Iz fotografije ni razvidno najmanj dvoje: prvič, da je bila posneta z mojo minolto XD-7, in drugič, da imam strašnega mačka po precej divjaškem žuru. (Napol razviden je kvečjemu Šaci, zadaj levo.)

V Plavi laguni — ali Zeleni, tega nisem nikdar ločil — so nas prebukirali iz hotela v bungalove, ki pa so se izkazali za obupne celo za naše ne preveč zahtevne standarde. No, po našem dvo- ali tridnevnem bivanju jih je bilo vsaj nekaj še bolj obupnih. Anekdota je pa naslednja:

V enem od bungalovov se je torej razvilo veseljačenje. Nič posebnega, pač gimnazijska klasika: veliko alkohola in objestnosti, hrupna glasba in kričanje. A kakorkoli že, sredi noči, kdo ve kdaj, se je v bungalovu pojavil varnostnik. Mi smo v zadregi umolknili, on pa nam je začel prati glavo. Ampak zaradi česa nas je nadiral?! Ni ga motilo, da smo verjetno tudi kaj polili, (nenamerno) razbili, morda z ogorkom prežgali deko ali talni tapisom, da ne omenjam špricanja in mazanja s peno za britje in zobno pasto. Ne. Zoprnež je tako govoril: “Kako vas nije sramota? Nema ni mjesec dana otkako nam umro drug Tito, a vi ovako!”

Potem se je pobral ven, mi pa smo žurirali — no, čagali — naprej.

To noč sem zaradi alkohola bruhal. Skozi okno. Tako da v bistvu še kar v redu zgledam na tej fotki.

Seveda. Ampak ali je to mar vse, kar znamo o tem povedati?

Demonstracije so imele tudi nekaj smešnih plati, ki pa niso manj zgovorne od tistih očitnejših.

Ko so se demonstranti še kolikor-toliko lepo obnašali, sta se jih čutila dolžne pozdraviti in spodbuditi Janković in Semolič. Ljubljanski župan je razvil to nenavadno navado, da se vedno pojavi na Prešernovem trgu, kot da bi bil aboniran na svojem odru, kadar je tam kakšna prireditev ― pa če nastopajo hrvaški estradniki, če na volitvah zmaga opcija, ki jo podpira, če se vrnejo dobitniki kolajn ali če gre za svetle cilje, ki jih je vredno podpreti, ker svet pač stoji na mladih. Semolič pa tako ali tako ne razmišlja s celimi možgani, temveč le s centroma za sočutje in demagogijo.

Podobno ― čeprav v okviru novinarskega dela in nalog ― pa je ravnala tudi STA. Novičarska agencija, ki je sicer v državni lasti, je svoje odjemalce razveselila z naslovom, ki je dal vsem nedvoumno vedeti, za koga bije njihovo oseminšestdesetarsko srce: “Študenti in dijaki v boju za svoje pravice zavzeli središče Ljubljane”. To! Kako pravljičen in prepričljiv revolucionarni zanos veje iz tega naslova! Kot v dobrih starih časih! Kako vendar ne bi tak naslov dal krila demonstrantom, da se še tem bolj odločno odpravijo iskat pravico pred Državni zbor! Vsi so na naši strani! Spremenili bomo svet! Začnimo s fasado parlamenta!

To je tisto, kar me jezi bolj kot demonstracije same: da demonstrante podpre župan glavnega mesta, namesto da bi enkrat za spremembo držal jezik za zobmi pri stvareh, ki ga prav nič ne brigajo; da jih podpre glavni sindikalist, ki bi raje sklenil pakt s hudičem, kot pa da bi enkrat za spremembo zamudil priložnost za sklepanje nenačelnih koalicij pri zavzemanju središča Ljubljane; da niti oba skupaj ne premoreta toliko razsodnosti, da bi videla, za kaj pri teh insceniranih vajah v slogu iz uporništva sploh gre, in predvidela, kam bo že čez uro, dve to pripeljalo; in da imamo državno novičarsko agencijo, ki svojih poročil ne zna nasloviti bolje kot v stilu Komsomolskaje Pravde (ali tudi česa manj oddaljenega, časovno ali geografsko).

Študentski protesti ne presenečajo niti s svojo zunanjo obliko, kot kulturni fenomen ali vedenjski vzorec. Zgovorno je, da so organizatorji hoteli shod organizirati na Aškerčevi, pred Filozofsko fakulteto ― kar bi dogodke vsaj navidez umestilo v neko perspektivo slovenskega uporništva ―, vendar jim tega niso dovolili iz varnostnih razlogov in vse skupaj preselili na Prešernov trg, zdaj že tradicionalni prostor za manifestiranje vseh ljubljanskih in slovenskih travm in evforij, socialnih, političnih in prostočasnih. Toda na tej lokaciji so demonstracije, še posebej dijaško-študentske, hočeš-nočeš postale podobne katerikoli zabavnoglasbeni prireditvi, ki jih tam čez celo leto ne manjka. Cela serija populističnih ljubljanskih županov ― drugačnih ni bilo že od časov Rupla in Strgarja ― že nekaj generacijam dijakov in študentov vceplja v glavo, da je Prešernov trg (pa tudi Kongresni) njihovo privatno dvorišče, kjer lahko počnejo, kar se jim le zljubi. Pa ne samo mladim. Tudi starejše generacije so prepričali, da na Prešercu lahko počnejo, kar se jim zljubi, da lahko na vse možne načine zadovoljujejo svojo potrebo po v centru Ljubljane vseprisotni kulturi množične zabave, kulturi hrupa, kulturi glasne muzike na vsakem voglu, kulturi proslavljanja športnih zmag in kulturi protestiranja, ki se od prejšnjih razlikuje samo z dodano ikonografijo zastav, pelerin, potiskanih majic, bandan in transparentov. Če ni Pozdrav poletju, je pa malo delo. Če niso delavci, je pa mladina. Če niso Pahor, Golobič, Kresalova in Janković, so pa Janković, Semolič, Štrukelj in Spremo. Če nista Danijela ali Petra Majdič, je pa Katja Šoba. In če ni samo lučaj stran sponzorirana četvorka za Guinnessovo knjigo rekordov, so pač demonstracije. Včasih so otroci malo manj pridni, včasih pa malo bolj. Odrasli pa tudi. Who cares?

Javne manifestacije v centru Ljubljane ― pa naj gre za kulturne prireditve ali politične mitinge ― so zaradi svoje pogostnosti, masovnosti, nabildanosti, razuzdanosti, nesnažnosti in izpraznjenosti postale tako irelevantne in marginalne, da lahko njihovo pomembnost merimo samo še s stopnjo nevšečnosti, ki jih povzročajo stanovalcem, uslužbencem, trgovcem, ponudnikom gostinskih storitev in mimoidočim.

