Arhiv za kategorijo 'Sobotna priloga 1995-2000'

Rok trajanja prihodnosti

Sobota, 3. junij 2000

Bernard-Henri Lévy se v svoji zadnji knjigi “Sartrovo stoletje” retorično sprašuje, ali nista bila slava velikega eksistencialista in pomen njegovega dela možna samo v kontekstu njegove konfrontacije z De Gaullom.

Oblastnik in filozof nastopata v paru, ne da bi se tega zavedala. Četudi politik deluje po logiki svoje poklicanosti mimo intelektualca, ta pa po logiki svoje meri točno na politika, je odnos bolj obojestransko pogoj‹n, kakor bi sklepali na prvi pogled. Seštevek oblastnikove in intelektualčeve moči ni nujno ničelno uravnotežen, toda velikih nihanj tu ni. Politična legitimnost prevladujoče ideologije in državnega aparata vleče za seboj tudi kulturno legitimnost intelektualnega poslanstva. Ni velikih politikov brez velikih intelektualcev in obratno, demagogi pa se redijo samo v družbi kritikastrov in obratno.

Ne pride mi na misel, da bi hvalil prejšnji politični sistem. Nekdanjim politikom priznavam samo to, da so v tesnih okvirih doktrine napredka in ideologije materialne in duhovne enakosti za razliko od današnjih politikov bolje vedeli, kaj pravzaprav hočejo: po eni strani ohraniti sistem, po drugi pa iz njega iztisniti maksimum. Iz današnje perspektive je seveda lahko govoriti o krivičnosti sistema in zaslepljenosti njegovih nosilcev. Ni pa mogoče mimo sicer slabe tolažbe, da je socializem bil vizija: lažno svetla v svojem mračnjaštvu in naivna v socialnem in ekonomskem voluntarizmu – pa vendar vizija. In kot vizija je proti volji in načrtom vendarle vzgajal tudi drugače misleče z drugačno vizijo. Vizija je dala nasprotno vizijo. Nedemokratično dogovorjena, a kljub temu veljavna pravila ene igre so nehote zahtevala pravila druge, že bolj demokratične. Nomenklatura je vedela, kaj hoče, in vedeli so disidenti – in nazadnje to tudi dosegli.

Bipolarnost leve in desne opcije sovpada z delitvijo na stranke kontinuitete in pomladne stranke. Toda to je samo sredstvo boja za oblast, narcizem majhnih razlik, politika brez intelektualne podlage. Intelekt in oblast sta se ločila 25. junija 1991, ko je bila velika vizija formalno uresničena.

Od takrat naprej so vizije tisto, kar so vlade dejansko uresničile. Vizije so zdaj tisto, kar lahko tako imenujemo samo za nazaj, ko je že lahko biti pameten. Vizije so tisto, kar je opozicija ves čas govorila, da bi ali bo, pa smo se ji skoraj že naveličali verjeti. In kaj so sploh velike teme slovenske politične scene? Evropska unija? To je le želja oziroma pragmatičen cilj, ne pa vizija. NATO? Podobno, le da si glede na nesmiselnost članstva v vojaški organizaciji še manj zasluži to oznako. Izgradnja avtocestnega križa? Prepoznavnost v svetu, da nas ne bodo več zamenjavali s Slovaško? Dober imidž po zaslugi športnikov in umetnikov? Prosim vas lepo! Ali ne vidite, da se vladna politika in že kar parlamentarna demokracija zapletata v klobčič lastnega, od volitev do volitev vse manj samoumevnega funkcioniranja? Da gre za politični sistem, ki ne more biti nič več kakor minimalno opravilno sposoben, ker se ukvarja samo še z lastnim delovanjem? In s kakšno pretencioznostjo je na to celo ponosen! Kakšno nepopisno uvidevnost od volilcev in medijev v zameno za to pričakuje! Predstavljajte si uro, ki bi navduševala z izumiteljstvom novih in novih mehanizmov, pri tem pa ne bi kazala časa. Kaj vas briga, koliko je ura: glavno, da je točna! Sprave, orožje, kombiji, afere, virmani, prisluškovanja, prestopi, združevanja, volilni zakoni, poslovniki, ustavna sodišča – kakor da je Slovenija od včeraj in jo je treba danes postavljati na novo, mi vsi skupaj pa itak ne bomo več kakor do jutri. To pa je obenem tudi rok trajanja prihodnosti.

Po osamosvojitvi je postala modna krilatica, da so velike zgodbe mimo in da se bo zdaj pač treba ukvarjati z vsakdanjimi in dolgočasnimi, a nepogrešljivimi političnimi drobnarijami. Kako preroško, kajne? Ampak kdo bo zdaj mislil od nosa naprej? Intelektualci? Kaj se je vendar zgodilo z njimi v preteklem desetletju? Dejstvo je, da se slovenska politična scena do neke mere kljub vsemu napaja iz intelektualne: predvsem seveda desnica, in to bodisi iz trdega jedra preostalega, nekoč bolj pluralnega in civilno-družbenega novorevijaškega kroga, ali pa iz intelektualnih krogov Cerkve. A to je še vedno bolje kakor levica, ki se ne napaja skoraj iz nikogar. To sicer ne pomeni, da ne obstaja tudi kakšna tretja ali četrta sorta intelektualcev, ki nočejo imeti direktnega opravka ne z enimi ne z drugimi. Toda problem je v tem, da gre v vseh primerih zgolj za interpretiranje politike kot dokazovanje ali spodbijanje po točkah strankarskega dnevnega reda. Intelektualci kot vizionarji so potihnili: oglašajo se kvečjemu še kot komentatorji sprotnih političnih zdrah.

In če jim že kdaj uspe prekositi v politični modrosti nas druge, ki to delamo v službi, pa je žal dejstvo, da njihova beseda nima več kakšne bistveno večje teže. Pa saj drugače niti ne more biti: med politiki imajo intelektualci zaveznike, kakršne si zaslužijo, nimajo pa nasprotnikov, ki bi jih bili vredni.

  • Share/Bookmark

Zobe umit pa spat?

Ponedeljek, 29. maj 2000

Za vedno so minili časi, ko sva s Tadejem Zupančičem v Delu objavljala podlistek o nočnem življenju v Ljubljani. Pod naslovom “Življenje je lajf” sva poleti 1989 obdelala tistih nekaj lokalov, ki so takrat kaj pomenili za socialo mladih.

Stvari so bile preproste in pregledne: eni so hodili ob teh in teh dnevih v ta in ta lokal ob tej in tej uri na to in to vrsto zabave, drugi in tretji in tako naprej pa spet popolnoma drugače. Nora osemdeseta leta so bila na koncu in vrhuncu: v primerjavi z neskončno redkejšimi možnostmi izbire načinov življenja v javnih prostorih še nekaj let pred tem se je zdelo, da se odpira svet.

Iz sedanje perspektive pa je videti, da so to bila le vajeniška leta družabnega življenja. Že za podobno stopnjo publicistično-reportažne in sociološke natančnosti, kakršna je morala zadoščati za “Življenje je lajf”, bi bilo pri današnjem številu lokalov in segmentov ljudi, ki jih obiskujejo, namesto tedna dni potrebnih več mesecev konstantne empirije, seveda pa tudi temu primerno dolg in enciklopedičen tekst.

Število in zasedenost lokalov naraščata iz dneva v dan ter podnevi in ponoči. Dejansko se zdi neverjetno, koliko je vseh teh ljudi, ki si tako nonšalantno jemljejo čas za posedanje v lokalih in pitje vsega živega od radenske do najtršega alkohola. Sploh se ne čudim, da se fundamentalistom družinskega življenja že kar meša, ko to (od daleč) gledajo, in da se čutijo dolžne javno pozivati k zmernosti ali celo omejevanju domnevnega razvrata.

Toda še bolj intrigantno je vprašanje: od kod so se ti ljudje vzeli? Če populacija demografsko stagnira, je edina možna statistična razlaga za podeseterjenje večernih izhodov v lajf dejstvo, da je danes pač tolikokrat več lokalov. Seveda pa s tem komaj kaj razložimo. To bi pomenilo, da gre za posledico razmaha podjetniške iniciative v gostinskem sektorju – kar je do neke mere tudi res –, socialni in psihološki faktorji pa da s tem nimajo nič opraviti. Pa vendar: kako to, da se je Ljubljana v nekaj letih v tem smislu razvila kakor da v mediteransko metropolo – kar je spet relativno, ker poglejte si recimo, kak dolgcajt je naprimer Trst – ali že skoraj, če le malo pretiravam, v nek mali londonski Soho ali pariški Marais?

Tu je težko biti pameten in lahko neumen. Nekdanja sivina socializma resda ni vlivala presežka veselja do življenja in je ponujala očitno manj možnosti za javno druženje. Vendar to ni tako preprosto, da bi zdaj smeli verjeti, da je veselje prišlo samo od sebe ali po zaslugi čarobne palčke novega sistema. Veselje do življenja je po mojem nekaj bolj konstantnega, kar se intenzivira le izjemoma ob res znatnih, bolj temeljnih in predvsem hipnih družbenih prelomnicah; takšno je bilo v Sloveniji obdobje 1988-91. Potem je tu občečloveško upanje: verjetno ga je zdaj v ljudeh več kakor nekoč, je pa zato bolj povezano s strahom, saj se jim kot v družbo vpetim posameznikom lahko zgodi več nepredvidljivega in ne nujno pozitivnega. Dodajmo k tej negotovosti še večjo ali manjšo stopnjo anomije in anemičnosti, ki sta naravno stanje socialnega povprečja – le da se v različnih sistemih različno manifestirata –, in prišli bomo do približno zadovoljive razlage tega družbenega in družabnega fenomena.

To novo in v veliki meri tudi zgolj navidezno veselje in veseljačenje je preigravanje javnih, socialnih vlog vsakega posameznika. Kakor so bile te vloge nekoč vsiljene v tem smislu, da so bile pionirsko, mladinsko, občansko, samoupravljalsko poenotene, pa so dandanes vsiljene pač bolj perfidno s tem, da je nabor možnih vlog veliko večji, dejanska izbira pa je močno zožena in svobodna le načeloma.

Prepričan sem, da je v vsakem človeku nekaj, kar bi lahko imenovali družbena domišljija in kar mu daje moč, da si samega sebe predstavlja v neki družbeni vlogi, če se že ne poskuša v tem samorealizirati. Sistemu, v katerem živimo zdaj, sem pripravljen priznati – če nič drugega –, da vceplja ljudem to družbeno domišljijo in jih uči njenega uresničevanja.

Ena plat medalje je seveda, kako jim to omogoča kot potencialno celovitim osebnostim, ki bi lahko koristile tudi skupnosti nasploh. Toda po drugi strani, na nivoju privatnega v javnih prostorih, kjer so ljudje lahko točno to, kar hočejo biti – izgrajen, profiliran in samozavesten posameznik na ozadju širšega okolja, ki mu prija –, je ta razmah nesporen in hvalevreden. Naj gre za socializacijo pubertetnikov ali sproščanje odraslejših, naj gre za prostočasno prijateljevanje ali iskanje soljudi ali pa kratko-malo za zabavo in pozabo – to je to, kar ponočnjaki z vso pravico terjajo in česar jim nihče, ki hodi spat ob enajstih, ne sme odrekati.

Lokalov je še premalo, premalo pa je tudi različnih: še vedno se najdejo ciljne skupine, ki hodijo ven manj, kakor bi rade, ali sploh ne, ker jim obstoječi lokali ne ustrezajo. A tudi to bomo dočakali. Že zdaj pa se lahko samo veselimo, da živimo v mestu – in to še zdaleč ne samo v Ljubljani –, ki poka od življenja tudi potem, ko so si dolgočasni moralisti že zdavnaj šli zobe umit pa spat.

  • Share/Bookmark

Ostati zaprt v svoji sobi

Sobota, 27. maj 2000

Vsem, ki se trapite z idejo, da je lepo biti Slovenec, in ste na to tudi ponosni, bi rad naštel nekaj dejstev, ki dokazujejo, da gre za pomoto.

Živite v banana republiki, v kateri so poslanci idioti, ki ne znajo niti glasovnice pravilno obkrožiti, kaj šele križec in krogec pravilno razumeti. Sami ste hoteli samostojno državo. Niste pa pomislili, da tisti, ki jih boste svobodno volili, da vodijo državo v vašem imenu, morda za to niso dovolj pametni. Misel, da v Sloveniji ni dovolj politične inteligence, da bi kot država normalno funkcionirala, je bila in je še vedno tako rekoč veleizdajalska. Štirim milijonom pridnih rok se ni bilo treba bati za prihodnost: a kaj naj te roke delajo brez devetdesetih pametnih glav v parlamentu plus kakšnih dvajsetih v vladi?

Živite v državi, v kateri vam perejo možgane z debilnimi izjavami, ki se jim lahko smejite, pozabiti pa jih ne morete. Gobezdav poslanec pravi, da bo nova vlada prepovedala rock koncerte. Sluzasta novinarka opisuje “lepe zelene oči” v. d. predsednika vlade in mu pred kamerami podari za rojstni dan lesenega medvedka. Frustrirani kandidat za ministra napoveduje “pismo drhali”. Konzumiranje slovenskih medijev je postalo čista indoktrinacija. V strahu pred politiko nam prodajajo histerično korektnost, ki ne dela razlik med pomembnim in nepomembnim, pametnim in nespametnim. Vse je novica, brez komentarja. Z aroganco do politike pa samo še brišejo mejo med hujskaštvom in argumentiranjem. Vse je komentar, nič ni novica.

Živite v državi, v kateri vas bo na veke vekov amen teplo po glavi, da je Slovencev samo dva milijona. Tako majhna država, pa toliko dobrih športnikov, pravijo. Ampak drugim vendar ni treba tekmovati v mednarodni konkurenci, če nočejo, ali pa to po definiciji njihovega poklica sploh ni mogoče! Ozko okolje je obsojeno na povprečnost. Rojeva se malo genijev, pa še ti zakrnijo. Nadpovprečne lastnosti, kakršne so pamet, domišljija, ustvarjalnost so pri vseh narodih porazdeljene po Gaussovi krivulji, vendar je njihov učinek odvisen od absolutne vsote posameznikov, ki jih premorejo. Takih ljudi je povsod bistveno manj kakor povprečnih in podpovprečnih skupaj, vendar se to dejstvo ne pozna v vseh okoljih enako: pamet rabi več glav kakor duhovna lenoba, da preseže kritično maso in da od nje nekaj je.

Živite v državi, v kateri se vedno nekaj ne splača, ker je premalo ljudi. Karkoli je vezano na slovenski jezik in pri tem še tako ali drugače kulturno – beri: nadpovprečno –, je nerentabilno. Biti knjižni založnik se komajda splača celo v primeru, če izdajajo trivialnosti. Če pa hočejo izdati dobro knjigo, morajo avtorja ali prevajalca mastno podplačati – tudi če izdajo subvencionira država –, da ne zabredejo v (preveliko) izgubo. Slovenci bi že imeli svoje dragocene knjige, ki da že cela stoletja delajo iz njih narod, ampak da ne bi slučajno kdo na ta račun zaslužil. A kakorkoli, bolj se splača biti medijski založnik: tu je dandanes domnevno veliko denarja, vsaj za slovenske pojme. Pa vendar je pri nakladah do ali okrog sto tisoč vse skupaj še vedno drobiž: jaz sam sem recimo plačan najmanj osemkrat slabše od najbolj branih kolumnistov v drugih državah, ki pišejo za dnevnike v nakladah od pol milijona navzgor, nenazadnje pa tudi opažam, da so ti časopisi tudi bistveno kvalitetnejši od slovenskih, ker si (lahko) več privoščijo.

Živite v državi, v kateri ste srečni, ker imate dve univerzi in vrhunske znanstvenike – ti pa morajo moledovati za sredstva za raziskave, literaturo, štipendije, kongrese, ker jih je pač samo za nekaj promilov od teh slavnih dveh milijonov. V Sloveniji ste srečni, če lahko vsake toliko časa greste na kak dober koncert ali gledališko predstavo, si ogledate razstavo. Srečni ste, ker imate cel kup teatrov in dve operi in tri simfonične orkestre in Cankarjev dom. Srečni ste, če kdaj kak arhitekt zgradi opazno hišo. Vsake toliko kdaj komu podelite kakšno nagrado, ki si jo morda celo res zasluži, v glavnem pa se s tem prepričujete, da samo tekmovalnost presega povprečje.

Ampak iz tega ne morete. Biti Slovenec je davek na dodano vrednost povprečja: vaša sreča izvira iz vzhičenosti nad dejstvom, da je to sploh možno, da ima en tak majhen narod vse te kulturne dobrine, ki jih naštevam, plus gospodarstvo in politiko, vojsko in policijo, pa še Bled, Piran, Triglav in Postojnsko jamo za nameček. Karkoli je slovensko, velja za boljše, kakor objektivno je. Realne okoliščine ne dajejo možnosti, da bi bila Slovenija bistveno drugačna, lahko pa bi bilo bistveno boljša, če bi vse te reči jemali kot nekaj samoumevnega, ne pa izjemnega. Zataknite si nekam svoj ponos – naj vam bo raje nerodno. Bo bolj produktivno.

Javno, še posebej pa politično življenje v Sloveniji je postalo tako duhamorno in utrujajoče, da tistim, ki mislijo drugače in o drugih rečeh, ne preostane drugega, kakor da se zaprejo v svoje sobe. Saj je že Pascal v “Mislih” napisal: “Vsa človekova nesreča izvira iz tega, da ne zna ostati zaprt v svoji sobi.” Vprašanje je samo, kako izklopiti.

  • Share/Bookmark

Dosje xenos: uvozili smo bajuka, izvozimo jančarja

Sobota, 20. maj 2000

So Slovenci res ksenofobični, kakor piše Drago Jančar v prejšnji Sobotni? Morda. Toda če to drži, o tem že ni mogoče sklepati na podlagi tega, da je Dejan Pušenjak – spet to Delo pač in ta priloga – napisal, da je izvolitev Andreja Bajuka za mandatarja “gromozanska nenavadnost”.

V polemiko z Jančarjem se ne spuščam zato, ker bi hotel braniti kolega in časopis ali prilogo – vest pri meni prevladuje nad privrženostjo –, temveč zato, ker je Jančarjev tekst ena največjih neumnosti in svetohlinstev, kar jih je bilo zadnje čase objavljenih v slovenskem tisku.

