Arhiv za kategorijo 'Po defaultu ZNB'

AMZS-jev rekord

Nedelja, 18. oktober 2009

Včeraj dopoldne sta me pred hišo nagovorila neznanca, mlad par. V polomljeni angleščini sta mi razložila, da se je jima izpraznil akumulator avtomobila, in prosila za pomoč. Ker sam nimam klem za remote vžig — pa še mudilo se mi je —, sem jima priporočal AMZS. Strinjala sta se in tako sem zavrtel 1987.

Dispečerju na drugi strani sem povedal, da kličem v imenu druge osebe, ki ne govori slovensko. . Najprej je hotel podatke o avtomobilu in vozniku. Šlo je za črnega VW pola s špansko registracijo — ki sem ga pod našim oknom videval že nekaj dni —, fantu pa je bilo ime Joaquín Suero (če sem prav zastopil). AMZS-jevec je rekel, da bo serviser prišel čez 30, največ 45 minut. To se mi je sicer zdelo malo veliko. A kakorkoli, to sem Špancema razložil in jima zaželel vso srečo in lep dan. Žoki — kot sem Joaquína v mislih na hitro prekrstil — je bil tako vesel, da mi je krepko stisnil roko in se mi na dolgo in široko zahvaljeval.

Natanko eno uro in 50 minut pozneje — kot sem naknadno ugotovil iz call loga — je zazvonil telefon. “Dober dan, z AMZS kličem,” je rekel ženski glas. “Vi rabite pomoč na cesti?” Da ne, sem rekel, samo klical sem za nekoga, ki jo je rabil. Šele v tistem trenutku sem se zavedel, da je od srečanja s Špancema in klica na AMZS minilo že malo preveč časa “Halo?” sem rekel, “hočete reči, da vam v dveh urah še ni uspelo priti na lokacijo?” — “Gospod, šele zdaj sem dobila faks, samo preverjam, če je naročnik še tam.” — “Ja, jaz tudi upam,” sem rekel, “ampak to zdaj ni več moja stvar.”

Z AMZS sem imel že kar nekajkrat opravke zaradi počenih ali preluknjanih gum, akumulatorjev, okvar itd. Včasih je trajalo malo dlje, nikoli pa pretirano dolgo. Ampak skoraj dve uri … Pa ravno ubogima Špancema se je to moralo zgoditi! Upam, da sta potrpela in da se je vse dobro izteklo.

  • Share/Bookmark

Najboljša kamera

Četrtek, 15. oktober 2009

Za nas fotografske amaterje je precej nenavadno, da iPhone s svojimi navidez pičlimi tremi megapiksli dela boljše fotografije kot marsikateri drugi telefon. No, boljše kot Nokie z vsaj tri-cela-dvema, petimi ali celo že osmimi. Verjetno gre za optično prevaro, za katero je zaslužen ekran. Fotografije, kot jih vidimo na iPhonu, niso tako šokantno ostre — crisp — kot druge. Bolj so zabrisane, ne, mehke, tople in prijazne. Ali pa gre samo za samoprevaro, bolj kot optično?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

FZ #musicmonday

Ponedeljek, 5. oktober 2009

Tokrat priporočam enega najbolj prismojenih komadov by The Mothers of Invention, in sicer Lets’s Make The Water Turn Black. Gre avto-FZ-biografsko pesmico infantilne melodije z albuma We’re Only in It for the Money. Na prvo poslušanje je zavita — tako rekoč literarizirana — v tipičen mothersovski absurdizem, poznavanje ozadja pa razkrije zgodbo o dveh sosedovih mulcih, ki sta drug drugemu z vžigalnikom prižigala prdce. V komadu je uporabljena famozna pridevniška sintagma “dizenterično zelena”.

Lahko si ga zavrtite na mojem Blip.fm accountu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

ci-erre-enne-kappa-o-vu-i-ci

Nedelja, 4. oktober 2009

Moja italijanščina je klavrna, ampak na srečo znam jasno in glasno črkovati svoj priimek prvemu zamejskemu Italijanu, ki si ga slučajno mora zabeležiti — naprimer danes, ko sem si v dveh trgovinah v Trstu rezerviral iPhone. V obeh sem prodajalca prosil, ali smem preveriti zapisano, jima izpulil kulico iz rok in kot final touch popravil Marco v Marko. Zmenjeno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kam Nokia taco moli

Četrtek, 24. september 2009

Nokia N97 ni slab telefon, je pa gotovo najbolj overpriced in overhyped model, kar so jih Finci zadnje čase dali na tržišče. Na nek način je naslednica E90 Communicatorja in ima pred njim tudi prednosti — in kako jih ne bi imela, ko pa sta navsezadnje vmes minili že dve leti in pol —, po svoje pa je tudi slabša.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

iPhone

Sobota, 19. september 2009

Danes smo bili v Trstu. Nisem šel z namenom, da bi si kupil iPhone, sem pa potihem upal, da ga bodo imeli. Že poleti sem nekje bral, da so v vsej Italiji razprodani, pa tudi Jonas mi je pred dvema tednoma povedal, da jih je Jani zaman iskal. Za vsak primer sem vseeno šel pogledat v TIM.

Niso jih imeli. Fino settembre, je rekel prodajalec.

Pa saj bi bilo res čudno, če bi na Ponte Rossu kupil iPhone.

Očitno sem se že odločil. Nabavil si bom iPhone. Sicer sem zmenjen za testno Nokio N97, vendar dvomim, da bi me odvrnila od načrta. Odkrito rečeno, poln kufer imam Fincev. (Da bi jih zamenjal za Švede ali Korejce, mi seveda ne pride na misel.) Mislim tudi, da je iPhone dovolj evolviral, da me Applova filozofija telefona, ki je še vse kaj drugega, prepriča — predvsem pa seveda App Store s svojimi 75.000 ali koliko aplikacijami.