Ljubljana in Slovenija imata še to smolo, da sta socialno in geografsko tako majhni, da vsaka stvar izpade še veliko hujša in pomembnejša ― v dobrem ali slabem ―, kot bi z racionalnim vatlom morala in smela. Kako je vendar mogoče, da politični in moralni marginalci, kakršne so vse v sredo udeležene študentske organizacije, do temeljev pretresejo družbo? Zato, ker so napadli simbolični dom demokracije? To že ne more biti edini razlog. Ker mesto ni bilo nikoli v svoji zgodovini grajeno za kaj bolj množičnega kot za nekaj gruč ljudi, ki se v svojem miroljubnem meščanskem samozadovoljstvu srečujejo na križiščih? Nedvomno, vsaj deloma. A glavni razlog je, da se v Sloveniji vsakdo zdi bolj pomemben, dober, slab, neumen, pameten, družbeno koristen, nevaren, liderski, škodljiv, usodnosten, kot pa v resnici je ― in to tako v lastnih očeh kot tudi v očeh drugih. Samo zato lahko to malo huliganstvo, ki smo ga videli to sredo, izpade kot direkten napad na demokracijo in kot izraz dokončnega propada družbenih vrednot. Pač radi pretiravamo. Nasilne slovenske demonstracije imajo povsem druge družbene učinke kot enake ― enake vsaj v manifestativnem in policijsko-varnostnem smislu ― demonstracije v Grčiji, Italiji, Nemčiji, Franciji ali kjerkoli na svetu, pa naj gre za lokalne razprtije ali globalistične cilje. V Sloveniji je lahko kdorkoli slon v trgovini s porcelanom ― kaj šele razuzdana študentarija. Ljubljana sama je že po defaultu trgovina s porcelanom. In obratno: nasprotne tendence izpadejo tako, kot bi postavili kredenco s porcelanom v slonji hlev.

Agresivnosti in trivialnosti dogodkov pa se ne bi smeli čuditi predvsem zato, ker študentski nemiri prav lepo odslikavajo stanje duha v slovenski družbi sploh. Ali si drzne kdo pri zdravi pameti trditi, da ima kultura dialoga v Sloveniji toliko civilizirane rezerve, da se s pomočjo manipulacije in mladostne razboritosti ne more hitro sprevreči v divjanje pred Državnim zborom? Naj prvi vrže kamen v demonstrante tisti, ki je prepričan ― ali mu to celo uspe dokazati ―, da naša zlata mladina ni nikogar posnemala, ampak je delovala v skladu s svojimi lastnimi vrednotami in vedenjskimi vzorci, ki z družbo nimajo nobene zveze. Kdo si upa to trditi? Ali niso njihovi starši tisti, ki jih otroci že celo življenje poslušajo šimfati, da so politiki navadna banda, ki jo je treba razgoniti? Ali niso njihovi bolj pridni sošolci, ki se od izgrednikov zdaj v sramu distancirajo, tisti, ki se že pol življenja, odkar znajo uporabljati računalnik, pod krinko anonimnosti obnašajo do vsega javnega in družbeno pomembnega tako, kot da ne bi hodili v šolo že najmanj osem ali celo dvanajst let? Še več! Ali ni to taista mladina, ki se sicer dela apolitično, pa vendarle ne more mimo nakladanja politikov, od katerih se lahko ― če česa ― najbolje nauči prav demagogije? Gre za otroke tistih, ki jim perejo možgane sindikati, vlada, opozicija in mediji. Gre za otroke tistih, ki se kulture dialoga učijo iz oddaj, kakršna je Piramida. Gre za otroke tistih, ki bolščijo v televizijske ekrane in nekritično vsrkavajo vsako mnenje, ki slučajno pride mimo. Če celo intelektualci stresajo kar tja v en dan pripombe o okupaciji in kolaboraciji in mentalni zaostalosti, potem se sploh ne čudim, da alkoholizirana, podizobražena, frivolno frustrirana mladina, soočena s kordonom specialcev, začne metati v parlament vse, kar ji pride pod roke. Krivi smo vsi. Krivi smo, ker ne vidimo, da je razlika med zmerljivostjo in neumnostjo in arogantnostjo in kratkovidnostjo odraslih na eni strani in desantom podmladka na Državni zbor le v dveh, treh steklenicah piva preveč in v nekaj socialnih inhibicijah premalo. To so naši otroci. Mi smo jih rodili in vzgojili ― in zato se zdaj tudi ne moremo obnašati, kot da so izmečki družbe.

Sobotna priloga Dela, 22. maja 2010

To mi je izbil iz glave kolega Marko Jenšterle z objavo o lipicancih na Blogosu. Njegove pripombe o značaju konjev so me spomnile na Kocbekovo slavno pesem Lipicanci, zame eno od top-tri slovenske poezije — skupaj s skoraj čimerkoli od Prešerna in Šalamunovo Dumo. Danes je dan za poezijo. Odslej mi gre po glavi le še tole: “Zato so dunajski cesarji govorili francosko s spretnimi diplomati, italijansko z zalimi igralkami, špansko z neskončnim Bogom in nemško z nešolanimi hlapci, s konji pa so se pogovarjali slovensko.”

To je to:

Lipicanci

Časnik poroča:
lipicanci so sodelovali
pri zgodovinskem filmu.
Radio razlaga:
Milijonar je kupil lipicance,
plemenite živali so bile mirne
ves čas poleta nad Atlantikom.
In učna knjiga uči:
lipicanci so hvaležni jezdni konji.
Doma so s Krasa, prožnega kopita,
gizdavega drnca, bistre čudi
in trmaste zvestobe.

In vendar ti dodajam, sinko,
da teh nemirnih živali
ni mogoče spraviti v razvidne obrazce:
dobro je, kadar sije dan,
lipicanci so črna žrebeta.
In dobro je, kadar vlada noč,
lipicanci so bele kobile,
najbolje pa je,
kadar prihaja dan iz noči,
kajti lipicanci so beločrni burkeži,
dvomi šaljivci njenega veličanstva,
slovenske zgodovine.

Drugi so častili svete krave in zmaje,
tisočletne želve in leve s perutmi,
samoroge, dvoglave orle in fenikse,
mi pa smo si izbrali najlepšo žival,
izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.
prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
zato so dunajski cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomati,
italijansko z zalimi igralkami.
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko.
Spomni se, otrok, kako skrivnostno
sta spojena narava in zgodovina sveta
in kako različna je vzmet duha
pri slehernem ljudstvu na zemlji.
Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk.
Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji
iz Noetove barke zatekli na naša čista tla,
zakaj so postali naša sveta žival,
zakaj so stopili v legendo zgodovine
in zakaj razburjajo našo prihodnost,
nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo
in postajajo zanosno sedlo našega duha.

Kar naprej sem na beločrnem konju.
mili moj sinko,
kakor poglavar beduinov
sem zrasel s svojo živaljo.
vse življenje potujem na njej,
bojujem se na konju in molim na njem,
spim na konju in sanjam na konju
in umrl bom na konju,
vse naše prerokbe sem spoznal
na skrivnostni živali,
in tudi to pesem sem doživel
na njenem drhtečem hrbtu.

Nič temnejšega ni
od jasne govorice
in nič resničnejšega ni od pesmi,
ki je razum ne more zapopasti,
junaki šepajo v svetlem soncu
in modrijani jecljajo v temi,
burkeži pa se spreminjajo v pesnike
krilati pegazi vedno hitreje dirjajo
nad votlinami naše stare zemlje
in poskakujejo in trkajo,
nestrpne slovenske živali
še vedno budijo kralja Matjaža.

Kdor še ne zna zajezditi konja,
naj se čimprej nauči
ukrotiti iskro žival,
obdržati se svobodno v lahkem sedlu
in uloviti ubrano mero drnca,
predvsem pa vztrajati v slutnji,
kajti naši konji so pridirjali od daleč
in so daleč namenjeni,
motorji radi odpovedo,
sloni preveč pojedo,
naša pot pa je dolga
in peš je predaleč.

PS: Ta Kocbekov komad me ne vem zakaj spominja na Desert Music, kantato Steva Reicha na besedila Williama Carlosa Williamsa. Še posebej mi je ostal v spominu ta verz: “Well, shall we think or listen? Is there a sound addressed not wholly to the ear?”

Osebno sem takoj za, da golf igrišče v Lipici razširijo na osemnajst lukenj. Pa ne toliko zato, ker tudi sam igram golf. V Lipici lahko namreč odigram osemnajst lukenj tudi na devetih, če že na vsak način hočem igrati v Lipici ― recimo pozimi, saj je edino odprto igrišče v Sloveniji ―, ali pa grem igrat drugam, kjer je res osemnajst igralnih polj. Recimo par kilometrov stran, čez mejo, v Padriče, kjer veliko bolje vejo, kako se golfistom streže. Igrišče je bolj vzorno urejeno, igralnina ni prav nič dražja kot kjerkoli v Sloveniji, recimo kava v klubski hiši stane le 60 centov, izdatno in izborno kosilo za štiri ljudi z obilo pijače pa manj kot sto evrov. Ali pa bom šel igrat v Volčji Potok, na Bled, Otočec, v Mokrice ― in se bodo Kraševci pač obrisali pod nosom za mojih petdeset ali sto evrov.

Stavim, da tudi v Padričah živijo bukovi kozlički, ti slavni hroščki, ki so pomemben del repertoarja argumentov proti širitvi golfa v Lipici. Tu moram enkrat za vselej povedati: prav malo mi je mar za bukove kozličke. Nisem panteist in mislim, da obstaja hierarhija živih bitij. Bukov kozliček se mora človeku umakniti. Da ljudje nekje ne bi smeli igrati golfa, ker tam živijo neke žuželke ― ali magari konji ―, se mi zdi komično. Tako kot se mi zdi še bolj komično, da zaradi žuželk in konjev ljudje ne bi smeli hazardirati (kar mene osebno, da ne bo pomote, za razliko od igranja golfa niti najmanj ne mika). Turistični razvoj Lipice je ujet v past dveh sumljivih, kontroverznih, tako rekoč osovraženih ― četudi za ponudnike storitev dosnosnih ― oblik kratkočasja: golfa in igralništva. Najbolj ortodoksni in najbolj ekskluzivistični zagovorniki naravne in kulturne dediščine bi najraje videli, da v bližini kobilarne ne bi bilo niti že obstoječih devet lukenj niti igralnice, kaj šele kaj razširjenega. Pri čemer pa je treba vedeti, da je teorija o vzdrževanju trave na golf igriščih z abnormalnimi količinami gnojila, vode in pesticidov približno tako trdna kot recimo trditve zagovornikov študentskega dela oz. študentskih servisov, ki predlog zakona o malem delu prikazujejo kot katastrofo za študentski standard.

Ministrica za kulturo Majda Širca je rabila en dan, da si je opomogla od šoka, ki ji ga je v torek povzročil predsednik vlade z bodrilno napovedjo, da je “sramoti slovenskega turizma” ― kar je malo pretirana trditev ― treba pomagati z izgradnjo še devetih lukenj. Zato pa je bila potem tem bolj odločna: dokler bo ona ministrca, v Lipici ne bo osemnajstih lukenj. Tudi prav. Bomo pa počakali, da ne bo več. Morda bo ministrica samo še dobri dve leti, morda pa tudi šest, več najbrž ne. Bog pomagaj. Ne moremo imeti vsega takoj. Bomo pa igrali drugje. In slovenski turizem tudi ne bo propadel, če bodo v Hotelu Maestoso še najprej stregli obilno pomokane naravne zrezke s postanim pomfrijem in redkvico za dekoracijo.

Boris Anorak je v zvezi s to najnovejšo premierovo evforijo o novih osemnajstih luknjah v Lipici pripomnil, da bi lahko imeli tudi na to temo referendum. Ta izjava ni toliko cinična ― kot je bila verjetno mišljena ―, temveč je predvsem fanatična. Stavim namreč, da bi ljudstvo o obsegu golfa v Lipici glasovalo z enakim veseljem, kot je glasovalo recimo o pravici samskih žensk do oploditve ali o nedeljskem delu. Pa saj bi to bila na nek način podobna tema. Sam pa niti kot golfist nisem tak fanatik, da bi referendum podprl in šel glasovat, četudi bi si od ugodnega izida obetal korist zase.

Razen referenduma o članstvu v EU in Natu se ne spomnim nobenega, ki bi se mi zdel toliko smiseln, da bi šel glasovat. Na pamet razumljena državljanska ozaveščenost nas uči, da je vsaka dilema, o kateri se referendumsko opredeljujemo, tudi naša skupna stvar, pa če je navidez še tako oddaljena in nepovezana z nami osebno. Sam pa mislim, da je v teh slovenskih referendumih veliko fanatizma in da s tem presegajo normalnost soočanja mnenj za ali proti. Poglejmo si samo ta neumni referendum o arbitražnem sporazumu. Še nikoli nismo imeli glasovati o tako zapleteni stvari, ki jo dejansko razume tako malo ljudi. Zakaj potem sploh glasujemo? Politiki ― vlada in opozicija ― so nam ta referendum dobesedno vsilili in nas s tem postavili v položaj, ko smo enim in drugim primorani verjeti na besedo, za nameček pa tudi njihovim še bolj fanatičnim zagovornikom in zaveznikom. Ponavljam: povprečen volilec ― z mano vred ― v resnici nima pojma, ali je arbitraža za Slovenijo dobra ali ne in mu je tudi bolj ali manj vseeno, kakšen bo izid. Kljub temu pa nas z vseh strani tem bolj demagoško pumpajo, da bo arbitraža vsaj elegantna, če že ne čudežna rešitev za slovensko-hrvaški spor, ali pa po drugi strani katastrofa in že kar propad slovenske suverenosti in državnosti. Jaz pa si želim samo tole: rad bi se svobodno sprehajal po slovenski obali od Debelega rtiča do Sečovelj; rad bi, da slovenski ribiči svobodno lovijo ribe v Piranskem zalivu, kot so se dogovorili s hrvaškimi; in rad bi, da tovorne ladje svobodno plujejo v koprsko pristanišče. Ali zaradi vsega tega rabimo arbitražo? Ali zaradi vsega tega rabimo referendum? Kakšna norost, kakšen fanatizem! Daleč smo zabredli! Celo Tine Hribar se je v svojem fanatizmu odrekel kredibilnosti in stresel neumnost, kakršna je bila tista o “aktu kolaboracije z okupatorjem”. Pa kaj se mu blede? Kako lahko filozof, intelektualec izusti nekaj takšnega? Po svoje še hujša pa je bila Bučarjeva pripomba, da se vlada obnaša, kot da so državljani “mentalno zaostali”. Ali je s tem hotel povedati, da je nepoznavanje mednarodnega in pomorskega prava mentalna zaostalost? Ali pa je mislil, da je poznavanje mednarodnega in pomorskega prava nekaj tako samoumevnega, da bo vsakdo, ki ni mentalno zaostal, spregledal vladni trik z referendumom? In to reče človek pri njegovih letih, ki si sme pripisati nesporne zasluge pri slovenskem osamosvajanju! Tovariši, ali smo res vsi morski voli?

Zamenjam pet pedi obale za malo bolj normalno stanje duha. Zamenjam kvadratno morsko miljo morja ― če sploh obstaja nevarnost, da bi ostali brez tega ― za malo manj fanatizma, histerije, bombastičnih svaril. Zdrava pamet in prava mera glede problemov, ki zadevajo vse nas, se mi namreč zdita bistveno bolj pomembna kot pa Blut und Boden mentaliteta, ki nam veleva požrtvovalno bitko do zadnjega diha za tako anahronistične simbole državne suverenosti, kakršni so pet pedi obale in  kvadratna morska milja morja. Ne morem verjeti, da so ljudje zaradi tega postali tako militantni, kot da bi nam Italijani spet hoteli vzeti Primorsko od Triglava do Postojne, Avstrijci Maribor, Madžari pa Prekmurje.

Države ne naredita skala ali zaplata humusa, ne naredi je fiktivna črta sredi zaliva. Državo naredijo njeni filozofi, ki ne nakladajo kar tja v en dan o kolaboracionizmu in okupaciji. Naredijo jo njeni founding fathers, če se jim na stara leta seveda toliko ne sfuzla, da ne začnejo iz čiste trme poniževati svojih sodržavljanov ali legitimno izvoljene vlade. Državo naredijo sivolasi modreci, pametni mnenjski voditelji in javnost, ki nikomur ne dovoli, da bi z njo manipuliral ― četudi ne ve in ne razume vsega. In nenazadnje, državo naredijo zakoni, ki sta jih vlada in parlament kompetentna predlagati in sprejemati, ne da bi od volilcev še enkrat terjala legitimnost, da to storita.

Seveda ne mislim, da bi se petim pedem obale in kvadratni morski milji morja kar tako gladko odpovedali, kot bi se jaz mirno odpovedal sožitju z bukovimi kozlički na golfu v Lipici. Zato arbitražo podpiram. Treba se je zmeniti ― in še nihče mi doslej ni dokazal, da nam je že vnaprej usojeno, da bomo za karkoli prikrajšani. Ne podpiram pa referenduma. Prepričan sem namreč, da je to samo način za preverjanje naklonjenosti volilcev (tako vlade kot opozicije), ne pa nekaj, kar bi prispevalo k demokratičnemu vzdušju in dobremu državljanskemu počutju. K temu lahko več prispevajo treznost, zadržanost, pamet, racionalnost. Ta hip ne moremo vedeti zatrdno, ali se bo arbitraža za nas dobro iztekla ― toda nedvomno najslabša je histerija, kakršni smo zdaj priča.

Sobotna priloga Dela, 15. 5. 2010

Facebook je največja neumnost, kar so si jih kdaj izmislili na internetu. Zuckerbergovo prefriganost, s katero je omamil stotine milijonov ljudi po vsem svetu, je sicer možno ceniti kot dobro poslovno potezo, vendar se tega več ne grem. Ker če je kaj izguba časa, potem je to komuniciranje na Facebooku.

Pa saj v bistvu sploh nisem komuniciral. Komaj kaj. Že nekaj časa ne več. Sicer sem ažurno in avtomatično – in ne manj absurdno – potrjeval prošnje za prijateljstva in se pri tem spraševal, zakaj to vendar delam. Kdo hudiča so ljudje, ki bi radi bili moji prijatelji (čeprav se večinoma sploh še nismo srečali)? In zakaj se sam strinjam s povabili, da bi bil prijatelj z ljudmi, ki jih večinoma ne le nisem še nikoli videl, ampak jih tudi ne poznam? Kaj šele, da bi me zanimali: njihovih profilov skoraj nikoli nisem bral.

Na Facebook sem se prijavil že pred kakšnim letom ali dvema, iz čiste radovednosti. Potem se s tem sploh nisem ukvarjal – dokler nisem opazil, da imam na Facebooku nekakšne fane. V nadaljevanju sem si jeseni omislil iPhone, na katerem izpade bolj zabavno skoraj vse, kar lahko človek dela na internetu. Tako sem začel – čeprav se mi je že takrat zdelo neprimerno bolj dolgočasno od Twitterja.

Prijateljev že dolgo nisem štel. Pa da ne bo pomote, saj jih nisem imel veliko: na pamet rečeno med sto in dvesto.

V življenju imam malo prijateljev, malo pravih, dobrih, najboljših prijateljev. V bistvu samo tri. Eden je iz leta 1977, drugi iz začetka osemdesetih, tretji iz sredine. Zdaj pa naj bi kar tja v en dan sprejemal prošnje za prijateljstva od iks-ipsilonov?

Vsem potrjenim Facebook prijateljem se zahvaljujem za izkazano zaupanje in opravičujem za grobo in nenadno prekinitev naše nesmrtne virtualne zveze.

Moja odločitev nima nobene zveze z backlashem proti Facebooku, ki je prav zadnje tedne spet enkrat eskaliral. Seveda si nisem delal nobenih utvar glede njihovih monetizacijskih ambicij. Toda po drugi strani moram tudi priznati, da me za svojo zasebnost ne skrbi oz. me na Facebooku ni skrbelo. Nisem si pomišljal izdati tistega o sebi, kar sem pripravljen izdati na drugačne načine in ob drugih priložnostih.

Me veseli, da je to storil tudi Jonas. Pravzaprav mi je on dal spodbudo. O tem sem že nekaj dni razmišljal in sproti pozabljal.

Skratka, te epizode je zdaj konec.

Čisto brez jugonostalgije pa vendarle ni šlo. Že v ponedeljek je človek, ki je začel obiskovati prvi razred osnovne šole ― kot sam pomenljivo navaja ― leta 1953, na medijskem portalu Vest pod naslovom “Bilo je častno živeti z njim” objavil detajlirano larmoajanten tekst o otroštvu Titovega cicibana in pionirčka konec 40. in v začetku 50. let prejšnjega stoletja, ko so bili ljudje še pošteni, solidarni, delavni, in o mladosti v zlati dobi socializma. “To je bil čas,” pravi Matjaž Vizjak (avtor), “ko so vsi imeli delo, čeprav sta marsikje dva opravljala delo enega, tovarne so bile v krajih, kjer niso mogle poslovati rentabilno, ljudje pa so vendar delali, gospodarstvo kot celota je imelo manjši javni dolg, kot ga ima danes samostojna Slovenija, vrtci so bili cenovno dostopni, šolstvo in zdravstvo brezplačna, delavci so lahko hodili počitnikovat na morje”.

Z izjemo tega, da si je avtor povsem brez ironije in cinizma za moto izbral pesem, posvečeno Titu ― “Tito, naša svetla bojna slava, / Tito, naša dika in naš vzor, / koder vodi tvoja nas zastava, / za teboj pojoč gremo navzgor!” ―, ta članek ni presenetljiv. Preprosto ljudstvo hrani Tita v najboljšem spominu zato, ker se jim dozdeva, da je šlo po njegovi smrti in razpadu Jugoslavije vse k hudiču. Ali kot pravi Vizjak: “Zlaži se, brigaj se samo zase, drugemu stopi na glavo, uniči ga, ogoljufaj, pokradi ― ne, to niso moje vrednote!” Že mogoče, saj tudi moje niso. Ampak kult Tita in nostalgija za socializmom današnjega stanja niti ne pojasnjuje, kaj šele rešuje. Menda ja ne misli, da bi se lahko iz nedemokratičnega režima in iracionalne ekonomije kaj naučili?! V resnici pa je ravno obratno: današnje nezadovoljstvo pojasnjuje in navidez legitimira kult Tita in nostalgijo za socializmom.

Osebno sicer ne verjamem, da je v teh tridesetih letih res prišlo do takega propada vrednot, kot jadikujejo nedeljski in dežurni moralisti. Nekatere so ostale, nekatere so izginile, nekatere so se spremenile. Isto je z nemoralo: nekaj je je ostalo, nekaj je je izginilo, nekaj se je je spremenilo. Sprememba političnega in ekonomskega sistema pa ni prinesla samo novih vrednot ― ki jih nostalgiki nikoli ne omenijo (čeprav ne verjamem, da jih ne opazijo) ―, ampak tudi novo nemoralo. Odkod in zakaj zdaj ta moralna panika? A to samo mimogrede.

Tito pa dandanes ni samo pompozen, a navznoter gnil in trhel argument za politično modrost preprostih ljudskih množic, ki se jim toži za starimi časi ― ali natančneje, za polnimi krožniki čevapčičev ―, temveč je postal tudi priročno orožje za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Tako je recimo Vlado Miheljak to sredo v kolumni v Dnevniku zapisal: “Ljubljana kot prestolnica države nujno potrebuje Titovo cesto. Ne samo zaradi tistih, ki si jo danes želijo, ampak še bolj zaradi nekdanjih titoistov, ki se danes grdo sprenevedajo.”

Sprenevedave konvertite vidi Miheljak kje drugje kot v “grupaciji okrog stranke SDS” na čelu z njihovim predsednikom. Iz rokava je namreč potegnil tekst, ki ga je Janez Janša napisal kot komisar 1. čete 1. bataljona pohoda po poteh Avnoja leta 1977. Janša je tam nekaj režimsko nakladal o “razvijanju bratstva in enotnosti med našimi narodi in borbi proti negativnim pojavom v naši družbi”.

Obesiti devetnajstletniku moralno odgovornost za tak tekst je zelo hudobno in pristransko. Ker kdo pa takrat ― razen najredkejših izjem, ki pa so morda čemele po zaporih ali vsaj v izolaciji in pod policijskim nadzorom ― ni režimsko nakladal? V svinčenih sedemdesetih nismo mogli odpreti časopisa in prižgati televizorja, ne da bi nam ob tem polnili glavo z režimskim nakladanjem (vsaj v zvezi z notranjepolitičnim dogajanjem). V svinčenih sedemdesetih so režimsko nakladali vsi: ljudje v zrelih letih, izgrajeni ljudje, ljudje s političnimi, znanstvenimi, gospodarskimi, kulturnimi in medijskimi karierami. V svinčenih letih je takratni sekretar republiške konference SZDL ― če smem po šestih tednih spet citirati ― režimsko nakladal recimo takole: “Ali je zato kaj bolj prirodnega in razumljivega kot to, da si ne glede na to, katerega časa otroci smo, ne bomo pustili umazati naše preteklosti in vzeti naše današnje stvarnosti?”

Zakaj se torej Miheljak ne obreguje ob Milana Kučana, če se že spravlja na devetnajstletnega Janeza Janšo? (Retorično vprašanje. Trikrat lahko ugibamo.) Moja osebna pripomba na to očitarstvo pa je, da po tej isti brezglavo revanšistični logiki tudi jaz sam dandanes ne bi smel imeti moralne pravice, da pišem kolumne, ker sem v svinčenih sedemdesetih ― v šestem razredu osnovne šole, če se prav spomnim ― režimsko nakladal v nekem šolskem domoljubno-indoktrinativnem spisu (na temo vrednot v samoupravnem socializmu pač, v stilu “lepo je v naši domovini biti mlad”) in bil zanj celo nagrajen na tekmovanju za kurirčkovo torbico.

Od takrat naprej nisem več dobil nagrade za svoje tekste.

Tito pa ni instrumentaliziran le kot argument za polemiziranje s politično sedanjostjo, ampak celo s svetovno zgodovino sámo. “Titova Jugoslavija,” nadaljuje Miheljak, “je bila ob nastanku totalitarna, kasneje svojska semiavtoritarna država, s široko odprtimi mejami, kar je omogočalo intenziven pretok ljudi in idej. V tem je bila svojska in enkratna med tako imenovanimi socialističnimi deželami. A v času najbolj mračnih dogodkov v Jugoslaviji tudi evropska in svetovna demokracija ni bila taka, kot je danes. Navsezadnje je izšla Titova Jugoslavija iz krvave rihte druge svetovne vojne, v kateri sta si celo demokrata Churchill in Truman umazala roke s krvjo več civilistov kot ‘morilec Tito’. General De Gaulle iz povojnega obdobja je po današnjih merilih prej samodržec kot demokrat.”

Če bi zgodovino sodili po današnjih merilih, kot sugerira Miheljak ― kar je spet populistično naziranje, ki se je očitno razširilo celo med akademski kader ―, potem bi o njej kaj malo vedeli oziroma bi živeli v zablodah. Ker če pa Churchilla, Trumana in De Gaulla obravnavamo po tedanjih merilih, potem jim Tito ne seže niti do kolen, saj je bilo njegovo osebno in državno legitimiteto treba vzdrževati z režimskim nakladanjem cela desetletja in še malo v onostranstvo.

Po teh dveh smešnih člankih sem se obesil na internet in začel brskati po časopisih iz nekdanjih bratskih republik, v glavnem hrvaških in srbskih. Hotel sem namreč ugotoviti, ali se tudi tam v mainstream medijih norčujejo iz zdrave pameti in zgodovine, tako kot to ljudje najraje delajo na blogih in v internetnih komentarjih. Jugonostalgija ni slovenski fenomen, temveč jugoslovanski: s prividom malo mehkejšega, bolj očetovskega, bolj bonvivanskega in bolje skonektanega Kim Il Sunga se seveda tolažijo vsi narodi in narodnosti in delovni ljudje nekdanje Juge. Pa nisem nič takšnega našel. Med omembe vrednimi zapisi naj omenim intervju z zgodovinarjema z Balkanološkega inštituta v beograjski Politiki, kolumno Denisa Kuljiša in komentar Predraga Matvejevića v zagrebškem Jutarnjem listu, uredniški komentar Davorja Butkovića v Večernjem in kolumno Zlatka Galla v Slobodni Dalmaciji. Nihče ne relativizira njegov nedemokratičnih in še manj zločinskih prepričanj in dejanj, obenem pa mu priznavajo tudi določene zasluge (Srbi sicer bolj skeptično, Hrvati pa manj, seveda zaradi pravice do samoodločbe v ustavi iz leta 1974, s katero se jim je nekoliko odkupil za zatrtje hrvaške pomladi). Predvsem pa za razliko od Slovencev tam očitno nikomur ne pride na misel, da bi lik in delo tovariša Tita izrabljal za obračunavanje s političnimi nasprotniki ali celo za ocenjevanje današnjih družbenih razmer.

Je Slovenija v Titovi Jugoslaviji utrpela manj škode kot druge republike? Je od Starega več profitirala? Morda res. A če je odnos do Tita stvar hvaležnosti ― zavestne ali podzavestne ―, to vendarle kaže na hudo politično nezrelost tako državljanov kot medijev. Pustili smo se mu manipulirati takrat in pustimo se mu še danes. Grozno. Ali kot je rekel Miljenko Jergović v hrvaškem dokumentarcu o Titu: “Jugoslavija je že zdavnaj mrtva, ni pa še pokopana. Zato zaudarja.” ― toda samo v Sloveniji si zatiskamo nosove.

Sobotna priloga Dela, 8. 5. 2010

Tako sva danes — po kar dolgem času — šla z Nino v kino. Ker imam navado, da filmske programe čekiram le na iPhonu (s pomočjo te priročne, pa tudi površne aplikacije), se zna zgoditi, da kdaj kaj prezrem. Ko sem tako skrolal po seznamu za ljubljanski Kolosej, sem gladko šel mimo filma Antikrist, pri katerem je bilo kot žanr (in samo žanr, ne tudi režiser in zasedba) navedeno “drama, grozljivka” — za kaj več bi moral tapniti nanj, kar pa se mi seveda ni zdelo vredno.

Malo je manjkalo, da sploh nazadnje ne bi šla v kino, ker sem začel bentiti, da igrajo same neumnosti in da bi bilo bolje, če bi sedela dve, tri ure na pijači, kot pa prispevala k inkasu tistega skladišča s projekcijskimi dvoranami in pop cornom. Nazadnje pa je Nina iz dobrega, starega programa prireditev, natisnjenega na mrtvem papirju, ugotovila, da je Antikrist film Larsa von Trierja. Aha, v redu, sem se strinjal. Von Trierja pa ja greva gledat, ne?

Po približno eni uri filma — oz. več kot pol ure pred koncem — sem rekel Nini, da tega ne bom več gledal in da greva ven. Sama ni imela tega namena, vendar je bila zaradi vsega skupaj precej šokirana in je kar šla za mano. A kakorkoli: dovolj sem imel pri sceni, ko Charlotte Gainsbourg po seksu razbije Willemu Dafoeju genitalije s polenom, mu ga nezavestnemu zdrka do krvave ejakulacije, nazadnje pa mu še prevrta nogo in našraufa na meča brusni kamen.

Če koga zanima, tule je popolni sinopsis z IMDb-jeve strani. It gets only worse!

To sem seveda prebral šele na parkirišču pred Kolosejem. Takoj. Z IMDb app za iPhone.

Že tako ali tako nisem bil v najboljši formi, da bi gledal film o dveh zakoncih, ki po smrti otroka rešujeta svoje travme. Najbrž pa me je stopnjujoča se depra-poševnica-bizarnost filma počasi pripravila do tega, da me je nenaden izbruh psihopatologije razjezil do te mere, da sem hotel ven. Tak scenarij se mi zdi znamenje bolne domišljije.

Dan prej sem ravno gledal Tarantinov Ubila bom Billa. Tudi tam so veselo sekali glave in parali kdo ve katera tkiva, ampak hej, tip ima vsaj smisel za humor!

Pred kratkim sem v avtu ves raztresen poslušal radijsko oddajo, v kateri je tekla beseda o vlogi intelektualcev v današnji družbi. Ujel sem ravno toliko vsebine, da sem dojel, da sta bila povabljena k debati samo dva sogovornika — in eden je bil bolj ortodoksen levičar od drugega. Verjetno to sploh ni debata, če o neki temi razpravlja le nekaj podobno mislečih ljudi ali zaradi mene tudi ducat. Je pa značilno za slovenske medije — zlasti za takšne, ki se trudijo z vsebinskim, kulturnim, prosvetiteljskim poslanstvom —, da imajo raje kot polemiko nasprotujočih si mnenj ponarejeno ekumenično debato, kjer strokovnjaki opisujejo problem iz raznih zornih kotov, ne pa vrednostnih aspektov. V slovenskih medijih velja, da temeljitost odtehta pluralizem. Pluralizma — v tem smislu ne toliko političnega, temveč predvsem pluralizma kot različnosti mnenj — pa niti ne rabimo, domnevno, saj so nekatere družbene reči pač tako samoumevne, da jih levičarske fiksne ideje povsem zadovoljivo pojasnijo. Vse, kar še rabimo, je malo globine.

Le nekaj dni pozneje pa sem prebral kolumno raziskovalke, ki sem jo slišal govoriti na radiu. Tema je bila radikalna: antifašizem. Avtorica, ki je doktorirala na temo “konca neoliberalne ideologije”, je med drugim zapisala: “Zdaj, ko se vračata gospodarska kriza tridesetih let in fašizem štiridesetih let prejšnjega stoletja, se zaslepljujemo, da so krvav osvobodilni boj enkrat za vselej že izbojevali naši dedje in babice.”
Kaj je hotela s tem povedati? Da je današnja finančna kriza enaka kot tista pred sedemdesetimi leti? In predvsem, kateri fašizem se vrača? (Glede na to, da prva antifašistična gibanja datira v čas, ko fašizma samega še dolgo ni bilo, ga lahko seveda poljubno postavlja tudi v sedanjost.) Kdo so po njenem današnji fašisti? (Ugibam, ker jih ne specificira.) Hudobni neoliberalni ekonomisti? Bilderbergovci? Ameriška administracija? (Morda celo sedanja, kaj šele prejšnja.) EU? Vlada Republike Slovenije? Ali nemara opozicija? Tajkuni? Predsedniki uprav? Nadzorni sveti? Uredništvo Financ?

In potem še dan upora proti okupatorju: “[ta] je iz leta v leto bolj oddaljen od veličine, ki jo ima za našo skupno zgodovino, in zlorabljen za nacionalistično retoriko, s hujskaštvom o patriotizmu in samozavednosti slovenstva. Zlorabljajo ga tisti, ki ga potrebujejo zlorabljenega, nemočnega, nevidnega, predelanega. In zlorabljajo ga tudi tisti, ki vsem le ‘dobro hočejo’. Fašizem se poraja prav v teh naivnih dobronamernostih — ko želi nekdo drugim ‘pomagati’ tako, kot sam misli, da je prav. In te druge tudi prisili, da verjamejo, da jim bo ‘pomagal’. Kako preprosto in iz dneva v dan ti dobronamerni fašizmi vznikajo danes.”

Na živce mi gre to otročje nakladanje alla bandiera rossa, to opletanje s fašizmom, to zmerjanje vseh, ki mislijo drugače (ali celo tistih, ki se vzdržijo mnenja). Zakaj so levičarji tako jezni na ves svet? Tega ne razumem. Malo več veselja do življenja, prosim. Ker kako dobro se v resnici godi v Sloveniji levičarjem! Celo ortodoksnim! Ljudje s takimi absurdnimi in zaletavimi stališči bi v normalnih kulturnih okoljih veljali za popolne marginalce, ki so lahko veseli, če jim ne brišejo spletnih komentarjev. V Sloveniji pa imajo kolumne v mainstream časopisih in jih vabijo v debate na nacionalni radio! No, saj jih potem slišijo tudi od svojih: vedno se namreč najdejo še bolj ortdoksni, ki njih same zmerjajo, da so kot kolumnisti “na fašistoidni poziciji” (komentar na spletni strani kolumne).

Nedavno sem (v taistem mainstream časopisu) bral tudi velik intervju, kakršnega si sicer prislužijo le redki pomembneži — četudi ne vedno zasluženo —, z naslednjim levičarjem. Naslov? Malenkost, samo še eno obče mesto več iz levičarskega arzenala intelektualnih puhlic: “Temeljna značilnost fašizma je vedno gospostvo normalnosti”. No, človeka predstavljajo kot “nepoboljšljivega skeptika in neusmiljenega analitika novega krasnega sveta, ki se nam je v vsej svoji veličini odprl po osamosvojitvi”.

Pri levičarski nepoboljšljivosti in neusmiljenosti je problem vedno v poenostavljanju in samoumevnosti: “gospostvo” in “normalnost” sta vedno razpoložljivi pejorativni oznaki, iz katerih lahko levi intelektualec izpelje karkoli, celo “fašizem”. In če je pri tem “nepoboljšljiv” in “neusmiljen” — kar nima zveze s skepticizmom in analitičnim duhom —, pa ima pri roki tudi totalitarno aluzijo na “krasni novi svet”, s katerim lahko v kali zatre misel na vsak politični ali družbeni napredek, pri katerem ni sodeloval.
Naj omenim še en levi intervju. Izid nove publikacije je vedno dogodek, zato še tem bolj nestrpno pričakujemo, koga si bo uredništvo izbralo za prvi intervju, s katerim bo nakazalo svojo vrednostno orientacijo. Ko smo nazadnje nekaj takega dočakali, so naredili manifestativen intervju s starim levičarjem, verjetno enim prominentnejših in popularnejših s (pop) kulturne scene, čeprav obenem tudi enim bolj okostenelih v svoji ideološkosti. “Levega žlahtnega populizma pa od nikoder”, se je glasil naslov.

To me napeljuje na še eno obče mesto: kadar levičar — slovenski, seveda — omenja desnico, ne pozabi pripomniti, da je nasprotni politični pol sicer dobrodošel, češ, saj smo demokrati, kajneda, dopuščajmo različna mnenja, he-he, vendar s pripombo, da si želijo “žlahtno” desnico. Tudi Kučan je že večkrat omenil “žlahtno desnico”. Citirani primer pa samo dokazuje, da se je ta nesramnost razširila na vse eventualne (četudi neobstoječe) nasprotnike: ti naj bodo “žlahtni”, da nas bodo vredni, ali pa jih naj ne bo. Ampak kakšna je to sintagma? Kakšna bi morala biti po njihovem — poudarjam: po njihovem! — desnica, da bi si zaslužila oznako “žlahtna”? Ali si pod to oznako predstavljajo benigne priletne možakarje v sivih črtastih oblekah, kakršni se sprehajajo po hodnikih britanskih torijcev in si mrmrajo v brado aristokratska gesla iz časa kraljice Viktorije? Domnevam, da so ameriški konservativci, nasprotniki Obamove zdravstvene reforme in podporniki svobodnega nošenja orožja, po njihovih kriterijih pač le fašisti.

Kakšna desnica bi bila skratka sprejemljiva za slovensko levico? Najbrž vsaka, samo da ne bi bila takšna kot sedanja vladna opozicija (ali vsaj del opozicije).

Sanje o “žlahtni desnici” so še tem bolj perverzne, če pomislimo, kje pa je dandanes kakšna realna žlahtnost pri levici sami!

Da so levičarji v slovenskih medijih tako popularni, je seveda posledica desetletij življenja v socializmu, deloma pa tudi predosamosvojitvenih civilnodružbenih gibanj. Ta so bila učinkovita in očitno tudi pozitivna, a nenačelna in oportunistična koalicija vseh, ki pa se je z realizacijo zastavljenih političnih programov do danes razcepila in diskreditirala. Zgodilo se je najhujše, kar se je lahko zgodilo: eni so se odrekli svojim stališčem, drugi pa se niso. Toda oboji so ostali v bistvu levičarji. Prvi so postali politična in gospodarska elita, drugi pa intelektualna margina. In tako kot je večji del elite družbeno izpraznjen, je tudi večina intelektualcev nevredna svojega imena. Skupno pa jim je eno: bodisi deklarativno ali po intimnem prepričanju so levičarji.

Glede na slovensko polpreteklo zgodovino je logično, da je na vidnih, če že ne odločevalskih položajih po defaultu več levičarjev kot pa desničarjev (ali konservativcev ali liberalcev, z neo- ali brez) — a nikakor ne toliko več, kot bi lahko sklepali po njihovi medijski prezenci. Dejstvo je namreč, da so predstavniki levice medijem veliko bliže kot pa desnice, ker se z njimi lažje in raje identificirajo — kar je v Sloveniji kdo ve zakaj pogoj, da mediji sploh mnenjsko funkcionirajo. Zdaj že postana (in od samega začetka napačno zastavljena) debata o politični (ne)uravnoteženosti medijskega prostora preprosto izvira iz tega, da so nedeljski, nežlahtni, nereflektirani levičarji — levičarji kar tako, levičarji “po srcu” — najglasnejši tudi med navidez politično neopredeljenimi in nepristranskimi, za kakršne se mediji imajo. Zgoraj omenjeni intervjuvanec to imenuje “elementarno družbeni etični čut”.

Da, dragi Watson. Dokler boste desničarje razglašali za brezčutneže, preveč glasnih levičarjev pač ne bomo resno jemali.

Sobotna priloga Dela, 30. 4. 2010

Tako bi jaz ― s kančkom hudobije, če dovolite, a brez pretiravanja ― opisal vseslovensko razsmetitveno akcijo pod geslom “očistimo Slovenijo v enem dnevu” minulo soboto. Več razlogov je, da se mi je vse skupaj zdelo malce bizarno, toda najbolj presenetljivi sta bili množičnost in evforija, ki je zajela najširše ljudske množice in medije. Toda začnimo na koncu.

Da ne bi komu naredil krivice, sem si še sam naložil čistilno akcijo. V četrtek zjutraj, preden sem se lotil pisanja te kolumne, sem hotel tako preizkusiti, ali sem sposoben začutiti kakršnokoli zadoščenje ob pobiranju smeti za drugimi. Doslej si tega namreč nisem znal predstavljati. Če ne upoštevam dveh majhnih mulcev, ki kar naprej nekaj mažeta in razmetavata, nikoli ne čistim in pospravljam za drugimi in še v tem primeru to delam nejevoljen. A kakorkoli: odločil sem se, da ne morem več gledati nasmetenega dvorišča pod balkonom, na katerega so neznani storilci z drugih balkonov odvrgli nekaj plastenk in steklenic ter pločevink, med strohnelim listjem pa se je valjalo nekaj premočenih, gone-with-the-wind časopisnih pól in plastičnih vrečk. Priznati moram, da sem imel kar prijeten občutek, ko sem končal ― čeprav je treba vedeti, da naše dvorišče meri le kakšnih šest krat dvanajst metrov in da sem vse skupaj (s črepinjami vred) pobral v manj kot desetih minutah. Mi pa je bilo toplo pri srcu, ko me je soseda pohvalila.

Skratka: pripravljen sem čistiti za drugimi, toda ne predaleč od lastnega praga.

Če torej rečem, da je bila akcija bizarna, s tem ne mislim, da je bila tudi nekoristna. Njeni učinki so bili in še bodo pozitivni. A to ne spremeni dejstva, da je šlo za neverjeten, epohalen fenomen. Lepi nameni in konkretni učinki akcije ga opravičujejo, ne morejo pa ga zanikati ali izničiti.

Ko sem po navijaških napovedih medijev in številnih navdušenih odzivih posameznikov opazil, da bo ta akcija nekaj velikanskega, je bila moja prva misel, da bo to podobno kot nekoč mladinske delovne akcije. Ljudje so prostovoljno ― ker so pač bili indoktrinirani ― garali za lepši jutri. Dobesedno tucali kamen, če je bilo treba. Režim je izkoristil njihovo naivno dobro voljo za to, da je s skoraj zastonj delovno silo naredil tisto, kar bi moral narediti že zdavnaj, pa ni mogel ali pa je samo špekuliral in šparal in zraven poskrbel še za ideološko pravovernost omladinske ambicioznosti. Mladina pa je bila v svoji politični in psevdodržavljanski slepoti nad tem izkoriščanjem nadušena, saj so se na MDA vsi lepo imeli, spoznavali vrstnike iz bratskih republik, se tudi zaljubljali ali celo spočenjali otroke. Seveda, komu pa je bilo kaj hudega, če je enkrat v življenju kopal s krampom in lopato? Saj to ni bila taka prisila kot služenje vojaškega roka. Zato so MDA še danes predmet nostalgije celih generacij in celo njihovih potomcev.

Zato pa tudi ni presenetljivo, da se je akcije leta 2010 udeležilo četrt milijona ljudi. Če to ne bi bili ljudje, ki so iz mladosti ali od staršev navajeni, da je zastonj delo za državo in namesto države nekaj normalnega, potem bi bilo udeležencev desetkrat, dvajsetkrat manj.

Te akcije v takšnem obsegu tudi ne bi bilo brez interneta. Lepo je čutiti pozitivno mobilizacijsko moč sodobnih načinov komuniciranja. Je pa tudi srhljivo, kakšno enoumje to poraja. Izraziti kakršenkoli dvom v zvezi z akcijo je bilo javno in deklarativno prepovedano pod pretnjo socialnega izobčenja. Tudi sam sem jih hitro slišal, pa nisem zelo naglas iztegnil jezika.

Nista pa to edini razlagi. Za množičnost akcije je moralo dejansko priti do preskoka v glavah, da to ni zastonj delo za državo in namesto države ― ki je pač nesposobna učinkovito poskrbeti za zbiranje odpadnih predmetov ―, temveč da to v bistvu delamo zase. Mi vsi bomo profitirali, da po skritih gmajnah in v rekah ne bodo več ležali štedilniki, karoserije, pnevmatike, pohištvo, salonitke, sodi, kolesa in drugi škart, ki se ga pridne, a nesnažne slovenske mravljice nekako morajo znebiti. To vendar delamo zase, da bomo živeli v čisti deželi ― zraven pa bomo dali še lekcijo državi, ki se bo osramočena lotila problematike, in seveda nemarnežem, ki jim bo v prihodnje nerodno, da je tako rekoč pol Slovenije pobiralo njihovo nesnago.

Ta niz razlag lahko združimo pod dvema skupnima imenovalcema: prvi je voluntarizem, drugi pa sram. Četudi je oboje nedvomno močen motiv za človekovo ravnanje, še vedno ne pojasnita definitivno, zakaj je ta čistilna akcija uspela. Kako to ― hočem reči ―, da se je bila tako velika množica ljudi pripravljena volontersko angažirati prav za pobiranje smeti oz. za čistejše okolje in ne za nekaj drugega? In kako to, da so institucije kot država in občine, ki običajno ne poznajo sramu, pokazale tolikšno mero slabe vesti prav v tem primeru, da so začele tako hlastno sodelovati v akciji, ne pa pri katerem drugem? Ko je bilo jasno, da gre za nekaj velikega, se je pri politikih sprožil tudi oportunistični instinkt. Pa vendar: primerov, tudi še hujših, bolj perečih in nevarnejših ― pa tudi bolj vsakdanje oprijemljivih in finančno merljivih ― bi se kar nekaj nabralo! Kot da nam v Sloveniji ne bi moglo ali celo moralo biti nerodno še zaradi cele vrste stvari! In da ne rečem, da bi se bilo tudi bolj vredno množično angažirati.

No, pobiranje smeti je nekvalificirano delo, ki ga lahko opravlja kdorkoli. Pa še v naravo radi hodimo, kajneda?

Vseh teh razlogov nima smisla razvrščati po pomembnosti, odločilnosti, saj je najbrž šlo za naključen splet družbenih in individualnih faktorjev. Ne najmanj pomemben med njimi pa je današnji ortodoksni, če ne celo fanatični odnos do okolja, ki se začenja navzemati potez religije. Ekologizem ― kar sam prevajam kot okoljevarstveništvo ― ima podobne rituale, dogme in pomene kot verstva.

Tu naj opozorim na komentar v četrtkovem Wall Street Journalu, ki vleče vzporednice med ekologizmom in religijo. Tako kot imamo verske praznike, imamo tudi sveti dan okolja, dan Zemlje (včeraj). Tudi okoljevarstveništvo pozna prehranjevalne tabuje: tako kot pripadniki različnih ver ne jedo svinjine ali ob petkih jedo ribe, ekologisti jedo samo organsko ali samo lokalno pridelano hrano (in bog obvaruj gensko spremenjeno). Ekologisti sicer ne molijo, imajo pa žrtvene obrede, kakršno je recimo recikliranje. Imajo tudi svete strukture (če že ne templjev): namesto ene kante za smeti imamo zdaj povsod več kant za ločevanje. Nadalje se podobno kot religije tudi ekologizem bolj zanaša na vero kot pa na dokaze: vsi verniki okolja verjamejo v globalno segrevanje, vsi pa tudi zavračajo najboljšo rešitev, ki je jedrska energija. Tako kot za religije je tudi za ekologizem značilno pridigarstvo: skeptiki so izgubljene ovčice, ki jih je treba spreobrniti, zakrknjeni skeptiki pa so že kar grešniki.

In nenazadnje, piše ameriški ekonomist v WSJ ― ki dodaja, da si članka ne bi upal napisati, če ne bi imel redne profesure oz. zaposlitve za nedoločen čas ―, je privlačnost ekologizma tudi v tem, da tako kot religija ljudem ponuja identiteto, možnost identifikacije s skupnostjo. To pa še najbolje pojasnjuje evforijo ekološkega maspoka ― kot je akcijo posrečeno imenoval kolega, ki (me) je opozoril na citirani članek. Ljudje so se s takim navdušenjem lotili pucanja, ker jih je končno nekaj združilo, ker so zaradi nekega cilja končno lahko potegnili skupaj, neglede na svoja siceršnja politična in druga prepričanja in družbeni status, v tej razrahljani in sesuti Sloveniji ― pa tudi zato, ker jim je enkrat za spremembo uspelo učinkovito utišati z usodo sprijaznjene defetiste, ki jamrajo, da se ne dá nič narediti, in nikoli zadovoljne, nergaške špiferderberje.

Mene pa je razjezilo prav to. Na lepem je četrt milijona ljudi spregledalo, da obstajajo prav vsi razlogi, da enotno potegnejo skupaj ― pa vendar tega niso izkoristili za kaj bolj pametnega, kot da poberejo smeti, ki jih niti niso odvrgli sami! Zakaj hudiča so doživeli to epifanijo ravno pri smeteh?

Zato vse udeležence čistilne akcije prosim, da mi navedejo razloge, ki jih običajno odvračajo od tega, da bi potegnili skupaj.

Sobotna priloga Dela, 24. 4. 2010

Ničkoliko kolumen sem že napisal nekje na dopustu, veliko pa tudi pred odhodom, če se je terminsko ujemalo. (Tudi tokrat.) Toda kako nastopiti na televiziji v živo, če si nekje na počitnicah? Ah, nič lažjega: danes sem se v oddajo javljal pač po skajpu!

Namesto da bi po dvanajsturni vožnji — no, z izdatnimi postanki — šel spat, sem do enih zjutraj visel na internetu in študiral, kaj naj v 24 ur ob enih danes povem. Danes pa je spet šel ves dopoldan za pripravo na oddajo.

Takole je Hipstamatic zabeležil naš postanek v Zadru.

Takole pa sem se pred skajpanjem skadriral s pomočjo Photo Booth.

Šest ur dela za šest minut programa! Če nič drugega, pa sem vsaj enkrat bil na televiziji, ne da bi me bilo treba napudrat!