Jančar je preveč politično zadrt, da bi znal izkoristiti svojo intelektualno lucidnost in sposobnost izražanja. Očitno je bil ob Bajukovi izvolitvi preprosto preveč srečen, da bi spregledal, da jo je mandatar še dobro odnesel: pri vseh pomislekih ni šlo za kaj drugega kakor za razumljivo negotovost ob prihodu in nastopu človeka, ki je osebno in politično za javnost neznanka. V tem primeru mediji nikakor niso prekoračili ne profesionalne ne politične korektnosti: objavljeno ni bilo nič osebno žaljivega, temveč kvečjemu politično skeptični komentarji – pač v nasprotju z Jančarjevimi prepričanji, kar pa je bilo zanj že dovolj, da je zadevo prenapihnil in doktoriral iz slovenske ksenofobije. Kaj si bo bogi Bajuk mislil? Očitno že tako ali tako preveč posluša svoje trapaste medijske svetovalce in si pusti tveziti karkoli, če je doslej dal intervjuje samo za Mag, prilogo Slovenskih novic Plus in Brazde. Halo?

Če Jančar hoče veljati za moralno avtoriteto, mu svetujem, naj nikar ne bo tako predvidljiv. Človek, ki se drži svojih etičnih principov, mora vedno presenečati v smislu izstopanja iz okvirov pričakovanega mišljenja, če želi, da ga ljudje resno jemljejo. Čeprav sva oba ateista in antiklerikalca, sem pred časom jaz in ne Jančar branil nadškofa Rodeta pred resnično popadljivimi mediji – to samo kot primer, bog ne daj vzor. On pa se očitno čuti dolžnega zagovarjati samo tiste, ki so mu ideološko pri srcu in s katerimi se politično strinja. Predstavljajte si, da bi Sagadin sodil na tekmi Union Olimpije!

Osebnosti, kakršna je Bajuk, Jančarja najbrž fascinirajo še iz časov, ko je raziskoval usode emigrantov v Argentini. Dopuščam možnost, da te ljudi bolje pozna od drugih smrtnikov. Vendar tudi domnevam, da Jančar njihov psihološki in politični profil idealizira iz preprostega razloga, ker je bilo simpatiziranje z njimi v starih časih prepovedano in je sam zaradi tega tudi krivično končal v zaporu. Mi drugi pa na emigrante ali celo povratnike iz emigracije gledamo drugače. V njih ne vidimo odrešenikov, ker nas nekateri prepričujejo ravno v nasprotno: da so sami razumljivo užaljeni in zagrenjeni pravičniki, nas pa jemljejo kot po zaslugi režima, ki je njih pognal po svetu, za sposobnost politične presoje prikrajšane revčke. V tem je gotovo tragika razseljenih oseb, te dileme med odločilnostjo bodisi genov ali okolja – kot pristni konzervativci verjamejo v prvo –, ko obenem so in niso “naši”.

To Jančar razume, toda pri tem ne vidi nečesa drugega. Če njegov očitek ksenofobije zmanjšamo na realno mero, je skepsa do Bajuka samo druga beseda za domoljubje, da si lahko iz lastnih vrst izberemo premiera. Zlasti na političnem nivoju je to razumljivo, in v moderni politični zgodovini ne poznam podobnega primera razen perujskega predsednika, ki je Japonec, pa še on naturaliziran od rojstva.

In še ni konec Jančarjeve zaslepljenosti. Kar on na enem bregu imenuje ksenofobija, je lahko na drugem hlapčevstvo. Kako zlahka se povprečneži na oblasti pustijo fascinirati pametnim tujcem – v narekovajih ali brez – in s tem kompenzirajo pomanjkanje lastne avtoritete in kompetentnosti! In kako hitro in poceni nam potem servirajo to večno modrost, da ne bodimo tako trmasti in si dajmo kaj dopovedati ljudem iz belega sveta. Pri vseh velikih in malih rečeh, pri katerih se Slovenci pretvarjajo, kakor da svet okrog njih ne obstaja, je to največkrat seveda čista demagogija. No, Jančarjeva politična opcija ima s tem izkušnje še iz časov, ko je Peterle prodajal Jeffreyja Sachsa.

Z jemanjem mandatarja v zaščito Jančar v bistvu brani tiste, ki so Bajuka pripeljali na volitve. Njegova pravica je kakopak, da se z njimi politično strinja. Toda po drugi strani je za intelektualca absurdno, če se peča z ljudmi, ki so dokazano najmanj tako antiintelektualni – da ne bom po nepotrebnem zaostroval zadev – kakor dosedanja oblast. To pa je spet sindrom slovenskega intelektualca, ki raje posluša vabeče glasove političnih siren, kakor pa da bi sklepal koalicije s sorodnejšimi, četudi drugače politično prepričanimi dušami. Nekega dne bo spet izgubil iluzije in bo spet pisal eseje o tem, kako se čuti “xenosa”. Meni se bo takrat še manj smilil, saj imam že zdaj dovolj usodnejših razlogov – kulturnih, socialnih, celo eksistencialnih –, da se kot tujec počutim tudi sam.

Tujstvo se mi zdi popolnoma normalna in nujna pozicija vsakega intelektualca – in “gromozanska nenavadnost” je kvečjemu to, da Jančar tega ne dojema.

  • Share/Bookmark

od matije čopa do slavoja žižka

Sobota, 13. maj 2000

Angleži jim pravijo “media dons”. Gre za visokošolske profesorje, humaniste iz akademske sfere, ki se pojavljajo v medijih: objavljajo tekste v popularnem tisku, dajejo intervjuje, nastopajo na televiziji v okroglih mizah.

Slovenskemu medijskemu prostoru ta profil ni tuj. Posebnega izraza zanj sicer ni, lahko pa bi mu rekli medijski žižek: ideal, če že ne prototip je naš vrli Slavoj, ki vse ve in navdušuje, ne ljubi pa se mu v medijih pretirano nastopati. Vsi drugi so bolj medijski čopi – po analogiji s Prešernovim epigramom na Matijo Čopa, ki da je dan na dan požiral knjige, a ni od sebe dal nobene fige.

Univerzitetni intelektualci imajo težave z mediji, ti pa z njimi. Njihov problem z mediji je, da neradi sodelujejo (zlasti s časopisi, saj pisanje zahteva več časa). Razlogov za to je več: ob rednem delu jim ne ostaja veliko časa; njihove predstave o količini časa in truda, potrebnih za izdelavo teksta, so drugačne od novinarskih; mnogim se to nasploh zdi nevredno; stimulacije za pojavljanje v medijih ne čutijo v materialnem smislu ne v smislu prestiža, saj jim gre bolj za akademsko kariero; to si lahko uspešneje izgrajujejo – in si jo tudi morajo – z objavljanjem v omejenih krogih strokovnih publikacij, za kar dobivajo točke za habilitacijo; nenazadnje pa jih stvari, o katerih mediji poskušajo iz njih izvleči mnenje, velikokrat niti ne zanimajo.

Problemi medijev z akademiki pa so, da jih večina ne zna (ali noče) pisati medijsko privlačno; da se ne držijo rokov in dolžin; da vztrajajo pri fusnotah; da protestirajo, če jim spreminjaš dolgočasne naslove; itd. – naporno.

Lahko pa je z njimi tudi veselo. Takšna primera – ali že kar podzvrsti, imenovani po njunih ustanoviteljih – sta medijska manca in medijski debeljak. Brez Koširjeve dandanes ne gre: kot sama po sebi hvaležna tema in obenem dobaviteljica pisanih materialov in dogodkov je razprodana – mislim do točke, ko to odkupijo mediji kot posredniki; kako to potem konzumirajo tisti, v čigar interesu naj bi te avkcije potekale, in kaj še ima to opraviti s humanistiko, pa več ne vemo. No, če je kdorkoli v Sloveniji “media don” v tujem pomenu te besede, pa je to Aleš Debeljak. On je nesporno pozitivna figura, ki že od začetka kariere presega izolacijo akademizma z digresijami v javne in popularne zadeve, in to ne le v zvezi s politiko in vprašanjem naroda kakor običajni angažirani profesorji. Žal pa je malo samovšečen in ga zanaša v samobanaliziranje od manekenskega poziranja mimo razlag intimnosti v stilu estradnih zvezd do nastopanja v reklamah.

Povpraševanje po medijskih akademikih je zadnje čase vse manjše, kar je seveda posledica komercializiranja in preproščenja vsebin medijev. Roko na srce je veliko uporabnih profesorjev tudi dolgočasnih: kakor sami neradi pišejo, jih uredniki neradi objavljajo – bolj iz občutka dolžnosti do pomembne teme in v interesu kompetentnosti časopisa kakor pa zaradi berljivosti in zanimivosti. Mene vprašajte: vsak še tako dober članek, ki ga je za Razglede napisal kak publicist, je še malo zmanjšal pripravljenost akademikov, da tudi sami kaj prispevajo za časopis; in vsak še tako kompetentno napisan članek kakega akademika je od časopisa odvrnil še kakšnega bogaboječega laika.

Z izjemo zdravnika Dušana Kebra, ki v Sobotni prilogi na preprost, a živ in ne banalen način opisuje vprašanja zdravja in svoje stroke, filozofa Leva Krefta v Jani in prej v Razgledih ter ekonomista Janeza Šušteršiča tudi v Razgledih, v Sloveniji ni humanistov, ki bi znali iz svoje kože Intelektualca, Strokovnjaka in Varuha pečata. To poskušajo kolumnisti na kulturni strani Dela in drugih časopisov, pa se ne obnese najbolje ne za množice ne za izbrance. Nimajo te odprtosti, ironije, vseznalstva in virtuoznosti, kakršna odlikuje Večerovo kolumnistko, klasično filologinjo Svetlano Slapšak, ki je prvi del svoje serije “Ženske ikone XX. stoletja” pravkar izdala v najboljši slovenski knjigi esejev zadnje čase – seveda pa ona, značilno, “ni Slovenka”.

Preostaneta še Spomenka in Tine Hribar, ki se od časa do časa oglasita v zvezi z aktualnopolitičnim dogajanjem s svoje pozicije gurujev demokracije: glede na pričakovane reakcije njunih oponentov sta vedno berljiva, čeravno težka in usodnostna – a takšna sta navidez tudi slovenska politična vsakdanjost in njun domnevni vpliv nanjo. Mogoče se bo še kdaj reaktiviral Boštjan M. Zupančič, ki je uspešno – mislim bralcem všečno – gojil intelektualno kramljanje kot spoj politiziranja in psihologiziranja in manca-koširjevskega iskanja samega sebe, globljega jaza, duše in teh trivialnosti.

Prepričan sem, da so slovenske medijsko-intelektualne kapacitete kljub temu ogromne, le da na obeh straneh obstajajo zadržki in predsodki, ki preprečujejo, da bi prihajalo do transmisije mnenj, znanja in idej. Ko bo izumljena prava formula za udeležbo akademikov v medijih, bo teh žižkov in drugih profilov precej več. In še dobra novica: življenje v Sloveniji bo takrat vsaj videti pametnejše – še kdaj pozneje pa nemara tudi v resnici bo.

  • Share/Bookmark

4. Maja 1980 sem od nekoga kupil “200 motels” od Mothersov

Sobota, 6. maj 2000

Pozno popoldne sem šel na Branik, kjer sem bil zmenjen z nekom, da mi proda “200 Motels” od Mothersov. Potem sem še nekaj časa sedel na vrtu, ampak sošolcev ni bilo od nikoder, zato sem šel domov. Na Ljubljani ni bilo nič, samo nek vzorec na ekranu. Bilo je jasno, da to ne more biti drugega, kakor da je Tito umrl, in čez nekaj minut se je dejansko pojavil Tomaž Terček. Mama je bila paf, oče pa tiho – kar je pri njem lahko pomenilo karkoli.

Zjutraj smo prišli v šolo v upanju, da bo vse odpadlo. In res so nas pustili pri miru do glavnega odmora, ko smo šli k Rusu za vogal in se prijetno zakadili. Potem je sledila komemoracija. Smešno nam je bilo karkoli, kaj šele take govorance. Zarotniško smo se spogledovali, češ, a ni noro, mi zadeti, okrog nas pa cmizdrijo. In ko je zadonelo “Druže Tito, mi ti se kunemo” – v sekundi me je obsedla misel, zakaj naglašajo kunfimo namesto kÛnemo!? –, se nismo niti ust potrudili odpirati. Za konec so nas peljali v Muzej NOB, da se vpišemo v žalno knjigo: ko sem prišel na vrsto, sem naredil križec. Ampak še vedno sem se ukvarjal s to mislijo: zakaj naglašajo kunfimo namesto kÛnemo!?

Taka je bila moja Titova smrt. Epilog je sledil čez kakšne tri tedne, ko smo na končnem izletu v Poreč pijančevali v nekem že prej, za nami pa še bolj razsutem bungalovu v Plavi laguni. Sredi noči je prišel varnostnik. Očitno ni bil problem nočni mir ter škoda in nesnaga, ki smo ju povzročali, ampak moralno vprašanje, kako se lahko tako zabavamo pičle tri tedne po Titovi smrti – moralo je biti okrog 25. maja, če že ni bil točno dan mladosti. Pa kaj? Ali ni bolj važno to, da bom jaz sam čez dva dni polnoleten?

Titova smrt je bila eden tistih dogodkov, ki se jih ljudje ne le spominjajo, ampak celo natanko vedo, kje so bili in kaj so počeli tisti dan. Vsi se spominjamo osebnih podrobnosti in nemara celo datumov pristanka Apolla 11 na Luni, Titove smrti, atentata na Lennona, prometne nesreče princese Diane in letalske nesreče Johna Kennedyja – starejši še drugih dogodkov, mlajši pač manj. Gre za nepomembne epizode, ki jih hranimo samo zato, ker jih je kulisa kolektivnega spomina fiksirala v nostalgične tabloje. Lahko pa je tudi obrnjeno: javnih dogodkov se spomnimo, če so sovpadli s čim bolj pomembnim, kar se je zgodilo nam osebno. Tako se recimo spomnim, kdaj je Džemal Bijedić dol padel z avionom, ker nam je v osmem razredu na ta račun odpadel šolski ples, pa atentata na Sadata, ker sem tistega dne prišel k vojakom, in začetka zalivske vojne, ki je izbruhnila točno v noči po smrti mojega očeta.

Razlog, da je okrog Tita kot osebnosti še vedno tak dvoumen cirkus, je ravno seštevek teh osebnih nostalgij – to ljudem zamegljuje realnejši, racionalno in politično kritičen pogled nazaj. Kolektivni spomin je varljiva stvar. Ljudje nočejo videti tistega, kar je v resnici bilo, ker bi pri tem v drugačni luči videli tudi lastno podobo iz preteklosti. Ta je bila skladna – ali vsaj vzročno povezana – z družbenim ozadjem, zato bi jo vsako prevrednotenje skazilo. Zato nas v bistvu ne sme čuditi, da so še vedno v obtoku te bizarne misli – bodisi izvirne ali posredovane –, da je bil Tito dejansko pozitivna zgodovinska osebnost za narode v nekdanji Jugoslaviji in pomemben tudi v mednarodnem merilu, velik mož, poštenjak, politični modrec, hraber borec, zvit strateg, pa še karizma, duhovitež, šarmer, uživač, elegan in ljubitelj žensk in pudlov za nameček. In če zgodovinska veda dokaže magari samo ščepec vsega tega, si glede na našo skupno politično, socialno in kulturno zgodovino še vedno ne zasluži nobenega komplimenta – ampak množice bo vseeno še kar naprej fasciniral iz tega preprostega razloga, ker so jim všeč njihove lastne minule osebne podobice.

Jaz pa se spomnim tudi vika in krika, ki je nastal na gimnaziji, ko se je na Leninovem trgu pojavil grafit “Kosovo republika”. Spomnim se ravnatelja, kako se je tresel, ko smo ob izključitvi sošolcev napovedali demonstracije, ker se je bal, da bi v politični situaciji to čisto drugače izpadlo. Spomnim se, da sem moral na poziv Civilne zaščite stražariti na nekem vogalu, če bi prišlo do nemirov ali nemara nebrzdanih izbruhov žalosti. Spomnim se, ko je bil ta naš Stalin z domnevno človeškim obrazom še živ, da se nismo mogli vsak dan voziti z avtom, ker je veljal režim par/nepar. Pozneje, ko ga ni bilo več, se spomnim, da so nam odklapljali elektriko. To so spomini, ki jim ne vem datumov. Ne vtisne se vsaka neumnost v človeka na tak način, da bi se je živo spominjal – se pa pozna. To je še danes del mene. Ni mi bilo hudega, ker sem bil ciciban, pionir, mladinec, pubertetnik. Toda lahko bi doživljal tudi kaj boljšega. In če na to pomislim, mi gre moj jaz iz tistih časov na živce enako kakor tisti, ki je za to bil v glavnem zaslužen.

Nostalgija je v bistvu narcisoidnost: kolektivni spomin je možno očistiti samo tako, da začnemo pri svojih osebnih spominih. Ali kot pravi stari slogan: “Dok je bilo Tita, bilo je i šita!” Že mogoče. Ampak če odštejem Motherse, je bil šit tudi nasploh.

  • Share/Bookmark

Pasje procesije že. Ampak katerih pasem?

Ponedeljek, 1. maj 2000

Društvo novinarjev Slovenije je v četrtek debatiralo na temo, ali drži trditev State Departmenta v poročilu o stanju medijev v Sloveniji, da “utegne biti poročanje o notranjepolitičnih vprašanjih do neke mere pod vplivom samocenzure in posrednih političnih pritiskov”. Razlog naj bi bil seveda ta, da je “v državi več kot štirideset let vladal avtoritarni komunistični sistem”.

Vprašanja samocenzuriranja ne smemo jemati dobesedno: ne gre za to, da bi novinar kaj ostrega napisal, se potem nenadoma zamislil, češ, ups, ta je pa prehuda, in stavek zbrisal. Bodimo iskreni: kolikor samocenzura obstaja, je usedlina dolgoletne ideološke indoktrinacije. Naš današnji občutek svobode, smisel za svobodo govora in druge svoboščine, naše politične, pa tudi osebne vrednote so pogojeni z okviri, ki so nas omejevali do pred desetimi, petnajstimi leti. Iluzorno bi bilo trditi, da razmišljamo enako kakor tisti, ki v demokratičnih sistemih živijo že petdeset, sto, dvesto let. To preprosto ni možno.