Nisem prepričan, ali je to najbolj pametno, ampak dejstvo je, da sem si downloadal že 162 aplikacij za iPhone. V glavnem seveda brezplačne, nekaj pa sem jih tudi kupil — tiste pač, pri katerih sem absolutno ziher, da so zelo uporabne.

Potem bom pa videl. Naslednji teden štartam na Avstrijo.

  • Share/Bookmark

Na sprehodu

Sreda, 9. september 2009

Danes sem peljal Oskarja na sprehod — po internetu. Začelo se je tako, da je hotel gledati Ribiča Pepeta. TV on demand je za triletnike nekaj samoumevnega, le da v realnosti pač ni vsak dan nedelja dopoldan, ko je na TVS Živžav, in še takrat ni nujno Ribič Pepe. Tako sem pobrskal po YouTubu in našel naslovno pesmico v izvedbi Čukov v živo na neki domnevno Stopovi prireditvi, na kateri je pod odrom poplesavala peščica otrok.

Tako sva potem nadaljevala od klika do klika. Najprej sem naletel na pesmico Kuža pazi z otroškim zborčkom, podloženo s pokradenimi fotografijami cute pasjih mladičkov. Čez 170.000 ogledov! Potem sem našel Mačka Murija, original lineup, live in polne Križanke iz leta 2004: in sicer Mačka Murija in Muco Maco. Zlasti to slednje zelo rokersko in še boljše kot na cedeju.

Potem pa sem postal zatežen star foter in sem poiskal Kekčevo pesem, 1963. Tudi to držijo na YouTubu. Potem sem poiskal Hudo mravljico, ki jo je Oskar ravno včeraj pel v vrtcu. (Rabil sem nekaj minut, da sem dešifriral melidijo in liriko.) Če je Kekec gor, bo tudi Erazem in potepuh. In res: to je to!

Bil sem vesel, da je Oskarja od vseh posnetkov najbolj fasciniral prav slednji, edini ČB, z glasbenega stališča najbolj diletantsko izvedeni, vendar izjemen s filmskega stališča. Hotel ga je gledati kakšnih petkrat.

Če je bilo dobro za nas, bo dobro tudi za naše otroke. Ampak vseeno: samo 700 ogledov?!

Hotel je gledati še Nodija, vendar se mi ni več dalo preveč klikati, tako da je gledal samo eno epizodo. Potem pa je tako ali tako začel plezati po meni in računalniku in še Jonasa našuntal, da se je začel grebsti za MagSafe. Tega pa seveda ne dovolim.

  • Share/Bookmark

Tak 1. september

Torek, 1. september 2009

Včeraj je minilo 40 let, odkar sem začel hoditi v šolo. It was Summer of Love, he-he, fading away. Dejansko, 1. september je nedvomno prelomnica na koledarju, vsaj meni je vedno nekaj posebnega predstavljal. No, ne ravno vsako leto. Ampak letošnji 1. september je bil … — hmm, nepričakovano turoben.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

V Šiški spet kdo da

Sobota, 29. avgust 2009

Ko sem sinoči okrog tričetrt na osem zvečer sedel v avto in se odpeljal proti Šiški, so na Valu 202 vrteli Tupelo Honey od Vana Morrisona. To me je spravilo v mešano stanje evforije, nostalgije in jeze, da dandanes ne delajo več take muzike. Ne, to nikakor ni bila dobra popotnica za otvoritev Kina Šiška oz. za koncert Pankrtov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Test Wordmobija

Ponedeljek, 24. avgust 2009

Poskušam nekaj objaviti s programčkom Wordmobi. Gre za aplikacijo za objavljanje in urejanje postov v WP na S60 smartfonih. Zgleda precej preprosto. Vstavim lahko tudi link. Vstavljanje je zelo komplicirano, ker je težko kopirat URL v web browserju. Znajdem se tako, da v meniju izberem Pošlji (po SMS), potem pa v mesidžu, ki se odpre, kopiram URL.

Nevem, kako bo to izpadlo.

Naj probam še vstavljanje slik:

ekran0018.jpg

ekran0019.jpg

To seveda delam na E90. Na E75 ne bi bilo šans.

Pojma nimam, kaj bo iz tega ratalo, ko bom kliknil publish. Predvsem pa moram sprobat urejanje vstopne strani Blogosa. Na telefonu sem to počel samo enkrat in sem izgubil živce. Predvsem zato, ker v web browserju ni mogoče odpret novega (še enega) okna.

Če bo karkoli narobe, bom pa na ta velikem popravil. Ampak najbrž to ne bi imelo posebnega smisla, ne?

Posted by Wordmobi

  • Share/Bookmark

Family Business

Torek, 18. avgust 2009

Včeraj zjutraj, ko je Oskar po počitnicah spet šel prvič v vrtec, ga je vzgojiteljica vprašala, kaj je kaj delal na morju. “Nč tacga,” je odgovoril. Ne vem, kje je to pobral, ampak tako odgovarja zadnjih nekaj dni na mnoga vprašanja.

To seveda ni daleč od resnice. Kaj pa naj počne posebnega še ne trileten otrok na morju? Še najbolj neverjetno je to, da ga sproti fascinira vse, kar vidi in doživi, nazadnje pa se naredi, kot da ga ni nič ne vem kako res zanimalo.

In sploh, kaj pa naj počne posebnega odrasel človek na morju na Hrvaškem — če se ravno ne ukvarja z ekstremnimi športi? Resda je v Zadru 21. julija nastopal, naprimer, José Carreras, toda z Nino nisva bila pri volji, da bi ga poslušala s spečima otrokoma v naročju. Že prazne tribune na rimskih ruševinah Foruma pri sv. Donatu so bile videti kar impozantno, zato prav rad verjamem, da je bil recital lepo doživetje.

Če sem čisto odkrit, bi raje šel 9. ali 10. avgusta v Zagreb na U2. Mogoče bi še nekako dobil vstopnice. Ampak tri ure do Zagreba in tri ure nazaj bi bilo še bolj … — no, divje. Pa drugič. Ali pa tudi ne. Saj sem jih videl in slišal v Sarajevu, na tistem famoznem koncertu leta septembra 1997, na Koševu, ko je Bonu počil glas, pa Brian Eno je bil tudi zraven.

Posebnost teh počitnic je bila v tem, da so bile dolge. Zelo dolge. Od petnajstega do petnajstega. Dejansko sem potolkel svoj rekord v neprekinjeni odsotnosti zdoma. Moj štiritedenski London je držal celih osemnajst let.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Noč kobilice

Nedelja, 26. julij 2009

Ni bila tista majhna, simpatična, zelena ali sivkasta grasshopperska kobilica, kakršne sva z Oskarjem še ob sončnem zahodu podila na skrajnem severnem rtu Vira, ampak tista orjaška, ki spominja na (ne zelo) pomanjšanega jastoga. In če že omenjam jastoge: nisem vedel, da imajo pet parov nog in da mnogim kakšna manjka. Od tistih nekaj ducatov v zadarski restavraciji Foša, kjer jih imajo na displeju v akvariju, ki se vleče čez cel šank, skoraj nobeden ni imel vseh deset nog. “Bejž, grdi raki!” je ponavljal Oskar: “Kaj dela raki?”

Ura je bila petnajst do enih in niti najmanj se mi ni ljubilo lotiti deratizacijske oziroma delokustizacijske akcije. Vstal sem v bistvu le zato, da bi ustregel Nini, verjel pa v vse skupaj nisem niti približno. Kako bi lahko s svojo dioptrijo — brez leč ali očal — v skoraj popolni temi videla kobilico na Jonasovi odejici, zloženi na ograji posteljice, pa če bi bila ne vem kako velika? Jaz sem videl samo nekakšno piko ali madež, ki bi zaradi mene lahko bila tudi vzorec. Tako sem z lahkomiselno hrabrostjo, čeprav ne brez slabega občutka sunil odejico skozi vrata na balkon, vendar je pristala na pragu.

Nina pa je vztrajala. To mora ven!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

File | Edit | Format

Torek, 14. julij 2009

Še nedavno sem verjel, da tiskani mediji ne morejo do konca izgoreti in da jih internet ne bo mogel v celoti nadomestiti. Zdaj pa nisem več tako prepričan. Začel sem sprejemati dejstvo, da za zadovoljevanje potrebe po informiranosti ― in posledično za obstoj novinarstva, kakršnega poznamo ― ne rabimo nujno časopisov, kakršne poznamo. Za to bi zadoščal tudi internet, kakršnega še ne poznamo.

Burna razprava, ki na to temo poteka po vsem svetu po vseh možnih kanalih od klasičnega tiska pa do Twitterja, ni zelo akademska, je pa podvržena pobožnim željam internetnih navdušencev in podjetnikov ter strahovom urednikov in izdajateljev tiskanih medijev. Predvsem pa jo zamegljujejo ― čeprav obenem tudi ženejo naprej ― informacijski, tehnološki, ekonomski in kulturni trendi, da ne rečem mode. Zato raje gledam na to problematiko z gospodinjskega stališča, da tako rečem, s stališča moje osebne ekonomike časa in denarja, ki ga porabim za odkrivanje, (i)zbiranje in procesiranje informacij iz različnih virov. Seveda ne trdim, da bom na ta način (prej) odkril vsebinsko sprejemljiv in ekonomsko vzdržen model funkcioniranja, ampak vseeno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Drufovka

Sobota, 11. julij 2009

Pred kratkim me je v trgovini nagovoril neznan človek z besedami: “Marko, živjo, pa kje si ti, se me še kaj spomniš?” in mi ponudil roko v pozdrav.

Vljudno sem odzdravil in se delal veselega, kot da se res poznava. Dejansko se mi je zdel malo znan, vendar nisem imel pojma, kam bi ga dal. Imam slab spomin za obraze. No, imam dober spomin tako za obraze kot za imena, ampak enega in drugega ne znam vedno povezati.

V glavi sem si rolal vse možne filme, v katerih bi lahko srečal tega tipa. Seveda pa nisem mogel skriti zadrege. Videl je, da mi ne gre, in mi je pomagal, češ, a se res ne spomnim, kje sva bila skupaj. Pri teh besedah sem klonil, on pa je rekel: “Drufovka. V vojski sva bila skupaj.”

Drufovka! Kako bi lahko pozabil to ime! Velikokrat — no … — se spomnim na Drufovko, a ta priimek zame že dolgo ni imel obraza.

Tudi jaz ne zgledam tako kot pred osemindvajsetimi leti, ampak Drufovka zgleda še malo manj. To me je potolažilo.

“O, Drufovka, saj res, seveda se te spomnim!” sem se ga iskreno razveselil, čeprav že isti hip nisem vedel, kaj bi mu lahko še rekel razen tega. Pa saj se mi ni bilo treba. V naslednjem stavku ali treh mi je naštel osem Slovencev, ki smo v VP 4795–6 (“četiri sedam devet pet minus šest, jedanaest hiljada Beograd, SR Srbija”) “služili narodu” v “2. vodu 1. čete 2. motorizovane gardijske brigade” na Dedinju. Grem stavit, da se on vseh teh podrobnosti ne bi spomnil — jaz pa se nisem spomnil nikogar od tistih osmih razen Turnška in Šiftarja!

