Arhiv za kategorijo 'Po defaultu ZNB'

18 let (30 let)

Četrtek, 27. maj 2010

Ta fotografija je bila posneta na današnji dan leta 1980 v Poreču. Na moj osemnajsti rojstni dan. Na končnem izletu v tretjem letniku gimnazije. Hja, takrat nismo hodili z agencijami in v razvedrilnem spremstvu estradnikov na Ios, ampak v Poreč. Kar pa seveda ne pomeni, da smo se lepše obnašali kot današnja mladina.

Iz fotografije ni razvidno najmanj dvoje: prvič, da je bila posneta z mojo minolto XD-7, in drugič, da imam strašnega mačka po precej divjaškem žuru. (Napol razviden je kvečjemu Šaci, zadaj levo.)

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kocbek in konji

Ponedeljek, 24. maj 2010

Pred spanjem si vsakih nekaj dni po random logiki naštimam nov komad, ki me bo zjutraj zbudil. Davi je to bil Van Morrison, Goin’ Down Geneva, z albuma Back On Top. Zato ni čudno, da mi je celo jutro in pol dopoldneva šel po glavi verz: “Last night I played a gig in Salzburg, out in the pourin’ rain.”

To mi je izbil iz glave kolega Marko Jenšterle z objavo o lipicancih na Blogosu. Njegove pripombe o značaju konjev so me spomnile na Kocbekovo slavno pesem Lipicanci, zame eno od top-tri slovenske poezije — skupaj s skoraj čimerkoli od Prešerna in Šalamunovo Dumo. Danes je dan za poezijo. Odslej mi gre po glavi le še tole: “Zato so dunajski cesarji govorili francosko s spretnimi diplomati, italijansko z zalimi igralkami, špansko z neskončnim Bogom in nemško z nešolanimi hlapci, s konji pa so se pogovarjali slovensko.”

To je to:

  • Share/Bookmark

FB je brez veze

Sobota, 15. maj 2010

Malo prej sem se odjavil s Facebooka.

Facebook je največja neumnost, kar so si jih kdaj izmislili na internetu. Zuckerbergovo prefriganost, s katero je omamil stotine milijonov ljudi po vsem svetu, je sicer možno ceniti kot dobro poslovno potezo, vendar se tega več ne grem. Ker če je kaj izguba časa, potem je to komuniciranje na Facebooku.

Pa saj v bistvu sploh nisem komuniciral. Komaj kaj. Že nekaj časa ne več. Sicer sem ažurno in avtomatično – in ne manj absurdno – potrjeval prošnje za prijateljstva in se pri tem spraševal, zakaj to vendar delam. Kdo hudiča so ljudje, ki bi radi bili moji prijatelji (čeprav se večinoma sploh še nismo srečali)? In zakaj se sam strinjam s povabili, da bi bil prijatelj z ljudmi, ki jih večinoma ne le nisem še nikoli videl, ampak jih tudi ne poznam? Kaj šele, da bi me zanimali: njihovih profilov skoraj nikoli nisem bral.

Na Facebook sem se prijavil že pred kakšnim letom ali dvema, iz čiste radovednosti. Potem se s tem sploh nisem ukvarjal – dokler nisem opazil, da imam na Facebooku nekakšne fane. V nadaljevanju sem si jeseni omislil iPhone, na katerem izpade bolj zabavno skoraj vse, kar lahko človek dela na internetu. Tako sem začel – čeprav se mi je že takrat zdelo neprimerno bolj dolgočasno od Twitterja.

Prijateljev že dolgo nisem štel. Pa da ne bo pomote, saj jih nisem imel veliko: na pamet rečeno med sto in dvesto.

V življenju imam malo prijateljev, malo pravih, dobrih, najboljših prijateljev. V bistvu samo tri. Eden je iz leta 1977, drugi iz začetka osemdesetih, tretji iz sredine. Zdaj pa naj bi kar tja v en dan sprejemal prošnje za prijateljstva od iks-ipsilonov?

Vsem potrjenim Facebook prijateljem se zahvaljujem za izkazano zaupanje in opravičujem za grobo in nenadno prekinitev naše nesmrtne virtualne zveze.

Moja odločitev nima nobene zveze z backlashem proti Facebooku, ki je prav zadnje tedne spet enkrat eskaliral. Seveda si nisem delal nobenih utvar glede njihovih monetizacijskih ambicij. Toda po drugi strani moram tudi priznati, da me za svojo zasebnost ne skrbi oz. me na Facebooku ni skrbelo. Nisem si pomišljal izdati tistega o sebi, kar sem pripravljen izdati na drugačne načine in ob drugih priložnostih.

