Ko sem prišel v Portorož, me je v Grand Hotelu Bernardin čakalo na ekranu v sobi tole:

V slovenskih hotelih — zlasti na obali — mi gre ponavadi na živce, da je na prvem televizorja RAI Uno, na drugem RAI Due, na tretjem Tre, na četrtek Rete Quattro, na petem Canale Cinque, potem pa ORF 1, 2, ZDF, SAT 1, 2, EuroSport, CNN, Sky, Bla-Bla-Bla itd. Ko pridem recimo v Avstrijo, pa je na enki ORF 1, na dvojki ORF 2, na trojki do osmici nemški nemškogovoreči programi, potem pa mednarodni programi v angleščini.
Ampak na SOF nisem prišel zato, da bi šimfal.
Na SOF sem prišel zato, da bi še pred uradno otvoritvijo sodeloval na sredini okrogli mizi z naslovom “Ali slovenski mediji (ne) spijo”, ki jo je vodil Franci Zavrl (Pristop). Sodelovali smo Brane Pavlin (Dnevnik), Janez Markeš (Mag), dr. Marko Milosavljevič (FDV), Suzana Fišer Žilič (Univerza v MB, Sklad za pluralizacijo medijev), Marjan Jurenec (Pro Plus), Tomaž Drozg (Adria Magazines) in Peter Frankl (Finance).
Bilo je približno tako, kot da bi bil istočasno v Trenjih, Piramidi, Milijonarju, Katarini in Hri-Baru. Pretiravam. Ali pa niti ne. Franciju se je čisto strgalo.
Potem so nas peljali na večerjo in smo imeli prav fajn debato. S Franklom sva špricala Sašota Hribarja, ki je nastopal na otvoritvi, in spila en drink. Dobri-stari Peter! Imel je neomejen dostop do mojih cigaret. To sem mu dolžen, ker sem jih sam nekoč nič koliko pokadil v njegovi pisarni na Financah. Nekoč sem celo sprožil protipožarni alarm, nakar se je cela redakcija evakuirala za eno uro, ker je tako neznosno piskalo. Rekla sva besedo, dve na temo kulture in Mića Mrkaića. Razkril sem mu skoraj celo kolumno “Ecce Mrkaić!”, ki sem jo predčasno napisal za Dnevnikov sobotni Objektiv.
Grem še malo dol pogledat, kaj se dogaja. Preveč ne pričakujem. Na prvi pogled zgleda, kot da so začeli na SOF vozit gimnazijce za izbirne vsebine.