Eni so to indoktrinacijo sprejemali kot nekaj samoumevnega. Drugi so v zapovedano ideologijo celo iskreno verjeli. Tretji so se ji upirali z disidentsko skepso ali celo z javnim angažmajem. Četrti spet so jo prenašali z mešanico civilne nonšalance ter intimnega ali magari javnega cinizma. Vsak po svoje smo živeli z občutkom utesnjenosti ali z občutkom svobode ali obojega. Življenje ni bilo tako enoznačno, kakor dandanes domnevajo spreobrnjenci. Vendar je dejstvo, da nekdanji konformizem ali upor ali neka srednja pot po preskoku v načelno svobodo ne morejo biti produktivno izhodišče za nikogar, če se pri tem ne zavedamo, da se mora nekje poznati, odkod prihajamo: da je naš občutek za svobodo na nek način pervertiran. V tem smislu je samocenzura dejstvo. Za večino ljudi – seveda ne samo novinarjev – je neizogibna, saj se je racionalno sploh ne zavedajo. To nima nič opraviti s pokončnostjo. Gre za druge karakterne in intelektualne lastnosti, ki odlikujejo le redke, močne posameznike.

Urad predsednika Republike je naprimer zlahka in navidez učinkovito zabil Delo, ki je v šaljivi rubriki – drugam take reči po neki logiki kdo ve zakaj ne spadajo – diverzantsko in nepredvidljivo pripomnilo, da je Kučan Mercatorjev “komercialist”, če v nekaj dneh pripelje v Jankovićev megamarket kar dva državnika sosednjih držav, že prej pa se je udeležil proslave petdesetletnice podjetja. Uradu ni bilo treba drugega kot spomniti, da se je predsednik udeležil tudi štiridesetletnice Dela in da vsako leto počasti s svojo prezenco tudi oglaševalski festival Zlati boben, ki je s taistim časnikom povezan osebno prek člana njegove uprave. Če prej nismo vzkliknili ups, imamo zdaj lepo priložnost.

Že pred leti sem napisal, da se Kučan udeležuje “vsake pasje procesije”. Ampak poglejte zdaj: kritika je postala argument kritiziranega! Dejstvo, da se Kučan udeležuje sprevodov različnih pasem psov – od rotvajlerjev in nemških ovčarjev, kajneda, pa do višavcev, pudlov in čivav –, bi moralo biti za novinarje zadosten razlog, da verjamejo, da so si vsi kužki med seboj enaki. Od novinarjev in od javnosti pričakujejo, da potlačimo ta svoj naravnost pasje nezmotljivi občutek, da tu nekaj ni v redu. Da pač ni moralno, če predsednik lobira v interesu velikih direktorjev. Da to ni prav, četudi ne dela formalno nič narobe in se bog ne daj ne okorišča niti z zastonj sedežem na tekmah ali celo s špecerijo. (Si predstavljate? Posebna akcija! Vsako nedeljo zadnjih petnajst minut pred zapiranjem 10 % popusta za predsednike!) Da tistim, ki so že itak tako močni, da lahko pokupijo pol države, pri tem pomaga še predsednik taiste, in to z zvezami pri državnikih sosednjih, da bodo pokupili še četrt teh!

Predsednik je v nezavidljivem položaju. Če dela uslugo Jankoviću, nismo zadovoljni. Če jo dela nekemu malemu, obskurnemu, benignemu, dobronamernemu društvu, tudi nismo zadovoljni. Celo če jo dela starim partizanom, smo bolj zadovoljni. Ampak to, da nam kakor da nikdar ni prav, s kom se protokolarno druži, seveda ni naš problem – ali pa se glede tega pretvarjamo. Roko na srce bomo tudi mi prišli na vrsto, da nam izkaže čast, in potem bodo v kabinetu še tako prijazni, da nam bodo poslali fotografijo, na kateri z njim kramljamo. Kdo bo sprevidel razliko med vljudnim odzivom povabilu in grebatorstvom? In kdo lahko njegovim svetovalcem svetuje, naj svoje goste raje pelje na gledališko predstavo – no, ne ravno v Lutkovno – ali na razstavo ali naj jim pokaže kakšno lepo arhitekturo, namesto da jim razkazuje nakupovalni center kot neko čudo povojnega napredka? Ali v katero predmestno nouveaux-riches restavracijo naj hodi na večerje ali kateri iks-ipsilon podjetniški srenji naj pusti, da se tam nanj lepi?

To je naš problem in hkrati ni: je, če se nam argument, da predsednik vseh hodi na prireditve vseh, zdi samoumeven, in ni, če zaupamo svojemu občutku – bolj ko je oseben, bolj je tudi državljanski – za prav in pravičnost. Pustiti se begati formalnim demokratičnim pravilom pomeni podlegati samocenzuri.

  • Share/Bookmark

Zdravniška krasta

Sobota, 15. april 2000

Se spomnite reklamnega plakata izpred let za kremo za sončenje, na katerem se je bohotilo pet čednih in zdravih, stopnjema teniranih ženskih zadnjic? Se spomnite, kako ste bili vsi navdušeni, češ, kak dober štos? Zdaj pa preskočite v mnogo bolj dekadentno sedanjost: kaj porečete na fotografijo s krastami pokrite ritke petletne deklice? Dober štos nikakor ne – morda kvečjemu dobra poteza, da bomo končno enkrat videli, kako lahko zdravniki nekoga zafurajo?

Cinično rečeno so v dobrih, starih časih svet obkrožale grozljive ali vsaj presunljive fotografije žrtev vojne. Bile pa so tudi argumentirane: po eni strani je šlo za sicer vedno dvoumne fotoreporterske dosežke, po drugi pa naj bi bistveno prispevale k odpiranju oči uspavane javnosti, kaj se nekje v resnici dogaja. Tako je Nick Ut zaslovel s fotografijo gole, objokane, opečene vietnamske deklice, ki beži iz z napalmom zbombardirane vasi, Američani sami pa naj bi si s tem zapravili še zadnjo kredibilnost, da gre za pošteno in potrebno vojno. Čez dolga leta so podobne in še hujše prizore kazali samo še v funkciji humanitarnega prepričevanja, odpadel pa je tudi novinarsko-profesionalni moment, saj ni bilo treba drugega kakor biti tam in snemati – naprimer kupe ljudi v mlakah krvi ali celo v kosih, kakor naprimer ob granatiranju sarajevske tržnice.

Dandanes pa vzameš trotl-kamero, na filmu so morda še posnetki z zadnjih družinskih počitnic, klikneš, daš razviti in pošlješ medijem in televizijam. Domnevna medicinska napaka, grd zaplet, ubogi otrok, ogorčeni starši, užaljeni dohtarji, vznemirjeni mediji – in že je objavljena najbolj gnusna fotografija v neveseli zgodovini slovenskih medijev, ob kateri se zdi prizor z na Brniku zoglenelima avstrijskima fotoreporterjema junija 1991 tako rekoč tihožitje.

Bolj ko je neka situacija drastična in nenavadna, eventualno celo precedenčna, bolj od nas žalujočih ostalih samoumevno pričakujejo, da bomo poskušali razumeti: v konkretnem primeru fizično trpljenje male pacientke in psihično trpljenje njenih staršev. Vendar pa v bistvu ne gre toliko za pričakovanje razumevanja – tega je navsezadnje zmožen kdorkoli, ki premore trohico človeškega sočutja. Bolj gre za pričakovanje odpuščanja, da narediš nekaj tako blaznega ali celo patološkega, da fotografiraš hudo iznakažen intimni del telesa lastne hčerke in pošlješ fotografijo medijem. Trpljenje, prizadeto otroku in staršem, je torej nekakšno opravičilo? Hmm, temu bi jaz raje rekel olajševalna okoliščina. Sodnomedicinske fotografije sicer ne sodijo v družinske albume, ampak recimo, da jih človek v stiski še nekako posname kot dokazno gradivo, če se namerava bosti z zdravniškimi instancami. Toda! Da fotografijo pošlje medijem, mediji sami – da ne bi slučajno kdaj razmišljali namesto tistih, ki razmišljajo samo v afektu, kajneda – pa jo seveda gladko objavijo!?

Punčki želim hitro okrevanje in pravično obravnavo njenega primera. Nikakor pa ji ne želim, da bi si kdorkoli zapomnil njeno ime in jo prepoznaval, ko bo enkrat odrasla.

Na podoben način bi lahko na mnenje javnosti v zvezi z zdravniki uspešno tendenciozno vplivala tista punca, ki se je na pregledu za vozniški izpit pustila podvreči ginekološki inšpekciji. To sceno v ordinaciji bi odigrala še enkrat pred fotografom – magari bi nastopila statista, saj obrazi v tem primeru niso relevantni – in dala objaviti fotke. To samo kot nasvet.

Druga plat zgodbe pa je naslednja: če velja, da imajo pacienti take zdravnike, kakršne si zaslužijo, potem velja tudi obratno. Spomnite se velike zdravniške stavke pred štirimi leti. Takrat sem v tej kolumni pod naslovom “Hipokritova prisega” zapisal, da “gre za kolektivni samomor nekega poklica” in da bodo zdravniki morda res “dosegli svoje – torej več denarja – ne kot materialno merilo svojega ugleda, temveč kot zgolj nadomestilo: da bodo svoj ugled zamenjali s premožnostjo”. To se je tudi zgodilo: zdaj so bolje plačani (četudi še vedno hočejo še več), zaupanje javnosti v njihov poklic pa se sesuva v prah. Avra nezmotljivih varuhov skrivnosti človeškega telesa je počasi, a zanesljivo izginila. Biti zdravnik ne velja več za nekaj plemenitega in brezprizivnega, nekaj gosposkega tam zgoraj v simbolični socialni hierarhiji, temveč je to samo še poklic, ki sicer velikokrat pač pride prav in to je to, vse pogosteje pa je nekaj podobno spornega, dvoličnega, škodljivega, nekompetentnega kakor recimo novinarski poklic ali morda tudi odvetniški. S svojimi sindikalističnimi zahtevami po višjih plačah, predvsem pa seveda s pogostejšimi profesionalnimi spodrsljaji – in nenazadnje tudi z izmikajočimi reakcijami nanje – so dosegli samo to, da so postali strelovod nezadovoljne javnosti. Ta pa si je v tem času tudi nabrala toliko samozavesti, da v tej svoji prvinski, še ne izšolani ozaveščenosti strelja kar počez in z vsemi razpoložljivimi topovi (ali celo objektivi).

V bistvu je bilo naivno pričakovati, da bo javno zdravstvo – v nekdanjem sistemu morda edina zdrava dejavnost – preživelo tranzicijo nedotaknjeno.

  • Share/Bookmark

Rumene brigade

Sobota, 8. april 2000

Dopovedati javnosti, kaj je zasebnost, je po definiciji brezupno. Javnost je namreč črna luknja, ki srka vse: tudi tisto, kar ni javno – dokler ni posrkano.

Zasebnost niso samo lepe stvari, ampak tudi grde. Te druge so za javnost bolj privlačne in se zanje zdi še bolj primerno, da jih je treba publicirati. Medtem ko lepe reči pridejo v poštev kot javne le v primerih obojestranskega konsenza – namreč v tem smislu, da je srečo in sladkorno peno pač treba deliti –, pa grde naredi še bolj pikantne čar prikrivanja in odkrivanja ter sočustvovanja ali zgražanja. Razlika med publiciranjem lepega in grdega je po medijski logiki razlika med pablik rilejšns in novinarstvom. Pa še to: konzumacija manj prijetnih aspektov zasebnosti vleče za sabo tudi večji angažma javnosti.

Pri tej plati zasebnosti je treba bolj natančno govoriti o stvareh, za katere posameznik zato ali zato noče, da bi javnost zanje izvedela. Razlogov je več: lahko mu je kratko-malo nerodno, lahko se boji neformalnih družbenih sankcij, lahko se boji profesionalnih, lahko pa se boji tudi črke zakona. Zasebnost, ki jo nekdo poskuša prikriti, niso samo prešuštvovanje ali ločitev, življenjski ali službeni spodrsljaji, ampak tudi vrsta zakonsko prepovedanih dejanj. To vse spada v isto kategorijo interesa javnosti – razlika je le v stopnji le-tega.

Med nami živijo tatovi in roparji, tihotapci in preprodajalci, nasilniki in izsiljevalci, posiljevalci in morilci. Med nami so ljudje, ki kradejo avte, vlamljajo v stanovanja, poneverjajo denar in dokumente, spolno zlorabljajo mladoletne otroke, trpinčijo svoje žene, razpečujejo drogo in prekupčujejo z orožjem, fizično ali psihično mučijo svoje žrtve, jih v skrajnih primerih tudi ubijajo. Seznam kazensko-pravno definiranih in sankcioniranih deliktov je dolg, in kakor smo hvala bogu žrtve v manjšini, so tudi med storilci redki, ki uidejo roki pravice.

Če torej trdim, da so kazniva dejanja zasebna stvar storilcev, se s tem ne zavzemam za njihovo ekskulpacijo – kaj šele, da bi prizadetim hotel odreči status žrtve. Njihova pravica, da so deležni sočustvovanja soljudi (ali magari javnosti), in dejstvo, da so moralno superiorni nad krivci – če jim to kaj pomaga –, ostaja nesporna. To je samoumevno. To itak pišem samo zato, da bi se izognil pripombam pobesnelih volkov, kakršni so se spravili na domnevne morilce mačk. V mislih imam sicer ljudi, ki pa človeške zadeve razumejo natanko toliko kakor plenilska žival, ki lovi v tropu – nič.

Tako v civilnem smislu kakor v medijskem se zdi skoraj absurdno opozarjati rumene brigade in druge moralne prostovoljce na nekaj tako logičnega (četudi še dodatno, formalno, dobesedno uzakonjenega), da je domnevni storilec kaznivega dejanja nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana na sodišču, in da ga je kot takega – torej kot osumljenca – tudi treba obravnavati. Da je do take histerije javnosti – pozivi k linču, javna uporaba najbolj drastičnih zmerljivk za osumljence, da ne govorim o izklopu zdrave pameti same – prišlo ravno v primeru, ko so žrtve mačke, pa je še posebej noro. Dejansko ni zabeležena nobena podobna reakcija javnosti na nobeno kaznivo dejanje, četudi je že s prostim očesom iz vsakdanjih kronik povsem jasno, da je velika večina veliko hujših (ali vsaj družbeno škodljivejših). Edina pametna razlaga tega neverjetnega fenomena se mi zdi to, da gre tokrat za kaznivo dejanje, ki je ne le nerazumljivo, torej ne storjeno iz strasti ali koristoljubja – ki sta tako rekoč človeško legitimna razloga –, temveč iz neke do konca prignane objestnosti: kar tako, za hec, iz veselja, za nič. To pa je seveda že skoraj filozofsko stališče, ki z običajnim repertoarjem slovenskih zločinov in motivov zanje nima nič opraviti.

Da preidem k poanti. Vsako kaznivo dejanje je na nek način javno, saj ga sankcionira družba. Nisem za to, da bi si javnost pred temi dejanji zatiskala oči. Sem pa vsekakor proti, da serviserji slabe vesti ta dejanja pavšalno projicirajo na družbo v celoti, češ, kje mi živimo! To je točka, na kateri kaznivo dejanje neha biti javno in je samo še privatna zadeva nekoga, ki je imel problem in je grešil. Socialni čut in nenazadnje tudi statistični podatki o številu in naravi kaznivih dejanj dokazujejo, da Slovenija ni okolje, v katerem bi se tako imenovani pošteni, normalni in bogaboječi pravičniki morali bati prevlade zločincev ali celo psihopatov.

Hja, kaj hočemo, tudi takšni so med nami. Toda to so ljudje, ki se s svojo problematično zasebnostjo ne dotikajo javnosti kot skupnosti tako globoko, da bi kdorkoli – če izvzamem prizadete – moral zaganjati alarm razen po službeni dolžnosti kazenskega pregona. Alarm bi bilo treba sprožiti kvečjemu zaradi tistih, ki ljudi – kogarkoli! – javno zmerjajo z zločinci, izmečki in izrodki. Zaradi tistih, ki se slinijo o moralnih normah in družinskih vrednotah. Zaradi tistih, ki vnaprej napovedujejo, koga vse bodo osumljenci še pobili. To so tisti, ki res delajo javnost, in to je tisto, zaradi česar meni postane slabo – ne pa zaradi crknjenih mačk.

  • Share/Bookmark

Enajsta, dvanajsta in trinajsta zapoved

Nedelja, 26. marec 2000

Ko smo v starih časih postavljali časopise iz trakov povoščenega in z olfa nožki razrezanega fotostavka, je včasih naneslo, da smo se Razgledovci znašli v meternici z uredništvom Uradnega lista. Urednica in njen tehnični sta lepila zakon za zakonom in člen za členom na panoje: bilo je videti tako pusto, da sem ji enkrat za hec predlagal, ali naj ji odstopimo kakšno fotografijo ali ilustracijo, da bo zadeva zanimivejša.

Uradni list je tak še dandanes, zato pa ga tako rekoč nihče ne bere. Osuplost novinarjev nad kulturniškimi pokojninami in občutek, da je minister za kulturo javnosti nekaj prikrival, je v bistvu posledica slabe vesti, da so domnevno šokantno zadevo v Uradnem listu spregledali. Nobenega cinizma ni v Školčevi izjavi, da objava v Uradnem listu zadostuje, da je nekaj javno. Ali naj bi bil sklical tiskovno in na ves glas razbobnal, da bodo neki – po njegovem mnenju ali splošnem konsenzu – zaslužni in kompetentni ljudje, za katere pa se zmeni le relativno malo sodržavljanov (ali pa jih celo marsikdo ne mara), odslej dobivali socialne, a zelo solidne pokojnine?

V tako ozkem okolju, kakršna je Slovenija, je majhna socialna distanca med ljudmi – bodisi na hierarhični lestvici ali na istih nivojih – nekaj najbolj normalnega, četudi ne nujno pozitivnega. Premoženje je seveda samo eden od pogojev, ki to distanco vzpostavljajo, zato vse večje premoženjske razlike tega dejstva ne spreminjajo bistveno. Ta fenomen ostaja dovolj trajen in stabilen in s tem (obenem žal in na srečo) tudi konstitutiven za slovensko socialo, saj ga veliko močneje določa kombinacija psiholoških faktorjev in simboličnih vrednot, ki jih javnost pripisuje posameznim poklicem.

Govorim o nenapisanih pravilih, ki ljudskemu glasu prišepetavajo, kateri načini distanciranja od soljudi so družbeno sprejemljivi in kateri ne, in katerim poklicem oziroma profilom ljudi je to sploh dovoljeno in katerim ne. Nobenega dvoma ni, da se je dvestoterica upokojenih kulturnikov oziroma umetnikov v dotičnem primeru znašla v navzkrižnem ognju dveh javnomnenjskih zapovedi – in sicer enajste: ne kasiraj davkoplačevalskega denarja, če gre za vsote, večje od drobiža, četudi si to zaslužiš (kar pa je itak neverjetno), in dvanajste: zavidaj penzijo svojemu bližnjemu kulturniku oziroma umetniku.

Presenečenje nad kulturniškimi pokojninami je seveda še tem večje zaradi predsodka, da umetniki nič ne delajo v pravem pomenu besede, ampak samo nekaj fantazirajo za blagor tistih maloštevilnih, ki jih slučajno razumejo. V pogojih vse bolj komercializirane družbe to mnenje ni več nenavadno niti med intelektualci in novinarji, ki v tem smislu sicer veljajo za podobno nekoristno svojat, a se vendarle prilagajajo razmeram in se že nekako znajdejo. Resnica je seveda relativna, v vsakem primeru pa drugačna. Resda je v Sloveniji nadpovprečno veliko umetnikov, pri tem pa jih je glede na njeno majhnost in relativno zaprtost težko realno oceniti. Problem slovenske kulture je veljavnost ali neveljavnost že tako ali tako nikoli objektivnih, a velikokrat še tem bolj naši mali domačnosti prirejenih, da ne rečem izkrivljenih kriterijev, po katerih bi jih lahko kolikor-toliko zanesljivo ocenjevali in nagrajevali.

Toda naj bo vsaj nekaj jasno: četudi bi jih presojali po popolnoma nespornih in z drugimi okolji primerljivih kriterijih, bi v zvezi z nagrajevanjem kulturnikov, umetnikov in intelektualcev tudi v najbolj bajnih primerih še vedno govorili o zelo majhnih vsotah. Še več: po zaslugi sistemske majhnosti narodnega gospodarstva Slovenije ni druge panoge, v kateri bi bili individualni dohodki sicer nadpovprečno izobraženih ali usposobljenih posameznikov v povprečju tako majhni, investicije pa tako brezpogojno obsojene na golo obračanje sredstev.

Školčeve trditve o “kruti ekonomiji” in “vsakodnevnem boju” ljudi, ki “vzdržujejo slovensko kulturo in jezik”, so ravno prav politično prepričljive, a seveda kvečjemu za tiste, ki ne berejo Uradnega lista. V bistvu pa gre za tole: ekonomija do kulturnikov načeloma ni nič bolj kruta kakor do ljudi v drugih poklicih, le da v tem segmentu bolj prihaja do izraza neugodno razmerje med proizvajalci in produkti na eni strani in potencialnimi konzumenti znotraj navzven zaprtega tržišča. In drugič: umetnikov vsakdanji boj ni boj za preživetje, temveč boj z absolutnim, boj za kreacijo, boj za preseganje negativnega totala, boj za preseganje skupnosti, ne le samega sebe kakor v drugih poklicih.

Tako imenovane kulturniške pokojnine so v tem smislu formalno kompenzacija za nazaj, simbolno pa tudi za naprej. Vsaka investicija v kulturo – četudi v minulo delo –, je pozitivno subvencioniranje udeležencev na težavnem ali v tem primeru celo objektivno krivičnem tržišču. Predvsem pa: četudi administrativno spodbijanje stereotipa umetnikov kot ubogih par bo prispevalo k ostrejši selekciji med njimi samimi – in nenazadnje tudi k odpravljanju predsodka, da je človek, ki dobi na mesec kakšnih 250.000 tolarjev plus-minus, že bogat.

In še trinajsta: beri Uradni list.

  • Share/Bookmark

Stipe Message: kaj je rekel človek, ki se piše na K

Sobota, 25. marec 2000

Ob Kobalovem škandalu z norčevanjem iz Koalicije Slovenija in nadškofa vsi pripominjajo, češ, to je vendar satira. Ni res. Incident dokazuje, da je liberalizem levice primitiven, desnica pa javnomnenjsko tako nizko, da ji ljudski glas odreka celo pravico do razumljivih reakcij.

Problem izvira iz elektronskih medijev. Pogovori z javnimi osebnostmi in dialoške humoristične vsebine na televizijah in radijskih postajah so ničeve, nečimrne, neaktualne, dolgočasne. Talk šovov sploh ni, pogovori z eventualno zanimivimi in duhovitimi ljudmi pa so kurtoazni in tako rekoč avtorizirani v živo. Najvišji domet žanra so Čolnik, Ambrožič in “Polnočni klub”.

Zato ni čudno, da so se razpasli paramedijski pogovorni večeri v Cankarjevem domu, Gledališkem klubu Krka, Lutkovnem gledališču, po knjigarnah in še kje, pa spet Štihovi ali čigavi. Njihova obiskanost in odmevnost sta različni, v vsakem primeru pa gre za kompenzacijo občečloveške potrebe po kramljanju z ljudmi, ki v javnosti nekaj predstavljajo. To bi lahko z veliko večjim dometom – in napamet rečeno tudi bolje – zadovoljevale zlasti televizije, pa tega kdo ve zakaj ne počnejo.

Med temi talk šovi so opaznejši večeri v Lutkovnem gledališču. Ciril Ribičič je našel zanesljivo in zvesto nišo publike v presečišču leve polinteligence, hrvaške sekcije jugonostalgikov in volilcev Združene liste. Prištejmo še to, da je čez dan profesor prava ter politik in poslanec – kar je domnevno zanimiva kombinacija –, in hitro bo jasno, zakaj je prav on srečnež, ki največkrat prebije medijski zid lokalnega čveka v dvoranicah, za katere le malokdo sploh ve, kje so.

Nastopi Boris Kobal, ravnatelj Mestnega gledališča, komediograf in avtor humoristične oddaje “TV Poper”. Gre za najboljšo satirično oddajo na slovenskih televizijah – no-ja, pa tudi za edino. Kobalov humor je slovensko eklektičen in silovit: mešanica vnaprej zabavne dialektalnosti, vulgarnosti in vsaj grobosti, neusmiljene in dobro naciljane parodičnosti, brezskrupulozne politične nekorektnosti in žal velikokrat tudi cenenosti. Ne najbolj po mojem okusu, a tudi ne brez svetlih točk. Po svoje škoda, da ne obstaja več humoristov á la K., ker bi se satira hitreje normirala in obrusila v mainstream in uspešneje opravljala korektivno družbeno funkcijo. Kljub temu pa je pozitivno, da obstajata vsaj dva človeka – namreč Boris Kobal in Sašo Hribar –, ki sta pripravljena igrati nehvaležno vlogo dvornih norčkov tega malega cesarstva.

Problem je skratka v tem, da se je rojenemu robatežu Kobalu očitno utrgalo in je prestopil mejo dobrega okusa, ko se mu je ponudila priložnost, da v paramedijskem talk šovu pred predsednikom sosednje države (in slovenskim med publiko) uporabi besedo na p kot sinonim za desno strankarsko opcijo. Za Koalicijo Slovenija je to seveda razžalitev, ki jo odvezuje od tega, da bi izrečeno morala vzeti kot hec na svoj račun. Neglede na politične preference je to namreč kršitev pravil spodobnosti v javnem izražanju in nastopanju.

Nisem puritanec, ki bi se pretvarjal, da ga ušesa zabolijo, ko zasliši vulgarizem. Nisem zateženec brez smisla za humor in nisem privržen Peterletu in Janši. Da se je to zgodilo, mi je žal zato, ker je slovenska humoristična kultura na še nižjem nivoju, kakor sem si upal predstavljati: da se eden redkih, ki se s tem ukvarja, posluži besede na p – v kontekstu sicer za lase privlečenega, že brez te besede neduhovitega štosa –, in to pred sogovornikom, pred katerim bi bil moral izkazati vsaj minimalno mero spodobnosti, če je že kot satirik nespoštljiv in izzivalen.

Nevzdržnost Kobalovega izražanja lahko dokažemo še drugače. Primerjanje nadškofove osebnosti z neko drugo pasmo psov v Mladinini satirični rubriki “Rolanje po sceni” je vedno izpadlo humoristično legitimno – ker ima navsezadnje logično zvezo z Rodetovimi lastnimi izjavami – in ni izzvalo tako burnih reakcij kakor Kobalovo kvantanje. Javno in v živo izgovorjena beseda pred specifično publiko doseže čisto drugačne učinke od zapisane, natisnjene.

Ampak kdo bi o tem razmišljal? Kobal sam? Ah, on je vendar tukaj zato, da bi mi sami razmišljali o nečem drugem – in ker nas je do tega tako težko pripraviti, za to nima ne sposobnosti in ne čuti potrebe po tem. Kaj pa Ribičič? Še manj: njemu gre za to, da sprovocira javnost, si naredi reklamo in očrni politične konkurente, ki jim že itak gre tako slabo, da hočeš-nočeš izpadejo užaljene mimoze, celo če so po pravici prizadeti. Pričakovati od njega, da se bo opravičil, bi bilo logično, vendar je vnaprej iluzorno. Ali ima ZLSD tako borne politične argumente, da si mora pri polemiki z SKD in SDS pomagati z nerazsodnim in neinhibiranim humoristom, namesto da bi se pošteno skregali kar v parlamentu?! In nenazadnje: poniževanje nasprotnika je slaba taktika – še posebej nasprotnika, ki se že tako ali tako demagoško pretvarja, da ga po krivici nihče ne mara, in komaj čaka na priložnost, da enkrat za spremembo to po pravici dokaže.

Manjše ko je cesarstvo, bolj je meja med dvornimi norčki in norci zabrisana.

  • Share/Bookmark

Vsi olikani in vsi enakopravni (viktorji)

Sobota, 18. marec 2000

Kaj bi novinarji in mediji brez novinarjev in medijev? To bi bil dolgčas! Koga bi zanimale novičke o igralcih in režiserjih, ki jih je že tako ali tako kronično premalo in so razen Vinčija itak dolgočasni? Kakšen Marjan Podobnik po drugi strani med politiki sicer redno skrbi za dobavo kvalitetnega štofa, ki ga ni in ni mogoče nehati premlevati. Žal pa to spričo namišljene, a kljub temu neizogibne usodnosti situacij, v katere spravlja sebe in druge, spada v druge, manj brane, le po naključju humoristične rubrike.

Veliko primernejše so novičke o holivudarjih. Potencialno zanimanje javnosti za nekoga je namreč mogoče le ob zadostni kritični masi tistih, ki si znajo pred oči priklicati obraze osirancev. Tisti, ki službo opravljajo z bolj trivialnimi darovi, imajo v tej disciplini seveda prednost pred tistimi, ki to počnejo s pametjo in intelektom. Toda kljub temu je korak od enih do drugih precej manjši, kakor bi si po zdravi pameti predstavljali. Nazadnje se le nekako znajdejo v istem košu. Cilj je dosežen: vsi skupaj, z roko v roki in ne brez posušene fige v žepu, vsi olikani in vsi enakopravni, kot brat in brat, četudi morda Kajn in Abel, so pa le neka omembe vredna, četudi virtualna množica. Mediatizirano glodanje jo z nekaj truda in vztrajnosti le toliko personificira, da lahko celo v teh zoženih socialnih pogojih funkcionirajo kot kompetenten in krepčilen medijski futer: sami sebi v bistvu služijo kot hrana, ki si jo sami kuhajo in strežejo, sami sebe pa tudi prebavljajo – in tako lepo naprej do zadnjih faz tega blaženega in benignega metabolizma.

Vsako leto v drugi polovici marca, ko se po dolini Šentflorjanski plazi psihoza podelitve viktorjev, se sprašujem, o čem pravzaprav v Stopu govorijo. Medijske nagrade? Kaj pa so to mediji, dandanes? Ali je moje pojmovanje, da so mediji novinarji in novinarski poklic – in vsebine, ki pri tem nastajajo –, mar anahronizem? Nikakor ne. Če besedo mediji izgovorimo v kateremkoli drugem jeziku, je mišljeno natanko to, kar mislim tudi jaz. Morda pa gre samo za drugačno jezikovno konvencijo, kako nekaj imenujemo – da ta beseda pač označuje tisto, za kar se je glavni in odgovorni urednik Stopa Igor Savič ali kdo nekoč odločil, da bo v slovenščini označevala, in se ponevedoma prijela?

Tudi ta možnost odpade. Ne da Savičevi mediji niso moji mediji v slovenščini: oni to niso v Sloveniji. Moj pogled na slovensko medijsko sceno (v mojem pomenu) je itak takšen, kakor da je večina slovenskih profesionalcev na tem področju nekoč-nekje mimogrede slišala, da mediji obstajajo tudi v drugih deželah – in da so nemara celo boljši –, na lastne oči pa se ji še ni uspelo prepričati. To velja tako za tisk kakor za elektronske medije – no, ti slednji lahko vsaj kakšno licenco odkupijo, kajneda? Predvsem pa ne opažam, da bi v isto godljo namakali voditelje, zabavljače, igralce in muzikante na eni strani ter profesionalne novinarje, umetnike in intelektualce (kadar ti slučajno kaj prispevajo za mali ekran za kratek premor med dvema trivialnostma).

V enajstih kategorijah je za Stopove viktorje nominiranih triintrideset ljudi, skupin ali oddaj. Zdaj pa računajte: med vso to kao elito je res medijskih ljudi – namreč novinarjev v mojem, disidentskem smislu – natanko pet (oziroma štirje plus ena ekipa); prištejmo k tem dva dokumentarista in enega znanstvenika, in videli bomo, da so tri četrtine preostalih ljudje, ki z mediji nimajo nikakršne zveze razen te, da se medijih pojavljajo – in so za to plačani. Poudarek je seveda na tem drugem kriteriju: ukinite ga, ker je logično irelevanten, in že bomo veselo konkurirali vsi po vrsti od politikov in kogarkoli, ki dajejo izjavo ali intervju, pa vse do zadnjega Franceljna, ki ga na vogalu anketirajo.

To izenačevalno obravnavanje takšnih in drugačnih medijskih ljudi se seveda bolj prilega onim napudranim in sfriziranim. Treba je pač ustvariti vtis, da so vsi brez razlike zabavni, privlačni, kul, seksi – in da je to v bistvu Stopovo intelektualno poslanstvo, da vtaknejo zraven še četrt tistih z družbenim smislom. Pa še pri teh se zna kaj zaplesti. Recimo: nov šef, očitno bolj moje sorte, kar zadeva pojmovanje medijev, zamenja mlajšo televizijsko blondinko – za katero na njeno smolo še nihče ni opazil, da je intelektualka, ker preveč govori o sebi – s starejšo blondinko, na našo grozo resda nekoliko manj gledljivo, a bolj dobesedno novinarko. V Jani začnejo hitro objokovati debitantkino domnevno propadlo kariero, Stop pa jo tolažilno nominira v isti kategoriji z Marcelom Štefančičem – za katerega pa na njegovo srečo tudi še nihče ni opazil, da je intelektualec, ker preveč govori o drugih. Nakar priskoči na pomoč njenemu ratingu še Bojan Požar in dokonča, kar je začel Savič, s provokacijo, naj mu pozira gola za revijo.

V bistvu se na ta način bije boj za pomen te magične besede mediji. Kar mene zadeva, bi se vdal brez obotavljanja, če ne bi upravičeno domneval, da se bodo medijski križarji bojevali še naprej in naprej – tudi če bi jim zmanjkalo nasprotnikov.

  • Share/Bookmark

Jonas & Trefalt: king size sadne kupe

Sobota, 11. marec 2000

Te dni sem se zalotil pri misli, ki mi je dala posumiti, da sem Jonasa in njegov komični kviz vsaj podzavestno že vzel za del ponarodele kulturne krajine. V neki slaščičarni sem namreč videl omizje ljudi, ki so si naročili tiste king size sadne kupe z gomilami sladoleda in smetane, ob katerih začne človek razmišljati, koliko ljudi na svetu vsako minuto umre od lakote. Obrazi sladkosnednežev so žareli od naivne srečice, jaz pa sem spontano pomislil: hudiča, tile tipi zgledajo, kot da so zadeli na Jonasu!

Zabavno je zdaj brati prizanesljive komentarje o tem kvizu, češ, bogi Jonas vendar ni kriv, da je zanič, on pač vodi oddajo po scenariju, ki so si ga izmislili Američani, saj so samo licenco odkupili. Podton teh pripomb je ta, da smo v bistvu lahko srečni, da nismo Slovenci sami naredili še ene bedaste oddaje več, ker bi se potem morali neznansko sekirati – po tem smo znani, ne? –, ampak lahko namesto samih sebe sesuvamo Američane. Še več! Podton podtona je nadalje, da je slovenska televizijska inventivnost po novem omejena na legalizirano, plačljivo, zapovedano in tako rekoč dobesedno posnemanje globalnih komercialnih smeti. Treba je biti samo še toliko pameten – oziroma kreativen, kakor se temu reče bolj pompozno –, da znamo presoditi, katere smeti Slovencem pač lepše dišijo.

Mala slovenska sociala gotovo ne bi prenesla licenc za perverzije, kakršni sta recimo nizozemska orwellovsko-resničnostna serialka “Big Brother”, v kateri deset ljudi za sto dni zaprejo v hišo in jih snemajo pri vsem, kar počnejo, ali Fox TV-jev ženitno-posredniški šov “Who Wants to Marry a Millionaire”, v katerem resnični samski milijonar med petdesetimi kandidatkami (izbranimi med 500.000 prijavljenimi trapami) v studiu najde resnično ta pravo in se pred vesoljnim občinstvom z njo v živo resnično poroči. Ne: mala slovenska sociala je ravno pravšnja za omejeno dobičkonosne, omejeno izobraževalne in omejeno televizične kvize, kakršna sta Jonasov “Lepo je biti milijonar” na Pop TV in Trefaltova “Življenjska priložnost” na Kanalu A.