Me veseli, da je to storil tudi Jonas. Pravzaprav mi je on dal spodbudo. O tem sem že nekaj dni razmišljal in sproti pozabljal.

Skratka, te epizode je zdaj konec.

  • Share/Bookmark

Antikrist

Nedelja, 9. maj 2010

Nikoli več ne grem v kino, ne da bi o filmu preštudiral bistvene podatke — pri čemer imam v mislih ne toliko umetniški vtis in mnenja kritikov, temveč predvsem popoln sinopsis. In pri tem mi je za spoiler alerte prav malo mar!

Tako sva danes — po kar dolgem času — šla z Nino v kino. Ker imam navado, da filmske programe čekiram le na iPhonu (s pomočjo te priročne, pa tudi površne aplikacije), se zna zgoditi, da kdaj kaj prezrem. Ko sem tako skrolal po seznamu za ljubljanski Kolosej, sem gladko šel mimo filma Antikrist, pri katerem je bilo kot žanr (in samo žanr, ne tudi režiser in zasedba) navedeno “drama, grozljivka” — za kaj več bi moral tapniti nanj, kar pa se mi seveda ni zdelo vredno.

Malo je manjkalo, da sploh nazadnje ne bi šla v kino, ker sem začel bentiti, da igrajo same neumnosti in da bi bilo bolje, če bi sedela dve, tri ure na pijači, kot pa prispevala k inkasu tistega skladišča s projekcijskimi dvoranami in pop cornom. Nazadnje pa je Nina iz dobrega, starega programa prireditev, natisnjenega na mrtvem papirju, ugotovila, da je Antikrist film Larsa von Trierja. Aha, v redu, sem se strinjal. Von Trierja pa ja greva gledat, ne?

Po približno eni uri filma — oz. več kot pol ure pred koncem — sem rekel Nini, da tega ne bom več gledal in da greva ven. Sama ni imela tega namena, vendar je bila zaradi vsega skupaj precej šokirana in je kar šla za mano. A kakorkoli: dovolj sem imel pri sceni, ko Charlotte Gainsbourg po seksu razbije Willemu Dafoeju genitalije s polenom, mu ga nezavestnemu zdrka do krvave ejakulacije, nazadnje pa mu še prevrta nogo in našraufa na meča brusni kamen.

Če koga zanima, tule je popolni sinopsis z IMDb-jeve strani. It gets only worse!

To sem seveda prebral šele na parkirišču pred Kolosejem. Takoj. Z IMDb app za iPhone.

Že tako ali tako nisem bil v najboljši formi, da bi gledal film o dveh zakoncih, ki po smrti otroka rešujeta svoje travme. Najbrž pa me je stopnjujoča se depra-poševnica-bizarnost filma počasi pripravila do tega, da me je nenaden izbruh psihopatologije razjezil do te mere, da sem hotel ven. Tak scenarij se mi zdi znamenje bolne domišljije.

Dan prej sem ravno gledal Tarantinov Ubila bom Billa. Tudi tam so veselo sekali glave in parali kdo ve katera tkiva, ampak hej, tip ima vsaj smisel za humor!

  • Share/Bookmark

Delo na daljavo

Sreda, 28. april 2010

Ko sem pristal na sodelovanje s Pop TV v oddaji 24 ur ob enih, si nisem predstavljal, da je s televizijo toliko dela — in kako si tudi bi, ko pa nikoli nisem delal za televizijo. Verjetno pa je razlog tudi to, da pisanja in sploh kakršnegakoli dela za časopise ne dojemam kot delo, ker sem pač tako navajen.

Ničkoliko kolumen sem že napisal nekje na dopustu, veliko pa tudi pred odhodom, če se je terminsko ujemalo. (Tudi tokrat.) Toda kako nastopiti na televiziji v živo, če si nekje na počitnicah? Ah, nič lažjega: danes sem se v oddajo javljal pač po skajpu!

Namesto da bi po dvanajsturni vožnji — no, z izdatnimi postanki — šel spat, sem do enih zjutraj visel na internetu in študiral, kaj naj v 24 ur ob enih danes povem. Danes pa je spet šel ves dopoldan za pripravo na oddajo.

Takole je Hipstamatic zabeležil naš postanek v Zadru.

Takole pa sem se pred skajpanjem skadriral s pomočjo Photo Booth.

Šest ur dela za šest minut programa! Če nič drugega, pa sem vsaj enkrat bil na televiziji, ne da bi me bilo treba napudrat!