Ne spomnim se, ali nas je vseh teh osem hodilo v Prešernovo klet — med Domom sindikatov in Skupštino — na kvazi slovenske menije in precej kislo carico milico. A dejstvo je, da so nas oficirji zaradi tega hitro opomnili, da to ni dobro, saj lahko izpade kot nacionalizem ali separatizem. (To je bilo leta 1981/82.) “Nemojte da se grupišete!”

O tem lokalu, ki baje še danes obstaja, le še tole: ker so v naši kantini prodajali takrat samo zelo trd in tanek toaletni papir, ki bi spominjal na darilnega, če bi bil pisan, sem v Prešernovi kleti enkrat sunil dve roli Palominega. Pravi praznik!

Nikoli nisem rad obujal spominov na vojsko, čeprav so mnogi zelo zabavni. Vedno so mi tudi šli na živce tipi, ki niso in niso znali nehati pripovedovati zgodbic iz vojske. Res pa je, da se mi zdi, da je takih vedno manj. Po mojem smo že skoraj vsi skoraj vse pozabili.

Kakorkoli, z Drufovko sva še kakšno kratko rekla in se poslovila.

Moj absolutni favorit, kar zadeva nepozabna imena iz vojske — z obrazi ali brez —, pa je Mameledžija Sabahudin. Sabahudin je seveda ime, Mameledžija pa priimek, ampak tako se je vedno predstavljal, najbrž je to pač bosanski običaj. Če ga poguglam, ugotovim, da je “mašinski inženjer” in da je pred leti (neuspešno) kandidiral na nekih volitvah na listi Stranke demokratske akcije.

  • Share/Bookmark

Na VEKŠ-u

Sreda, 8. julij 2009

Prejšnji teden sem si šel v Maribor na EPF ogledat razstavo “50 let univerzitetnega študija ekonomije in poslovnih ved v Mariboru”. Moj oče je bil med ustanovitelji VEKŠ-a (Visoke ekonomsko-komercialne šole), predhodnice EPF, in torej figurira na razstavi.

Na enem od panojev sem fotografiral fotografijo, posneto 23. oktobra 1959 “pred [ustanovno] skupščino”:

01072009212.jpg

Moj oče (prvi z leve) je na tej fotografiji star 37 let in veselo kadi. Kadil je še tri leta. Začetek njegove kadilske abstinence je mogoče natančno datirati. Družinska legenda namreč pravi, da je nehal nekaj dni po mojem rojstvu, ko so vekševci proslavljali selitev iz stavbe današnje Pravne fakultete na Mladinski 9 v novo stavbo na Razlagovi 14 (na spodnji fotografiji) s famozno formo vivo. Ta je danes “stara” stavba, “nova” iz leta 1974 pa je na Razlagovi 20.

veks.jpg

Ko je moj oče prišel po tej čagi domov, se je zgrudil od slabosti. Pa ne zato, ker bi pil — no, saj ne da ne bi —, ampak zato, ker je inhaliral cigaro. Cigaro pa bi mu naj dal France Popit.

In če sem že pri starih komunistih, naj objavim še eno fotko. Če prav vidim, je na njej poleg mojega očeta (drugi z desne) tudi Miha Marinko (prvi z leve):

01072009213.jpg

Za to fotografijo ne vem, kdaj je bila posneta. Sodeč po hiši, ki se jo vidi zunaj, ni mogla biti posneta ne na Mladinski ne na Razlagovi, pa tudi ne pozneje kot leta 1966. Od leta 1948 pa do takrat je bil “Miha ma rinko” — don’t ask, star vic — namreč sekretar CK ZKS, kar bi lahko pojasnilo njegovo prisotnost.

Govornik na fotografiji pa je dr. Danilo Požar, tudi profesor na VEKŠ-u, sicer stric Bojana Požarja.

Na razstavi sem fotografiral tudi fotografijo takratnih študentov oz. diplomantov. Ta dva iz cirka leta 1970 sta mi bila všeč.

01072009214.jpg

Doslej sem vedno mislil, da je bil moj oče dva mandata dekan, zdaj pa v tej spominski publikaciji vidim, da se je funkciji reklo kar direktor. No, kakorkoli, spomnil sem na vic, ki je krožil takrat, ko je bil “dekan” moj oče. (Vic ni prav nič smešen, po mojem so se mu kislo nasmihali celo študentje sami, ko so si ga pripovedovali v Brucu na kavi.) No, to je bilo v obdobju, ko je prihajalo študirat v Jugoslavijo veliko študentov iz prijateljskih neuvrščenih držav. Skratka, pride tipček iz Gane ali od kod že študirat v Maribor na VEKŠ in pride k Crnkoviču v pisarno. “Za katero vejo ste se pa vi odločili?” ga vpraša Crnkovič. Zumba (kot so jim rekli v Mariboru) pa začudeno reče: “Kaj jaz ne dobiti nobena stol?”

Zadnja fotografija sicer ni z razstave, ampak jo vendarle objavljam kot informacijo, kako približno se je vse to končalo. Na njej je moj oče, ki je iz rok dr. Alojza Štrumfa Križmana, takratnega rektorja in poznejšega župana, pravkar prejel sliko v zahvalo za ne vem kaj. Najbrž je bila spet kakšna obletnica, morda ob petnajstletnici ustanovitve Univerze v Mariboru (katere prvi prorektor je bil oče) ali upokojitvi — oboje leta 1990.

F-krizman.jpg

Tako gre to.

  • Share/Bookmark

#musicmonday

Ponedeljek, 6. julij 2009

Všeč mi je ideja, da je ponedeljek dan za glasbo na Twitterju. Sicer ne vem, zakaj ne bi bil katerikoli dan kjerkoli dan za glasbo, ampak naj še sam nekaj prispevam.

