Arhiv za kategorijo 'Sobotna priloga 1995-2000'

Šunder in šnops

Sobota, 11. december 1999

Citat: “Izbruhnilo je novo leto: kaos blata in snega, preoran s sledovi tisočih kočij, svetlikanja bombončkov in igrač, gomazenja lakomnosti in obupa; uradni delirij velikega mesta, ustvarjen zato, da zmeša glavo še tako zakrknjenemu samotarju.

Sredi tega hrušča in trušča pa je živahno kopitljal osel, ki ga je priganjalo neko z bičem oboroženo teslo.

V trenutku, ko je osel hotel zaviti okrog vogala pločnika, se je pred njim slovesno priklonil lep, orokavičen, polakiran, kruto okravaten in v čisto nova oblačila odet gospod, dvignil klobuk in rekel ponižnemu živinčetu:

‘Srečnega pa veselega voščim!’

Nato se je naduto obrnil k svojim tovarišem, kakor da jih prosi, naj k njegovemu zadovoljstvu prispevajo še svoje odobravanje.

Osel tega lepega šaljivca ni videl in je vneto tekel naprej, kamor ga je klicala dolžnost. Mene pa je v hipu popadel neznanski bes na tega enkratnega bedaka: zazdelo se mi je namreč, da uteleša duha Francije.” –
i Charles Baudelaire: Šaljivec (Kratke pesmi v prozi). Spleen, Cankarjeva založba 1992. Napisano 1861, prevedel jaz.
i0

Decembri so čas poganskih slovesnosti. Ljudje se bolj kakor kdajkoli čez leto vdajajo potrebam po razbrzdani zabavi, nakupovanju, dajanju in dobivanju daril, brezdelnosti, pijači in jedači, drogam, morda celo seksu. To je čas, ko se tudi razsodnim ljudem zdijo vse bizarnosti normalne: naprimer to, da si doma postavljamo iglavce in nanje obešamo nekakšne kičaste češarke. Po analogiji s trinajsto plačo so decembri kakor bonus, ki ga ljudje doživljajo do dna: tako rekoč nihče več nič ne dela, vsi samo še žurirajo, razvrat je zaželen in tako rekoč legaliziran.

Morda ta psihoza govori o tem, kako bi ljudje v resnici živeli, če jih ne bi vezale spone normirane vsakdanjosti. Če pogledamo center Ljubljane, ta teorija vsekakor drži.

Decembrsko vzdušje, ki ga mestne oblasti vsako leto čarajo, ima dve plati. Ena je urbanistično-arhitekturna in je pozitivna. Nizi lučk, s katerimi občrtavajo konture hiš ali jih sejejo po krošnjah, in nasploh rumenkasta in modrikasta svetloba, delajo mesto pravljično – predvsem pa lepše, kakor v resnici je. Kako lepo bi bilo, ko bi te lučke mežikale kar celo leto! Resda je to le poceni trik, kako mesto provizorično polepšati. Toda če mestne oblasti tega ne znajo doseči za vedno, potem ne vidim pravega razloga, da se ne bi zadovoljili z nadomestkom.

Druga, temnejša plat veselega decembra pa je socialna.

Stojnice v centru Ljubljane postavljajo že vrsto koncev let, seveda pa je to grozljivo ohranjanje tradicije krošnjarstva mileniumu primerno doseglo nesluten porast prav letos. Še nobeno leto ni bilo toliko štantov ter takšne gneče, hrupa in prometne zmede.

Začnem odzadaj: v mestu, kjer je prometna zmeda že tako ali tako nekaj vsakdanjega, in ob dejstvu, da mestne oblasti na ta problem ne reagirajo niti v manj obljudenih obdobjih leta, je poteza, da za ves mesec zaprejo za ves promet glavno prometno žilico skozi stari del centra, nezaslišana predrznost. To dokazuje, da se jim nobena cena ne zdi previsoka za veselje, ki ga ljudem želijo narediti. Ampak kaj govorim!? Tudi tistim, ki tam rajajo, se ne zdi nobena cena previsoka za zabavo, s katero se pustijo obdarovati. Kakršni meščani, takšna oblast – in obratno. Nikogar ne briga, kam z avti v centru že kadar ni izredno stanje. Zakaj bi jih brigalo, kam s še več avti med celomesečno in masovno prireditvijo?! In glejte to mešanico nespameti in hipokrizije: na Kongresnem trgu parkirnine zvečer ne pobirajo, to pa potem nadoknadijo s kaznimi za nepravilno parkiranje – in takih avtov je decembra v centru hočeš-nočeš velikanska večina.

Tradicijo krošnjarstva sicer uspešno perpetuirajo trgovske pogruntavščine, kakršne so BTC, Interspar, Mercator in bodoči Leclerc. Vse to seveda ni problem, saj je v skladu s trendi urbane decentralizacije, ko se velika nakupovalna središča selijo na obrobja mest. Problem je v tem, da je ta trend v Sloveniji enostranski oziroma da ni nasprotnega trenda, ki bi mestno jedro plemenitil z bolj dostojnimi trgovskimi projekti. Tudi to je krivda mestnih oblasti, ki ne znajo ustvarjati pogojev, da bi bil center za trgovce bolj vabljiv, bolj rentabilen.

Ker pa veseljaki vsaj podzavestno le čutijo potrebo po aktivnem življenju tudi v centru, to udari na dan decembra, ko ni nič nemogoče in je vse dovoljeno. In ker aktivno življenje za mestne oblasti in njihove hvaležne podanike pomeni krošnjarjenje ob šundru in šnopsu, dobimo pač tak novoletni sejem. Ljudi so na to navajali že dolga leta – nekoč s Kmečko ohcetjo, v modernejših časih pa s populističnimi prireditvami, kakršne so Pozdrav Ljubljani ali Noč na Ljubljanici. Ta scena letos je samo naslednja stopnja pofužinjevanja mestnega jedra.

Vse zakrknjene samotarje – pa tudi tiste, ki se sicer radi družijo, a ne s komerkoli in kakorkoli – zato pozivam k bojkotu teh podcenjujočih, za kvaliteto življenja škodljivih orgij. Imajo vas za osle in vam pri tem še čestitajo! Čas veselja že-že – a tudi zbranosti med tistimi, ki so vas vredni in vi njih.

  • Share/Bookmark

Digitalna republika

Sobota, 4. december 1999

Govorica oglaševanja je včasih filozofska. Takšen je slogan za SiOL Internet, ki se glasi: “Svet ni eden, svetova sta dva.” Anonimni off-bas Pavleta Ravnohriba je veliki mali dosežek na področju glasovnega izražanja in tonskega oblikovanja: sicer diskutabilna trditev “skrivnostnega tujca”, ki samoumevno in eskapistično predpostavlja, da ima Drugo prednost pred Enim, je verificirana že s to nepopisno intonacijo. Ker kako bi ne verjeli moškemu glasu sirene, ki nas obenem mamljivo in srhljivo kliče nekam daleč, tja daleč, – “anywhere out of this world”.

In vendar: raje kot realnost proti virtualnosti bi to dvojino interpretiral kot diskrepanco med tistimi, ki v enem ali drugem svetu – če sta to res svetova, mislim ločena – živijo. Izhajam namreč iz ideje, da je virtualnost trendovska izmišljija filozofskih teoretikov in ljudskega glasu, v resnici pa le praktična in fascinantna pojavna oblika realnosti. Virtualnost je bila vsaka izgovorjena beseda od nastanka jezikov, vsak zapis od nastanka pisav, vsaka knjiga od izuma tiska, vsak časopis in medij sploh, vsa umetnost in vse znanosti, – skratka vse, kar je bilo kakorkoli posredovano, skomunicirano in referenčno.

Če sta svetova dva, potem obstajata od nekdaj ali vsaj od Platona – čeprav ne vidim pravega razloga, da bi svet dojemali dualistično tudi na nivoju vsakdanjosti. Naval digitalij nas s svojo hitrostjo, nezadržnostjo in intenzivnostjo bodisi fascinira ali straši, saj še noben od dosedanjih nosilcev in prenašalcev besede, slike in zvoka ni bil tako razpoložljiv in ni imel takega dometa in kapacitet kakor današnje informacijsko-komunikacijske tehnologije.

Domnevna dvojnost sveta kot bipolarnost analognega in digitalnega je v bistvu zamegljen pogled enih in drugih: na eni strani tistih, ki ne uporabljajo računalnikov ne za pisanje ali karkoli offline, ne srfajo po internetu in ne komunicirajo po e-mailu ter ne uporabljajo mobilnih telefonov in digitalnih snemalnih naprav, in tistimi na drugi, ki to počnejo. Volilci analognega – recimo jim pešci – si predstavljajo, da je na drugi strani čuden in v kulturnem smislu celo lasciven, čeprav ne nujno kvaren in neumen svet. Medtem pa se državljani digitalne republike ozirajo nazaj z nenostalgičnim in visokostnim nasmehom človeka, ki je relativno poceni prišel do moči, znanja, svobode in komoditet in zato vsaj navzven noče več imeti opravka z navidez manj vredno in turobno dejanskostjo (katere del hočeš-nočeš še vedno je in vedno bo).

Svetova sta dva kvečjemu socialno: prepad med pešci in priklopljenimi se povečuje, razmerje moči se vedno bolj nagiba k drugim. To je dobro. Dejstvo, da so se geniji rojevali že doslej, da je svet napredoval in demokracija obstajala tudi brez tega, ne spodbija nujnosti informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Te so samo orodje, ki več ljudem ponujajo več možnosti. Pozor: vse to je še vedno mogoče dosegati tudi “po starem” – in s tem tudi temeljiteje –, vendar je dejstvo, da se bo po zaslugi tehnologij povprečje dvignilo in da bo manj odvisno od posameznikovih socialnih naključij in volje vladajočih.

Toda v Sloveniji je tudi to relativno in malo shizofreno. Odnos med “svetovoma” je podoben odnosu do Evrope, ki niha med oboževanjem in kompleksi, ali do Balkana, med jugonostalgijo in odporom. Bi pa ne bi.

Trivialen, a ilustrativen je primer storitve Klik NLB: pristopno izjavo na njihovi www strani moraš sprintati in nesti peš v banko, kjer se potem drenjaš s penzionisti, ki dvigujejo s knjižic, ker bi jim bankomat prihranil preveč časa. (No, itak si ne bi zapomnili kode.) Ali: kakor po eni strani država skozi Telekom prodaja stara ISDN jajca in zakonodajno zatira konkurenco in nasploh razvoj, je pa vendar res, da je to velik prispevek k digitalizaciji slovenske realnosti – problem je samo v tem, da bi lahko bil še veliko večji s pomočjo marsikoga drugega. Ali: cele milijarde odhajajo za oglaševanje vedno bolj ekskluzivne, a pomanjkljive (in nepoštene) vloge države pri računalniškem opismenjevanju in sploh komunikacijskem ozaveščanju državljanov, po drugi strani pa niti en tolar za recimo spodbujanje vožnje s Slovenskimi železnicami, s katerimi se komajda še vozi celo stari svet. Lahko torej sklepamo, da se ima država za upravnico tistega drugega – krasnega novega – sveta, za katerega že vnaprej ve, da bo prevagal, in se za prvega ne zmeni več?

Ne-ne, tu ni koncepta in vizije, to je samo zmedenost: država je do neke mere oportunistična, sicer pa njeni mehanizmi ostajajo na nivoju strankarske strojne opreme intrig in trde zgodovine ter kmetijskega pospeševanja. Vsi skupaj smo v križem-kražem situaciji: če politiki odštejejo nas, ki smo napredni, imajo še vedno dovolj tistih v starem svetu, ki razumejo njihov jezik vsaj na nivoju nezadovoljstva; po drugi strani mi iz novega sveta z našo novo močjo onim prvim še skoraj nič ne moremo, ti drugi pa si niti ne pustijo pomagati.

A kot rečeno: svetova morda nista dva, sta pa zato dve vsaj družbi. In hvala bogu, da je neka nova tranzicija neizogibna.

  • Share/Bookmark

Soglasja in brezglasja

Sobota, 13. november 1999

Dejstvo je, da Televizija Slovenija ne more funkcionirati brez celega kupa soglasij. Poglejmo si nekaj primerov, ki to potrjujejo in na katere se nihče v debati o prezakonitvi TVS sploh ne spomni.

Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje Jolandi Bertole, da se sme pojavljati pred kamero v športnih poročilih z obupno frizuro ter v prevelikih in kričečih jaknah z atletsko podloženimi rameni. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje nekaterim voditeljicam, da se smejo pojavljati pred kamero, ne da bi se prej podvrgle lepotnim operacijam – in nekdo drug spet drugim, da se pojavljajo s tako rekoč novim liftingom v vsaki naslednji oddaji sproti. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje Silvu Teršku, da sme s čepico, ki vzbuja vtis, da je iz gorgonzole, in kravato, kakor da zlepljeno iz tetrapakov od jogurta – ter z glasom duhovnika, spreobrnjenega v porno –, v oddaji “Polnočni klub” postavljati gostom vprašanja v duhu permanentnega, četudi nenapisanega poziva “naredite mi to deželo (spet) debilno”. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje Franju Mavriču, da vodi to isto oddajo – ali z drugimi besedami soglasje komurkoli, da vodi karkoli, kar mu pač pride na misel. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje urednikom, da smejo biti zadovoljni z izdelki podrejenih ali da jim nikoli ne povedo, kaj delajo narobe in kako naj delajo prav. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje za snemanje nadaljevank “Klan” ali “Vrtičkarji”. Domnevam namreč, da je tudi za posmehovanje profesionalnim standardom – pisanju scenarijev kot obenem filmski in literarni umetnosti, pa seveda igralstvu, producentstvu in menedžerstvu – potrebno nekakšno soglasje. Soglasje morda ni potrebno na komercialni televiziji, na nacionalni, javni oziroma državni pa najbrž že, kaj menite? Ali je možno torej sklepati, da sta poceni zabava in poneumljanje v javnem interesu države oziroma Ministrstva za kulturo, ki bi naj prevzelo RTV zavod pod svoje milo skrbništvo? In nenazadnje: nekdo daje soglasje Ladu Ambrožiču za to, da nekateri politiki nikoli ne bodo nastopili v informativnih oddajah Televizije Slovenija.

Kakor po eni strani novinarji nič kaj prida ne veljajo, pa so po drugi vendarle spreten lobi, kadar gre za dvigovanje prahu, spuščanje megle in metanje peska v oči. Spomnite se, kako sta pred leti najprej Janša in čez nekaj časa še Rupel nepremišljeno zinila vsak svoje proti televizijcem: prvi jim je požugal z “labodjim spevom”, drugi pa namignil, da bi bilo tam treba “narediti red”. Kakšen vik in krik se je dvignil zaradi dveh benignih izjav! In kako zvito in odločno so se uprli predlagani noveli zakona o odpravi zdaj potrebnega soglasja zaposlenih za imenovanje odgovornih urednikov – človek si skorajda ne more kaj, da se ne bi z njimi solidariziral, ko pa se tako pokončno, četudi neprincipielno in pozabljivo upirajo še bolj od njih zvitim in oblastiželjnim politikom! Pa saj to je vendar neverjetno: zmeda dejstev, idej in vrednot na vseh področjih od politike ter intelekta in kulture pa do novinarske etike in profesionalizma je do danes postala že tako popolna, da prepotentneži na nižjih, mislim uradniških, pomožnih in sindikalističnih nivojih tako v medijih kakor v strankah ne verjamejo več niti ljudem, kakršen je Matevž Krivic!

Nihče ni tako slep ali naiven, da ne bi politikom pripisal, da si z novotarijo obetajo več vpliva na Televizijo, in vodstvu le-te samemu, da je povsem nedolžno pred očitki, ki so mu jih servirali sindikalisti. In vendar: kakor je dejstvo, da se stranke že zdaj in od prej vtikujejo v Televizijo, je iluzorno pričakovati, da tega ne bi počele tudi v prihodnje – pač na drugačne načine, če jim to zdaj ne bo uspelo. Še več: ali je kdo tukaj, ki je brez greha? Politiki? Vodstvo? Novinarji? Sama retorična vprašanja. Toda pri vsem tem grešenju in neglede nanj je dejstvo, da s tem samo zamegljujejo bistvo problema – in ta je seveda televizijski program sam.

Problem Televizije Slovenija se začenja že daleč pred točko, na kateri je sploh smiselno in potrebno razpravljati o političnih pritiskih in avtonomnem novinarstvu! Problem Janeza Čadeža kot generalnega direktorja ni v njegovih spornih poslovnih odločitvah in v tem, ali ga je podtaknil Marjan Podobnik ali ne, ampak v tem, da ima nacionalna televizija vodilnega moža, čigar okus je obtičal na nivoju Tofa in Helene Blagne! To je problem! Si kdo drzne trditi, da to ni pomembno? Ali da niso pomembna vsa tista “soglasja”, ki jih omenjam na začetku in ki jih iz neznanja, lenobe, naveličanosti in pomanjkanja zdrave pameti ali odsotnosti hierarhije odločanja televizijci križem-kražem podzavestno in lahkomiselno stresajo iz rokava?

V bistvu je to žalostna zgodba. S to televizijo smo vsi zrasli, dolgo časa nam je bila druga mati – zdaj pa vse te spomine dobesedno stran mečejo in se kregajo okrog stvari, ki na drugi strani ekrana nikogar ne zanimajo. To je tako, kakor da bi se nam star prijatelj izneveril, potem pa bi svoje dejanje opravičeval s pokončnostjo pred nekom drugim.

  • Share/Bookmark

Lučke

Sobota, 6. november 1999

Zvečer je na pokopališču mir in so svečke res lučke. V rdečkasto-oranžni temi so bolj mrtvi z nami kakor mi živi z njimi – kar je veliko lepše.

Nisem tako nekonformističen, da za dan mrtvih ne bi šel manifestativno na pokopališče, četudi čez leto ne zanemarjam nikogar od tistih v onostranstvu, ki so mi karkoli pomenili. Slabo vest bi imel pred njimi, če jih ne bi obiskal, in ne pred živimi. Res pa hodim na ta dan na pokopališče šele zvečer, ko se prvonovembrska norija že polega, in tu in tam prižgem svečko ali dve.

Dejstvo, da se je dan mrtvih – sicer že prej pomemben praznik – še bolj razvil v eno najintenzivnejših slovenskih svečanosti, me ne preseneča, čeprav ga ne bi hotel preveč na silo in na prvo žogo razlagati. Fenomen bi bilo prelahko in preveč tendenciozno pripisovati zgolj tej zloglasni slovenski morbidnosti ali že kar zagledanosti v smrt. Po drugi strani je namreč treba med javnimi slovesnostmi upoštevati tudi božič, ki se po svojem prazničnem pomenu ne le edini lahko meri z dnevom mrtvih, temveč je le-temu tudi značilna in zgovorna, predvsem pa dovolj simbolna in življenjska protiutež. Naveza obeh praznikov spodbija enostranske interpretacije in bolj kakor o čem drugem govori o nekakšni civilni radoživosti Slovencev. Nesporno je, da je ljudski glas milo rečeno hladen ali vsaj delopustno pragmatičen v odnosu do političnih oziroma ideoloških praznikov – od dneva samostojnosti in suverenosti do kulturnega praznika – in da zato tem bolj spoštljivo in obvezno doživlja dan mrtvih in božič. Še več: četudi so vsi sveti enako kakor božič izvirno krščanski praznik, pa 1. november za razliko od 25. decembra svojemu prvotnemu smislu daje še veliko več civilnega presežka in je v tem smislu tudi bolj ali celo najbolj konsenzualen slovenski praznik. To pa je seveda samo pozitivno.

Obsedenosti od sveč, marmorja in belih kamenčkov ter krizantem in mačeh se je seveda lahko posmehovati, vendar bi to moralo ostati omejeno na estetske pripombe. Seveda je dejstvo, da so slovenska pokopališča jezera kiča – pa kaj? Koliko ga je vendar tudi povsod drugje, in to na področjih, kjer posmeh nima tega zoprnega priokusa, da se skozi zunanji videz v bistvu vtikujemo v človekovo intimo?!

Ko sem v ponedeljek tako hodil med grobovi, sem malo računal. Na Žalah je okrog 40.000 grobov: če je na vsakem v povprečju gorelo deset svečk po 300 SIT in če so bili na vsakem cvetlični aranžmaji in nasadi, vredni v povprečju recimo 20.000 SIT, pridemo do prometa, ki se približuje milijardi tolarjev samo na tem, resda največjem pokopališču! In koliko je vredna šele bolj trajna pokopališka infrastruktura, da ne govorim o parcelah samih! Očitno je dan mrtvih pomembna zadeva že z vidika narodnega gospodarstva.

Kakorkoli že, slovenska pokopališča so odprt zgodovinski učbenik kamnoseške, hortikulturne, krajinsko-arhitekturne, tipografske, žalno-literarne in celo slovnične mode. Izurjeno oko bi znalo prepoznati čas, v katerem je bil nek grob urejen, tudi brez letnice smrti pokojnika na nagrobniku. Grobovi, starejši od trideset, štirideset let, še nekako delujejo enotno tako po oblikah kamnov kakor vklesanih črkah, čeprav zato še ne tudi uniformirano. Nekje v šestdesetih letih pa je morala ponudnikom in povpraševalcem začeti delati preveč bujna domišljija. Takrat se pojavijo praviloma grde, nekako po sili dostojanstvene, a z vsemi proporci skregane tipografije, ki jih ne vidimo nikjer drugje na svetu razen na slovenskih nagrobnikih; nekakšne lovorjeve ali pušpanove ali kakšne vejice in prelomljene vrtnice, bodisi vklesane ali iz krivljenega železa; steklene ali zidane utice za svečke; v nekem obdobju postanejo popularni napisi, ki pripono družinskega svojilnega pridevnika (skoraj vedno -ovi tudi takrat, ko bi bilo prav -evi) ločujejo od priimka z vezajem; dandanes pa kromirane črke na serijsko prirezanih ploščah z omehčanimi robovi – nekak tihi-dom postmodernizem ali kaj.

Malo je grobov, za katere bi lahko rekli, da so res lepi. In četudi so bili dejansko vsi urejeni s tem namenom, pa je ljudem zaradi slabšega okusa to pač spodletelo, je to po svoje še nekako dobro. Lep grob je namreč presunljiv, preveč presunljiv grob: nemara bi bilo še bolj perverzno, če bi iz teh zadnjih počivališč delali dizajn, kakor če z nadomeščanjem vsebine z golimi znaki – kar je definicija kiča – to počnemo z levo intelektualno roko, a s tem večjo mero samozadovoljstva in odrekanja. In nenazadnje: mrtvi niso nikdar tam, kamor gre živ človek romat. Najbolj turoben grob je naprimer fotelj, v katerem nekdo ne bo nikoli več sedel.

Kakor se dame na ta dan prvič v sezoni odenejo v pelcmantle, mi je ne enega 1. novembra mama oblekla moj mišje sivi zimski plašček, in tako smo potem šli prižigat svečke najprej k omi in dedotu in obvezno še po eno na grobnice talcev, partizanov in ruskih vojnih ujetnikov. Ne samo, da zato še danes vem, kdo je v tisti vojni zmagal in trpel, temveč zato še danes hodim na pokopališče tudi za tiste, ki jih sploh nisem poznal – ali pač kadarkoli čez leto.

  • Share/Bookmark

Od “Principov” do “Zooma”

Sobota, 30. oktober 1999

Hmm. Bilo je krasno, ampak zdaj je nastopila kriza – ali pa vsaj streznitev.

Imam občutek, da to, kar delam – in za kar verjamem, da delam dobro in da ni nesmiselno –, še nikoli ni bilo tako nepomembno, čeprav je po drugi strani tudi nesporno, da ne jaz ne moje delo (z Razgledi vred) še nikoli ni bilo tako v središču pozornosti. Četudi ne čisto neopažen, sem bil pred dvanajstimi leti, ko sem prišel v prvo službo in napisal svoj prvi uvodnik za Sobotno, nepomemben pisunček, ki so ga brali le redki, kaj šele, da bi koga zanimal kot oseba. Pa vendar se mi zdi, da je tisto takrat pri enakem vloženem trudu in z manj sposobnostmi imelo večjo težo od tega, kar pišem danes.

Ne govorim o razočaranju, da ne spreminjam (več) sveta in domovine, saj to ni bil ne moj cilj ne rezultat. Govorim o tem, kako sem nehote postal del tega lepega in praznega medijsko-razvedrilnega pogona. Jaz sem zdaj čisti pop.

Za to sem kriv sam. Kaj pa sem pričakoval? Nič. In kaj hudiča sem razmišljal? Tudi nič. Sam sem hotel pisati kolumne, sam sem hotel urejati “tako rekoč intelektualni tabloid”. Samo najbolj obskurnim medijem sem kdaj odrekel izjavo ali intervju, in nič nisem imel proti občasnemu pojavljanju na televizijah. Ni me bilo treba pretepati in kupovati, da sem nastopil v reklami. Moja je bila ideja, da ponatisnem kolumne in si naredim promocijo. Ves čas sem sam razvajal medije s kooperativnostjo. Domišljal sem si, da lahko s pametnimi odgovori na neumna vprašanja ohranjam digniteto, s kritičnimi mnenji na njihov račun – ki si jih nikoli nisem pomišljal zapisati –, pa tudi distanco.

A mediji so bolj požrešni kakor občutljivi: ko ugotovijo, da se nekdo nekako prilega njihovemu funkcioniranju, ga ne izpustijo več. In ko si tako enkrat njihov, si hočeš-nočeš del njih in ti stvari preprosto uidejo izpod kontrole.

V eni reviji se baje pojavljam pogosteje kakor mis Slovenije. Druga me skupaj z Jureti Koširji, Cavazzami, Pahorji in nekimi manekeni kandidira za “najbolj seksi Slovenca”. (Kje so tisti časi, ko sem protestiral zato, ker so iz mene delali tako rekoč blondinko?!) Tretji časopis z mano poslovno in upravno polemizira – kar ima za razliko od drugih vsaj nek smisel, če nič drugega. Četrti me razglaša za “carja” in “snoba” in opravlja mojo svakinjo. Peta priloga hoče narediti intervju z mojo ženo, spet prva revija pa dati na naslovko mojo pastorko. Še dobro, da so vsaj televizije zignorirale izid moje knjige.

Kaj še hočem? Vikend se začne z mojimi “Principi”, konča pa z Galuničevim “Zoomom”.

To očitam sebi, ne medijem. Oni pač taki so. Očitno sem jaz tisti, ki je delal napake. Ne vem sicer, kaj mediji na meni vidijo: po njihovih kriterijih sem absolutno premalo pomemben in premalo trivialen, preveč pa samosvoj, pameten in neprijazen. Predvsem pa nisem karizmatičen. In če še sprejemam dejstvo, da spadam med “znane Slovence”, pa ne razumem, odkod ideja, da sem poklicno ali privatno tak profil človeka, ki na noben način ne sme uiti medijskim opazkam. Ne oblačim in ne obnašam se ekstravagantno, v življenju še nisem povzročil nobenega škandala ali dosegel kaj epohalnega, ne javno ne privatno. Pa vendar vedno najdejo nek razlog, da se z mano ukvarjajo, naj so še tako dobrohotni, neškodljivi in malenkostni.

Je to zato, ker povem, kar mislim? Ali zato, ker pišem v prvi osebi in se ne branim kaj povedati tudi o sebi, če s tem v bistvu povem nekaj drugega? Sem preveč odprta knjiga? In ali se je ta snežena kepa začela valiti skupaj z vedno večjim številom bralcev? Ko sem postal ne le preveč odkrit, temveč obenem tudi preveč razpoložljiv? Čeprav: sem se dajal kdaj v zobe z intimnimi prostodušnostmi o ljubezni, erotiki, zvestobi in zakonu, kakor naprimer prijatelj intelektualec – in to intelektualec pravega kalibra, ne tak kot jaz, ki sem to samo za pojme in potrebe medijev? Nisem in se nikoli ne bi. Ampak zakaj potem jaz? V čem je moja zanimivost, ki presega zanimivost tistega, kar napišem?

Počutim se kot kak star bend, ki je sicer še vedno dober, ampak ga žal posluša že preveč tistih, ki muzike ne znajo ceniti, to pa odvrača staro publiko, ki je bila zraven od začetka – v konkretnem primeru mene samega od samega sebe.

Neglede na to skrušeno priznanje, da sem se pustil zapeljati – govoriti o Faustovem sindromu bi bilo nemara prepatetično –, pa si vendarle drznem denuncirati medije kot krivca za družbeni kontekst nasploh. Ali je danes sploh še možno povedati karkoli pametnega in relevantnega? Če to poskušaš, se ti lahko zgodi kvečjemu to, da postaneš popularen – in potem lahko pišeš in govoriš karkoli, tudi največje neumnosti. Biti popularen pomeni obstajati le zase, in to je za človeka, ki z mediji in v njih živi, lahko le poraz. Vedno bolj je vse vseeno. Masa ne zna sprevideti razlike in te kar naprej nekaj bere in bere in prežvekuje, crklja, sesuva, treplja po ramenih ali pljuva – ali pa niti to ne več in te ima kratko-malo za maskoto. In manj ko jim je jasno, za kaj v resnici gre, manj je jasno tudi tebi.

Stolpci pa so še naprej lepo polni.

  • Share/Bookmark

Imperij vrača udarec

Sobota, 23. oktober 1999

Biti v službi na Delu je podobno kakor biti poročen samo zato, ker žena dobro kuha: no love, no sex, no fun, no trust – samo nadirajo te še, sam si pa tudi zoprn, naveličan in v pozlačeni kletki.

V zvezi s kratkim stikom med Delom in mano, do katerega je prišlo ob napovedani ukinitvi Razgledov, je jasno, da se s stališča poslovnega bontona ne spodobi, da javno peremo umazano perilo. Kot protagonist zato doslej nisem streljal iz vseh topov, temveč zgolj izražal nestrinjanje z logiko kapitala in po drugi strani celo zavračal pobude kolegov intelektualcev, ki so me nagovarjali k podpisovanju peticije za ohranitev Razgledov.

Kljub temu pa se mi zdi bolj nespodobno, kakor če bi se sam spuščal v javne polemike z nadrejenimi, če se tega v obratni smeri loti direktor trženja in namestnik predsednika uprave in mi naprti vso odgovornost za domnevni propad časopisa.

Že kot kolegu kolumnistu sem mu dolžen priznavati enako pravico do mnenja, kakršno si jemljem tudi sam še dvakrat bolj pogosto in trikrat bolj samoumevno – da ne govorim o tem, da resnica o Razgledih ni samo moja. In vendar: ne zdi se mi pošteno, da si to pravico vzame človek, ki mu tako rekoč ni treba drugega kot kihniti, pa se časopis že rodi ali crkne. Ne spodbijam legitimnosti moči, ki jo drži v rokah on sam: a kakor je moja moč le moč besed, pa mislim, da bi njegova položajska in kapitalska moč odločanja morala ostati omejena na njegov delokrog, saj se besedam ne prilega – ali vsaj ne pametnim ali celo moralnim.

Naš direktor trženja se ne brez upravičenega ponosa spominja starejših in novejših časov, ko je bil zraven pri nastajanju Stopa, Jane, Teleksa, Slovenskih novic, One, in z obžalovanjem tudi ukinitve Teleksa. Domnevam pa, da se je v letih, odkar je presedlal v trženje, njegov način razmišljanja tako spremenil, da v tej grenko-sladki nostalgiji ne vidi zgovornega dejstva, da je od vseh omenjenih projektov pod rušo ravno Teleks – torej edina nepopulistična, če že ne intelektualna publikacija. V trenutku ukinitve Teleks v vsebinskem smislu ni bil na vrhuncu, bil pa je na komercialnem dnu – kar je bil razlog za evtanazijo.

Podobno je zdaj z Razgledi: četudi za razliko od njih Teleks že v izhodišču ni bil mišljen kot nekomercialna publikacija, se ta vzorec ponavlja še bolj drastično: nekomercialnost je sinonim za vsebinsko nepotrebnost in uredniško nesposobnost.

Treba je tudi vedeti, da je hišni interpret razlogov za zaton Razgledov obenem človek, ki je že davno zastavil uradno strategijo glede te publikacije: Razgledov se ne trži, ker da se ne splača. Izhajali so brez kakršnegakoli marketinškega suporta v smislu bodisi pridobivanja oglaševalcev ali spodbujanja prodaje. Jaz pa mislim, da časopis, kakršni so Razgledi, rabi trženje še tem bolj – seveda ne za ustvarjanje plusa, ampak za pokrivanje te slavne izgube.

In če smo že pri tem: ni fer kar tja v en dan opletati s to mitično vsoto, ki se ji reče milijon mark. Jaz nisem Roman Končar, ki nategne državo za kak svoj butast film, ali razvajen froc, ki mu dajejo preveč žepnine: milijona mark Delo ni “investiralo” v Razglede, ampak je v sedmih letih s tem denarjem sofinanciralo izid več kot stopetdesetih številk časopisa. In nenazadnje: nisem v mandatu izgubil tričetrt bralcev, kakor natolcuje, ampak samo pol, in še od teh jih je petina šla čez noč, ko je država pred leti odnaročila tiste, ki jih je dotlej čàstila.

Tolažiti se, da strele udarjajo v najvišje vrhove, je neumen pregovor, ker z dobrim strelovodom to itak ni problem. Problem je v tem, da te vrhove režejo. Direktor trženja si drzne z vsebinskega stališča kritizirati edicijo, ki ne prinaša dobička, in molčati o vseh tistih – ali prilogah –, ki dobiček prinašajo. Tega si ne dovolim. S tem je firmi povzročil moralno škodo, kakor bi v drugem primeru povzročil poslovno. V bistvu je povedal, da je tukaj vse super razen Razgledov. To trditi pa je komično in nesramno – in od tega prepričanja me ne odvrnejo niti konjske doze samokritičnosti, kolegialnosti, prizanesljivosti, privrženosti delodajalcu ter poslovnega in javnega bontona.

Dejstvo je, da si Delo Razgledov ne zasluži. Njihovi interesi so tam, kjer je denar, in nimajo ne volje ne časa za kaj bolj pametnega. Tega jim niti ne zamerim: ne meni osebno ne slovenski kulturi ne intelektualni sceni ni nihče nič dolžen – niti Delo kot dolgoletni izdajatelj. Zgrešeno pa je, da od mene in mojih somišljenikov pričakujejo razumevanje za svoje početje, in za nameček še predrzno, da ljudem, ki Razglede vendarle še berejo, celo odrekajo privrženost časopisu. Ponavljam: ni jih tako malo in niso taki brezvezniki, kakor je videti s stališča medijskega kapitala in z vrha upravne piramide.

Jaz se s to logiko še lahko nekako sprijaznim, nisem je pa dolžen razumeti. Mi je prav žal: pripravljen sem bil biti tiho, a ne na svoj račun – da bi s svojo vestjo lajšal zadrego, v katero so se spravili. No, saj: če kot dobra kuharca, a slab gospodar niso znali Razgledov izdajati, ni nič čudnega, da jih ne znajo niti ukiniti.

  • Share/Bookmark

Sodba o sodbi

Sobota, 16. oktober 1999

Ko sem bil majhen, sem hotel biti šofer avtobusa, enkrat vmes pa tudi pravnik. Danes mi je žal samo za tem drugim.

Naredil sem domačo nalogo in si prebral sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v pravdni zadevi Marjan Podobnik proti Mladini. Prvi vtis je, da se to na noben način ni moglo razplesti kako drugače: kako bi vendar sodba, izrečena “v imenu ljudstva”, ne dala prav predsedniku stranke, ki je “ljudska”!

Kot pismenega jezikohitreca, ki niti dopisa ne zna napisati brez stila in ne da bi ga prej pošteno zeditiral kakor vsak članek za objavo, me je branje tožb, sodb, mnenj in podobne pravne šare vedno zabavalo. Kolikor imam izkušenj z odvetniškim oziroma sodniškim pravdorekom, mi nikoli ni šlo v račun, kako se je mogoče izražati na nek način sicer natančno in eksplicitno, pa kljub temu štorasto in krčevito, prikrito in šifrirano, namenjeno le posvečencem in tistim, ki se jim dà v to vlagati napor. V vsakem primeru gre vendar za dejstva, naj gre za potrjevanje ali spodbijanje, opisovanje ali domnevanje: kako je potem mogoče, da se je skozi verbalni opis – ki je za moje pojme luč prepoznavanja realnosti – tako težko prebiti?!