  • Share/Bookmark

Lille Jonas og store Jonas

Nedelja, 11. april 2010

V četrtek sem prvič videl dva Jonasa skupaj, naenkrat, enega ob drugem. Redek prizor! In kako tudi ne bi bil? Po podatkih Statističnega urada živi namreč v Sloveniji le osemintrideset Jonasov.

To sta bila tako rekoč lille Jonas og store Jonas! Live on stage!

Šlo je za privatno, tako rekoč intimno dogodivščino, zato mi ni prišlo na misel, da bi oba fotografiral skupaj. Takoj bi kdo posumil, da slikam za objavo. Me je pa zelo imelo. Zato pa je ta veliki Jonas fotografiral ta malega: Jonas by Jonas.

Ne, ni ga muca opraskala. Bila je delovna nesreča. Opraskal se je s kovinskim metrom. In ne, ni žalosten otrok.

Če bi Jonasa in Jonasa sam fotografiral, bi ju seveda z iPhonom. Ampak to ne bi bilo nič v primerjavi s fotografijo, posneto s Canonom EOS 5D Mark II in s 28–105-milimetrskim zoomom na 21,1 megapikslov! Hudo!

Moja Leica že nekaj mesecev počiva, niti enega posnetka nisem z njo naredil! Trenutno me pač bolj zabava fotografirati z iPhonom. V tem času sem ga že kar dobro naštudiral. Ne bi si mislil, da je s táko kamero mogoče delati takó dobre fotografije. In še manj bi si mislil, da je táko kamero sploh mogoče naštudirati. Pa je!

Če ne rata, pa je tu Hipstamatic! No, to najbolj posrečeno doslej sem kakšna dva mesca nazaj posnel kar z iPhonovo default kamero.

In če se vrnem k tem prav nič odioznim nominam:

Edini, ki ima s ta malim Jonasom probleme — namreč z imenom, istim imenom —, je ta veliki Jonas. Kadarkoli sliši za drugega, ta malega Jonasa, se v zadregi zdrzne in si začne brundati v brado: “Ne morem se navadit, ne morem!”

Sicer pa ta malega Jonasa doma kličemo Noas. Tako ga je začel klicati Oskar, ki ob njegovem rojstvu še ni znal dobro govoriti — zdaj pa se ga je kar prijelo.

  • Share/Bookmark

iPad: SLO data plan

Sreda, 7. april 2010

Preden se bomo Slovenci dokopali do iPada, imamo še nekaj časa za razmislek, za katerega od šestih modelov se bomo odločili — a kaj, ko ni vse odvisno niti od proizvajalca niti od nas samih, temveč tudi od mobilnih operaterjev.

Po eni strani bi bil zadovoljen tudi z osnovnim modelom s 16 GB spomina in le z wi-fi povezljivostjo, brez 3G. Cena je zmerna, tudi v Evropi bo še kar zmerna, poleg tega pa bo čez največ leto dni na trgu najbrž nov model. Zakaj ne bi torej previdno nabavil najcenejšo verzijo, se navadil na napravo, spoznal vse njene prednosti in pomanjkljivosti in počakal na update, ko bom že pravi power user?

No, power user bom po treh dneh uporabe. Ah, ne, po manj kot 24 urah.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Mali in veliki Traven

Torek, 30. marec 2010

V zvezi z razrešitvijo Bojana Travna, do sinoči še urednika oddaje Svet na Kanalu A (v nadaljevanju S@KA), ki je povzročila takšen cirkus, bi si bilo dobro zastaviti nekaj temeljnih vprašanj.

1. Ali je (bila) oddaja sploh dovolj dobra – namreč na nekem minimalnem novinarskem nivoju -, da bi ji lahko pripisovali kakršnekoli zasluge za svobodo izražanja? Zdi se, da ne. Zanimalo jih je tisto, kar zanima populistično frustrirane nergače, ki jim je tudi malo mar za dejstva in novinarski profesionalizem, kaj šele zdravo pamet – in temu primerna so bila njihova stališča.

2. Ali je (bila) oddaja S@KA politično uravnotežena? Po mojem ja. Enkrat je pač padlo po enih, drugič pa po drugih – pogosteje in po defaultu pač po vladnih strankah. Sicer pa so šli S@KA na živce tisti, ki so šli na živce populistično frustriranim nergačem.

3. Ali je televizijska oddaja lahko glas ljudstva? Seveda. Načeloma ja. Ni pa glas ljudstva nujno tisto, kar si želi lastnik medija, ali vsaj ne v taki ekstremni meri, kot je to fural Bojan Traven.