Prejšnji teden mi je zvenel v znamenju Brigitte Fontaine. Njena plošča Comme à la radio — posneta leta 1971 z Art Ensemble of Chicago — je bila nekje v zgodnjih osemdesetih zame veliko odkritje. Potem sem nanjo pozabil vse do pred nekaj leti, ko sem nabavil album Kékéland in kompilacijo Morceaux de choix. Potem sem v tej nekajletni zmedi z deponiranimi cedeji pozabil tudi na to, dokler je nisem končno potegnil iz naftalina.

Vem, da se na YouTubu vse najde, toda Ah que la vie est belle, mojega najljubšega komada od Brigitte Fontaine za v avto, in J’ai 26 ans, the best of sploh, pa vseeno nisem pričakoval:

YouTube slika preogleda

Pravi predmet nostalgije je seveda komad J’ai 26 ans, ta mala mojstrovina uglasbljene poezije. Video je resda podložen — razen s kontrabasom pokojnega Malachija Favorsa — z diletantsko animacijo, bo pa verjetno dovolj dober kot amuse-bouche in za to, da morda komu pomaga razumeti besedilo (ki ga kot literarni dodatek ponatiskujem na koncu):

YouTube slika preogleda

J’ai vingt-six ans, mais seulement quatre d’utiles. Je ne comprend rien de rien. J’ai peur des papillons. Mon père est mort à la guerre.

Quand j’étais petite j’avais un gilet en angora rose qui s’arrêtait avant les côtes flottantes. Les vieux messieurs m’aimaient beaucoup.

Je ne crois pas à l’expérience. Je me méfie des endroits clos. Je ressens la paresse comme une maladie. J’aime les rivières jaunes.

Il faut te dire que j’ai derrière l’oreille un coin de peau extraordinairement doux, que j’aime les laitages et les bananes très mûres. Je souhaite toujours qu’un ouragan m’emporte. C’est pourquoi je me suis attaché sur ce fauteuil avec des sangles de vélo.

J’aime toutes les histoires qui commencent par “il était une fois”. Je hais le café au lait. Avant, les garçons me frottaient toujours les oreilles. Une fois j’ai vu les chars blindés sur l’Avenue d’Orléans. J’aime les rengaines d’amour et les frites me font pleurer.

Sur l’eau, les bateaux me suivent toujours. Ils me font peur. Ils me font peur.

J’ai vécu très longtemps ici ou là, chez des amis. Un jour, j’ai cassé une table en marbre. J’aime les hommes pas rasés. J’ai souvent mal aux dents. J’ai faim quand il ne faut pas.

Voilà, tu sais tout.

  • Share/Bookmark

1979–2009

Sreda, 1. julij 2009

Letošnji Jazz festival je jubilejni nasploh, že 50. po vrsti, jubilejni pa je tudi zame: prvič sem bil na jazzu v Križankah pred ntanko tridesetimi leti. Ja, bil je 19. Jazz festival in pisalo se je leto 1979.

Bilo nas je nekaj mulcev pri sedemnajstih letih, samozvana intelektualna elita domnevno elitne Prve gimnazije v Mariboru, nosili smo se kot mladi hipiji in kadili travo, poslušali smo jazz, free jazz, pod vplivom Braneta Rončela, hodili na njegove jazz večere na Drugo gimnazijo, kjer smo se predajali “veliki črni glasbi”, projekcijam Rončelovih in Hochstätterjevih diapozitivov, pa seveda tudi stari rock, striktno starega, nič novega. Punk smo prezirali približno tako globoko kot Boney M in Srebrna krila. Bili smo fani plesne skupine Ra, no, jazz balerin, ker so bile članice v glavnem najboljše punce na gimnaziji, pod vodstvom Maje Milenović (pozneje Milenović Workman), Pandur pa je tudi že kdaj kaj zrežiral in se je plesna skupina v bistvu transformirala v Tespisov voz.

Kakorkoli že, pri osemnajstih smo že naredili vozniške izpite, ampak ne seveda leta 1979. Če je bilo treba v Ljubljano na koncert, je bil varianta za nazaj pač nočni vlak, ampak to je pomenilo, da si bil doma ob kakšnih petih, šestih zjutraj, če se prav spomnim. Tako sem se peljal v Maribor vsaj enkrat, in to z double-bill koncerta Gruppo Folk Internazionale/Egberto Gismonti v Hali Tivoli leta 1980 ali ‘81. No, junija 1979 pa nas je peljal moj oče: poleg mene še Perota pa Brkota. Ne vem, ali je to bila zanj žrtev, da nas je peljal, ampak po mojem ne. Medtem ko smo bili mi na koncertu, je on šel v Dramo gledat Mojstra in Margareto od Bulgakova.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Um, Vera, Cash

Nedelja, 28. junij 2009

Danes sem se ne vem zakaj spomnil na Vero Lynn. No, približno že vem zakaj. Srfal sem po internetu in bral o Michelu Jacksonu in med drugim na Huff Postu naletel na članek človeka z nenavadnim priimkom na temo velikih celebrities in zakaj so to skoraj vedno entertainerji. Rehab med drugimi omenja popularno egiptovsko pevko Um Kultum, zraven pa še tale video — ki je skoraj tako smešen kot ta made-in-japan verzija — ampak res Made in Japan! — komada Smoke on the Water od Deep Purplov.

Na Vero Lynn me je v bistvu spomnil old-school etno pop Um Kultum. Staro damo sem poslušal v živo v Hyde Parku na memorialnem koncertu ob petdesetletnici zmage v 2. svetovni vojni (VE Day, as opposed to VJ Day) v začetku maja 1995. Tam je pela (There’ll be Bluebirds over) The White Cliffs of Dover in potem je 200.000 ljudi pelo — od veteranov v invalidskih vozičkih z odlikovanji čez cel suknjič uniforme pa do mladih družin z otroci. Do takrat si nisem predstavljal, da je med 2. svetovno vojno obstajal že tak pop. In kako bi tudi si, ko pa sem poznal le naše partizanske pesmi in Lili Marleen.

Najboljši komad od Vere Lynn (ki sicer ni njen) je We’ll Meet Again, najboljša verzija tega komada pa je verzija od Johnnyja Casha na plošči The Man Comes Around: American IV. To je Cashev zadnji album. Seveda, poglejte si track listo. In pomislite, zakaj je We’ll Meet Again zadnji.

  • Share/Bookmark

Tak dan pač

Petek, 26. junij 2009

Res ne vem, zakaj nam je bilo treba danes v Ikeo — in to v celovško, kjer sem bil prvič. Kupili nismo skoraj nič, nekaj praktičnih malenkosti, ki jih nismo niti nameravali, vse skupaj za drobiž. Tistega, kar bi res rabili, se mi ni dalo iskati, ker me je ta shopping kot ponavadi spravil v zelo slabo voljo. Bil sem siten kot že dolgo ne. Slovencev se je nabralo več, kot znajo graško Ikeo oblegati Hrvati. Morda jih je bilo celo več kot v starih časih akcij praška in persila pri Debeli Berti v Spielfeldu. Neka Slovenka je pritekla za nami, ko smo bili že precej daleč od blagajne: “A je to vaš račun?” je klicala in mahala s tistim pildkom. S pogledom sem ošvrknil račun in rekel: “Ja, hvala.” — čeprav bi jo najraje vprašal, ali ji naj dam avtogram. Zakaj hudiča bi kdo tekel za človekom, ki je na blagajni pozabil ali pač namenoma pustil račun? Je mar mislila, da bomo na meji štempljali mervertštojer ali kaj?

Stoični Jonas je vse skupaj lepo prenašal, medtem ko je bil Oskar precej v formi. Za razliko od trgovin, ki jih običajno poskuša pokupiti do zadnjega, je tokrat hotel razšraufati célo Ikeo. Na koncu se je počil na plišasto želvo v Kinderkino in gledal neko risanko — dokler ga nisem na koncu z živci zgrabil in odnesel. Na poti do dvigala je z zadnjmi močmi s police zgrabil švedsko zastavico (z majhnim napisom Ikea) in začel z njo mahati. Jonas mu jo je iztrgal iz rok, nastal je vik in krik, tako da je Nina prinesla nadomesten šop zastavic. And here we are, folks, na naš državni praznik, dan državnosti, v Ikei, firmi starega skesanega kolaboranta, sicer petega najbogatejšega človeka na svetu, v Celovcu, tako rekoč v Klagenfurtu, nekaj kilometrov stran od Gosposvetskega polja in knežjega kamna, moja sinova pa mahata vsak s svojo švedsko zastavico, kot da komaj čakata, da Švedska prevzame predsedovanje EU čez nekaj dni, medtem ko Carl Bildt, ta tačerjanec — kot pravi Tadej —, najbrž edini med skandinavskimi homebred socialdemokrati, bere levite, da bomo čutili posledice, ker se ne znamo zmeniti s Hrvaško! Počutil sem se kot predmet zgražanja kolegice s Twiterja, ki je ponoči, po proslavi, pod svojim oknom opazila “nadelano mladino” s slovenskimi zastavicami — ampak peli so pesmi iz ex-Juge.

Ko smo se peljali po celovškem Südringu proti Ljubelju, je bila ura sedem, morda nekaj minut čez, in Radio Kärnten je že poročal, da je umrla Farrah Fawcett. Zdaj ugotavljam, da je to moralo biti največ 15 minut po njeni dejanski smrti. Če to ažurnost primerjam z novico o smrti Michaela Jacksona, ki jo je prvi objavil L. A. Times ob 14:06 po pacifiškem času (23:06 po srednjeevropskem) — kar je skoraj natanko eno uro pozneje —, je to res neverjetno.

Tak dan pač.

PS: Pozabil sem omeniti dvoje. Eden od Tagesmenüjev v Ikeini restavraciji so bili “Tschewaptschitschi”. Čisto na koncu pa so me na Tivolski dobili na radar. Vozil sem 80 namesto 60. Kazen 250 (125) EUR. Oskar je končno od blizu videl “gospoda Piska”.

  • Share/Bookmark

Dan državnosti na Twitterju

Sreda, 24. junij 2009

21:14: Preklete salve! Otroke bojo zbudili! Kako to rokne dol z Gradu!

21:15: Türk poje Zdravljico. No, ja …

21:18: Tale današnja Türkova izjava mi pa ni všeč: “Treba je zavrniti sleherno dejanje in sleherno izjavo, zaradi katere bi se lahko policijsko delo razumelo kot instrument ozkih političnih interesov.” Morda pa vendarle obstajajo razlogi, da bi bilo policijsko delo mogoče razumeti kot instrument ozkih političnih interesov? In zato bi morali biti tiho, da ne bi kdo kaj posumil? Oz. bi moral biti tiho Janša?

21:19: Let’s keep an ear on his speech …

21:20: Vojne je konec, otroci spijo naprej. In kako tudi ne bi, ko pa ima predsednik govor.

21:26: Namesto da bi poslušal govor, berem Žižkov tekst o Iranu na Blogspotu. Grazie, @andrejmrevlje! No, bom potem nadaljeval.

21:28: A je to bil nod to Janša? “Da smo lahko najboljši, smo na tem trgu že slišali – in tako je prav.”

21:32: “Misliti moramo bolje in misliti moramo več.” Hmmm …

21:33: Tole pripomni @Centrifuzija: “Ne vem, če je res problem brezposelnosti ta, da mladi ‘ne morejo najemati kreditov’. Sicer pa je Türk lepo zajel vse kritike in vizije.”

21:38: “Srečno in vse najboljše, Slovenija!” To je bil še najbolj efekten, čeprav preprost zaključek dolgočasnega govora. Train-train habituel!

21:48: Wow! Correga Tabs does Lipa zelenela je!

21:54: @Centrifuzija odgovarja: “Nehi, no. Lej, kako je bilo ganljivo! Pa vsa ta deca. In poleg odra so animacije rastočih & brstečih vej, ki jih mi žal ne vidimo.”

22:03: Glasbene točke so mi všeč. Ampak Tokac mi pa ne sede. Zakaj že bo Dan D koncertiral za Val 202 s Simfo RTV? Ker se je Karoli tako spomnil?

22:03: Saj res: izkoriščam priložnost za izjavo, da sem velik fan Jadranke Juras.

22:19: Sabina Cvilak. Lepo.

22:22: Tokac & Tomi? No, ja, saj je še kar. Ampak glavno, da sta si kupila črne gvante.

22:23: Na soncu je pa my greatest hit od Siddharte. Resno! “Jest ne verjamem u telo, rad bi te vidu u srce.” Nekoč sem ga pijan pel v nekem pajzlu.

22:30: Ah, toliko za nocoj. Jutri pa portret Franceta Bučarja. No, ne da bi tudi to spremljal.

  • Share/Bookmark

Ata Türk

Nedelja, 21. junij 2009

Zadovoljen sem, da imamo predsednika, kakršen je Türk. V slovenski politiki je verjetno zadnji in edini glas razuma in neobremenjene pameti. Mu to omogoča funkcija, distancirana od vsakdanje pragmatičnih kolobocij? Ali pa je pač tak človek, ki se je znašel na pravi funkciji? Najbrž oboje. A neglede na to je dobro slišati simbolično pomembno osebo, ki govori pametno in trezno in razmišlja drugače kot trume drugačemislečih, obenem pa že s svojo retoriko preprečuje, da bi se kdorkoli z njim prepiral. To je v slovenski politiki izjemno in zelo dragoceno.

Še dobro, da je Türka intervjuval Ambrožič in ne po defaultu Možina ali Gerič — ker je za glavnega v državi domnevno pač potreben tudi glavni na Televiziji. Res pa je, da Ambrožič nocoj ni bil v najboljši formi. Celo sam je priznal, da “morda” preveč govori. Vsekakor pa je preveč vztrajal pri ljudeh na robu revščine, brez perspektive, češ, kaj pa si oni mislijo, ko vse to gledajo, pa EU pa Golobiča pa ne vem kaj. Tak populističen zicer, ki ponavadi vžge — a seveda ne pri Türku.

Večina Slovencev lahko reče, da smo doslej imeli same dobre predsednike (ali recimo slabe, če kdo tako misli). Važno je, da se jih spomnimo, da še niso del zgodovine, zgodovine kot časa, ki ga poznamo le iz knjig in šole. Ni to zanimivo? S tako izkušnjo se lahko pohvalijo državljani le redkih držav.

  • Share/Bookmark

HCP 46

Četrtek, 18. junij 2009

Včeraj sem bil že drugi torek zapored na handicap turnirju na Barju (Golf Trnovo). Prejšnjič si nisem popravil handicapa in sem bil izjemno slabe volje, zafrustriran, skoraj že depresiven. Včeraj pa mi je šlo še kar dobro, tako da sem si končno znižal handicap — in sicer na 46. Sprva sem imel občutek, da igram slabo, vendar sploh ni bilo tako grozno, saj sem nazadnje dosegel kar 44 stableford točk. To je seveda zasluga višje matematike, po kateri se točke izračunavajo ne le po izhodiščnem handicapu, temveč tudi po stroke indeksu posameznih lukenj (imenovanem tudi handicap luknje). Preprosto povedano: isti rezultat (število udarcev) na posamezni luknji (pri istem paru) lahko prinese različno število stableford točk (pri različnem hole handicapu).

golf.jpg

Tole je moja senca na enem od greenov z mojim novim panama ¡Mucho mejor si es hecho en Ecuador! klobukom. Naš flight je štartal ob 15:10, igrali pa smo natanko pet ur! Na začetku je pribijalo sonce, na koncu pa so navaljevali komarji.

Ko bi le bil tudi v prvem krogu tako dober kot v drugem!

Po turnirju smo dobili kubo libre in golaž (in heineken na lastne stroške), nakar je bila še razglasitev rezultatov in žrebanje. Sponzor turnirja je bilo neko podjetje, ki izposoja in prodaja jadrnice, zato sploh ni čudno, da sem zadel dve vstopnici za Izola boat show (ki bo konec septembra). Ne verjamem, da bom šel. No, čudno bi bilo, če bi zadel jadralsko jakno, to pa že. Vse skupaj je izgledalo kot češka gasilska veselica. Očitno pri golfu obstajajo samo skrajnosti. Odšli smo, ko so začele padati prve kaplje.

  • Share/Bookmark

Pra-

Nedelja, 14. junij 2009

Po eni strani je to tragično, po drugi pa morda edina človekova tolažba, da ima vse skupaj nek smisel. Najbrž pa oboje.

pra.jpg

Danes sem šel z Oskarjem in njegovo prababico po stopnicah v četrto nadstropje njenega bloka na Krekovi v Mariboru: 72 stopnic za Oskarjeva še ne tri leta in njenih 87. Hodila sta enako hitro oz. enako počasi, vsak s svojo pomočjo. Ona se je opirala na palico, Oskar pa se je držal ograje. En, dva, štir, pet, osem … je stopnice štel po svoje Miškin Mali. In ju je neslo gor veliko bolj kot mene, ki sem z vsiljenim tempom mencal za njima.

Prababica je isti letnik kot moj oče. Včasih pomislim, kdo ve kakšen drobcen, suhcen starček bi bil — čil ali ne —, če bi dočakal to starost. Ni mi prijetno na to misliti. Ampak tako to gre.

  • Share/Bookmark

Darila

Četrtek, 28. maj 2009

Guess what? Ko sem že mislil, da me ne mara več, in ko je tako rekoč kot kafra izginila iz komentatorske kabine na mojem blogu, mi je poslala darilo za rojstni dan. Jasna. Poslala že dan prej, da je ja prispelo prav na datum. DVD od Rogerja Watersa, In the Flesh – Live. Hvala.

fenica.jpg

Prvo čestitko sem prejel po mesidžu že ob 0:02. Katera skrivna oboževalka se je pa tokrat spomnila name, sem pomislil, ampak je bil prijatelj, ki je — po mojem in če se ne motim — v tistem trenutku pil pivo v Münchnu in se kdo ve zakaj raznežil.

Prvo jutranjo čestitko pa je še pred osmo uro zjutraj poslala moja pastorka. (Tako ji še vedno rečem, kaj pa naj?) Ironično je, da pa je lastna hčerka pozabila. Okrog poldneva, ko sem ji nastavil lice za lupčka, me je čudno pogledala, se končno lopnila po čelu in me objela. Dal sem ji opravičeno: danes namreč piše maturo iz slovenščine. Slovnico. Res pa je, da sem najbrž bolj nervozen jaz kot ona sama. Pa saj bi se na tem izpitu nedvomno slabše odrezal kot ona.

Tadej me je vprašal, ali so ti “visoki” jubileji zelo drugačni od tistih prejšnjih. Odgovoril sem, da niti ne, da pa obstaja manjša verjetnost, da bo človek dobil torto. Dejansko sem si jo šel sam kupit v Rustiko. Tri četrtine rahlega gozdička. Saj nisem nameraval svečk vanjo zabadati.

Pred Rustiko sem srečal svojo na lepem prijazno bivšo svakinjo in ji med drugim razložil namen mojega obiska slaščičarne. Rekla je, da mi bo ona kupila torto, vendar ji tega nisem dovolil. Tako mi je potem podarila (po mojem izboru) pet kandiranih mandarin s črno čokolado.

27052009063.jpg

Obstaja teorija, po kateri Luka Novak vodi svoje poslovne operacije samo zato, da lahko kaj lepega, pametnega, zanimivega, uporabnega poklanja prijateljem za rojstni dan. Tako sem letos dobil Kuhajmo z Nigello in tibetanske vaje. Pri tvojih letih skrajni čas, je rekel Luka.

Po nekoliko dietnem (brezmesnem) in zgodnjem kosilu z gozdičkom za desert sem se proti večeru odločil, da bom pripravil Nigelline ameriške palačinke s panceto in javorovim sirupom. Izpadlo je odlično in je bilo dobesedno razgrabljeno.

27052009061.jpg

Še Jonas je malo požvečil s svojima dvema zobkoma — samo testo, seveda. S panceto sem si upal jesti samo jaz. Moram priznati, da je sladko-slana kombinacija proti pričakovanjem izvrstna. Nazadnje je skoraj zmanjkalo javorovega sirupa, ker si ga je Oskar sam polival čez palačinko in je nazadnje vse plavalo. Pozneje sem postal malo nejevoljen, ko sem pri poročilih ujel, da je DM umaknil Alnaturine lešnike iz prodaje zaradi vsebnosti pesticidov. Tudi javorov sirup je namreč Alnaturin.

V ponedeljek, ko sem častil naš običajni ponedeljkov Stammtisch — ne, ne hodimo več v Žmauca —, sem dobil še nekaj majhnih golferskih, enoloških in pivskih pozornosti od prijateljev. Seveda pa sem bil najbolj vesel sončnih očal od Nine. Moji najboljši špegli ever. Res.

28052009067.jpg

Zdaj pa rabim samo še korekcijska. Zadnjič sem bil v Clarusu na pregledu. Namerili so mi +1. (Zakaj nisem bil presenečen?) Pregled je zastonj, če očala naročiš pri njih. To bom še videl. Mogoče pa ne bojo imeli takih, ki bi mi bila všeč? Raje plačam pregled za nazaj, saj je samo 20 evrov. Kakorkoli, omislil si bom multifokalna. Zgoraj brez, spodaj plus ena. Če jih namreč ne bom nosil ves čas, jih ne bom nosil nikoli.

  • Share/Bookmark

Večna smetišča

Ponedeljek, 25. maj 2009

Odvoz kosovnega materiala se mi je vedno zdel nekaj smešnega in bizarnega — nekaj zelo suburbanega in obenem takega, kar bi v bistvu pasalo le v Melje ali na Rakovo Jelšo. Ampak če dobro razmislim, zakaj pa ljudje ne bi smeli imeti možnosti, da se znebijo odvečne krame (ki je še veliko bolj čudna od birokratskega izraza, ki jo po nemarnem omenja)? Ne vem, kaj se s tem potem zgodi oz. kako to konča. Upam samo, da je enako ekološko, kot je praktično. Morda bi še sam moral razmisliti, ali imam kaj takega, kar bi lahko naložili in odpeljali v večna smetišča.

A kakorkoli, pravkar sem imel šov s kosovnim materialom — live on stage, right under my window. Bog ve, kaj so si mislili nakladači o človeku, ki ob enih zjutraj fotografira njihov dirty job, medtem ko mu pnevmatična kljuka grabilka — ali kako se temu reče — binglja pod oknom.

Nisem si mislil, da bo fotografija tako zelo uspela. Najprej sem jo mislil dati na Twitter, ampak je predobra. Klik za full size.

L1050567.JPG

  • Share/Bookmark