Dandanes odvetniške pisarne v ZDA zastopajo recimo delfina kot tožnika proti živalskemu vrtu zaradi slabega ravnanja. Ali Julian Barnes, ki v “Zgodovini sveta v desetih poglavjih in pol” opisuje inkvizicijsko tožbo v XVI. stoletju proti lesnim črvom, ki so nažrli stol nekega škofa, da se je pod njegovo težo sesul in ga pri tem poškodoval. Kozlovska sodba v Višnji Gori je tudi lep tak primer. Tožbe, odgovori na tožbe in sodbe so vedno malo smešni, tudi če gre za ljudi – prisežem, da nisem mislil drugače niti v primerih, ko sem bil sam kdaj vpleten (čeprav mi ni bilo do smeha). To je povsem v skladu z Bergsonovo teorijo smeha oziroma z eno od značilnosti smešnega: resnobnost in togost vedenja ali izražanja, nefleksibilnost glede na situacijo, v kateri bolj distancirani in spontani opazovalci pričakujejo neko bolj življenjsko reakcijo.

Toda sodba v primeru Podobnik proti Mladini me je fascinirala kot nekaj popolnoma drugačnega od tega, česar sem bil vajen od pravnikov doslej. Gre namreč za lep in zgleden primer vešče pismenosti, spretnega izražanja, sposobnosti špekuliranja, dobro uravnotežene mešanice moralizma in cinizma – ki ju javnost po krivici ne zna ceniti v nobenem primeru –, nenazadnje pa po stilu tudi že skoraj publicistike ali celo esejistike.

Seveda je izpadlo cinično in skorajda nesramno, da se je to zgodilo ravno v tej pravdi. Ampak če govorimo tudi o kulturnih, ne le pravnih in medijskih aspektih te sodbe, potem je dejstvo, da je ta država s svojo sodno vejo oblasti tokrat vzbudila vtis, da nikakor ni neumna in nepravna – kakor je pač običaj v primerih, ko se zdravi pameti to zdi najmanj primerno. Vsekakor pa je ironično, da je sodba, ki jo je v skladu z njeno drugo točko Mladina proti izvršbi dolžna objaviti v teh in teh medijih, z uredniškega stališča kot nek intelektualni izdelek že tako ali tako povsem objavljiva.

V sodbi je cel kup formulacij, ki se mi kot navijaču za Mladino zdijo sporne, a moram kljub temu priznati, da so famozno formulirane: naprimer to, da izpoved “prve priče ne bi mogla imeti posebne teže [º]“, ker “bi lahko izpovedala le, kaj ji je o spornem sestanku povedala Metka KARNER LUKAČ” – ti neverjetni priimki v verzalkah so še edina usedlina starega sodnega stila –, “pri čemer ni nujno, da je tisto, kar naj bi ji povedala, sploh resnično”; ali da je “priča Boža GREŠOVNIK, kot je splošno znano, v slabih odnosih s tožnikom, zato je vprašljiva tudi verodostojnost njene izpovedi”; ali da so bile “tožnikove duševne bolečine [º] običajne intenzivnosti in sorazmerno kratkotrajne”. In še marsikaj je v sodbi takega, da jo bo Mladina na Višjem sodišču v Ljubljani upravičeno spodbijala v pritožbi, je pa vsekakor neprekosljivo napisano.

Škoda, da poklic sodnikom ne dovoljuje objavljanja avtorskih tekstov v tiskanih medijih, sicer bi okrožno sodnico Tadejo Primožič povabil k sodelovanju – je pa vsekakor moj trden namen, da nekje najdem sposobnega odvetnika za kolumnista. Mislim, da se bo pravniški način razmišljanja v Sloveniji vse bolj in bolj uveljavljal in da bo tudi ceh sam – predvsem seveda z odvetniškim vred – podobno kot v vseh razvitejših demokracijah sčasoma postal valilnica političnih kadrov. To bo po mojem napredek, ker če jus primerjamo s sedanjimi političnimi kotišči, med katerimi prevladujejo obrtništvo, obramboslovje ali kvečjemu stare šole literatov, zdravnikov in humanističnih intelektualcev, je med enimi in drugimi očitna in obetavna razlika v sposobnostih izražanja in doslednega ravnanja v zapletenih situacijah, kaj šele v načinu razmišljanja.

Morda je moj problem v tem, da se preveč navdušujem nad dobrimi formulacijami, pri tem pa premalo upoštevam vsebino samo. Toda kljub temu sem prepričan, da bo pričakovana uveljavitev pravne miselnosti in dikcije s svojo nevtralnostjo in brezbrižnostjo pomemben korak naprej.

Ta prepis je soglasen z izvirnikom.

  • Share/Bookmark

Petnajst na mah

Sobota, 9. oktober 1999

Hote ali nehote mine kak moj dan tudi brez medijev: včasih ne utegnem, včasih pa se hočem očistiti. Morda je Medianin izbor slučajno padel v tak prazni tek, da sem šele dva dni po dogodku izvedel, da je sploh bil. Pa vendar se mi zdi, ko zdaj brskam po dokumentaciji, da je šel v bistvu z malo pompa mimo. Pa saj je najbrž bilo tako mišljeno: nekdo se nekaj spomni, in če rata, pač rata, če pa ne, pa tudi nič hudega. Medijska srenja je v glavnem fina in hvaležna, če jim nekdo – ki ni čisto iz njihovih vrst, ampak skoraj pa že – končno enkrat na dušo popiha, da se ne bojo samo sami hvalili od viktorjev do gongov in od DNS-ovih do Jurčičevih nagrad. Poleg tega oni dobro vedo, koga ne smejo niti povabiti ali vsaj obvestiti, kaj šele nominirati ali celo razglasiti, da je lepo mir v hiši. Še več: to, da Mediana razglaša “medijske osebnosti za tretje tisočletje”, je nekaj podobno pretencioznega, kakor če bi Statističnemu uradu Republike Slovenije prišlo na misel, da podeljuje nagrade najvišje uvrščenim na lestvicah vseh možnih podatkov, ki jih kot dolgočasni, a pridni in nepogrešljivi servis pač merijo. Ali podobno kakor takrat enkrat, ki je bil nek moj prijatelj – da ga spet ne omenjam – čisto zgrožen, ko je njegovo pisanje pohvalila Brina Švigelj Mérat, si predstavljate!? Najhuje, kar se lahko prisebnemu in sposobnemu človeku v Sloveniji zgodi – mislim seveda takega, ki se ukvarja z mediji –, je to, da mu podelijo neko nagrado ali ga za nekaj razglasijo. Ves ta cirkus itak delajo samo tisti, ki si nagrade ne zaslužijo, pa si pač morajo pripraviti teren, da je bodo tudi sami enkrat (ali večkrat) v življenju deležni nazaj. Kar pa zadeva Mediano samo, bi bilo zanje veliko bolje, ko bi delali na tem, da postanejo en tak res neodvisen Audit Bureau od Circulation, ne pa da se grejo oglaševalski biznis in po svojem okusu podeljujejo izbrancem statuse, ki se jih glede na njihovo avtoriteto ne spodobi sprejemati. Ravno tako so to petnajsterico očitno izbrali po popolnoma konfuznih kriterijih, ker pač ne ločijo med medijskimi moguli, popularnimi medijskimi osebnostmi in mnenjskimi voditelji. Ne bi motilo, če bi izbirali samo mogotce, ki imajo neko dejansko moč v rokah. Niti ne bi motilo, če bi te izbirali neglede na to, ali moč izkoriščajo v pozitivne namene ali pa jo zlorabljajo, in četudi to počnejo zgolj zato, da se pač malo obogatijo, kar javnosti sicer ne moti, vpliva pa nanjo tudi ne. Pa še umetniški vtis te prismojene akcije bi bil veliko boljši, če bi izbrali same take ljudi, ne pa da so jih pomešali z tistimi iz drugih kategorij. Nadalje pri marsikaterem od petnajstih nagrajencev – ali razglašencev ali kako se temu reče – tudi ni jasno, zakaj niso upoštevali tako pozitivnih kakor negativnih trendov v njihovih osebnih karierah, bodisi da se jim to dogaja po lastni krivdi ali iz objektivnih razlogov. Dobro, gospa Jeklin je že-že za vse čase in gotovo še ni rekla zadnje besede. Ampak Miši Molk pa se je rok trajanja vendar že iztekel, mislim tudi čisto v uredniškem smislu, ker čemu je pa zdaj podoben razvedrilni program na Televiziji Slovenija? Ali pa Robert Botteri, ki je nekoč bil najboljši urednik daleč naokoli in zastavonoša cele (moje) generacije, danes pa s tem svojim znanjem ureja neko malo satirično rubriko na zadnji strani Mladine? Da ne govorim o Slivniku – on je seveda ravno pravi za to, da je izbor izpadel malo bolj ekumenično, češ, saj si vendar vsi za istim prizadevamo –, ki v svoji karieri kakor da zavestno in načrtno nazaduje od sprva (na Delu) še kolikor toliko spodobnega in kredibilnega urednikovanja in komentatorstva v čisti poden na vseh črtah. Ali kaj šele Stojan Auer, ki je bil v nekem obdobju za slovenske razmere največja možna zvezda – ne sicer po mojem okusu, ampak tak, ki bi bil meni res všeč, se v teh krajih žal še ni rodil, zato je to velik kompliment –, da so kar punce omedlevale, nakar se pusti zvabiti na tisto obskurno in neresno malo televizijo? Ali Janez Lombergar: ali je on bil deležen Medianine časti zato, ker v vseh teh letih še ni storil profesionalnega samomora iz obupa nad dejstvom, da se mora bosti z bajto, ki je uzakonjena in organizirana tako, da se je ja ne more nobeno pametno prizadevanje niti malo prijeti? Ali Tomaž Perovič, čigar prispevek k novejši zgodovini medijev v Sloveniji bo po njegovem prestopu z resne televizije na neresno do nadaljnega ostal pač Studio City v svoji prvotni obliki? Očitno je za vse vseeno, ker gre za to, da so ljudje pač znani in koristni, iznajdljivi in sposobni, predvsem pa z vseh vetrov, da ne bo kdo užaljen. Mene ne moti to, da me niso dali zraven – kar bi bilo še bolj čudno, ker kako bi šele jaz ven štrlel –, kakor nas je nekaj iz konkurence izločenih poskušala v zapisu o dogodku potolažiti preveč prijazna in usmiljena kolegica. Zdi se mi pa vendar zamalo, da sta med vsemi petnajstimi samo dva, ki znata pisati: Jeklinova, ki ji to niti ni osnovno poslanstvo, in Doberšek, ki pa je tako ali tako to izklopil. To kvečjemu. Sicer pa – kaj me briga.

  • Share/Bookmark

Streljajte!

Sobota, 2. oktober 1999

Eden vodilnih madžarskih intelektualcev György Konràd pravi v eseju “Pisateljeva antipolitičnost” takole: “Antipolitičen človek je tisti, ki ga vedno nekaj preseneča. Takemu človeku se zdijo stvari nenavadne, groteskne, celo brez pomena. Jasno mu je, da je žrtev, vendar to noče biti. [º] Legitimnost antipolitike [º] je diskurz ciničnega in ljubiteljskega utopista. Nikoli ne naredi nič v imenu množice ali kakršnekoli skupnosti. Za seboj ne potrebuje stranke, države, naroda, razreda, korporacije, akademskega odbora. Karkoli stori, stori po lastni volji, sam in v okolju, ki si ga je sam izbral. Nikomur ni dolžen nič. Njegovo ravnanje je osebno in je samoobramba.”

V odlomku me je sprva zmotilo dvoje: najprej to, da je tak človek “žrtev, vendar to noče biti”, in drugič, da “ne potrebuje” omenjenih instanc in institucij, formalnih ali simbolnih. Kako je to dvoje mišljeno? Ali ni človek v vsakem primeru tisto, kar pač je, četudi noče oziroma se za to nima? In ali ta formulacija, da ne rabi zaslombe pripadnosti nečemu, kar ga presega in z njim nima najbolj neposredne zveze, ne govori v bistvu bolj o tem, da te instance in institucije pravzaprav nimajo z njim kaj početi – ali da so ga celo že izvrgle –, pa se pač znajde brez njih?

Naključje je hotelo, da sem prav danes slišal obenem smešno in srhljivo zgodbo – lahko bi si jo izmislila recimo brata Coen kot scenarij –, ki mi je pomagala razsvetliti prvo od obeh vprašanj. Naključnega in zapoznelega sprehajalca so pred dnevi v mračnem delu Ljubljane zgrabili trije nasilneži, mu nastavili na vrat britvico in zahtevali od njega jurja. Pri sebi ni imel ne denarja ne volje, da bi se jim upiral, in jim je rekel – senzibilna in filozofska, malo pa tudi zmedena duša, kakršen pač je –, da se mu itak ne ljubi živeti in naj kar zarežejo. Presenečena banda ga je izpustila in se izgubila v noč.

Absurdno, ampak tako je: človek se je rešil tako, da je hotel biti žrtev. In to je zakon. To je zakon talca, ki si pred strelskim vodom razgali prsi in reče: “Streljajte!” Današnje civilizirane družbe seveda ne pritiskajo vsevprek na sprožilce, ne dejanske in ne metaforične, temveč se zadovoljujejo s tem, da iz ljudi izvabljajo priznanja, da so žrtve, ali jih celo pripravijo do tega, da si želijo biti žrtve – in potem jih pustijo pri miru. To je cena, ki jo je treba plačati, da imaš mir. In res: večina ljudi živi v tej blaženi iluziji, kako jim je lepo v tej njihovi službi, sloju, narodu, državi, na svetu in nasploh v vesolju.

Življenje človeka, ki se s tem noče sprijazniti, ki torej noče biti žrtev, pa je permanenten upor. To se seveda sliši sila patetično in partizansko. Vendar je v praksi in resnici tako, da za osnovno mero originalnosti, principielnosti in osebne etične dignitete že zadošča vsaj malo intelekta, izobraženosti, kinderštube, dvoma, distanciranosti, trme, zdolgočasenosti, nezadovoljstva, izbirčnosti, okusa, razvajenosti in nenazadnje potrpljenja in vljudnosti. Razumnemu človeku vse to odpira oči za dejstvo, da je v danem, se pravi povprečnem družbenem okolju žrtev, obenem pa mu tudi omogoča, da si gradi svet – četudi ne povsem brez zveze s tistim drugim, rabeljskim –, ki je samo njegov, njegov prostor svobode in zasebnosti. V njem je sam in kvečjemu s tistimi, s katerimi ga je pripravljen deliti.

Po teh življenjskih resnicah se nedvomno ravna veliko več ljudi, kakor bi lahko sklepali po splošni anemičnosti, individualnih in kolektivnih travmah in drugih družbenih problemih – in to je točka, na kateri nastopi slovenski faktor – ali morda bolj splošen (post)socialistični. “Stranka, država, narod, razred, korporacija, akademski odbor” sami po sebi niso maligne kategorije, ki bi že vnaprej, brez razlike in v vsakem primeru dušile individualnost. Identifikacija s temi instancami je stvar svobodne odločitve posameznika, pač glede na njegovo potrebo po pripadnosti, privrženosti nečemu širšemu od lastnega jaza in najožjega zasebnega okolja.

No, seveda so ravno ta oporišča sistema tisti mehanizmi, s katerimi družba iz ljudi obenem dela žrtve in jih s sprejemanjem vase oziroma s ponujanjem možnosti identifikacije potem tudi navidezno deviktimizira in ergo osrečuje. Vendar obstajajo tu bistvene razlike. Sprejemanje ali zavračanje teh instanc in institucij je enako legitimno, vendar se stvari komplicirajo samo pri zavračanju: če posamezniku nič drugega ne preostane, je zavračanje manj svobodno, kakor če se odloči iz najboljših principov, da ne bo imel nič s sistemom, ki je eventualno dovolj fleksibilen, da sprejme vase individuum in da je korist obojestranska. In obratno: če je sistem takšen, je lahko tudi sprejemanje bolj svobodno.

Nikoli nisem razumel tistega neumnega refrena, češ, “svoboda je samo druga beseda za to, da nimaš kaj izgubiti”. Dejal bi, da se svoboda res začne šele takrat, ko si postavljen pred izbiro, čému se boš odpovedal sam. Zato se tudi odpovedujem stavku za na konec, ki bi kakorkoli opominjal na okolje, v katerem živimo.

Svoboda ni brezskrbnost, svoboda je breme.

  • Share/Bookmark

Užitek kot zorni kot

Sobota, 25. september 1999

Vsa nesrečna mesta so si podobna, toda vsako mesto je srečno po svoje.

Mislim, da je dovolj jamranja, da je Slovenija brez identitete. Ta vtis vzbuja kvečjemu dejstvo, da poklicni promotorji države delajo reklamo za Slovenijo v nasprotju z dejstvi ali celo s predstavami drugih, ki jo doživljajo pristno in življenjsko.

Še zlasti krivično pa je govoriti o odsotnosti identitete v zvezi z Ljubljano. Dejstvo je namreč, da postaja prestolnica mesto, v katerem je življenje ne le značilno, temveč tudi prijetno. O identiteti neke žive, človeške skupnosti je resda mogoče razpravljati samo na podlagi njene prepoznavnosti. Vendar je to zgolj izhodišče, ki še ne pomeni nič. Identiteta se v resnici začne takrat, ko neko prepoznavnost doživljamo s stališča užitka bivanja v njej. Ali z drugimi besedami: ni identitete brez veselja do življenja.

Identiteta je izmuzljiv pojem, ki se dobesedno ponuja poljubnim interpretacijam, in vsi ti nesporazumi izvirajo iz odsotnosti užitka kot zornega kota. Slovenske razprave o identiteti so apriorno negativistične in povsem neživljenjske. Kakor hitro nanese na to temo, že vsi tisti, ki se tako radi priglašajo k besedi, pozabijo na veselje in užitek, ki ga na nekem nivoju sicer eventualno čutijo kakor vsi drugi, a ga ne znajo povezati z vprašanjem identitete – in to iz razlogov, ki z njo nimajo nobene zveze.

Prva in glavna pomota izvira iz domneve, da ima neka identiteta zvezo s številom ljudi, ki bi naj bili o njej obveščeni oziroma z njo seznanjeni. Toda to je v resnici statistični podatek, ki bi smel zanimati samo zgoraj omenjene profesionalce. Vsako mesto ali kaj šele država ima svojo identiteto, četudi več ali manj (potencialnih) zunanjih opazovalcev zanjo sploh ne ve. Ponavljam: bilo bi lepo, če bi Slovenijo in Ljubljano poznali po vsem svetu kakor Francijo in Pariz, vendar iz objektivnih razlogov to ni mogoče. Predvsem pa to ni razlog, da bi tarnali in se slepili, da identiteti Slovenije in Ljubljane ne obstajata.

Druga, ne manj moteča pomota je visoka stopnja drugačnosti oziroma ločljivosti neke skupnosti v razmerju do drugih, ki jo Slovenci kar nekako samoumevno pričakujejo od svojega glavnega mesta in države. Po čem se sploh ločimo od drugih, se zaskrbljeno sprašujejo. V teh težkih in obenem zabavnih časih ekonomske in kulturne globalizacije seveda ne najdejo nič takega, kar bi se jim zdelo omembe vredna posebnost. Vendar to ni res. To je samo narcizem majhnih razlik, za katere se jim zdi, da jih je treba za vsako ceno potencirati. Podobnost z drugim nikakor ne izključuje identitete kot istovetnosti s samim sabo. Pričakovati, da bosta Slovenija in Ljubljana bistveno drugačni, je smešno že v političnem smislu, saj si nobena skupnost na svetu ne more privoščiti biti radikalno drugačna že v čisto praktično gledano, in še skregano z zdravo pametjo povrhu – kakor če bi trdili, da ne moremo prepoznavati ljudi, ker imajo pač vsi oči, usta, nos, lica, brado, čelo, ušesa in lase.

Tretja napaka, ki jo delajo nedeljski teoretiki identitete, pa je v bistvu politična: gre za socialno arbitražo, kaj je (v narekovajih) dovolj naše, dovolj spodobno in dovolj razširjeno, da je priznano kot del splošne identitete. Neslovenci po tej logiki ne morejo prispevati k slovenski identiteti, najbrž pa tudi ne pripadniki drugih manjšinskih ali manj vplivnih skupin, kakršne so naprimer mladinske subkulture in urbana intelektualna scena.

Res je seveda, da smo lahko sitni in trdimo, da podobno ali celo enako kakor taisti po vsem svetu tudi slovenski prodajalci, japiji, direktorji, branjevci, novinarji, inštalaterji in kdorkoli hodijo v službo ali otroci v šole in penzionisti na pošto in v park. Toda s tem še ne povemo nič o identiteti. Kaj malo tudi povemo, če se ponašamo s Plečnikom, ki navsezadnje stoji in nič ne reče že več kot pol stoletja. Za dojemanje identitete je treba nekaj več kakor zgolj hoditi po ulici in opazovati ljudi pri vsakdanjih opravilih. Za to se je treba preprosto veseliti, da vsi ti ljudje to sploh počnejo in da jih mi pri tem gledamo.

Nedeljski teoretiki identitete tega seveda ne znajo. In tu obstaja preprost trik: pomislimo samo, zakaj so tujci navdušeni, ko pridejo v Ljubljano in Slovenijo, in zakaj je človek nasploh navdušen, kadar pride v tuje kraje?! Zato vendar, ker opazujejo ljudi (in hiše) z radoživo radovednostjo in predvsem z naklonjenostjo, ne pa z vnaprejšnjo skepso. Res je seveda, da je življenje v Ljubljani lahko manj prijetno kakor nekajdnevni neobvezen obisk. Toda to vendar velja za vsako mesto na tem svetu! That’s life!

Seveda je pa življenje, ta druga beseda za identiteto, še veliko več kakor le službe, šole in opravki in te male neprijetnosti, s katerimi se ubadamo iz dneva v dan. To resda ni ne bolj ne manj slovensko od življenja v prostem času od obiskovanja lokalov do kulturnih prireditev in nasploh navad in običajev, vendar je neskončno bolj konstitutivno za identiteto. Kdo so v resnici oni sami in drugi, se zavedajo samo tisti, ki življenje opazujejo z veseljem.

  • Share/Bookmark

ZSK

Sobota, 18. september 1999

Za urbanega cinika, kakršen sem jaz, načeloma ne bi bilo boljše zabave in lažjega materiala za pisanje od tabora SLS. Nekaj časa sem dejansko fantaziral, da bi šel na veselico ZSK (zastavonoše slovenskega kmetavzarstva), vendar sem se nazadnje odločil, da ne grem iz dveh razlogov. Prvič, jaz pazim na svoj imidž – no, bilo bi mi nerodno –, drugič pa radovednost ni produktivna, če je vnaprej cepljena z averzijo.

Sicer pa sem najnujnejše itak izvedel iz medijev – predvsem iz Razgledov. Medtem ko so se drugi zadovoljevali z navajanjem Podobnikovega nagovora in blago ironičnimi opisi glasbenega programa, pa smo mi edini objavili šokantne podrobnosti o tomboli z dobitki á la bon za tristo kil bika, kosilnice, škropilnice, Razgorškov trosed, Razgorškov dvosed in Smrkoljev jagenjček – in nenazadnje dejstvo, da so pri tem pozvali na oder tri nič hudega sluteče novinarje, da bi nadzorovali žrebanje, ti pa so se pustili tako zmesti, da so to tudi res storili.

Neprizadeti opazovalci se iz leta v leto čudimo, kje hudiča pobirajo slovenske mis in kako je mogoče, da s prostim očesom videvamo veliko bolj čedna dekleta za vsakim vogalom. Ja, preprosto: lepotna tekmovanja imajo na skrbi gospodje določenega profila in starosti, neki maherji pač, ki v življenju nimajo kaj pametnejšega početi – resda pa se jim splača –, kakor da lepotičke rekrutirajo in okrog vozijo in kažejo. Punce, ki kandidirajo in zmagujejo, so pač po njihovem okusu – in ta je brezvezen in banalen. Oni bojo nam razlagali, kako zgleda lepa ženska! Mis Slovenije je kulturni nesporazum. Ni problem v tem, da postavljajo kriterije mali poslovneži; problem je v tem, da so mali poslovneži tako nekultivirani, da so jim všeč stereotipne ženske.

Zato tudi ni čudno, da se zdi SLS oziroma njena ožja falanga politično in drugače nekaj skrajno zoprnega ali vsaj bizarnega, oddaljenega, nerazumljivega. To je stranka brez kulture. Stranka, ki jo definira ne toliko ruralnost njenih volilcev – navsezadnje je logično, da nekdo zastopa tudi njihove interese – kakor v najslabšem pomenu zaplankan profil podeželja. Ljudje se rodijo v rovtah in pri tem tudi ostane. In kakor jih krajevno gledano zaznamuje podeželje, jih socialno obrtniški sloj: pridne roke, ki obdelujejo metaforično rodno grudo. Vsi njihovi kmetijski tehniki sicer pomembno prispevajo k temu agro imidžu, vendar se mi zdijo za SLS bolj tipični modeli ljudje, kakršni so Turnšek, Razgoršek, Bergauer, Smrkolj – vsi neki marljivi mali obrtniki, ki pa so ravno toliko zrasli, da v svoji pritlehnosti, nespameti in iznajdljivosti verjamejo, da so lahko na podoben način uspešni tudi kot državni funkcionarji. SLS je stranka domoljubov, pridnih delavcev, dobričin in poštenjakov, ki pa mislijo – kadar slučajno mislijo –, da je njihova moralna podlaga že sama zase pomembnejša od tistega, kar v resnici počnejo. Zato dajejo vtis, da so ne le naivni tepčki, ljudje brez kulture, intelekta in okusa, naturščiki, politični amaterji, poklicni prostovoljci, temveč predvsem demagogi – in to bolj iz usmiljenja vredne prepričanosti vase, v svoje smešne principe, nezmotljivost, ne toliko iz pokvarjenosti. Bolj ko je SLS dobronamerna, bolj je tudi bedna.

Prvak v demagogiji je seveda Marjan Podobnik. Politična polucija komaj rojene slovenske demokracije se je začela tistega dne, ko je na sceno stopil on. Ni najhujše in najbolj zaskrbljujoče to, da ima Slovenija takega človeka za podpredsednika vlade. Zamisliti bi se morali nad dejstvom, da je sploh možno, da je človek s takimi izjavami, stališči, dejanji in imidžem v nekem okolju operacionalen in celo karierno uspešen. Marjan Podobnik je politični škodljivec že z golo prisotnostjo v slovenskem javnem življenju. Dejansko ni daleč naokoli nikogar – ampak res nikogar –, čigar govoričenje bi bilo tako brezupno prazno, nepomembno, neposlušljivo in odbijajoče ter ponarejeno pametno in hlinjeno moralno. In vendar samo usta odpre, pa ga že mora vsa Slovenija poslušati. Neglede na to, kar si o njem mislimo, smo vsi postavljeni pred dejstvo, da on je. Lepega dne se je pojavil in je zdaj tu, kakor en paglavec, ki se ga ne moremo znebiti, ker ga je predsednik vlade vzel za posvojenca. Marjan Podobnik je retro: pa ne zato, ker se obeša na danes nesmiselno tradicijo taborov, temveč ker funkcionira kot vzoren slušatelj kumrovške politične šole, izvežban v moraličnem čveku kot fasadi za svetle cilje in lastne napake ter taktičnih potezah, dobrih kakopak samo zanj. Najprej se je naredil nepogrešljivega tako, da se je obesil na Drnovška, zdaj pa se bo še na Peterleta – očitno zvit in močan človek, pa vendar mi pri najboljši volji ni jasno, kako se lahko kdo nanj prilepi ali mu dovoli, da se prilepi on. Zaradi takih je slovenska politika (še vedno) diskreditiran poklic, predvsem pa smešna, četudi odurna igra tistih, ki izrabljajo svojo moč – in edino sposobnost – za to, da se ohranjajo na položaju.

Marjan Podobnik pravi: mediji da poskušajo likvidirati stranko. Naj se raje sam likvidira. To je njena zadnja šansa.

  • Share/Bookmark

Teorija diskonta

Sobota, 11. september 1999

Emporium in Mercator sta tako veliki trgovski pridobitvi, da si ju gre že iz gole socialne radovednosti pogledat celo človek, ki vnaprej ve, da tam v vlogi stranke nima kaj prida iskati. Kazen je zaslužena: kaj namreč pomaga, če je radovednost potešena, ko pa je potrošniški čut frustriran!?

Emporium je tipičen produkt BTC-jevskega štacunarstva: za prodajalce čim manjši stroški prodaje, za kupce čim več nakupov na enoto časa in prostora. Po poslovni in potrošniški zdravi pameti temu ni mogoče oporekati – je pa očitno, da sta ekspanzivnost in priljubljenost “majhnega mesta velikih nakupov” značilni za v prodajnem in potrošniškem smislu neozaveščeno okolje, ki se ne meni za kulturne, da ne rečem uživaške aspekte poslovanja in nakupovanja.

Slovenska fascinacija s šopingom je navdušenje nad razpoložljivostjo robe, možnostjo ugodnejšega nakupa in fizično praktičnostjo tega početja. Temu bi lahko rekli princip diskonta, cepljen na logiko permanentne razprodaje: v množici artiklov je odsotnost boljših manj opazna; ugodnost cene je močnejši motiv kupovanja od potrebe; in pri tem tudi bledi občutek nervoze in nepotešenosti, ki ga nakupovanje v takih razmerah nujno povzroča.

Emporium je navidez napredek: navzven bombastičen portal, navznoter pa poleg popularnih blagovnih znamk za nižji potrošniški segment, naprodaj tudi drugje v BTC (in v dobrem, starem centru mesta), tudi nekatere srednje kakor DKNY, Kenzo, – torej nižji odvodi visokih znamk. V tem smislu bo Emporium nemara res prispeval k dvigu povprečne kvalitete oblačenja v Sloveniji, kakor sugerira reklamni slogan.

Vendar se tu tudi vse neha. Hala s prismuknjeno poimenovanimi “ulicami” in “avenijami” je videti kakor sejmišče s štanti in separeji razstavljalcev. Dejansko ima človek občutek, da ta teden prodajajo obleke, naslednji pa bo na vrsti oblazinjeno pohištvo. Prijatelj arhitekt pravi, da ga moti, da ga nikjer na poti med oblačili nič vizualno ne ustavlja – in bolj življenjsko dodaja, da ne bi izbral plašča za sto petdeset jurjev in se postavil v mercatorjevsko dolgo vrsto pred blagajno. Ampak tega ne upoštevajte: to so samo stališča nas večnih nergačev, ki smo v očeh rednih BTC šoperjev snobi, trgovci pa na nas kot ciljno publiko itak ne računajo.

Pripominjam, da za nakupe ni spodbudno dejstvo, da streže vsiljivo prijazna mularija, ki s svojo golobradostjo in kvazi uniformami nesporno dokazuje, da ima manj pojma o oblačenju od še tako povprečnega potencialnega kupca.

Seveda ni nič narobe z dejstvom, da so se v Emporiumu odločili za profil masovne in hitre maloprodaje. Problem je v tem, da kot tak ni niti trendovska štacuna s pripadajočo gnečo, tehno šundrom in nabutanimi obešalniki kakor naprimer Armani Exchange ali DKNY Jeans – ali magari pofl á la Planet v Trstu –, niti neugledna, zavestno antisnobovska, a praktična veleblagovnica v stilu Century 21 v New Yorku za tiste, ki hočejo nekaj boljšega, pa nimajo časa ali se jim ne ljubi. Problem je v tem, da s ceneno nobleso plus prostornostjo in umirjenostjo mečejo naivni srednji sloj na finto, da je pa to zdaj to, če se hočejo lepo in dobro obleči, ne da bi pri tem žrtvovali preveč denarja ali novopečeni potrošniški ponos, da se nočejo prerivati tam, kjer kupujejo vsi (drugi).

Vtis o Emporiumu je bil še tem slabši zato, ker sem se od tam odpeljal direktno v “največji Mercator na svetu”. Med nakupom špecerije za približno 5.000 SIT se mi je uspelo kar dvakrat spričkati z osebjem. Najprej mi niso hoteli prodati četrt hlebca kruha – na manj od pol ga ne razrežejo. Kva? Možni razlog je to, da je pač častno in slovensko biti kruhoborec in se ga spodobi jesti samo v dovoljšnjih količinah. In ko sem na blagajni hotel plačati s kartico, se je na moje presenečenje prodajalka spustila v čakanje na avtorizacijo. Pri tem bi tudi ostalo, če zaradi zasedenosti linij vse skupaj ne bi trajalo kar nekaj minut, nazadnje pa je bila zveza prekinjena. Plačal sem torej z gotovino in besno vrsto čakajočih za menoj pridobil na svojo stran tako, da sem blagajničarko vljudno nadrl, da pa recimo v Maksimarketu ne čakajo na avtorizacijo – do neke vsote, ki jo kupci na živilski etaži redko presežejo –, temveč vzamejo samo odtis. Ampak najbrž naivno gledam: med sosedi je očitno tako, da je “najboljši sosed” tisti, ki drugim sosedom ne zaupa.

Razen ne preveč hranljivega ponosa, da je Mercator zrasel s slovenskim kapitalom, jaz sam kot potrošnik v tem ne vidim nič. Vse skupaj spominja na letališče – ne na brniško, temveč na eno večje – z duty freeji in ogromno čakalnico za boarding s policami, polno obenem zadovoljnih in živčnih ljudi. Res si ne predstavljam, kaj jih vleče, da nakupujejo v takem okolju. Prihranek časa in denarja?

Gotovo ni samo to razlog: najbrž gre bolj za ta famozni in varljivi občutek blagostanja, ki pa ga mora pregovorna slovenska skromnost – skromnost navzven – na hitro nevtralizirati z namišljeno askezo kupovanja kot racionalnega početja, ki razen v smislu kupljenega naj ne bi imelo nobene zveze s kvaliteto življenja.

  • Share/Bookmark

Dobrodošli zdoma

Sobota, 4. september 1999

Pred tedni je New Yorker objavil članek o Benetkah, v katerem citirajo župana Massima Cacciarija. V slovenskih intelektualnih krogih sicer spoštovani sindaco s pristno venecijansko aroganco opisuje svojo zgroženost nad “bridge-and-tunnel” folkom – tako označujejo v New Yorku provincialce iz Bronxa, Queensa, Brooklyna in New Jerseyja, ki prihajajo čez mostove in skozi tunele zvečer žurirat na Manhattan. Koga konkretno ima v mislih? “Množice Poljakov in Slovencev, ki norijo po mestu, čez manj kot šest ur pa so že na poti v Padovo, da si ogledajo še Giottovo kapelo.”

Kako nehvaležno! Slovenci resda ne pridejo v Benetke za več dni – kar bi bilo, milo rečeno, zapravljanje časa in denarja – in se tudi ne nastanijo v hotelu Cipriani, kakor od svojih ljubših turistov pričakuje Cacciari. Je pa dejstvo, da je obiskovalcev iz Slovenije v Benetkah kar veliko in da so kot gostje kvalitetnejši od Poljakov in tudi Američanov, Japoncev in drugih daljinsko vodenih čred.

Benetke so že zdaj priljubljena destinacija izobraženih Slovencev. Obiski otvoritev Bienala (tudi arhitekturnega) in razstav v slovenski galeriji so nekaj tako normalnega kakor otvoritve v Moderni galeriji – no, v bistvu še bolj normalnega –, prav tako tudi obiski velikih razstav v Palazzu Grassi. Bolj prosvetljene šole celo peljejo učence v Benetke na ekskurzijo.

In če bi v Slovenijo prihajalo več (pravočasnih) informacij, bi bil obisk še večji. Prepričan sem, da bi se avtov z oznako SLO nabralo za celo nadstropje garažne hiše na Piazzale Roma, ko je imel Woody Allen pred leti koncert, za katerega sem povsem slučajno izvedel in potem o tem pisal. In ko to berete, nenazadnje, jaz še spim prav tam, ker sem ob štirih zjutraj prišel z nočne projekcije Kubrickovega “Eyes Wide Shut” v okviru Mostre v kinodvorani hotela Excelsior na Lidu.

Toda poanta ni polemika s Cacciarijem. Ga bo že naša Vika poklicala, ko bo to prebrala, in mu svetovala, naj bo spoštljiv do obiskovalcev iz Slovenije – četudi se za razliko od tistih z drugih koncev sveta zavedajo, da je to mesto bolj kot zgodovinski prostor v bistvu samo še kulturna kartolina.

Kulturni turizem je panoga, ki je Slovenija nikoli ne bo imela – razen če je to to, da prideš iz Logatca na zeleni abonma. Kolikor se kultura in turizem sploh povezujeta, je to le skromno spodbujanje potrošnje: gre za projekte lokalnega značaja, ki povečujejo inkaso gostiln in cestninski izkupiček ter pokurjeni bencin, kadar se kdo od kod pripelje. Da bi tuji turisti hodili v Slovenijo zaradi kulture, pa je iluzorno.

Če pogledamo, katere kulturne prireditve bi lahko tujca sploh zanimale, so to zaradi jezikovnih barier seveda likovne in glasbene. In prav tu je ponudba najbolj siromašna. Kulturni turizem je v tem smislu to, da se le tu in tam na kakšno prireditev, še največkrat na Jazz v Križanke, pripelje nekaj Italijanov, Avstrijcev in Hrvatov – in še za te se vedno čudim, kako hudiča jim uspe izvedeti za datume –, ki pa se zvečer odpeljejo domov. Izjema je bil Carlos Kleiber, ko so prihajali od vsepovsod, celo z drugih kontinentov. A kakor so redki taki koncerti, so redki tudi taki fanatiki.

Še huje je z razstavami: pomislimo samo, kdaj je bila v Ljubljani nazadnje kakšna, na katero bi se vsega boljšega navajenemu ali že zgolj kulturno radovednemu tujcu zdelo vredno niti ne zelo daleč potovati – če že ni ravno tako ali drugače vpleten ustvarjalec, ki bi se potrudil recimo na Grafični bienale ali Bio?! Bodi potoženo, da se niti nam tukaj velikokrat ne ljubi za vogal gledat vsega tega, kar je tako blazno pomembno, ampak seveda samo za posvečene.

Strategija, ki jo povzema slogan “dobrodošli doma”, je samo logično nadaljevanje prejšnjega, ki se je glasil “imejmo se fajn”: turizem je in naj bo omejen na rekreativno pohajkovanje z vsemi možnimi sredstvi in v vseh možnih oblikah, športne in gastronomske aktivnosti, knajpanje in te neumnosti plus naravne lepote in eventualno ogled kakšne simpatične cerkvice ali skrivnostnega muzeja – da se ja ne bi kdo utrujal z umetniškimi doživetji. Možgane v prostem času pošljimo na pašo, kulturno življenje pa imejmo za čez teden kot delovno obveznost – prireditev je včasih v resnici toliko, da je treba udeležbo planirati dobesedno s koledarjem v roki, kakor da si koordiniramo sestanke! Turizem si že še delimo s tujci, kulturo pa imamo zase – nekako tako kakor nepremičnine.

V ljubljansko Opero ne hodim, grem pa v Salzburg na Berliozovo “Faustovo pogubljenje” od La Fure dels Baus; zadovoljen sem, da sem na Dunaju videl razstavo o Johannu Straussu; včeraj sem bil tudi na “Renesansi” v Palazzu Grassi, nazaj grede pa grem še v Revoltello v Trst na retrospektivo Jean-Michela Basquiata. Jaz sem turist. Naključni kulturni. Rekreiram se v ležalniku pri žlahti na Gorenjskem. Živim v Sloveniji. In ko bo enkrat mogoče vse to tudi tukaj, ko vsa ta kultura ne bo dovolj dobra samo za Slovence, takrat ne bom manj norel iz Benetk v Padovo. Takrat bodo noreli tujci po Sloveniji – kar se bolj splača, kakor da dremajo na Bledu.

  • Share/Bookmark

Kaj bi in kaj bo

Sobota, 28. avgust 1999

Pišem z obupnim, v nebo vpijočim mačkom, tudi moralnim. V bistvu mi je kar žal, da sem pustil potegniti v to sceno. Večer sem preživel v pravi moški družbi, ki se je zbrala pri enem od nas, da bi gledali tekmo Maribor : Olympique – seveda sami Štajerci in dva posvojena Gorenjca. Prvič v življenju sem se drl, ko so padali goli. Po tekmi sta dva privlekla dvometrski lesen križ z verigo, češ, za opomin gostitelju, h kateremu se v kratkem priseli punca. Bile so nekakšne komplikacije z obešanko; nazadnje je pasala moja od skiroja. Vmes sem okrog polnoči na stranišču – drugje se ni nič slišalo – telefonaril z Dušanom Jovanovićem, nakar sem se s sinom bivšega političnega funkcionarja še zapletel v debato o tem, kako bi bilo v dobrih-starih časih krasno, če bi bili vsi komunisti taki kakor moj ali njegov foter. Nekaj v tem smislu, se ne spomnim dobro. Večer se je vsaj zame končal hvala bogu pravočasno, a tudi nekoliko škandalozno: v nekem trenutku se je na vratih nenapovedano prikazala moja žena in me odpeljala domov.

Ne zaslužim pa si samo mačka, temveč sem si zaslužil tudi malo sprostitve: sreda je bil nor in poseben dan, ki si ga bom zapomnil predvsem po tem, da je izdajatelj sprejel sklep o ukinitvi časopisa, katerega glavni in odgovorni urednik sem – Razgledov naj ne bi bilo več.

Točka dnevnega reda, na katero sem bil povabljen, je minila hitro in brez zapletov. Še glasovati ni bilo treba, ker je bilo to tako samoumevno in so vsi samo prikimavali. Edina dilema je bila, ali nas naj ukinejo že s septembrom ali pa nas pustijo izhajati do konca leta. Brez kalkulatorja so na hitro izračunali, da s tem ne bi kaj prida prihranili, in sklenili, da še kar naj izide devet številk. Zadnja, ki izide 22. decembra – to bo torej deadline dobesedno – bo po skoraj oseminštiridesetih letih 1151. oziroma 187. pod mojim skoraj osemletnim urednikovanjem.

Četudi niti vsi člani uprave niso pričakovali takega razpleta, je bilo to v bistvu neizogibno – če seveda sprejmemo kapitalsko logiko. Letos bodo stroški Razgledov znašali okrog 60 milijonov tolarjev, prihodki s subvencijo Ministrstva za kulturo vred pa le polovico tega zneska: razliko krije Delo. Tako imenovana izguba, kakor tukaj imenujejo svoja vlaganja v ta časopis, iz leta v leto narašča: zaradi raznih inflacij in eskalacij – kar sicer ne razumem čisto dobro –, popravkov plač in honorarjev, zmanjševanja oglasnih prihodkov na nulo in čez, nenazadnje pa tudi zaradi počasnega, a zanesljivega padanja naklade. Skratka, sami negativni kazalci, kakor so se izrazili – in po večletnih prijateljskih namigih, opozorilih in grožnjah potegnili črto.

Uradno stališče izdajatelja je, da si lahko Delo za enako vsoto na leto naredi boljšo reklamo kakor to, da izdaja Razglede. Doslej je obstajala v vodstvu bojazen, da bi jim kulturna javnost zamerila, če bi iz koristoljubnih nagibov ukinili neko nizkonakladno in za širšo javnost nezanimivo publikacijo: zdaj pravijo, da jim tega ne bo mogoče očitati, saj da kulturo dovolj pokrivajo v okviru rubrike v Delu in v Književnih listih, pa tudi sicer sponzorirajo umetnike in kulturne prireditve in recimo podeljujejo literarno nagrado.

Jaz in moji trije v uredništvu tu ne moremo nič. Razgledi so časopis, ki ga tako rekoč nihče ne prodaja, kaj šele trži: mi ga naredimo, naslednji dan pa je po neki ustaljeni logiki že v nabiralnikih in kioskih. Oglasna služba je dvignila roke že zdavnaj. Jaz sem dvignil roke od zbiranja sponzorskih sredstev, ker je bil izkupiček prepičel – seveda, ko pa sem to počel ravno jaz, v tem poslu živo nasprotje Mitje Rotovnika ali Toneta Vogrinca –, nenazadnje pa to tudi ni urednikova naloga. Ne rečem, da Razgledi ne bi mogli biti boljši, toda finančnih rezultatov to ne bi toliko popravilo, da bi bil izdajatelj zadovoljen. In če bi radikalno spremenil koncept, da bi Razgledi postali bolj poljuden in dostopen časopis, bi to spet za sabo vleklo stroške.

Odločitev nadzornega sveta sem sprejel mirno in dostojanstveno in celo ne brez humorja. V bistvu sem jim povedal – ne sicer prvič – samo tole: Razglede bere približno vsak 770. Slovenec; če bi izhajali recimo v Veliki Britaniji, bi pri enaki razširjenosti imeli okrog 75.000 izvodov naklade; to pomeni, da smo bolj brani od London Review of Books in celo od Times Literary Supplementa s plus-minus 40.000 izvodi. Argument je seveda brezpredmeten, ker pač šteje le naklada, ki je rentabilna: neugodne plati majhnega medijskega tržišča, kakršno je Slovenija, najbolj čutijo nekomercialne publikacije.

Zdaj se počutim kot pravi mezdni delavec: prazen in frustriran. Ne vem, kaj bi in kaj bo, ampak bo(m) že nekako. Vse prizadete in neprizadete prosim, naj ohranijo hladnokrvnost. Nikogar ni treba obsojati in nikomur ploskati. In nenazadnje: ko sem tako v četrtek zjutraj prišel malo pozneje – in s polnimi očmi vizina – v službo, me je presenetil že prvi telefonski klic. Kakor da bi vedel za sredin sklep Delovega nadzornega sveta, se mi je ponudil nov izdajatelj! Izjav zaenkrat seveda še ne dajemo.

  • Share/Bookmark

Kako vidiva svet midva z Rodetom

Sobota, 21. avgust 1999

Druga polovica avgusta postaja že kar predvidljiva: ni težko uganiti, da bo 15. avgusta na osrednji maši ob Marijinem vnebovzetju nadškof Rode v redni letni pridigi na Brezjah spet izjavil nekaj takega, kar bo v laični javnosti povzročilo redni letni šok; nakar se do konca meseca počasi vrstijo reakcije na njegova stališča in upor proti domnevnemu vmešavanju Cerkve v politične in privatne zadeve življenja Slovencev.

Rodetova stališča se mi ne zdijo tako neverjetna in nemogoča, da bi osuplost in zgroženost medijev in intelektualcev jemal kot nekaj logičnega. Rodeta ne mislim braniti, saj bolj kakor obrambo rabi nasvete glede tega, kako bi se moral v svojih javnih nastopih obnašati – namreč bolj diplomatsko. Rode je človek, ki daje vtis, kakor da še nikoli ni slišal za PR ali pa mu za te reči kratko-malo ni mar: njegov problem je problem radikalnega, napadalnega imidža, ki že tako globok duhovni prepad med vernimi in nevernimi po nepotrebnem še poglablja.

Tu gre bolj za vprašanje, kdo je začel: Cerkev ali mediji? Rode je ob prihodu na položaj resda takoj nastopil militantno, pri tem pa so ga mediji – našpičeni proti Cerkvi kakor pregovorno in dejansko so – dobesedno čakali v zasedi. Tako zdaj oba tabora nepopustljivo tekmujeta, kdo bo koga retorično uspešneje ozmerjal – ker pri tem sploh ne gre več za to, da bi kdo komu kaj dopovedal.

Poglejmo si Rodetove letošnje velikošmarenske izjave bolj od blizu. Videli bomo, da nikakor niso tako škandalozne, da bi smeli zaganjati zaradi njih preplah.

Nadškof pravi, da se tisk nad Cerkvijo “izživlja”. Včasih imam tudi sam tak občutek. Eno je gotovo: neglede na utemeljenost pripomb ali resničnost izjav cerkvenih dostojanstvenikov (ne le Rodeta), teologov, duhovnikov, katoliških ali že zgolj konzervativno usmerjenih intelektualcev in kolumnistov v verskem ali občasno tudi laičnem tisku, je dejstvo, da je udarec, ki jim ga imperij vedno vrne, neprimerno močnejši od krcljaja, ki ga izzove. Reakcije na izziv Cerkve so praviloma preveč nervozne in neredko tudi res surove. Ne bom razpravljal, odkod ta prastrah pred Cerkvijo, vendar je dejstvo: kakor da nedostopen in nepremagljiv – in siten – velikan ne le odganja muho, temveč jo še spešta, ko jo z loparčkom zbije.

In nenazadnje: nad koga bi se pa mediji lahko podobno neženirano spravljali, če ne nad Cerkev? Izbrane tarče med politiki in strankami sesuvajo le toliko, kolikor jim hrbet krijejo pač drugi politiki in druge stranke – tu so seveda že vgrajeni mehanizmi, ki medije elegantno omejujejo pri njihovem početju. Še bolj jih omejuje (oglaševalski) kapital: velepomembni direktorji in drugi – opazni ali neopazni – odločevalci na pravih mestih in ob pravem času so pred mediji že zdaj kolikor-toliko na varnem in vedno bolj bodo. Medtem pa Cerkev nima v rokavu niti enega aduta, s katerim bi lahko medije držala v šahu in jih pripravila do strpnejšega odnosa. Poziv Kajetana Gantarja pred časom, češ, naj se verni kolektivno odnaročijo konkretno od Dela, je seveda samo pobožno fantaziranje.

Nadalje se je nadškof na Brezjah vprašal, “ali spoštujemo življenje kot nekaj nedotakljivo svetega”. Njegovo razumevanje pojma svetosti življenja je kakopak drugačno od tistega, ki ga je poskušal uvesti Tine Hribar. Pa vendar se mi zdi, da bi javnost – vsaj na nivoju splošnega konsenza glede dobrobiti občestva – v Rodetovih besedah vsekakor mogla razbrati sorodna prizadevanja. Tu spet trčimo ob njegov imidž: gotovo si je Rode tudi sam kriv, da deluje tako ozko in neekumenično, da si ga upa en Jelinčič razglašati že kar za inkvizitorja.

Naprej: nizka rodnost, visoko število splavov – četudi pravico do le-tega zagovarjamo –, samomorov in žrtev prometnih nesreč, odvisnost od alkohola in mamil in “nebrzdana spolnost”, kar vse navaja nadškof v nagovoru, so v resnici problemi, ki jih noben priseben človek ne bi šel minimalizirat ali celo zanikat. Ali ne govori Rode o tem, kar vsi ne le vemo, ampak se v zvezi s tem celo strinjamo?

Očitno vidijo Rodetovi očitarji problem v tem, da krivdo za vse to pripisuje “liberalnemu ateizmu”. Z malo zdrave pameti ni težko spregledati, da Rode ne govori o konkretni in aktualni slovenski posvetni oblasti, temveč o današnjem svetu moralne laksnosti in razpuščenih etičnih norm, ki je svetlobna leta in leta daleč ne le od krščanskih doktrin, temveč pogosto tudi od splošnih civilizacijskih vrednot, kakršnih smo bili navajeni v še ne tako daljni preteklosti, in celo že od nekih psiholoških prepostavk o funkcioniranju človeka kot posameznika, za katere smo vse do zadnjega verjeli, da so tako rekoč vrojene in neomajne.

Če sem odkrit, se mi ta svet marsikdaj zdi iz tira, da ne rečem nor – in kako se potem ne bi zdel tudi slovenskemu metropolitu?! Razliko med razumnim laikom in duhovnikom pa vidim kvečjemu v tem, da je prvemu jasno – drugi mu bo seveda rekel, da se je sprijaznil –, da k tej globalni zmedi nedvomno spada tudi to, da se del problemov zdi neizogiben in nepovraten in da ne moremo natančno pokazati s prstom na krivca.

  • Share/Bookmark

Neron [3.]

Sobota, 14. avgust 1999

Telesno zdravi in umsko prisebni gospodje v poznih petdesetih letih niso med tistimi, ki ne presenečajo občinstva, če jim gre že na otročje. Dejstvo, da se Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, v intervjuju v Dnevniku postavlja s fizično kondicijo in primerja svoj videz z mojim, dvajset let manj obrabljenim, je najbrž v zvezi z njegovo službo.

Rotovnik pravi, da kritiki nikoli niso zadovoljni: če pripelje v Cankarjev dom svetovno znanega ustvarjalca, ne bodo našli zanj (namreč Nerona) ene same besede pohvale, ampak bodo raje cinično pripomnili, da je ta in ta umetnik prišel v Slovenijo deset, dvajset let prepozno – tak primer je bil pred meseci gledališki režiser Robert Wilson, ni pa seveda edini.

Govoriti za umetnike in dela, da jih doživljamo prepozno, je po svoje absurdno. S tem priznamo, da jih ne bi bilo vredno doživeti niti deset, dvajset let prej – ker kaj ima umetnost opraviti s časom?!

Wilson bi lahko bil prvič gostoval v žjubljani recimo leta 1979 s predstavo “Einstein on the Beach” in potem nikoli več; v resnici se je zgodilo, da ga dolgo ni bilo in je prvič gostoval s “Saints and Singing” šele leta 1999. Kaj bi rekel siten kritik v prvem primeru? Kdo ve, ali bi bil zadovoljen. A kakorkoli: ni problem, da Wilson pride prvič. Problem je, da pride samo enkrat.

Če bi Rotovnika vprašali, zakaj ni pripeljal Wilsona v Ljubljano za otvoritveno predstavo Cankarjevega doma in potem še štirikrat (in še ducat gledališčnikov takega formata), vam bo rekel, da bi to preveč stalo, da še ni bilo razvite prakse sponzoriranja, itd. Bla-bla-bla! Prvič: Rotovnik takrat še slišal ni za Wilsona; drugič, več kakor sto ljudi v Sloveniji takrat še slišalo ni za Wilsona; tretjič, če bi mu kdo od teh rekel, da se Wilsona splača videti, bi mu rekel, da ne bo delal gostovanja za sto ljudi; in četrtič, da se Rotovniku zdi najbolj pametno počakati petnajst let, ker se medtem o dotičnem umetniku pozanima in verjame, da bi pa zdaj mogoče le napolnil veliko dvorano; pametno v poslovnem smislu, v kulturnem pa neumno.

Kakor je neumno Rotovnikovo ravnanje – da dobesedno (čeprav nehote) čaka, da svetovni umetniki postanejo popularni tudi v Sloveniji –, je neumno tudi pričakovati, da bi kultura v Sloveniji res funkcionirala tako, kakor zdaj tule sugeriram. V Sloveniji ni tega denarja za kulturo od medijev do knjižnega založništva – ne državnega ne sponzorskega ne od prodanih vstopnic ali kakršnihkoli kulturnih artiklov –, da bi bili tudi najbolj izbirčni ljudje zadovoljni. Izbirčni – oziroma bolj in najbolj kultivirani ljudje ne bodo nikoli (povsem) zadovoljni, ker bodo te najzahtevnejše kulturne dobrine, po katerih je povpraševanje pač najmanjše, na slovenskem tržišču vedno predrage, da bi se jih kulturnim posrednikom splačalo prodajati in odjemalcem kupovati.

Rotovnik ni edini, ki ne mara izbirčnih. Izbirčnih pravzaprav nihče ne mara. Že kot otroci smo nepriljubljeni in veljamo za poredne, če se ne pustimo pitati s kakršnokoli papico in pogovarjati s katerokoli tetico – kaj šele kot odrasli ljudje, ko bi vendar že morali razumeti, da ne more biti vse tako, kakor sami hočemo, kajneda?

Dejstvo je pač, da se Slovenije vse bolj in bolj polašča teror povprečnosti, in temu se ne more izogniti niti visoka kultura, ki bi naj delovala ravno v nasprotno smer. V povprečnost rinejo predvsem mediji – kar je vsaj razumljivo, če je že tudi zoprno –, in ni bolj smešnega kakor to, kaj vse naj bi po teh novih, plebejsko prepotnentnih kriterijih veljalo za interesantno za zahtevno publiko – kadar slučajno pomislijo, da je tudi Sloveniji mogoče le par tisoč takih tičev.

Povprečneži vedno najdejo priložnost za navdušenje, saj praviloma vedo vsaj malo manj od tistega, ki jim soli pamet. Tako se preživljajo komercialni mediji, ki so še vedno bolj pametni od vsesplošnega povprečja – in to na njihovo srečo (in z njihovo pomočjo) itak počasi, toda zanesljivo pada –, in tako živi tudi Cankarjev dom, ki je za razliko o drugih, zgolj ali večinoma subvencioniranih kulturnih institucij v preveliki meri tudi komercialno naravnana ustanova.

Več ko bo Rotovnik v Cankarjevem domu pokuril privatnega oziroma korporativnega kapitala (in s tem prišparal davkoplačevalskega denarja), bolj slepo bo prepričan, da se ima pravico širokoustiti na račun izbirčnih in nikoli zadovoljnih novinarjev – no, nič hudega: vedno bodo obstajale tudi Majde Hostnik – in kolegov iz drugih kulturnih institucij, ki se morajo preživljati zgolj s subvencijami Ministrstva za kulturo in skromnim inkasom.

Da je Školč znova ustoličil Rotovnika za direktorja, se ne čudim: jaz bi ga tudi, če bi mi po njegovi zaslugi ostajala sredstva za druge projekte. A kaj to pomeni? Ko je Rotovnik začel Cankarjev dom finančno osamosvajati, je zbezljal z vajeti. Zdaj je njegova samoumevna (namreč finančno in računovodsko pokrita) kulturna samovolja legalizirana in mu nihče nič ne more – niti minister sam, ki je odločanje o programu največje državne kulturne institucije preložil na pleča Rotovnikovih sponzorjev.

  • Share/Bookmark

Travma tete

Sobota, 7. avgust 1999

V starih časih je bila “Helena” velika mama vseh psevdonimnih gospa brez priimkov – in morda gospodov z ženskimi imeni –, ki so nesrečno zaljubljenim, nesrečno poročenim, nesrečno prevaranim, nesrečno frigidnim ali impotentnim, skratka, kakorkoli nesrečnim ženskam in moškim od pubertete do menopavze pomagale reševati težave z nasprotnim spolom.

Odgovori teh travma tet (moj izraz; po analogiji z angleškim “agony aunt”) na pisma obupanih so bili polni materinsko nezmotljive zdrave pameti, neredko hudomušnosti in po potrebi dobrohotno strogega žuganja. Vzgojnost s ščepcem frivolnosti je bila v odsotnosti tabloidnega tiska in televizije, osebnih psihiatrov, literature za samopomoč in osebno rast ter prostitucijske, vedeževalske in religijske infrastrukture za vzpostavljanje kontaktov in iskanje rešitev v sili očitno ravno prava in za tedanje družbene razmere tudi načelno sprejemljiva, beri neškodljiva formula.

Rubrike tipa “Helena” so danes marginalne, saj pisma in odgovori ne zadovoljujejo več cilja medijev, da se pod krinko pomoči, naklonjenosti in sozarotništva do svojih konzumentov vedejo učiteljsko, paternalistično, celo že demagoško in sploh manipulativno. Komercializacija vodi medije v to, da odnose med spoloma kot večno popularno temo že vnaprej obravnava kot konflikte. Kdo bo čakal, da se bo kdo sam javil?! Mi smo zato tukaj, da probleme rešujemo: poiščemo jih sami, in če jih ni dovolj pri roki, pred njimi pač svarimo že vnaprej.

Vse to nedeljsko psihologiziranje za vsako(gar) ob primerih iz življenja, ves ta diletantizem namišljenega prosvetljevanja žensk in senzibiliziranja moških se tudi v Sloveniji predvidljivo razvija v smer, ki jo imajo ženske (in najstniške) revije po svetu že za seboj. Kljub temu pa je slovenski primer nekoliko specifičen.

Najprej primer Rugelj: ne bi bilo logično, da bi katerikoli medij objavil eno samo besedo takšnega psihota in gobezdača, kakšen je Rugelj, če ne zato, da bi si malo dvignil naklado, ker bodo spet vsi znoreli ob tako primitivnih trditvah. Obstajajo tri možnosti: da vprašanje odnosov med spoloma Slovence res tako grozno zanima; da dvigne Slovencem tlak nad običajni nivo razburjenja zaradi pisem bralcev le nekdo, ki je tako ekstremno nor ali freh, karkoli že; ali pa to, da je Rugelj nekaj takega, kar so bili nekoč NSK – zgolj objesten provokator, ki pa sam sebi verjame, da misli resno, in pri tem z izzvanimi reakcijami javnosti dokazuje svoj prav.

Sicer pa je Rugelj dokaz, da lahko kot strokovna instanca uspešno ali vsaj brez posledic delaš in govoriš karkoli, če si le najdeš dovolj varno tržno nišo, da nikogar ne motiš. Rugelj je obrnjen Kevorkian: tega so nazadnje le obsodili, ker je javnost motilo, da je ljudem pomagal umreti; in koga razen zdravih (oziroma nikoli bolnih) bi lahko motilo, da Rugelj pomaga ljudem živeti? Gre za dilemo med minimalno dokazljivo koristjo in enormno, a nedokazljivo škodo. Nič novega: koliko pametnjakovičev se na še pomembnejših položajih od Rugljevega drži samo po zaslugi ravnovesja med minimalno dokazljivo koristjo in enormno, a nedokazljivo škodo!?

Za aktualnost razprav med spoloma Rugelj seveda ni relevanten niti v slovenskem merilu, saj je preveč divjaški celo za najbolj robate. Bolj primerna za povprečni okus kolikor-toliko moderniziranega srednjega sloja v Sloveniji je Vesna V. Godina, ki v Oni prijazno, toda prazno čveka o ženskah in moških, kakor ji pač pride na pamet, če operira naprimer s podatki o spolnih navadah mladostnikov ali o svojih galantnih znancih moškega spola. Vse to priča o njenih verjetno nadčloveških naporih, da kot univerzitetna profesorica ne bi napisala kaj pametnega.

Trend med tistimi slovenskimi intelektualci in celo doktorji znanosti, ki vidijo vsaj malo onstran svoje stroke, nočejo pa se angažirati politično, je očitno ta, da se začnejo baviti z odnosi med spoloma – najbrz zato, ker smo tu vsi malo eksperti, ne? V ta vrtinec je najprej povleklo Manco Košir, deloma tudi Alojza Ihana, zdaj še Godinovo, nazadnje pa tudi njenega soseda na isti strani One Arturja Šterna. Vendar se on omejuje vsaj na to, da slovenskim bralcem približuje evolucijsko psihologijo Stevena Pinkerja, kar pa je lahko samo pozitivno.

Prištejmo k temu še primitivne okultistične nasvete za dober seks in domiselno osvajanje, prenekateri “Polnočni klub” in globoke nočne pogovore na Televiziji in Radiu Slovenija, in videli bomo, da je slovenski medijski prostor onstran politike in aferaštva zanimiv le še kot ena sama velika kavarna, v kateri se moški in ženske prepirajo, osvajajo, si hofirajo, seksajo, ločujejo in nasploh ugibajo o pomembnih življenjskih resnicah.

Na nivoju kolektivne psihologije je razlika med “Heleninimi” časi in današnjimi v tem, da so bili ljudje takrat depresivni ali naivni, danes pa histerični ali evforični. šekoč se je zdelo, da je ni depresije, pri kateri travma teta ne bi mogla na daljavo pomagati. Danes, ko so pacientke tiho, pa njihove težave prozorno igrajo tete same in v bistvu odgovarjajo le same sebi.

  • Share/Bookmark

Mi smo na liniji

Sobota, 17. julij 1999

Pri nas doma imamo en velik in zmogljiv namizni računalnik in tri prenosne, od tega enega pokvarjenega in enega neuporabnega; tri printerje: enega dobrega, a komaj kompatibilnega, enega že dva meseca na servisu in enega neuporabnega; štiri fakse: enega klasičnega (ki je skoraj vedno na alarmu ali z zabasanim papirjem, če je slučajno rola not), enega nekonfiguriranega (eden od prej omenjenih printerjev), enega kot softver v velikem računalniku (samo za oddajo, sprejem ni nastavljen), enega pa kot program v enem od treh GSM mobitelov; stacionarne telefone imamo štiri (minus enega, ki je posojen, in enega, ki dela preveč interference, da bi se kaj slišalo); tudi tajnice so štiri, če štejemo telefonska predala dveh GSM številk in eno v namiznem računalniku (nikoli vklopljeno, delujočo le s tovarniško posnetim pozdravom z robotskim glasom); zraven slišimo na tri elektronske naslove (enega pozabljamo odjaviti) in – če vse seštejem – štiri telefonske številke, dve faks številki in celo eno podatkovno (za katero dvomim, da jo bom kdaj rabil). Kablovja je v stanovanju že za par sto metrov, elektronski smog pa je neviden in nas ne skrbi.

Kljub temu pa je čistilka zadnjič pripomnila, da bi končala dve uri prej, če ne bi imeli tako primitivnega sesalca in likalnika.

Načeloma smo vedno dosegljivi – če seveda ne pozabimo kje mobitela, če ne pozabimo vklopiti tajnice ali preklopiti na faks, če je v faksu papir, če znamo prevzeti čakajoči klic; če se spomnimo poslušati sporočilo v predalu ali če sploh opazimo, da smo ga prejeli; če preverjamo pošto v računalniku; če čukec bere SMS sporočila iz boljših aparatov ali če si česa pomotoma ne zbrišemo; ali nenazadnje, če mobitel sploh pozvoni – kar naj bi ob vklopljenem in normalno nastavljenem aparatu vedno, razen če je nekaj skrivnostno narobe z našim aparatom, kot se praviloma izgovarja Center za pomoč naročnikom na številki 041 700 700. Blokada v sistemu. Zelo mobi. Network busy. Majzelj cool.

In če gre vse drugo po sreči, se lahko zgodi vsaj to, da Telekomova linija kar tako malo za hec mrkne, ker spet kje kopljejo pod brezo in preklapljajo; lahko da tudi še nismo zamenjali ali vsaj obrnili kasete za sporočila na tajnici; SiOLu lahko včasih strežnik dol pade ali kako se temu strokovno reče; če se ne zgodi to, pa zamenjajo geslo brez obvestila ali ga pošljejo na napačen naslov.

(Kličite enkrat SiOLovo številko za pomoč naročnikom: “Vsi [njihovi] operaterji so zasedeni”, avtomat pa vam bo povedal, kateri ste v vrsti čakajočih, in vas poskušal prepričati, da nikar ne odnehajte, z naslednjimi besedami: “Če želite ostati v vrsti, ostanite tiho.” Seveda jih boste nehote ubogali brez besed.)

Kadar se vse te tehnične silnice in muhasti človeški faktorji le nekako združijo v srečno kombinacijo, ko bi moralo vse delovati, pa se lahko zgodi, da v enem računalniku zmrzne bodisi Internet Explorer ali Outlook Express ali kar ves Mac OS, v drugem pa Windowsi samovoljno preklopijo recimo PCMCIA kartico na kak onesposobljen ali v vsakem primeru nepravi port.

Do nastopa komunikacijske ere so bili Murphyjevi zakoni v najboljšem primeru dober štos. S pohodom računalnikov in druge komunikacijske tehnologije – še posebej zadnje čase z digitalizacijo – pa so postali dejstvo.

Mi pa smo kljub temu veliki komunikatorji. Če pustim ob strani morebitne tehnične in človeške zastoje – in predvsem dejstvo, da je prenos podatkov po linijah tako prekleto počasen, zlasti v mobilnem omrežju –, je seveda velika škoda, da se glede na kapacitete vsega tega infokom arzenala relativno malo ljudi spomni, da bi z nami komuniciralo. Zato pa tem več komuniciramo mi z drugimi in še posebej mi med sabo, in to ne samo iz praktičnih potreb za službo in privatne opravke, temveč tudi iz čistega veselja. Pošiljamo si maile in tako rekoč SMS razglednice brez slike, ljubezenske izjave in prijateljske pripombe. Smrkljo nadziramo po mobičuku – nakar ga ona, ker je seveda pametna, izklopi –, si stikamo drug drugemu v mobitelih po imenikih in seznamih izhodnih in dohodnih klicev, iščemo v računalniškem imeniku Slovenije, kdo je ta in ta številka, ki je klicala tega in tega, in tako naprej.

Da je razlika med fanti in možmi v ceni njihovih igračk, velja tudi za ženske in druge. Ko sem bil neko soboto dopoldne slučajno v Mobitelovi pisarni za naročnine in trgovini z aparati – edini seveda, ki ni iskal čuka ali reglje –, je bilo tam sicer manj miz in uslužbencev kakor na tržnici štantov in branjevcev. Toda ne samo, da so bile vrste precej daljše – zdelo se je, kakor da so branjevci tisti, ki kupujejo.

Ljudje dandanes ne komunicirajo ne več ne manj kakor kdaj prej, vendar komunicirajo več na daljavo ter vse hitreje in razumljiveje. Čez nekaj let, ko bo telefoniranje najbrž že zastonj, bodo nemara linije kar naprej odprte, sem prebral ta teden. Avtor članka se je vprašal: “Kam to vodi?” Nikamor konkretno, bi rekel. Kdor ni imel že prej komu kaj povedati, mu nima niti zdaj in mu ne bo imel v prihodnosti – mi komunikatorji pa še tem več.

  • Share/Bookmark

1

Sobota, 10. julij 1999

Konec sveta vedno napoči poleti, in kisle kumarce so v bistvu le posladek. Kakor so za apokaliptično in zaskrbljeno vroče branje poskrbeli novorevijaši že z “Uro evropske resnice” predlani julija in letos z 206. številko, pa so bili te dni za nameček objavljeni še rezultati tako imenovanega Evrobarometra. To je šele prava ura resnice!

Anketa v državah članicah Evropske unije kaže, da je Slovenija po stopnji podpore javnosti med vsemi petnajstimi kandidatkami na predzadnjem mestu. Samo sprejem Turčije podpira manj anketiranih kakor sprejem Slovenije, in samo Turčijo in Romunijo bi jih zavrnilo več kakor Slovenijo.

Doslednost veleva, da evropskih javnomnenjskih raziskav ne jemljemo nič bolj resno kakor slovenskih. Smisel teh anket je namreč v sondiranju domnevnega zanimanja javnosti – domnevnega zato, ker večina anketiranih iz vljudnosti odgovori, ker so pač vprašani. Osnovni cilj ni ugotavljanje javnega mnenja, temveč preverjanje upravičenosti ali celo rentabilnosti takšnega ali drugačnega odnosa medijev do politikov in strank ali v tem primeru držav – pa še par stolpcev ali minut napolniš in ustvariš vtis, da je politika dandanes nekaj napetega in tekmovalnega in predvsem napornega.

Zato ne smemo brez rezerve verjeti rezultatom: zanimanje, izraženo v odstotkih, ni nič drugega kakor prevod tega, kar je po anketarjevem mnenju zanimivo ali aktualno, ne dokazuje pa realnega zanimanja in zanesljivega mnenja. Realnega zanimanja in zanesljivega mnenja ni mogoče ugotavljati s klici množici naključnih telefonskih naročnikov – četudi še tako reprezentativni –, saj ta brez tega klica morda sploh nima ne zanimanja ne mnenja.

Zato je to manipulacija ali preprosto rečeno vsaj navadna zmeda. Primerjajmo Evrobarometer z Delovim Političnim barometrom – pri rezultatih obeh gre v bistvu za zamegljeno kombinacijo faktorjev mnenja in zanimanja. Medtem ko sta med slovenskimi politiki recimo Peterle in Hvalica dovolj znana, da smemo domnevati, da sta na spodnjem delu lestvice dejansko zato, ker si javnost o njima misli malo dobrega, pa so drugi z repa tam zato, ker so manj znani in zato nezanimivi. (In vendar: kdo bi lahko bil manj zanimiv od Hvalice in Peterleta?)

Po drugi strani pa sta na vrhu politika, ki sta itak na najpomembnejših funkcijah v državi. In glej: namesto Kučanovih 71 odstotkov pozitivnih mnenj od 518 in Drnovškovih 56,3 od 535 glasov respondentov si lahko hitro predstavljamo skoraj milijon in pol oziroma dober milijon Slovencev, ki cenijo njun trud! V kontekstu ankete nazadnje izpade, da je prva jutranja in zadnja večerna misel tako rekoč treh četrtin Slovencev, kako sta Kučan in Drnovšek fajn. In če podobno seštejemo prebivalce držav članic EU, pridemo do tragične ugotovitve, da nas približno 160 milijonov Evropejcev na mara. Kakšna premoč! 80 : 1! Slovenci smo izgubljeni!

Za razliko od Slovenije, ki je izven fokusa povprečne evropske javnosti in so predstave o njej temu primerno natančne, pa je Turčija v Evropi dejansko nepriljubljena zaradi ravnanja z O¤alanom in nasploh v Kurdistanu – jasno je, da se lahko tam zgodi naslednje Kosovo. No, kakor nalašč sem pred kratkim gledal izvrsten turški film, nič manj angažiran za stvar Kurdov kakor ganljivo melodramatičen, nenazadnje pa tudi posnet s subvencijo Kulturne komisije Sveta Evrope. To je seveda lepo, da tako rekoč pomagajo kandidatkam, da popravljajo slab vtis. Ampak za to je treba recimo snemati filme o problemih, ki Evropo zanimajo – in teh Slovenija nima.

Slovenija dejansko nima nobenega problema, ki bi Evropo zanimal, razen tega, da hočemo v EU, njim pa se to ne zdi tako samoumevno, ker smo za njih po eni strani preslabi, po drugi pa morda tudi predobri.

V tem duhu me je nekoč prešinila ideja za reklamno akcijo, namenjeno ne le informiranju evropske javnosti o tem, kaj Slovenija sploh hoče, temveč tudi vplivanju na njeno lastno predstavo o EU nasploh – da si ne bi kaj preveč domišljali. Tiskani oglas bi bil nekoliko freh, izgledal pa bi takole: na fotografiji punčka s kakšnim medvedkom, seveda ljubka kot iz reklame, predstavljena z imenom in starostjo, kje živi, kaj najraje počne, skratka kot normalno brihtna, razvajena, poredna, radovedna in prikupna smrklja. Nakar pripis: “Slovenija se kot pridružena članica Evropske unije pogaja za polnopravno članstvo” – in slogan: “Navedite en dober razlog, zakaj je ne bi vzeli v svoj vrtec”.

Oglas bi bilo treba objaviti – oziroma nekaj časa objavljati – v vseh nacionalnih dnevnikih vseh držav članic EU, in to tako v resnih in kompetentnih, ki jih berejo decision makerji, kakor v tabloidih. S tem bi si pridobili simpatije vseh od birokratov iz bruseljskih in strasburških in drugih prestolničnih upravnih palač do yorkširskih ali kalabrijskih mamik.

Problem je seveda, da se Sloveniji to ne bi splačalo – in ni problem, ker se tudi Evropi ne splača imeti mnenja o Sloveniji. Splača se v bistvu samo eno: imeti dobro mnenje o sebi in se ne ozirati na mnenje drugih – predvsem pa se ne pustiti zmanipulirati medijskim anketam.

  • Share/Bookmark

Emancipacija malomeščanov

Sreda, 7. julij 1999

Na Anin ples in na rave party – posplošeno rečeno – ne bi šel iz enega in istega razloga: na kraj pameti mi namreč ne prihaja, da bi se izražal s telesom. Ples kot aktivna oblika razvedrila je daleč-daleč od mojih predstav o razuzdanosti. Plesati se mi zdi podobno kakor naprimer peti v družbi ali biti nudist. Predvsem pa se ne počutim dobro med ljudmi, ki jim telo služi v družabne namene, konkretno za pridobivanje občutka pripadnosti in sproščenosti.

O mojem odporu do korakov in/ali gibov ob glasbi – neglede na to, ali gre za klasične in latinskoameriške plese ali za moderno plebejsko zvijanje po diskotekah – govori dejstvo, da sem v življenju plesal vsega skupaj le nekajkrat, in v vseh primerih so bila to bodisi obdobja, ko še nisem bil pravi jaz, ali trenutki, ko se nisem imel popolnoma v oblasti. “e me je kdo slučajno videl, naj tega nikar ne pripoveduje naprej.

Res pa je seveda dvoje: prvič, da sem že večkrat razmišljal, da bi se vsaj po enkrat iz tako rekoč študijskih razlogov udeležil kakšnega značilnega primerka teh obenem do skrajnosti različnih, pa vendarle po svoje podobnih si prireditev; in drugič, da sam pri sebi sumim, da bi o raveu napisal bolj prijazen ali vsaj bolj nevtralno opazujoč tekst kakor pa o balu.

Skratka: zakaj mi gre takšno veseljačenje načeloma na živce?

Za te družabne običaje ne moremo na pamet in vnaprej trditi, da so izraz slabega meščanskega ali celo malomeščanskega okusa – četudi je ta oznaka dokaj točna ali vsaj prikladna, če nič drugega. Dejstvo je namreč, da je dandanes morda še bolj nejasno, kdo v resnici v ta sloj ali dva spada, kakor v časih, ko so bili mnogi (vsaj navzven vidni) socialni in družabni atributi meščanstva in malomeščanstva umetno suspendirani.

Da plesov v socializmu ni smelo biti ali sploh ni bilo, seveda ni čisto res; gre za podobno pretiravanje kakor v zvezi s kavarnami, češ, bivši režim jih je zatrl, nakar cela desetletja nismo imeli kam na kavo. Ne-ne, plesi so vsekakor bili. Bili so res manj gala kakor današnji ali pa vsaj niso bili kot taki oglaševani; razumljivo seveda, da niso bili zelo elitistični in da so bili tudi formalno bolj ohlapni, manj pač ali le komaj po avstroogrskih ali nasploh predvojnih pravilih; organizirani so bili po poklicni pripadnosti, ne kar pavšalno po neki nepreverjeni družbeni pomembnosti; predvsem pa ni bilo tega tako rekoč znanstvenega pristopa kakor danes v primeru Aninega plesa, ko je jedilnik določen po etnokulinaričnih kriterijih priznanega raziskovalca.

Pa še nekaj je, kar ni čisto res. Če je bilo kaj v socializmu suspendirano, to niso bili toliko družabni običaji sami, temveč bolj sama želja za njimi. Socializem ni zatrl malomeščanstva, temveč je zgolj potlačil željo, biti malomeščan. Socializem je s svojim sistemom kanoniziranih vrednot in s številnimi družabnimi navadami, ki jih je bodisi uvedel sam ali pa, stare, pregnetel, ljudem dobesedno izbil iz glave to najbolj plehko, najbolj razumljivo in najbolj razširjeno željo, da bi – nevede, seveda – postali malomeščani. Biti oziroma veljati za malomeščana še zdaleč ni bilo prepovedano. Toda preventiva je bila zato tem bolj učinkovita: človeku je bilo nerodno.

In kako jim tudi ne bi bilo, ko pa so s to zavestjo rasle cele generacije. Da je malomeščan nekdo, ki je vreden vsega posmeha in prezira (četudi v resnici ne obstaja ali četudi bi mu sociolog drugače rekel), vem že od malih nog – in ne samo jaz. Še več: tega mi ni vcepila samo socialistična šola, temveč – ne boste verjeli – tudi in celo literatura oziroma umetnost nasploh. Če ne bi bilo literature in umetnosti, ki sta me potrdili v prepričanju, da so malomeščani pomilovanja vredni, bi si glede tega nemara še premislil, ko sem si zavezal prvo kravato in prvič oblekel smoking.

In zdaj: pride tako imenovana demokracija, pride svobodno podjetništvo, pridejo občutne socialne spremembe – in ljudje si premislijo med drugim tudi glede malomeščanstva. žjudje se počasi otresajo starih socialističnih vrednot ali celo izvijajo malim družbenim strahovom, kakršen je bil naprimer ta, da je sramotno biti malomeščan. Saj ste gotovo že kdaj brali take prijazne in neškodljive – in nenazadnje niti ne netočne – izjave v duhu mlade demokracije, češ, včasih nam je bilo ali bi nam vsaj moralo biti nerodno, če smo odstopali od povprečja, če smo tako ali drugače dali vedeti, da nismo vsi ljudje enaki; danes pa ne da nič več ne prikrivamo, ampak smo na to celo ponosni.

Kolikor se spomnim, ni bilo nikomur nerodno hoditi v disko, kakor ni nikomur nerodno hoditi na rave. V tem smislu je lahko samo pozitivno, da so se starejši (ali starejše misleči) ljudje toliko emancipirali, da enako sproščeno hodijo tudi na Anin ples. Vsak pač po svoje.

Seveda se pa vse neha, če si pri tem domišljajo, da so elita. Za Anin ples se še zmenil ne bi, če ga ne bi oglaševali kot elitnega. To je pa že pomota, ki mi daje slutiti, da so malomeščani – ponosni ali frustrirani – nepoboljšljivi: prava elita za božjo voljo že ne bo šla na iz naftalina privlečen ples!

  • Share/Bookmark

Epopeja za etrom

Sreda, 7. julij 1999

Medianini podatki o ratingih slovenskih medijev me vedno spravijo v dobro voljo. Vedno imam občutek, da mediji vsake pol leta za dan, dva odreagirajo povsem v nasprotju s sicer veljavno maksimo Rolanda Barthesa: “Bolj ko gledamo, manj se zavedamo, da morda tudi drugi gledajo nas.”

Osebno sem z mediji enako zasvojen, kakor sem do njih skeptičen. Med kvaliteto medijev in mojim interesom ni racionalne korelacije. Spodnja meja kvalitete, pri kateri bi me končno le nehali zanimati, tako rekoč ne obstaja. Tudi navzgor grede se ne postavljam na zelo logična stališča: nič ni tako dobro, da ne bi mogel biti nezadovoljen. Zato mi nobeno stališče v zvezi z mediji ni tuje. Strinjam se s tem – no, pač vsaj razumem –, kar je svojim novinarjem nekoč ukazal Randolph Hearst: “Resnica vas nikoli ne sme prikrajšati za dobro štorijo.” Strinjam se s tem, kar izjavlja Matt Drudge: “Ni bolj groznega, kot da se moraš posvetovati s pravniki, preden lansiraš afero. Internet je nekaj tako romantičnega. Rečeš, kar hočeš, samo na gumb pritisneš – in to je to. Bil bi nor, če bi se temu odpovedal.”

Toda po drugi strani verjamem tudi v tisto, kar je z veseljem do delanja in živega opisovanja zgodb – ali nasplošno rečeno s kreativnimi užitki tega bednega in plemenitega poklica (ali tudi z najnavadnejšo lenobo) – v nepomirljivem nasprotju. Verjamem v javno intelektualno in demokratično poslanstvo, poslanstvo stare šole, neglede na kulturne, družbene in tehnološke spremembe, kakršno novinarstvo opravlja ali bi vsaj naj opravljalo, odkar obstaja.

Posledica tega marsikdaj shizofrenega vrednostnega sistema pa je v končni fazi vendarle pozitivno dejstvo, da se kljub konstantnemu in intenzivnemu gledanju skozi medije ne zavedam nič manj, da tudi drugi gledajo medije. Naj bodo analize medijev, slovenskih ali katerihkoli, še tako verodostojne, zame bo njihovo življenje, ko zapustijo tiskarno ali šinejo iz oddajnika, ostalo večna uganka sveta oziroma skrivnost človeške družbe. Na podlagi suhoparnih podatkov o branosti, gledanosti in poslušanosti preverjam svoja lastna mnenja o medijih, ki jih poznam ali ne. Toda še bolj si poskušam predstavljati vse tiste anonimne odjemalce medijev, vse tiste modele ali prototipe družbenih segmentov in značajev, ki te medije berejo, gledajo, poslušajo – brezbrižno, zagrizeno, naivno in nedolžno ali pristransko in hudobno, s predsodki ali brez, vzvišeno, preveč ali premalo pametno, pozorno ali raztreseno, jezno ali dobrohotno.

Tako naprimer beremo v Medianinem zadnjem polletnem poročilu, da Slovenci od vseh medijev največ konzumirajo radio – v povprečju dobre tri ure in četrt. Kaj to pove? Da imajo slovenske radijske postaje tako dober program? še: da je Slovenija postarana dežela, v kateri živijo trume upokojencev, ki jim je radio podnevi in ponoči edina dobra družba; da v slovenskih lokalih in očitno še v celi množici delovnih prostorov ne znajo ustvarjati zvočnega okolja brez pomoči radijske postaje – ali da si ga sploh morajo ali celo smejo ustvarjati; da je kultura kupovanja in poslušanja nosilcev zvoka z glasbo po lastnem okusu na nizkem nivoju.

Na podlagi Medianinih podatkov o poslušanosti radia lahko postavimo še celo vrsto domnev o kvaliteti življenja v Sloveniji. Predstavljajte si vse te dnevne sobe in kuhinje s tranzistorji ali prenosnimi radiokasetarji, lepo pošlihtanimi na poličkah zraven vaz in ekonom loncev! Predstavljajte si koncentracijo gospe ali gospoda, ki mu je radio tri ure in četrt na dan tapeta predzadnje misli! Predstavljajte si, da hodite iz lokala v lokal in slišite isto glasbo, od katere otopeva klonirana punca, ki vam v vsakem lokalu streže še malo bolj nagravžno kavo! Predstavljajte si to slovensko epopejo za etrom! Predstavljajte si to tako rekoč gluhonemo pogovarjanje! Te anonimne zgodbe brez zapletov, nevidne karakterje brez profilov, pokvarjene navade brez razvad, apatično zvestobo brez privrženosti!

In predstavljajte si nenazadnje, kaj vse imajo v teh treh urah in četrt povedati te letargične legije pri radijskih sprejemnikih, pa vendarle molčijo, in kako malo imajo povedati tisti za mikrofoni, pa vendarle nenehno govoričijo!

Ali pa gledanost televizij: ali ni ravno toliko presenetljiv kakor razveseljiv podatek, da gleda Pop TV samo nekaj odstotkov več Slovencev kakor TVS 1? Kako nam po eni strani glave perejo s teorijo liberalnega zadovoljevanja interesov in tolerance do okusov – kar naj bi bilo kronsko opravičilo za populizem in pritlehnost –, medtem ko po drugi strani vendarle postaja jasno, da ta preprosta množica ni tako prevladujoča, kakor je videti na pamet. Ali pa internet: da je priklopljen računalnik – glede na kupno moč in izobrazbo uporabnikov – očitno luksuz in po drugi strani v toliko primerih samo igrača za najmlajše generacije!

Biti obenem zasvojen z mediji in skeptičen do njih je nedvomno bolje kakor biti samo zasvojen ali samo skeptičen. To pomeni gledati, kako gleda drugi tebe – iz njegovega pogleda boš o njem in sebi spoznal več, kakor če bi (se) gledal samo sam.

  • Share/Bookmark

Raje misli kot piše

Sobota, 3. julij 1999

Novi reviji je spet uspelo tempirati epohalno vsebino v zvezek s simbolno, mitično, dvoumno zaporedno številko. In pri tem je celo napredovala od smrdljivih cigaret k ljubkemu peugeotu!

V 206. številki, zborniku z naslovom “Sproščena Slovenija”, sem šel najprej brat tekst Draga Jančarja, mojega najljubšega novorevijaša. Kljub temu, da mi ni šlo v račun, kako je moralno mogoče, da se je pustil nagraditi s kresnikom (in milijonom SIT), ko pa tako v nič daje Delo in ponižuje Mitjo Meršola, se mi je njegov prispevek že od začetka zdel dober. Nakar kmalu naletim še nase, ko mene in moj slavni slogan, da raje pišem kot mislim, vrže v isti koš z radijskim voditeljem, ki v oddaji pravi klicatelju, češ, a ni najlepše, če človek nič ne misli. Tekst mi je takoj postal še bolj všeč. Jančar kot dober pisec ve, da izpade najbolj verjetno tisto, kar ni stoprocentno resnično, in da ljudje raje verjamejo površnim in ciničnim kakor pa prijaznim in natančnim.

Novejša slovenska intelektualna zgodovina je polna projektov – posebnih številk revij, knjižnih zbornikov, izjav, pozivov in peticij –, s katerimi razumniki različnih branž, pogledov in hotenj vsake toliko poskušajo premakniti stvari naprej: diagnosticirati stanje v politiki, kulturi, ekonomiji, eventualno celo kolektivni psihi, izraziti nezadovoljstvo, razgrniti predloge za sanacijo, stimulirati javnost k akciji ali vsaj k optimizmu. Sedeminpetdeseta številka Nove revije, Majniška deklaracija, Ura evropske resnice, Temna stran meseca, desetletnica Majniške deklaracije in še kaj manj odmevnega, – vsi ti alarmi in apeli se v skoraj predvidljivih presledkih kar vrstijo.

Res je, da so taki kampanjski, ravno toliko ideološki kakor intelektualni nastopi edini način, da razumniki za nekaj časa pridejo v ospredje mainstream medijev. Ti jih teden ali dva sesuvajo, potem pa spet vse potihne. Razen ob 57. številki, ko so se dogodki prehitevali, se nikoli ni zgodilo nič, kar bi lahko imeli za rezultat teh prizadevanj. In še v tem edinem primeru je bila zasluga Nove revije bolj mobilizacija javnosti, nekak sprožilni moment ali političen potisk čez prag, kakor pa to, da bi takrat brbotajoči in na stimulanse še odzivni družbi dala vsebino sàmo za konkreten in operativen zgled.

Slovenska esejistika in publicistika so v glavnem približna mnenja in stališča, utemeljena v približnih predstavah o dejanskem stanju. In če hočejo biti projekti á la ta zadnji konstruktivni, epohalni, prelomni, alarmantni, so približni še tem bolj. Približnost bolj vžge. Deloma je to uredniški problem. Saj vemo, kako to gre: začrtaš področja, znotraj njih teme, lociraš probleme, glede na to povabiš sodelavce – in četudi jim daš sugestije, kam naj peljejo rdeče niti, se zastavljenega držijo le ohlapno. Oni predvsem pišejo o tem, kar si pač mislijo. V tem smislu ponujam Jančarju svoj slogan, naj ga še enkrat pretehta.

Ob bežnem preletu celote vidim, da je v 206. številki cel kup nebuloznih, četudi relevantnih tekstov, ki pa ne govorijo toliko o tem, kar je res, temveč o tem, kar si avtorji o tem mislijo. V glavnem gre za interpretacije, ki ne operirajo s konkretnimi podatki, temveč s približnimi predstavami, mnenji, bojaznimi, opažanji, magari bežnimi pobudami. Jančar je vsaj napisal dober polliteraren tekst – pa kaj: na te teme sem recimo samo jaz napisal sto kolumen, pa še za ducat naslednjih mi je dal idejo –, večina drugih avtorjev pa niti tega ne. Kako bi lahko potem pričakovali, da se bo po objavi takega zbornika nekaj zgodilo? Zakaj bi se pa zdaj kdo zganil, ko pa imamo samo še en šopek nezanimivih tekstov več o tem, kar si nekdo misli – in kar ni zelo daleč od tega, kar si že tako ali tako mislimo vsi?

Ob tem pomislim na Britance, ki prav zdaj pričakujejo poročilo Urban Task Force, ki jo vodi arhitekt sir Norman Foster. Vladi bodo predložili natančno merjene raziskave, sociološke analize, podatke o stopnjah kriminala, smrtnosti, brezposelnosti, migracijah, cenah in dostopnosti nepremičnin, kulturnih gibanjih, zaslužkih, standardih, urbanističnih in prometnih problemih, ta pa bi naj do leta 2020 ublažila negativne trende in predvsem zmanjšala razlike – zdaj največje v Evropi – med bogatimi in revnimi.