4. Ali ima Gregor Golobič – ali nasploh predsednik parlamentarne stranke ali politik – pravico, da ocenjuje medije? Kot je recimo rekel, da je S@KA “medijska kanalizacija” oz. “akanalizacija” ali kako že? Načeloma ja, ni pa priporočljivo. Ni higienično. Politiki bi se morali vzdržati komentarjev o medijih, ker jih imamo že tako ali tako na sumu, da se z njimi preveč ukvarjajo. Razen tega pa se take pejorativne oznake politikom rade vrnejo kot bumerang. Ne samo, da je nespodobno, politikom se preprosto ne splača pizditi čez medije.

5. Ali ni problem današnje medijske scene v Sloveniji tudi – če ne celo predvsem – problem uredniških in menedžerskih kompetenc oz. ingerenc nad novinarskim delom? V Sloveniji je strašen problem nekoga v medijih razrešiti, nikar že odpustiti, saj mu ljudski glas hitro dá podporo kot po krivici odstavljenemu, seveda zaradi dolge roke tega ali onega politika. Neglede na to, kaj je zagrešil.

Uredniki so bili včasih ljudje, ki se niso nikogar bali. Njih so se bali (in jih tudi spoštovali). Bili do avtoritete. Danes pa jim to ne gre od rok. Za to so si po eni strani tudi sami krivi – po drugi pa so nesporne žrtve slovenske kolektivne histerije glede politike in medijev.

Naj dodam post festum:

6. Nikar ne pozabite, da je Proplus v tuji lasti (CME, ameriški) in da je več kot upravičeno domnevati, da je tujim lastnikom prav malo mar za slovenske politične pritlehnosti. Še več! Kateri slovenski mediji so poleg Pop TV in Kanala A še v tuji lasti? Finance in Žurnal. In kateri slovenski mediji imajo najmanj problemov — najmanj z lastniki, s politiko in političnimi pritiski, z menjavanjem urednikov in drugih poslovodnih kadrov? Kateri so najmanj pristranski, politično pristranski?

To je to.

  • Share/Bookmark

Tools of the Trade

Sobota, 27. marec 2010

Kolumne za Dnevnik sem začel pisati 4. decembra 2004. Sprva sem jih objavljal kot eden od šestih zunanjih dnevnih kolumnistov (od ponedeljka do sobote) in sicer ob četrtkih. Nadomestil sem Mileta Šetinca (ki baje ni bil najbolj srečen zaradi tega, razumljivo). Takratna dolžina kolumne je znašala 6100 znakov, kar je približno znašalo od 950 do 990 besed — ali po starem dobre tri tipkane strani.

Če rečem, da sem pisal kolumno, dolgo 6100 znakov, potem s tem mislim, da je bila vsaka dolga natanko 6100 znakov. Ne znaka več, ne znaka manj. Pri kolumnah se vedno do znaka natančno držim predpisane dolžine. Mislim, da to formalistično (samo)omejevanje pozitivno vpliva tudi na kreativne aspekte pisanja.

Dobro, vseeno malo pretiravam glede tega. Ko kolumno dokončam, skrajšam na primerno dolžino in polikam, bi lahko mirno oddal tekst, ki bi bil tudi za 50 ali več znakov krajši ali daljši od norme, brez vsake škode za grafični izgled strani in ne da bi dajal po nepotrebnem delo tehničnemu uredniku. Ampak ne. Kolumno podaljšujem ali (pogosteje) skrajšujem tako dolgo, da pristanem na točnem številu znakov.

Recimo 5572; odstavek ven: 5244 znakov; še stavek ven: 5162; vmes mečem ven pridevnike in enobesedne stilske akrobacije, besede kot “seveda”, “dejansko” in podobno, se nabere: 5051; potem se počasi približujem targetu in pri tem včasih padem tudi podenj: 4996; in če manjkajo recimo štirje znaki, nekje pač dodam besedo “pač”: 5000. To je to, poenostavljeno in skrajšano rečeno.

Takšen pač sem.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Raca. Jata rac

Torek, 16. marec 2010

Sinoči dobim mesidž od kolega novinarja. Čestita mi za nekaj, kar sploh ni res. O, hvala, se pohecam v odgovoru, tega pa niti sam nisem vedel. Že mogoče, odvrne spet on, ampak mi bomo to objavili. Shit, pomislim, to pa ne bi bilo dobro, da ne bo nastala cela zbrka. Ampak hej, urgiram nazaj, zakaj hudiča niste poklicali? Mene ali gospo to in to? Saj smo vsi stari kolegi (če že ne socialno omrežje, he-he). Hmm, spet pride odgovor, te pokliče ta in ta. In res. Čez nekaj minut pozvoni telefon. Človek se predstavi in vpraša: torej gre za dezinformacijo? Ja, potrdim, stvar je v resnici taka pa taka. Aha, reče, hvala za info, nasvidenje – in odloži.

