Arhiv za kategorijo 'Sobotna 2010–'

Trgovina s porcelanom

Torek, 25. maj 2010

Študentske demonstracije prejšnjo sredo me niso presenetile. Deset tisoč kričečih, besnih, zmanipuliranih, nekulturnih dijakov in študentov med Prešercem in parlamentom ni fenomen, ki bi me šokiral. Presenetili so me odzivi nanje ― predvidljivi odzivi politikov, medijev in sodržavljanov, ki segajo od moralističnega zgražanja nad vandalizmom in vigilantskih pozivov h kaznovanju pa do privoščljivega razpredanja o tem, kako so se protestniki s svojim obnašanjem sami diskreditirali.

Seveda. Ampak ali je to mar vse, kar znamo o tem povedati?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Bukovi kozlički

Sobota, 22. maj 2010

Slovenci vse svoje probleme preveč resno jemljejo. Saj ne bo konec sveta, če ne bo tako, kot si želimo. In kakšna je sploh povezava med našimi željami in mnenji? Ali sploh vemo, ali imamo prav? Videti je, da smo v to še preveč prepričani.

Osebno sem takoj za, da golf igrišče v Lipici razširijo na osemnajst lukenj. Pa ne toliko zato, ker tudi sam igram golf. V Lipici lahko namreč odigram osemnajst lukenj tudi na devetih, če že na vsak način hočem igrati v Lipici ― recimo pozimi, saj je edino odprto igrišče v Sloveniji ―, ali pa grem igrat drugam, kjer je res osemnajst igralnih polj. Recimo par kilometrov stran, čez mejo, v Padriče, kjer veliko bolje vejo, kako se golfistom streže. Igrišče je bolj vzorno urejeno, igralnina ni prav nič dražja kot kjerkoli v Sloveniji, recimo kava v klubski hiši stane le 60 centov, izdatno in izborno kosilo za štiri ljudi z obilo pijače pa manj kot sto evrov. Ali pa bom šel igrat v Volčji Potok, na Bled, Otočec, v Mokrice ― in se bodo Kraševci pač obrisali pod nosom za mojih petdeset ali sto evrov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ne čakaj na 4. maj

Petek, 14. maj 2010

Čeprav je bila obletnica Titove smrti okrogla, kakšne prav neznosne idolatrije letos ni bilo. In zakaj bi tudi bila? Zakaj čakala bi na maj? Ljubljanski politični populisti so vendar že pred meseci dosegli svoje, namreč, da bo maršal ponovno dobil svojo ulico.

Čisto brez jugonostalgije pa vendarle ni šlo. Že v ponedeljek je človek, ki je začel obiskovati prvi razred osnovne šole ― kot sam pomenljivo navaja ― leta 1953, na medijskem portalu Vest pod naslovom “Bilo je častno živeti z njim” objavil detajlirano larmoajanten tekst o otroštvu Titovega cicibana in pionirčka konec 40. in v začetku 50. let prejšnjega stoletja, ko so bili ljudje še pošteni, solidarni, delavni, in o mladosti v zlati dobi socializma. “To je bil čas,” pravi Matjaž Vizjak (avtor), “ko so vsi imeli delo, čeprav sta marsikje dva opravljala delo enega, tovarne so bile v krajih, kjer niso mogle poslovati rentabilno, ljudje pa so vendar delali, gospodarstvo kot celota je imelo manjši javni dolg, kot ga ima danes samostojna Slovenija, vrtci so bili cenovno dostopni, šolstvo in zdravstvo brezplačna, delavci so lahko hodili počitnikovat na morje”.

Z izjemo tega, da si je avtor povsem brez ironije in cinizma za moto izbral pesem, posvečeno Titu ― “Tito, naša svetla bojna slava, / Tito, naša dika in naš vzor, / koder vodi tvoja nas zastava, / za teboj pojoč gremo navzgor!” ―, ta članek ni presenetljiv. Preprosto ljudstvo hrani Tita v najboljšem spominu zato, ker se jim dozdeva, da je šlo po njegovi smrti in razpadu Jugoslavije vse k hudiču. Ali kot pravi Vizjak: “Zlaži se, brigaj se samo zase, drugemu stopi na glavo, uniči ga, ogoljufaj, pokradi ― ne, to niso moje vrednote!” Že mogoče, saj tudi moje niso. Ampak kult Tita in nostalgija za socializmom današnjega stanja niti ne pojasnjuje, kaj šele rešuje. Menda ja ne misli, da bi se lahko iz nedemokratičnega režima in iracionalne ekonomije kaj naučili?! V resnici pa je ravno obratno: današnje nezadovoljstvo pojasnjuje in navidez legitimira kult Tita in nostalgijo za socializmom.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Bandiera roza

Sreda, 5. maj 2010

Zakaj so levičarji tako popularni? Naj kar takoj postrežem z odgovorom: saj v bistvu niso — samo ljudje jim verjamejo, da zastopajo tiste edine prave, “žlahtne”, večne, sprejemljive politične vrednote.

Pred kratkim sem v avtu ves raztresen poslušal radijsko oddajo, v kateri je tekla beseda o vlogi intelektualcev v današnji družbi. Ujel sem ravno toliko vsebine, da sem dojel, da sta bila povabljena k debati samo dva sogovornika — in eden je bil bolj ortodoksen levičar od drugega. Verjetno to sploh ni debata, če o neki temi razpravlja le nekaj podobno mislečih ljudi ali zaradi mene tudi ducat. Je pa značilno za slovenske medije — zlasti za takšne, ki se trudijo z vsebinskim, kulturnim, prosvetiteljskim poslanstvom —, da imajo raje kot polemiko nasprotujočih si mnenj ponarejeno ekumenično debato, kjer strokovnjaki opisujejo problem iz raznih zornih kotov, ne pa vrednostnih aspektov. V slovenskih medijih velja, da temeljitost odtehta pluralizem. Pluralizma — v tem smislu ne toliko političnega, temveč predvsem pluralizma kot različnosti mnenj — pa niti ne rabimo, domnevno, saj so nekatere družbene reči pač tako samoumevne, da jih levičarske fiksne ideje povsem zadovoljivo pojasnijo. Vse, kar še rabimo, je malo globine.

Le nekaj dni pozneje pa sem prebral kolumno raziskovalke, ki sem jo slišal govoriti na radiu. Tema je bila radikalna: antifašizem. Avtorica, ki je doktorirala na temo “konca neoliberalne ideologije”, je med drugim zapisala: “Zdaj, ko se vračata gospodarska kriza tridesetih let in fašizem štiridesetih let prejšnjega stoletja, se zaslepljujemo, da so krvav osvobodilni boj enkrat za vselej že izbojevali naši dedje in babice.”

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Trash

Petek, 30. april 2010

Bil je lep dan in ljudje so si ga hoteli narediti še lepšega. Ker pa niso imeli pametnejšega dela, jih je šlo četrt milijona pobirat svinjarijo, ki so jo odvrgli drugi. Pri tem so uživali in imeli občutek, da rešujejo naš mali svet.

Tako bi jaz ― s kančkom hudobije, če dovolite, a brez pretiravanja ― opisal vseslovensko razsmetitveno akcijo pod geslom “očistimo Slovenijo v enem dnevu” minulo soboto. Več razlogov je, da se mi je vse skupaj zdelo malce bizarno, toda najbolj presenetljivi sta bili množičnost in evforija, ki je zajela najširše ljudske množice in medije. Toda začnimo na koncu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Dve, ena, nobena

Četrtek, 22. april 2010

Enkrat za vselej bi rad opravil s tem mitom ali pravzaprav prividom, da obstajata dve paralelni pravni državi: ena za navadne ljudi, ki ne morejo vnaprej zatrdno vedeti, ali bo zanje zares delovala, in druga, dobro naoljena in učinkovita, za bogate, vplivne in privilegirane.

To nergaško tezo je zaostrila tako imenovana afera Baričevič: premožnemu pomembnežu z zvezami in poznanstvi ter z iznajdljivim in dragim odvetnikom je uspelo dobiti nazaj pse klavce, ki so bili že večkrat odpisani, medtem ko se mora resnična, tako rekoč edina preživela žrtev psov ― človek iz sosednje ulice ― še danes tožariti za pravično odškodnino.

Pravna država, kot jo razume ljudski glas, je eden ključnih in najbolj obrabljenih, pa tudi napačno interpretiranih pojmov v slovenskem državljanskem imaginariju. V tem smislu pravna država ni toliko stvar veljavnosti in upoštevanja zakonov, temveč bolj stvar percepcije veljavnosti in upoštevanja le-teh. Pravna država obstaja, če smo pred zakonom vsi enaki.