To je vsekakor nekaj absolutno dolgočasnega. Za dobronamerne Slovence pa je očitno pomembneje – in za nas žalujoče ostale resda tudi bolj zabavno –, da si pišejo intelektualno in socialno zgodovino z modrovanji, ali sva midva z Meršolom tepca ali kaj, ali bo RTV Slovenija javna hiša, ne več zavod, ali mediji preveč pljuvajo po Cerkvi, kaj so nekoč rekli Nietzsche, Lukàcs in drugi filozofi, ali bo slovenščina preživela, koliko moči še ima stara politična nomenklatura. Vsi ti razumniki ne pripovedujejo nič drugega kakor iz dneva v dan že mediji, samo da se delajo bolj pametne. In kakor je logično, da se le komaj kaj premakne po zaslugi nesposobnih politikov, je logično tudi to, da se ne more nič premakniti niti po zaslugi interpretativno zasanjanih intelektualcev. Prvi nič ne naredijo, drugi pa preveč mislijjo.

  • Share/Bookmark

Singapur in Slovenija

Sobota, 19. junij 1999

Kaj imata skupnega Slovenija in Singapur? Bore malo, pa vendar bistveno: obe državi si načrtno izgrajujeta imidž. Danes (v četrtek) se že od devetih zjutraj na London School of Economics prepričujem, kako to počnejo eni in drugi – in nenazadnje tudi tretji, predvsem seveda Britanci.

Tu poteka konferenca o imidžih, državah in mednarodnih odnosih. Referente in paneliste so rekrutirali iz humanističnih krogov, nekaj je novinarjev, nekaj pa tudi ljudi iz oglaševalske in svetovalne stroke, kulturne diplomacije ter državnih informacijskih servisov.

Odveč je poudarjati, da je debata – na takšno temo pa še sploh – kakor na vseh simpozijih nekoliko ohlapna in zamudna. Hvala bogu je pa res, da je na tem srečanju več pronicljivih, inteligentnih in duhovitih razpravljalcev, kakor bi jih našli kje bliže.

Toda vrnimo se k azijskim tigrom in srednjeevropskim piščančkom. Intenzivnost in frekvenca singapurskih prizadevanj v zvezi z imidžem je neprimerno večja od slovenskih – in nedvomno tudi rentabilnejša –, pa vendar tudi podobno brezupna. Kaj hočem reči? Tako kakor je Singapur na samem repu držav, ki bi si jih velikanska večina človeštva želela obiskati, četudi zanjo še predobro ve, je v tem smislu na repu tudi Slovenija, četudi pač iz drugega razloga, da zanjo le komajda kdo ve. Kdor v Singapuru nima kaj opraviti v poslovnem smislu, kogar ne zanimajo nakupi v poceni duty freejih in komur ni do seksualnega turizma, si te dežele že ne bo izbral za destinacijo, naj ga na Singapore Airlines še tako razvajajo.

Na drugi strani pa imamo Slovenijo kot nacionalni, kulturni in politični kompleks, ki nikogar ne zanima, dokler ga ne doživi. Toda kako to dopovedati dovolj vabljivo? Glavno slovensko orodje je v tem smislu turistična propaganda – v mednarodnih merilih sicer zanemarljiva –, saj sta formalna diplomacija in gospodarska promocija ne vedno zanesljivi sredstvi, pa tudi preveč natančni za najsplošnejše potrebe ozaveščanja sveta o Sloveniji.

Vse to je ravno toliko razumljivo, kakor je na drugi strani tudi potrebno. Pa vendar ne razumem, zakaj ta prizadevnost, da bi se vrisali na zemljevid sveta, prerašča v obsedenost in kolektivno psihozo. Karkoli se v Sloveniji zgodi mednarodnega, vse je promocija, vse je turistična propaganda! Ko je bil lani v Sloveniji princ Charles, je bilo videti, kakor da bi mu protokol sestavil kak preveč agilen turistični vodič. Ko je bil zdaj v Sloveniji Clinton, ki je za razliko od modrokrvnega brezdelneža prišel sem počet tisto, kar sam hoče, je bilo ta propagandni aspekt njegovega obiska treba poudarjati pač enostransko in verbalno. Prihaja papež, in to že drugič. Mogoče se bo dobri stari Štukelj promociji na ljubo potrudil in doživel še eno stoletnico. Vse to je delovalo nepojmljivo že samo po sebi – nakar nazadnje sredi Londona še izvem, da so vsi ti dogodki (bili) uradna strategija za promocijo Slovenije!

Ta manija dopovedovanja svetu, kdo smo, kaj smo, kje smo, se mi kot psihološki fenomen zdi neizpodbitno znamenje pohlevnosti, nadutosti in občutka krivde obenem. Pohlevnosti, ker daje občutek, da to, kar Slovenci so in imajo, ni nič vredno, če za to ne ve številčno čim večji in politično čim pomembnejši del sveta; nadutosti, ker temelji na predpostavki, da ima ta krivični in zarukani svet dolžnost, da Slovenijo ne le pozna, temveč da se zanjo celo zanima; in občutka krivde, ker je nekje globoko vsakomur jasno, da si Slovenija ne zasluži veliko več pozornosti sveta od obstoječe, predvsem pa ne toliko, kolikor bi je Slovenci sami radi pritegnili.

Kolikor je promocija Slovenije stvar gospodarstva, je logična in nujna. Kolikor je zdravilo za lokalne travme, pa je dobesedno laganje v oči samemu sebi in svetu.

Sicer pa je to v glavnem neučakanost. Kako bi naj svet poznal majhno državo, ki obstaja šele osem let? Zakaj se Slovenija najraje primerja s stoletnimi imperiji? Odkod to samoumevno pričakovanje podrobne geopolitične razgledanosti ljudi kjerkoli po svetu, vključno z Evropo? In predvsem: odkod pričakovanje interesa za neko majhno državo, bodisi kot za košček globalne politične realnosti ali za eventualno turistično destinacijo? Veliki niso samo veliki, temveč tudi majhni, če se tega zavedajo in če svojo razsežnost in pomen obvladajo.

Treba je nehati hoditi po svetu – ali svet vabiti v Slovenijo in mu pri tem neženirano dajati občutek, da je prišel zaradi nas – in domišljavo razkazovati recimo lipicance, nič bolj zanimive od singapurskih stevardes. Treba si je nekaj izmisliti, pa naj bo to bodisi gospodarski čudež ali kulturna izjemnost – za to je danes vedno več možnosti kakor v časih Tita, kralja Aleksandra, Franca Jožefa, Marije Terezije ali celo karantanskih knezov.

Kdor Slovenijo že pozna, se mu ne bo zdelo z njenim imidžem prav nič narobe – in za te ljudi problem slovenske neprepoznavnosti ne obstaja. In to je že čisto dovolj: bolje malo razgledanih kakor pa mase ignorantov. Kakor smo bili nekoč ljudje turizem, smo zdaj še tem bolj država – in v tem smislu ni potrebno nič drugega kakor čas.

  • Share/Bookmark

Plovbe in pristanišča

Sobota, 19. junij 1999

Jules Verne je vkrcanje kapitana Hatterasa – “kakor vsakega misleca, sanjača, filozofa” – opisal z besedami fascinacije nad popotovanji, “ki se ne končajo vedno v pristanišču”.

Včesih se mi je vse dogajalo vsaj po francosko, če že ne v Franciji. Če so osemdeseta leta kot popularni kulturni fenomen zame sploh obstajala, so obstajala v Franciji, in če je v mojih mislih obstajala kakšnakoli Evropa in model česarkoli boljšega, je bila to Francija. In kakor sem se pozneje počasi zaljubljal v London in Anglijo – in temu primerno tudi v Toskano –, sem na redkejših obiskih Francije kakor nekoč začel odkrivati kvečjemu še delikatese in arhitekturo.

V vmesnem času pa je bilo vse drugo. V Francijo sem šel na svojo prvo transevropsko vožnjo z avtom, in to s katro. O tem sem napisal svoj prvi zaresni, pa tudi gostobesedni in že kar otročji potopis v nadaljevanjih – svojo skoraj prvo stvar za Sobotno prilogo. Spet drugič sem v Franciji doživel ne čisto tragično, a nerodno prometno nesrečo, in to s hroščem. Zaveslal sem po rokavu Loare v Chenonceauju, se povzpel na vrh vulkana nad Clermont-Ferrandom, poslušal Herbieja Hancocka na jazz festivalu v Nostradamusovem rojstnem kraju.

V Parizu sem v milijonski gneči doživel še do danes najbolj noro masovno kulturno izkušnjo, ko je bila 14. julija 1989 na Champs-Elysées pompozna in prismuknjena parada ob dvestoletnici francoske revolucije – in spet je bilo za trikrat za Sobotno. Minevala so leta, in v Francijo nisem več potoval z gastarbajterskimi jugobusi za sto petdeset mark, temveč z letali (četudi še z Jatom čez Beograd), pozneje in sedaj pa večkrat tudi z avtomobili. Vmes so bili časi, ko je bilo treba po vize v Zagreb, še bolj vmes pa celo v Benetke. Danes se z avtom bolje znajdem v Parizu kakor naprimer v Mariboru – pa saj navsezadnje tudi francoske klasike bolje poznam kakor slovenske. Francija mi je bila nekakšna intelektualna vikend hišica, ki sem si jo udobno postlal s tistim, kar mi je bilo pač všeč – od Blaisa Pascala in Mallarméja do pop ikon, kakršne so nekoč bili Les Rita Mitsouko ali Jack Lang in Jean-Paul Goude (ali Gaultier).

A kakorkoli: v vseh teh letih sem hodil na poletne študijske štipendije, na poslovno-izobraževalne tečaje, nenačrtovana sentimentalna popotovanja, na družinske izlete in na knjižne sejme, celo na avtomobilske salone, in to največkrat v vlogi nekakšnega občasnega, neakreditiranega dopisnika. Mimogrede sem obiskoval grobove vseh literatov, ki so mi v literarni zgodovini kaj pomenili, in zame ni bilo lepšega doživetja, kakor zmotiti ravno na Baudelairovem grobu na montparnaškem britofu spečega mačkona. V obdobju Juliana Barnesa in njegove “Flaubertove papige” sem odkril tudi Rouen, enega najlepših mest, kar sem jih kdaj videl, a niti v treh poskusih mi ni uspelo obiskati Flaubertovega muzeja.

Moji obiski Francije – zlasti seveda Pariza – so bili zanesljiv indikator mojih kulturnih vrednot, socialnega statusa in privatnega življenja. Z Luko Novakom sva zapravljala za tiste čase cela premoženja za knjige in plošče v Fnacu v Les Halles in se v Latinski četrti basala z grškimi girosi, tunizijskimi pistacijevimi pitami in s francoskimi torticami, zaman obletavala trendovske pariške diskoteke in žurirala z nekimi Srbkinjami na Ecole des Beaux Arts na plesu v maskah. Moj Pariz je bil mala šola multikulturalizma, še preden je kdo v Sloveniji lansiral to grdo in prazno besedo. Stojan Pelko nas je vlačil po tex-mex restavracijah in v La Perlo – in to samo zato, ker je na tistem vogalu stanoval njegov filmsko-filozofski guru Michel Chion.

Bil sem v Disneylandu tisti vikend, ko so ustrelili Jicaka Rabina, ko je Gilles Deleuze skočil skozi okno in ko je pri nas doma preminil Bojan Adamič. Bil sem na Eiffelovem stolpu, ko so nogometno igrišče pomanjšali v teniško. Imel sem pijanske debate o komunizmu z litvanskimi ekspatrioti in o separatizmu s korziškimi nacionalisti. V najbolj samozadostni, a po svoje vendarle najbolj odprti deželi v Evropi je bilo vse to mogoče: tako rekoč ves čas sem bil tam, četudi me nihče ni videl, in četudi sam v resnici nisem veliko doživel, sem se ogromno naučil. Nikoli dolgo in zares, vedno samo kratke, nepomembne, nepovezane epizode – a zato tem bolj življenjske.

V človekovem življenju obstajajo obdobja – zrelostna, ne starostna –, ko se mu najbolj splača potovati. Ko torej nekega četrtka konec tisočletja meni nič, tebi nič sedim na obali te moje bele lise od Bretanje in poskušam dešifrirati bizarne preostanke keltščine, ali že prej pred dnevi, ko se po avtocesti peljem čez neskončno prostranost Burgundije ali potem še pri tristo na uro s TGV-jem na skrajni zahod, kjer dežela že z imenom Finist‹re natančno daje vedeti, kje leži, pa se mi zdi, da mi današnje, neskončno nepomembnejše malenkosti povejo o svetovih – ne le francoskih – precej več kakor petnajst let vseh samo še nostalgičnih epizod.

Življenje v glavi je povsod – in kamorkoli gremo, vedno pridemo na cilj samo v primeru, kadar se ne izkrcamo tam, kamor smo se namenili.

  • Share/Bookmark

Travme: poslovne, politične, socialne

Sobota, 12. junij 1999

Imam majco, potiskano s top ten razlogi, zakaj je dobro biti novinar. Vsi so duhovito oportunistični ali ironični, ampak skromni, pritlehni, tako rekoč predmestni in malomeščanski. To daje za humorjem slutiti, da so naši ameriški kolegi bolj z malim zadovoljni.

Vsake toliko časa se kdo spomni, da v slovenskih medijih ni političnega pluralizma. Nihče pa se ne vpraša, koliko je v njih socialnega pluralizma.

Dejstvo, da v Sloveniji ni niti enega, bodisi po kvaliteti ali razširjenosti vplivnega medija, ki bi eksplicitno zadovoljeval desničarsko ali vsaj konzervativno in tradicionalistično orientirani del javnosti, je že stara travma. Za medijske stratege poslovna, za ideologe politična. Za prve je to bela lisa, ki bi se jo splačalo pokriti; za druge je dokaz, da so na oblasti stare sile.

Na najbanalnejši, a najbolj odločilni psihološki ravni ni glavni cilj človekove vsakdanje konzumacije medijev strinjanje z njihovo vsebino. Še posebej pri prepirljivih Slovencih je močnejši motiv javno ali intimno kreganje. To je bistveni razlog, zakaj slovenski medijski trg kljub enostranski vrednostni orientaciji uspešno funkcionira tako v poslovnem smislu kakor v ideološkem, saj odpira še preveč prostora za polarizacijo.

In vendar: zakaj je medijska scena v povprečju levičarska, liberalna ali socialnoliberalna, svobodomiselna, ateistična? Zakaj ni desničarska, konzervativna, pobožna, bogaboječa?

Zmotno bi bilo trditi, da so mediji odraz naravnanosti povprečnega Slovenca. Mediji so kvečjemu odraz naravnanosti tistih, ki jih delajo. Po neki družbeni inerciji, po spletu izobrazbenih in drugih socialnih okoliščin, predvsem pa po logiki poklica se za delo v medijih pač rekrutirajo ljudje, ki so bolj ali manj in hote ali nehote socialnoliberalno profilirani, pa če se tega zavedajo ali ne. Za konzervativno razmišljujočega človeka je že v izhodišču veliko manj verjetno, da mu sploh pride na misel, da bi se aktivno ukvarjal z mediji, in če že, težko pride zraven ali hitro odpade.

Neobremenjen ali nepoučen opazovalec se lahko nad tem dejstvom samo čudi: češ, kdo pravi, da ljudje v medijih sploh smejo izživljati svoje privatne in privzgojene vrednostne orientacije, jih spontano in neovirano prenašati iz življenja v poklic – ali da bi bilo to vsaj pravilo? V Sloveniji je novinarski laissez-faire zaenkrat še samoumeven – ker pač ne povzroča gospodarske škode. Razlog za to je dejstvo, da med lastniki in uredništvi, znotraj slednjih pa tudi med uredniki in novinarji ni velikih socialnih razlik, in še te so zgolj vertikalne. Delo v slovenskih medijih nudi obilo možnosti za tako imenovano človekovo samouresničevanje: razen kakšnih pripravnikov, ki jih pošiljajo pokrivat cene zelenjave na tržnicah, tako rekoč ni nikogar, ki bi moral delati v nasprotju z lastnim vrednostnim prepričanjem. Zato je ta poklic dandanes tako zelo konjunkturen.

Da takšna situacija moti samo še intelektualce in demagoge – te večne nezadovoljneže na skrajnih koncih družbenega spektra –, seveda ni niti malo čudno. Enostransko vrednostno profilacijo ljudi iz medijev je padec kvalitete na račun kvantitete namreč dodobra nevtraliziral ali recimo vsaj osredinil. Po zaslugi slabe izobrazbe, pomanjkanja znanja, nespameti in prismojenosti, vulgarnosti in spozabljive nagnjenosti k šovinizmom vseh sort ta načeloma prepoznavni in določljivi profil tipičnega frajgajsta pogosto dobiva poteze, ki ga delajo podobnega tistim z druge strani. Pri vsem tem križanju, menjavanju in opuščanju vrednot je večina nazadnje le nekako zadovoljna – četudi v bistvu po pomoti.

Ta samoiniciativni in samouresničujoči se socialnoliberalni vrednostni profil povprečnega slovenskega novinarstva se bolj kot eksplicitno politikantstvo kaže v obliki posplošenega, ne zelo dobro merjenega in premišljenega, a zato tem bolj agresivnega družbenega aktivizma. Obstajata dve varianti: bodisi politično in kulturno kljubovanje političnim in intelektualnim opozicijam ali – kar je navsezadnje del iste taktike – solidariziranje z drugimi, novimi, konkurenčnimi elitami. V tem smislu postajajo novinarji in predvsem uredniki ne samo pasiven del, temveč že kar vzgojitelji in pospeševalci vedno kompleksnejšega pogona nastajajoče buržoazije – in to je mišljeno slabšalno: ne govorim o zgornjem meščanskem, danes raje rečeno mestnem in urbaniziranem sloju.

Solidarnost medijev ne seže dlje od beguncev, žrtev nesreč in sodnih zmot in kriminala, tistih na minimalni plači ali tistih, ki jih je občina prikrajšala za meter vrta. Prava solidarnost medijev se danes začenja pri tistih, ki imajo denar ali ugled ali oboje in ki v političnem smislu niso ne nevarni ne škodljivi.

Biti novinar v Sloveniji je skratka dobro zato, ker lahko iz tega zlahka potegneš neke vsaj simbolne socialne koristi zase, zraven pa še pomagaš pri izgrajevanju stabilne in hierarhične družbe. Ta pa je v resnici vedno bolj podobna nekemu malemu dvoru na lepem prijaznih samovšečnežev, ki jih druži samo to, da so si všeč tudi med sabo in da si zdravijo socialne travme.

  • Share/Bookmark