Ostal sem dobesedno brez besed. Tako gre to z novinarskim preverjanjem. Lahko bi mu prodal karkoli. Célo jato rac.

  • Share/Bookmark

Google SLO View

Sreda, 3. marec 2010

Po poročanju današnjega Žurnala 24 naj bi se Googlovi snemalni avtomobili premikali proti Sloveniji. Upam, da res, in komaj čakam. Resno mislim. Ni bolj fascinantnega — vsaj na iPhonu —, kot če te dotik polja z naslovom v adresarju vrže na 2D zemljevid, pritisk na rdečo puščico ob imenu pa v Googlov Street View.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Naslednja številka

Petek, 19. februar 2010

Ta tekst sem imel na lagerju že kakšen teden, pa se nisem in nisem spravil za računalnik. Nazadnje pa me je k temu spodbudil tekst Nine Tomažin na spletni strani njene firme. V njem opisuje, kako so jo v Mercatorju okradli — in kako je neprijazno in nefleksibilno osebje še prispevalo k zoprnosti situacije.

Moja izkušnja v primerjavi z njeno skorajda ni omembe vredna. Kljub temu pa bi rad opozoril na funkcijo discipliniranja, ki so jo veletrgovci očitno začeli izvajati nad strankami.

Ne hodim pogosto v E. Leclerc, zato pa takrat več nakupim. Rudnik — z Dolenjsko cesto vred — se mi zdi najbolj neprijeten del Ljubljane, zato tja ne zahajam rad. Včasih pa je le treba.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Fuzbal proti iPadu

Torek, 2. februar 2010

Mislite, da se v Sloveniji ukvarjajo z nepravimi, nenujnimi, nebistvenimi stvarmi samo politiki? Da se samo stranke tri tedne prepirajo o primernosti ministra in o načinu, kako se ga znebiti? Da samo v parlamentu potem razpravljajo o tem tri ure, nazadnje pa možak nenadoma odstopi sam? Da le politiki zapravljajo svoj in naš čas, voljo — dobro ali slabo —, energijo, ideje, ideologijo, optimizem, lifestyle in denar na račun kvalitete življenja ter nasploh materialnih in duhovnih standardov?

Ne. To je v Sloveniji splošen pojav, še posebej radi pa to počnejo mediji. Ne le v tem smislu, da se v svojem krčevitem prizadevanju, da bi prijaznost do bralcev, gledalcev, poslušalcev nadomestili z atraktivnostjo, še sami osredotočajo na neprave, nenujne, nebistvene teme. Preusmerjanje pozornosti proč od resničnih problemov, ki medije pestijo, je podobno koncertiranju orkestra na potapljajočem se Titaniku.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pepel in dim

Ponedeljek, 25. januar 2010

Le kdo bi si mislil, da so minila že tri leta, odkar se je vesoljna Slovenija zagrizeno prepirala o smiselnosti tako imenovanega protikadilskega, “Bručanovega” zakona! Z njim je Ministrstvo za zdravje nameravalo prepovedati kajenje v zaprtih javnih prostorih, vključno z lokali. Zakon je bil nekaj mesecev pozneje pričakovano sprejet in je poleti 2007 tudi stopil v veljavo. Kaj lahko danes na to temo rečemo? Še več: kaj lahko na to temo reče kadilec?

Nihče se ne posipava rad s pepelom, toda včasih je to pač neizogibno. Pa čeprav si je treba na glavo stresti poln pepelnik.

Za osvežitev spomina naj povem, da sem se takrat hote in nehote znašel v vrtincu debate pro in kontra, ki je takrat potekala po medijih. Najprej so se name kot na kadilca — ki zna nemara kaj povedati — spomnili na Valu 202, potem pa so si me začeli podajati. Nastopil sem še v Trenjih, nekaj vabil pa sem zavrnil, ker se mi je imidž državnega pravobranilca nikotina že zdel preneumen. Ali pa v resnici nisem bil popolnoma prepričan v to, kar sem govoril? Tudi mogoče!

Po treh letih skratka ne morem reči nič drugega kot to, da je edino normalno, da je kajenje v lokalih prepovedano. Hvala bogu, da je prepovedano! Kaj po treh letih! Že po treh tednih, morda že treh dneh — po uveljavitvi zakona — bi lahko rekel isto!