Verjamem, da sta oddaji za deset milijonov tolarjev marsikomu všeč. Kviz sam je kot žanr napeta, gledljiva in eventualno poučna zadeva – četudi je s prilagojenostjo povprečni splošni razgledanosti populacije in z obveznim ravnotežjem med dramaturgijo uspešnosti ali neuspešnosti udeležencev ter rentabilnostjo oddaje lahko že kar intelektualno žaljiv. Toda ne zgražam se nad tem: to je, prvič, jalovo početje, drugič pa tega niti ne morem dokazati, saj se s svojo izobrazbo ne bi odrezal nič bolje od drugih kandidatov. Ne zgražam se niti nad glasbeno kuliso, tem x-filesovskim tonskim hororjem, ki da prispeva k usodni napetosti glede znanja in stanja na računu, niti nad Jonasovo k živčnemu zlomu napeljujočo hladnostjo, zavlačevanjem in uporabo dvojine. “Danilo, sva pripravljena?” Jonas, a sva midva mal mim?

Bolj me motijo ti, ki odgovarjajo na vprašanja. To so ljudje, ki jih nočem gledati, če mi ni treba. Jasno mi je, da jih je širom Slovenije toliko, da ne vem, kako jih sploh najdejo – ta folk, ki ga Jonas predstavi kot nekoga, ki je “najraje kar doma”. To so v glavnem ljudje s sindromom dobrososedskega tv-ekshibicionizma – čeprav je res, da ta bolj prihaja do izraza pri Jonasovih udeležencih, medtem ko je pri Trefaltovih nekoliko zastrt s socialno komponento, ganljivo uscenarjeno z zagotovljenim plačilom položnic.

V vsakem primeru pa je v današnjih kvizih zgovoren ta premik od poljudnega in kompetitivnega eruditstva križank in podobnih disciplin ugankarstva k benigni, v najboljšem primeru prisrčno smešni egomaniji podeželskih in predmestnih iks-ipsilonov ter k izzivu zlahka ali nepričakovano zasluženega denarja. Kje so tisti časi, ko so v kvizih pod taktirko Oliverja Mlakarja na TV Zagreb tekmovali genialni čudaki in neverjetni piflarji, ki so imeli v mezincu cele police enciklopedij Jugoslovanskega leksikografskega zavoda! Čas za odgovor je pritiskal, bile so prave drame, zmagovalci so se kvalificirali naprej in osvajali simpatije gledalcev. Kdorkoli je kdaj gledal “Kvizkoteko”, se bo težko sprijaznil s tem sedanjim nategovanjem praznega suspenza, s to efemernostjo brezosebkov, ki pridejo, odgovorijo, resignirano – a kakopak možato – pobašejo drobiž in se vrnejo v svojo dnevno sobo z grdim lustrom in najlonskimi zavesami.

Ne Pop TV-jev ne Kanal A-jev kviz nista večja od življenja, nista povečava socialnih in premoženjskih fantazem. Sta le življenje sàmo: majhno, skromno, bridko, zajebano. Sta presajen, a verodostojen posnetek te preklete sociale, ki se nezadržno pretaka iz roke v usta ter iz kuhne pred televizor. Vsake toliko bo kdo zaslužil milijon ali dva ali magari deset, da nam bo dano vedeti, da so sanje včasih le uresničljive. Toda v večini primerov bomo vsak teden dvakrat – nam v zabavo in neprevidnežem v poduk – spremljali pazljivo, a obenem slepo zrežirane tragedije razodetja, da četrt ure fokusa ne more pretrgati okovov družbenih razmerij, temveč jih lahko samo še bolj privije. In naredi sprejemljive.

  • Share/Bookmark

Morski psi in psi čuvaji

Sobota, 4. marec 2000

Ta teden sem v Društvu novinarjev sodeloval v razpravi, kakšna naj bo naša organizacija. Ena od tem je bila tudi dilema med elitizmom in odprtostjo Društva: kako – in ali sploh – inkorporirati recimo že v medijih aktivne študente ali honorarce.

Strinjam se s prevladujočim mnenjem, da bi bilo znotraj DNS dobro ustanoviti sekcijo profesionalnih novinarjev, da pa pri tem ne bi smeli omejevati ne- ali manj profesionalnih kolegov. Mladim in za karkoli – znanje ali status – prikrajšanim je treba pomagati, ne pa jih prepuščati na milost in nemilost morskim psom. Da je to smiselno, potrjuje primer, ki se je pripetil nedavno.

V zadnji Novi reviji beremo korespondenco med profesorjem Pravne fakultete v Ljubljani Petrom Jambrekom in direktorjem informativnega programa TV Slovenija Urošem Lipuščkom. Gre za Jambrekove proteste v zvezi z objavo njegove izjave za Studio City in Lipuščkove odgovore. Jambrek je pred snemanjem postavil pogoj, da mora biti njegova izjava predvajana integralno, neskrajšana – celo pripravljen se je bil prilagoditi času, ki bi mu ga odmerili, četudi malo –, novinarka pa je v to privolila. Nastal je posnetek, dolg deset minut, to pa se je pri montaži oddaje v celoti izkazalo za preveč. Posnetek so skrajšali (in Jambreka o tem pred predvajanjem obvestili), končalo pa se je z njegovo pritožbo nad domnevno cenzuro in manipulacijo na podlagi “utemeljenega suma”, da gre za “politične razloge”.

Lipušček je reagiral spravljivo, se izgovoril na “premajhno profesionalno usposobljenost mladih novinarjev”, Jambreku obljubil možnost, da v isti oddaji neokrnjeno pove, kar misli, in ga celo povabil k izdelavi internega novinarskega kodeksa RTV. Prizadeti, sprva vesel ponujene roke, ne enega ne drugega ni izkoristil, saj po svoji strani ni pristal na intervju (v živo), ki mu ga je ponudil urednik Studia City, ta pa po drugi niti pod Lipuščkovo grožnjo z disciplinskimi sankcijami – do katerih potem sicer ni prišlo – ni pristal na Jambrekovo zahtevo, da mu v oddaji omogoči prebrati vnaprej pripravljen avtorski tekst o negativnih izkušnjah z mediji (nenazadnje tudi s Sobotno prilogo).

Pričakovati od katerekoli televizije, da ne bo skrajšala vedno in neizogibno predolge izjave kogarkoli, je bodisi iluzorno ali nepošteno. Glede na informativno ter jezikovno in slikovno specifiko televizije kot medija je krajšanje izjav v realnem času nujnost ali že kar zakon. Novinarska profesionalnost pa ni edina možnost za izogib posledicam. Na strani dajalca izjave se lahko temu izognemo samo s skrajno koncentracijo pri govorjenju ali z odločitvijo, da ne povemo več kakor stavek ali tri (a zato tem bolj udarne), ali celo z odpovedjo dajanju izjav za televizijo – kar sploh ni slaba odločitev, samo dovolj moči je treba imeti za zavrnitev.

Ta zmotna samoumevnost neokrnjenosti povedanega je najpogosteje posledica intervjuvančevega občutka pomembnosti ali – kakor ni nemogoče domnevati v konkretnem primeru – izkoriščanja psihološke prednosti pred intimidirano, iz vate FDV komajda ali še sploh ne izvito novinarko. Šark in za nameček legal eagle jo je postavil pred dejstvo, ona pa je samo prikimavala, namesto da bi se mu zahvalila in gladko odkorakala iz njegovega kabineta.

In da bi Jambrek RTV-jevcem še kodeks pisal? Bilo bi vsekakor nezaslišano, če bi novinarske manipulacije pomagali preprečevati tisti, ki sami manipulirajo z novinarji.

Pa saj je navsezadnje isto tudi v tiskanih medijih: za še hujši zločin od domnevno manipulativne televizijske montaže velja uredniško krajšanje tekstov. Pri tem pa je treba vedeti, da velikanska večina piscev sploh ne upošteva dogovorjene dolžine. Še več: niti je ne zna šteti v nobenih veljavnih merskih enotah! Tega niso znali v eri pisalnih strojev in ne znajo na računalnikih. Kako bi lahko torej pričakovali, da bodo obvladovali s tradicionalno, bodisi predavateljsko ali politično retoriko skregana pravila za televizijo primernega in učinkovitega govorjenja, ki so celo v nasprotju z navadami vsakdanjega, četudi smiselnega izjavljanja?

Poanta tega konflikta pa je v naslednjem. Vsak stavek, ki ga dejansko ali namišljeno drugače misleči izreče, je zanj drugačen in bistven, medtem ko sta ločljivost med njegovimi stavki in njihova pomembnost v ušesih naslovnikov precej manjši. Karkoli izrežemo, bo zanj nujno manipulacija, z malo smole na drugi strani pa že kar politični škandal. Za novinarje je to resda problem, a spet ne tako enostranski, kakor je videti po takšnih dopisih. Slovenski politični diskurz ni toliko političen, temveč je spolitiziran, in ne toliko medijski, temveč bolj partijski – in nima smisla, da bi objektivno odgovornost za to brez razlike od primera do primera nalagali samo novinarjem.

Kot skorajda že star član DNS, a obenem nekak pravkar prebujeni aktivist mislim, da je smisel delovanja Društva v doslednih reakcijah na take banalne in v bistvu nepotrebne, četudi najbrž neizogibne zaplete – predvsem pa v samozavesti, da smo težko fer do politikov (celo če to hočemo), če oni niso fer do nas.

  • Share/Bookmark

En tak preprost fant, ki preveč komplicira

Torek, 15. februar 2000

Prejšnji teden je podjetje mojega prijatelja priredilo slavnostno večerjo za skoraj sto povabljenih. Namen tega druženja je bil sicer promocijske in marketinške narave, kar pa zadeve ne spremeni bistveno. Šlo je skratka za to, da se v družbi svetovno znanega pisatelja zberejo “vsi, ki v Sloveniji kaj veljajo” – to je citat –, sodeč po enem od uvodnih govorov pa tudi za izgrajevanje optimistične zavesti, da je Slovenija perspektivna dežela tudi po zaslugi navzočih, ki se jim je treba na nek lep način oddolžiti.

Definicije elit so problematične celo za sociologe, ki operirajo s treznimi, objektivnimi, preverjenimi in celo izmerjenimi pojmi in dejstvi. V vsakdanjem, realnem življenju pa se kriteriji elit oblikujejo tako rekoč sami od sebe, spontano in na nek paradoksalen način tudi zanesljivo, četudi po drugi strani vodijo v socialno nelagodje in v medčloveškem smislu tudi psihološko kontroverznost.

Jaz osebno imam sam pri sebi s tem vedno težave. Kot nekdo, ki redno, osebno angažirano in odmevno nastopa v javnosti s takšnimi ali drugačnimi mnenji, pa tudi znotraj svojega poklica ali nenazadnje zaradi minulega dela, sem morda res del slovenske elite v najširšem smislu. Prvi problem, ki se glede pripadnosti eliti pojavi – in to ni moj problem, o njem v nadaljevanju –, je v tem, da je ljudski glas povprečnega posameznika pripravljen ta status podeliti samo tistim, ki jih ceni, se z njimi strinja, jih ima rad, spoštuje. To je pomota. Biti elita je objektivno dejstvo, ki nima nič opraviti z mnenjem drugih – tistih zunaj ali znotraj, vseeno. Politik, direktor, televizijska zvezda ali kdorkoli, izpostavljen ali ne, se nam lahko zdijo še tako nesposobni, hinavski, ponarejeni, neumni, pa zato v resnici ne bodo nič manj elita. Dokler so to, kar so, so elita – neglede na to, kakšni so.

Naj nadaljujem s svojimi pomisleki. Ni mi zoprno biti to in takšen, zaradi česar sem domnevno del elite. Mi je pa zoprno biti elita. Če mi kdo to dà vedeti naravnost ali po ovinku, mi je nerodno. Če bi sam živel z zavestjo, da sem elita – bodisi po lastnem prepričanju ali na podlagi mnenja drugih –, bi se počutil odurno. Jaz sem pač jaz: MC, ki živi svoj lajf. Ali ni bolj bistveno za identiteto vsakega posameznika, da je puščavski osamelec, kakor pa njegove družbene vloge, četudi niso zanemarljive? Rad sem z ljudmi, ki so mi všeč, izogibam pa se tistih, ki mi niso – privatno in službeno. Pri enih in drugih mi je popolnoma vseeno, ali po katerihkoli kriterijih so ali niso elita. Moja elita so ljudje, ki jih imam za svoje. Nekje v meni je ta grdo rečeno egalitaristični predsodek, malo lepše rečeno pa humana in plemenita vera, da smo si ljudje med seboj enaki. Moja ambicioznost se neha pri dogovorjenih zunanjih znakih družbene hierarhije in razmerij samih.

To so situacije, ko se človek ne more zanesti niti sam nase. Kolikokrat se zgražam nad krivico, ki jo nekdo dela tistim, ki jim ni podelil statusa elite – kakor naprimer moj prijatelj, ki je mislil, da nas bo na večerji sto dovolj – in tistim, ki jim ga je. Toda po drugi strani se nikoli ne razveselim primerov, ko se izbor reprezentantov elite sklada z mojimi malimi privatnimi preferencami. Človek na tem nivoju nehote postane krivičen, iracionalen, malenkosten, zamerljiv, celo hudoben.

Kadarkoli dobim vabilo za neko ekskluzivno prireditev, ki posredno ali neposredno daje vnaprej vedeti, da si je treba udeležbo šteti v čast, imam resne pomisleke, ali naj se odzovem. Seznam prireditev – v glavnem (kvazi) mondenih, estradnih, kurtoaznih –, ki se jih zanesljivo ne udeležujem, je dolg, sem pa skeptičen tudi do obiskovanja bolj normalnih, da tako rečem, smiselnih, profesionalnih, dostojanstvenih, nepretencioznih. In še v teh primerih moram zvrniti šampanjček ali dva, da se znebim občutka, da s svojo prisotnostjo vzbujam sume, da sem ne le del elite, ampak da se za to celo imam sam.

Kljubovanje, da se pa jaz to ne grem, v meni resda prevladuje. A če sem čisto odkrit, se včasih vendarle umakne preračunljivosti, da je morda le treba kdaj pa kdaj pristati na pravila te družbene in družabne igre, ki je v bistvu kombinacija monopolyja, človeka-ne-jezi-se in živega šaha. Nima pa me zato kaj biti sram, saj razen občasne dobre družbe od tega itak ni nobene koristi. Najbrž mi piše na nosu, da nisem ta pravi.

Moja pozicija glede tega je v bistvu družbeno škodljiva ali vsaj neproduktivna. Dobro, da večina ljudi razmišlja drugače. Kakor je nesporno dejstvo, da imajo elite pomembnejšo vlogo kakor drugi družbeni nivoji, pa je po drugi strani tudi jasno, da te vloge ne morejo uspešno opravljati brez samozavedanja o svojem položaju in pripadnosti. Del tega samozavedanja je nedvomno tudi strinjanje in aktivno sprejemanje teh dogovorjenih zunanjih znakov družbene hierarhije in razmerij samih in nenazadnje tudi družabnih dogodkov.

Moj prijatelj je imel na večerji vznesen govor. Med drugim je povedal, da so Slovenci “nori, ker vse intelektualizirajo”. To je res. Jaz sem že en tak preprost fant, ki preveč komplicira.

  • Share/Bookmark

Privlačne in nevzgojne igrače

Sobota, 12. februar 2000

Večkrat sem se v kolumnah ukvarjal s pripetljaji, ki v bistvu niso bili posebne omembe vredni dogodki oziroma novice, pa so kljub temu bili deležni nesorazmerno velike pozornosti. Ampak ponavadi je šlo za informativno-razvedrilne trivialnosti, s katerimi se tako ali tako moramo sprijazniti in se nanje navaditi.

V zadnjem tednu je prišlo v fokus javnosti nekaj ne nepomembnih zadev, ki pa bolj kakor na žejo medijev, da bi delali iz muhe slončka, po zaslugi socialno, kulturno in politično zelo različnih akterjev opozarjajo na očitno prevladujoče nagnjenje k pritegovanju pozornosti z edinim ciljem, da bi jo v bistvu odvrnili.

Prejšnji teden so demonstranti, ki so prišli obmetavat poslopje Telekoma Slovenije z jajci – upam vsaj, da z gnilimi – v znak protesta proti njihovim monopolnim cenam srfanja po internetu, naredili svoji tarči velikansko uslugo. Predstavnik Telekoma jih je povabil na razgovor in jim povedal, da gre v bistvu za nesporazum. Veliki komunikator – morda po zaslugi svoje nokie communicator 9110, ki jo je kamera ujela na njegovi mizi – je uboge študente čisto zmedel, češ, kaj mi tu sploh delamo, bomo morali preveriti, ali je to res, kar pravi, hmm, ali se ne bi šli morda raje nazaj dret pred parlament v zvezi s subvencioniranjem prehrane kakor pred leti? Telekomunikacije so preveč pomembna zadeva, da bi jo prepustili študentom, in ti so prišli ravno prav, da so jo naredili nepomembno. Kljukico na ž pa je postavil poročevalec Pop TV – ki ji Telekom sponzorira lep kos programa – s pripombo, s katero je sicer zgrešil vse, a vendar zadel bistveno: “Mnogo hrupa za nič.”

Ko smo se vpisali na Prvo gimnazijo Maribor, so nas starejše generacije dijakov te šole prepričevale, da se nam ni moglo zgoditi boljšega, kakor da je Rudi Moge, strašni in zloglasni prfoks za matematiko, ravno s tem šolskim letom zapustil profesorski zbor. In ko smo maturirali, smo hudobno privoščili zanamcem, da se v naslednjem šolskem letu vrača kot ravnatelj. Če mu vsaj danes bolj trezno storimo pravico za nazaj, moramo priznati, da takrat ni nikomur nič žalega hotel – kakor v bistvu še danes noče kot predsednik parlamentarne komisije za preiskavo o prodaji orožja. Nekoč je šel na živce lenim in porednim dijakom, dandanes pa pač Janši – večje koristi pa od njega na tej funkciji ni. Kakor si nikoli ni bilo težko izmisliti opravičila – ali celo pomahati s kakšnim papirjem – za špricanje, je tudi pri teh resnejših zadevah rešitev dovolj slab spomin. Res pa je, da Mogetova komisija mora biti in brskati že iz moralno-sanitetnih razlogov, ne?

Podobno tudi Pukšičeva. Če se vam je Kenneth Starr, ki je hotel zašiti Clintona, zdel cepec ali v najboljšem primeru fanatik, si raje poglejte to karikaturo, ki poskuša zašiti Kučana. Obe preiskavi, tista proti Clintonu in ta proti Kučanu, sta farsa: prva pri vseh predloženih materialnih in izjavnih dokazih s trivialnostjo preiskovanega delikta, druga pa z nacionalno usodnostjo le-tega, a brez sposobnosti, da dokaže karkoli. Seveda je pa nekaj drugega za vsako ceno spodnašati predsednika, če mu odrekaš pravico do spornega spolnega vedenja, kakor pa s podtikanjem namesto z neizpodbitnimi dokazi. Z malo naivnosti lahko verjamemo, da je namen zasliševanja Kučana ta, da bi bilo pravici zadoščeno. Brez nje lahko verjamemo, da je namen politični manever ali magari že manipulacija. Toda potem je treba tudi verjeti, da je smisel tega tudi odvračanje pozornosti od dejstva, da SDS in SKD nimajo pod soncem kaj bolj produktivnega in pametnega početi na slovenski politični sceni.

Pravo PR mojstrovino je izvedla Svetlana Makarovič. Pa pride punca po vseh teh ogrevalnih predprazničnih člankih širom medijev na podelitev, vnaprej dogovorjena z upravnim odborom Prešernovega sklada za svojo trapasto, polovičarsko, povsem nedramaturško koncipirano in da ne rečem oportunistično diverzantsko akcijo, medtem ko mi trepetamo v benigni in tračarski bo-ali-ne-bo negotovosti; potrpežljivo sedi eno uro v prvi vrsti, pride gor, reče hvala-ampak-ne-hvala, gre nazaj dol, si pusti čestitati, čez dva dni pa se odzove še vabilu na sprejem za ljubljanske nagrajence pri županji. Je ona zdaj nagrajenka ali ni? Ali nagrajenca definira to, da nagrado dobi, ali to, da jo vzame? Ampak pravno-formalne probleme na stran: zakaj se ni nagradi odrekla, ko je bila odločitev že zdavnaj objavljena? Oh, to bi bilo vendar dolgočasno in nekoristno. Tako pa se je s svojo gesto – ki jo bodo tete Magde še dolgo premlevale – v hipu katapultirala v medijsko orbito bolj kakor z vsemi objavljenimi deli skupaj in bo gotovo čast in denar not prinesla. Upam vsaj, da si je posebej za 7. februar 2000 kupila novo obleko – in da jo bo še kdaj nosila.

Draga javnost,

zbujanje in pritegovanje pozornosti je na drugi strani tudi uspavanje in odvračanje. To je star trik, ki pri tebi in majhnih otrocih vedno vžge. Nikoli se ne igraš s tako privlačnimi in vzgojnimi igračami, da te ne bi mogli navdušiti s še malo bolj privlačnimi in malo manj vzgojnimi.

Te pozdravlja, tvoj,

Marko Crnkovič

  • Share/Bookmark

Dirndle dol!

Sobota, 5. februar 2000

Nadarjen, preskrbljen in temu primerno blaziran znanec iz londonskega zgornjega srednjega sloja – sicer tudi Žid – me je pred dnevi vprašal, kako v Sloveniji gledamo kot sosedje na tega avstrijskega ultradesničarja, kako se že piše. Odvrnil sem, da imamo preveč svojih negativcev, da bi si delali skrbi s tujimi, pa tudi sicer smo v Srednji Evropi navajeni političnih ekscentrikov. Če smo preživeli Tuđmana, bomo tudi Haiderja, je bila moja konverzacijska poanta.

Gospod je debelo pogledal in rekel, da razume, predstavlja si pa ne. V Avstriji ni to nič posebnega, sem nadaljeval. V nekem mestecu recimo ubijejo štiri Rome, nakar ob obletnici zločina ulico preimenujejo po nacističnem zdravniku; desničarska organizacija kljub levičarskim protestom župana odlikuje, ta pa nazadnje izjavi, češ, “itak so bili nekoč vsi nacisti”. Pa tudi v Sloveniji, sem samokritično dodal, smo imeli tožilca, ki pa je bil bolj odvetnik nacističnih kolaborantov. Sicer pa Haider ne misli, da je ultradesničar, ampak novi socialni demokrat, sem še pripomnil: pri nas je tudi en takšen.

Lahko si mislite, da je bilo mojemu Angležu še manj jasno. Moram pa ga potolažiti, da ne bo v skrbeh: “gobezdavi povzpetnik iz koroške disko scene”, kakor je Haiderja označil Die Zeit, je v četrtek za isti časopis izjavil, da je “kein Slowenenfresser”.

Previdnost Slovenije v mednarodnih odnosih – po mnenju dežurnih kritikov diplomacije že kar hlapčevstvo – v primeru jodlarja ni tako samoumevno zgrešena, kakor jo sicer prikazujejo. Na eni strani imamo neagresivno, a ne manj trdno izjavo predsednika Kučana o Haiderju in eventualnih posledicah njegovega vstopa v vlado za Slovenijo. Državni sekretar Petrič izjavlja točno to, kar se diplomatu spodobi: spravljivo in z mislijo na to, da mu ne bo treba kdaj obžalovati izrečenega. Po tretji strani pa se premier Drnovšek po stari navadi vzdržuje komentarja – četudi se enkrat za spremembo zdi, da njegovo mnenje o zadevi ni nujno.

Prve Haiderjeve izjave o pogojih, ki bi jih po njegovem Slovenija morala izpolniti, če naj računa na avstrijsko podporo pri včlanjevanju v Evropsko unijo, so bolj kakor zaskrbljenost zaradi možnosti, da jih res vsili, ponovno izzvale to staro, a tokrat še močnejšo resignacijo pred dilemo, kako naj se Slovenija na to odzove. Toda v teh mesecih, odkar v Avstriji sestavljajo vlado, se je situacija spremenila – in to za Slovenijo na bolje. Tistemu, ki žuga Sloveniji, žuga vsa Evropa.

Navidez bi bilo v domnevno oportunističnem stilu slovenske diplomacije, če bi po zgledu močnih in merodajnih kot osvobojeni konjski hlapci še Slovenci začeli udrihati po svojih nekdanjih kočijažih. Toda zaenkrat je videti, da se ne bo spuščala v moralistične izjave o nevarnosti vzpona neonacizma.

Kakor moj znanec iz Londona si tudi zahodnoevropski predsedniki in premieri ne znajo predstavljati pritlehne desničarske folklore teh malih lisjakov iz podalpskih dolin, ki jih noben prestolnični parket za nič na svetu ne more obtesati. To so ti drzni kmečki fantje, ki hočejo stvari postavljati na glavo: po eni strani dovolj bistri, da znajo brenkati na strune travm in fobij, po drugi pa preneumni, da bi sprevideli razliko.

Misel, da bi populističen demagog in (sicer skesan) kriptonacist prišel v vlado članice EU, je dejansko v nasprotju s političnimi kriteriji denacificirane, demokratične, protolerančnostne, pretežno levo-sredinske in predvsem globalizirane Evrope – namreč sveta brez zgodovinske folklore poražencev. In vendar: čemÛ panika?

Razloga za gonjo proti Avstriji sta dva: pripisovanje kolektivne krivde za nacizem državi sami, še danes, in strah, ker ni šla skozi tak purgatorij kakor Nemčija. Prvo je krivično, drugo pa ne brez podlage – a podobno moralistično kakor ideje o lustriranju komunistov. Avstrija ima problem s svojo medvojno zgodovino, zato bo rabila dlje, da s tem počisti. Toda ekscesov, kakršni so bili ali so še Waldheim, Heimatdienst in Haider ali podeželski župani, bo gotovo vse manj, in vse manj prostora bodo imeli. Evropa ima danes učinkovite mehanizme – vsaj znotraj Unije –, da prepreči vzpon političnega ekstremizma.

Mahanje s sankcijami proti Avstriji je hipokritično. Avstrija je pač majhna – celo tako majhna, da je nekoč rodila Hitlerja –, zato si nanjo upajo pritiskati. Le Pen je spravil Front National do Evropskega parlamenta, na lokalnih nivojih pa so francoske vladne stranke z njim celo kohabitirale. Je imela Unija kakšne pripombe? In ali ni v skladu z bontonom nevmešavanja tolerirala Finijevo Alleanzo nazionale in Bossijevo Lego Nord v Berlusconijevi vladi? V očeh te na lepem moralne evropske glihe so se ksenofobi in simpatizerji prikazni iz preteklosti zdeli manj škodljivi kakor zdaj Haider, čeprav so bili iste baže. In kaj se je zgodilo? Nič. Niso se prilagodili vedno bolj poenoteni, porezani evropski politiki, zato jih je odplavilo.

Zato je po mojem prav, da je Slovenija v tej situaciji do Avstrije prizanesljiva. Morda pa jim lahko prav mi pomagamo, da končno slečejo te svoje irharce in dirndle.

  • Share/Bookmark

Juhu.si

Sobota, 29. januar 2000

Marcel Štefančič si je v zadnjem Studiu City zastavil hudomušno retorično vprašanje: kako bi bilo, če bi recimo SiOL kupil Delo? Podobno se je vprašal tudi finančni komentator Observerja: kako bi bilo, če bi Yahoo! kupil News Corporation (namreč medijsko cesarstvo Rupsija Murdocha)?

Oba primera sta neverjetna in nemogoča, a tudi AOL-ov nakup Time Warnerja je bil neverjeten, pa je do njega le prišlo. Če je v ZDA nekaj neverjetno, to ne pomeni, da je nemogoče.

Podjetneži so v starih časih protokapitalizma hodili na Ciper ali celo na off-shore Kajmanske otoke ustanavljat firme. Danes je situacija drugačna: tega ne počnejo več tam, drugje pa še ne. Pred časom mi je uspešen internet podjetnik razlagal, da bi šel v Silicijevo dolino, ustanovil podjetje in ga dal na borzo (ne seveda na Ljubljansko in niti ne Londonsko), kjer bi mu neglede na poslovne rezultate vrednost vrtoglavo narasla – kakor recimo Amazon.com, ki še vedno posluje z izgubo, kljub temu pa kotira milijarde, ali nenazadnje tudi AOL, ki je v primerjavi s Time Warnerjem po dobičku pravi palček.

Spojitev AOL-a in Time Warnerja je za laike in za ljudi iz visokega biznisa obenem fascinantna, smešna in zaskrbljujoča. Vsega hudega in velikega vajeni, pa vendar frapirani finančni in medijski analitiki se zgražajo nad dejstvom, da je to uspelu ravno Steveu Caseu, brezveznemu tehno-piflarju iz Virginije, ki je nekaj let nazaj midwestern kmetavzarjem prodajal e-mail naslove, še pred tem pa tržil pizze. Zgražajo se nad dejstvom, da so se ljudje v karirastih puloverjih nenadoma preoblekli v executive noše, direktorji s pedigrejem pa so si sneli kravate in razpeli srajčne ovratnike.

Bistvo problema te spojitve pa je seveda drugje: da se je težišče kapitalskega nadzora preneslo s proizvodnje kulturnih vsebin na njihovo distribucijo. AOL kot distributor se ne bi več mogel širiti brez vnaprej znane vsebine. Ekspanzija interneta kot načina distribucije je dobesedno klicala po predvidljivi vsebini, ponudbi. Internet je bil prostor svobodne izbire vsakega posameznika, odslej pa bo to vse manj in manj. Distribucijskim gigantom ni več vseeno, na kakšen način in za kaj bodo ljudje uporabljali njihove storitve. Pravilno so namreč zavohali, da je ta občečloveška potreba po svobodi, kakršna se je ne čisto neiluzorno, a vendarle pozitivno realizirala s pomočjo interneta, dosegla plafon. Zdaj so na vrsti vsi cepci sveta, ki jih zanima samo tisto, kar jim nekdo drug – večina in njeni kulturni serviserji – kot domnevno zanimivo ponudi.

Spojitev AOL-a in Time Warnerja je prvi veliki korak h konfekcioniranju interneta: distributer je naskočil tiste, ki sami ne znajo izbirati, temveč se v svoji kataloški miselnosti ravnajo po najbolj dostopni, najbolj agresivni in najbolj komercialni ponudbi vsebine – in kdo bi bil bolj primeren za to od Time Warnerja, ki uteleša zgodovino sodobnih medijev od revij Time, Fortune in Life ter kabelske televizije in CNN-a pa do petine svetovne glasbene industrije in enega najbolj profitnih holivudskih studijev.

In ali mislite, da se še kdo zgraža, da je Steven Ross, ki je leta 1969 kupil Warner Brothers in se dvajset let pozneje pustil združiti s Timeom, začel kot upravnik mrliških vežic in parkirišč?

Prištejte k temu AOL-ovo strategijo, da si zagotovi najboljši štartni položaj v m-biznisu, mobilnem poslovanju. Ko se bo enkrat to začelo, da ste lahko prepričani, da bo večina bodočih lastnikov mobilnih telefonov z WAP funkcijo in digitalnih notesov avtomatično tudi njihovih naročnikov. Takrat se bomo morda z nostalgijo spominjali teh pohlevnih časov Microsoftove strahovlade.

Seveda pa ni nobenega razloga za čudenje, da se to sploh dogaja: zakaj bi bil vendar internet imun pred kapitalsko regulacijo? Bolj ko je nekaj globalno, prej je temu podvrženo. Res pa je tudi, da v svetovnem merilu – vsaj ne v časovnih rokih, ki so si jih ljudje zmožni predstavljati – ni bojazni, da bi zaradi te in podobnih spojitev, manjših in lokalnejših, ki bodo nedvomno sledile, prišlo do kulturne katastrofe. Civilizacija kot celota bo imela še vedno vgrajene mehanizme, ki bodo omogočali preživetje tudi tržno manj zanimivim vsebinam. Problem bo pereč kvečjemu v majhnih, občutljivih okoljih, kakršna je Slovenija, zlasti v segmentu medijev in telekomunikacij kot prostora distribucije (in) vsebine.

Slovenija se zaenkrat ukvarja skoraj izključno z vsebino in njeno komercializacijo, ne pa tudi z distribucijo. Glede na to, da so mediji sprivatizirani, telekomunikacije pa v državni lasti in z zagotovljenim monopolom ali vsaj na varnem pred konkurenco, je to seveda logično. Vendar ne bo več dolgo tako: odprava Telekomovega monopola, Telemachova ambicioznost in perspektiva še kakšnih tujih investicij v telekomunikacije se utegnejo izkazati za največji kulturni pretres v slovenski zgodovini, četudi bo ta šok prišel po ekonomskih kanalih. Vzpostavljena bo konkurenca, možnosti izbire bodo bistveno večje. Toda izkušnje nas učijo, da v Sloveniji to nikakor ni nekaj samoumevno pozitivnega.

  • Share/Bookmark

Papir ne prenese vsega

Sobota, 22. januar 2000

Ko govorimo o slovenskem tisku, je treba biti bolj natančen: tisto, kar vse prenese, ni papir, temveč Delo.

Zadnji dokaz za to je ponedeljkova kolumna Zoje Skušek na kulturni strani. Da Delo vse prenese, dokazuje tako tisto, kar kolumnistka temu časopisu očita, kakor sama objava njene kolumne.

Skuškova pravi, da sem “pred časom [º] tožil, da naši kraji ne premorejo desnega časnika”. To je rečeno tendenciozno ali vsaj šlampasto: nisem jamral, ampak ugotavljal, zakaj desnega časopisa pač ni – namreč v Sloveniji (če sem namesto nje natančen), ne v “naših krajih”, saj razen ironično nikoli ne uporabljam osebnih in svojilnih zaimkov za prvo osebo množine, kadar govorim o čemerkoli slovenskem.

Ne bi mi moglo biti bolj vseeno, ali ima desnica svoj časopis ali ne. Predvsem pa niti ne mislim, da bi bilo za medijski prostor dobro, da bi ga imela. Če verjamem, da ni dobro, da ima medije levica, potem je pošteno verjeti, da ne bi bilo dobro, če bi jih imela desnica. Še več: ker sem trdno prepričan, da je desnica intelektualno, kulturno, politično, menedžersko in sploh opravilno manj sposobna od drugih – govorim o slovenskih razmerah –, tudi verjamem, da bi desen medijski projekt samo še znižal nivo slovenskega žurnalizma.

No, prav, ni mi vseeno: bolje, da ga nima.

Zoja Skušek si je zastavila pretežko nalogo in se ji je zato tudi elegantno izognila. Predvsem mislim na njeno trditev – ali je nekaj, kar “vsi pravijo”, sploh legitimna trditev? –, “da je Delo glasilo liberalne demokracije”. Te izjave ne pojasnjuje, saj ji takšna orientacija časopisa – če je resnična – po eni strani odgovarja, po drugi pa je z navajanjem desničarskih popadkov Dela niti približno ne spodbija.

Pripombe Zoje Skušek se ne nanašajo na uredniško politiko. Uredniška politika Dela in vsakega medija nasploh prihaja do izraza na veliko bolj subtilen način. Vse drugo in še zlasti to, nad čimer se zgraža kača kolumnistka v nedrih časopisa, pa je stvar profesionalizma, politične korektnosti, razsodnosti in tolerance. Slovenski mediji so v tem smislu nedorasli kriterijem javne govorice, ki ima za razliko od vsakdanjega izražanja vgrajene varovalke pred vulgarnostjo, agresivnostjo, nestrpnostjo, arogantnostjo, prenapetostjo, hlastavostjo.

Glas ljudstva je vedno takšen, le da mediji – vključno z desničarskimi, da ne bo pomote – te negativnosti konceptualno in formalno omejujejo. Na velikih trgih to počnejo že iz komercialnih razlogov, na manjših pa celo iz kakšnih bolj plemenitih. Na najmanjših, kjer so manjšine ekonomsko zanemarljive, kulturno pa prepuščene večinam na milost in nemilost – tak medijski trg je nedvomno Slovenija –, pa se celo dogaja, da mediji netolerantnost tudi spodbujajo.

Slovenski mediji so ne še do konca formaliziran in neobrušen aparat, v katerega se ta vox populi pač zlahka infiltrira. Nivoji razmišljanja in govoric samih so v Sloveniji slabo stratificirani, zato prihaja do nedopustnih identifikacij. Ko bo to enkrat drugače – in ni hudič, da ne bo –, bo verjetno odklenkalo tudi takim diverzantskim akcijam, kakršna je bila kolumna Zoje Skušek. Upam, da bo to ceno za korektnost plačala z veseljem.

Če razmišljamo o desnem časopisu, se ne moremo izogniti domnevi, da stranke in javnost ne bi bile prav nič bolj zadovoljne z njim kakor z obstoječimi. Tak časopis bi namreč moral zagovarjati kapitalski liberalizem, ekonomsko neenakost, krščanske vrednote, nacionalizem, konzervativnost, tradicionalizem, represiven način življenja v vseh pogledih, kolektivizem in še kaj. Pojavil bi se problem, da bi se te konfuzne in neprincipielne slovenske stranke v teh in podobnih lepih čednosti povsem poljubno prepoznavale ali ne prepoznavale v skladu s svojimi tem bolj naglas deklariranimi programi, ki jih v obstoječih razmerah razvrščajo na levico, sredino in desnico. Včasih ja, včasih ne; enkrat ene, enkrat druge – kakor se dogaja že zdaj. Iluzorno je verjeti, da bi desen časopis potešil političnega volka in da bi pri tem tudi komercialna ovca ostala cela.

Mediji so sicer vedno bolj pametni od strank – kar v Sloveniji zaenkrat ni težko –, vendar to ne spremeni dejstva, da se lahko mediji jasno politično profilirajo samo na podlagi jasne politične konsistentnosti strankarskih programov. Kakor se mediji v veliki meri kulturno prilagajajo naključnosti in naturnosti ljudskega glasu, se tudi v smislu kritike politike ravnajo po naključnosti sprotnega strankarskega funkcioniranja, ne toliko njihovih programov. Mislim, da bi nov, drugačen medij zaživel šele v pogojih, ki bi jih ustvarila nova koalicija ali nova stranka ali vsaj drugačne – bolj resne in dosledne – politične razmere.

Trditi, da papir vse prenese, je skratka nezanesljivo. To namreč upošteva samo negativno, kar nam pride pred oči, ne pa tudi tistega, kar je pozitivno, a ni bilo natisnjeno. V tem smislu je torej treba reči, da papir ne prenese tistega, česar nihče ni bodisi objavil ali celo sploh ne napisal.

Najhujša resnica pa je seveda ta, da papir ne prenese tistega, na kar nihče ni niti pomislil.

  • Share/Bookmark

Domovina gre skozi želodec

Sobota, 15. januar 2000

Družinske prijatelje Štefanečeve smo videvali pogosto in ob različnih prilikah. Ampak kadar je šlo za uradni obisk – običajno za povabilo na večerjo pri nas ali njih –, ni moglo biti na meniju drugega kakor tatarski biftek. To je bil neke vrste praznik. Teta Breda je delala izvrstnega, sicer nekoliko bolj začinjenega kakor moja mama, in čeprav sem seveda navijal za svojo mamo, sem znal ceniti in hvaliti tudi tega drugega. Po mojem sta v bistvu tekmovali v tatarskem biftku: ne le v harmoniji sestavin, temveč že v iskanju dobaviteljev pljučne pečenke – tako kot tudi mesarji sami najbrž v kvaliteti svojih strojev za mletje mesa.

Še danes se spomnim strica Ferija, kako je v košarici, pokriti s karirasto kuhinjsko krpo – dve desetletji pozneje smo v drugih, bolj divjih družbah s pomočjo prav takih krp (prosto po “Betty Blue”) zbijali tekile –, iz kuhinje neutrudno prinašal neomejene količine vročih, lepo kvadratnih king size toastkov. Njegova uradna teorija je bila, da se tatarca jé na toastu zato, da ga ni treba jesti z rokami. Bilo je več možnosti, da zmanjka masla kakor pa biftka. Nas tri otroke, Štefanečeva Pupo in Igorja ter mene, je tatarski biftek tako prevzemal, da smo za lep čas kar pozabljali na lego kocke ali carrera dirkalno stezo in da sledijo za desert še limonove rezine od mame od tete Brede – nedvomno najboljše limonove rezine v zgodovini.

Še dandanes si redko, a vendar kdaj kupim kakšnih deset dek pripravljenega tatarca v supermarketu, čeprav je samo bled nadomestek nekdanjih delikates in kvečjemu stimulans za gastronostalgijo – pri tem pa se moram tudi prepričevati, ko pomislim, da je meso pravzaprav surovo, da je surovo meso navsezadnje tudi pršut.

Otroci socializma smo jedli marsikaj, ampak simbolično in v retrospektivi smo zrasli na sarmah, segedinu in francoski solati – tatarski biftek je bil morda ne ravno luksuz, a vendar tipično plebejsko znamenje kulinaričnega prestiža in razvrata v okvirih tedanje skromnosti. Bil je nekakšna soc-haute cuisine. Zadnjič mi je prijatelj ravno razlagal, da pa ga oni niso jedli, ker so bili domnevno bolj kmečki in še oče policaj.

Mama me sicer prepričuje, da omenjene jedi niso značilne samo za povojna desetletja, ampak da so jih jedli tudi že prej. Kje in kdaj se je naučila pripraviti recimo sarmo, se sploh ne spomni, kakor da bi recept dobila že z geni – in ta je po zaslugi njene mame, moje omice, v to balkansko specialiteto vključeval tudi “dunajsko” nadgradnjo v obliki dodanega prežganja. Čeprav nimam pojma o ničemer, še dandanes verjamem, da je ajmpren za sarmo bistven.

Sarma je znamenita jed, saj jo je v svojo knjigo receptov “Sto in enkrat dober tek”, slavno vsaj v tedanji Jugoslaviji oziroma Sloveniji po zaslugi slovenskega prevoda, vključil tudi sam Roland Gööck – prav ta, ki je zaznamoval cele generacije v šestdesetih rojenih tudi s knjigo “Vsa čuda sveta”. Res je sicer, da je kot sestavino sarme v knjigi navedel tudi rozine, kar je milo rečeno bizarno in česar nisem zasledil v nobeni sarmi nobene jugomame vse do danes. Si pa ne morem kaj, da pripravljanja sladic manj veščim nostalgikom ne bi priporočal “njegove” hruške lepe Helene, mojstrom pa sufléja kneza Pücklerja.

(Gööck je s svojima knjigama in s skrivnostnostjo priimka zame bil in ostal kultni avtor mladostnega non-fictiona: kako lahko nekdo pozna vso to hrano in vsa ta svetovna čudesa, pri tem pa se še celo piše z dvema ö-jema!? Potem so ga nehali prevajati v slovenščino, in nikoli več nisem zanj slišal. Tudi na internetu ga ne morem izslediti – povsem možno, da zato, ker so tehnološke konvencije računalniških znakov povozile ljudi z dvema sosednjima umlautoma. Mi s csz-ji bomo že preživeli.)

Potem so se nenadoma pojavile še pizze, ampak takrat je bilo v naši ožji in širši domovini najbrž že toliko kulinarične pestrosti in kolikor-tolikšne urbanizacije prehranjevanja, da se niso mogle prav posebej komu vtisniti v življenje. Res pa je, da sem iz čiste radovednosti šel jest v prvi jugoslovanski McDonald’s v Beogradu, pri Slaviji, četudi bi si lahko svoj prvi serijski hamburger bil privoščil tudi že kdaj prej v Zahodni Evropi. A kakorkoli: tudi domovine in sistemi grejo skozi želodec.

Pri vseh teh jotah, šunkah s hreni, ričetih in golažih ter štrudlih in poticah, ki smo jih v življenju že pojedli in prebavili, in pri vsej tej italijanski, kitajski in japonski hrani ali slow foodu in nouvelle cuisine, ki jih bomo verjetno še več, se počasi, a zanesljivo izgublja gospodinjska tradicija sarm, segedinov, francoskih solat z doma narejeno majonezo – ali jo kdo danes še sam umešava? – in tatarca za posebne priložnosti.

Pozimi se tržnice res šibijo od kislega zelja, rezanega ali glav, vendar je najbrž to namenjeno bolj avtohtonim, ne več toliko jugonostalgičnim pojedinam. In res! Ko si podiram kupčke po pečenici z repo in matevžem pri kakšnem Žerjavu v Ratečah ali štrukljih s cimetom pri Pulinogi, si pod vplivom kislinskega šoka in izpraznjenih možganov mislim točno to: “Kako včasih paše bit Slovenc!”

  • Share/Bookmark

Lepa tolažba

Sobota, 8. januar 2000

Ljudi zanima tisto, kar bi radi razumeli, pa ne morejo. Zakaj je storila samomor ženska, ki je pravkar rodila otroka? Zakaj je ločenec ustrelil bivšo ženo in sebe? Zakaj je bila za Slovenko leta razglašena pasja mama? Kaj so na odru Opere počeli karateisti in kaj v španščini pomeni “ala sinko dela tarde”?

Vprašanja, vprašanja, vprašanja preplavljajo duha zmedenega, a zvedavega povprečneža, ki mu ni živeti brez odgovorov.

Vsako slovensko leto po zaslugi Janine akcije izbruhne s to provizorično idejo, da je ženske treba promovirati: svet bi bil drugačen, boljši, če bi ga komandirale ženske – češ, mi sploh ne vemo, kaj zamujamo. Ni pa seveda Jana edina, ki razvija in konkretizira to idejo: priloga Ona gre do konca in ustanavlja žensko vlado v senci.

Če rečem, da gre v obeh primerih za feminizem, bom razjezil tako uredništvi obeh medijev kakor tistih nekaj še preostalih, pravih feministk. Pa vendar sem prepričan, da je Slovenka leta feminizem izkušene matere, ŽVS pa feminizem prezgodaj odrasle hčerke – četudi sta oba nedeklarirana kot taka ali navzven celo v nasprotju z njim. Feminizma kot (življenjske) filozofije ali teorije – in prakse – v Sloveniji gotovo ni, je pa zato nedvomno na pohodu medijski feminizem.

Ena plat takšnega feminizma je dejstvo, da je ženska populacija preveč komercialno interesantna odjemalka medijev, da bi si izdajatelji upali ignorirati ženske želje, oziroma – kaj vendar govorim neumnosti! – da jih ne bi ustvarjali. Povprečen moški, ki v prostem času nima kaj pametnega početi, počne namesto tega marsikaj neumnega, medtem ko povprečna ženska, ki v prostem času nima kaj pametnega početi, namesto tega bere ženske medije. Ta razlika med spoloma je za medije bistvena.

Druga plat medijskega feminizma – če niti ne upoštevam, da v tem poklicu že itak ni dobro imeti pregovornih testisov – je dejstvo, da se poklic feminizira. Vsak konjunkturen poklic se feminizira – še posebej, če ni preveč zahteven in če je biti ženska v njem prednost. (Včasih hipotetično razmišljam, kako bi jih ljudje brali moje kolumne, če bi bil kolumnistka. Po mojem bi noreli za mano – a kdo ve, ali bi jih v tem primeru pisal tako, kakor pač jih?)

Tretja plat pa je tolažba. Vedno bolj razvedrilna in vedno manj informativna in kulturna funkcija komercialnih medijev – in ne le komercialnih – je vedno bolj in v bistvu tudi tolažilna. Tako dajati tolažbo kakor biti tolažen pa je spet stvar žensk ali vsaj ženskega principa, če že kaj takega obstaja. Svet se vse bolj vrti v okvirih cikličnih menjav moškega spreminjanja in ženskega tolaženja: med vojnami in blažjimi oblikami diplomacije in tehnološkim razvojem na eni strani, na tej temni ali vsaj (še) neznani strani Zemlje, ter občestvenimi spravami in pomiritvami na drugi, s tem marsikdaj naravnost razuzdanim veseljačenjem od verskih do poganskih praznikov in slavij, kulturnih, milenijskih, kakršnihkoli, s katerimi se svet navidez vrača v tir, ki pa tem bolj zavija v drugo smer. To najbrž res vzpostavlja neko globalno ravnovesje, vendar se mediji na svojem specifičnem nivoju na to odzivajo bolj enostransko. Smisel medijev vse bolj postaja ne dejstvo, da se je to in to zgodilo, temveč vprašanje, kako se bomo pa zdaj potolažili, da ne bo tako grozno.

Praktični aspekti teh tendenc so na primeru omenjenih dveh ženskih akcij jasni. Družba že tako ali tako premalo upošteva in nagrajuje zaslužne posameznike – kaj šele posameznice. Pustimo torej ljudskemu glasu, naj izbere svojo favoritinjo. S tem vse skupaj seveda prepustimo naključju, a koga to navsezadnje briga? Nominirale smo dovolj pestro zasedbo, da so lahko punce svobodno glasovale: za nas je dovolj, da nobena izmed kandidatk ni brezveznica, in če potem izpade, da je ženstvo zaznamovalo leto s skrbjo za pretepene pse, tudi v redu. Kdo lahko ima kaj proti, saj je navsezadnje vse stvar kurtoazije, da ne rečem frivolnosti, ganljivosti ali celo heca? V vsakem primeru je bil pač medijski dogodek, ki se mu je Berger prilegal naravnost genialno. Če je bil primeren ali neprimeren za po en dan zmage in državnosti, dva Štuklja, enega Rusjana in tri gledališke predstave kar tako, je bil tudi za Slovenko leta – in v tem stilu bi lahko izglasovali katerokoli nominiranko ali Močilnikovo katerokoli leto prej ali pozneje. Karkoli, kdorkoli, kadarkoli, kakorkoli. Saj je vseeno. Samo da je.

V skladu s konceptom ženskega magazina je seveda težko ugotavljati, ali vlada – namreč tista v luči – dela dobro ali ne, in še težje svojemu bralstvu karkoli v zvezi s tem dopovedati. Zato bomo pač naredili svojo vlado v senci, in to žensko. To me spominja na otroški parlament, le da pri tem ne gre za vzgojno-izobraževalni projekt, temveč za igrice odraslih. Igrajo se zares, za žensko samozavest, descem pod nos in ministrom v poduk, ampak samo do polovice, ko se spomnijo, da je vse spet samo hec. Nekoč smo bili vsi umetniki, danes pa so vse ministrice. Kakor da bi bilo treba vlado in ženske še dodatno malo degradirati.

Kako torej razumeti tisto, kar ljudi zanima?

  • Share/Bookmark

Civilnost družbe

Ponedeljek, 27. december 1999

Lep dokaz, da se ne držim vedno principov, je moje članstvo v Društvu novinarjev Slovenije.

Odkrito priznam, da sem član DNS iz oportunizma, čeprav je tudi res, da imam kljub temu mirno vest, ker so koristi od članstva zanemarljive. S tisto rdečo partijsko knjižnico se namreč na vhodih v tuje muzeje in galerije – v slovenske skorajda ne hodim – izkazujem tudi kot član Mednarodne novinarske zveze in s tem prišparam nekaj evrov v različnih valutah. Vprašanje je, ali skupna tolarska protivrednost teh zastonj ogledov odtehta letno članarino. Moj problem, če doslej še nisem izkoristil ugodnosti, da bi si kupil renaulta z desetodstotnim popustom.

Nenazadnje bi moral izstopiti – ali se sploh nikdar ne včlaniti, saj navsezadnje to ni od včeraj – že samo zaradi internega glasila Novinar. S tem kvazi strokovnim, nespretno urejenim in napisanim in po izgledu kakor da ciklostiranim skrpucalom se po zanikrnosti ne more meriti niti ena publikacija, ki jo dela katerikoli njihov član ali nečlan za katerokoli javnost. Neverjetno, da takšno cehovsko bizarnost izdajajo ravno novinarji! Članov DNS je seveda dovolj, da bi za te reči zlahka našli sposobnejše, vendar ti očitno nimajo volje, časa in idej. To je obenem razumljivo in značilno: zakaj pa bi se pravzaprav trudili? Ne tako ne drugače se ne splača. Živijo z zavestjo, da je društveno delovanje postranska dejavnost, ki še zdaleč ne prinaša takih osebnih zadoščenj in javnih rezultatov kakor osnovna. Živijo z zavestjo, da je očem skrita civilna družba v primerjavi z družbo kot politiko, gospodarstvom in tudi mediji samimi nepomembnejši in neučinkovitejši del javnega življenja. Zato se ne čudim, da me vsebina Novinarja ne zanima, ali kaj šele teme, o katerih debatirajo na rednih letnih dobivanjih (za katera nikoli ne pozabijo pripomniti, da gre za “nekdanje Gorjupove dneve”). Medije ukinjajo, kupujejo, prevzemajo, kriteriji se sesuvajo v prah in vstajajo iz nič, novinar (ali celo član DNS) je že lahko kdorkoli, marketing in vsesplošna komercializacija sta na pohodu, – oni pa si utrgajo dva, tri dni časa na leto za diskusijo o svojih malih vsakdanjih službenih dilemah in še za kak žur za povrh.

To ni edini primer krize civilne družbe na nivoju strok in poklicev v Sloveniji. Poglejte samo prepire in zaplete v Društvu slovenskih pisateljev okrog volitev novega predsednika. Imam svoje mnenje o akterjih na obeh straneh – če sta res samo dve – pisateljskih barikad. Vendar bi rad predvsem opozoril na dejstvo, da je za škodo za ugled DSP dovolj že to, da se sploh kregajo. Vsakemu pametnemu in neprizadetemu opazovalcu, ki ga v bistvu ne zanima, kdo je in bo predsednik DSP, si pa želi, da bi kot institucija dovolj dobro funkcioniralo, je jasno, da se jim ne bi bilo treba prepirati o volitvah po časopisih, temveč da bi lahko obračunavali – če se že ne morejo dogovoriti zlepa – na sestankih in neuradnih srečanjih. Ampak ne: videti je, da je prevladujoča miselnost pač taka, da nima smisla poskušati doseči karkoli za kogarkoli ali proti komurkoli, ne da bi nek konflikt – ki v izhodišču morda še niti ni konflikt – spravili v medije.

Mediji so postali čarobna palčka za prepričevanje javnosti. To je sicer eventualno res in ne nujno nekaj slabega, pa vendar prihaja v kontekstih takih in podobnih razprav do kar dvojne pomote: prvič ni medijski diskurz isto kakor strokoven, interen, odkrit, dobesedno medčloveški pogovor na štiri ali več oči – zaradi mene lahko tudi neprijeten ali celo agresiven –, drugič pa interes javnosti tako daleč ne sega (in tudi ni treba, da bi segal). Ni vsako zakulisje takšno, da bi javnost zanimalo, in še najmanj ne v primerih, ko niti ni kulis, ki bi komurkoli zakrivale pogled.

Civilna družba – oziroma v tem kontekstu pravzaprav civilnost družbe – se začne na točki, ki je še daleč-daleč od vsakršnega javnega interesa ali interesa medijev. Začne se na točki, ko si je treba za javnost sicer potencialno pomembne stvari povedati na osebnem nivoju, v obraz in v brk, ne pa takoj teči na ulico in tam razglašati svoj prav in spodbijati prav drugega. Nič čudnega, da prihaja do gneče in zmede, ko pa cele stroke in poklici dobesedno spodbujajo mimoidoče, da se vtikujejo v probleme, ki niso njihova stvar.

