od ortdoksije, potem kvečjemu v etno smer [Druge godbe](http://www.drugagodba.si/). Logika Druge godbe bo uničila Jazz festival, čeprav sta v veliki meri kompatibilna festivala in bi lahko na trgu koncertne ponudbe v Ljubljani lahko celo delovala sinergično — a ne tako, da DG pobere MJF cel kup izvajalcev in še več publike samo zato, ker je mesec dni prej.

Ampak kaj hočemo. V Ljubljani prevladuje pač alter ideologija. Jebeš stare jazziste — celo tiste, ki so se že zdavnaj odvrnili od free jazza in bi radi poslušali kaj poslušljivejšega, pa četudi ne jazz v strogem pomenu besede.

Oblečeni v belo so Gotan Project zgledali kot pravi argentinsko-francoski šminkerji. Še več: Philippe Cohen Solal in Christophe H. Müller sta za svojim elektronskim šankom zgledala kot dva Kraftwerka! Izvrsten ansambel, zlasti bandoneonist Nini Flores in pianist Gustavo Beytelmann. Proti koncu sem se brezobzirno zrinil dokaj blizu odra in natančno spremljal Tríptico: najprej je zvenelo kot Billy Jean od Michaela Jacksona, v nadaljevanju pa po zaslugi odlične violinistke skoraj country.

17062006693.jpg

  • Share/Bookmark

Protokolodvor

Petek, 16. junij 2006

Miran Ališič nas je bolj navadil na svoj hripavi glas kot pa na to, da piše pametne tekste. To omenjam zato, da ne bi izpadlo, kot da ga podcenjujem, če napišem, da me je prijetno presenetil njegov komentar z naslovom “Albert na slovenskem Marsu” v včerajšnjem Direktu.

No, na smeh mi je šlo že pred dvema tednoma, ko sem spremljal domnevno glamurozno protokolarno inscenacijo obiska monaškega kneza Alberta II. v Sloveniji. Zlasti šokantno in kislo pa se je bilo seveda nasmihati ob branju seznama zgornjih deset ti… — no, zgornjih sto ali še manj —, ki so se pustili povabiti na svečano večerjo v Vilo Bled.

Ališič je skratka opazil, da se je na večerji s knezom trlo “lokalnih politikov in prisklednikov, ki so se hoteli le fotografirati z njim”, medtem ko po drugi strani niso bili povabljeni tisti, ki bi se njegovi presvetli visokosti gotovo zdeli zanimivejši in ki so na tak ali drugačen način tudi povezani s kneževino. Recimo Bojan Križaj, ki je bil nekoč edini Slovenec, za katerega je knez kdaj slišal; izumitelj Peter Florjančič; nekdanji dirkač Walter Wolf; ali da bi naši Joli, ki je tudi njegova podložnica, dali prominentnejšo vlogo v okviru protokola.

Če Ališičevo še preveč vljudno trditev prevedem, potem gre za to, da so se na seznam — ki ga je tik pred inkriminirano večerjo hvalevredno objavil Direkt — uvalili premnogi gospodarsko-politični grebatorji in še bolj premnoge medijske starlete. Prvi med neupravičeno prisotnimi so bili povabljeni zaradi položaja ali politične funkcije, ki mu že itak niso dorasli. Krivica je že sámo dejstvo, da so oni to, kar so. Ampak kaj hočemo: s svobodo podjetništva in demokratičnimi volitvami se ne moremo prepirati. Niti protokol sam ju ne more zaobiti.

Kar pa zadeva starlete, pa je bilo šokantno to, da so bile povabljene ne le urednice — in še to ne le pomembne urednice, če smo že pri tem, temveč celo urednice tako rekoč tovarniških glasil —, temveč tudi tiste, o čigar stopnji zanimivosti odločajo zgolj dotične urednice, in kot višek vsega celo TV pičke, kakršna je Nina Osenar. (Še čudno, po tej logiki, da niso povabili tiste Alme.) Da je bila zraven tudi Osenarca, ni samo smešno, temveč že skoraj sramotno. Srečo imamo, da se knez ni mogel z vsakim toliko ukvarjati, da bi mu postalo jasno, kdo vse ga je prišel oblegat. Pravzaprav je Slovenija s tem razžalila kneza Alberta, saj ga je s seznamom povabljencev zreducirala na tabloidni futer, ki mu nastavljajo mlade samske ženske ali kaj?!

Da je s slovenskimi predstavami o protokolu nekaj narobe, dokazuje že to, da se gospa Benedettijeva, ki ima te zadeve uradno čez — in ki jih operativno nedvomno obvlada kot prava profesionalka —, vedno čuti dolžno v stilu brezhibne gospodinje (v večerni obleki sredi kuhinje) medijem obrazložiti zahtevnost operacij, ki jih planira in vodi. Resnici na ljubo je treba priznati, da ona pač zgolj kloni pred pritiskom medijev in da so v bistvu mediji tisti sporni instrument reguliranja družbene distance.

Ugled, pomembnost, vpliv, zasluge, moč, znanje, inteligenca, lepota, uspešnost, bogastvo, popularnost in kar je še takih reči, ki dvigujejo posameznike nad žalujoče ostale, so pač družbena dejstva, ki obstajajo tudi brez medijev in brez protokola, vendar se najbolj očitno materializirajo ravno v medijih in ravno v okvirih protokola. In če torej hočemo ugotoviti, kako v nekem družbenem okolju te zadeve funkcionirajo, moramo najprej ugotoviti, kakšno je pravzaprav razmerje med mediji in protokolom.

Protokol je po svoje skrivnostna veščina in nedvomno cela znanost, toda obenem je tudi vladna služba. Idealno bi seveda bilo, če bi vladni protokol okrepili s svetovalno ekipo, sestavljeno iz vrhunskih sociologov in pametnih (pa tudi ne preveč za lastno rit zainteresiranih) družbenih kronistov iz medijev. Toda to bilo podobno iluzorno pričakovati kot to, da bo država nasplošno in stoprocentno pravična in nezmotljiva.

Skratka: družbena hierarhija obstaja in ljudje jo sprijaznjeno živimo, ne da bi se je vedno zavedali ali celo preveč zavedali. Toda establishment si je izmislil mehanizme, ki to hierarhijo na perfiden način potrjujejo in olepšujejo. Na perfiden način pa pravim zato, ker establishment — v tem primeru mediji in protokol — te v bistvu sociološke zadeve popreproščeno razlaga tako, da hierarhija v očeh tistih spodaj izpade najbolj samoumevna in celo pravična stvar na svetu in da se jim tisti zgoraj celo zdijo ljudje, vredni vsakršnega občudovanja — ali v najslabšem primeru vsaj ljudje, ki jim je vredno zavidati.

Glede na zgornji odstavek je v državah z večjo družbeno distanco — ki seveda ni ista in enako sporna stvar kot socialne razlike — razmerje med mediji in protokolom vedno sinergično. A ne tudi enakopravno. Protokol in mediji so resda v španoviji, toda mediji morajo spoštovati parametre ugleda in glamurja, ki jih v skladu z neoprijemljivim družbenim konsenzom diktira protokol. Samo na ta način lahko iz te kolaboracije potegnejo maksimalne rezultate glede ratingov.

V Sloveniji pa so mediji prerasli protokol. V Sloveniji so mediji tisti, ki velikokrat v navzkrižju z logiko protokola določajo, kdo je kdo oziroma dovolj pomemben — ali vsaj primeren —, da se znajde na seznamu. Slovenska posebnost je, da je protokol v nekem smislu podrejen medijem na podoben način kot v normalnih okoliščinah mediji protokolu. V Sloveniji kot posttranzicijski državi namreč ne obstaja splošni konsenz o tem, kdo je (dovolj) pomemben in ugleden in popularen v tem smislu, da bi teh “zgornjih” ne vem koliko že tudi res funkcioniralo kot elita, primerna za večerje z osebnostmi, ki bistveno presegajo slovensko socialo — kot naprimer hereditarna aristokracija — in naše povprečne predstave o tem, kdo so oni, ki so res nobel ali se vsaj smejo delati, da so.

Gospa Benedetti brez pomoči medijev ne more vedeti, kdo vse mora biti povabljen, saj to nikjer ni zapisano — razen seveda v medijih, in še to med vrsticami. Kvečjemu tam se dá razbrati, da je ta in ta kmetica, pa čeprav priložnostno odeta v kvazi večerno robo iz domačih modnih logov, primerna za na guest listo. Bo že držalo, če jo pa toliko vlačijo po medijih, ne?

  • Share/Bookmark

Depeša

Četrtek, 15. junij 2006

“Lift up the receiver, I’ll make you a believer” se mi je vedno — no, v osemdesetih ali kdaj — zdela zelo posrečena rima. Toda nocoj, na Depeche Mode Live se mi je zdela primerna le še za slogan nadobudnega telekoma. Stacionarnega. Raje bi poslušal verzijo od dobrega starega rajnega Johnnyja Casha. Ne vem. Še dandanes si rad kdaj zavrtim Violator, je pa res, da me razen tega albuma Depeche Mode nikoli niso preveč zanimali. Na koncertu so se mi zdeli pa sploh alter kot še nikoli. Zdelo se mi je, kot da sem v sredi osemdesetih na The Cure (na katerih nisem bil nikoli). Mogoče je čas, da neham hodit na nostalgične koncerte, ki nam jih mediji poskušajo podtakniti kot nekakšno elektro pop varianto Stonesov — če že teh ni v Ljubljano in jih tudi ne bo.

14062006624.jpg

Niti ena pametna fotka mi ni ratala, mi je prav žal.

Naslednjič se bom javil v nedeljo, ko se vrnem s koncerta Gotan Project v Zagrebu (na Jarunu).

Pa še to: včeraj sem slišal trač — ampak iz zanesljivih virov blizu organizatorja (ki mi sicer ni znan) —, da bi naj 21. septembra v Ljubljani nastopila Madonna. Ta bi bila močna! Čeprav zdaj ni ravno v najboljši izmed vseh faz.

In če bi se to slučajno uresničilo, me prav zanima, po čem bi bile vstopnice. Recimo v Rimu (6. 8. na Olimpijskem stadionu) so po 315 do 895 evrov, v Parizu (4 koncerti v Bercyju med 27. in 31. 8.) 265 do 890, v Düsseldorfu (20. 8. v LTU Areni) po 440 do 1190. V Londonu (7 koncertov v Wembley Areni med 1. in 15. 8.) pa so celo po 255 do 890 funtov!

In nenazadnje: kam bi jo pa dali? Menda ja ne v Stožice? Je pa še vedno boljši ta Plečnikov minigolf kot pa tista Psevdolipica!

  • Share/Bookmark

iPir

Nedelja, 11. junij 2006

Preberite si tole na [iLounge](http://ilounge.com/index.php/news/comments/ipods-more-popular-than-beer-among-college-students/) spletni strani! Neverjetno. Ali to pomeni, da iPodi na mladino vplivajo vzgojno ali jih delajo samo še bolj zdolgočasene?

  • Share/Bookmark

Lepo je živeti na Metelkovi

Sobota, 10. junij 2006

DSC00576.jpg

10. junija 2006 ob 19:33.

  • Share/Bookmark

Porušite Metelkovo!

Četrtek, 8. junij 2006

Ta torek sem dobil mail z naslednjo vsebino: “V petek, 2. junija 2006, se je na Metelkovi Mesto v Ljubljani odvil festival EXIT za Metelkovo. Festival je uspel bolj od najdrznejših pričakovanj: tisoče obiskovalcev je skozi vso noč, do jutranjih ur, vztrajalo na dogodku, ki je v celoti podprl dejstvo, da Ljubljana Metelkovo potrebuje! Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pomagali izpeljati festival, ter sosednjim stanovalcem za izkazano strpnost!”

Prosim, ni za kaj. Predzgodba je pa naslednja:

Prejšnjo sredo sem dobil prvi mail. Najprej sem mislil, da je spam, in sem ga že skoraj zbrisal. A ker ravno stanujem čez cesto, sem se potrudil in dojel, da bo v petek nekakšen festival, mišljen kot solidarnostna gesta organizatorjev drugega festivala do mojih alternativcev, ki da jim grozi deložacija zaradi rušenja. Priponke seveda nisem odprl in sem na vse skupaj pozabil.

Do nadaljnega. V četrtek se je na našem vhodu (in verjetno še na katerem) pojavil letak, ki je na dajal na znanje, da bo na Metelkovi v petek koncert, in na šaljiv način prosil stanovalce za razumevanje. Še vedno mi ni potegnilo, da se pripravlja nekaj velikega.

Potem je prišel petek. Okrog sedmih, ko sem se pripeljal domov, sem si v avtu z iPoda tako oglušujoče nabijal “Ah que la vie est belle” od Brigitte Fontaine — te stare design punk šansonjerke (in še remiksane), ki je organizatorji iz kulturno-političnih razlogov gotovo ne bi povabili na Metelkovo —, da nisem slišal ničesar. Šele ko sem prišel v stanovanje, sem zaslišal heavy žaganje. Planil sem na balkon in zagledal s šotorskim platnom prekrit oder. Po maloštevilnosti publike in prekinitvah žaganja sem sklepal, da je to šele tonska proba. Hitro sem šel brat mail od zadnjič in končno odprl priponko. Zgrožen sem prebral: “Akcija EXIT za Metelkovo se bo odvijala v petek, 2. junija 2006 na Metelkovi Mestu, od večera do sobotnega jutra.” O, šit. In naprej: “Z našo akcijo EXIT za Metelkovo ne protestiramo proti kateri koli posamični politični opciji, podjetniškemu lobiju ali stranki, temveč želimo z barvitostjo kultur, ljudi in glasbe demonstrirati, kako Ljubljana potrebuje, želi in ljubi Metelkovo.”

V mailu sem našel tudi številko “za dodatne informacije”. Odločil sem se, da pokličem in razčistim, kaj pomeni “do sobotnega jutra”. Oglasil se je nek mladenič in povedal, da imajo dovoljenje za koncert do enih zjutraj. Aha. Povedal sem, da kličem kot stanovalec, ker me zanima, ali bo nocoj možno kaj spati. Ni se pustil zmesti. Vljudno me je povabil koncert — kot da bi bil hrup v bližini vira prijetnejši kot hrup v sedmem nadstropju — in na “sproščeno druženje v drugih prostorih Metelkove” po eni zjutraj, ko bodo sledili še drugi koncerti, “ki pa ne bodo moteči”.

Seveda sem prenočil na drugem naslovu.

Imeti alternativce za sosede in ostati strpen je urbana drža, ki jo lahko zavzame le nekdo, ki vsaj približno razume, kaj se ta mularija sploh gre. Tak človek mora razumeti, da je alternativna kultura samo izgovor za neobziren življenjski stil ali celo divjaško obnašanje v nočnih urah: naprimer trubači ali magari harmonikarji, da ne govorim o petju; osameli tolkalci, ki se je jim še ne ljubi domov in na pločniku v enoličnem ritmu trepljajo svoje indijske bobenčke; verbalno obračunavanje skreganih zaljubljencev ali razočaranih osvajačev, kar včasih pripelje do takšnega rjovenja, da bi človek najraje poklical policijo ne zaradi kaljenja nočnega miru, temveč zaradi varnosti udeležencev prepira; zvoki črepinj; posamični kriki in klici. Vse to ponoči. Hvala bogu imam trden spanec, a celo mene včasih zbudijo.

Čez dan je mir. Čez dan so tam samo pridne, tihe in mirne kulturno-umetniške mravljice, ki dajejo razgrajačem legitimnost.

Zato pa je na Metelkovi tudi zdravstveni dom. Razumem, da pacienti ali tisti, ki so jih pripeljali, ne razmišljajo o pravilnem parkiranju (ki niti ni omogočeno). Je pa vseeno res, da je na Metelkovi zaradi tega velikokrat popoln prometni kaos. Pa ne samo to: v zdravstvenem domu delijo narkomanom metadon. In ali mar mislite, da samo pridejo po metadon in grejo? Ne. Naša soseska zgleda kot narkomanska soseska. Reveži imajo bazo pri blagajni parkirne hiše, med našim malim Mercatorjem in kafičem. Če bi bil samaritanec, bi me vsaka jutranja kava lahko stala še pet cigaret in nekajkrat po sto, dvesto tolarjev za vbogajme. Ignoranca ni dovolj. Šele v Park Baru sem se naučil revskati na fehtarje.

Stanoval sem že marsikje, pa nikjer ni bil mir. A na Metelkovi je ena večjih koncentracij nemira — milo rečeno — v Ljubljani, vsaj v stanovanjskih četrtih in nedvomno v tistih, ki veljajo za ugledne in nadstandardne in ki so za nameček celo drage.

Soseda mi je povedala, da bodo nekateri stanovalci skupinsko tožili mestne oblasti, ker jim ne zagotavlja primernih pogojev za bivanje in s neustreznimi razmerami celo zmanjšuje vrednost njihovih stanovanj. Dovolj jim je nesramnih pripomb v stilu, češ, pa se preselite na deželo. Sam se jim ne bom pridružil, jih pa povsem razumem. Samoumevnost, s katero alternativci in narkomani ter zagovorniki enih in drugih terjajo strpnost do “drugačnih”, se mi zdi popolnoma skregana s tem, da ima vsakdo pravico uživati svoj mir v svojem stanovanju in okolici, ki ga obdaja. Stanovati ob prometni cesti ali železniški progi je po mojem nekaj, za kar si je dotični stanovalec pač sam kriv. Stanovati zraven zbirališča nočnih razgrajačev in dnevnih potepuhov pa seveda ni usoda, s katero bi se človek moral sprijazniti.

Metelkova Mesto je urbanistična podrtija in subkulturna neumnost, ki bi jo morali podreti takoj, ko je šla vojska ven, ne pa da so jo dovolili poskvotati. Ampak nekaj se mi zdi še bolj neverjetno od samoumevnosti, s katero bi morali meščani — če želijo biti v očeh alternativcev vredni življenja v mestu — sprejemati ne le to subkulturo, temveč celo njene najbolj pritlehne stranske učinke. Kako je alternativcem sploh uspelo, da so toliko ljudi — na čelu s politiki — prepričali, da je njihov marginalni kulturni ekskluzivizem nepogrešljiv element urbanega življenja?

To pa je seveda vprašanje za Danico Simšič in za kogarkoli, ki si bo drznil kandidirati za župana.

  • Share/Bookmark

Alanu na čast in Ronsonu v spomin

Nedelja, 4. junij 2006

04062006574.jpg

Od vseh umetnikov, ki jih poznam — ali pa tudi ne —, je Alan Hranitelj nedvomno človek z najbolj bujno domišljijo daleč naokoli. In to ne le vizualno.

Razveseljivo je, da ljudje znajo to ceniti. V nedeljo zgodaj popoldan se je v Tivolskem gradu skorajda trlo ljudi. Neverjetno. In kako neverjetno je pasal zraven diskreten stari jazz!

Screen-0065.jpg

Referenca “R.I.P. Ronsonu” pomeni, da sem se tudi jaz raznežil, ko sem v Hraniteljevem intervjuju v Sobotni prilogi bral pasažo o smrti ljubljenega mačka. To je bil najprej moj maček. Alan ga je posvojil, ko ga sam nisem več mogel imeti.

  • Share/Bookmark

Dr. Helena Drnovšek svetuje

Nedelja, 4. junij 2006

Dr. Janez Drnovšek je znova v PR ofenzivi. Izid njegove nove knjige je bil mojstrsko podprt z zborovanjem Gibanja in s štartom predsednikove svetovalne rubrike v Jani.

Predsednik je v svojih nazorih in ravnanjih brez dvoma konsistenten. Rubrika v Jani je samo logična posledica njegovega ljudskega Gibanja za pravičnost in razvoj in zvita marketinška sinergija ob izidu knjige. Sámo po sebi to ni najhujše. Najhuje je to, da s tem kaže, da nima občutka za to, kje se mora ustaviti in nam dati mir s svojimi nebulozami.

Za predsednika se preprosto ne spodobi, da ordinira kot nekakšna Helena v revialni rubriki za reševanje (domnevnih) problemov. To početje je uzurpacija in diskreditacija predsedniške funkcije. Drnovšek s tem kaže temeljno nezaupanje ne le do medijev, temveč tudi do demokracije. Biti predsednik države in misliti, da si kompetenten z nasveti reševati probleme ljudi, je pomota, ki jo lahko zagreši samo dobronamernostno obseden in od pridiganja zasvojen samooklicani mesija.

Pozor! Ne trdim, da Drnovšek ni kompetenten svetovalec. Trdim, da je nevzdržno, da je že predsednik, potem pa se še čuti dolžnega pomagati ljudem z nasveti v komercialnem tisku.

S pristankom na sodelovanje je Drnovšek izrazil svojo nezaupnico demokraciji. Demokracija je posredniški politični sistem, ki funkcionira na podlagi komunikacije med državljani in oblastjo. V Sloveniji ta komunikacija ni čisto idealna. Pa tudi če bi bila idealna, bi se Drnovšku to po mojem zdelo preveč komplicirano in umetno. Drnovšek ima v glavi to new age obsesijo preprostosti in pozitivnosti, zato zavrača kompleksnost in sofisticiranost družbenih razmerij. Namesto tega ponuja simplificirano psihosocialno nirvano in jo razdaja soljudem direktno, brez transmisije političnih mehanizmov. Drnovšek zavestno ignorira dejstvo, da opravlja politično (četudi nadstrankarsko) funkcijo. Drnovšek zavestno ignorira dejstvo, da je družba preveč kompliciran sistem, da bi jo regulirali z golo dobronamernostjo in pozitivnostjo. Drnovšek je ne le apolitičen in asocialen predsednik, temveč tudi antipolitičen in antisocialen.

Druga stvar pa je seveda spornost te naraščajoče ideologije pozitivnosti, ki z njegovim početjem dobiva legitimnost z najvišje instance.

Tudi predsednik ima pravico imeti življenjsko filozofijo, pa naj bo še tako ekskluzivna in neimplementabilna. Nima pa na svojem položaju pravice zagovarjati sporno življenjsko filozofijo. Zato se z Drnovškom ne mislim kregati na osebnem nivoju, temveč zgolj na političnem.

Moji najljubši filozofi so francoski moralisti XVIII. stoletja, saj se za razliko od drugih odlikujejo z občutkom za življenje in smislom za praktično. Moj absolutni favorit je Blaise Pascal. Njegove Misli so ena tistih knjig, ki so me v življenju najbolj zaznamovale. Zato sem tem bolj razočaran nad Drnovškovimi Mislimi o življenju in zavedanju. Njegove maksime so prazne, plehke, populistične; neprepričljive za drugače misleče, napisane kvečjemu za vernike; stila je v Mislih toliko, kot ga je bilo v Moji resnici; če je Drnovšku kaj jasno, to še ne pomeni, da je pisatelj ali celo filozof; cenenost vsebine še povečuje grafična oprema z goljufivo velikimi črkami in enostavčnimi odstavki za polpismene ter mandalami v vsakem poglavju in pikami v stilu “kutak za mlade nirvaniste, 47. vježba” z ovitka Pljuni istini u oči od Buldožerjev izpred tridesetih let.

Začel sem si izpisovati cvetke iz Drnovškovih Misli, a sem kmalu ugotovil, da bi lahko prepisal skoraj celo knjigo. No, tole samo za vzorec: “Odpiramo si pot miru, varnosti, vesoljne zavesti, katere del postajamo s hojo po poti zavedanja.” Odstavek. “Gremo torej naprej!” Novo poglavje. Mandala. “Čakajo nas katastrofe. Nekatere je mogoče napovedati, drugih ne.” Odstavek. “Človeštvo se bo spet prečistilo skozi trpljenje. Ozaveščalo se bo, svet pa se bo spreminjal.” Odstavek.

Drnovškova življenjska filozofija je tako kot vsa ta new age jajca enostranska in ergo invalidna. Človek je po naravi mesojedec in rastlinojedec, zato za vegetarijanstvo ne vidim ne zdravstvenega ne etičnega razloga. Ampak ne: prikrajšajmo se za pol prehrane, da bomo lahko drugim jemali apetit! Življenje nam prinaša dobre in slabe stvari, na katere tako instinktivno kot razumsko reagiramo tako s pozitivnimi kot z negativnimi čustvi. Ampak ne: prikrajšajmo se za pol čustev, ker dandanes ni moderno biti negativec, pa še raka lahko fašeš!

Ljudje smo včasih preproste, včasih pa komplicirane osebnosti. Ampak ne: prikrajšajmo se za pol svoje osebnosti, ker dandanes ni moderno biti komplicirana osebnost! Bodimo preprosti in pozitivni je postala mantra, ki je imam jaz sam poln kufer že brez Drnovška, kaj šele z njegovo pomočjo. In ti ljudje si potem upajo nakladati o osebnostnem ravnotežju, kot da ne bi bila umetnost življenja ravno v tem, da znamo spajati nasprotja ne le navzven, temveč tudi v sebi in najti svoj notranji mir v različnosti načinov prehrane in življenjskih stilov, pozitivnih in negativnih čustev, preprostosti in kompliciranosti!

Kakšna neverjetna samozaverovanost in netolerantnost je v ljudeh s predsednikom na čelu, da si za nameček še upajo posploševati, da je ta enostranskost dobra za zdravje! Kadar sem jaz malo predolgo pozitiven — ne namenoma, seveda, se pač spozabim —, se neglede na prehrano in (ne)rekreiranje zredim za kilo ali dve!

Pa saj ni važno! Hočem samo povedati, da ima Drnovšek kot predsednik poleg mene pod seboj še dva milijona drugih ljudi, med katerimi ima vsakdo drugačno izkušnjo. Zato naj bo raje tiho, če hoče, da ga bomo imeli za filozofa, ne pa da piše nedeljskofilozofske knjige. Lepo od njega, da posreduje v Darfurju in v zvezi z operacijskimi mizami in kar se še gre podobnega. Tudi to je v redu, da po premagani bolezni izgleda kot rožica (pa čeprav kot rožica v herbariju).

Odveč pa je to njegovo manično prepričevanje, da je vse to zasluga dejstva, da je dosegel višjo stopnjo zavesti, in da je to dobro tudi za nas oziroma za vse. Tudi mi žalujoči normalni, na normalni stopnji zavesti, namreč živimo dovolj in še bolj uravnoteženo življenje in smo lahko dobri ljudje brez njegovih ranocelniških nasvetov.

  • Share/Bookmark

Ribogojnica Lesnina

Petek, 2. junij 2006

Se spomnite tuš-kabinskih [žabic](http://www.rozina.si/crni/2006/o-moj-blog/merkur-ustvarjamo-nezadovoljstvo/), ki sem jih aprila staknil v Merkurju v BTC? Tudi če se jih, pozabite!

Da ne bo kdo mislil, da sem bil na fish barbecue pikniku. Ne. Bil sem v Lesnininem salonu na Brdu nasproti Monsa. Plastični ribici sta krasili prodajni artikel — vrtni roštilj!

02062006568.jpg

Krasili? Recimo. Ampak to ni bil le marketinški trik, ki bi potencialne stranke prepričal, kako čudovit je ta roštilj šele potem, ko so na rešetki ribe. Tudi ribi sta bili artikel.

In kdo bi si mislil, da je plastična riba dražja od prave! Pojma nimam, po čem so postrvi — ali morda orade, whatever —, ampak tako majhna že ne bi mogla stati 5.990 SIT. Šest jurjev za táko skorajda podmersko ribico!

  • Share/Bookmark

14. pismo, Marko Bernardi: Hommage a Vicky Leandros (22. 5.)

Nedelja, 28. maj 2006

Draga Bernarda,

seveda gledam Evrovizijo! Redno in pozorno. Nikoli ne bi zamudil tega glasbenega evrokiča. Vedno sem jo gledal. Nisem tak orto fan, da bi vedel na pamet letnice, kdaj je kdo zmagal, ampak Evrovizijo pomnim od časov Sandy Show in Abbe in Vicky Leandros pa do Pepel in kri in Daniela in Tota Cotugna. No, z Evrovizijo sem bil mogoče malo skregan v osemdesetih, ker sem bil takrat prehud intelektualni zadrtež.

Lahko ti podarim samo ljubezen je v glasbenem smislu definitivno najboljši komad, s katerim je Slovenija kdajkoli tekmovala na Evroviziji. Ta komad je epohalen hit že sam po sebi, ne da bi ga pri tem kompromitirala skladnost z evrovizijskim okusom. Imam namreč teorijo, da so slovenski glasbeni mojstri takrat zagrešili hudo napako, ko so na Evrosong poslali travestite, ki so igrali na humoristično karto nekompatibilnosti svojega moškega videza z ženskim nastopaštvom. Sestre so bile takrat konceptualen štos, ki pa žal ni vžgal, ker je bil preveč slovenski. Sestre so bile ta tofovski ali če hočete agropop humor, češ, vsak dedec se lahko preobleče v babo, in pri tem je še veliko bolje, če je špičast in oglat, saj v svoji nezaobljenosti izpade še bolj smešen. Pomota. To se je zdelo zabavno intelektualcem (v narekovajih) na slovenski glasbeni sceni in subkultivirani mladini na alter sceni in nikomur drugemu. Leta 2002 Evrovizija še ni bila zrela za take provokacije, kakršno so letos uprizorili Finci. Še več. Letošnja finska provokacija je bila bolj radikalna od takratne slovenske, obenem pa tudi veliko bolj benigna, saj je bila brezspolna in tudi nasploh v mejah korektnosti. A kakorkoli, njihovo sporočilo je bilo naslednje: ta vaš evro-cigu-migu je sranje, poslušajte tole!

Finci so letos genialno zaslutili — morda iz obupa nad svojimi neuspehi na Evrosongu (še veliko hujšimi od slovenskih) —, da je prišel čas za nekaj drugačnega. Ali ste vedeli, da je na nacionalnem predizboru za Evrosong na televotingu za Lorde glasovalo kar 42 odstotkov Fincev? Kaj takega je v Sloveniji nepredstavljivo. Če bi se nek naš bend slučajno spomnil česa tako odštekanega — odštekanega za Evrovizijo, da ne bo pomote —, bi dobil na televotingu odstotek ali dva glasov. In če bi ga že sforsirala kakšna žirija (če bi zadeve tako potekale), potem samega Evrosonga izvajalci ne bi dočakali, ker bi jih Nuša Derenda, Karmen Stavec, Saša Lendero in ostala artistično-producentsko-estradno-medijsko-založbena zalega, ki drži v rokah slovenski pop, dala pravočasno ubiti. Vidite, v tem je razlika med Finci in Slovenci: ne pride nam na misel s tako provokacijo nastopati na Evrosongu, ker nas za kaj tako odštekanega nikoli niso senzibilizirali režiserji kot Aki Kaurismäki ali bendi kot Apocalyptica ali Leningrad Cowboys. Predvsem pa Evrovizijo preveč resno jemljemo. Neuspehi na Evroviziji so za večino Slovencev porazi takih dimenzij, da po kao usodnosti prekašajo večino športnih neuspehov ali celo politične — recimo španski kompromis ali prvotno zavrnitev sprejema v Nato. Vse to pa zato, ker so prepričani, da nas bo svet imel rad, če bomo znali lepo peti.

Samo da se ne bo kak glasbeno nepismen Slovenec prihodnje leto spomnil, da bi morda tudi mi poskusili z reciklažo kvaziprovokativnega heavy-metal popa in na Emo prijavil Čuke, preoblečene v Black Sabbath, ki bi izvajali komad od Laibachov.

Še nekaj besed o evrovizijski kuhinji. Po moji teoriji so ti očitki bolj iz trte izviti. Ker če pogledamo, katere države si vzajemno podeljujejo največ točk, potem vidimo, da so to naveze kot Anglija—Škotska, Nemčija—Avstrija—Švica, Italija—Francija, države Beneluksa, skandinavske države (zdaj že s pribaltskimi vred), države bivše Jugoslavije in države bivše Sovjetske zveze (plus nekatere očitne gastarbajterske naveze kot Nemčija—Turčija in podobno). Po mojem tu ne gre toliko za politične simpatije, temveč bolj za kulturne sinergije oziroma za konvergenčnost glasbenih okusov. Trdite, da so ex-CCCP države glasovale za ruskega mačota — meni se je zdel brez jajc, podobno kot Omar Naber ali Anže Déja-Viden — zato, ker potrebujejo plin od Rossije matjuške. Nonsens. Te države so z bivšo matico vred indoktrinirane s specifičnim glasbenim okusom. Grem celo stavit, da tako kot v državah bivše Jugoslavije tudi v tistih območjih obstaja kulturna, konkretno glasbena nostalgija za dobrimi starimi časi, ko jih je družila vsaj glasba. Ljudem sede v uho ista glasba. To je vse. To je še tem bolj neizpodbitno zdaj, ko gledalci in poslušalci neobremenjeno glasujejo po televotingu.

Odkar se Evrovizije udeležujejo nove samostojne države z Balkana in iz Vzhodne Evrope, je ta redni letni cirkus postal veliko bolj zanimiv. Politične konotacije je Evrovizija imela že od nekdaj, toda zdaj ima tudi sociološke. Ukrajinske, slovenske, makedonske, srbske, hrvaške, armenske, bolgarske in podobne izvajalce gledam z mešanico posmeha in žalosti: na čelu z Ruslano in Joksimovićem — pa vse do slovenskih golobradcev se mi zdijo obenem ganljivo prizadevni, da bi izpadli moderni in westernizirani, po drugi strani pa tudi smešno bedni v prikrivanju svoje zaostale kulturne provenience. S Slovenijo vred so to države, kjer je bila pop glasba vedno kulturni izhod v sili, če že ne nuja, ne pa znamenje blaziranega uporništva kot na Zahodu. Balkanski pop oziroma tako imenovani jugo-rock sem od Bijelo dugme naprej — torej od štirinajstega leta — vedno in iskreno preziral. Ni mi žal niti za en sam komad, ki sem ga namenoma preslišal. To je bila glasba, ki na drugi strani železne zavese ni imela niti za ščepec šans. In tako je še danes. Poglejte samo hrvaško-slovensko boginjo Severino, kako je hotela biti z Bregovićevo pomočjo izvirna — in je zaradi mene morda celo res bila —, pa je nazadnje obtičala globoko v evropskem povprečju.

Je pa res, da je bil Hari Mata Hari tako dober, da sem v nasprotju s svojimi prepričanji in navadami zanj glasoval. Res. Čeprav se mi tudi bosanski šlagerji zdijo tako neposlušljivi, da resno razmišljam, da bi se odpovedal sicer dobrim čevapčičem v Harambaši, ker mi v ušesa vedno nabijajo Kemala Montena v stilu “prokleti bili svatovi / što ste me rano budili”.

Kako je mogoče, da je najinega dopisovanja kar naenkrat konec? In to s tako trivialno temo, kot je Evrovizija?

Da ne bom preveč patetičen: the pleasure was all mine.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

13. pismo, Bernarda Marku: Vsega lepega je enkrat konec (21. 5.)

Nedelja, 28. maj 2006

Dragi Marko,

ha-ha, očitno sva jo vmes oba malce mahnila na lepše, vsak tja, kjer mu okolje in stanje duha najbolj pritiče. Vi na na Azurno obalo, res šik, res skladno z vami. Jaz pa med bolj čudne tiče, daleč na vzhod, duhat prihodnjost, ki je k nam ne bo. Smo prekladasti in preštorasti. In preveč pojémo. Da nafutraš enega povprečnega Slovenca (ali Bavarca), je treba dati na krožnik hudiča in pol. Da nafutraš enega povprečnega Singapurca ali Indonezijca, pa sta dovolj dve pesti riža na dan. Res ima ob tem takle zajček le trideset ali največ štirideset kil in konfekcijsko številko XX small, ampak to so same ljube prednosti, saj pri tem funkcionira kot mašinca. Se ne pritožuje, uren je in spreten in racionalen pri delu, ogromno postori, pa še misliti se mu ljubi — v smislu, kako neki bi jaz tole morda izboljšal ali spremenil?

Spomnite se na uboge neandrtalce. Tako dobro jim je že kazalo, sami fejst fantje, potem pa nenadoma pif, in so izginili iz zgodovine. Kaj se je ubogim starim fantom žalostnega primerilo? Natanko to, kar se bo Bavarcem in Slovencem. Postali so nekonkurenčni in evolucija jih je zradirala.

Sicer pa nisem šla potrjevat tega spoznanja, ki ima pri meni zdaj že brado. Šla sem malo na obisk k ribam, kar tudi ni kaj novega. Daleč najbolj fascinantno doživetje je bilo kratko srečanje s Tajvanom.

Spoznala sem, da sem tu bolj na Kitajskem kot na Kitajskem. Ne le, da imajo tudi tu same Kitajce. Imajo tudi vso najžlahtnejšo kulturno zgodovino, ki je na Kitajskem praktično ni več. Malo zato, ker je kulturna revolucija v šestdesetih letih tam uničila praktično vse, kar je kakorkoli dišalo po zgodovini in buržoaziji, tu pa so zgodovino skrbno vzdrževali. In še dosti bolj zato, ker je Čangkajšek, ki se je moral leta 1949 pred Maom umakniti iz Pekinga na varno na Tajvan, pokradel vso večtisočletno kitajsko kulturo, umetnost in zgodovino. Zdaj je vsa ta neprecenljiva zgodovina na Tajvanu. Hej, Marko, kakšni muzeji so to! Kakšni nori eksponati. Tega v življenju ne smete zamuditi.

In še eno frapantno presenečenje. Popolna jezikovna osamljenost. Tam tako rekoč nihče ne zna angleško. Komunikacija je enaka ničli. Ko sem si šla ogledat najznamenitejše stare taoistične templje na jug otoka, v Tajnan — na Kitajskem, če izvzamemo Prepovedano mesto, tega sploh ni mogoče videti —, sem imela po žepih vse polno listkov s kitajskimi pismenkami, ki so mi jih načečkali na hotelski recepciji. Prvi listek: “Kako se prosim pride do Konfucijevega templja?” Drugi: “Po kateri poti naj grem do ostankov trdnjave Čikan?” Tretji: “Kako pridem do Nebeškega oltarja?” Četrti: “Mi pokažete pot do templja Matsu?” In tako naprej.

Zmanjkal mi je en sam, zadnji listek, na katerega žal nisem pomislila: “Kako se prosim vrnem na železniško postajo?” Tega ključno usodnega listka s kitajskimi pismenkami v mojih žepih ni bilo. In zdaj samo poskusite z mimiko opisati pojem železniške postaje!

Zelo podobno je, če v Tajpeju sprašuješ, kje je mogoče kupiti znamko za razglednico. Tudi če jim pri tem razglednico moliš pod nos in rišeš znamko tam, kjer mora biti, te le začudeno gledajo in zmajujejo z glavami. In je Polona Vetrih ostala brez razglednice s fotografijo Čangkajškove žene, popolnoma neverjetne babnice, ki ji angleška Maggie ne seže do kolen in o kateri bi se lahko naredila krasna monodrama. No, ni ostala čisto brez, razglednico bo dobila iz Ljubljane.

Vrnitev domov pa je vsakič enaka. Začne se, ko zlezeš pod streho Adrijinega letala in stevardesi pri vhodu šepneš, da ji pokloniš pol leta življenja za današnje Delo ali Dnevnik. Stevardesa s tvojim življenjem sicer nima kaj početi in ji dol visi, a je skoraj praviloma prizadevna in iz kakšne luknje izbeza zaželeno. Potem sedeš, se pripneš in odpreš prvo stran.

In si nemudoma spet v domovini, ne glede na to, kje Adrijino letalo ta trenutek stoji.

To pot sem na letalskem sedežu najprej poiskala Delov impresum. Da, da. Dogajalo se je. Novi urednik Delove notranje politike je medtem, ko sem bila zdoma, postal Ivan Puc. Ker prebiram Mag, ga dobro poznam. Pomislila sem, da bosta z Janšičem najbrž usklajen par.

Potem pa se je bilo treba nujno posvetiti poročilom o pripravah na Evrovizijo, ki smo jo medtem tudi že preživeli. Ne vem, ali vam takšne reči niso pod častjo. Jaz jih gledam, ker me zanimajo vsi fenomeni.

Ponavadi zmaga pesem, ki ni moja favoritka. Sem pa letos zadovoljna. Finci so imeli sijajno rokovsko pesem in so bili veliki srčki. Ne vem zakaj so me spominjali na pujska Babe. Jaz sem nora na dobre štose in imam neko srečno značajsko lastnost: kar velik smisel za črni humor. Ker v tem pogledu z rojaki nisem prav posebej kompatibilna, je moj smisel za črni humor v glavnem na stendbaju.

Dolgo je že kazalo, da bodo nepričakovano zmagali Rusi. Saj ne, da bi bila njihova pesem slaba in poba je bil mačo. Problem, in to očitno vse večji in večji, so na Evroviziji dobrososedski odnosi. Iz Rusije se je rodilo že nič koliko novih držav. Vsem je Rusija matjuška. In vse potrebujejo plin iz Moskve. Torej dajo vse po dvanajst točk matjuški. Še ena nova država ali dve, in Rusija bo instantna zmagovalka.

Nosu pa pri tem seveda ne bomo vihali, ker se na Balkanu dogaja podobno. Najprej smo koeksistirali. Potem smo se poklali do Rdečega morja krvi. Zdaj smo pa frendi. In to kakšni! Saj ste videli, kako smo si med sabo talali največ vredne točke. Celo Mojca Mavec, sicer moja najljubša na TV Slovenija, je bila vsa iz sebe od sreče, če so dvanajst točk dobili “naši” Bosanci. In tega niti ni skrivala.

Pri Bosnia & Herzegovina pa mi ni bila najbolj všeč pesem, temveč satansko dobra postavitev oziroma režija. Njihov performans je bil morda najbolj sofisticiran in inteligenten od vseh v Atenah in dragi moj, to je pod črto najbrž vredno vsaj toliko kot dobra melodija.

In tako, dragi Marko, je tele zgodbe med nama konec in jaz precej trdno upam, da tole ni zadnja zgodba med nama, ker sem v njej precej uživala. Navzven sem na koncu trdna in hladnokrvna, potihoma pa že padam v sentiment.

Vaša še kar naprej vdana

Bernarda

PS: Visoko strokovne nasvete je sicer treba zaračunavati. Vam ga bom dala zastonj, ko nama bo prvič spet uspelo sesti na čaj v slaščičarno Maksimarket. Zadevala bo vaše navdušenje nad Paris Matchem, ki ga je mogoče krasno preplesti z vašimi načrti za nov časopis. A poslovnih skrivnosti ne bova razglašala javnosti, ne?

  • Share/Bookmark

It’s the economy, stupid!

Četrtek, 25. maj 2006

Pred nekaj dnevi mi je hčerka prinesla obvestilo svojega ravnatelja z naslednjo vsebino: “Če se bo vaš otrok [24. maja] udeležil demonstracij in 7. šolsko uro odšel od pouka, potrebujemo vaše soglasje o udeležbi na demonstracijah.”

Kot staršu se mi je ta poteza šole zdela nekaj povsem normalnega. Ali je odločitev mladoletnikov za udeležbo na demonstracijah njihova stvar, na katero starši ne bi smeli vplivati? Po mojem ne. Ne vidim namreč razloga, zakaj bi bilo samoumevno, da ljudje, ki še nimajo volilne pravice, svoja politična stališča razglašajo na ulici!

Kljub nestrinjanju z metodami in cilji protesta sem za aprilske demonstracije kot liberalen oče hčerki le podpisal dovoljenje za izostanek od pouka. “Tudi za mojo prihodnost gre,” je nazadnje pripomnila. Šele takrat sem postal malo jezen — no, v bistvu bolj na tiste, ki so jo indoktrinirali, kot pa na njo sámo — in na njen sloganski demagogizem odvrnil z besedami, da je po mojem to bolj moja prihodnost kot pa njena, saj jo bom med študijem ravno tako vzdrževal kot zdaj, ko je še gimnazijka.

Zdaj berem, da je omenjeno obvestilo zasluga okrožnice ministra Zvera. Edino pravilno. Seveda se ne čudim, da Miha Ulčar, predsednik ŠOS, razglaša, da minister “omejuje pravico dijakov do svobodnega izražanja mnenj”. Čudim se kvečjemu Vladu Miheljaku, ki je v včerajšnji kolumni na tej strani zapisal, da je Zverova okrožnica znak “panike”, ki da pomeni “triumf dijakov in študentov […] neglede na to, ali v sredo demonstracije bodo in kako množične bodo”. Kako to, da celo pametni ljudje tako radi prehitevajo in pretiravajo z mnenji na podlagi nepovezljivih dejstev in nelogičnih sklepov, zlasti ko gre za socialnopolitična vprašanja?

Dolgo sem mislil — približno tako dolgo, kot je bila na oblasti LDS —, da se v Sloveniji ne bo nič spremenilo na bolje zato, ker nam gre ravno toliko dobro, da si nobena družbena in interesna skupina državljanov ne želi preveč bistvenih sprememb, medtem ko vlada oziroma vlade to sprijaznjenost s stagnacijo dojemajo kot prepričljiv argument, da politiki ni treba drugega kot navznoter vzdrževati obstoječe stanje, navzven pa skrbeti za dosežke v paradnih disciplinah, kakršne so EU, NATO, OVSE, evro.

Šele zdaj, ko je končno ena vlada vsaj napovedala ekonomske reforme, je postalo jasno, da je problem sprememb v bistvu veliko bolj v odporu ljudi, da jih sprejme, kot pa v nepripravljenosti politike, da jih realizira.

Šele zdaj je dediščina socializma z vso silo udarila na družbeno površje. Ker za to gre in nič drugega. Napoved reform je osmislila jugonostalgijo. Jugonostalgija namreč ni samo poslušanje starega jugorocka in negovanje spomina na Tita kot simpatične in karizmatične osebnosti, temveč je predvsem žalovanje za ekonomskimi razmerami, v katerih so relativno najbolj prosperirali tisti, ki so imeli in imajo še danes o ekonomiji najmanj pojma. Argument prikrajšanih — vključno s tistimi, ki se jim samo zdi, da so prikrajšani, in z neprikrajšanimi, ki se čutijo dolžne zagovarjati prikrajšane — ni logičen argument, temveč zgolj sindrom egiptovskih loncev mesa. Izvoljeno ljudstvo je bilo prepeljano čez Rdeče morje v svobodo, kjer pa žalujejo za sužnostjo, saj so bili prej vsaj siti.

Osebno pri ljudeh — oziroma pri človeštvu — ničesar ne preziram tako zelo kot njihovo pripravljenost, da svobodo zamenjajo za kruh.

Zadnjič sem bil kot ekonomski laik povabljen na okroglo mizo ob izidu sicer poljudno napisane knjige z naslovom Odštekonomija. Rekel sem, da ekonomijo (in tudi pravo) občudujem kot znanost, ki zna najbolj nepristransko razlagati ustroj družbe. Na to se je iz publike oglasila profesorica filozofije in začela s pestjo tolči po nevidni mizi, češ, nočemo ekonomije kot ideologije, nočemo merkantilizma, ekonomisti so v bistvu hlapci kapitalističnega sistema, ker zatirajo medčloveško solidarnost, ki je je bilo med nami nekoč v izobilju.

Potem sem malo znorel še sam in si drznil reči, da je tudi solidarnost lahko ekonomsko gibalo in da to celo mora biti, ampak sem v afektu pozabil dodati, da je bila nekdanja, socialistična solidarnost v bistvu vsiljena, ker zapovedana enakost sicer ne bi funkcionirala niti eno fiskalno leto, medtem ko je današnji problem nesolidarnosti kvečjemu v ljudeh, ki jo zahtevajo samo zase, ne pa v ekonomistih, ki predlagajo ukinitev krivičnega solidariziranja na račun ekonomsko logičnega, ki bi šele omogočilo solidarnost za vse tiste, ki so je res potrebni.

Moje stališče izvira iz dveh dejstev. Prvo je, da se kot posameznik ne čutim do te mere vpetega v družbenopolitični, nacionalni, državljanski sistem, da bi ta — kakršenkoli že je: dober ali slab, socializem ali kapitalizem, ovčji ali volčji — bistveno vplival na mojo osebno identiteto in počutje. Drugo destvo pa je, da se mi solidarnost ne zdi nekaj, brez česar ljudje ne bi mogli preživeti. Zato o vsem skupaj mislim, da bi bilo sicer dobro, če bi ljudje dojeli, da delna izguba pridobljenih delavskih, študentskih, kulturniških, materinskih in drugih pravic morda res pomeni manj solidarnosti za nekatere, toda več solidarnosti za mnoge.

A kot rečeno: politično in ekonomsko gledano lahko živim in preživim v takšni ali drugačni državi — solidarni ali ne, ambiciozni ali ne, bogati ali ne. Zaradi mene so lahko vsi okrog mene bodisi kardeljanci ali keynesijanci. Na živce pa mi gre ta intelektualna klima, v kateri ima apriori prav kdorkoli, ki ima kaj povedati proti reformam. Ne motijo me ne bogataši ne klošarji. Motijo me ljudje, ki mirno izjavijo, da “noben pameten človek ne bi podprl višjega DDV na knjige”. Motijo me kolumnisti, ki svobodo starševskega vpliva uporabljajo kot argument proti vladi. Motijo me sindikalisti, ki manipulirajo z nevednimi delavci. Motijo me alternativci, marksistični profesorji in umetniki, ki lahko rečejo karkoli, pa se moramo z njimi strinjati. Motijo me mediji, ki trobijo v isti rog z njimi, ne da bi se jim dalo razmisliti, od kod vse to izvira in kam nas ta teror istega mnenja pelje.

Hčerki za včerajšnje demonstracije zato nisem več podpisal dovoljenja za špricanje. Seveda pa je ona še najmanjša kolateralna žrtev tega razrednega boja.

  • Share/Bookmark

12. pismo, Marko Bernardi: Slovenci se delajo Francoze (10. 5.)

Nedelja, 21. maj 2006

Draga Bernarda,

pogrešal sem že najina pisma! Očitno je pri epistolah tako kot pri kolumnah in drugih tekstih: treba jih je pisati kar naprej in v pravilnih časovnih presledkih. Dejstvo, da mi ni bilo treba pisati za četrtek, 27. aprila, ko je bil praznik, mi je čisto sesulo bioritem. Nisem vajen, da mi kolumna odpade. V Sobotni prilogi, ki vedno izide dan, dva prej, če je sobota praznik, mi ni nikoli. Mogoče kdaj v Financah, kjer so kolumne izhajale ob torkih in petkih. Zaradi bolezni pa sploh nikoli.

In če sem že pri tem, naj priznam, da sem eno kolumno (od kakšnih tisoč) napisal pijan. Ne spomnim se več, katera je to bila, spomnim pa se, da ni bilo z njo nič narobe — razen da je pisanje dlje trajalo, ker sem falil tipke in delal ful tipkarskih napak. To je bilo v starih časih, ko sem kolumne še pisal ob popoldnevih. Kakšnih pet, šest pa sem jih napisal z mačkom. To je veliko huje kot pisati pijan. Večer pred pisanjem sem zato v dosledni karanteni. No, nekajkrat sem se le spozabil.

Med vašim tropskim tavhanjem daleč od ponorelega sveta se je zgodila tudi zadnja številka Sobotne priloge Dela pod Ervinom Hladnikom Milharčičem. Gotovo vam bodo razlagali o konfliktih, kolobocijah in incidentih, ki so se dogajali tistega petka pred izidom v uredništvu Sobotne in v Delovem desku, zato o tem ne bi razpredal. Kot nekdanji kolumnist Sobotne priloge pa naj le nekaj pripomnim.

Vse to je že zdavnaj za mano, zato nisem sentimentalen — čisto vseeno pa mi tudi ni. No, hočem reči, da mi ni všeč, da je Ervin v tistem svojem skenslanem poslovilnem tekstu prikazal zadeve tako, kot da Sobotna priloga pred njegovim urednikovanjem sploh ni obstajala in da tudi po njem ne bo več. Našteti samo tistih 360 novinarjev in avtorjev, ki so pisali izključno v obdobju, ko je bil urednik on, je tendenciozno. Nisem zamerljiv, vendar se čutim užaljenega. Sobotno prilogo sem dolgo soustvarjal tudi sam — veliko dlje kot EHM —, zato se mi zdi mimo, da mene in še marsikoga od prej ni omenil.

Te dni, ko gledam sicer izvrstno zrežirano, a vsebinsko desperatno zlagano reklamo za Delo z izvrstnim Tribušonom v glavni vlogi, mi hodi po glavi naslednje. Saj se še spomnite serije spotov za Delo, v katerih smo nastopali Meršol, Ervin, Mojca Drčar in jaz? To se je vrtelo leta 1998. Pa nas poglejte danes, kam vse smo se — ali so nas — raztepli!

In kar je najbolj ironično, to novo reklamo s Tribušonom je zrežiral isti človek kot tisto staro reklamo z mano.

Zelo me veseli, da ste omenili Branka Grimsa oziroma svojo tiho željo, da bi ga zastrupili. Tudi jaz ga ne bi ravno fental. Ne vem pa, zakaj bi ga obsodili na samo tri dni straniščne školjke. Jaz bi bil bolj radikalen. Kadar zagledam Grimsa na ekranu, mu postane žal, da moramo biti kolumnisti korektni — če smo že neusmiljeno direktni — vsaj v tem smislu, da moramo operirati z argumenti in biti zadržani v okvirih lepega vedenja, ko opisujemo, kaj si o nekom mislimo. Grimsa bi jaz sesuval kar tako, kar tja v tri dni, ker mi preprosto gre na živce (milo rečeno). Tako kot sem že zadnjič omenil, da mi je Zver simpatičen, mi je Grims grozen. Organsko in nagonsko. A ker nimam drugih argumentov — niti se mi jih ne ljubi iskati —, sem raje tiho. Z idejo, da bi ga zagiftali, ste si vi to znali elegantno privoščiti.

A naj se vrnem k rumenemu tisku. Zadnjič sem v salonu hotela Villa Nina v Juan-les-Pinsu — kjer je bil moj bazni tabor za pohajkovanje po Azurni obali — morda sploh prvič vzel v roke (in potem tudi podrobno prebral) Paris Match. Čisto neverjetna revija! Mojo pozornost sta sprva pritegnila moja najljubša globalna gmizavca, ki sta se s posvojenčkoma in “osebno asistentko” sredi namibijske puščave nastavljala na naslovnici: Angelina Jolie in Brad Pitt. Resno, kurjo polt dobim, ko vidim ta dva modela (vključno z Jennifer Aniston). Ali Toma Cruisa in Katie Holmes. Ali če zvem za posteljico od Suri. Yuck!

Toda ko sem začel listati po reviji, sem hitro opazil, da je nastavljena celebrity ekskluziva samo vpadljiva vaba te številke, medtem ko je zraven še cel kup stvari, ki me dejansko zelo zanimajo. Naprimer: obsežni in informativni recenziji dveh sociološko-politoloških knjig (Eric Brunet: Etre de droite, un tabou français, in Laurent Joffrin: Histoire de la gauche caviar; prvo sem takoj kupil v monaškem Fnacu in lahko poročam, da je odlična, medtem ko druge nisem našel); profil pisatelja, filozofa in ekonomista Érica Orsennaja ob izidu njegove knjige o globalizaciji; članek o Pink Floydih, kronan z intervjujema (propos recueuillis) z Rogerjem Watersom in Davidom Gilmourjem; obsežen dosje na temo možnih izidov predsedniških volitev, napisan na podlagi elaborirane raziskave javnega mnenja (popolnoma nepodobne slovenskim); in nazadnje še profil malce postaranega Jacka Langa, Mitterrandovega ministra za kulturo od 1981 do ’92, ki se bo na volitvah kot predsedniški kandidat Socialistov morda spopadel s Ségo in Sarkojem.

Vmes pa tiste servilno sluzaste neumnosti o Angelininem porodu v Namibiji, daleč od holivudskih ginekologov, o njuni požrtvovalnosti in nesebični ljubezni do afriških otrok, pa kako je Brad čisto nov človek, bla-bla-bla.

Povejte mi, draga Bernarda, zakaj v Sloveniji ni trač revije, ki je tudi takemu človeku, kakršen sem jaz, ne le ne bi bilo nerodno brati, temveč bi jo bral celo z zanimanjem?

Pa še ena smešno-čudna anekdota iz Monte-Carla, konkretno iz ozke uličice v Monaco-Ville, samo lučaj od knežje palače. Grem in hodim in gledam okrog sebe, s fotoaparatom za vratom, kot vsak pošten turist, kar mi na lepem prideta nasproti človeka, moški in ženska. Pravzaprav ju sploh ne bi opazil, če ne bi gospa — v trenutku, ko je šla mimo mene —rekla: “Tale gospod je pa tud’ iz Slovenije.” Prisežem. Začuden sem se ozrl, toda hodila sta naprej po svoji poti, kot da ni bilo nič.

Česa takega so od vseh ljudi na svetu po mojem zmožni le Slovenci. Grejo po cesti nekje daleč v tujini, opazijo enega Crnkoviča (ali katerega drugega javno prepoznavnega rojaka) in se jim zdi tako zabavno, da si ne morejo kaj, da tega ne bi dali vedeti naglas — obenem pa se naredijo Francoza in se delajo, kot da v zavetju svoje krasne male anonimnosti niso nič rekli. V takih situacijah mi pa Slovenci grejo res na živce.

O svojem potovanju boste gotovo kaj napisali za Jano ali Modno Jano. Kljub temu pa pričakujem en majhen avant-gout že v naslednjem pismu.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

11. pismo, Bernarda Marku: Blišč cesarstva (21. 4.)

Nedelja, 21. maj 2006

Dragi Marko!

Lani ali predlani so imeli na Jani izredno ljubko akcijo. Skupaj s strokovnjaki so izbirali najlepšo slovensko besedo. Zmagovalka je bila presenetljiva: “midva”. Razveselila sem se, mila je, čeprav se je poznalo, da so imele glavno besedo pri izbiri ženske. To ni tipična beseda za moški sentiment.

Moja najljubša beseda pa je “zakaj?”. Z obveznim vprašajem. Zdi se se mi najbolj bistvena od vseh besed. Najbolj potrebna, čeprav je ljudje, zanimivo, tudi intelektualci, sploh ne uporabljajo dovolj. Na vsak način premalo in na vsak način ne tedaj, ko bi bilo to najbolj obvezno.

Neusmiljeno je pretepel svojega najboljšega prijatelja. Grozno, ne? Ne bomo nič vprašali, zakaj? Ah, saj skoraj ni potrebno.

No, pa bom le rekla, zakaj ga je. Zato, ker mu je ubil dekle. Je še vedno tako grozno?

Posebej neradi to besedo, to mojo favoritko, uporabljajo politiki. Se ve zakaj. Ker pogosto frustrira tistega, ki bi se rad razšopiril.

Zakaj ves ta dolgi uvod? Zato, ker si z mojo favoritko tudi vi včasih niste ravno na ti. Spet sem slišala očitke. Mnogo očitkov. Denimo: “S smrtjo mi je težila že Manca, tega od vas res nisem pričakoval.”

Kako prosim? Niste pričakovali? Kdo pa je začel? Zakaj sem se o tem razpisala? Zato, ker ste zelo presunljivo opisali smrt in pogrebe in tudi nagrobnik svojih ljubih živalc. In me tako rekoč izzvali, da sem vam sledila. Saj si vendar dopisujeva in izmenjavava misli in stališča, ne.

Marko, Marko.

Tudi za foto-šop v Modni Jani, kjer so vas — tudi po mojem kontraproduktivno — pomladili na petindvajsetletnika sem, jasno, kriva jaz. Ker sem nekoč, v prazgodovini, naredila Lady. In pobarvala domovino na veke vekov v rumeno. Sprejmem. Kdo bi ne bil rad zgodovinsko pomemben? Prosim, da so tudi spomeniki, ki mi jih bodo postavili po smrti, pobarvani rumeno. Za ulico se pa ne grebem. Tudi za sklad za rumene medije ne.

A ko sva že pri absolutnosti zaslug in absolutnosti krivde in vseskozi iščemo koga, ki bi mu vse obesili — ubogi komunisti so že zdavnaj crkovina ob poti, zgrudili so se pod grozovito težo vseobče krivde in ne migajo več —, dajmo, ne ovinkarimo in ne odlašajmo s tistim, kar se ima neizogibno zgoditi in je torej najbolje, da se čimprej zgodi. Ustoličimo tistega, ki ima že zdaj vse niti v rokah in je torej absoluten pri zaslugah in pri krivdi. Gre le še za formo, ki se mi, takšna kot jo imamo danes, ne zdi več funkcionalna.

Odgovor je najbrž na dlani. Kdaj so se imeli Slovenci v zgodovini najbolje? Na kaj obujajo najbolj nostalgične spomine? Na ranjko cesarstvo, seveda, s prestolnico na Dunaju. Prav zadnjič sem brala o neverjetnih zaslugah, ki so jih imeli cesarji za razvoj slovenskega zdravstva. Kaj vse so ustanovili! Kaj vse so preprečili, pozabila sem, ali Franc Jožef ali Marija Rezka ali oba. Pa ne samo zdravstvo, tudi vse drugo je nekako zgledno funkcioniralo in bil je red in mir.

Res bi bil Janez Janša najbrž rajši general kot cesar, ampak generali vlečejo na totalitarizem, saj veste, in to ni fino. Cesar Janez je pa druga pesem.

Cesarstvo Slovenija s sedežem v Ljubljani bi imelo še nič koliko sijajnih prednosti pred današnjim stanjem stvari. Poslance bi preoblekli v dvorjane in slavnostna dvorna oblačila bi jim šivali v Muri. “Kaj pa bodo danes dali nase?” bi se vznemirjeno spraševali in z veseljem prižigali tretji TV kanal, da vidimo in malo poopravljamo novi poslanski dvor. Cesarju bi vsa dežela izbirala princeso, ki jo bo oženil in to bi bilo nedvomno neprimerno vznemirljiveje in popularneje od izbiranja sanjske ženske, Pop TV, sorry. Cesar bi povedal, kako bo in kaj ne bo. Diskusija bo nepotrebna in izguba časa, to pravzaprav vemo že zdaj.

Izbrali bi si nov grb in novo zastavo in s tem bi bilo vse nakladanje o dosedanjih državnih simbolih končano. Prosim le, da ne bi bilo nič od tega v rumeni barvi, če ne, mi boste obesili, da sem zajebala (pardon, pardon, pardon!) še državo.

Bi si pa tudi jaz izvolila eno majčkeno funkcijo, če lahko. Rada bi bila stara čarovnica globoko v gozdu. S kuhinjo, v kateri bi varila na enem štedilniku zdravilne, na drugem pa smrtne zvarke. Strupe. Strupov v glavnem ne bi uporabljala, bili bi bolj za grožnjo in za samoobrambo. Le enkrat bi rada poskusila, kako delujejo. Trikrat lahko ugibate, na kom. Na dvorjanu Grimsu, seveda. A ker v resnici nisem hudobna, bi tudi Grimsa ne zastrupila do konca. V kupo bi mu nalila le kakšno učinkovito odvajalo: trije dnevi nonstop na školjki bi za možaka menda ne bila prehuda kazen.

Za začetek bi cesar Janez vrgel v grajsko ječo le Kacina, ostali bi se pri priči ustrašili in še mularija bi nehala divjati z mopedi po pločnikih.

In ko smo že pri cesarjih, naj za hipec skočim še na magistrat, se pravi, na ljubljansko županstvo. Tam so volitve očitno nepotrebne in tako rekoč dobljene, ker je novi župan tako rekoč izvršeno dejstvo. Prijavil se je, kot vsi vemo, zvezdogled Danny. In ker zvezde vse vedo in Dannyju vse naprej povedo, bo od njih izvedel ne le, kaj storiti, da bo zmagal, temveč tudi to, kako bo vodil mesto. Zvezde bi mu povedale, ali naj poruši Cukrarno in Kolizej ali ne, kako naj spelje enosmerni promet po centru, koliko naj stanejo parkirnine in katere lokale naj da v najem zastonj ali za le simbolično vsoto, da bo središe čudežno oživelo. V glavnem bi potreboval le odlično tajnico, funkcionalni protokol in nekaj kurirjev. Virant bi se razveselil orjaškega prihranka, ker bi lahko odpustili kakšnih šeststo po novem nezaposlenih na mestni upravi.

Zdaj pa vam pokorno pa javljam, da za nekaj časa zapuščam Slovenijo, mojo deželo. Deželo Mercatorja in Istrabenza, Kolinske in pivovarne Laško, investicijskih skladov in Matjaža Gantarja. Vse to bom nosila s sabo v srcu na skokcu v tople kraje in za zadnje, sedmo pismo bom seveda spet doma. Čuvajte mi torej Slivnika in Toplaka, Pečeta in Polonco, Bavčarja in Pahorja in vse druge dvorjane, nosila jih bom v srcu tja in nazaj. Tudi vas seveda, tudi vas.

Prisrčno pozdravljeni in prihodnjič žalostno slovo.

Vaša Bernarda

  • Share/Bookmark

Cenzura stanovskega pritiska

Petek, 19. maj 2006

Rezultat glasovanja gledalcev oddaje Trenja na Pop TV prejšnji četrtek je bil za medijske ljudi precej presenetljiv. Na vprašanje, ali so mediji danes bolj ali manj svobodni kot nekoč, je namreč le 49 odstotkov gledalcev odgovorilo, da so manj svobodni! Točno polovica jih je odgovorila, da so bolj svobodni, en odstotek pa ni opazil sprememb.

Ali je mar mogoče, da se javnost večinoma ne solidarizira z mediji? Ali mar lajamo kar tja v en dan, v resnici pa se ljudem prav nič ne smilimo? Ali se jih res nič ne prime, kar pišemo? Ali so res tako slepi, da ne vidijo in ne štekajo?

Eno od mojih življenjskih vodil je naslednje: če o stvareh, ki niso racionalno preverljive in dokazljive, temveč so stvar takšnega ali drugačnega pogleda, mnenja oziroma debate, veliko ljudi misli enako, potem je to znak, da živijo v zmoti. Ali še natančneje: če veliko ljudi o neki taki stvari misli enako, potem je upravičeno sklepati, da so si svoje enotno stališče ustvarili na podlagi pomanjkljivih, nekvalitetnih, usmerjenih informacij, morda celo dezinformacij.

Približno izenačen rezultat glasovanja v Trenjih pa matematično gledano pomeni, da obe množici ljudi, prepričanih v več oziroma manj medijske svobode, skorajda ne bi mogli biti manjši in da glede na zgornjo teorijo torej živita v najmanjši možni zmoti.

Na drugi strani pa imamo predpostavko, da so novinarji večinoma prepričani, da se jim prostor svobode zožuje. To lahko sklepamo na podlagi poročil in komentarjev v medijih, ki problematiko obravnavajo v prevladujoče alarmantnih tonih. No, tega ne moremo verjeti zatrdno: samo natančna raziskava bi dokazala, koliko novinarjev in urednikov v resnici misli, da jim politika krati avtonomijo. Mene osebno ne bi presenetilo, če bi bil rezultat tudi v tem segmentu približno izenačen — ali vsaj bolj izenačen od tistega, kar si predstavljamo na pamet.

Svobodomiselni ciniki radi potarnajo — namreč potarnajo v funkciji očitka avtoritarneje mislečim konservativcem, ki jim svoboda ni najvišja vrednota —, da je svoboda relativen, raztegljiv pojem. Ne vem, kaj je na tem ciničnega. To je preprosto res. Še bolj res pa je, da je najbolj relativen in najbolj raztegljiv pojem nesvoboda!

Zadnje čase imam občutek, da sem vedno manj svoboden. Najprej sem začutil nelagodje, ki si ga nisem znal razložiti. Počasi in s težkim srcem pa sem spoznal, da je problem v tem, da si ne upam vedno napisati vsega, kar v resnici mislim.

Da ne bo pomote: nikoli nisem napisal vsega, kar sem mislil. Kdor napiše vse, kar mu pride na misel, v bistvu napiše karkoli — kar je smrt za novinarstvo. Samocenzura, namreč individualna novinarska samocenzura vsakogar, ki se je spustil v ta posel, je eden temeljnih pogojev za kvalitetno opravljanje te profesije. Vsakdo, ki objavlja v medijih, mora najprej sam pri sebi vedeti, kaj sme napisati in česa ne, še preden mu začnejo te meje postavljati uredniki in zakoni ali bog ne daj politiki in oglaševalci.

Svoboda medijev je svoboda samocenzure.

Svoboda samocenzure pa se konča na točki, ko razlogi za samocenzuriranje preglasijo razloge osebnih prepričanj pišočega, ki to samocenzuro implementira. To se mi je začelo dogajati. V bistvu sem začel opažati, da sem postal oportunist. Oportunist? Jaz? Ja, na nek način. Sem se postaral? Zresnil? Izgubil ostrino? Ne, nekaj drugega.

Po angleško se temu reče peer pressure, po slovensko pa stanovski pritisk. Ali po domače: nerodno mi je pred novinarskimi kolegi, ker razmišljam drugače. Prosim? Kot da si nisem na tem zgradil tako rekoč kariere! No, zdaj je drugače. Preveč drugače. Novinarski kolegi niso nikoli tako enotno trobili v en rog, kot to počnejo danes, jaz pa se še nikoli nisem čutil tako osamljenega in drugačnega. Lepo je biti drugačen in treba je biti drugačen, toda še tako drugačni (in z drugačnostjo sprijaznjeni) rabijo svojo dozo potrjevanja na način identifikacije oziroma podobnosti z drugimi. Tudi jaz.

Nekaj banalnih primerov:

Nisem si upal recimo napisati, da se mi je Ervin Hladnik Milharčič od vsega začetka zdel popolnoma neprimeren za urednika Sobotne priloge, saj so njegove profesionalne sposobnosti vse prej kot uredniške. Nisem si upal povedati, da se mi je Sobotna priloga zdela iz tedna v teden bolj dolgočasna in irelevantna in da v njej vse manj in manj preberem. Tiho sem bil, ko ga je Jančič odstavil, ker bi me novinarski kolegi denuncirali, da aktualni oblasti v rit lezem, če bi pripomnil, da ni taka tragedija, če ne bo več urednik Sobotne, in da je Irena Štaudohar čisto fejst punca. Resda sem napisal — brez strahu, da bi mi kdo razen njega samega zameril, in seveda iz trdnega prepričanja — par krepkih na račun Jančiča. Toda molčal sem, ko sem poslušal sindikalistične argumente predsednika aktiva Delovih novinarjev, ki se v imenu kolektiva očitno požvižga na avtoriteto nadrejenega (četudi si je ta ne zna ustvariti). Naprej. Čeprav se mi je zdelo pobalinsko in nevzdržno, ko je Repovž v Trenjih sesuval Slivnika, svojega predsednika uprave, o tem raje molčim. Še meni samemu ne gre v račun, da bi kdaj zagovarjal Slivnika, kako bi šele to dojeli drugi?! Molčim vsak ponedeljek, ko berem Mladino in ugotavljam, da razen Bernarda Nežmaha in Jurija Gustinčiča (od političnih zadev) nimam kaj brati, ker se mi skoraj vse drugo zdi neprebavljivo, nezrelo, resnega novinarstva nevredno levičarsko ZSMS/JBTZ pizdenje. Težko mi gre izpod prstov, da rad berem Ocvirka in Štuheca. In če se že potrudim to napisati, ne pozabim pripomniti, da se z njima sicer ne strinjam — pač fajn pišeta.

Je to kakšna svoboda, če moram razmišljati, kaj smem napisati in česa ne, da me novinarski kolegi ne bi razglasili za političnega konvertita? Enkrat, dvakrat bi me dali v Rolanje, pa bi že bil pečen. Fama bi se razširila, in tako bi moja kredibilnost samohodca, ki noče biti od nikogar, splavala po vodi.

Sem oportunist? Mogoče. Tolažim se s tem, da to počnem samo zato, da ne bi izgubil svoje neodvisnosti. Okolje, v katerem se morajo celo poštenjaki zatekati k perfidnosti, pa je seveda problem tistih, ki trobijo v drugačen rog — in to so seveda moji novinarski kolegi. Bojim se jih bolj kot kateregakoli politika.

  • Share/Bookmark

10. pismo, Marko Bernardi: Vsi isti, manekeni na rumeni pisti (18. 4.)

Ponedeljek, 15. maj 2006

Draga Bernarda,

medtem ko vam rojijo po glavi črne misli o umiranju, si jaz belim glavo, kaj naj naredim z Melito Berzelak ali s kom. Ko je v soboto izšla Modna Jana z intervjujem z mano, sem zadevo na hitro preletel in se mi je zdela v redu postavljena. Celo mesidž sem poslal Meliti, češ, hvala, zelo ste se potrudili. Šele potem sem se dobro zagledal v svojo podobo in ugotovil, da so me na nosilni fotografiji pošteno obdelali v foto-šopu. Retuširali so me tako obilno in nespretno, da spominjam na Sharon Stone, ki si je med Bazičnim instinktom 1 in 2 dala delati toliko liftingov, da zgleda — prosto po Marcelu — danes mlajša kot leta 1992. Zradirali so mi podočnjake in zgladili kožo na zgornjem delu lic, imam pa jih tudi na sumu, da so mi šarili po obrveh in čelu.

Ni problem, da na fotki zgledam star 30 let. Problem je v tem, da zgledam čuden, nenaraven, popravljen, umeten, zliftan! To nisem jaz! Mar bi objavili najmanj uspelo fotko, samo da bi me pustili pri miru! Kateremu kretenu je prišlo na misel, da mi naredi to kao uslugo, da me polepša? Ali ta svojat iz glossy in rumenih medijev morda misli, da sem frustriran zaradi svojega izgleda, svojih gubic, svojih mešičkov, svoje ne več gladke kože? Da hočem zgledati večno mlad?

To ste vse vi krivi! Res ste škodljivka. V Sloveniji ste postavili na noge te solzavo prijazne medije, ki se jim smilijo ljudje, ki ne ustrezajo predstavam o absolutni in večni lepoti. Niste pa poskrbeli, da bi vaši nasledniki sprevideli razliko med 44-letnim moškim, ki živi od svoje glave in je sprijaznjen s svojo podobo skozi čas, in recimo 22-letno smrkljo, ki živi od svojega obraza, na katerega se je v delčku sekunde, ko je fotograf pritisnil na sprožilec, slučajno prikradla senca dvoma v večno lepoto, ki jo je treba eliminirati! Za njih smo vsi isti: manekeni na rumeni pisti.

Nakar sem zvečer na televiziji ujel reklamni telop za Modno Jano. Glas je našteval brezosebne modne zadeve, pa nasvete za ne vem kaj, pa to in ono — niti besede pa o tem, da je v novi številki intervju z mano. Da ne bo pomote: nisem užaljen. Ampak ali mar mislite, da bodo anonimno omenjeni nasveti, kakršnih vsak mesec izide na tone tudi v ducatih drugih revij, bolj prepričali bralce, da kupijo Modno Jano, kot če bi jih rajcali z napovedjo, da je v tej številki intervju z mano? Si kar predstavljam način razmišljanja človeka, ki je izbiral udarne vsebine: gotovo je pomislil tudi na moj intervju, ampak si je rekel, oh, da si ta Crnkovič ne bo kaj mislil, saj je dovolj že to, da smo mu dali intervju, ker navsezadnje je tako kot jaz novinar in je brez veze, da ga preveč ven mečemo, saj smo si vsi enaki, ne? Kot da ne bi vedeli, da vlečejo imena in samo imena! Ne se potem čuditi, če se Modna Jana prodaja v štirimestni nakladi.

Zaradi mene bi lahko mirno napisali, da ste me pred desetimi leti kupili za 50 jurjev na kolumno. Sam bi to razložil tako, da ste mi s to ponudbo pomagali razumeti, da dejansko nimam razloga, da ne bi pisal za Jano. Saj se še spomnite Financ, ne? Denar ni vse, pomaga pa.

Ta vaš honorar je imel daljnosežne posledice. Ko sem se pred tremi, štirimi leti še enkrat začel dogovarjati za kolumne za Jano, je Berzelakinja jamrala, češ, nimamo več take naklade kot nekoč. Samo tistim davnim 50 jurjem na ljubo sem sprejel takrat že bednih 30. Nikoli ne rečem ne zaradi nizkega plačila. Res pa je, da sem nekajkrat opravil delo in se honorarju raje odpovedal, ker se mi je zdel žaljivo nizek.

Vseeno mi je, kje in kako ter v kakšnem agregatnem stanju in s koliko pogrebci bom pokopan. To prepuščam žalujočim ostalim. Naj imajo veselje z marmorjem, sadikami, svečami, peskom in plevelom, če se jim ljubi. Očetov grob obiskujem bolj iz spoštovanja do mame kot do njega. Moj ati je itak vedno z mano.

Če bom že imel nagrobnik, potem naj bo na njem napis: “POZOR, VSE MINE!” Da me ne bo kdo potacal.

Ne bi pa imel nič proti, če bi po meni poimenovali kolumnistično nagrado, sklad za mlade kolumniste, medijsko fundacijo ali celo ulico. Ampak na tem bom moral še delati.

Sicer pa, s smrtjo mi je težila že Manca, zdaj pa še vi. Tega nisem pričakoval od vas.

Ne verjamem, da bi se Makarovičeva lotila podjetja, kot je mačje pokopališče. Ona ni Stephen King, pa tudi podjetnica ne.

In če že govoriva o njej, potem je to priložnost, da odgovorim na vprašanje, ali mi grejo Slovenci na živce. Ne, ne grejo mi na živce. Načeloma ne. To bi bilo preveč posplošujoče — čisto v stilu Svetlane Makarovič, ki Slovence obklada s Slovenceljni, ali Vesne Vuk Godina, ki jih obklada s Slovenčki. (Zadnjič sem si izmislil njen mail naslov, ga bom kar izpisal: vesna afna vuk pika godina pika ki.) To se mi zdi brez veze. Ne moreš nekega naroda kar počez v nič devati. Niti svojega. Za vsako slabo stvar je kriv posameznik. Če je neka slaba stvar množična, potem je krivda pač na strani množice posameznikov. In kar je bistveno: za vsakega tepca se najde tudi pameten človek, ki s tem nima nič. Kdor zmerja Slovence, zmerja tudi nič krive.

Kolumnist si tega ne sme privoščiti. Si predstavljate, da bi komentatorji pisali, češ, kakšni so Avstrijci, Hrvati, Srbi, Američani, Ukrajinci, Moldavci? No, v slovenskih medijih se zgodi tudi to, ampak jaz sem proti. Novinar, ki kaj takega napiše, operira s stereotipi, kar je s profesionalnega stališča nesprejemljivo. Zato sem tudi proti pavšalnemu zmerjanju Slovencev s strani Slovencev. Kaj šele posmehovanju! To se mi pa sploh zdi sado-mazo. Toliko samospoštovanja pa je le treba imeti. Zato sem prepričan, da so “Slovenčki” in “Slovenceljni” samo neposrečena metafora populističnih intelektualk. Lahko je šimfati, če šimfaš kar počez, anonimno, nikogar konkretnega, ampak nasplošno narod, ki ti ne more nič zabrusiti nazaj.

Tudi moj želodec je v zelo dobrem stanju, le da najbrž ne zaradi preklinjanja. Po mojem me rešuje to, da sem po karakterju idealna mešanica flegmatika in kolerika. Seveda se znam tudi razjeziti. Ampak dejstvo je, da razen kot ventil to ponavadi ne pomaga. Veliko bolje je, če se človek zaradi problemov ne sekira. Ne, da bi se slepil, da jih ni, ali da jih ne bi poskušal rešiti. Ampak da bi se zaradi tega sekiral? Da bi bil zamorjen, neješč, nespečen? Ne, hvala.

Pozdravljam z najglobljim spoštovanjem,

Marko

  • Share/Bookmark

9. pismo, Bernarda Marku: Predgrobno in zagrobno branje (17. 4.)

Ponedeljek, 15. maj 2006

Dragi Marko,

navezujem se na vašega Murra od zadnjič, tedaj mi je zmanjkalo prostora.

Umrlo mi je že kar nekaj živali, ker pač že dolgo živim. Z vašimi mački se je ravnalo spoštljivo tudi po smrti, z mojimi živalmi ne. Čeprav so bila živalska pokopališča (kar nekaj sem si jih ogledala v tujini, doma pa menda ni bilo nikoli nobenega) nekaj najbolj sentimentalnega in prijaznega, jih zdaj ni več videti nikjer. Vsaj jaz jih že dolgo nisem videla in bojim se, da so tovrstni grobki iz mode. Ste vi zadnje čase kje videli katerega? Prepričana sem, da nasploh tudi vi ljubite tiste posebne samotne sprehode med prastarimi grobovi na velikih evropskih pokopališčih. To so krasna, zelo polna počutja, ko se nate za kratek čas obesi sicer že davno odloženo, prežvečeno in staromodno premišljanje o večnosti in minljivosti.

Kaj jaz vem, zakaj jaz nisem pokopavala svojih pokojnikov. Morda zato, ker sem si vsakič zelo kmalu omislila novo žival in je bilo smiselno, potegniti čez zgodovino nekega odnosa trd čustveni rez. Morda tudi iz komoditete. Dolgo nisem imela svojega lastnega vrtička in bi morala s kadavrom v gozd.

Pa tudi zato, ker imam takorekoč že vse življenje eno samo posmrtno željo. Svojega groba ne maram. Za vse na svetu ga nočem. Naj me raztresejo, kamor me hočejo, za tisto se ne bom kapricirala. A če sem že živela artificielno in zasvinjano, plastično in nevrotično, zlagano in zafnano, naj imam vsaj po smrti čisti, tihi, naravni mir. Nobenih Slovencev okoli sebe. Nobenih smrdljivih vencev in brezzveznih šopkov in kislih pogledov sorodstva, ki mora na mojem grobu vsake kvatre enkrat očistiti plevel in navoziti pesek, pa se jim že tako mudi. Fuj, fuj. In seveda, nobene Mance ali koga drugega iz njene španovije, ki bi me umirajočo božal po roki in me bodril. Groza. Tudi umirala bi rada tako, kot se za naravni stvor spodobi. V miru in tišini bi se rada zalezla nekam na samo, stran od drugih. Medtem, ko bom spuščala dušo, hočem biti zelo skoncentrirana, skrbno in brez motenj od zunaj želim prisluškovati vase, da vidim, kaj se bo tedaj, na točki med biti in ne biti, dogajalo; že vse življenje me to mejno dogajanje zanima ko hudič. Tudi živali v naravi umirajo same. Zaležejo se nekam. Zame osebno – sploh nočem posploševati! — je pot v smrt zelo intimno, zelo samotno opravilo.

Seveda je Manca krasna punca in to, kar počne z umirajočimi, ima zagotovo smisel in veliko vrednost. Ampak zame ne. Z menoj nikakor. Če se mi katerikoli predsmrtni tolažnik namala tja, kjer bom spuščala dušo jaz, bom poskrbela za najhujše tuljenje svojega življenja. Domnevam namreč, da razen tuljenja in zmerjanja v tistih okoliščinah ne bom več spravila iz sebe kaj učinkovitejšega.

Kristusbog, kaj jaz to danes pišem! Kakšna premišljanja trosim sredi najlepše pomladi. To je najbrž od Murrovega grobka in od napisa: bil je dober maček.

Odličen napis.

Le to bi še rada dopisala, pravkar se mi je utrnilo, da bi pri nas lahko zgradila krasno mačje pokopališče Svetlana Makarovič, takšnega s stilom in z nekaj črnega humorja. In seveda primerno zaračunala. Mislite, da bi Svetlana to hotela? Ni mi znano, ali ima do slovenskih mačkov enak odnos, kot do njihovih lastnikov. Če sodi, da so tudi mački predvsem Slovenci in ne predvsem mački, ne bo seveda s pokopališčem nič.

Tega, vidite, vas tudi še nisem vprašala: ali vam gredo na splošno Slovenci kaj na jetra? Saj ni treba, da vsi in ni treba, da nenehno. Vsaj malce pa, a? In kdaj? Kdaj vam gredo Slovenci najbolj na jetra?

Ali ste oni dan v Delu prebrali, da je v Sloveniji med najbolj ogroženimi avtohtonimi pasmami tudi krškopoljski prašič? Pred kratkim nam je televizija ponovno postregla s filmi o pujsku Babe, ki so sicer abotni, ampak Babe je pa srček. In sem se ob tem spomnila na slavnega Geroga Clooneya, katerega najljubša domača žival je bil dolgo vrsto let dobro vzgojen in ubogljiv pujs na vrvici. To bi bila najbrž zanimiva rešitev za našo izumirajočo avtohtono pasmo: ljubki krškopoljski pujski na povodcih po širni Sloveniji. Bili bi tudi vznemirljiv in svinjsko dober material za spot o posebnih mikih Slovenije, ki ga pravkar finiširamo, na vsak način bi privabil k nam več radovednih gostov kot slovenska zastava, ki jo predlaga v spot naš zunanji minister. Da ne pozabimo na najbolj praktičen vidik: če bi te tvoj prašič resnično razjezil, sploh ni treba, da ga namlatiš. Lahko ga kar požreš.

Preklinjala doslej nisem skoraj nič. Ste morda ta moj trud sploh opazili? Grdo govorjenje je takorekoč moja zaščitna znamka. Veliko ljudi mi ga zelo zameri, na prvem mestu moja mama. Kaj vse mi je uboga prastara gospa doslej že morala zameriti! Najbolj – in skoraj najprej – seveda Heleno. Šlo je za neko davno pohujšljivo časopisno rubričico, kjer se je prvič v domovini uporabila namesto moškega spolovilo ali spolnega organa strašna beseda tič. A dovolj o Heleni.

Vrniti se želim k mojemu grdemu govorjenju.

Spoštujem vse ugovore zoper to nesnago. A treba je priznati, da ima stvar tudi svoje dobre strani. Razbremeni. Jaz sem taka, in imam morda tudi tako delo, da se mi v želodcu kar naprej nabirajo neki pritiski. Plus kislina. Plus tremor. Plus pulz. Začenja se vrenje. Čutim čudna nihanja, malce vrtoglavice, občutek, kot da boš zdaj zdaj eksplodiral. V obupu se oziraš okoli sebe. Kaj storiti? Je še kje kakšna rešitev?

Tedaj se na obzorju zarišejo velike plameneče črke. Na njih piše: JEBENTI. Pazite: ne JEBEMTI, ampak JEBENTI. Najbrž zato, ker mi gre N nekako bolje iz ust kot M.Ugibam.

Če bi rekla JEBEMTI, bi bila stvar jasna. Jebem ti karkoli že in to je hud greh. Ampak ne,jaz zavpijem jebenti, s tem, da je treba besedo razstaviti v dva elementa. Najprej pride “je”. Potem malce predahneš. In ko vsi okoli tebe že upajo, da je to to, dodaš zelo glasno, da, skoraj vpiješ, “benti”, z dolgim, zategnjenim poudarkom na e: “beeenti”. Nič otipljivega. Nič logičnega. Pravzaprav nič posebej spotikljivega. Ampak v želodcu se tisti hip vse spremeni. Kislina izgine, stresi popustijo, pritisk se uravnovesi, življenje je spet vredno svojega imena. In to vse s pomočjo zgolj ene prav dozirane kletvice.

Vse življenje živim stresno. Zelo stresno. A moj želodec je kot rosno jutro. Samo zato, ker preklinjam in se razbremenjujem. Me obsojate? Imate morda vi boljši recept? Sama ušesa so me.

Prijazen pozdrav,

Bernarda

  • Share/Bookmark

Kdo je Majda Petan?

Ponedeljek, 15. maj 2006

14052006541.jpg

… in koliko nosilcev zvoka je prodala od novega leta?

  • Share/Bookmark

Foto Potrč

Sobota, 13. maj 2006

13052006539.jpg

Neverjetna fotka! Ne bom rekel genialna, ampak v bistvu fascinantna.

S sociološkega stališča je seveda nenavadna praksa, da hodijo ljudje pozirat v studio za družinski portret. Mislil sem, da so minili časi — tam nekje v osemdesetih, zgodnjih devetdesetih —, ko so ljubljanski (malo)meščani Rudiju Španzlu naročali slikarske portrete; kaj šele Matevžu Langusu. Mislil sem, da je ta praksa v desetletjih štancanja avtoportretnih pozitivov v Foto Tivoliju in skoraj desetletja digitalcev že zdavnaj izumrla. Ampak ne. Turistično-družinski snapshoti so očitno preveč trivialni, da bi jih družinski ljudje dovolj resno jemali.

Če dajo kaj na tradicijo, mora biti izkušnja poziranja pri Potrčih še danes precej naporna. Sam sem se pred petnajstimi leti moral tam fotografirati po službeni dolžnosti. Hoteli so mi vsiliti titoistični fotelj za komolčni rekvizit in newyorški skyline za ozadje. Komaj sem jih prepričal. Iz moje tedanje pisarne se ni namreč videlo skoraj ničesar razen Kidričevega ozadja.

In vendar, ta fotka. Za to izvrstno, v bistvu bolj reportažno kot pa portretno fotografijo je fotograf moral spraviti mamo in otroka v zelo dobro voljo. In kako se je gospa naštimala! Vse to daje fotki nadih utrinka iz družinske palače kakšne aristokratske družine. Saj, najbrž je bil namen s tem dosežen.

Odkar med Pošto in Riom ni več [Irme Lipnik](http://www.rozina.si/crni/1998/arhiv/kaj-me-briga-irma-lipnik/), je Foto Potrč še zadnja zanimiva — ali vsaj neverjetna — izložba!

  • Share/Bookmark

Katera pa je največja evropska travma?

Petek, 12. maj 2006

12052006532.jpg

  • Share/Bookmark