Dejstvo je, da so zakajeni lokali nehigienični. V zakajenem lokalu smrdi. Zakaj nisem tega prej sprevidel? Ne vem. Sem bil preveč navajen vonja? (No, smradu?) Najbrž. Danes me dim v lokalu moti, pa čeprav sem še vedno kadilec.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

DVD

Sobota, 23. januar 2010

Pred kakšnimi dvanajstimi leti ali več mi je prijatelj za rojstni dan podaril DVD. Kateri film je to bil, se ne spomnim. Hvala, ampak hej, saj veš, da nimam DVD playerja, sem v zadregi vprašal. Si ga pa kupi, je hladnokrvno odvrnil.

Naslednji dan sem res šel v najbližjo trgovino z elektroniko in kupil predvajalnik. Nekega x-sonyja, stal je blizu 100.000 SIT. Tako se je začela moja klavrna kariera kolekcionarja kinematografije v digitalni obliki.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Velik fant

Petek, 8. januar 2010

Pridem v kopalnico in zagledam Oskarja, ki stoji na prstih pred straniščno školjko, s hlačami na gležnjih, in lula. Dobesedno naslanjal se je nanjo, luleka pa si je moral raztegniti čez rob, da ni šlo mimo. Začel sem se smejati in ga vprašal: “Kaj pa je zdaj to? Kako pa lulaš, Oskar?”

“Jaz sem že velik fant,” je važno odgovoril.

“Pa si res,” sem rekel ponosno in zadovoljno, celo samozadovoljno. In kaj te še vse čaka, sem pomislil sam pri sebi. Spomnil sem se namreč svoje zadrege, kako sem sam kot fantek — ko sem sicer že dolgo lulal stoje, v školjko — prvič lulal v pisoar. To je bilo v avstrijski vasici Winklern blizu Lienza, na stranišču neke gostilne, kjer smo se ustavili na poti na smučanje na Passo Pordoi. Pol avtobusa dedcev in dečkov se je usulo na že tako ali tako ne nenazaseden WC, tam pa mi ni preostalo drugega, kot da lulam v pisoar. Po mojem sem z nepremičnim pogledom prevrtal steno pred seboj. Očitno je bilo to res doživetje, da se takšne trivialnosti spominjam še po štiridesetih letih. Potem pa sem pojedel golaževo juho s kajzerico.

Toliko za nocoj o lulekih in lulanju.

  • Share/Bookmark

Last Christmas

Sobota, 26. december 2009

Po čem si bom zapomnil letošnji božič? Nedvomno po absurdno toplem vremenu. Verjetno tudi po odlični telečji pečenki. Pa še po nečem.

Božični hit Last Christmas dua Wham! obstaja že petindvajset let. Ves ta čas sem mislil, da se tekst v refrenu glasi: “to seven frontiers”. Še več! Vsako leto za božič sem najmanj enkrat pomislil, kaj hudiča dela “sedem meja” v tem besedilu, vendar se v to nisem nikoli — surprise, suprise — do konca poglobil.

Do včeraj, ko je bil Last Christmas spet na radiu in se mi je v trenutku lucidnosti posvetilo, da gre za “to save me from tears”.

In zakaj se mi naenkrat zdi ta skladba čisto simpatična? Ah, ne. Saj se mi ne.

  • Share/Bookmark

Primer Nekrep

Torek, 15. december 2009

Včeraj mi je prijatelj povedal nenavadno zgodbo – no, pojasnil neko okoliščino, javnosti doslej neznano -, ki osvetljuje primer dečka, umrlega zaradi domnevne zdravniške napake.

Prijateljeva nedavno preminula mama je bila osnovnošolska učiteljica. Imela je dve dobri prijateljici in službeni kolegici, učiteljici na isti šoli. Prva je imela sina, druga hčerko, ki sta bila sošolca.

Fast forward. Hči postane zdravnica. Nekega dne sprejme v bolnišnico dvanajstletnega dečka, in ga po mnenju njegovih staršev nepravilno diagnosticira. Čez nekaj dni mali pacient umre.

Deček je bil vnuk ene tistih prijateljic, njegov oče zdravničin sošolec.

Saj ne, da bi to primer kaj spremenilo, vsekakor pa meče nanj še drugačno luč.

  • Share/Bookmark

Trg Zedinjenja

Sobota, 12. december 2009

Trst se mi ne zdi zelo lepo mesto, je pa zanimivo s stališča arhitekture in urbanizma. V njem ni nič posebnega, toda kljub temu je videti mogočnejši od Ljubljane, čeprav je manjši. Trst ni naš. Ne govorite neumnosti: Trst je že na pogled popolnoma neslovenski. Na vsak način je tipično italijanski, vendar je videti avstrijski. Avstrija na morju.

Piazza Unità d’Italia me vedno znova fascinira. Videl sem že monumentalnejše trge, toda na nobenem nisem opazil — ali ne opažam, če jih videvam pogosteje — tako lepe svetlobe. Vedno: ob katerikoli uri dneva in v vsakem vremenu.

Zgornjo fotografijo sem posnel danes ob pol petih, ko se je počasi mračilo. Ni še bilo tako temno, da bi morala biti premaknjena. Premaknjena je zato, ker me je v trenutku, ko sem sprožil, presentil sunek vetra. Prav zdrznil sem se, kot da bi me nekdo krepko potrepljal po rami. Burja je bila namreč pošastna — vsaj za nas kontinentalce. Še ene pa nisem posnel zato, ker sem medtem opazil, da veter poriva voziček z Jonasom stran od mene in sem malo zapaničaril, potem pa pozabil.

Sredi septembra sem prav tu posnel tole:

Tudi ta je bila posneta ob pol petih popoldan. Prekleta zima! Rad imam sneg, tudi mraz me ne moti, ampak 15+ ur teme na dan, to je pa zame res neznosna depra.

In ah, dobre stare fotke, ki jih je delala moja ne vem več katera Nokia!

Pustimo zdaj vnemar, kako znajo okrasiti glavni trg v božično-novoletnem času v Trstu in kako to delajo v Ljubljani.

  • Share/Bookmark

T-junction

Sreda, 9. december 2009

Na fotografiji je križišče Poljanske ceste in Ulice Janeza Pavla II. V bistvu ne gre za križišče, saj se ulici ne križata, temveč za “T-junction”, kot se zna z angleško natančnostjo izraziti gospa, ki me v programčku za satelitsko navigacijo glasovno usmerja. A kakorkoli: tu hodim čez in mimo vsak dan najmanj enkrat, raje še večkrat. Zato pa tudi nekaj vem o tem križišču in bom to tudi povedal.

Za dekoracijo: to je pa nočna slika, posneta z druge strani Poljanske.

Že več kot eno leto, morda dve, tukaj utripa oranžna. Prej so bile faze. Domnevam, da so urejevalci prometa hoteli povečati pretočnost, vendar ne verjamem, da so kaj prida dosegli. Bližnji Ambrožev trg je zamašek, ki se mu reke avtomobilov med jutranjo in popoldansko konico pač ne morejo izogniti. Do osmih zjutraj se avtomobili celo v naši mirni papeški ulici premikajo po polževo (proti Poljanski).

A kakorkoli: odkar utripa oranžna, sta zebri v tem križišču (na Poljanski) postali irelevantni. Kot da ju ni. Nobenemu vozniku ne pride na misel, da bi ustavil pešcem, ki prečkajo cesto. Ampak res nobenemu. Nisem še doživel, da bi voznik pred prehodom ustavil in pustil pešce — mene ali kogarkoli drugega — čez cesto. Never. Eno leto sem enkrat ali dvakrat na dan hodil v vrtec ali iz njega z Oskarjem. Peš ali s poganjalčkom. Letos hodim iz vrtca z Jonasom. Z vozičkom. Tudi vozička nihče ne opazi. Nihče ne ustavi. Nikoli. Človek je lahko srečen, če avtomobili prihajajo tako redko, da lahko gre čez cesto.

Tu gre za nekaj drugega, ne le za brezobziren način vožnje. Tu je na delu nek psihološki fenomen, ki odvrača pozornost voznikov od prometne signalizacije in od pešcev. Kadar sem malo siten in se mi ne ljubi čakati, da me bo nekdo blagovolil spustiti čez cesto, opazujem sicer tekočo kolono, ki s kakšnimi 40 kilometri na uro vozi po Poljanski proti Ambroževemu trgu: vsi vozniki praviloma strmijo naravnost čez volan, kot da bi imeli plašnice. Kaj se dogaja na pločniku, jih očitno ne zanima. Gledajo srepo naprej in verjetno mislijo, kako zbrano šofirajo.