Problem ni različnost idej, temveč sami mehanizmi delovanja: normalno, da eni mislijo tako, drugi pa drugače – toda oboji so vpeti v okostenele okvirje svojih lastnih institucij in neučinkovito formalizirane (oziroma deformirane) širše odnose. Ta družba enostavno ni pretočna. Sicer ne mislim, da se ljudje v slovenskih civilnih institucijah kaj slabše pogovarjajo in dogovarjajo kakor drugod. Sem pa zato prepričan, da ne govorijo o pravih stvareh s pravimi ljudmi. Že tako ali tako redke dobre ideje, vrednote, energije in pobude so kanalizirane kar tja v en dan in se lomijo ob nepomembnostih, medtem ko najbolje prosperira povprečno in predvsem utečeno. Mislim, da si bodo bolj pametni morali izmisliti svoje, sprva paralelne institucije – v nadaljevanju pa bodo dinozavri itak izumrli.

  • Share/Bookmark

Častni enter

Petek, 24. december 1999

Ob dogodkih, ki človeka hočeš-nočeš silijo v patetiko, nima smisla preveč govoriti. Pa vendar se ta teden ne morem delati, kakor da se nič ne dogaja. Navsezadnje ne doživimo ukinitve časopisa prav pogosto. In kdo mi ne bi privoščil pravice ali celo potrebe, da se v doslej izvenzakonski, odslej pa bolj hišni kolumni posvetim res svojemu dogodku tedna? Brez skrbi, da ne bom težil in jamral – ali celo s kom obračunaval –, ampak bom zadevo poskušal obrniti v bolj pozitivno smer.

Vedno sem imel problem, da stresnih situacij sprva nisem dojemal zelo resno, dokler so se šele približevale. Racionalno zavedanje neizogibnega me nikoli ne pripravi do tega, da bi se na nek dogodek ali spremembo pripravljal, dokler do tega res ne pride – zato pa sem potem tem bolj sesut. K vojakom sem se odpravljal take volje, kakor da grem na počitnice, in šele prvi večer v kasarni je perspektiva leta dni v tako rekoč zaporu padla name z vso težo. Moj oče ni bil dolgo na smrt bolan – a ko je prišel njegov dan večnosti, je bil to zame tako “nepričakovan” šok, kakor če bi bil umrl v prometni nesreči.

Podobno je tudi zdaj z Razgledi: čeprav je bil sklep o ukinitvi sprejet pred štirimi meseci, sem šele od nedelje do torka, ko smo metirali zadnjo številko, ta konec občutil zares. Da ne bo kdo mislil, da sem se smilil samemu sebi – ne, bil sem si zoprn. Najbolj zoprn sem si bil takrat, ko mi je dal tehnični urednik pritisniti zadnji, častni enter, s katerim sem zadnji fajl zadnje strani zadnje številke poslal v tiskarno. Bil sem vidno ganjen – seveda pa ni bilo nikogar, ki bi to videl.

Kljub temu, da sem si v zadnji številki Razgledov privoščil uvodnik, bi rad s tem v zvezi povedal še par stvari, za katere v zadnjem tekstu ni bilo prostora ali vanj niso pasale ali pa jih prej še nisem odreagiral.

Šele zdaj mi je postalo jasno, da se o tem nesrečnem časopisu ni dalo nič več zelo pametnega povedati. Kolumnisti in nekateri drugi sodelavci, ki sem jim za zadnjo številko sugeriral temo ukinitve časopisa, so izpadli bodisi patetično, cinično, otročje, skeptično ali izmikajoče, ali pa se jim sploh ni zdelo vredno karkoli napisati. Moj uvodnik je napisan kot oporoka – in te so po definiciji teksti, ki v bistvu nimajo nobene zveze z avtorjem –, Doberškova “zadnja beseda” pa kot hvala bogu hudomušen govor na pogrebu. Tudi sicer je bila ukinitvi Razgledov posvečena medijska pozornost tako rekoč nikakršna: to je deloma v skladu s težo, ki so jo imeli v zavesti javnosti, deloma z oportunizmom in previdnostjo vi-za-vi izdajatelja, deloma pa z dejstvom, da sem sam eden bolj nepriljubljenih v medijskem cehu, le da se za razliko od Slivnika mene nihče ne boji. Prav so imeli šefi, ko so domnevali, da se javnost nad njihovo potezo ne bo zelo zgražala.

Kljub vsemu pa je pri vsem tem šokantno doživljati tri sledeče diskrepance. Prva je ta med obžalovanjem prenehanja Razgledov – tudi povsem nevpletenih ljudi in celo nebralcev – in nezanimanjem zanje, dokler so izhajali. Zdi se mi, da se ljudje čutijo prizadete v svoji načelni prikrajšanosti za tisto, česar sploh niso rabili – kar zanesljivo priča vsaj o nasplošni, da ne rečem zgodovinski pozitivnosti Razgledov. Druga je diskrepanca med tem istim obžalovanjem in pripravljenostjo, da bi kdorkoli s tem v zvezi kaj konkretnega naredil – z mano vred in z uredništvom in s katerimkoli izdajateljem. In tretjič: ta nesporna in vedno manj zadovoljevana potreba ljudi, da bi v življenju in tisku vendarle brali še kaj drugega kakor vsakdanjo štanco, je cele svetove daleč od realnih možnosti, da bi kaj takega zares izhajalo. Nikomur v tej psihozi masovnosti in dobičkonosnosti pač ne pride na misel, da bi se v kaj takega sploh spuščal, čeprav ni izključeno, da bi s tem celo delal kak manjši denar.

Profilu intelektualne, apolitične, napol literarne in napol esejistične, humanistično dobronamerne tiskovine z dostojanstvom in distanco in predvsem z dejanskim ali namišljenim kulturnim poslanstvom, kakršni so bili Razgledi, je v Sloveniji definitivno odzvonilo. To je dejstvo – in v tem smislu je skorajda dobro, da smo se vsi skupaj nehali mučiti. Za te reči v teh krajih nikoli ne bo dovolj piscev, zanimanja in denarja, kakor nikoli ne bo dovolj inženirjev, potreb in sredstev za recimo letalsko industrijo.

Ostajajo Nova revija, Sodobnost, Revija 2000, Ekran in cel kup še manjših zadevščin – vse seveda že na meji obskurnosti in smisla, ki se ji Razgledi, pripominjam, v primerjavi s temi publikacijami niso niti približali –, ostaja pa tudi ta temeljna nepotešenost zahtevnejšega bralstva. Kdorkoli bo kaj poskušal v to smer, se bo moral izogniti vsemu, kar je izhajalo doslej in kar še izhaja – ne skratka nikogar nagovarjati z intelektualiziranjem samim, temveč s socialnimi, kulturnimi in političnimi preferencami intelektualcev. Šele potem bo nenadoma jasno, da je to številčno in dejansko sloj, na katerega je treba resno računati.

Kljub racionalnemu zavedanju neizogibnega pa se do nadaljnega kot ponavadi delam, kakor da se nič ne dogaja.

  • Share/Bookmark

Glasujte za ozimnico

Ponedeljek, 20. december 1999

Kaj naj rečem? Janšev opis “povprečnega LDS-ovca” je nekaj tako neumnega, da česa podobnega ne bi spravil skupaj niti Marjan Podobnik.

In vendar je razlika med tema dvema modrijanoma slovenske politične scena bistvena: medtem ko običajne Podobnikove neumnosti izvirajo iz naivnosti, pa vsaj ta Janševa izvira iz nizkotnosti. Podobnik je dobronameren, Janša pa hudoben – in kako bi lahko kdaj s teh izhodišč sploh kaj zadela?

Janez Janša je svoje mnenje o LDS formuliral v tako rekoč publicističnem stilu. S stališča berljivosti oziroma poslušljivosti govora je opis političnega ali kakršnegakoli sloja s pomočjo socialnega položaja in življenjskih praks nekega imaginarno tipičnega predstavnika dejansko bolj zgovoren. Ne morem si kaj, da si ne bi celo domišljal, da Janša – ali eventualno njegov pisec – pridno bere moje kolumne in se iz njih uči sarkazma. Recimo: kako sem pred dvema mescema lepo sesul SLS-ovce, kajneda, češ, podeželje, obrtniški sloj, pridne roke, rodna gruda, dobričine in poštenjaki, pa vendar demagogi v svoji smešni principielnosti, ki si na taboru po taktu narodnjakov delijo kosilnice in zofe. S tem sem povedal več, kakor bi povedala sociolog in politolog, če bi jih šla strokovno secirat.

Seveda pa bi se moral vajenec zavedati, da je na publicističnem nivoju mogoče povedati več, kakor znajo povedati bolj pametni, samo v primeru, če slikovite besede odgovarjajo resnični sliki. Janšev opis ni karikatura, temveč kratko-malo neprepoznaven zmazek, ki govori samo o tem, da Janša nima pojma, kakšna je resnična logika političnih opredelitev in življenjskih stilov Slovencev.

Predvsem pa je jezik politike drugačen od jezika publicistike. Ne more se en Janša pojaviti na kongresu svoje stranke in z značilnim knedlom krčevitega preseganja frustracije v grlu, s tem svojim glasom lustracijskega robota in vase prepričanim ciničnim nasmeškom pričakovati, da se bo njegova domislica zdela zabavna ali celo verjetna komurkoli razen tistim, ki imajo o teh zadevah kvečjemu še manj pojma od njega samega – in teh je po mojem zelo malo. V čem je torej smisel njegovega izvajanja, če ne pridobivanje novih simpatizerjev oziroma odvzemanje simpatizerjev drugim?

Janševe predstave o LDS-ovcih v bistvu govorijo o tem, kako si neizobraženo slovensko podeželje predstavlja življenje v slovenskih mestih. Mi tukaj po njihovem živimo v političnem in kulturnem razvratu, ki nas v skrajni fazi celo napeljujeta h kaznivim dejanjem. Mi tukaj imamo polne riti in dobre službe – in še te so nam zrihtali tisti, ki so bili že v prejšnjem režimu pri koritu –, medtem ko je prava delavoljnost doma na deželi. Gremo se nekaj z računalniki, ker je to moda, ne pa iz praktičnih razlogov, namesto da bi se zgledovali po računalniško nepismenih, ki brez teh hudičevih naprav čisto v redu živijo in si ne pustijo zaračunavati impulzov firmi, ki je itak LDS-ovska. Zraven seveda spada, da volimo Kučana, za nameček pa smo še brezbožniki in tolerantni do drog, če jih celo sami ne uživamo. Predstavljajte si Janševo zadrego, ko piše svoj govor in si razbija glavo, kako to dvoje omeniti tako, da bo pasalo v kontekst slikovitega in srhljivega duhovičenja: aha, saj res, v mestu so zidovi polni grafitov, marsikateri je res proticerkven, potem pa imajo še nočno življenje in droge in dilerje, to je ja splošno znano dejstvo, kdo bi to zanikal. In glej: dr. Frankenstein – no, pravzaprav dipl. obramboslovec – je zvaril pravega malega, a zato nič manj grdega in nevarnega urbanega monstruma.

Če se vrnem k razliki med SLS in SDSS: eni in drugi so sicer prepričani, da smo mi v mestih pokvarjeni, le da podobnikovci v svoji naivnosti in demagogiji mislijo, da nas je mogoče poboljšati z dobrimi zgledi in velikimi besedami, janševci pa so pač tako zadrti in jezni na ves svet, da verjamejo, da je to mogoče samo z odločnimi vzgojnimi ukrepi.

Janšev ekspoze pa je v neki točki vendarle nehote točen: LDS je seveda edina kolikor-toliko moderna in urbana stranka tako dejansko, po svojem političnem delovanju, kakor na nivoju imidža. Dejstvo je namreč, da razen redkih izjem nobena druga stranka ne premore ljudi, ki bi se zdeli sposobni za ministrske in druge pomembne položaje v državni upravi ter kulturi in gospodarstvu, in katere poslanci ne bi večinoma dajali vtisa, da imajo ljudi v mestih in svobodnih poklicih – da ne rečem intelektualce – za blazirane in cinične čudake in škodljivce.

Odgovor na vprašanje, zakaj so te moči in sposobnosti skoncentrirane ravno okrog LDS, je preprost, čeprav za podeželana tudi tragičen: ne le oblast in denar, tudi pamet in demokracija sta v mestih – na podeželju sta ozimnica in rekreacija. Res je seveda, da bivši sistem ni skrbel za to, da bi od ljudi, ki so hočeš-nočeš prihajali v mesta, lahko pričakovali takšno izobrazbo ter profile in vrednote, da bi se v novem okolju znali socializirati in funkcionirati, ne pa da nam meščanom solijo pamet. Zato imamo danes janše in podobnike, ki hočejo nas prevzgojiti, namesto da bi se sami otresli svoje zaplankanosti.

  • Share/Bookmark

Teorija majhnega sveta

Sobota, 18. december 1999

Duncan Watts in Steve Strogatz, fizika na Cornell University v ZDA, raziskujeta tako imenovano teorijo majhnega sveta. Gre za matematično ugotavljanje povezanosti med posameznimi členi v zaključenih sistemih. Njune izsledke je mogoče aplicirati v tako različnih disciplinah, kakršne so naprimer nevroznanost pri raziskavah povezav med možganskimi centri, primerjalna književnost z iskanjem “rapports de fait” med posameznimi literati, še bolj praktično pa v epidemiologiji pri raziskovanju širjenja nalezljivih bolezni od aidsa do navadne gripe.

Watts in Strogatz sta naredila računalniško simulacijo omrežja tisoč ljudi, vsakemu od njih pa podelila povezave z desetimi drugimi. Omrežje je bilo pravilno v tem smislu, da sta si zamislila pri vseh enake in predvidljive povezave. Ugotovila sta, da je potrebnih nekaj ducatov korakov, da pride do kombinacij med oddaljenimi členi namišljenega omrežja. Toda ko sta v sistem začela uvajati faktor naključja – se pravi nepredvidljive povezave med oddaljenimi členi, ne da bi povečala število povezav samih –, je število potrebnih korakov, da se je tisoč ljudi dodobra premešalo, začelo hitro padati. Bolj ko so bile povezave naključne, manj korakov je bilo potrebnih. Če je bila v njunem modelu med stotimi povezavami samo ena naključna, se je število korakov zmanjšalo že za desetkrat.

Znanstveniki, ki raziskujejo človekove možgane, so že prej vedeli, da je velika večina sinaps med možganskimi centri kratkih – to so tiste med sosednjimi centri in tistimi, ki opravljajo podobne funkcije –, le nekaj pa je dolgih, med oddaljenimi. Toda šele teorija majhnega sveta pojasnjuje tak ustroj kot nekaj evolucijsko logičnega: majhno število dolgih, fiziološko bolj kompliciranih in s stališča urejenosti sistema naključnih sinaps omogoča veliko večjo kapaciteto možganov, kakor če bi bili centri povezani samo s kratkimi in anatomsko predvidljivimi.

Watts in Strogatz sta za lažjo predstavljivost vzela primer iz popularne kulture – kdo ve zakaj ravno igralca Kevina Bacona, ampak saj je vseeno. Skratka: koliko korakov je torej potrebnih, da povežemo Kevina Bacona in Charlieja Chaplina? Trije: Bacon je v nekem filmu igral z Lawrenceom Fishburnom, Fishburn v nekem drugem z Marlonom Brandom, Brando pa v nekem tretjem s Chaplinom. Na ta način – namreč v treh korakih – je s Kevinom Baconom povezanih 220.000 igralcev, kar je 90 odstotkov vseh, ki so kdaj nastopili v igranih filmih.

Število potrebnih korakov (k) za kontakt med (n) členi omrežja je mogoče izračunati tako za pravilne kakor naključne sisteme, če poznamo – ali predpostavimo – povprečno število obstoječih povezav vsakega od njih (p). Formula za pravilni sistem se glasi k = n / 2 (p + 1), za naključnega pa k = log n / log p. Pri 225.000 igralcih, med katerimi je vsak sodeloval v povprečju s 60 kolegi, bi bilo v pravilnem sistemu – ki v realnosti seveda ne obstaja – potrebnih kar 1814 korakov, da bi povezali Bacona in Chaplina, medtem ko so bili v naključnem, življenjskem sistemu potrebni le trije.

Računarja pripisujeta povprečnemu in imaginarnemu človeku okrog 300 povezav. Poglejmo to v praksi: če je populacija Združenih državah Amerike dvesto sedemdeset milijonov ljudi, potem račun log 270,000.000 / log 300 pokaže, da povprečno število korakov do povezave med naključnimi posamezniki znaša 3,40. To pomeni, da ljudska “six handshakes theory” – namreč ta ameriška fraza, da je vsakdo oddaljen le šest stiskov rok od predsednika (češ, kako majhen je ta svet) – realnost še celo podcenjuje.

Treba pa je tudi preveriti, kako se te številke obnašajo v manjših skupinah oziroma omrežjih. Vzemimo za primer Slovenijo, ki pregovorno slovi kot dežela, v kateri se vsi poznamo. Razčistimo to vendar enkrat za vselej: log 2,000.000 / log 300 = 2,54. Vidimo skratka, da v manjših omrežjih število potrebnih korakov do kontaktov med posamezniki še pada.

Matematično dejstvo je, da z manjšanjem števila ljudi v nekem omrežju in z večanjem števila povezav prihajamo do vedno manjšega števila potrebnih korakov za stike med posamezniki. Očitno ima teorija majhnega sveta tudi močne družbene, da ne rečem ožje gledano celo politične implikacije. Slovenski sociologi naprimer polemizirajo o tem, ali je visoka stopnja zastopanosti predrevolucionarnih elit med današnjimi politično zaskrbljujoče dejstvo. Če je predstavnikov teh elit recimo 5.000 in če jim glede na narave njihovih poklicev pripišemo raje nadpovprečnih 400 povezav, je za kontakte potrebnega samo 1,4 koraka; če jih je samo 2.500 – kar se zdi dvakrat bolj realno –, pade število korakov že na 1,3. In če postavimo enačbo za še manjše omrežje, recimo za samo sedemsto inkriminiranih novinarjev, politikov, gospodarstvenikov in intelektualcev, kolikor jih navaja nedvomno merodajni “Potnik” v imenskem kazalu “poročila”, je korak samo še eden in ena desetina.

S pomočjo teorije majhnega sveta (in navadnega kalkulatorja) lahko vsak sam ugotovi, ali je treba biti paranoičen ali pa je bolje gledati na dejstva matematično hladnokrvno.

  • Share/Bookmark