Arhiv za kategorijo 'Patetično'

Primožu Lorenzu

Sreda, 3. januar 2007

Stara Ljubljana je bila domače dvorišče Primoža Lorenza, zato ga tam ni bilo težko srečati. Velikokrat sva kakšno rekla — no, bolj on kot jaz: praviloma o mestu, glasbi, kulturi —, čeprav je res, da zdaj že dolgo ne. Včasih se mi je zdelo, da preveč govori, ampak kdo bi mu to zameril, ko pa je govoril samo o mestu in je zanj tudi toliko naredil?!

Kakšno cinično naključje. Ravno včeraj, ko sem se sprehajal po Cankarjevem nabrežju in poslušal prijetno glasbo, ki se je razlegala med štanti, sem Nini razložil, da ne gre noben komad mimo Lorenza. To se spomnim, da mi je enkrat razlagal. Nekaj klasike, nekaj slovenske popevke — skratka, kultivirana glasba. Da ne bi še tam bobnela štanca, kot da tega ni dovolj že povsod drugje.

Nikogar ni vprašal, kaj bi rad poslušal. To ga niti ni zanimalo. In zakaj bi ga? Saj je sam vedel! Ljudje so se v Stari Ljubljani med temi novoletnimi zadevami počutili prijetno. Če bi jih vprašali zakaj, verjetno niti ne bi rekli, da zaradi glasbe. Ampak po mojem je bilo to to.

Z Lorenčevo ženo, ki je bila prava faca, sva bila v starih časih kolega na Delu, njegova sestra Bernarda Jeklin pa me tako ali tako lahko šteje med svoje orto fane. To se je nekako prenašalo tudi na Primoža.

V bistvu je deplasirano ob taki priložnosti omenjati trivialne popevkarice. Ampak vseeno si ne morem kaj, da ne bi citiral uporabniškega komentarja na objavo novice o smrti Primoža Lorenza: “Nisem poznal tipa, toda vrhunske mojstre cenim do obisti. Pravijo, da je bil dober muzikant in glasbenik, klobuk dol pred takimi. Ko bo umrla Saša Lendero ali pa Helena Blagne, bom samo nežno prdnil.”

  • Share/Bookmark

Dimnikar

Nedelja, 10. december 2006

dimnikar.jpg

Včeraj je pozvonil domofon. Dvignil sem, ampak se ni nihče oglasil, zato nisem odprl. Bil sem ravno na telefonu, in to precej razpizden. Čez nekaj minut je pozvonilo še na vratih. Odprl sem in zagledal moškega v črnem. Zgledal je še kar eleganten. Ni mi bilo jasno. Človek pa je rekel: “Dober dan, koledarje prinašam, za srečo v novem letu.” Bil sem odsoten in siten, zato sem na hitro rekel nekaj v tem stilu, o, hvala, jaz vam tudi, čeprav se mi je že isti hip zazdelo brez veze voščit novo leto sredi naliva v začetku decembra. In sem zaprl vrata in se kregal naprej.

Potem sem se za nameček moral še zagovarjat zaradi te domnevne nesramnosti, da dimnikarju zaprem vrata pred nosom, ne da bi mu dal jurja ali koliko za koledar. No, če se ne bi kregal, bi mogoče še tekel k vratom, morda je bil še v našem nadstropju pri drugih sosedih, ampak potem sem pozabil.

Šele čez nekaj ur sem zagledal koledar in si mislil, pa kaj hudiča talajo te koledarje, kdo to danes rabi, ko imamo mobitele in kompjuterje, pa še tako gnusno kičaste. Potem pa sem se nenadoma spomnil gasilcev, ki so v bloku moje mame talali koledarje, odkar pomnim oz. odkar sem tam živel, ona pa jim je vedno dala jurja ali koliko, in so bili še bolj gnusno kičasti, čeprav je bilo v stolpcih z mesci še dovolj prostora, da si je pozneje beležila, kdaj še prihajam domov in kolikokrat prespim, da mi je vedela pravočasno zamenjat posteljnino. Že zato mi je bilo žal, da sem nehote poštenemu možakarju pokvaril fund raising. Ti koledarji so v bistvu legitimen del praznikov, zato ni nobenega razloga, da bi se jim posmehovali. Čeprav bi si to zaslužili — mislim koledarji, ne dimnikarji.

  • Share/Bookmark

Grand Hotel Toplice

Ponedeljek, 23. oktober 2006

K tej fotki pa res ne paše noben tekst. Mogoče paše Hadov k Hadovi jeseni, ampak jaz bi se vzdržal vsakega komentarja. Je pa res, da me je to včeraj totalno navdušilo, čeprav nisem kak poseben fan narave.

22102006128.jpg

  • Share/Bookmark

40 flaš paprike

Nedelja, 3. september 2006

Gledam poročila. Družini nekje v slovenskih rovtah je do tal pogorela hiša. Očitno jim že pred požarom ni bilo lahko. Sin je pred kamero povedal, da mu je najbolj žal za spomini, ki jih je v tej hiši pustil.

Ampak to še ni nič. Najbolj pretresljivo izjavo je dal družinski oče: “Uspelo nam je rešit 40 flaš vložene paprike. Vse ostalo je šlo v plamenih.”

Še zdaj razmišljam, kaj je bolj neverjetno: imeti 40 kozarcev vložene paprike ali rešiti 40 kozarcev vložene paprike?

Pred kratkim sem slučajno spet prebral Vorančeve Samorastnike. Mislil sem, da to več ne obstaja.

  • Share/Bookmark