Enkrat takrat, ko so uvedli oranžno, so tudi prepovedali zavijanje desno z Ambroževega trga (iz smeri Rozmanove) na Poljansko, razen za avtobuse. Za nas to pomeni, da moramo po prometnih pravilih po Poljanski levo na Roško, pa na Zemljemersko in Zarnikovo in potem v Ulico talcev — kar je skoraj kilometer namesto manj kot 200 metrov. Za to pogruntavščino ne vidim drugega razloga, kot da so hoteli biti prijazni do potnikov LPP, ki v inkriminiranem križišču morajo čakati nas, ki zavijamo levo na Janeza Pavla, preden nadaljujejo proti Pegleznu.

Praviloma naredim prekršek. Policija včasih pri Stanovanjskem skladu postavi zasedo, ampak me še niso dobili.

  • Share/Bookmark

Don Cherry, naenkrat

Sreda, 2. december 2009

Bilo je popolno naključje. Nisem iskal avtorja v iTunes Storu, niti žanra, kaj šele konkretne glasbe. Pravzaprav sploh nisem nič iskal. Pa vendar se je na ekranu naenkrat pojavila ta plošča. V sekundi je začela delovati name kot proustovski piškot in me transponirala v konec sedemdesetih, v obdobje strastnega zbiranja plošč in poslušanja glasbe. Don Cherry: Hear and Now.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Looney iTunes

Torek, 24. november 2009

Jonas (Ž.) mi je sporočil, da je Amazon.com začel prodajati Kindle knjige tudi v Slovenijo, torej si naj že enkrat nabavim program Kindle for iPhone, da jih bom lahko bral. Seveda, nič lažjega. Or so I thought.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Orientacija

Sreda, 18. november 2009

Moj iPhone je (lahko) telefon, SMS/MMS/IM/mail/Twitter messenger, glasbeni predvajalnik, naprava za prepoznavanje glasbe, povečevalno steklo, otrokov zdravstveni kartonček, spletna trgovina, vremenski napovednik, bralnik RSS virov, fotoaparat, video kamera, fotošop naprava, ura, štoparica, budilka, zemljevid, snemalnik zvoka, mikrofon, megafon, kompas, radio, kalkulator, merski pretvornik, vodna tehtnica, ravnilo, podatkovni sef, igralna konzola, beležka, koledar, filofax, golf scorecard, biblio- in diskotečna baza podatkov; bralnik knjig, skener, glasbeni instrument oz. več instrumentov (sintetizator, klavir, kitara, bobni in druga, različna tolkala, orkester uglašenih avtomobilskih trobelj à la György Ligeti), skladateljski ready-made simulator glasbe Briana Ena (avtorski) in Stevea Reicha (neavtorski), centrala za dojemanje razširjene realnosti itd. itd.

Gotovo sem še kaj pozabil. Dopolnitve dobrodošle. A kakorkoli: kako pri vsem tem ne bi bil tudi GPS navigator?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Če lahko Jonas, lahko tudi jaz

Petek, 30. oktober 2009

Zadnjič sem pomislil, da bi napisal kolumno na iPhonu. To bi bil zanimiv eksperiment. Ni vseeno, s kakšnim orodjem človek piše. In zanalašč bi si izbral temo, ki ne bi imela nobene zveze s tehnikalijami.

Seveda pa bi rabil samo eno stvar: urejevalnik besedila – hmm, sanes sem uporabil že preveč tujk -, ki bi mi štel znake ali vsaj besede. (Kolumna za Dnevnik je vedno dolga 5000 znakov oz. nekaj manj kot 800 besed.) A kakorkoli že, na žalost pa ne poznam aplikacije, ki bi ponujala to možnost.

Kaj bo s fotko, ki sem jo prilepil, nimam pojma. Če bo, bo.

  • Share/Bookmark

Personalizacija

Četrtek, 29. oktober 2009

To bi sicer lahko naredil s katerimkoli telefonom, ampak recimo, da bo kvečjemu iPhone tisti, ki bo v prihodnosti odčitaval števce. Za kaj gre? Predvčerajšnjim sem zamujal z odčitkom porabe vode in elektrike, ki bi ga moral posredovati sosedu. Ko sem to končno hotel narediti, pa pri najboljši volji nikjer nisem našel nobenega pisala. Nobenega. No, nekaj barvic s polomljenimi konicami, a nikjer nobenega šilčka. Odkar ni Lize, je s pisali katastrofa. Nekaj minut sem si besno mrmral v brado in blodil po stanovanju, dokler se nisem spomnil, da je dandanes mogoče pisati tudi digitalno. Splezal sem torej na lestev z iPhonom v roki, prepisal tisti dve številki, splezal dol, dopisal sporočilo za soseda in poslal. Ha!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark