Arhiv za kategorijo 'Sobotna priloga 1995-2000'

Zadnje ne pozabiš nikoli

Sreda, 15. november 2000

Odprite šampanjec! Povabilo velja za vse: nazdravijo naj tako tisti, ki so čakali dan, ko bom izginil iz Sobotne priloge Dela, kakor oni, ki so moje kolumne brali s pozitivnimi občutki, in vsi tisti vmes. Vsaka nadaljevanka ima svoj konec, in po malo manj kakor šestih letih – in slučajno tristotih kolumnah, kar pa je tudi ravno prav – je morda prišel čas za slovo.

Pravim morda, ker niti sam ne vem, ali je res čas ali ni. Hočem reči: ne vem, ali prav delam, vem pa, da hočem tukaj in zdaj nehati. Naj razložim.

Človek, ki nekaj počne na dolgi rok, mora odnehati po lastni volji, predvsem pa v obdobju, ko je tako rekoč v zenitu: še preden mu poidejo moči ali se ga kdorkoli naveliča. Sam nimam ne občutka ne informacij, da bi me lahko karkoli od obojega prav kmalu doletelo, in to je samo razlog več za odločitev. Moji Principi so v teh letih postali nekakšna medijska institucija, ki pa si je sam ne znam predstavljati kot nekaj večnega ali vsaj hudo trajnega: kontinuiteta kolumne je potrebna za njeno branost, branost sama pa v nadaljevanju ne predpostavlja več njene kontinuitete, vsaj ne v nedogled.

A to so vendarle zgolj načelni razlogi, ki sami zase še ne bi mogli biti odločilni. Kateri pa so osebni, emocionalni, ki me vlečejo stran? Želja po spremembi? Nedvomno. Izzivanje samega sebe in kljubovanje drugim? Tudi. Toda zakaj in komu?

Na tem mestu ne pričakujem kakšnega blaznega razumevanja, vendar je dejstvo, da ta kolumna več pomeni marsikomu drugemu – ali recimo vsoti tistih, ki jim kaj pomeni – kakor pa meni samemu. Jaz sem pač to dosegel, se dokazal, sebi ali komurkoli, zdaj pa tega ne rabim več ali mi vsaj ni bistveno. Veselje, s katerim bi to lahko počel še naprej, s tem nima nič opraviti, saj ni edina korist, ki jo v življenju rabim, poleg tega pa ga bom kot kolumnist deležen tudi v prihodnosti, saj nima zveze z branostjo. Nisem več tako mlad, da bi mi ne vem kaj pomenilo bodisi odobravajoče ogovarjanje na vogalih in sprejemih ali pa besna pisma bralcev. Nasprotno: zdaj, ko sem enkrat užil to eksponiranost – v dobrem in slabem –, si lahko mirnejše duše privoščim biti zadovoljen sam s seboj, brez neke množice v ozadju. Branost je tako ali tako vse bolj utvara, laž, psihoza, megla in prestiž: dovolj jih je že, ki jim to prepuščam, sam pa si bom odslej bralce raje izbiral in se koncentriral še na kaj drugega.

Ponarodelo mnenje o mojih kolumnah je bilo, da jezim javnost: to so mi servirali bodisi kot očitek ali – še bolj nesramno – celo kot kompliment. Hvala lepa za oboje. A kdor to verjame, je naiven, če je mislil, da te slavne javnosti ne bom nekega dne definitivno, paradoksalno in končno enkrat za nalašč razjezil s tem, da neham pisati. Jaz da vas jezim, vi pa hočete še? Ne-ne, dovolj imate. Kar mene zadeva, pa bom vnaprej zadovoljen z desetimi odstotki tistih, ki jim je bilo jasno, da v resnici javnost jezi mene, ne obratno – in da je v bistvu kolumnistovo poslanstvo to, da se ji pusti jeziti, ne pa da glumi dvornega norčka ali da ga za kaj takega imajo.

Pa še to: služba je preveč pomemben in kompleksen faktor človekove rasti in splošnega počutja na osebnem, profesionalnem in socialnem nivoju, da bi o njeni ustreznosti smel presojati le po uspešnosti, s katero jo opravlja. V tem smislu je dejstvo, da se v okolju, v katerem sem v etapah po približno tri, osem in eno leto preživel skoraj vse svoje poklicno življenje, ne počutim več doma. Še več: kakor po eni strani ni nobene perspektive, tudi po drugi nimam niti najmanjše želje, da bi tukaj prispeval karkoli drugega kakor to, da iz tedna v teden pišem kolumne in občasno kak ekstra članek, intervju, uvodnik – kar pa se mi zdi premalo in nevredno vztrajanja. Predvsem pa je moj problem – ki se mi sicer vedno obrestuje – v tem, da ne znam ali celo nočem preprosto odpisati profesionalnega okolja, s katerim se ne morem identificirati, in se pretvarjati, da živim v vakumu. In točno to se mi je zdaj začelo dogajati: po dvanajstih letih pri isti firmi sem se v kariernem smislu znašel ne ravno na slepem tiru, vsekakor pa na enolično ravnem, predvidljivem in nevznemirljivem. Vsako umetno podaljševanje statusa, ki mi ga resda marsikdo zavida, bi bilo zame samo še vegetiranje v zlati kletki. Tega položaja mi nihče ni podaril, temveč sem si ga priboril sam: nimam razloga biti komurkoli za karkoli hvaležen in srečen, da me tolerirajo. Zato grem: tja, kjer vlada drugačen, meni bližji optimizem – v neko drugo, sicer manjše, a obetavnejše okolje.

Kljub temu pa pri teh zadnjih vrsticah zadnje kolumne na zadnji strani Sobotne čutim v grlu cmok. Pogrešal bom to mizo, ta ekran, ta računalniški program, teh okroglih pet tisoč znakov, to mojo hiško, fajle, mape, maile, seveda pa tudi nekatere kolege in morda celo kdaj kakšnega bralca. Pa kaj bi za tem žaloval?! To je samo nostalgija in navajenost, in to nikakor nista čustvi, ki bi jima smeli dovoliti, da nam meglijo pogled ali celo vplivajo na življenjske odločitve. Skratka, vsi skupaj se bomo hitro odvadili. Hvala vsem – in nikomur.

  • Share/Bookmark

Big brothers v TR3: Produkcija prozornosti

Sobota, 11. november 2000

Ko sem bil majhen, sem bil tako rekoč trainspotter: oče me je ob dnevih in urah, usklajenih z voznimi redi vlakov, vodil na železniško postajo gledat prihode in odhode določenih kompozicij. Oblaki pare na peronu so bili najlepše vreme, ki sem ga poznal: začaran sem opazoval lokomotive in na vagonih plošče s smerjo vlaka, prometnike z rdečimi kapami in signalnimi loparčki, može v zamaščenih kombinezonih, ki so iz nič priplezali med vagonoma z druge strani vlaka in s kladivci na zelo dolgih ročajih potolkli po kolesih. Bil sem ponosen, da znam prebrati JŽ in Maribor v cirilici, in vesel vsake zamude, ker je to samo podaljšalo užitek.

Vlaki pa so dvajset let pozneje postali moja travma. Približen izračun kaže, da sem v sedmih letih preživel na vlakih na relaciji Ljubljana-Maribor sedem mesecev neto časa. Postaje sem znal našteti na pamet, in to v obe smeri. Višek prestiža in hitrosti je bil zeleni vlak, ki je rabil dve uri in deset minut; uporabljal sem ga le izjemoma, ker je iz Maribora vozil ob nečloveško zgodnji uri, v obratni smeri pa ob neuporabni. Sendviči, s katerimi so stregli, so bili gravža od včerajšnje žemlje, ki se v celofanu naguba od vlage od šunke in kumarice. Zato sem se v Maribor vozil največ s pohorcem, ki je bil z dvema urama in petintrideset minut ter s kupeji in bifejem kar znosen, v Ljubljano pa s potniškim – tistim študentskim ob 20:10 ob nedeljah. Te gomulke so bile čisti horor: vozile so pet minut manj kot tri ure – po voznem redu, seveda, če jim je kdaj uspelo –, sicer pa so bile že takrat smrdljive, zakajene, umazane, obtolčene, zlizane, glasne, rukajoče, prepišne, prevroče pod ritjo. To je bila cena življenja na dveh koncih in trme, da ne štopam in si ne kupim rabljenega avta. Edini plus teh voženj je, da sem imel čas prebrati veliko več knjig, kakor bi jih sicer – a še danes me zmrazi, če se spomnim vonja po zatohlem in neizogibnega klokotanja črpalke ali česa, ki se je razlegalo ob vsakem postanku.

Zato je razumljivo, da sem se v zadnjih dvanajstih letih peljal z vlakom le enkrat, in to hvala bogu s francoskim TGV-jem, niti enkrat pa na relaciji Ljubljana-Maribor – do prejšnjega petka, ko sem se poln upanja in ves radoveden vkrcal na ta slavni pendolino.

InterCity Slovenija je za deželo podobno epohalen kakor izgradnja južne železnice sredi XIX. stoletja in avtocestnega križa sredi XXI.. Problem je samo v tem, da se ljudje tega ne zavedajo – in se še lep čas niti ne bodo hoteli zavedati. Potniški vlakovni promet je po zaslugi zgodovinske nekvalitetnosti namreč povsem diskreditiran in kot konkurenca prevozu z avtomobili socialno in kulturno naravnost nebogljen. Kljub temu pa je dejstvo: kdorkoli se med Ljubljano in Mariborom prevaža z avtom sam, kot edini potnik, in brez toliko prtljage, da je ne bi mogel nositi, za svoje početje zdaj nima drugega racionalnega argumenta več kakor terminsko neodvisnost in lasten prevoz na območju destinacije.

Še nobeno podjetje ni tako zelo rabilo oglaševanja svojih storitev kakor Slovenske železnice – toda prav one niso oglaševale nikoli. Zato so bili oglasi za ICS Ljubljana-Maribor že sami po sebi dogodek. Z asociranjem na vožnjo z letalom so se mi sicer zdeli sumljivi, a sem se jih kljub temu odločil upoštevati: po zgledu v reklami nastopajočih poslovnežev sem se opremil z laptopom in izvodom Financ in zakorakal v prvi razred – tam smo bili trije, v vsem vlaku ne več kakor desetkrat toliko.

Vsega hudega vajeni potnik na tem vlaku ne more drugega kakor uživati: vzmetenje je vredno citroflna, nivo decibelov zelo nizek; notranji dizajn nič posebnega, a diskreten, sedeži ne ravno mojstrovina ergonomije, a ne neudobni; vtičnica dela, slušalke z glasbo tudi (izbora ne bom komentiral), rolo je na elektriko; prigrizek spodoben, kava solidna; povprečna hitrost devetindevetdeset na uro, čas vožnje ura in petinštirideset minut, točno. Še nikoli nisem imel občutka, da bi prišel z enega konca na drugega tako hitro.

Da so SŽ uvedle novo kvaliteto v slovensko vsakdanjost, bodo morali ugotoviti še operaterji mobilne telefonije: na najmanj treh četrtinah poti namreč ni GSM signala. Na telefoniranje kar pozabite, kaj šele na pošiljanje mailov. Pendolino tako hitro zdrvi čez koščke pokritosti, da še zvezo komaj vzpostaviš – in pri tem kot človek komunikator tako rekoč slučajno in na lastni koži odkriješ ta digitalni aspekt geografske diskriminacije, ko se z mešanico jeze in slabe vesti pelješ mimo tistih, ki tam stalno živijo.

Vsota časa, ki sem ga v osemdesetih prebil na vlaku med Mariborom in Ljubljano, ustreza dvema vožnjama od tod do Pekinga in nazaj – in res je bila videti Slovenija velikanska in pusta kakor Sibirija. Zdaj je vse drugače: zdi se manjša in moderna, levo in desno pa nič ne vidiš ali sploh ne gledaš. Je tako bolje kakor prej? Tega ne vem. Pendolino je kapsula, ki jo nekdo frcne, kakor bi sprožil kroglico v slovenski fliper: simbolika brezbrižno gladkega drsenja po nagnjeni tirnici k predvidenemu cilju – odbija nas sem in tja, ustavljamo pa se ne.

  • Share/Bookmark

2,764.714 padlih borcev

Sobota, 4. november 2000

Ali znate ceniti cinizem? Če je odgovor da, potem je to kakor nalašč za vas: Mladinina računalniška igrica je najbolj zabavna pogruntavščina v novejši zgodovini slovenske razvedrilne industrije.

Gre za staro slovensko travmo, cepljeno na priljubljeno računalniško obsesijo izpred let, ko so računalniki celo resnim uporabnikom služili tudi za neresne namene. Na naslovu www.mladina.si kliknemo “Fojba 2000″ in na ekranu se prikaže presenečenje – tetris. Še pomnite, tovariši? Ampak ne kakršenkoli tetris! Običajni štiridelni koščki različnih konfiguracij, ki jih je treba zlagati čim globlje proti dnu, v Mladinini verziji ne figurirajo kot brezdušne geometrične oblike, temveč kot človečki: in sicer trupelca domobrancev, partizanov (“partizancev”) ali obojih (“vseh po vrsti”), po izbiri, ki jih neusmiljena nogica brca enega za drugim v jamo – bodisi iztegnjene, tako ali drugače skrčene ali izbočene ali zabubljene v kocko, vse to pa ob spremljavi ne ravno blago zveneče, a vsekakor pristne polke namesto kvaziruske melodije!

Sklerotični prsti, že dolgo odvajeni tetrisa, me sprva niso najbolj ubogali, zato sem se v prvem poskusu sramotno uvrstil na rep, nekam okrog 11.000 mesta. Šele v nadaljevanju se mi je s 23.116 točkami in 285 “padlimi” uspelo prebiti na 2342. mesto v skupni razvrstitvi oziroma na 38. mesto dotičnega dne – na dan mrtvih, če sem čisto natančen (kar je igri dalo seveda še dodaten mik). Pri tem je treba povedati, da sem v prvi igri metal v jame malo mešano, v drugi pa domobrance – kar pa najbrž nima zveze z rezultatom. Da bi presegel rezultat vodilnega, nekega “joeja killerja”, sem seveda že vnaprej obupal.

Statistika igre (stanje 1. 11. 2000 ob 22:30) kaže, da je igro doslej igralo 13.997 igralcev, ki je zmetalo v jame 2,764.714 figuric oziroma aktivnih udeležencev narodno-osvobodilne vojne oziroma državljanske vojne, kakorkoli že kdo temu pravi, in to posamič ene ali druge, ali pa brez razlike oboje. To slednje je seveda samo prav: tako je od Sofokla ali vsaj Dominika Smoleta naprej treba pokopavati mrtve, kajneda?

Najbolj pozitivno pa je, da igrica ni le razvedrilo, temveč da funkcionira tudi kot mala sociološka raziskava. Tisti, ki si jo je izmislil, je namreč imel ta genialni preblisk, da je v program vgradil števec, ki v jamo zmetane človečke beleži tudi po specifični politično-ideološki oziroma vojaški pripadnosti: tako si lahko postrežemo s podatkom, da so igralci do navedenega dne in ure zmetali v jame 50,6 odstotka domobrancev in 12,2 odstotka partizanov, medtem ko je 37,1 odstotka enih in drugih popadalo v skupna grobišča.

Vsaka nestrokovna interpretacija teh rezultatov – torej dejstva, koga računalniško pismeni sloj ali generacija raje simbolično pobijata in kakšen je njun odnos do sprave – je seveda lahko samo tendenciozna. Kljub temu pa rezultat že na prvi pogled ni daleč od splošnih predstav o prevladujočih vrednostnih stališčih Slovencev, da ta beli (oziroma ta plavi, simbolizirani z modrim križem) bolj veljajo za bad guyse kakor ta rdeči z zvezdo – in da je sprava na vsak način upoštevanja vredna opcija.

Neglede na to pa priznam, da si z največjim veseljem v mislih predstavljam na eni strani recimo Justina Stanovnika ali Bajuka in na drugi stare partizane, kako sedijo za računalniki in besno mečejo nekdanje sovrage v virtualno fojbo.

Najbolj neverjetna stvar pri internetu ni na internetu, temveč v tradicionalnih medijih: če že drugje ne, vsaj v Sloveniji iz Indije Kibermandije ne preskoči v oprijemljivi svet tako rekoč nič. Štirinajst tisoč igralcev Mladinine računalniške igrice je vsekakor lepa “naklada”. Če bi se kaj takega dogajalo na papirju ali v kakršnikoli drugačni obliki, magari tudi na cede-romu, bi bil takoj vik in krik. Ker pa gre za nekaj na internetu, se svet na tej strani okopov realnosti za to pač ne zmeni. Očitno še ni zadostne kritične mase uporabnikov, da bi bil internet kultura, ne le subkultura: internet po slovensko je zaenkrat še vedno nekaj diverzantskega ali vsaj alternativnega, bodisi v ekonomiji, kulturi ali medijih, ne pa eden od legitimnih družbenih mainstreamov. Ta omejenost sama po sebi v dani situaciji ni slaba, vendar še zdaleč ni edino, kar internet lahko je. Jaz osebno to po malem že občutim kot kulturno frustracijo.

Zato še tem bolj podpiram Mladinin cinizem: Slovenci so v zadnjem desetletju in pol na temo bratomorne vojne izgovorili že na stotisoče bolj ali manj žolčnih besed in napisali na tone člankov in razprav: in ko je zadeva dosegla rob prenasičenosti, se je preprosto moralo pojaviti nekaj tako trivialnega kakor računalniška igrica. Zadeva je zdaj definitivno adakta: kakršnokoli kreganje v zvezi s pobitimi bodo po tem slovenskem tetrisu smešni in brezpredmetni. Kako bi še lahko kdo delal doktorate iz grobarske etike, ko pa je to samo še zabava?

“Fojba 2000″ obenem tudi vzbuja upanje, da Mladinina notorična provokativnost ne odmira na lovorikah s temi diletantskimi in prozorno senzacionalističnimi duplericami – zlasti s seveda z Rodetom z nuno.

  • Share/Bookmark

Hevreka

Ponedeljek, 30. oktober 2000

Sinhronega plavanja nisem nikoli zares gledal do pred dnevi, ko sem si pustil vzeti pol ure časa za prenos iz Sydneyja: akvabalerini z vodotesnima frizurama strumno kakor gardistki prikorakata na rob bazena, zavzameta okamenelo, napol manekensko, napol baletno, napol fitnes držo, počakata na glasbo in aristokratsko čofotneta v vodo. Sledi osupljivo usklajeno vrtinčenje teles, potapljanje, prevali, pobrcavanje z nogicami, božjastno patetično metanje glave nazaj, krečenje v lezbično kamasutrične figure veneris in druge poze, znane ali ne iz raznih stilov umetniškega gibanja.

Sinhrono plavanje si je izmislil Arhimed v banji. Zato je prav, da je to olimpijska disciplina.

Olimpijske igre so fenomen, ki mu neglede na slabe ali vsaj sporne aspekte – komercializacija, medijska histerija, poživila, dril, psihične in fizične obremenitve tekmovalcev, kulturno-politično in simbolično bizarne ceremonije, vključevanje novokomponiranih, prismuknjenih disciplin med klasične, plemenite – ni mogoče odrekati globalno pozitivnih učinkov. V kontekstu olimpijskih iger je šport postal pristna multikultura, ki integrira, ne več razdvaja. Konec hladne vojne je odnesel bojkote; že razlika med Averyjem Brundageom in Juanom Antoniom Samaranchem je očitna, razlika med tem in naslednikom pa bo lahko samo še bolj; MOK sam, ta blazirana falanga mednarodnih postopačev in after-dinner govornikov, se je pametno pritajil in v stilu na lepem poliberalnjenih tradicionalistov pripustil na igre alternativce od snowboarderjev do strelcev na glinaste golobe ali celo zgoraj omenjene vnukinje Esther Williams; tudi geslo o pomembnosti sodelovanja, ne zmage same so končno uresničili tako, da lahko športniki iz športno nerazvitih držav sodelujejo na igrah s po dvema plavalcema in atletoma, četudi ne izpolnijo norm; to je pripeljalo do simpatičnega dejstva, da so današnji heroji ne več samo gliserji á la Mark Spitz, temveč tudi recimo Eric Moussambani iz Ekvatorialne Gvineje: ta je ne začel trenirati, temveč se naučil plavati šele letos v majhnem hotelskem bazenu in treniral tako, da se je v reki izogibal krokodilom in v morju morskim psom, v Sydneyju pa odplaval 100 metrov prosto v rekordnem času 1:52,72 in se pri tem na olajšanje vseh ni utopil.

Olimpizem je primerek ideje, ki preraste svojo izvirno obskurnost in prisiljenost in se razvije v nekaj smiselnega. Pierre de Coubertin je bil tipičen plemiški voluntarist, kakršnih je v francoskih salonih in Jockey Clubih poznega XIX. stoletja kar mrgolelo. Frustrirani rojalisti z vedno manj vpliva so pobožno obhajali rojstni dan burbonskega pretendenta, prezirali meščanske pogruntavščine od trikolore do parlamenta kot nekaj plebejskega in med partijo kart in obiskom pri kurtizani razglašali, da bo svet boljši, če se namesto politikov za to zavzamejo razsvetljeni in dobronamerni gentlemani: razvoj družb s tehniko in demokratizacijo da ubija viteštvo ter vodi v anarhijo in pomehkuženost – ergo je treba narode duhovno in fizično regenerirati. De Coubertinove ideje so bile plod zmedene in poenostavljene anglofilije po zaslugi Hippolyta Taina, vključno z njegovimi teorijami nacij, zlasti pa fascinacije nad športno-pedagoškimi metodami Matthewa Arnolda, ki jih je baron spoznaval iz olepšane verzije (in slabega prevoda) angleške mladinske klasike “Tom Brown’s School Days” Thomasa Hughesa. Tako se je podal na pot agitiranja za šport, ustanavljanja podpornih društev in komitejev, študijskih popotovanj po angleških kolidžih od Etona do Rugbyja ter prepričevanja (zanj sicer prezira vrednih) ministrov. Njegova ideja je prevladala nad konkurenčnim načinom doseganja psihofizičnega ideala, namreč nemškim, arijskim, protonacističnim turnanjem: namesto špartanske je vpeljal bolj atensko imažerijo, in v razmeroma kratkem času – leta 1896 je dopolnil šele 33 let – mu je uspelo zorganizirati prve olimpijske igre. In tako še danes zdravi pameti navkljub nekakšne vestalke tekajo okrog sveta s štafetno baklo v roki, dokler nekdo z njo ne prižge olimpijskega ognja – kar je seveda vedno isti dramaturški klimaks vedno bolj odbitega gesamtkunstwerka.

Ogenj, zastave, masovke, mimohodi, kolajne, himne – vse to deluje bizarno, seveda pa zaradi popularnosti športa tega nihče več niti ne opazi. V bistvu so se olimpijske igre obdržale zaradi tega, v čemer je Pierre de Coubertin videl grožnjo ancien režimu: populizma kot stranskega produkta demokratizacije.

Všeč mi je, da slovenski športniki prinašajo domov kolajne v manj popularnih, celo mejnih športih; všeč mi je, da je Brigita Bukovec ostala doma – no, če vsaj v reklamah ne bi lokala inkriminirane vode; všeč mi je celo, da Debevca pričaka (nekoliko manj histerična) množica kakor nogometaše; všeč mi je, če ne poslušam slovenskih komentarjev; všeč mi je ležernost – ne sicer brez suspenza –, ki je v tekmovalnem športu redkost; všeč mi je veslanje, badminton, odbojka na mivki, to noro plavanje – čista alter scena, enkrat za spremembo združena v populističnem kontekstu, ki pa nikakor ni moteč.

  • Share/Bookmark

Fenomen DSČ

Sobota, 28. oktober 2000

Dominik S. Černjak je študijski primer medijske in politične persone, ki bi si jo mediji in politika morali izmisliti, če se ne bi pojavila sama.

Bo že držalo, da lahko vsakdo dočaka svojih petnajst minut slave in priljubljenosti: natanko tako dolgo je bil mladenič vesoljnemu volilnemu telesu še simpatičen. Toda že po dveh, treh nastopih in člankih smo se ga hitro naveličali vsi – razen seveda novinarjev in mamik, ki jim je znal tako lepo popihati na dušo.

Prvi val žurnalistične eksploatacije predsednika SMS je bil fantastičen: prikupnost, sproščenost, zanimivost, (domnevno) obetavnost in drugačnost novokomponiranega politika so mediji izcuzali do zadnjega atoma afirmativnega sozarotništva na meji najbolj samoumevne brezplačne reklame – neprijaznost ali vsaj strogost so si pustili za pozneje. Tak meteor na slovenskem medijskem nebu ni blestel že od zlatih časov Esmeraldine turneje po njeni drugi domovini. Seveda pa v Černjakovem primeru ni šlo za enostransko idolatrijo hvaležnih in hlipajočih množic, temveč za vzajemen projekt, od katerega je tudi individualni subjekt veliko profitiral.

Černjak je po centimetrih kolon v tisku in minutaži prispevkov v elektronskih medijih gladko dosegel medijsko pozornost, ki so je bili deležni še tako uveljavljeni politiki z bistveno večjo politično težo. Če te količine preračunamo na procent glasov na volitvah, pa je druge strankarske prvake pustil celo daleč za sabo.

Najbolj šokantno pri fenomenu DSČ je seveda to, kako lahko se je v bistvu pojaviti tako rekoč iz nič in od nikoder ter medijsko sceno zavzeti v enem zamahu in naskoku. To samo dokazuje, da so mediji tako krvoločno lačni novih obrazov in imen – še zlasti seveda v politiki –, da jih v njihovem nezadrževanem navdušenju nad novim človekom ne zanima prav nič drugega kakor njegova zunanja fasada. Ali ni neverjetno, kako zelo se pustijo fascinirati nečemu tako nepomembnemu, kakor je ena sama nova faca – in še ta čista tabula raza – na politični sceni?!

Za slovenski novinarski ceh je naravnost sramotno, da ni v trenutku, ko so prve analize javnega mnenja napovedale možnost, da SMS pride v parlament, in ob prvi javni omembi Černjakove predzgodovine v študentski vladi – kar je najslabša možna referenca, s katero se mlad človek, ki gre v veliko politiko, lahko postavi – zastrigel z ušesi in začel preverjati background njega samega in drugih kandidatov stranke. S tem delajo mediji medvedjo uslugo svoji kredibilnosti, zraven pa celo tiste svoje konzumente, ki se za profesionalnost niti ne zmenijo, napeljujejo k zgražanju nad njihovo muhavostjo: mucek prijazno prede, kdo se vendar ne bi raznežil ob pogledu na nebogljenega mladiča, mediji se vanj zaljubijo, ga crkljajo in mu dajo whiskas, nakar ga začnejo nenadoma kamenjati, ker se izkaže, da je morda snedel njihovega kanarčka. Kdo bi razumel to dvoličnost?

Še bolj kakor z razmerjem med medijsko pozornostjo in volilnimi rezultati pa Černjak vodi pred drugimi politiki s pozornostjo, deljeno s tem, kar je doslej povedal. V tem smislu bi rekel, da je zvest imenu stranke, ki jo vodi: njegove izjave povejo ravno toliko, da jih je mogoče brez škode za smisel skrajšati na dolžino SMS sporočila po mobitelu, ki ne sme preseči 160 znakov (s presledki vred).

Po vsem povedanem seveda ne morem trditi, da mi je fant simpatičen – a še zdaleč ne tudi antipatičen. Od politikov, tudi novih, še neznanih, nepotrjenih, si sicer ni nesmiselno kaj malega in konkretnega obetati, a tega v tej državi pač nismo najbolj vajeni. Dejstvo, da je Černjakova stranka prišla v parlament, je seveda posledica “ruritanskega” volilnega sistema, kakor temu pravi Nežmahov in moj (v odlični zadnji kolumni v Mladini omenjeni) prijatelj iz Kanade: a zdaj je pač tu in ima pravico do svoje šanse. Še vedno bolje, da naplavlja v politiko take, kakršen je Černjak ali tisti njegov Diaci, kakor pa še pred štirimi leti napol vaške župane, po izobrazbi vodovodarje ali mizarje. Napredek? Vsekakor – naj zveni še tako cinično.

Tudi če gledam tako neobremenjeno, je Dominik S. Černjak na vsak način bolj žrtev kakor heroj – žrtev medijske in politične mode bum-bum. Bolj kakor je sam izkoristil politični oziroma volilni sistem za infiltriranje v politiko, je sistem izkoristil njega za vzdrževanje iluzije demokratičnosti in tega slavnega mita politike kot nepredvidljive in vsakomur razpoložljive igre; mediji so mu resda pomagali do uspeha, toda izgubljena zasebnost, ki jim jo je tako faustovsko prepustil v zameno za prijaznost, se mu pri njegovih letih in političnih izkušnjah utegne vrniti kakor psihobumerang prezgodnje slave kakšnemu Macauleyju Culkinu ali Britney Spears.

In nenazadnje: če volilci ne bi v njem in njegovi stranki videli vsega tistega, kar pri drugih politikih pogrešajo, ne bi SMS dobila niti procenta – a ta frustriranost in lahkovernost sta očitno prenapihnjeni, saj je pač dejstvo, da glavni playerji ostajajo glavni: Černjaku so pustili biti drugačen od njih samo zato, da so lahko sami še naprej s čisto vestjo enaki.

  • Share/Bookmark

Morda je bilo zadnjič

Sobota, 28. oktober 2000

Na misel mi je prišlo naslednje: če ustava podeli človeku volilno pravico, ko postane polnoleten, bi mu jo po podobni logiki v neki starosti lahko tudi odvzela. Ne gre za to, da ljudem nad določeno starostjo ne bi pripisovali zmožnosti odgovornega ali celo prištevnega glasovanja. Razlog je biološka starost volilke ali volilca: starejša ko sta, manj so volitve kot projekcija v prihodnost njuna stvar; tem večja pa je tudi verjetnost, da bo njun glas že v istem mandatu parlamenta postal irelevanten. To zgornjo mejo – recimo ji praznoletnost – bi zato bilo smiselno izenačiti s povprečno pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji (za moške in ženske seveda posebej).

To bi lahko imelo spodbudne demografske učinke: spričo manjšega volilnega telesa bi stranke – vsaj nekaj desetletij – konkretno, ne le deklarativno ukrepale v prid večje rodnosti. Pozitiven stranski učinek ustavne spremembe pa bi bilo tudi to, da Desus ne bi bil več parlamentarna stranka.

Šalo na stran – ampak vseeno. Strinjam se z Rajkom Pirnatom, ki v razmišljanju o možnih koalicijah pravi, “da ni prav globokega razloga, da bi bil Desus v vladi”, [saj] “tako ali tako gre bolj za skupino pritiska kot za politično stranko”. Prav pa dam tudi Janezu Janši, ki je po prvih delnih rezultatih izjavil nekaj v tem smislu, češ, to se lahko zgodi samo v Sloveniji, kjer imamo tak volilni sistem, da prideta v parlament stranka upokojencev in stranka mladih. To je vsekakor bizarnost, ki sicer ne bo imela hujših posledic za demokracijo – obenem pa tudi dokaz, da tranzicije na tem nivoju še ni konec.

Poleg Desusa in SMS sta na volitvah konkurirali še dve demografsko definirani stranki (Nova stranka in Glas žensk Slovenije) in obe dobili zanemarljivo število glasov. Kaj je iz tega mogoče sklepati? Da velike, v pravem pomenu politične stranke dovolj dobro zastopajo interese žensk, ne pa tudi interesov najstarejših in najmlajših generacij? Ali pa to pomeni, da so ženske kot skupina apatične ali vsaj prehitro zadovoljne? In da so stari in mladi vsak po svoje dovolj iznajdljivi ali če hočete predrzni?

Vse našteto najbrž vsaj deloma drži – seveda je pa tudi lekcija etabliranim strankam. V primeru SMS to najbolj drži: za njihov uspeh ni dvoma, da je rezultat prevladujoče obsedenosti etabliranih strank z vélikimi nacionalnimi, zgodovinskimi, moralnimi, očiščevalnimi, spravaškimi temami, ki vsaj srednjih, če že ne tudi starejših generacij ne zanimajo preveč, kaj šele mladih. Prištejmo k temu še ireverentnost mladih do (političnih) avtoritet ali celo nezanimanje za dejansko urgentne teme, in videli bomo, da ni presenečenje, da so mulci prišli v parlament.

Ironično je, da je prejšnji parlament z dvigom volilnega praga s treh odstotkov na štiri dosegel manj od nič. Prvotno predlaganega petodstotnega praga, ki bi kaj spremenil, seveda ne bi mogli sprejeti z dvotretjinsko večino ravno po zaslugi preračunljivcev á la Desus in Jelinčičevi: prvi bi se v parlament zavihteli najbrž zadnjič, druge pa bi odrezalo že tokrat.

Imam svojo, po mojem originalno in celo spravljivo teorijo kontinuitete: obstoj teh zloglasnih sil – za katere sicer ne mislim, da so mračne – priznavam, vendar jih za razliko od pomladnikov ne lociram počez med tiste, ki so bili politično aktivni in domnevno indoktrinirani že v prejšnjem režimu, temveč ravno med volilce teh paraparlamentarnih strank oziroma interesnih skupin, kakršni sta Desus in SNS.

Jelinčičeva stranka, na eni strani, je zgolj populistično utelešenje neuničljivega nergaštva egoističnega malega človeka brez horizonta: in četudi v politiki še nikoli niso bili pomembni kako drugače kakor za število, ko so bili drugim strankam bodisi napoti ali pa njihovi po sili zavezniki, kljub temu z vedno manj glasovi kar naprej prihajajo v parlament.

Desus, po drugi – poleg predsednika države –, pa je v očeh časovno občutljivih državljanov simbolna garancija, da se ne bo preveč stvari preveč na hitro spremenilo, da pač tranzicija ne bo preveč boleča. Ob smiselni dozi medgeneracijske in medslojne simpatetičnosti do deprivilegiranih je to seveda človeško razumljivo in politično dopustno. Ni pa to nikakor perspektiva, za katero bi človek (katerekoli starosti) zelo navijal. Ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov socialne solidarnosti je Desus doslej deloval deloma blažilno: toda kljub temu je nesporno, da je vse, kar je v prejšnji Drnovškovi vladi iztržil, iztržil le za svojo generacijo – ali z drugimi besedami za generacijo, ki je dala veliko manj, kakor na stara leta črpa iz rezervoarjev zdaj aktivnih generacij.

Položaj generacije upokojencev je na nek način tragičen – kar pa ne opravičuje nonšalance do dejstva, da je položaj srednjih in mlajših vsaj absurden, če ne celo kritičen. In nenazadnje: pri vseh teh patetičnih sloganih – veljavnih, ponosnih, naprednih, energičnih, prihodnostnih –, s katerimi so se stranke postavljale, se je edino Desus oglašal z res grozljivim, z egotripom: “Voli zase!”

Ker navsezadnje – kaj pa jim preostane? Nikoli ne vejo, ali ni zadnjič.

  • Share/Bookmark

Nov kviz: “Lepo je biti poslanec”

Ponedeljek, 23. oktober 2000

Medtem ko pri gledanju televizije vedno znova znorim, kadar dogajanje v najbolj napetem ali kako drugače neprimernem trenutku prekinejo z reklamnim blokom, pa oglase med predvolilnimi debatami na Pop TV nasprotno komaj čakam. V teh oddajah vsaka prekinitev izpade dramaturško bolj smiselna, predvsem pa se veselim dejstva, da bo sovoditelj izustil ta epohalni stavek, ki se mu nikoli ne naveličam naglas nasmejati: predsednika te in te stranke bomo vprašali, kaj mislijo o tem in tem – toda še prej si oglejmo oglase!

Dejansko so volitve – ali v resnici predvolilni čas, da ne bom preveč krivičen do tako imenovane vélike maše demokracije – postale šov, ki ga nikakor ni nezanimivo spremljati. Problem je seveda v tem: bolj ko so šov, manj je to maša; in manj ko je zbrana, bolj je šov. Ali se zanimivost in državljansko ozaveščanje torej izključujeta? Načeloma ja, za povprečnega gledalca pač vsekakor. Seveda pa je tako politike kakor televizijo mogoče brati med vrsticami in se iz tega skoraj nič manj naučiti.

Odkar v Sloveniji svobodno volimo, radi poslušamo pobožne želje pametnih in politično bolj izkušenih ali razgledanih ljudi, da volitve v bistvu niso nič posebnega oziroma nič dramatičnega. Še več: to je nedvomno celo res. Toda morda pa so ravno take napol politične, napol razvedrilne in napol komercialne oddaje, kakršne s pomočjo hvaležnih poslanskih kandidatov uprizarja Pop TV, tisti potujitveni efekt, ki nam bo najbolj uspešno dopovedal, da pred usodno nedeljo ni nobenega razloga za kakršnokoli paniko? Ali mar niso voditelji podobno srečni in odločni v odnosu do častivrednih mož, ki nas cukajo za rokave za en sam glas naš borni, kakor če bi se v večernih poročilih pojavil kakšen športnik s svežo medaljo? Že nekaj dni pa mi hodi po glavi ta ultimativna televizijska perverzija: če bi kdo smel in moral voditi soočenja politikov, potem je izbira samo ena. Jonas. Oddaja – “Lepo je biti poslanec”, se razume, še lepše kakor biti milijonar – bi enkrat za spremembo imela ritem, noben odgovor ne bi mogel biti napačen, kandidati bi le bili za stopnjo višji od običajnih moljev, nenazadnje pa bi se v njej tudi izognili nepotrebnemu govoričenju. A, B, C ali D – in konec.

In da ne bo kdo pomislil, da moraliziram, naj priznam, da se še sam kdaj zalotim pri užitku ostrega, a praznega verbalnega konflikta med panelistoma kot nečem veliko privlačnejšem od recimo tolerantnega, a pametnega momljanja: lahko bi celo rekel, da s Pop TV delim srečo in veselje udarnega talk šova na račun poglobljene debate, kakršne sicer gledamo v izobilju v nacionalkinih omizjih, in si pri tem predstavljam cele množice ljudi, navajenih na televizijo že od zibelke – zdaj so nemara že v večini –, kako jim narašča pulz ob misli, kako jo je kandidat X dobro zabelil kandidatu Y ali na drugi strani Q bleknil oslarijo, in kako se nenazadnje veselijo psevdointelektualnih debat naslednji dan v službah in za šanki.

Eni kandidati mi še vedno niso všeč, drugi mi postajajo simpatični, tretji antipatični. Tako si potem sam pri sebi delam svoje male državljanske skrbi v zvezi s tem, ali bom prav storil, če bom volil, kakor sem pač imel namen ali nisem. Vprašanja, vprašanja, vprašanja, in to po vsem videzu in zdravi pameti usodna: kakšno breme za brezskrbnega ljubitelja posedanja pred televizorjem, ki pa mu vendarle ni tuje razmišljanje o blagru domovine in pretežko pri tem vsaj malo participirati! Ali so take televizijske debate stimulans za boljšo volilno udeležbo ali pa le odvračajo od glasovanja? Tega ne vem in se mi niti ne zdi važno: bolj me skrbi, ali imam prav, če mislim, da ta in ta ni vreden mojega zaupanja, ko pa se kaže v prevelikem suknjiču, katerega rever neusmiljeno odstopa od ovratnika srajce, ali nek drug popolnež, ki pa ne more skriti, da je nastopanje natreniral tako popolno kakor nekdo, ki ne hodi na fitnes zaradi zdravja, ampak za linijo. In ali drži, da obleka naredi človeka? In če slučajno drži, ali potem drži tudi to, da naredi politika? Zakaj ne bi bili izjeme? In nenazadnje: kako to, da se moj pozitivni ali negativni odnos do njihovih političnih stališč vedno ujema z oceno njihovega videza, vključno z obleko, faco, govorjenjem in telesno govorico? Po čem prej sodim? Sem s tem dokazal, da sem nezmotljiv ocenjevalec videza, ali pa gre za kaj podobnega kakor pri horoskopu, ko na recimo dvojčku opažaš samo tisto, kar astrologinja uči, da je za znak značilno, vsega drugega – in nemara bolj prevladujočega – pa ne, in to vzameš za dokaz, da je vedeževanje eksaktno?

Ker točno za to pravzaprav gre: predvolilni boj nam kažejo kot šov, ki pa ga mi dojemamo kot vedeževanje. Vsakdo po malem trepeta v iracionalnem vraževerju, da se utegne zmotiti v političnih ocenah – konec sveta pa tu seveda spada zraven. Zdi se, da gre za nekakšno vmesno stopnjo: kot vélika maša demokracije so volitve že bile uspešno deflorirane, nič posebnega pa ne bodo več šele takrat, ko bo kviz – mislim pravi – bolj zanimiv od strankarskega preklanja. Ali celo tehtnega razpravljanja.

  • Share/Bookmark

Morda je bilo zadnjič

Sobota, 21. oktober 2000

Na misel mi je prišlo naslednje: če ustava podeli človeku volilno pravico, ko postane polnoleten, bi mu jo po podobni logiki v neki starosti lahko tudi odvzela. Ne gre za to, da ljudem nad določeno starostjo ne bi pripisovali zmožnosti odgovornega ali celo prištevnega glasovanja. Razlog je biološka starost volilke ali volilca: starejša ko sta, manj so volitve kot projekcija v prihodnost njuna stvar; tem večja pa je tudi verjetnost, da bo njun glas že v istem mandatu parlamenta postal irelevanten. To zgornjo mejo – recimo ji praznoletnost – bi zato bilo smiselno izenačiti s povprečno pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji (za moške in ženske seveda posebej).

To bi lahko imelo spodbudne demografske učinke: spričo manjšega volilnega telesa bi stranke – vsaj nekaj desetletij – konkretno, ne le deklarativno ukrepale v prid večje rodnosti. Pozitiven stranski učinek ustavne spremembe pa bi bilo tudi to, da Desus ne bi bil več parlamentarna stranka.

Šalo na stran – ampak vseeno. Strinjam se z Rajkom Pirnatom, ki v razmišljanju o možnih koalicijah pravi, “da ni prav globokega razloga, da bi bil Desus v vladi”, [saj] “tako ali tako gre bolj za skupino pritiska kot za politično stranko”. Prav pa dam tudi Janezu Janši, ki je po prvih delnih rezultatih izjavil nekaj v tem smislu, češ, to se lahko zgodi samo v Sloveniji, kjer imamo tak volilni sistem, da prideta v parlament stranka upokojencev in stranka mladih. To je vsekakor bizarnost, ki sicer ne bo imela hujših posledic za demokracijo – obenem pa tudi dokaz, da tranzicije na tem nivoju še ni konec.

Poleg Desusa in SMS sta na volitvah konkurirali še dve demografsko definirani stranki (Nova stranka in Glas žensk Slovenije) in obe dobili zanemarljivo število glasov. Kaj je iz tega mogoče sklepati? Da velike, v pravem pomenu politične stranke dovolj dobro zastopajo interese žensk, ne pa tudi interesov najstarejših in najmlajših generacij? Ali pa to pomeni, da so ženske kot skupina apatične ali vsaj prehitro zadovoljne? In da so stari in mladi vsak po svoje dovolj iznajdljivi ali če hočete predrzni?

Vse našteto najbrž vsaj deloma drži – seveda je pa tudi lekcija etabliranim strankam. V primeru SMS to najbolj drži: za njihov uspeh ni dvoma, da je rezultat prevladujoče obsedenosti etabliranih strank z vélikimi nacionalnimi, zgodovinskimi, moralnimi, očiščevalnimi, spravaškimi temami, ki vsaj srednjih, če že ne tudi starejših generacij ne zanimajo preveč, kaj šele mladih. Prištejmo k temu še ireverentnost mladih do (političnih) avtoritet ali celo nezanimanje za dejansko urgentne teme, in videli bomo, da ni presenečenje, da so mulci prišli v parlament.

Ironično je, da je prejšnji parlament z dvigom volilnega praga s treh odstotkov na štiri dosegel manj od nič. Prvotno predlaganega petodstotnega praga, ki bi kaj spremenil, seveda ne bi mogli sprejeti z dvotretjinsko večino ravno po zaslugi preračunljivcev á la Desus in Jelinčičevi: prvi bi se v parlament zavihteli najbrž zadnjič, druge pa bi odrezalo že tokrat.

Imam svojo, po mojem originalno in celo spravljivo teorijo kontinuitete: obstoj teh zloglasnih sil – za katere sicer ne mislim, da so mračne – priznavam, vendar jih za razliko od pomladnikov ne lociram počez med tiste, ki so bili politično aktivni in domnevno indoktrinirani že v prejšnjem režimu, temveč ravno med volilce teh paraparlamentarnih strank oziroma interesnih skupin, kakršni sta Desus in SNS.

Jelinčičeva stranka, na eni strani, je zgolj populistično utelešenje neuničljivega nergaštva egoističnega malega človeka brez horizonta: in četudi v politiki še nikoli niso bili pomembni kako drugače kakor za število, ko so bili drugim strankam bodisi napoti ali pa njihovi po sili zavezniki, kljub temu z vedno manj glasovi kar naprej prihajajo v parlament.

Desus, po drugi – poleg predsednika države –, pa je v očeh časovno občutljivih državljanov simbolna garancija, da se ne bo preveč stvari preveč na hitro spremenilo, da pač tranzicija ne bo preveč boleča. Ob smiselni dozi medgeneracijske in medslojne simpatetičnosti do deprivilegiranih je to seveda človeško razumljivo in politično dopustno. Ni pa to nikakor perspektiva, za katero bi človek (katerekoli starosti) zelo navijal. Ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov socialne solidarnosti je Desus doslej deloval deloma blažilno: toda kljub temu je nesporno, da je vse, kar je v prejšnji Drnovškovi vladi iztržil, iztržil le za svojo generacijo – ali z drugimi besedami za generacijo, ki je dala veliko manj, kakor na stara leta črpa iz rezervoarjev zdaj aktivnih generacij.

Položaj generacije upokojencev je na nek način tragičen – kar pa ne opravičuje nonšalance do dejstva, da je položaj srednjih in mlajših vsaj absurden, če ne celo kritičen. In nenazadnje: pri vseh teh patetičnih sloganih – veljavnih, ponosnih, naprednih, energičnih, prihodnostnih –, s katerimi so se stranke postavljale, se je edino Desus oglašal z res grozljivim, z egotripom: “Voli zase!”

Ker navsezadnje – kaj pa jim preostane? Nikoli ne vejo, ali ni zadnjič.

  • Share/Bookmark

Komu pritrjuje tisti, ki molči?

Sobota, 14. oktober 2000

Kot novinar, ki se mu s politiko ni treba obremenjevati več, kakor mi je treba kot državljanu, sem bil vse do pred dvema dnevoma prepričan, da tikpredvolilna prepoved objavljanja volilnih informacij v dnevnih politično-informativnih medijih oziroma novinarskih vsebin s političnimi konotacijami, ki bi lahko izpadle pristranske do določene stranke ali strank, temelji na Zakonu o volilni kampanji.

Na moje presenečenje pa to sploh ni res: 1. člen tako imenovanega ZVolKa (Uradni list RS, št. 62-2109/1994; spr. in dop., št. 17-951/1997) kot volilno kampanjo definira “volilno propagando v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja, plakatiranje in predvolilne shode”; 2. člen pa pravi, da se volilna kampanja “lahko začne najprej 30 dni pred dnevom glasovanja, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred dnevom glasovanja”.

Mimogrede, tudi pravniki se ne izražajo več, kakor je treba. V jezikovnem kontekstu zakona bi pričakoval strogo formulacijo, da “se sme začeti”, ne pa to ohlapnost načinovnega prislova; narobe je “najprej 30 dni” (pravilno “največ”), moti pa tudi pogovorni “najkasneje” (namesto “najpozneje”).

A kakorkoli, ZVolK v nobenem od triintridesetih členov ne omenja, da javna glasila od polnoči s petka na soboto pred volitvami ne bi smela objavljati komentiranih ali drugače mnenjskih vsebin v zvezi z volitvami in strankami.

Prostovoljna zaveza novinarskemu molku ni le načelen problem, temveč tudi praktičen. Leta 1996 sem bil blago okregan, ker sem se v Principih dan pred volitvami mnenjsko izražal o strankah. Nenazadnje sem tudi avtor uvodnika v Sobotni prilogi ta teden ravno jaz zato, ker politične teme niso prišle v poštev. Tudi v zvezi s kolumno sem se že veselil pisanja o ukinitvi ekstercev in točkovanja, pa je tudi to moralo odpasti.

Čeprav si osebno ne bi pomišljal prekršiti tega nenapisanega dogovora med mediji, pa le moram biti toliko kolegialen, da ne spravljam v zadrego tistih, ki bi ga z mojo gesto prekršili proti svoji volji. Bom že preživel. Toda kljub temu čutim zavezo molku kot drastično omejevanje novinarske svobode. Še več: čutim jo še tem bolj, ker smo si jo naložili novinarji sami, ne da bi nas kdo v to silil.

Ko sem odgovornejše kolege spraševal, odkod ta molk, se nihče ni mogel spomniti zelo natančno: da je to najbrž odločitev, ki so jo mediji sprejeli sporazumno kot tihi dogovor – kako hudiča jim je to uspelo ravno v tem primeru?! – ob prvih svobodnih volitvah leta 1990, morda šele 1992, da bi strankam ali komu dokazali, da znamo biti objektivni ali kakšni vsaj dan, dva v letu, ali da bi bili tik pred usodno odločitvijo vsaj kanček bolj bralcem, gledalcem, poslušalcem prijazni, če jih že nekaj tednov prej tako intenzivno naskakujemo s komentarji in mnenji in s politiko nasploh.

Če se sam kaj spoznam na prepovedi – zakonske ali neformalne –, si jih predstavljam kot neko absolutno kategorijo. Po zdravi pameti je prepoved lahko delna kvečjemu po stopnji prepovedanega, ne pa po trajanju. Časovno determinirane prepovedi so bolj stvar religij, ki ob določenih dnevih pač ne tolerirajo določenih početij. Morda pa si lahko idejo predvolilnega novinarskega molka razložimo ravno z duhovnimi argumenti: da volilec rabi za glasovanje notranji mir, zbranost, kontemplacijo; naj se poglobi sam vase in v stanju tako rekoč nirvane, daleč od ponorelega sveta medijev, obkroži svojega favorita?

Sicer sem mnenja – in to spet kot volilec in kot človek v specifičnem poklicu –, da je politike v medijih tako ali tako že čez leto preveč, kaj šele v predvolilnem obdobju. Dejstvo je, da je ta čas ideološko nasilen, psihološko histeričen in kulturno onesnažen. Kljub temu pa mislim, da ne rešimo ničesar, če (si) to kratko-malo prepovemo – kakor v posmeh vsem, novinarjem, volilcem in politikom, en sam dan pred dnevom D. Navsezadnje je vse to, kar novinarji počnemo, mogoče tudi gladko ignorirati: to je najbolj učinkovita omejitev tega marsikdaj res spornega poklica, obenem pa tudi edina dopustna, saj ne posega v pravice tistih, ki ga opravljajo. Predvsem pa: novinar, ki verjame, da volilci rabijo čas (en dan) in mir (odsotnost politične informacije) za glasovanje, in to po vsem tem bombardiranju, kakršnemu jih je tudi sam pomagal izpostavljati, je bodisi cinik ali naiven, za nameček pa še nespameten – nikoli ne bo namreč vedel, koliko tistih, ki se niso mogli odločiti do zadnjega, je v ključnem trenutku prikrajšal za ključno informacijo.

Edini izgovor za to prakso je, da se slovenski novinarji delajo Francoze: med zahodnjaškimi državami, ki jim Slovenija hoče biti papeško podobna, je samo Francija tista, kjer se novinarji držijo te bizarnosti.

Ko je zakonodajalec kot del kampanje – za katero naj nasploh ta sabat zaradi mene kar velja, četudi je podobno nesmiseln – definiral “volilno propagando v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja”, je imel v mislih plačane oglase v medijih. Morda pa so novinarji v tej formulaciji prepoznali svoje delo in po tem sklepali, da berufsferbot velja tudi za njih?!

  • Share/Bookmark

Eden čez in drug mimo drugega

Sobota, 7. oktober 2000

Kolegi s Slovenskih novic so zagnali cel halo, ker Republiška volilna komisija ni objavila volilnih seznamov kandidatov za poslance tudi v njihovem časopisu. Novice seveda niso kritizirale odločitve RVK s stališča izpada prihodka od prodaje oglasnega prostora, temveč z bombastičnimi trditvami, da je država kar tristo tisoč državljanov, kolikor da jih jemlje v roke ta časopis, prikrajšala za informacije, nujne za z ustavo zagotovljeno demokratično izražanje politične volje na volitvah.

Če gre za državno varčnost, je ta precej neiznajdljiva: po drugi strani RVK namreč sploh ni prišlo na misel, da bi sezname objavila na internetu. To jih ne bi stalo nič, uporabnikov interneta pa je v Sloveniji več kakor bralcev Novic – in še ta prednost pri tem obstaja, da naslednji dan po objavi v internet ne zavijamo solate. Opevana in obljubljana digitalizacija Slovenije je pač predvolilna finta.

Četudi so volitve miren in dostojanstven ter zaseben in neplačljiv akt vsakega posameznika, je v njih tudi obilo iluzornosti, ciničnosti, kolektivizma in merjenja tržne vrednosti. Stranke in kandidati, država kot organizatorka, volilci sami in mediji kot javni posredniki si vse te nasprotujoče si elemente ne le delijo, temveč že kar izmenjujejo in podajajo. Do zapletov, kakršnega opisujem, prihaja zato, ker vsak udeleženec gleda na stvari skozi optiko, ki je z drugimi nekompatibilna: seveda so Novice nekredibilen medij, ampak s tem RVK sugerira, da so njihovi bralci nekompetentni volilci; to je mogoče celo res, vendar pa RVK ni poklicana, da to daje vedeti; polni učinek objavljanja kandidatnih list je iluzoren, kar ga ostane, je pa ciničen; medij žonglira s skrajnostma keša in poslanstva, pač po potrebi, komu mar; medtem pa volilci toliko bolj iskreno – mislim eni in isti – nihajo med patosom državljanske ozaveščenosti in populistično jezo nad na lepem razkrinkano nemočjo participacije.

Toda letos so se v kvartet strank, države, volilcev in medijev vmešali še nekakšni paradržavni predvolilni elementi – gre za pravne subjekte, ki so od države oziroma vlade odvisni bodisi direktno, kot proračunski porabniki, ali vsaj posredno od njenih odločitev. Govorim o Združenju družb za upravljanje investicijskih skladov in Koordinaciji raziskovalnih organizacij Slovenije. Antireklamno ali celo protivolilno kampanjo so prvi lansirali pidovci in pod geslom, da “nekatere luknje politiki zlahka zapolnijo” – namreč golf luknje: čeprav ni dvakrat reči, ali niso temu športu sami bolj privrženi –, ljudstvu retorično povedali, da certifikatskih dividend ne bo (kaj prida), dokler ne bo država zapolnila privatizacijske vrzeli, v nadaljevanju pa iz strankarskih veljakov vlečejo obljube, kaj glede tega nameravajo storiti, če bodo izvoljeni. Nakar so se pod dramatičnim sloganom “Konec znanosti!” – s stališča filozofije znanosti to sicer ni novica – začeli oglaševati še raziskovalni inštituti, ki oznanjajo, za koliko je v desetih letih padel znanosti namenjeni delež proračuna.

Enim in drugim lahko seveda dajemo načelno prav – a to še ne pomeni, da ne gre za najčistejšo in gladko motečo predvolilno demagogijo. Zadeva je zelo zgovorna. Kar propagirata ZDU in KORIS, dopovedujejo na manj vsiljiv, a bolj kredibilen način že mediji sami: ali to skratka pomeni, da je jezik oglaševanja postal učinkovitejši od novinarskega, ali pa medijem za te reči dejansko ni (dovolj) mar? Naprej: za kaj se imajo pidovci in znanstveniki, za kar se nimajo recimo sindikati in znotraj njih zaposleni v teh in onih poklicih od obrtnikov in trgovcev do policistov in šolnikov, ki bi nedvomno vsi imeli kaj pripomniti še zlasti v predvolilnem času? Zakaj ne bi več sredstev zahteval tudi recimo DARS? Ali Mercator ugodnejših marž? Ali Cankarjev dom več subvencije? Si predstavljate ta oglaševalski bum in obenem pravcato predvolilno komedijo, ko bi kdorkoli, ki si lahko privošči par opazno velikih oglasov v tisku – kot fizična ali pravna oseba, iz privatnega ali javnega sektorja, interesna združenja, zavodi, organizacije, mogoče celo samostojni podjetniki, vseeno – začel razglašati, kaj vse od prihodnje vlade pričakuje?! S takimi samopromocijskimi oglasi bi lahko napolnjevale svoj programski čas tudi televizije: nacionalka bi upravičeno zahtevala več iz proračuna, komercialke pa bi bolj transparentno lobirale za manj lastne produkcije ali kaj mutile okrog frekvenc. In tako dalje. Kje bi se to – ali se bog ne daj celo res bo – končalo?

Kot davkoplačevalec sem lahko le zadovoljen, da je država – pač na račun Novic – enkrat za spremembo smotrno prišparala okrog petnajst milijonov tolarjev. Kot volilec pa vsa ta mnenja in zahteve, ki se iz konteksta institucionalizirane javne debate selijo v območje oglaševanja kot plačanega politiziranja in intelektualiziranja, počasi vedno bolj dojemam kot totalen overdose in samo še en dokaz več, da delitev dela v Sloveniji ne pomeni, da vsakdo dela svoje, temveč da vsi delajo po malem vse – to vse pa je vedno bolj samo še šimfanje: eden čez in drug mimo drugega.

  • Share/Bookmark

Danes pa ne gremo na pivo

Sobota, 16. september 2000

Dušan Keber je v kolumni v prejšnji Sobotni prilogi svojo iniciacijo v alkohol opisal v izrazitem kontrastu z možnostmi in priložnostmi današnje mladine, da se dokoplje do istih izkušenj: alkohol jim je danes ne le potrošniško dostopnejši, temveč že kar ponujan, torej odkrito oglaševan, produkcijsko in gostinsko izumljen in pozicioniran, ustrezno logotipiziran, zdizajniran, zapakiran, aromatiziran, sintetiziran, zmešan, sšejkan.

Mimogrede se je Keber spravil še na reklamo za laško pivo s slavnim Sukijem: v prejšnji reklami še paglavec z rolko in oranžnimi lasmi je po novem polizanec za volanom, a še vedno prisega na isti pir.

Sam pripominjam, da je aktualni reklamni film za union po svoje še hujši: alkohola sicer ne asocira s šofiranjem, gre pa zato za primitiven seksizem, kakršnega si v tako eksplicitni obliki in na tako nizki starostni stopnji ne privoščita noben priseben naročnik in agencija nikjer na svetu v reklamah za karkoli. Veliko farizejstvo tukajšnjega feminizma in advertisinga je, da Urad za žensko politiko in Slovenska oglaševalska zbornica ob tem niti ne črhneta! Varilci hmelja iz škatle na Celovški – ki so dodobra spremenili podobo Slovenije že s svojimi diletantskimi gostilniškimi izveski – s tem spotom in s falično flašo na plakatih in tiskanih oglasih samo potrjujejo svoj sloves največjega kulturnega onesnaževalca v slovenskem gospodarstvu. Če mene vprašajo, so s tem izbili sodčku dno: jaz osebno po tej reklamni akciji iz čistega principa ne spijem več od Pivovarne Union niti italijančka!

Čeprav, – ali jim je možno ubežati? V pisarni imam kuler njihove zale, ki je vsak dan spijem par kozarcev! Firma čàsti!

Je to naključje, da Union in Laško, oba v slovenski lasti, na področju oglaševanja počneta, kar se jima zljubi, medtem ko Tobačna in Philip Morris, oba v tuji, (navidez) v nasprotju s poslovno logiko delata – zlasti slednji, še bolj “tuj” – na ozaveščanju mladih o škodljivosti kajenja, a ju država kljub temu oglaševalsko omejuje čez vse razumne meje? So cigarete res večje družbeno zlo od alkohola? Ne bi rekel: so zasvojenost, vendar za razliko od alkohola ne povzročajo ne začasne ne trajne vedenjske in značajske degradacije. In zakaj je oglaševanje vina podobno omejeno kakor oglaševanje cigaret – torej skoraj prepovedano –, medtem ko pivo, zlasti med mladimi najbolj množičen pijančevalski eliksir, šteje za osvežilno pijačo in se s tem izogiba trošarinam ter oglaševalski regulaciji? Zakonodaja je tu skregana z zdravo pametjo kulture čim manj nezdravega življenja. A kako bi tudi bila drugačna, ko pa jo je vsilil lobi, ki mu gre za tržne interese?

A naj se vrnem k mladim. Sam imam z njimi drugačen problem: kako biti vzgÌjen, pameten, zgleden in zrel – in pri tem misliti iskreno in delovati prepričljivo –, ko pa smo sami v njihovih letih počeli isto ali se celo še danes spozabimo? Še več: kako naj to utemelji nekdo, ki ga to ni zapeljalo na stranpota, temveč se je gladko razvil v človeka, ki mu življenje ni problem?

Zgled, ki ga lahko dajemo, je kvečjemu historiat strogo nadzorovanega in natančno doziranega razvrata, ki je z našo odraslo življenjsko usposobljenostjo v dokazano zanemarljivi ali celo ne nujno negativni korelaciji. Seveda pa je to možno le na nivoju intimnih in niansiranih odnosov, ne pa neprevidno podružbljenih: ker četudi v reklamah za pivo nikoli ne vidimo pijancev, je jasno, da delujejo na mlade ravno nasprotno kakor pogled na pijanega starša.

Mladina je vedno hlepela po identitetah in iniciacijah, vendar si s tem, kar je za to potrebno, dandanes lahko streže na bistveno lažje, družbeno sprejemljive, dobesedno ali simbolno legalizirane načine. Ni tragedija, če se ga dijak zapije: to smo počeli vsi, to počne Euan Blair, William Hague je že priznal (vsaj za imidž), kak slovenski politik morda še bo. Problem ni, da je to abnormalno. Problem je, da je normalno. Toda normalizacija mladostniškega alkoholizma ni posledica množičnosti in generacijske inercije tega početja. Starši, šole in druge vzgojne instance so še vedno proti, torej je to še vedno nekaj načeloma prepovedanega. Ni pa prepovedano s stališča proizvajalcev, ki od potrošnikov vseh starosti logično pričakujejo, da se svobodno odločajo za njihove izdelke, in jih k temu tudi napeljujejo. Šele potrošništvo – zlasti seveda potrošništvo na divji, amoralni stopnji, kakršno se bohoti v Sloveniji – je omogočilo legalno, toda drastično ignoriranje ali celo zanikanje sprejetih, četudi sicer nenehno kršenih družbenih norm, in na področju teh zdravstveno in psihološko občutljivih zadev pripeljalo do nečesa, čemur bi lahko rekli tabu menedžement: prikazuj prepovedano kot dovoljeno do tiste točke, na kateri se bo krivulja naraščajočega povpraševanja prevesila navzdol zaradi izgube fascinacije s prepovedanim.

Bolj škodljivo kakor alkohol sam vpliva na mladino danes to, da jim v življenju preostaja le še komaj kaj, kar bi lahko resnično prekršili. Kljub temu pa se naj piromani in drugi, ki imajo s tem kaj opraviti, pošteno zamislijo.

  • Share/Bookmark

Le skiro: apologija pločnika

Sobota, 9. september 2000

Oglejmo si fenomen mikroskiroja. Vse skupaj nič: poltretja kila aluminija, nekaj plastike in penaste gume; dva majhna koleščka, petna zavora, stopalka – pa vendar moda, ki navdušuje podobno kakor veliko dražji in sofisticirani, v glavnem elektronski kultni izdelki, izboljšani in olepšani od modela do modela. Čisti minimalizem je že v izhodišču izključil redizajn, restyling, nadgradnjo: na nek definitiven način skiro vse to in takšen že je.

Bicikel je poganjek industrijske revolucije, cepljene na romantiko: sprva zgolj trendovski izum, pozneje pa tako rekoč življenjska nuja skromne materialnosti še majhnega sveta; deloma je to še danes, vendar je v svetu samopostrežnih identitet bolj odraz ekološke zavesti, osebne ekonomije in načina življenja. Čeprav je kolo v mestu najbolj običajna stvar, je obenem in še vedno tudi kritika urbanosti.

Toda v današnjem mestu, v tem zgoščenem in pospešenem svetu, prepolnem avtov in elektronskega smoga, sredi hektične vroče-hladne histerije, se človek, ki se mu mudi, bolje znajde in prijetneje počuti na koleščkih med pešci, ki jih lahko prehiteva, kakor pa na kolesu na cesti, kjer ga prehitevajo avti (ali utesnjujejo, če on prehiteva njih). Kotalke niso presegle koles iz preprostega razloga, ker so z deklarirano urbanostjo simbolni smisel premikanja samo še zreducirale: če je kolesarjenje rekreativni izziv in praktično družbeno stališče, ki nam pomaga od točke do točke, pa je rolanje samo še to drugo – in to ne zelo praktično ali vsaj ne komot in praktično obenem, ker kot obutev posega na telo.

Skiro pa je genialna pogruntavščina – potegnjena sicer iz naftalina, a kaj potem – že zato, ker izpopolnjuje in dopolnjuje stare mestne navade, ki izgubljajo bitko z mobilnostjo in lahkotnostjo: skiro je tekma s staromodnimi ali obnemoglimi pešci na njihovem terenu, pločniku, predvsem pa tudi praktično učinkovit urban lifestyle v duhu vsesplošne prenosnosti pripomočkov, ki so lahko z nami kjerkoli v času in prostoru. Odlaganje in puščanje stvari je out, to počnemo le še z dežniki. Omnia mea mecum porto (FV 503) je včasih pomenilo: imel bom čim manj (lastnine, komoditet); to modrost pa je sodobni konzumerizem cinično, a logično prevedel v slogan, ki zapoveduje, da vse, kar imam – imam pa čim več –, nosim s seboj, in to z miniaturizacijo tudi omogočil. Bilo je neizbežno, da je mestna gverila izumila ne le prenosno, temveč že kar nosljivo premikalo, ki po fleksibilnosti, dimenzijah in priročnosti – predvsem pa po kompatibilnosti z drugimi načini vožnje in premikanja – prekaša tako rolerje kakor kolesa in s tem vsaj v centrih mest kompenzira tisto, kar izgubi zaradi svoje relativne počasnosti.

Če je kolo računalnik, je skiro prenosnik ali, še bolje, mobilni telefon z wapom. Prihaja pa že tudi ustrezna garderoba: Philips in Levi’s lansirata linijo jaken pod blagovno znamko ICD+. Po isti logiki, ki je pripeljala do hlač, primernih za različne manualne delavce na Divjem Zahodu in nošenje njihovega orodja, so si sotrudnikom in zlatokopom informacijske dobe na ljubo izmislili anorake z žepi, izdelanimi po meri za dva mobitela, MP3 player in minidisk walkman, v ovratnik všitim mikrofonom, slušalkami v kapuci (in z ležiščem, da ne bigljajo zunaj uporabe) in daljincem oziroma komandnim centrom, ki recimo nežno utiša glasbo, ne pa kar prekine, ko vas nekdo pokliče, in preklopi na telefon.

Ko sem lani spomladi uvozil trinajst kil težek in šest čevljev dolg skiro s 26-palčnimi kolesi, je bila to na ljubljanskih ulicah nepojmljiva ekscentričnost, ki je z veliko manj kroma vlekla nase več pogledov kakor recimo harley-davidsoni. S carino vred ni stal več od solidnega Rogovega kolesa, vendar je v tračarskih krogih njegova domnevna vrednost narasla za deset- do petnajstkrat. Pozneje sem se začel za te reči zanimati in s pomočjo interneta ugotovil, da so skiroji – mislim veliki, in to že dolgo pred izbruhom mikrotov – pravcata mala industrija in predvsem neke vrste subkultura: v Nemčiji in Skandinaviji je največ proizvajalcev in cel kup ljubiteljskih klubov, ki prirejajo srečanja in tekmovanja; namembnost varira od mestnih, damskih, otroških, dirkalnih, gorskih, snežnih, nakupovalnih, tovornih skirojev in celo takih za sprehajanje psov, medtem ko dizajn sega od terenske kompaktnosti in utilitarnosti do limuzinske elegance in odštekanosti.

Odvisno pač, kje stanujemo in kje se gibljemo: a do določenih razdalj je prednost skiroja nesporna – malega nemara v krogu kilometra, dveh, velikega še nekoliko več, in to najbolj v mestih slovenskega reda velikosti (in nereda kolesarskih stez ter drugih nevšečnosti). Nenazadnje pa sem tudi osebno vesel, da sem se končno le našel in znašel na liniji mulcev na rampah Maksimarketa ter Tine in City Expressovih čeladarjev na kolesih in motorjih z radio zvezo in nahrbtniki. Te mestne nomade sem vedno rad gledal, a z distance – a šele zdaj, ko z njimi vred hitim čez trge in po ulicah, vidim, da mimobežni ljudje, ki se jim najbolj mudi, tudi najbolj prispevajo k urbanemu vzdušju.

  • Share/Bookmark

Halo, sponzor? Tukaj fant od fare!

Sobota, 2. september 2000

Spet je napočil čas, da stisnemo pesti: Davo Karničar, avanturist z Jezerskega, se je odpravil smučat z Everesta. Suspenz vzpona in spusta bomo za razliko od nekdanjih alpinističnih odprav imeli možnost spremljati ažurno in po zaslugi interneta vsaj navidezno tudi od blizu – kar pa je za terapevtično katarzo naroda planincev in smučarjev seveda samo prav.

Nedeljski smučar, ki vijuga med Krvavcem in St. Antonom, in običajen povzpetnik na lokalne griče si ne moreta kaj, da ne bi v ekstremistovem načrtu videla iracionalne in perverzne drznosti. Zakaj hoče Karničar smučati pet do sedem ur po večnem snegu in ledu in čez skale pri temperaturi minus 40 z nadmorske višine 8848 metrov 4000 metrov navzdol po 75-stopinjskih naklonih brez kisika v razredčenem zraku? Ljubitelj senzacij bo po drugi strani porekel, da je čar ravno v tem, da je ideja nora: koliko alpinistov je vrh Čomolungme zaman naskakovalo, koliko jih je na gori umrlo – naš fant od fare pa gre zadevo kratko-malo presmučat! Razlaga je trivialna, a druge očitno ni, vsaj ne na površini: nekateri ljudje so za samopotrjevanje pripravljeni uresničiti tudi najbolj nore ideje, in to celo za ceno lastnega zdravja in življenja – skozi identifikacijo z njimi pa tudi kolektiv, ki jim aplavdira.

Pred odhodom v Nepal je Karničar na Brniku za Televizijo Slovenija z optimistično žarečimi, malodane fanatičnimi očmi povedal, da je “poklican, da to doseže” in da bodo v Himalaji magari do decembra, če mu pač prej ne bo uspelo. Za Delo pa je izjavil, da gre za “novo priložnost, da se prav Slovenci zapišemo med velike narode”.

Kako bi lahko temu oporekali? Na osebnem nivoju je izjava tako rekoč religiozna v svoji nepopustljivosti in vliva zaupanje, da bo Karničarju uspelo že samo zato, ker si tako zelo želi uspeti in v to tudi verjame. Na državljanskem nivoju pa gre za iskren, četudi naiven primer patriotizma oziroma za populistično popreproščeno verzijo teorije promocije Slovenije.

Toda kaj, če se mu bog ne daj kaj zgodi? Kaj bo potem rekel hvaležni narod? Da je Karničar padel – hmm, končno eden dobesedno – za domovino? Da se je prekomorska alpinistična brigada izneverila namenu ali celo dolžnosti? In ne samo to: ali je v želji, da bi s prenosi po internetu naredili podvig čim bolj medijsko privlačen in odmeven, sploh kdo pomislil, da se utegne zgoditi, da bo načeloma ves svet v živo spremljal Karničarjevo smrt? Ali pa bodo digitalno kamero in satelitski telefon takrat uvidevno izklopili iz pietete do agonista in bojazni nas samih, da ne bi izpadli morbidni voajerji? Kruto rečeno: šele v tem primeru bi ves ta pomp prignal do konca svoj senzacionalistični naboj, ekshibicionizem samega Karničarja pa dočakal definitivno potrditev.

Slovenija je polna resnobnih komedijantov, ki izzivajo najbolj bizarne kombinacije usode, sreče, skrajnih človeških sposobnosti – vedno telesnih, jasno, nikdar umskih –, meteoroloških naključij, zdrave pameti, nemara celo boga samega ali pač neke oblike religioznega izkustva, nenazadnje pa tudi prikritih oblik samomorilnosti in eksperimentiranja s smrtjo. Recimo Martin Strel, ki je “za mir med narodi” po dolgem preplaval Donavo, je v tem smislu amater in za razliko od drugih smešen: če bi njemu tekla voda v grlo, bi ga lahko kadarkoli potegnili na suho. Hočem reči, da mora nad kaveljci in koreninami vedno viseti senca smrti, brez katere te predstave nikogar ne bi zanimale. Tomaž Humar, poraženi zmagovalec Daulagirija, razlaga o onostranskih občutkih nekakšnih tunelov in svetlob, ki jih je doživljal na robu smrti, in če je Karničar vsaj malo nagnjen k misticizmu, bo tudi sam imel po vrnitvi kaj povedati. Ker če je kaj pod površino obsedenosti s samopotrjevanjem na najbolj nore načine, potem je to v vsakem primeru izkušnja smrti. Humar in Karničar me spominjata na samomorilca, ki bi si zadala cilj, da jima samomor ne uspe: kakor če tisti nesrečnik v Mariboru ne bi resno mislil, ampak bi hotel samo ugotoviti, ali je fizično in eksistencialistično možno preživeti eksplozijo plinske bombe od blizu in pripraviti zavarovalnice do tega, da sosedom pokrijejo nastalo škodo.

In nenazadnje: marsikdo bi naredil kaj norega, medijsko zanimivega ali celo – kaj takega! – koristnega, če bi si našel sponzorja, ki bi mu za to pljunil ne več ne manj kakor 700.000 mark! Halo, Si.mobil? Čestitamo za poceni reklamno akcijo, ki bo odtehtala na stotine plakatov, oglasov in spotov. Vendar da ne bi slučajno mislili, da bo od tega kak učinek glede rasti Slovencev v velik svetovni narod. Ali da se ne bo našel norec, ki bo poskušal podobno smučati brez njihovih sredstev in daleč od oči javnosti na kakšni manj oddaljeni, a zanj še vedno dovolj usodni strmini – ker za razliko od Karničarja za take rečemo, da so pač norci, ne?

Če firme res tako muči promocija Slovenije, potem naj prihodnjič nakažejo tak znesek kateri od za to pristojnih institucij. Še najbolje pa bo, če jih preprosto investirajo recimo v nove vlečnice v Kranjski Gori – sicer bomo morali tam kmalu vsi štamfati v hrib.

  • Share/Bookmark

Rabutanje z drevesa spoznanja

Sobota, 26. avgust 2000

Ko sem junija opisoval valeto, sem v duhu kolumne Rastka Močnika v Mladini nekaj dni pred mojo hotel pisati tudi o ideoloških aspektih šole in o načinih indoktrinacije. Seveda je pa to tema zase, in že takrat sem se odločil, da si jo prihranim za konec počitnic.

Vmes pa sem napisal še en tekst, in sicer kot bivši dijak za jubilejni zbornik Prve gimnazije Maribor, ki bo slavila stopetdesetletnico obstoja. V njem sem se vprašal: katera gimnazijska znanja mi po skoraj dvajsetih in več letih še koristijo in ali mi jih je sploh kaj ostalo.

Odkrit odgovor v obeh primerih je – tako rekoč nič. Kar danes vem o filozofiji, sociologiji, psihologiji, vem po zaslugi vsega, kar sem v življenju resnega prebral (in to v glavnem seveda po gimnaziji); kar vem o naravoslovju, je mešanica (osnovno)šolskih spominov ter naključnih in sprotnih poljudnih čtiv ali oddaj; nedvomno mi je ostalo kaj od jezikov, literature in drugih umetnosti, vendar je zasluga gimnazije bolj dejstvo, da so me ti predmeti življenjsko usmerili, kakor pa znanje kot takšno. Še več: vprašal sem se celo, v čem je bil navsezadnje smisel tega, da sem bil prav dober do odličen dijak, in postavil domnevo, da se ne bi prav nič bolje odrezal od kakšnega komaj zadostnega sošolca, če bi naju danes postavili pred tablo in dodobra izprašali ali dali pisati kontrolno!

Malo sem se bal, da bom s takšno provokacijo v kurtoaznem kontekstu zbornika užalil svoj tedanji profesorski zbor, vendar sta mi dve tršici že javili, da se z mojim razmišljanjem strinjata. Pri tem celo sumim, da sem jim nehote dal idejo: bivše dijake, ki smo postali novinarji, bodo namreč zbobnali v učilnico, nam dali napisati prosti spis – na temo, ki je nočejo vnaprej izdati – in nas pri tem snemali za dokumentarec.

Panika, ki me pred tem grabi, je seveda hudomušna in nima zveze s tisto, ki jo je Močnik v svoji kolumni opisal kot strukturni element šolskega sistema, ki prevladuje nad samim pedagoškim smislom mature kot načinom selekcije: smisel je po njegovem ravno v paniki, v pritiskih, ki so v resnici vzgojni postopki, pri tem pa dijakom vrednot ne privzgajajo, temveč si jih ti izoblikujejo sami “skozi preživetvene strategije”; učitelji pa “v tej tekmi niso tovariši, temveč tekmeci, nemara celo nasprotniki”.

Nekaj panike in živčnosti pred preizkusi znanja je vedno bilo in bo, vendar v starih časih šolanje dejansko ni bilo tekmovanje v uspešnosti kakor danes. Prav malo mar mi je bilo za uspeh ali neuspeh drugih, ker to ni imelo nobene zveze z mojim lastnim uspehom ali neuspehom, ki pa me tudi ni kaj prida brigal – to je bila pač stvar selektivnega interesa za določene predmete, eventualnega samopotrjevanja in v precejšnji meri tudi preračunljivosti v odnosu do sošolcev, profesorjev in staršev. Nenazadnje pa je bil tedanji sistem bolj učinkovit tudi v tem, da je kot nagrado za uspešnost ponujal oprostitev od maturitetne panike. Nekoč si bil izjema, če si bil odličnjak – danes pa si to samo v primeru, če ne sodeluješ v igri in te sistem izvrže.

V novejši zgodovini slovenskega šolstva imamo primera dveh srednješolskih konceptov, ki najbolj slovita kot dober in slab: klasična gimnazija in usmerjeno izobraževanje, s pregovorno degradacijo vred, ki naj bi jo dokazoval prehod od enega k drugemu. Ne verjamem, da je v količini in globini znanja, ki se desetletja po maturi še drži dijakov enih ali drugih tipov šol, kakšna bistvena razlika. Oziroma: če že je razlika, potem ni rezultat razlike v kvaliteti znanj, ki sta jih koncepta podajala – če verjamemo, da je znanje recimo latinščine apriori bolj kvalitetno od kakšnega bolj trivialno praktičnega –, temveč je rezultat pedagoškega pristopa in ideološke simbolike šolskega sistema, v kakršnem sta tipa šol delovala in ga tudi sama reproducirala.

Srednja šola je kot izkušnja bistvena ne v izobrazbenem smislu, temveč predvsem v socialnem: mladega človeka opremi s temeljnimi družbenimi parametri, ki jih poznejša obdobja – vključno z eventualnim študijem in neskončno bolj zapletenimi situacijami, v katerih se lahko znajdemo – samo utrjujejo in dopolnjujejo, ne pa tudi v temelju definirajo. Gimnazija je rabutanje z drevesa spoznanja (kar je najbrž tudi razlog za starostno nostalgijo). A kakorkoli: četudi bržkone ne gre brez tega, da vsaka šola do neke mere mladim greni življenje, pa je sedanji šolski sistem za razliko od nekdanjih s svojo kompetitivnostjo in histerijo takšno družbeno okolje, ki se mu dijaki sicer upirajo z običajno in večno psihološko subkulturo nonšalance in svojeglavosti – navzven še bolj od prejšnjih generacij –, vendar pri tem hočeš-nočeš dobivajo za popotnico logiko, da je življenje v normalnem agregatnem stanju boj do zmage ali frustracija.

Kritiki nekdanjega sistema pravijo, da je socialistično šolstvo učilo družbeno poslušnost. Sam bi rekel, da je šlo bolj za nek družbeni posluh, kakor gre danes za družbeno glasnost in iznajdljivost – in to na veliko bolj perfidno indoktrinativen način kakor nekoč ter neglede na kurikulume, zahtevnost in ocene.

  • Share/Bookmark

Kmalu, ampak, namreč

Sobota, 19. avgust 2000

Pri branju, kadar mi zbranost popusti, se včasih zapičim v nedolžno, nepomembno besedo in si jo ponavljam kot zgolj zvočno kombinacijo fonemov. Topo strmenje v črke in notranje žebranje glasov jo izolirata iz konteksta in oskubita vsakršne semantike in etimologije – in naenkrat je pred mano nekaj, kar me navda skoraj z gnusom kakor Sartrovega Antoina Roquentina, ko je na plaži pobral kamenček. Očitno pa imam smolo: nikoli ne naletim na kakšno milo besedo, vedno samo na čudne, tuje, fantazmagorične. Tri najbolj čudne, ki sem jih doslej našel, so “kmalu”, “ampak” in “namreč”. Poskusite: zaglejte se v naslov in ponavljajte.

Kako je mogoče, da te besede sploh obstajajo in da so pri tem celo slovenske?

Ko je Slivnikov vajenec Steinbuch pred meseci v Magu napovedoval izid Ampaka, je pripomnil, da bom kot glavni urednik ukinjenih Razgledov gotovo imel kaj pripomniti. Takrat še nisem vedel, da je fant urednik na Ampaku v ustanavljanju. To mi je povedala šele Nela Malečkar, prej kulturna urednica Razgledov, zdaj pa (z Alešem Bergerjem in omenjenim) urednica na Ampaku. Potem je revija izšla: na Televiziji Slovenija so izid vzeli kot povod za debato o medijskem pluralizmu in brž sklicali Polnočni klub. Povod so sicer imeli že pol leta prej, ko so nehali izhajati Razgledi, ampak na televizijo seveda bolj pašejo dobre novice kakor pa slabe. Kakorkoli: odgovorni urednik Frane Adam je rekel, da Ampak na drugačen način nadaljuje tisto, kar so prej počeli Razgledi; meni pa zaradi tega ni bilo treba biti užaljen, ker je itak bil v studiu tudi Slivnik.

Vsem, ki iščejo imena za edicije, priporočam, naj se omejijo na samostalnike, ker se imena edicij po preprostem matematičnem izračunu pojavljajo v sklonih od drugega do šestega vsaj petkrat pogosteje kakor pa v prvem. Samostalniki so pregibni, pri tem pa koren besede ostaja nespremenjen. To s korenom omenjam zato, ker so pregibni tudi zaimki, vendar se pri njih beseda spremeni v celoti, kar je v kontekstu izrekanja imena edicije nesprejemljivo; zato to odpade in pride namesto tega do prisilno posamostalnjene sklanjatve, ki pa je moteča – naprimer Ona (ne Nje, Njej, temveč One, Oni). Ampak je še hujši primer, ker spada v absolutno nepregibno besedno vrsto, kjer končnice delujejo bizarno.

Če ta priporočila ne bodo upoštevana, si kdo utegne izmisliti edicijo z imenom Kmalu (Kmaluja, Kmaluju).

Nimam razloga, da Ampaku ne bi privoščil uspeha. Kaj je tu uspeh, je seveda težko reči. Naklada čez tri tisoč? Nekaj je lahko genialno, pa izhaja le v tisoč izvodih. Pozitivna ničla, celo dobiček? To je mogoče dosegati tako s prodajo kakor s finančnimi injekcijami. Ampakovemu Adamu sem tudi povedal, da se mi zdi škoda, da ni revija začela izhajati že prej, ko bi lahko bila soobstajala z Razgledi. Duhovnega prostora in denarja je dovolj za obe publikaciji – in še kakšno zraven –, saj si razen pri prošnjah za subvencije niti ne bi zares konkurirali.

Namreč (Namreča, Namreču,): Ampak je nedosegljiv že v tem, da ima v uredniškem svetu poleg običajnih družboslovcev, kulturnikov in umetnikov – za razliko od drugih publikacij v glavnem izrazito in enostransko politično profiliranih – tudi dva vidna (četudi penzionirana) politika in dva ministra. Toda prištejmo k temu še tekste: eseje samega Adama (in Adamove šole) v zvezi s tistim, kar desna opcija razglaša naglas in populistično, Steinbuchove probajukovske hvalnice, Blažičeve nedeljske (oziroma Sobotne) medijske ekspertize, Jančarjevo intelektualno oholost in Šeligov žlahtno nebulozni tradicionalizem, čaščenje modernističnih mojstrov in drugih neaktualnosti na čelu z vedno istim filozofiranjem guruja Grafenauerja, in videli bomo, da gre za napol SDS-ovsko, v vsakem primeru pa pomladniško revijo.

No, jasno je, da novorevijaši niso nikogar presenetili. Sam seveda nimam nič proti. Pri teh zadevah sem jaz vedno za: več ko je revij, toliko bolje – četudi ne prebijajo osame že prepričanih –, in prav malo mi je mar, če me ne mika v njih objavljati (kar je najboljši znak, da mi iz tega ali onega razloga niso všeč). Tudi nimam nič proti, če ampakovci razglašajo odprtost – vsaka reklama pač prav pride. Bolj neverjetno se mi zdi nekaj drugega, in tu ne dajem kulturnih in političnih sodb, temveč se le iskreno čudim in jih občudujem: kako vzorno je organizirana ta intelektualna vojska! To je eden večjih slovenskih kulturnih fenomenov, da nek krog somišljenikov ne samo drži skupaj, ampak je pri vsem tem še tako učinkovit. V Sloveniji je precej intelektualnih srenj, ki pa so neglede na duhovne domete vse po vrsti minorne v svoji nepovezanosti in sredobežnosti in temu primerno tudi brez kapitala – dejanskega in političnega. Novorevijaši pa ne: neglede na svojo spremenljivo politično težo in kulturno relevanco so uspevali tako v prejšnjem režimu kakor zdaj pod vsemi dosedanjimi vladami in s svojim početjem ustvarili pravo malo, za slovenske razmere spoštovanja vredno kulturno industrijo.

Ampak sam ne more biti lekcija nikomur. Lekcija je sàmo dejstvo, da izhaja.

  • Share/Bookmark

Mahatma Zadnikar: Pero proti pendreku

Sobota, 12. avgust 2000

Policija ima opraviti z različnimi ljudmi: od zakrknjenih ali skesanih storilcev pa do nedolžnih, na katere je kdo ve zakaj padel sum ali pa so ji pot prekrižali slučajno. Temu primerno različne so tudi intelektualne kapacitete, družbene vrednote, karakterne lastnosti, situacijske reakcije in nasploh manire tistih, ob katere se Policija upravičeno ali neupravičeno ter po potrebi ali brez nje obreguje.

A ko so ta torek na Metelkovi vklenili v lisice, strpali v kiblo in odpeljali na PP Center Miho Zadnikarja, se jim še sanjalo ni, na kakšnega patrona – ali že kar na mino – so naleteli tokrat.

Miha Zadnikar je trmast, ortodoksen, neglede na ceno zamere ali celo na lastno škodo nepopustljiv intelektualec, ki bi dal vse za družbeno poštenost, enakost, pravičnost, medčloveško odprtost, svobodo govora, politično korektnost. Redki so ljudje, ki bi te svoje ideale in principe od politike do glasbe zagovarjali s strastjo, ki meji na fanatizem, obenem pa bi se branili pred očitki normalneje živečih – in zanj ni hujšega, kakor če kdo živi v skladu s splošnimi predstavami o normalnosti – z razorožujočo infantilnostjo, ki se čudežno izmika moralnemu obsojanju bivših somišljenikov in prijateljev. Stranski učinek njegovega poslanstva je namreč podiranje mostov. To počne kakor za šalo.

Taki kakor Miha Zadnikar so še bolj redki na margini, kamor je prebegnil že pred časom iz razočaranja nad središčnim svetom: med alternativci je skoraj edini, ki ima intelektualno pravico, da soli pamet tako imenovanim normalnim – karkoli že to za nas ali njih pomeni. Te kompetence Zadnikar ima, saj je imel vse možnosti, da ta drugi svet zavzame v enem zamahu. Seveda se pa s tem že vse neha. Zadnikar je namreč utelešenje dokaza, da ima tudi toleranca svoje meje in muhe: aktivisti alter scene á la on v svoji vnemi ne ločijo ljudi onstran te meje, ki jo sami postavljajo še bolj kakor njihovi (domnevni) nasprotniki. Za njih smo vsi isti.

Še najbolj redek pa je Zadnikar kot pišoči stilist. V slovenskem tisku objavlja natanko šest ljudi, ki bi jih prepoznali nepodpisane po enem odstavku, in on je eden izmed njih. Njegovi teksti so dobesedno brezhibni. Celo politkomisarska obojespolna raba samostalnikov, pridevnikov, deležnikov je pri njem nekako nemoteča. V zreli dobi je že kdaj napisal kak zmešan ali nepotreben tekst, a kot zgolj teksti so bili vsi popolni. Kar piše, pa je tako daleč od vsega, da so mu v Mladini – kjer je tudi zdaj kolumnist – nekoč dali rubriko, nezaslišano poimenovano kar “Zadnikar”. V njej je nekoč objavil nekakšno prošnjo za sponzoriranje: če bi tekst imel literarno težo, bi bila to največja mojstrovina slovenskega jezika, kar bi jih lahko brali po zadnjih velikih mojstrih naše proze. A to je to: Zadnikar ne dela razlik.

Mojstrovine so tudi izjave medijem, ki jih pošilja v zvezi z incidentom na Metelkovi. Gre za zahteven žanr komentirane reportaže, ki pa ga Zadnikar obvlada, kakor da vse življenje piše samo to. Dejansko je stil njegovo najmočnejše orožje, ki ga nespametna Policija nima za nevarnega, vendar jo bo v dvoboju z njim to pokopalo. Preberimo samo stavek: “V sredo, 9. avgusta ob 21.10, samo dan po nesrečnem pripetljaju, se je peljala mimo kluba Gromki marica z zavijajočimi lučmi očitno brez razloga in prav počasi, se 50 metrov proč ustavila in po dvajsetih sekundah speljala škripaje!” A ta odlomek je samo stilno bravurozen, medtem ko miselnih superiornosti nad Policijo kar mrgoli. In če upoštevamo, da je Zadnikar izkušen tudi kot predavateljski in radijski retorik, si lahko predstavljamo sceno na Trdinovi z Zadnikarjevim “dvajsetminutnim predavanjem o pomenu klubske dejavnosti za naše mesto” in “domala patetičnim opravičevanjem sramežljivega policista”.

Ne-ne, Policija se ni spravila na pravega. Na Metelkovi že itak ni nobenega pravega, na katerega bi se ji bilo treba spraviti, a Zadnikar je med vsemi še najmanj pravi. Toda najbrž se zaveda cinizma usode, da je bilo po svoje dobro, da se je Policija zapičila prav vanj. Ne vanj kot enega ključnih ljudi na Metelkovi, temveč vanj kot nekoga, ki lahko nekaj doseže.

Problem Policije je problem kolektiva samopašnih posameznikov, katerih socialne izkušnje temeljijo na dejstvu, da se štiri ključna leta pozne pubertete uspešno izogibajo čemurkoli urbanemu v tisti grobi vati policijske šole v Tacnu. In ko potem pridejo na realne ulice, ni čudno, da se s pomočjo simbolične, fizične in orožne moči, ki jim je dana, psihološko prelevijo v neprilagojene osebke, ki na vsakršno obliko drugačnosti gledajo ne le debelo, temveč predvsem postrani. Primerjava Policije z ulično bando, ki za razliko od drugih nekaj sme, ker ima pooblastila, je drastična, toda zgovorna: hočem reči, da varnostni organi nastopajo v funkciji socialnega antagonizma – ali to vlogo vsaj radi sprejemajo.

Zdajšnji notranji minister je sociolog, a nikar si preveč ne obetajmo – prejšnji je bil pa filozof. S pomočjo ogorčene javnosti jih bo prej normaliziral kak nenormalni Zadnikar s svojo gandijevsko prostodušnostjo.

  • Share/Bookmark

On je doktor. Spin doktor

Sobota, 5. avgust 2000

Kadar Dimitrij Rupel ni prvi slovenski diplomat, je prvi slovenski epistolarni diplomat. Dimitrij Rupel piše medijsko odmevna in zunanjepolitično usodnostna pisma. Njegove javne depeše – ali pravzaprav članki v Sobotni prilogi, da ne kompliciram z metaforami – nemara niso brez smisla in teže. Ni kaj, solidno. A to lahko Ruplu priznamo samo v primeru, če je on sam pripravljen priznati, da jih piše z redko, skoraj že neverjetno domišljavostjo in aroganco. Če omeni sebe, se omeni kot “slovenski zunanji minister”, saj od nas zbeganih, toda razgledanih bralcev upravičeno in pravilno pričakuje, da nam je po datumih citiranih pisem – njegovih, se razume: koga pa naj citira? – jasno, da ima v mislih samega sebe, ne pa kakšnega Frleca ali Peterleta. Ta dva sta očitno nepismena: kakor hitro je njegov predhodnik dobil članek od veleposlanika v Washingtonu, že mu je moral prepustiti svoj položaj; in kakor hitro je njegov naslednik (ponovno) postal zunanji minister, že je od zunanjega ministra v senci dobil pismo še on. In ne boste verjeli: naslov se je glasil – “Dragi Lojze!”

Po padcu z oblasti se je LDS intenzivno vrgla v publicistiko visokega profila: ni minil mesec in pol po zamenjavi vlade, ko smo za uvod v predvolilno kampanjo imeli priliko in čast prebrati kar dva članka Janeza Drnovška, dva Ruplova in za nameček še enega od Igorja Bavčarja. Trojica si je lepo strateško razdelila pet tem, ki so jih prej operativno pokrivali v vladi, zdaj pa so jih obdelali teoretično in na papirju. Rupel že od nekdaj veliko objavlja, Bavčar pa vsaj veliko govori; zato je z omenjenimi objavami še posebej presenetil bivši predsednik vlade, ki je v teh dveh člankih povedal več kakor v vseh osmih letih premierstva skupaj. Članki so bili napisani kompetentno, pametno in še kar berljivo, treba pa je tudi priznati, da so se avtorji pri polemiziranju s svojimi nasledniki inteligentno in vljudno omejili na vsebinska razhajanja. Bilo bi res deplasirano, če bi se kregali, kakor se znajo v parlamentu, kajneda? Skratka, povsem objavljive zadeve – če seveda ne upoštevamo, kdo jih je napisal.

LDS s tem potrjuje svoj sloves stranke, ki se zna približati tudi najbolj izobraženim profilom volilcev, in dokazuje, da ni samo korak od intelektualca do politika, temveč tudi v obratni smeri. Res pa je, da je ta publicistika kot politika oziroma politika kot publicistika samo eden od načinov njihovega komuniciranja, ki se jim zdi prikladnejši očitno takrat, ko so v opoziciji. A tudi nasplošno imajo svoje komunikacije podrobno in praktično razdelane: kadar je treba nagovoriti širše množice volilcev, pošljejo v igro – ali naprimer v Odmeve – hišnega populista Anderliča, ki zna bolj po domače; kadar je treba koga nadreti, torej poslati ostro in nedvoumno sporočilo insajderski politični javnosti, pa gre po kostanj v žerjavico rotvajler Golobič.

A naj se vrnem k Ruplovemu članku prejšnjo soboto. Če hočemo razumeti njegov in verjetno tudi strankin način razmišljanja oziroma strategijo odnosov do javnosti in medijev, si je treba še enkrat podrobno prebrati naslednje stavke: “Moderna politika, tudi slovenska, je vse bolj podvržena marketingu. Mediji bodo poročali tudi o neznatnih dogodkih (npr. o petminutnem srečanju ministrov), če jih bodo znali njihovi dobavitelji (npr. določeni kabineti, oddelki za stike z javnostmi…) ustrezno (očem, ušesom…) privlačno obdelati in predstaviti. Temu rečejo Američani ’spin’.”

Odlomek je naravnost perverzen. Seveda si nihče pri zdravi pameti ne dela utvar – še najmanj novinarji sami – glede tega, da stranke ne pričakujejo od medijev veliko več kakor pa zgolj konsenzualno in dolgočasno korektnost poročanja in komentiranja. To ni nič, tega so vendar deležne vse stranke, vsaj načeloma. Medije je treba metati na finto oziroma – strokovno rečeno – skrbeti za politični marketing: namesto da stranka polaga račune tem nezanesljivim in nepredvidljivim novinarjem in čaka, ali bodo ti sploh opazili njen nesebični trud, jim hoče raje sama dobavljati kabinetne informacije, zavite v pisane papirčke. Tako rekoč direkt za na božično jelkico! Ali se Ruplu sanja, kaj sploh piše? Ali je res tak cinik, da je javna navodila za politični spin – ali po starem, ko to še ni bila PR panoga, manipuliranje – zavestno podtaknil v članek, ki s tem sicer nima zveze, kot kakšen lakmusov papir za dokaz, ali smo nasedli ali ne? Ali ni to pisanje nekaj podobnega kakor tista ponarodela Janševa izjava o labodjem spevu novinarstva, le da je Rupel v svoji vnemi predlagal že kar izvedbeni načrt? In ali mu ni kot politiku jasno, da je nam kot novinarjem jasno, da je uspeh njegove strategije spina natanko toliko kakor od PR pameti njegove stranke na eni strani odvisen tudi od naše profesionalne naivnosti in občečloveške neumnosti na drugi?

Rupel se je s tem izkazal kot resnično moderen politik, ki se zaveda vseh fines tega sicer plemenitega poklica, seveda pa se je pri tem tudi izdal. V bistvu hvala mu za te besede v imenu vseh medijev: bomo vnaprej še bolj pozorni.

  • Share/Bookmark

Za šilce sperme

Sobota, 29. julij 2000

Ker se nimam navade vtikovati v intimne zadeve drugih, ne bi imel nič proti, če bi samskim ženskam z novim zakonom bili podelili pravico do umetne oploditve. Ker pa po drugi strani ne razumem primarnih nagonov sicer plodnih samic kot frustriranih nemater, tudi ne vidim problema, da jim je zakon to pravico odrekel.

Spor med liberalci in konzervativci glede zakona se mi zdi prazen. Prvi se sklicujejo na temeljne svoboščine, med katere sodi tudi pravica do odločanja o rojevanju, drugi pa na ohranjanje tradicionalne družine kot socialnega zavezništva heterospolnega para in njunega razploda. Oba argumenta sta koherentna le navidez, v resnici pa zgrešena. Prvi je skregan s socialno pametjo, saj za ceno pravičniške doslednosti deklarira razmnoževalni nagon kot nekaj, čemur ni treba imeti zveze z družbenimi mehanizmi. Drugi pa v bistvu niti ni argument, temveč je zgolj pobožna želja tistih, ki si zatiskajo oči pred spremembami, vidnimi pri vsakem drugem sosedu.

Glede na to, da je Fatalist Jakob, kolumnist LDS in advokat hudičevega semena, v Mladini natresel veliko liberalističnih neumnosti, a nič povedal, in da je poslanka z dvema imenoma in priimkoma izjavila, da je otrok “ženin dar možu”, si ne morem kaj, da ne bi za izhodišče za tehtnejšo debato vzel stare francoske modrosti, ki jo izkušeni očetje iz generacije v generacijo prenašajo na sinove: la vie est dure, les femmes sont ch‹res, et les enfants faciles á faire.

Odločitev za življenje brez partnerja ni manj razumna in razumljiva kakor odločitev za življenje z, in kot tako jo je treba spoštovati. Ne razumem pa, kako lahko nekomu, ki se za to odloči – ali četudi ga življenje v to prisili –, pride na misel, da bi kljub temu imel otroka. Če si kdo tak želi otroka, potem nisem prepričan, da je v tej odločitvi trden ali v situaciji srečen. Umetno oplojevanje samskih žensk se mi zdi bizarno že kot želja, še tem bolj pa kot medicinska rutina, za katero je potrebno nekaj še veliko bolj bizarnega: šilce sperme, ki jo mora nekdo v ta namen darovati!

H komičnosti prepira prispevata tudi dejstvi, da v Sloveniji niti ni (več) spermalne banke, iz katere bi potencialne samske matere lahko črpale, in da tudi ni podatkov, koliko bi se jih za ta poseg, če bi bil dovoljen, sploh odločilo. Očitno gre za stvar prestiža, kdo ima prav. Eni in drugi pa s tem masturbiranjem dokazujejo eno in isto: da je rojevanje otrok bilo, je in bo – tudi po tem zakonu – stvar žensk.

Če torej poslanka reče, da je otrok “ženin dar možu”, ima v nekem smislu prav: naj je otrok še tako načrtovan, je potomec tu samo za to, da tistemu, ki je zanj prispeval spermo, omogoči samorealizacijo na nivoju očetovske ljubezni in odgovornosti. Samica, ki si želi mladiča, si v bistvu želi ob sebi samca, ki bo temu mladiču, darovanemu v zameno za spermo, sposoben dajati ljubezen in zaščito ter vanj finančno in psihološko investirati – seveda pa tudi njej in vanjo, le da bi bila njena pričakovanja brez tega tretjega bitja veliko manj realna.

Da so otroci ženska zadeva, pri kateri je participacija moških omejena na spermo, skrb in denar, potrjujejo že manj klasični primeri. Sam sem imel punco, ki je zanosila: jaz sem bil takoj za, ona pa ne – torej nič. Potem je neka druga ženska, ki niti ni bila moja punca, rodila otroka, za katerega se ji je šele po nekaj letih zazdelo, da bi jaz bil boljši (in nenazadnje tudi bolj pravi) oče kakor tisti, ki je to bil ob rojstvu – in mi to tudi dokazala. Nazadnje sem otroka kratko-malo priženil in sem čisto zadovoljen. Ampak ali imam en sam razlog, da bi verjel, da imajo moški kaj opraviti z rojevanjem otrok? Ker če po drugi strani gledam tradicionalne situacije v bolj klasičnih družinah, vidim sicer drugačno sliko, a s podobnim vtisom: tam najdem sposobne in inteligentne očete, ki se samorealizirajo skozi simboliko jungovske očetovske figure, ali pa manj spodobne in inteligentne, ki se pač identificirajo s kakšnim bolj rugljevskim profilom avtoritativnega mačota. V obeh primerih pa je otrok tisti, ki moškega kot očeta definira veliko odločilneje, kakor ga dejstvo, da živi z njegovo materjo, definira kot moža ali partnerja. Otrok je sporazumen podtaknjenec, s katerim naredi ženska iz moškega človeka, kakršnega hoče imeti ob sebi, on pa v to privoli zato, ker verjame, da je potem bolj poln in popoln. To dokazujejo celo primeri razpadlih družin, saj ni bolj patetičnega moškega od ločenega očeta.

To je samo racionalna razlaga odnosov, ki neodvisno od tega funkcionirajo na nivojih emocij, karakterjev, vrednot, konvencij in nagonov. Ravno zato pa se mi zdi brezpredmetno razpravljati o teh zadevah v okvirih levo-desne zakonodaje. Če bi jaz bil liberalec, bi bil pragmatičen: glede na upadanje števila in staranje prebivalstva bi spodbujal nataliteto in pri tem ne bi bil izbirčen glede tega, kdo otroke rojeva. Če bi bil konzervativec, pa bi bil moralen: pri vseh ločitvah in nasilju v družinah ne bi otrokom vnaprej odrekal možnosti, da zrastejo v nekonfliktnem okolju, četudi brez enega starša.

  • Share/Bookmark

Justinfikacija

Ponedeljek, 24. julij 2000

Včasih razmišljam, kaj bi moral narediti, če bi hotel povzročiti res nezaslišan škandal in masovno zgražanje, ne pa zgolj čivkanje v pismih bralcev. Saj ne, da bi res hotel – ampak kaj bi to moralo biti? Naj pobijem krdelo mačk? Ali pa naj raje rečem kakšno pametno in kruto o domobrancih in partizanih?

Nek tragičen star gospod iz domobranske Zaveze, ki večji del življenja ni smel ust odpreti, zdaj pa je končno dobil priložnost, nam dopoveduje, da državljanska vojna še traja, ker da krivice niso popravljene, in da je bila narodno-osvobodilna vojna v Sloveniji “prevara”.

Njegove izjave so šokantne že zato, ker razen bralcev tiste obskurne Demokracije zanj še nihče ni slišal, dokler se ni meteorsko pojavil pred vesoljno publiko na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu in povedal svoje. Za tiste, ki o domobrancih mislijo drugače ali pa se jim teh zgodbic sploh ne ljubi več poslušati, je še tem bolj sporno, da to pred nacionalnim avditorijem izjavi neznan in nemeritoren iks-ipsilon – in pri tem še ortodoksno ortodoksen in ekstremno ekstremističen domobranec –, ki ga nenadoma in brez očitnega, kaj šele konsenzualnega razloga povišajo v mojstra ceremonije. Tistim, ki to hočejo slišati, pa je itak vseeno, kdo to izjavlja – samo da je izrečeno.

Sicer pa teh izjav nima smisla omalovaževati. Državljanska vojna je nekaj, kar gre Slovencem v zadnjih desetih letih kar naprej po malem po glavi. Spomnite se, da je France Bučar razglasil konstituiranje prvega svobodno izvoljenega Državnega zbora z besedami, da se je s tem dejanjem končala slovenska državljanska vojna – in pri tem, če vas spomin ne vara, ni požel takšnega zgražanja kakor Stanovnik. To so nedvomno izjave, podane v afektu ali v stanju evforije. Seveda pa ne gre za nekaj trenutnega, minljivega ali vsaj cikličnega, temveč za permanentno obsedenost: afekt in evforija sta tu temeljni stanji zavesti. Ljudje so bodisi besni ali srečni – in nikoli trezni – in pri tem klatijo neumnosti v obliki usodnostnih izjav. Militaristični besednjak je v tem kontekstu prava samopostrežna zakladnica metafor.

Iz nekega zornega kota je imel prav že Bučar in ima zdaj prav Stanovnik: od izjave prvega leta 1990 je recimo da res vladal nekak krhek in napet mir – čeprav je bil v političnem smislu le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi –, dokler se spomladi leta 2000 niso začeli manevri in z izvolitvijo Bajukove vlade pripeljali do ponovnih, tokrat precej bolj odkritih sovražnosti. Do prve simbolične bitke je prišlo kje drugje kakor s komemoracijo v Rogu, kjer je Stanovnik tako rekoč samo ugotovil, kakšno je dejansko stanje: z njegovo izjavo je mogoče polemizirati kvečjemu v tem, da bi bil moral reči, da se je državljanska vojna spet začela, ne pa da še traja.

Najučinkovitejša orožja – če smo že pri tem – proti temu so verjetno brzostrelna ironija, minometni posmeh, torpedna komika, samohodna satira. Kolega se je te dni v oddaji “Zapiski iz močvirja” na Radiu Slovenija šalil v tem smislu, češ, ali ni grozno, zunaj sije brezskrbni sonček, v resnici pa nas razdvaja državljanska vojna. Dejansko je vse skupaj postalo precej smešno: in edini razlog, da se v Sloveniji ne pojavijo šaljivci kalibra Monty Pythonov, je po mojem dejstvo, da so ti politični skeči dejansko že sami po sebi videti kot uprizoritve podobnih scenarističnih domislic – le da so seveda mišljeni zares.

Da bi bila zgodovinska tehtnica kolikor-toliko uravnotežena, pa se je premier Bajuk čutil dolžnega prižgati svečko tudi padlim partizanom na Turjaku. To je storil v duhu sprave in s tem se lahko strinjamo in kot gesto celo cenimo. In vendar: zadeve so prišle tako daleč, da si ne želim več, da bi kdorkoli od politikov iz katerekoli stranke kadarkoli še polagal vence na grobove padlih ali spomenike preživelih na katerikoli strani v drugi svetovni vojni v Sloveniji. Trditve, da gre za pieteto do mrtvih poražencev ali za samoumevnost etičnih vrednot svobodnega sveta, za katere so se borili in jih vzpostavili zmagovalci v drugi svetovni vojni, so v slovenskih političnih razmerah samo še prazna slama. Vse bolj in bolj mi je zoprno in nerodno, da živim v državi, ki si zastira sonček z dimnimi signali, ki govorijo o puškah in kosteh. Ne maram Bajuka ne v Rogu ne na Turjaku, niti Kučana v Dražgošah. Ne maram ne Jelinčiča ne Pahorja, ki si iščeta podporo starcev s prapori partizanskih odredov, prav nič manj tragičnih v svoji zgodovinski odsluženosti kakor na drugi strani ta Stanovnik, ki se mu pustijo hvaležno provocirati.

Prav nič žalujočim ostalim Slovencem, ki se jim je pravda za pokopališki prestiž po poldrugem desetletju variacij na to temo že dodobra zagnusila, ni treba čakati, da priče tega spora končno umrejo. Dovolj bi bilo že to, da politiki sprevidijo, da je večini ljudi bog pomagaj popolnoma vseeno, kdo je koga pred petinpetdesetimi leti ubil ali prevaral, in da z razsojanjem o tem pritegujejo na svojo stran vse manj in manj volilcev. Ker kot volilce naj nas tudi tretirajo – ne pa kot repetente na izpitu iz grobarske etike.

  • Share/Bookmark

Artefakti ali artikli?

Sobota, 22. julij 2000

Hostesa v razstaviščni čumnati v podpalubju Cankarja ne ve dobro, za kaj gre, ampak ona je za to vsaj plačana; jaz s 3D očali na nosu pa sem vedno bolj siten, ker mi nekdo daje obskurna kulturna navodila in se vtikuje vame kot obiskovalca; pred mano je ekran, na katerega projicirajo begave svetlobne madeže, okrog pa se razlega sintetiziran glas kakor da big brotherja, ki ga napol slišim in si ga niti ne želim razumeti; vem samo to, da bi naj bila ta konceptualna drvarnica računalniško krmiljeno okolje, določeno z mojo individualno črtno kodo, izračunano iz vrednosti moje telesne višine in teže, ki sem si ju moral dati izmeriti ob prihodu; očitno nisem artefakt, temveč artikel, kar pa me niti malo ne spravlja v dobro voljo; in sprašujem se, ali je moje nezadovoljstvo umetnikov cilj ali pa kot stari cinik za njegovo instalacijo pač nisem pravi.

Edini kulturni šok zame je skratka novica o teži: tehtal se nisem že celo večnost, zato sem nekoliko presenečen in se sam pred sabo izgovarjam z izračunom, koliko kilaže odpade na (od naliva malo premočeno) obleko in obutev, mobitel, denarnico z drobižem, ključe.

Za razliko od večine kulturnih prireditev v Sloveniji se Manifesta 3 – tretji Evropski bienale sodobne umetnosti, po Rotterdamu in Luksemburgu letos v Ljubljani – z nekaterimi uličnimi eksponati mimoidočim dobesedno vsiljuje, nase pa opozarja tudi z reklamami na televiziji, plakati in transparenti. Za nameček je naletela na izdatno pomoč na lepem prijaznih medijev, nenazadnje pa seveda nisem edini, ki že od junija dobivam na kile papirjev o pripravah, otvoritvah, predavanjih, tiskovnih konferencah, in to na dom. Manifesta je še ena domnevna priložnost, da se Slovenija – kdo ve kolikič že, ampak potem jo nekdo vedno znova zradira ali kaj – vriše na kulturni zemljevid Evrope. Stranski cilj pa je tokrat tudi to, da bi sodobno umetnost približali širši javnosti, ki se za te reči ne zanima niti v primeru, če se vanje slučajno zaleti.

Sodobna umetnost je lahko zanimiva in zabavna zadeva tudi za neposvečene. Prav prejšnjo nedeljo sem obiskal londonsko Tate Modern, kamor so iz stare Tate Gallery (zdaj Tate Britain) preselili sodobno umetnost. Tam sem preživel šest ur, in nobenega razloga nimam za domnevo, da so bili vsi tisti tisoči in tisoči ljudi, med katerimi sem se drenjal v sedmih nadstropjih orjaške predelane elektrarne, sami poznavalci ali celo eksperti – gotovo je bil vmes tudi kak bistroumni strugar, kakršen je v Delovi anketi o Manifesti pravilno ugotovil, da ga to ne zanima, ker je prava umetnost življenje. V dobri uri, kolikor sem porabil za ogled Manifeste, preden me jo je minilo videti do konca, pa nisem srečal več kakor deset ljudi, in gotovo jih je bilo tudi nekaj, ki so v Moderni galeriji vedrili.

Glede na tisto, kar sem videl, se niti malo ne čudim – in ne obžalujem –, da ni bilo gneče. Tudi v Tate Modern sem videl kakor mrtva riba mlahav penis, vendar podoba umetnikove roke, ki si ga drži v roki, ni bila bedno in brez podpisa prislonjena pod pano z Gojmirjem Antonom Kosom kakor v Moderni, kjer so Manifesto inštalirali sem ter tja med stalno zbirko. Videni eksponati so bili pregovorni primerki umetnosti, ob kateri se neposvečeni sprašujemo, kaj vse je lahko dandanes umetnost: artefakti – lepo prosim, nehajte uporabljati to kmetavzarsko besedo! – od videov do predmetov ali tako rekoč zgolj idej (ali pravzaprav idejic) brez vsakršne duhovitosti in brez prebliskov, ki bi presegali nerazumljive ali nezanimive – se opravičujem – poetike posameznih umetnikov.

To seveda nima nič opraviti s Slovenijo, je pa značilno, da Manifesta ravno tukaj izpade kot epohalen likovni dogodek: za sodobno umetnost je nevarna, ker v javnosti vzbuja vtis, da je vse skupaj en sam blef, zlasti v Sloveniji pa še dodatno zamegljuje kriterije, ki jih je že tako ali tako težko preverjati na verodostojnejših eksponatih in razstavnih konceptih.

Tate Modern kljub velikosti ni najbolj umetniško vznemirljiva in bogata galerija, kar jih je na svetu mogoče videti, je pa fascinantna in inovativna s postavitvijo eksponatov po temah, ne več po kronoloških, stilnih, nacionalnih, avtorskih kriterijih: različne, v tematskih sobah postavljene umetnine od klasičnih platen do ortodoksnih konceptov spregovorijo čisto drugače, kakor če bi jih gledali izolirane, in uspešno nagovorijo še tako zakrknjenega brezbrižneža.

Selektorji Manifeste pa so si že v izhodišču izmislili za lase privlečeno – no, evrointernacionalistično, neoalternativno, psevdopsihologistično, kvazilevičarsko, institucionalno-subvencionistično, samo na noben način ne umetniško – temo: Borderline Syndrome! Wow! Kaj je dandanes umetnost? Psihoza ali nevroza!? To pa res ni vprašanje. Vprašanje je samo, za kaj vse EU daje denar? Očitno za nič takega, za kar ga ne bi dajala tudi Slovenija. Vendar pa kandidatki tudi na kulturnem področju vsiljujejo integracijo in harmonizacijo, da si ne bi sama postavljala lastnih umetniških ISO 9000 standardov – ki pa bi morda lahko bili celo veljavnejši.

  • Share/Bookmark

Odprto pismo Rudiju Šeligu

Sobota, 15. julij 2000

Spoštovani gospod minister,

pobudo za ustanovitev sklada za pluralizacijo medijev toplo pozdravljam. Tudi sam mislim, da je stanje v dnevno-informativnem tisku zaskrbljujoče in da Slovenija potrebuje nov dnevnik, ki bi presegel enostranskost obstoječih, obenem pa naredil korak naprej v smislu medijske kulture. Zato kot kritičen poznavalec in aktiven soustvarjalec razmer v medijskem prostoru vnaprej prijavljam projekt, ki bi smel črpati – če prav razumem vaše ambicije – iz napovedanega sklada.

Pluralizem bi bila že depolitizacija medijev: pri vsej nespornosti vloge psov čuvajev demokracije, ki jo mediji morajo opravljati, je pa le dejstvo, da se v sodobni družbi dogaja še veliko pomembnih reči, ki jih obstoječi dnevniki pokrivajo samo občasno ali le komaj ali celo sploh ne. Glavna vodila uredniških politik – zavestno ali ne – so politiziranje, populizem, provincializem, površnost in trivialnost. Odpoved takim vsebinam bi pripeljala do manjše komercialne uspešnosti, ta pa bi blokirala spodbujanje in razvoj tehtnejših vsebin ter odvračala vlagatelje in oglaševalce. Seveda pa domnevam, da je namen sklada za pluralizacijo medijev ravno subvencioniranje projektov, ki nočejo pristajati na obstoječe finančne, kulturne in politične pogoje, ampak želijo te meje širiti.

Ideja o skladu za pluralizacijo medijev je sicer zrasla iz političnega nezadovoljstva dela javnosti s političnimi preferencami obstoječih medijev. Četudi se kot privatna oseba čutim bliže tistim opcijam, ki jih tisk večinoma zagovarja, pa sem kot profesionalec vendarle prepričan, da svojo nepogrešljivo kritičnost mediji velikokrat zamenjujejo z netolerantnostjo in politikantstvom. Pravico do osebnega mnenja, tudi političnega, si jemljem kot nekaj samoumevnega, toda resnici na ljubo se pri tem počutim nelagodno, saj vidim, da vsi drugače misleči tega niso deležni v enaki meri.

Verjemite mi, gospod minister, da podobno kakor nekateri drugi, vam bližji intelektualci – ne manj kompetentni, četudi iz drugih poklicev – tudi sam kdaj v navalu jeze na medije pomislim, da bi bilo kakšno upravo ali odgovornega urednika najbolje odžagati. Seveda pa v tisku kot insajder vidim še veliko več pomanjkljivosti – na katere žal nimam vpliva –, ne le politično pristranskost. Nekoč spoštovanja vredna tradicija slovenskega časnikarstva je na nivoju znanja kot orodja uspešno kljubovala nekdanjim političnim pritiskom, zdaj pa se duši pod prisilo informacijske ihte in komercializma. Principi selekcioniranja, razvrščanja in obravnavanja novic ter stili pisanja od vesti ter reportaž in komentarjev pa vse do naslovov se nikakor ne zgledujejo po trendih kvalitetnega tiska drugod po svetu, temveč ostajajo suhoparni, pokroviteljski in staromodni. Grafično oblikovanje je nebodigatreba v službi čim manjših črk in čim večjih naslovov. Fotografija in ilustracija kot eminentni dopolnili slehernega tiska sta zreducirani na status mašil, ki jih dobavljajo diletanti in pomožno osebje. V slovenskem tisku ni nikakršnega presežka, ki bi segal onkraj zasilne informativnosti in golega podajanja mnenj ter s tem bogatil in plemenitil kulturno identiteto nacije, ki na veliko drugih področjih sicer dokazuje, da je sposobna dosegati več.

Zato verjamem, da boste sprevideli nujnost dnevnega časopisa, ki bi v slovenskem novinarstvu vzpostavil povsem novo kvaliteto. Šele tak časopis, kakršnega si predstavljam, bi bil resnična diskontinuiteta z obstoječimi, saj bi štartal po eni strani iz nič, po drugi in predvsem pa na podlagi drugačnih, zanesljivejših, v deželah z najbogatejšo časopisno tradicijo preverjenih profesionalnih vrednot. Kar je dobro za druge, ne more biti slabo za Slovence: in četudi spričo jezikovnih danosti delamo časopise samo zase, to ne bi smelo biti izhodišče – rezultati takšnega naziranja so vsak dan v naših kioskih in nabiralnikih.

Glede na inovativnost in kulturno prelomnost takega časopisa pa se verjetno zavedate, da za tak projekt nista dovolj samo volja in zavzetost posameznikov, ki bi se ga lotili. Moji izračuni kažejo, da bi za vzpostavitev 40-članske redakcije in desetčlanske upravno-oglaševalske ekipe – kar bi zadoščalo za soliden, ambiciozen začetek – rabil približno 400 milijonov SIT do prvega dne izida, potem pa še najmanj 400 za prvi dve leti izhajanja, ko bi po realističnih ocenah dnevnik že lahko dosegel 15 do 20.000 izvodov. Za najmanj deset ključnih novinarskih imen, ki se komu na zdravje trenutno pehajo v različnih medijih, vam jamčim, da bi se takoj spustili v to avanturo. Večino pa bi rekrutiral iz sveže izobraženih kadrov in iz njih sproti delal vrhunske novinarje, ne pa da jih učijo pozabljati to, kar so se učili, kakor se zdaj dogaja.

Potrebna vsota ne presega zneska, s katerim naj bi sklad za pluralizacijo razpolagal, zato upam, da boste mojo pobudo vzeli ne le na znanje, temveč tudi v razmislek. A denar ni vse: predvsem seveda upam, da sem vas prepričal z vsebinskimi aspekti projekta, ki lahko slovensko medijsko krajino spremeni za vedno – in na boljše.

Vaš,

Marko Crnkovič

  • Share/Bookmark

Hvalnica nehvaležnosti

Sobota, 8. julij 2000

Bajukova izjava o “ponosu in hvaležnosti”, ki da ju bo “treba gojiti v zasebnem in javnem življenju, v šolah in ustanovah, predvsem pa v sredstvih javnega obveščanja”, je na prvi pogled tipična floskula govorništva ob dnevu državnosti, kakršnih smo v Sloveniji že navajeni. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je uvedba hvaležnosti kot zaželene vrline v javno sfero novost: v liberalnejših časih je od nas nihče ni pričakoval, kaj šele terjal, še bolj nekoč pa je bila ravno nasprotno samoumevna, čeprav s stališča državljanov še tem bolj iracionalna.

Seveda pa se današnje pozivanje k hvaležnosti napaja iz krščanskega etosa, pri tem pa razumljivo namiguje na desne politične vrednote: k hvaležnosti smejo apelirati le oblastniki, čutiti ali celo kazati pa jo morajo podložniki – šolarji, uradniki, mediji, kdorkoli. V tem smislu je bila Bajukova izjava nedvomno kvaliteten konzervativni diskurz, kakršnega ni bil v stanju ves ta čas pred njim izustiti noben njegov somišljenik. V resnici bi morali biti seveda politiki tisti, ki jih odlikuje najpristnejša hvaležnost – usodi, bogu, domovini, narodu, sistemu, volilcem –, ampak naj jim bo. Nekaj pač morajo verjeti, ne?

Pa vendar je nekaj na tem, kar je premier hote-nehote rekel. Ponos in hvaležnost nista ne od muh ne od včeraj: pač čustvi, ki si ju na lepem enotni še prepogosto delimo, da bi se smeli kar povprek zgražati nad premierovimi besedami. Ponos in hvaležnost sta v zraku.

V zadnjih tednih je bilo najbolj samoumevno biti ponosen na slovensko nogometno reprezentanco in do njih čutiti hvaležnost, da so se tako dobro odrezali in pri tem dobro ime Slovenije ponesli v svet.

Ne športni novinarji ne kdorkoli drug od tistih, ki imajo takšne ali drugačne možnosti priglašanja k javni besedi, si niso mogli kaj, da se ne bi vsak zase, a kljub temu v zboru drli s tribun v spodbudo vrlim fantom. Navdušeni so bili nad Zahovičem in Katancem, toda v resnici je to ukanje veljalo domovini: šlo je v bistvu za drugo obliko pozivanja k ponosu in hvaležnosti, kakor je to storil premier sam, ali recimo tudi novi minister za šolstvo, ki je v podedovanem šolskem sistemu prej kakor vse drugo opazil ravno pomanjkanje zunanjih izrazov kurikularnega patriotizma.

Strah in trepet za “naše”, ki sem ju tudi sam doživljal med gledanjem tekem slovenske reprezentance na Evru 2000, nikakor nista v nasprotju z dejstvom, da sem sredi nacionalne evforije – in predvsem trobezljanja o fantastični promociji Slovenije, ki da jo je enajsterica mimo vseh za to poklicanih institucij tako uspešno izvajala – na trenutke dobesedno trpel. To je bilo čisto enoumje in nerazumljiva zmaga nagonov nad razumom, kar je za mojo državljansko senzibiliteto neglede na športni suspenz popolnoma neprebavljivo. V takih situacijah se vedno sprašujem, kako je mogoče, da zakon ulice oziroma tribune tako zlahka postane obči zakon, in se cinično spominjam starih časov, ko je recimo Nadia Comane¤i domnevno delala promocijo za Ceaucescuja.

Navijaška evforija je seveda spontana in iskrena: nikomur ni treba nikogar priganjati k izkazovanju ponosa in hvaležnosti. Kljub temu pa je tudi v njej skrita laž in slepa pega: enako kakor mora vsak posameznik, ki hoče slediti klicu nacionalnega ponosa in državljanske hvaležnosti, v danih okoliščinah nujno spregledati eventualne pomanjkljivosti naroda in države, se mora tudi navijač slovenske reprezentance pretvarjati, kakor da je Slovenija prišla najmanj do četrtfinala, če ne še dlje. Remi proti Jugoslaviji bi naj bil uspeh, čeprav je po vodstvu s 3:0 v resnici katastrofa. Proti Špancem smo krivično izgubili, proti Norvežanom nezasluženo remizirali; ustvarili smo dober vtis, vse smo presenetili, imeli smo smolo, pokazali smo jim hudiča in dostojanstvo, nihče nas več ne more imeti za avtsajderje. Ozadje vsega tega je seveda presenečenje: najprej to, da se je Slovenija sploh uvrstila na evropsko prvenstvo, potem pa še dejstvo, da ni bila tako slaba, kot smo celo sami pričakovali – ampak rezultatov pa že niso dosegli takih, da bi jih po rokah nosili in za heroje razglašali! V tem smislu bi bilo celo bolj razumljivo, da na nogometaše ne bi bili preveč ponosni, zato pa človeško hvaležni, češ, hrabro ste se borili, velik napredek ste dosegli v kratkem času – a če ni šlo, pač ni šlo.

Hočem skratka povedati, da je paralela med državljansko in nogometno zavestjo zgovorna in popolna. Že od nekdaj se v tem okolju bolj ali manj razdraženo sprašujem, na kaj – in zakaj sploh – bi naj bil kot Slovenec ponosen: da jemljem vse pozitivno, kar Slovenija po zaslugi zgodovine in aktualnosti premore, kot nekaj samoumevnega, se mi zdi veliko produktivnejša državljanska drža. Ponos je neke vrste neprištevnost, ki se ji je razumen človek dolžen izogibati – še posebej seveda nacionalni ponos –, ker v takem stanju se nekritičnost bohoti prva. Slovenija ima nedvomno svoje pluse in minuse na vseh področjih od nogometa pa do politike, ekonomije in kulture – a bolj ko bomo na karkoli ponosni, bolj bomo tudi z vsem vedno zadovoljni.

  • Share/Bookmark

Ena ura anarhije

Sobota, 1. julij 2000

Včasih me zgrabi, da bi proti svoji volji in karakterju postal anarhist. Najbrž se to ne dà postati na podlagi odločitve: a četudi sem se vedno imel za preveč nonšalantnega in pametnega, da bi lahko bil anarhist, se mi pa zadnje čase vendarle zdi, da bi se moral potruditi že zato, ker ljudje okrog mene postajajo vse bolj histerični in nori.

Pred časom sem se pogovarjal z enim tistih poslovnežev, ki s prekladanjem milijonskih portfeljev delnic tako rekoč držijo v rokah tudi medije.

Na nek način so mi ti ljudje všeč. Fascinirata me njihova mirnost in treznost, kakor da v sebi utelešajo krilatico, da je znamenje velike in močne osebnosti spokojnost, ne pa nervoza in stresnost, ki bi jim ju kot menedžerjem pripisal. Toda pri tem mi je tudi jasno, da je del te simpatije, ki jo do njih čutim, v bistvu ponarejen. Deloma se zavestno trudim preseči to pregovorno averzijo ali že kar socialno diametralnost med intelektualci in poslovneži, deloma pa mi je nerodno, ker tudi sam podlegam tej fami in karizmi moči, ki jo tako diskretno izžarevajo v strahospoštljivo okolico. Na tem obenem nekaj je in ni nič: in prav v tej dvojnosti karakterne in socialne igre, v tej naivnosti enega in lokavosti drugega – četudi na obeh straneh iskreni in dobronamerni – se skrivajo moč, vpliv, submisivnost, manipulacija in nenazadnje tudi medsebojna privlačnost. Po mojem so se ljudje nekoč tako obnašali v prisotnosti politikov, ko so nehote kar pozabili, da se v resnici soočajo z ljudmi, ki jih v marsikateri drugi sposobnosti zlahka presegajo. Ampak tako pač je: kdor tega ni izkusil v prejšnjem režimu, danes spoznava neenakost v okviru kapitalističnih odnosov.

Kakorkoli: gospoda sem vehementno prepričeval, da so on in njegovi kot bele, sive ali črne eminence vsemogočnosti lastništva medijskih podjetij v bistvu družbeno-politični in kulturni škodljivci, ker jih zanima le profit, ta pa da zame vsaj pri medijih seveda ni merilo kvalitete. Kot insajder bom pa ja vedel! Kakor sem bil sam fin, a neizprosen, je bil on trd nazaj, a tolažilen: Marko, je govoril, saj ni tako hudo, ti si nestrpen, boš videl, da se bojo stvari sčasoma tako uredile, da boš tudi ti s svojega stališča zadovoljen, samo počakati je treba.

Zame se debata vedno neha, ko mi nekdo reče: no-ja, že-že, ampak treba je še malo počakati. Kdor nekaj hoče ali pričakuje zdaj, takoj, tukaj, brez odlašanja in kompromisov, je anarhist. Vrlina pridnih državljanov je potrpežljivost.

Velika dvoumnost nove vlade je ta mešanica potencirane in deklarativne državotvornosti in obenem anarhičnosti, kakršna se kaže v njeni neučakanosti pri spremembah, ki jih uvaja ali misli uvesti: njena sistematičnost in doslednost sta kaotični, njen red iracionalen in absurden. Morda je to samo pobožna želja, toda vseeno mislim, da bo najboljši stranski učinek vsega tega, da bodo državljanom na hitro in nehote privzgojili nazaj to izgubljeno ali vsaj uspavano uporništvo ali navadno kranjsko trmo, če ni boljšega.

Nisem najzanesljivejši napovedovalec dogodkov, vendar pa ne bi delal preveč panike glede domnevnih poskusov discipliniranja medijev. To bi v bistvu pomenilo nasedati blodnjam fanatikov, kakršen je recimo Janez Juhant. Take ljudi je treba resda provocirati nazaj, dokler ne bodo prej ali slej, a zanesljivo izgubili živcev. Vendar za to niso potrebne ekspertize, fusnote in cele zgodovinske freske, kar je v imenu “profesionalnosti” pri pisanju o recimo domobrancih sam zahteval v sredini izjavi za Dnevnik.

Osebno me bolj skrbi nekaj drugega, in to je bolj kapitalistična kakor pa politična logika (čeprav seveda nista nepovezani). Ko to pišem, še ne vem, ali je SDS-ovski gospod Gomišček, novopečeni predsednik skupščine Kapitalske družbe, od LDS-ovskega gospoda Leniča, predsednika uprave taiste, dobil pooblastilo za zastopstvo na četrtkovi skupščini Dela, katerega del je v lasti Kapitalcev – pa saj za poanto niti ni pomembno. Gomišček je skratka kot argument za svojo obveščenost o tem, kako se v medijih in z mediji dela, v briljantnem stilu vica o Podobnikovih kompetencah za tele in komunikacije pri vodenju Telekoma urbi in orbi povedal, da je bil “pred dvema ali tremi meseci skupaj s študenti FDV na pogovoru pri gospodu Meršolu”, kjer da so se “kar eno uro pogovarjali o Delu”.

Gospoda Gomiščka, tako nenadoma katapultiranega v najvišjo orbito medijskega biznisa, nedvomno čaka še veliko kapitalnih brifingov, da bo lahko uspešno zastopal interese kaj vem koga – zaradi mene lahko tudi interese Kofija Anana ali pa moje lastne. Mi drugi, bodisi mezdni delavci v inkriminiranih podjetjih ali preprosto državljani ali bralci časopisov pa lahko seveda upamo in čakamo, da bosta demokracija in kapitalizem nekega dne le dovolj zanesljiva mehanizma vladanja in poslovanja, da ne bo nič hudega, če bosta naplavila na površje človeka, ki mu zadošča ena sama ura, da vzame nase neznosno lahko pezo odločanja o usodah posameznikov in celih kulturnih pogonov, kakršen je nek časopis.

Če pa je kdo neučakan, naj kar hitro postane anarhist.

  • Share/Bookmark

Piščančji kroketi na valeti

Sobota, 17. junij 2000

Vas zanima, kako je dandanes videti valeta? Moja pastorka jo je imela prejšnji petek. Poleg porok in pogrebov – in seveda maturantskih plesov – gre za eno najzgovornejših socialnih izkušenj, kar jim radovedno in ljubiteljsko oko utegne biti priča.

Prva opazna razlika med starimi in današnjimi časi je že to, da je pomen valete kot pedagoško-družabnega dogodka osupljivo narasel. Svoje valete se spominjam le komajda, kot nekega brezveznega pripetljaja iz mladosti. Podobne reminiscence hranijo tudi drugi iz moje generacije, kaj šele starejši. V bistvu se spominjam samo tega, da smo dobili hrenovko z zemfom, kos kruha, vanilijev puding in malinovec – tako da pravzaprav ne vem, zakaj bi se smel zdaj pritoževati nad dizgasting narezkom, ki so nam ga prejšnji teden servirali v Festivalni dvorani in katerega delikatesni vrhunec so bili odmrznjeni piščančji kroketi Perutnine Ptuj.

Valeta je instanten glamur – deloma pazljivo otročje doziran, deloma spontano in ceneno odrasel –, zraven pa tudi biznis in že kar trgovsko-marketinški pogon. Rutinerski natakarji vijugajo z vozički, polnimi pijač, med plesno povorko osmošolcev – ki so jih za znaten denar naučili bolj tacati sem in tja kakor pa plesati –, obdanih s profesionalnimi in amaterskimi snemalci in fotografi. Vstopnina 3600 SIT na osebo (tudi za učence in učitelje), pijača posebej, individualna fotografija 250 SIT, skupinska 1200, videokaseta 3200. Vse razvito, zmontirano, prodano na licu mesta in takoj.

Na valeto ne pridejo vsi: nekaj jih je, ki jih niti obet poznejšega žuriranja brez starcev ne prepriča, da bi za to tratili čas, nekaj pa si jih tega preprosto ne more privoščiti. Naivno vprašam, ali ni več v navadi, da bi sošolci zbrali za nekoga, ki nima – pa te vrste solidarnost dandanes očitno ne obstaja.

Neverjetna je ta diskrepanca med dejstvoma, da so štirinajst- ali petnajstletniki taki véliki mali uporniki proti avtoritetam, potem pa jih na valeti nenadoma zagledaš, kako voljno se puščajo indoktrinirati tem najtrivialnejšim konvencijam, ki se vlečejo iz generacije v generacijo.

Valeta po tonu in v principu spominja na tipično slovensko proslavo: imate serijo železnih govorniških in protokolarnih ritualov, za katere pa si v desetletjih permanentnih vaj še niso izmislili kodificiranega bontona, da se ne bi bilo treba znajti vedno znova sproti, vsakič drugače in vsak po svoje; imate psihozo nastopanja, katerega uspešnost je merljiva samo s stopnjo kurtoaznosti dogodka; imate program, katerega vsebina je podrejena smislu razkazovanja dosežkov, znanja, dobre volje in umetniških talentov vrlega podmladka pred pristransko publiko, kakor če establišmentu za 8. februar odrecitirajo nikoli zadnjega Prešerna; imate humorno duhamornost in vljudno aplavdiranje in odkašljevanje, ki pa se na valeti kaže v neskončnih kadrih s kamerami. Otroke pripravijo do tega, da sami uprizorijo šov odraslih, ne da bi za to imeli kak lep zgled, in pri tem so tako ljubko nerodni, kakor tudi sicer kar naenkrat racajo v odraslih čevljih s petami in trdimi podplati, ko enkrat v življenju niso v supergah. In sploh, ta ljubkost in nerodnost: kot pogled na ljudi v teh letih sta do neke mere razumljiva, vendar pa obveljata kot način vrednotenja tudi pri drugem, resnejšem, poznejšem – kot odveza in utvara in tolažba.

Valeta pa je podobna odraslejšim dogodkom še v nečem, in sicer po številu priznanj. Šolski sistem je očitno zelo elaboriral stimulanse, ki jih deli, da bi dosegel nadpovprečje: gre za nianse, ki si stopnjema sledijo v zapletenih slogovnih kombinacijah športnih odličij in državnih odlikovanj. Sumljivo je le to, da je teh priznanj nenavadno veliko – veliko več kakor odraslih nagrad, ki jih še predobro poznamo. Kakor pri vseh priznanjih, ki jih instanca podeljuje preveč širokosrčno – šteje pač marsikaj od športnih in učnih dosežkov do sodelovanja v krožkih in drugih, izvenšolskih dejavnostih, včasih pa celo nekakšne (ne preveč jasno definirane) moralne kvalitete –, je tudi tu jasno, da odličja v očeh res najboljših s tem razvrednotijo.

Toda pri osmošolcih je tu bolj žalostno pogledati drugo plat – tiste, ki ne dobijo nobenega priznanja. Sporočilo je nedvoumno: ti mulc, ti smrklja, vidva luzerja, brezveznika, da ne rečemo celo falota, ki sta si sama kriva, da sta ostala praznih rok, kaj pa se nista bolj učila in ubogala učiteljev in staršev. Tu ni utehe, da lahko kandidiraš za neko nagrado pač kdaj drugič in jo nazadnje celo res dobiš. S kakšno pravico in utemeljitvijo lahko nekdo celi množici otrok te starosti reče, da so neobetavni povprečneži? In kaj naj počnejo s temi hvalnicami tisti dejansko izjemno talentirani, ko pa jih v isti sapi povzdignejo in potunkajo nazaj v množico pohvaljenih? Temu bi jaz rekel kompetitivnost po slovensko.

V valeti je nekaj shizofrenega. Odrasli se delajo infantilne, otroci se delajo odrasle, vse je malo hec in malo zares, potem pa kar naenkrat: bum – that’s life, ampak tako pač je! Po mojem si tudi današnje generacije ne bodo kaj prida zapomnile valete.

  • Share/Bookmark

Dobra novica za slovenijo

Sobota, 10. junij 2000

Oglaševanje je konkreten posel, a včasih vendarle ekonomsko nelogičen. Ne bom razumel, zakaj toliko oglašujejo pralne praške, zobne paste in šampone, vložke in podobne higienske trivialnosti. Malo je tu najbrž jeze nad bizarnostjo, da nas je treba vsak večer opominjati na dejstvo, da je za ženske značilen nek fiziološki pojav, ki se mu reče menstruacija, in namigniti, kako temu odpomoči (ne da bi bilo treba besedo sàmo sploh izgovoriti).

Vrednost oglaševanja v Sloveniji znaša okrog 25 milijard tolarjev letno. Smisel metanja v stroške seveda ni samo pospeševanje prodaje, temveč tudi izdelovanje, ohranjanje in popravljanje imidža, boj proti konkurenci, plasiranje političnega denarja, subvencioniranje medijev, osebno bogatenje.

Ekonomsko nelogičen je tudi skromen delež oglaševanja na internetu. Gospodarski vestnik in Parsek sta naredila raziskavo o spletnem oglaševanju v Sloveniji (rSOS, rsos.s5.net): rezultati kažejo, da gre za pičlih pet promilov od skupne vrednosti oglaševanja ali na prebivalca štirikrat manj kakor v Veliki Britaniji in 42-krat manj kot v ZDA.

Na prvi pogled je jasno, da že Evropa sama šele odkriva Ameriko – a koga ali kaj odkriva Slovenija?

V okviru raziskave je bila opravljena anketa med direktorji večjih podjetij, oglaševalskih agencij in spletnih družb: ti kot glavne razloge za skromen delež oglaševanja na internetu navajajo konzervativnost ključnih odločevalcev, ki vztrajajo pri klasičnem oglaševanju, monopolistično cenovno politiko Telekoma ter nepreglednost obsega in strukture ciljnih skupin.

Pri tem ne omenjajo tako imenovanega digitalnega prepada. Razlika med zgornjimi in spodnjimi dohodkovnimi razredi uporabnikov interneta je tako v Ameriki kakor v Evropi do petkratna: med premožnejšimi jih uporablja internet tudi dobra polovica, med tistimi z nizkimi dohodki pa le okrog deset odstotkov. Tu nekje je tudi Slovenija: povprečje uporabnikov je po zadnjih anketah, opravljenih lani jeseni, 17 odstotkov med delovno aktivnimi in 15 v gospodinjstvih (raziskava Internet v Sloveniji, www.ris.org). To ni malo, predvsem pa ni ne štirikrat ne 42-manj kakor drugje: šele online oglaševanje kaže, kje je Slovenija.

Bojim pa se, da je digitalni prepad v Sloveniji še drugačen: kakor da ne bi bil dovolj ta med privilegijem in prikrajšanostjo, ga dopolnjuje še dejstvo, da se kaže tudi kot tako rekoč svetovnonazorski konflikt. Pred pol leta sem v Principih pod naslovom “Digitalna republika” pisal o vedno večjem razkoraku med “pešci” in “priklopljenimi”, in dejansko se mi zdi vprašanje interneta oziroma informacijskih in komunikacijskih tehnologij nasploh vse bolj politično – ali vsaj ekonomsko-politično – in še posebej socialno vprašanje.

Povojna industrializacija Slovenije je povzročila drastične socialne spremembe, ki jih je predvsem po zaslugi suburbaniziranosti večjega dela populacije kot njene glavne posledice čutiti še danes. Ideološki ali vsaj vrednostni, namreč sociokulturni aspekt teh sprememb deloma tudi pojasnjuje današnjo politično polarizacijo. Jasno je sicer, da se z rastjo storitvenih dejavnosti socialna struktura Slovenije počasi, a vztrajno – ali raje rečeno vztrajno, a počasi – popravlja. Toda vendar je Slovencem, še posebej pa državi in politikom po drugi strani le komajda prezentno, da so informacijske in komunikacijske tehnologije tiste, ki dandanes bolj od vsega drugega vplivajo na družbena razmerja na javnem in zasebnem nivoju ter na ekonomijo in politiko.

Ne da bi te trende idealiziral: socialna demokracija bo v prihodnosti najbrž še bolj aktualna od liberalizma kakor zdaj. Ampak dejansko je ta razvoj v najbolj razvitem svetu postal gonilo sprememb v ekonomiji, kulturi, politiki, pravu, načinih življenja. Sprva je sicer bilo videti, kakor da krasni novi digitalni svet ne prinaša drugega kakor enormno kopičenje informacij in komoditet. Vendar so spremembe – in to na skoraj vseh družbenih področjih – zdaj že tudi globinske, strukturne, pri tem pa tudi do neke mere predvidljive in celo nadzorljive, usmerljive.

Dobra novica za Slovenijo – ki pa se v glavnem pretvarja, kakor da se ne dogaja nič novega – pa je seveda dejstvo, da se ne le rojeva, ampak že tudi funkcionira nek nov svet, ki je bistveno manj od starega odvisen od merljivih količin, razsežnosti, številčnosti in oddaljenosti, in v katerem je majhnost in fleksibilnost lahko celo prednost. Zaenkrat so okoliščine od kulturne in ekonomske mentalitete do politike na žalost naravnane tako, da redkokdo vidi, da so ti novi okviri morda zgodovinska priložnost Slovenije, v vsakem primeru pa možnost pospešenega razvoja, kakršnega ta dežela ne pomni že desetletja.

Do nadaljnega pa nam za uspavanko predvajajo reklamo za vložke ali dve, nakar se pojavi še kakšna ponošena slačipunca iz omrežja 090, ki miga na naslovu www.divja.com. Uporabnikov GSM telefonov – ki so za Slovence samo sredstvo za vlivanje občutka modernosti – bo že kmalu milijon, mi pa tonemo v svoj običajni spanec brez sanj. Medtem pa se svet že zbuja v čisto drugačno jutro.

  • Share/Bookmark