Kaj o tem mislijo nergaški državljani, vemo: obstajata dve pravni državi! Jaz, ki sem še hujši nergač, pa postavljam dve tezi: prvič, ni res, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi; in drugič, če je s pravno državo že kaj narobe, potem je narobe to, da ne obstaja niti ena!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

19′ 45″ slave

Nedelja, 18. april 2010

Hitro se nabirajo kolumne iz SP, komaj sledim. Na papirju to soboto objavljena četrta, na internetu dajem gor šele tretjo, od prejšnje sobote. Tisto o Pahorju. Pa ne da ni aktualna. Jutri — v ponedeljek, 19. aprila, okrog 21:40 — nastopam na to temo pri Marcelu Štefančiču jr. v Studiu City; skupaj z Marto Kos Marko in Samom Uhanom. Ci vediamo.

Pahor bi bil nor in neodgovoren, če bi se odpovedal vladanju. Bilo pa bi pametno in odgovorno, če bi se odpovedal koalicijskim partnerjem. Naj gre v koalicijo z SDS. Zakaj temu sploh pravijo velika koalicija? Ker se zdi tako neverjetna? Zakaj le. Če ne zdaj, pa čez dve leti. Ker če bo kdo v tej vladi preživel ta kaos, ga bo prav on. Ampak vseeno bolje zanj, da to stori čim prej.

Prejšnji petek zvečer je premier Pahor dočakal svojih petnajst minut slave (da tako rečem). Njegov nastop v Odmevih na TV Slovenija ― sicer dolg natanko 19 minut in 45 sekund ― je bil vrhunski: državotvoren in državniški, pameten, retorično brezhiben (tudi s primerno, prikupno, prepričljivo, simpatično gestikulacijo in mimiko), moder, pošten, načelen, moralen (a ne tudi moralizatorski), fokusiran, predvsem pa ravno prav, tako rekoč lekarniško, a vendarle spontano, naravno uravnotežen med alarmantnost in pomirljivost, ostrino in spravljivost, zdravo pamet in originalnost, resnobnost in duhovičenje, zadržanost in optimizem, bodrilno avtoritativnost in ambiciozno skromnost. Vse se je ujemalo.

Pahor po mojem še nikoli ni bil v taki formi kot prav tam in prav takrat, 2. aprila 2010 med deseto in pol enajsto uro zvečer ― slučajno prav na peto obletnico smrti papeža Janeza Pavla II. ―, v tistem studiu, pred vidno frapirano (a dostojanstveno obvladano) voditeljico Rosvito Pesek, ki ni mogla skriti sreče, da je del trenutka, ki je s svojo enkratnostjo sproti preraščal v televizijsko zgodovino.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Svet na Kanalu DNS

Sreda, 14. april 2010

Tole je predzadnja kolumna, ne več čisto aktualna, objavljam jo tako rekoč le za arhiv. V bistvu gre za druge in drugačne zadeve kot pa v spisu Mali in veliki Traven.

Da je Pro Plus odpustil Travna, sámo po sebi ni kdo ve kako razburljiva in zanimiva ali kaj šele usodna novica. Toda tako kot vse, česar se je Traven dotaknil s čarobno palčko tabloidnosti, je tudi to postalo razburljivo, zanimivo in usodno.

Tokrat seveda ni bil Bojan Traven tisti, ki bi se kot urednik oddaje Svet na Kanalu A tako rekoč službeno odločil, da bo to postalo novica, temveč so v témo spontano ugriznili vsi drugi mediji oz. uredniki. To pa pove več o medijih nasploh kot pa o inkriminirani oddaji, uredniku in Pro Plusu.

Svet na Kanalu A je bil v Sloveniji novost. Bil je radikalizacija koncepta podajanja novic, kakršnega je z oddajo 24 ur in pozneje tudi z drugimi uveljavil Pop TV. Ta televizija pač goji novičarstvo, ki mu nikakor ne moremo odrekati profesionalizma, kompetentnosti in kredibilnosti, čeprav ga po drugi strani ne moremo braniti pred očitki populizma kot prilagajanja nivoju razumevanja povprečnežev in njihovim predvidljivim moralnim in političnim reakcijam.

Bojan Traven pa je tako rekoč vizionarsko uresničil veliko bolj radikalen, da ne rečem umazan model novinarstva. Za Svet na Kanalu A je bilo edino merilo, ali je neka novica vredna objave, njena škandaloznost, njen potencial, da v gledalcih vzbudi zgražanje, da jih razjezi. Pa ne samo z novinarskimi razkritji, temveč tudi s specialnimi efekti. Veliko tega, kar je Svet priobčil, ni bilo vredno niti objave, kaj šele zgražanja. Zato pa je Traven moral uveljaviti manipulacijo kot najbolj običajno in legitimno novinarsko metodo. Poročanje je bilo pristransko in enostransko, tendenciozno in pretenciozno, poniglavo, včasih že naravnost slaboumno in vulgarno ter skregano z zdravo pametjo in najbolj ohlapnimi in brezbrižnimi pojmi o novinarstvu, kot ga poznamo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

CK Corral

Petek, 9. april 2010

Ta kolumna — prva za Sobotno prilogo Dela — je že malo passe. Vsaj datumsko (27. marec), ne pa tudi nasploh. Prej je nisem mogel objaviti, saj sem moral čakati na dovoljenje Delove pravne službe za naknadno objavo na svojem blogu. To sicer še ni formalizirano, imam pa že zeleno luč za objavo.

Ker so se do danes nabrale že tri kolumne — dve objavljeni (27. 3. in 3. 4.), ena šele jutri (10. 4.) — jih bom objavljal postopoma. Sicer pa jih ne bom dajal na blog pred torkom ali sredo po dotični soboti.

Zdaj pa kolumna.

Nekdanji predsednik Kučan slovi kot duhovit človek. Toda šala, ki jo je povedal v intervjuju v predzadnji Mladini, mu ni niti malo uspela: “Tisti, ki je po politični naravi zavezan k spremembam, je levica.”

Definirati levičarstvo kot pripravljenost na spremembe je politična in politološka puhlica. Toda še bolj kot puhla je ta trditev samopašna. Neverjetno je namreč, s kakšno neznosno lahkoto razglaša levičarstvo za edino zveličavno politično opcijo človek, ki je v enopartijskem režimu zasedal vrsto najvišjih funkcij, taisti režim potem nerad, a spretno pomagal demontirati in nazadnje še dvakrat, že v večstrankarskem sistemu, okobalil funkcijo predsednika? Če to ni nesramno! Leta 2010 razglašati, da je samo levičar po naravi zavezan k spremembam?

Komunisti so bili avantgarda delavskega razreda. Kučan pa se očitno ima za avantgardo še danes.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Tools of the Trade

Sobota, 27. marec 2010

Kolumne za Dnevnik sem začel pisati 4. decembra 2004. Sprva sem jih objavljal kot eden od šestih zunanjih dnevnih kolumnistov (od ponedeljka do sobote) in sicer ob četrtkih. Nadomestil sem Mileta Šetinca (ki baje ni bil najbolj srečen zaradi tega, razumljivo). Takratna dolžina kolumne je znašala 6100 znakov, kar je približno znašalo od 950 do 990 besed — ali po starem dobre tri tipkane strani.

Če rečem, da sem pisal kolumno, dolgo 6100 znakov, potem s tem mislim, da je bila vsaka dolga natanko 6100 znakov. Ne znaka več, ne znaka manj. Pri kolumnah se vedno do znaka natančno držim predpisane dolžine. Mislim, da to formalistično (samo)omejevanje pozitivno vpliva tudi na kreativne aspekte pisanja.

Dobro, vseeno malo pretiravam glede tega. Ko kolumno dokončam, skrajšam na primerno dolžino in polikam, bi lahko mirno oddal tekst, ki bi bil tudi za 50 ali več znakov krajši ali daljši od norme, brez vsake škode za grafični izgled strani in ne da bi dajal po nepotrebnem delo tehničnemu uredniku. Ampak ne. Kolumno podaljšujem ali (pogosteje) skrajšujem tako dolgo, da pristanem na točnem številu znakov.

Recimo 5572; odstavek ven: 5244 znakov; še stavek ven: 5162; vmes mečem ven pridevnike in enobesedne stilske akrobacije, besede kot “seveda”, “dejansko” in podobno, se nabere: 5051; potem se počasi približujem targetu in pri tem včasih padem tudi podenj: 4996; in če manjkajo recimo štirje znaki, nekje pač dodam besedo “pač”: 5000. To je to, poenostavljeno in skrajšano rečeno.

Takšen pač sem.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark