Za narodov blogor

Moj založnik Samo Rugelj ni bil edini, ki je pripomnil, da se mu zdi malo čudno, da delam reklamo za knjigo Mance Košir, za svojo pa ne.

Ker pa to ni bila reklama v dobesednem pomenu, temveč le omemba v čisto drugačnem kontekstu, tudi nimam kdo ve kakšnih pomislekov glede tega, da bi na blogu omenjal svojo.

Ko sem prišel v Portorož, me je v Grand Hotelu Bernardin čakalo na ekranu v sobi tole:

V slovenskih hotelih — zlasti na obali — mi gre ponavadi na živce, da je na prvem televizorja RAI Uno, na drugem RAI Due, na tretjem Tre, na četrtek Rete Quattro, na petem Canale Cinque, potem pa ORF 1, 2, ZDF, SAT 1, 2, EuroSport, CNN, Sky, Bla-Bla-Bla itd. Ko pridem recimo v Avstrijo, pa je na enki ORF 1, na dvojki ORF 2, na trojki do osmici nemški nemškogovoreči programi, potem pa mednarodni programi v angleščini.

Ampak na SOF nisem prišel zato, da bi šimfal.

Na SOF sem prišel zato, da bi še pred uradno otvoritvijo sodeloval na sredini okrogli mizi z naslovom “Ali slovenski mediji (ne) spijo”, ki jo je vodil Franci Zavrl (Pristop). Sodelovali smo Brane Pavlin (Dnevnik), Janez Markeš (Mag), dr. Marko Milosavljevič (FDV), Suzana Fišer Žilič (Univerza v MB, Sklad za pluralizacijo medijev), Marjan Jurenec (Pro Plus), Tomaž Drozg (Adria Magazines) in Peter Frankl (Finance).

Bilo je približno tako, kot da bi bil istočasno v Trenjih, Piramidi, Milijonarju, Katarini in Hri-Baru. Pretiravam. Ali pa niti ne. Franciju se je čisto strgalo.

Potem so nas peljali na večerjo in smo imeli prav fajn debato. S Franklom sva špricala Sašota Hribarja, ki je nastopal na otvoritvi, in spila en drink. Dobri-stari Peter! Imel je neomejen dostop do mojih cigaret. To sem mu dolžen, ker sem jih sam nekoč nič koliko pokadil v njegovi pisarni na Financah. Nekoč sem celo sprožil protipožarni alarm, nakar se je cela redakcija evakuirala za eno uro, ker je tako neznosno piskalo. Rekla sva besedo, dve na temo kulture in Mića Mrkaića. Razkril sem mu skoraj celo kolumno “Ecce Mrkaić!”, ki sem jo predčasno napisal za Dnevnikov sobotni Objektiv.

Grem še malo dol pogledat, kaj se dogaja. Preveč ne pričakujem. Na prvi pogled zgleda, kot da so začeli na SOF vozit gimnazijce za izbirne vsebine.

Moški sredi tridesetih let sedi v črnem plašču za razpokano leseno mizo, očitno na prostem, očitno pozimi, očitno na oblačen dan. Ima goste, rahlo skodrane, temno blond lase, ki mu padajo na zamišljeno, verjetno zgolj sitno čelo. Za njim je zid z odkrušenim ometom. Atmosfera na tej črno-beli, namenoma podosvetljeni fotografiji je mračna. Vse deluje dokaj depresivno, a umetniško. Še kar umetniško, čeprav gre v bistvu za marketing.

Skratka: moški se s komolcem naslanja na rob mize, na kateri ni več laka, in si z dlanjo podpira glavo. Oči so v poltemi: obrvi sršeče, svoje prispeva osvetlitev, morda tudi fotograf pri razvijanju. Poza je kvazi zatežena: bo že kmalu konec tega? Kljub temu pa ne more skriti, da bi rad izpadel všečen, čeprav ne bi za to nič naredil.

Zakaj toliko vem o tem moškem? In kako to, da opažam toliko detajlov na tej fotografiji?

Moški na fotografiji sem jaz, fotografija pa ni samo fotografija, ampak tudi plakat, velik več kot meter krat skoraj dva. Zgoraj, v črni pasici, piše: “Raje pišem kot mislim.” Spodaj, čez mizo, pa Delov logo in slogan “Prva in zadnja beseda.” Potem pa še moje ime in priimek.
Vzel sem rolo, ki se je osem let valjala za različnimi omarami, in jo nesel kaširat in uokvirit. V spomin na nek drug čas in nek drug časopis.

Teden dni pozneje zgleda plakat takole:

Včeraj zvečer sem šel spet v Žmauca. Malo smo čvekali in obrekovali. Enkrat moraš napisat blog z naslovom Ena o ena o tem, kako fantje čvekajo in obrekujejo. Eni kmetje so skoraj prevrnili mizo in Mihata pošpricali z voskom. Kaj je sploh treba sveč na mizi? Potem sem — ne nepričakovano — šel na stranišče in zagledal tole. Pomislil sem, o, končno ni več Mojca na steni! Opravil sem, kar sem imel opraviti, šel nazaj k mizi po telefon in posnel človeka, ki ga hvala blogu ne poznam.

… včeraj zvečer sem bil s prijatelji v Žmaucu na pivu. Vmes je klical Tadej iz Celja. Potem je Luka prišel z veceja in povedal, da imaš tak malo enigmatičen slogan. Bilo je že precej pozno. Saj res, sem rekel, to pa moram videt. Tako sem šel na skret in tam si bila ti. Res imaš enigmatičen slogan. Tak ženski, milo rečeno, ki ga jaz kot moški ne razumem najbolje. Da si na fotki malo shujšana — mislim, bolj suha kot v resnici —, pa sem ti itak že povedal. In ko sem bil ravno tam, sem se odločil, da bom uriniral. Pil sem sicer guinness, po katerem me ne vem zakaj ne tišči tako zelo na vodo kot po recimo smiletu, ampak zakaj bi dvakrat hodil. Priznam, da mi je bilo zelo zoprno. V bistvu nerodno. Nisem videl, kam naj gledam. Ti si me kar naprej gledala v oči, kar je bilo po eni strani v redu, po drugi pa ne. Med uriniranjem ponavadi vidim napol gole bejbe na reklamah v stilu pošlji sex in še enkrat sex na številko ne vem koliko. Všeč mi je bil Slivnik pred leti, ko je obkrožen s krokodili tipkal svoje blazne članke. Takrat sem prav rad hodil urinirat. Ampak ti!

Res ne vem, zakaj je treba Blogos oglaševat na skretih. To se mi zdi tako poniževalno. Saj sem ti rekel, da sam tega nisem hotel, pa Gušti tudi ne. Ti pa sploh nisi imela možnosti izbire, ker ti je nisem niti omenil. Sploh mi ni jasno, kako lahko nekomu pride na misel, da oglašuje v sanitarijah z obrazom in imenom prepoznavnega posameznika (ki ni ravno Slivnik). A ni WC primeren kvečjemu za oglase z nekom anonimnim, neprepoznavnim? Na skret pašejo generične sex-ad punčare z retuširanim osramjem in kazalcem med našobljenimi ustnicami. Če bi punco s plakata srečal na izhodu s skreta, je ne bi prepoznal niti po stotih uriniranjih.

Sicer pa si že velika punca in boš najbrž prenesla pogled na vse te tipe, ki ščijejo pred tvojimi očmi. Mogoče je to samo moj problem, ker te slučajno poznam, medtem ko za anonimce to ne bo nič takega.

Oprosti, Mojca, da sem te v to uvalil.

Asociacije na fafanje v reklamah za sladoled so verjetno neizogibne in smo se jih že navadili. Ljudje smo pokvarjeni, reklamarji pa še bolj. Kaj hočemo.

Toda kako je s tem pri drugih prodajnih artiklih?

Zadnje, kar je v nocojšnjih Odmevih povedal voditelj Slavko Bobovnik, se je začelo z naslednjimi besedami: “To novico boste lahko prebrali v jutrišnjem Delu, mi pa jo objavljamo že nocoj.”

Ne boste mogli verjeti.

Nekatere reklame temeljijo na predpostavki, da se bodo naslovnikom zdele tako zanimive, da si bojo pogrizli nohte od suspenza, če ne bojo takoj izvedeli, za kaj pravzaprav gre.

Ha-ha-ha.