Naslednja številka

Petek, 19. februar 2010

Ta tekst sem imel na lagerju že kakšen teden, pa se nisem in nisem spravil za računalnik. Nazadnje pa me je k temu spodbudil tekst Nine Tomažin na spletni strani njene firme. V njem opisuje, kako so jo v Mercatorju okradli — in kako je neprijazno in nefleksibilno osebje še prispevalo k zoprnosti situacije.

Moja izkušnja v primerjavi z njeno skorajda ni omembe vredna. Kljub temu pa bi rad opozoril na funkcijo discipliniranja, ki so jo veletrgovci očitno začeli izvajati nad strankami.

Ne hodim pogosto v E. Leclerc, zato pa takrat več nakupim. Rudnik — z Dolenjsko cesto vred — se mi zdi najbolj neprijeten del Ljubljane, zato tja ne zahajam rad. Včasih pa je le treba.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Backlash

Ponedeljek, 15. februar 2010

Borut Pahor očitno ne dojema resnosti pasje zadeve oz. političnih in družbenih implikacij, ki jih ta lahko prinese. Če bi, bi od ministra Pogačnika zahteval odstop — pa če je odgovoren za to, kar se je zgodilo, ali ne. Premier ne sprevidi, da nujno rabi vsaj grešnega kozla, če že ne neizpodbitno dokazanega krivca, sicer se bo afera z vrnjenimi bulmastifi razplamtela do neslutenih razsežnosti. Njegove izjave, da si bo najprej vzel en teden časa za razmislek in da na podlagi zdaj znanih dejstev ne vidi razlogov za Pogačnikovo razrešitev, niso toliko načelne, temveč so predvsem lahkomiselno podcenjujoče — saj spregledujejo dejstvo, da ljudstvo že dolgo ni ničesar tako na smrt zamerilo oblásti kot tega, da je Sašo Baričevič dosegel, da so mu vrnili pse.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

iPad za telebane

Sreda, 10. februar 2010

Ali bo Applov iPad rešil globalno časopisno in revialno industrijo pred propadom in zraven še redefiniral knjižno založništvo, knjigotrženje in načine branja? Čeprav nedvomno v to verjame, tega niti sam Steve Jobs ne ve zatrdno — kako bi torej vedel šele jaz? Seveda pa to nikomur ne more pokvariti optimističnega razpoloženja. Lahko smo zadržani, a niti v tem primeru ne moremo mimo dejstva, da je iPad pogumen poskus, kako hirajoči tiskarsko-informativni ter kulturno-razvedrilni dejavnosti ponuditi nov način distribucije in konzumacije, ob katerem bi bilo mogoče razviti vzdržen poslovni model.

  • [Zgornji, uvodni odstavek je v Dnevnikovem Objektivu iz neznanih razlogov manjkal. Zgoraj screenshot mojega iPhona (v zaklenjenem stanju). Z ilustracijo je bil opremljen članek v (online) reviji Slate (glej: Viri). Njen avtor je Mark Alan Stamaty.]

Vprašanje, ali iPadu to lahko uspe, je deloma tehnične narave, deloma pa kulturno-ekonomske. Uspešen bo, če bo z uporabniškimi značilnostmi in zmogljivostmi prepričal ljudi, da je konzumacija medijev na tej napravi dovolj prijetna, praktična, informativna, ekonomična, racionalna in nenazadnje vredna plačila v približno takšnem znesku, kot smo ga (bili) vajeni odšteti za informacije na mrtvih drevesih.

Kot praktičnega človeka in zapečkarja pa me prevsem zanima, ali bo iPad kaj koristil medijem v Sloveniji. Zato se naj za začetek pozabavam s s statusom in recepcijo Appla in iPada v Sloveniji oz. njegovimi možnostmi in imidžem pri nas.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Fentat!

Nedelja, 7. februar 2010

Ljudje so včasih še preveč humani — ampak na žalost do živali. Recimo, da pes napade nič hudega slutečega človeka, mimoidočega, ga skoraj ubije, ga pohabi, mu povroči neizmerne bolečine. Veterinarji psa vzamejo lastniku, ga dajo v zavetišču na opazovanje in poskušajo reformirati kot nekakšnega gojenca v kazensko-poboljševalnem zavodu. Na podlagi tega razmislijo, ali bodo psa vrnili gospodarju ali pa “humano” usmrtili. Zelo možno, da bo zmagala človečnost. Tudi podivjan pes je živo bitje.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Fuzbal proti iPadu

Torek, 2. februar 2010

Mislite, da se v Sloveniji ukvarjajo z nepravimi, nenujnimi, nebistvenimi stvarmi samo politiki? Da se samo stranke tri tedne prepirajo o primernosti ministra in o načinu, kako se ga znebiti? Da samo v parlamentu potem razpravljajo o tem tri ure, nazadnje pa možak nenadoma odstopi sam? Da le politiki zapravljajo svoj in naš čas, voljo — dobro ali slabo —, energijo, ideje, ideologijo, optimizem, lifestyle in denar na račun kvalitete življenja ter nasploh materialnih in duhovnih standardov?

Ne. To je v Sloveniji splošen pojav, še posebej radi pa to počnejo mediji. Ne le v tem smislu, da se v svojem krčevitem prizadevanju, da bi prijaznost do bralcev, gledalcev, poslušalcev nadomestili z atraktivnostjo, še sami osredotočajo na neprave, nenujne, nebistvene teme. Preusmerjanje pozornosti proč od resničnih problemov, ki medije pestijo, je podobno koncertiranju orkestra na potapljajočem se Titaniku.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pepel in dim

Ponedeljek, 25. januar 2010

Le kdo bi si mislil, da so minila že tri leta, odkar se je vesoljna Slovenija zagrizeno prepirala o smiselnosti tako imenovanega protikadilskega, “Bručanovega” zakona! Z njim je Ministrstvo za zdravje nameravalo prepovedati kajenje v zaprtih javnih prostorih, vključno z lokali. Zakon je bil nekaj mesecev pozneje pričakovano sprejet in je poleti 2007 tudi stopil v veljavo. Kaj lahko danes na to temo rečemo? Še več: kaj lahko na to temo reče kadilec?

Nihče se ne posipava rad s pepelom, toda včasih je to pač neizogibno. Pa čeprav si je treba na glavo stresti poln pepelnik.

Za osvežitev spomina naj povem, da sem se takrat hote in nehote znašel v vrtincu debate pro in kontra, ki je takrat potekala po medijih. Najprej so se name kot na kadilca — ki zna nemara kaj povedati — spomnili na Valu 202, potem pa so si me začeli podajati. Nastopil sem še v Trenjih, nekaj vabil pa sem zavrnil, ker se mi je imidž državnega pravobranilca nikotina že zdel preneumen. Ali pa v resnici nisem bil popolnoma prepričan v to, kar sem govoril? Tudi mogoče!

Po treh letih skratka ne morem reči nič drugega kot to, da je edino normalno, da je kajenje v lokalih prepovedano. Hvala bogu, da je prepovedano! Kaj po treh letih! Že po treh tednih, morda že treh dneh — po uveljavitvi zakona — bi lahko rekel isto!

Dejstvo je, da so zakajeni lokali nehigienični. V zakajenem lokalu smrdi. Zakaj nisem tega prej sprevidel? Ne vem. Sem bil preveč navajen vonja? (No, smradu?) Najbrž. Danes me dim v lokalu moti, pa čeprav sem še vedno kadilec.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

DVD

Sobota, 23. januar 2010

Pred kakšnimi dvanajstimi leti ali več mi je prijatelj za rojstni dan podaril DVD. Kateri film je to bil, se ne spomnim. Hvala, ampak hej, saj veš, da nimam DVD playerja, sem v zadregi vprašal. Si ga pa kupi, je hladnokrvno odvrnil.

Naslednji dan sem res šel v najbližjo trgovino z elektroniko in kupil predvajalnik. Nekega x-sonyja, stal je blizu 100.000 SIT. Tako se je začela moja klavrna kariera kolekcionarja kinematografije v digitalni obliki.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Porcelanasta lady

Nedelja, 17. januar 2010

Katarina Kresal se očitno še ni definitivno odločila, kaj bo v življenju počela. Ministrica za notranje zadeve se na svojem Facebook profilu namreč predstavlja kot “bodoča predsednica vlade RS oz. predsednica RS”. [To je od četrtka, ko sem pisal to kolumno, do danes, nedelje, ko jo dajem na blog in iščem linke, misteriozno izginilo.] Vsekakor pa smo lahko prepričani, da ji bo pri sprejemanju te težke odločitve pomagal tudi naziv Slovenke leta 2009, ki ji ga je ta teden podelila revija Jana.

PS: Zapis Katarine Kresal na Facebooku, da naj bi postala predsednica vlade ali predsednica, bi naj bila poseg (peticija) neznanega administratorja, ne njena lastna predstavitev. Čeprav tega ta hip ne morem preveriti, jemljem uvodni odstavek nazaj in se ge. Kresal opravičujem, prav tako pa tudi bralcem Dnevnikovega Objektiva in tega bloga.

Da je bila izbrana za Slovenko leta — in to le mesec in pol po tem, ko jo je revija Obrazi izbrala za politični obraz leta —, ni ravno največji politični ali socialni problem, s katerim se je v zadnjem času morala Slovenija soočiti. A to, kar je v svoji brezsramni neokusnosti samo družabna tema za en teden glodanja in zgražanja, je obenem tudi dokaz za instrumentalizirano servilnost nekaterih medijev do politikov in poniglavost nekaterih politikov pri izkoriščanju medijske podpore.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Trash

Nedelja, 10. januar 2010

Odkar se je Katanec zjokal, ko mu je Zahovič v Seulu jebal mater — oprostite moji latinščini, to je citat —, nismo bili priča taki limonadi, kakršno je ob svojem odstavljanju insceniral Karl Erjavec. Seznam nastopaško patetičnih izjav, prikritih z nenadkriljivo lažno skromnostjo in samopomilovanjem, polnim izmikanja, opravičevanja, pojasnjevanja, protiobtoževanja, jadikovanja, epohalnih nesmislov in neumnosti in nasploh bravur političnega populizma, ki jih je Erjavec izustil ta teden, je tako rekoč nepregleden.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Velik fant

Petek, 8. januar 2010

Pridem v kopalnico in zagledam Oskarja, ki stoji na prstih pred straniščno školjko, s hlačami na gležnjih, in lula. Dobesedno naslanjal se je nanjo, luleka pa si je moral raztegniti čez rob, da ni šlo mimo. Začel sem se smejati in ga vprašal: “Kaj pa je zdaj to? Kako pa lulaš, Oskar?”

“Jaz sem že velik fant,” je važno odgovoril.

“Pa si res,” sem rekel ponosno in zadovoljno, celo samozadovoljno. In kaj te še vse čaka, sem pomislil sam pri sebi. Spomnil sem se namreč svoje zadrege, kako sem sam kot fantek — ko sem sicer že dolgo lulal stoje, v školjko — prvič lulal v pisoar. To je bilo v avstrijski vasici Winklern blizu Lienza, na stranišču neke gostilne, kjer smo se ustavili na poti na smučanje na Passo Pordoi. Pol avtobusa dedcev in dečkov se je usulo na že tako ali tako ne nenazaseden WC, tam pa mi ni preostalo drugega, kot da lulam v pisoar. Po mojem sem z nepremičnim pogledom prevrtal steno pred seboj. Očitno je bilo to res doživetje, da se takšne trivialnosti spominjam še po štiridesetih letih. Potem pa sem pojedel golaževo juho s kajzerico.

Toliko za nocoj o lulekih in lulanju.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Tupatam Rupel

Petek, 1. januar 2010

Ko sem brskal po internetu, da bi se poučil o medijskih reakcijah na novi Ruplov roman, nisem našel veliko materiala. To ni presenetljivo, je pa na kvadrat ironično; a o tem v nadaljevanju. Pri tem pa sem tudi odkril, da so kar štirje mediji katerih uredništva so oddaljena od kraja predstavitve knjige ne več kot tri do osem minut peš objavili poročilo iz enega in istega vira (STA).

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Šifra: Razgledi

Ponedeljek, 28. december 2009

V torek, 22. decembra, je minilo deset let od izida zadnje številke Razgledov: namreč Naših razgledov, “štirinajstdnevnika za kulturna, ekonomska in politična vprašanja” (1952–92) oziroma Razgledov, “tako rekoč intelektualnega tabloida” (1992–99). Najmanj polovico tega časa nisem videl niti enega izvoda sploh, ker je precej popolno zbirko vseh številk, ki sem jih v osmih letih uredil, kot del stečajne mase zakona obdržala bivša žena. Zdaj pa sem od svojega najljubšega sodelavca — ki me ima recipročno še danes za najljubšega urednika — dobil v dar zadnjo, 1151. številko publikacije ISSN 1318-0401, ki jo je sam bolj vestno hranil.

Za grobarska grešna kozla, kriva za propad Razgledov, sva vedno veljala dva. Tisti, ki sem jim šel iz enega ali drugega razloga na živce, so dolžili mene, nesposobneža intelektualnega, ki ga denar ne briga; tisti, ki sem jim bil v redu, pa so dolžili Apiha, takratnega direktorja trženja Dela, grabežljivca menedžerskega, ki mu ni mar za kulturo. Apih in jaz sva bila kot vudu lutki, v kateri so ljudje poljubno zabadali igle svojih intelektualnih ali socialnih frustracij. Sam sem se z leti navadil špikanja — Apih malo manj, bi rekel —, toda boli še danes. (Nekaj malega o naju dveh tukaj. Zainteresirani naj poleg mojega teksta preberejo vsaj 16., Apihov komentar.)

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Božični hiti

Nedelja, 27. december 2009

Raziskave javnega mnenja, ki jih opravljajo razne agencije — zlasti seveda tistih mnenj, ki se nanašajo na politiko in politike —, so dobre kvečjemu kot medijski futer, za nameček pa morda še za kakšno politično manipulacijo. Čeprav na to nasedajo le lahkoverni in prizadeti politiki, ki/če čutijo, da jim raziskave delajo krivico, to stvari ne spremeni bistveno. Samo predstavljajte si, kako neki bi recimo Pop TV začel svoja večerna poročila prejšnjo soboto, če ne bi prišli v javnost domnevno pompozni izsledki Ninamedie o priljubljenosti politikov!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Last Christmas

Sobota, 26. december 2009

Po čem si bom zapomnil letošnji božič? Nedvomno po absurdno toplem vremenu. Verjetno tudi po odlični telečji pečenki. Pa še po nečem.

Božični hit Last Christmas dua Wham! obstaja že petindvajset let. Ves ta čas sem mislil, da se tekst v refrenu glasi: “to seven frontiers”. Še več! Vsako leto za božič sem najmanj enkrat pomislil, kaj hudiča dela “sedem meja” v tem besedilu, vendar se v to nisem nikoli — surprise, suprise — do konca poglobil.

Do včeraj, ko je bil Last Christmas spet na radiu in se mi je v trenutku lucidnosti posvetilo, da gre za “to save me from tears”.

In zakaj se mi naenkrat zdi ta skladba čisto simpatična? Ah, ne. Saj se mi ne.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Zaustavite levico!

Ponedeljek, 21. december 2009

Slovenija, konec prve dekade tretjega milenija: stranka na oblasti daje javno izjavo v zvezi z aktualnimi dogodki. Ker tega v takšni obliki ne bi posnela ali kaj šele (integralno) predvajala nobena televizija na svetu, se posnamejo sami in prilepijo na internet. Tako potem gledamo osem mandeljcev, oblečenih v črno in s sklenjenimi rokami, ki skoraj šest minut nepremično stojijo. Če ne bi eden od njih imel oranžne kravate, bi prisegel, da so pogrebci. Več kot tri minute skratka govori samo eden, minuto in pol ženska, pa spet malo prvi, nakar še petnajst sekund tretji. Drugih pet modelov, ponavljam, nepremično in molče stoji kot na pogrebu. Niti prikimavajo ne.

Gre seveda za Socialne demokrate. Samo bivši komunisti so zmožni posneti in izjaviti kaj takega, kot v posnetku naložita Potrč in Potratova. To je izjava, ki spominja na čase Centralnega komiteja ZKS — “ledeno dobo demokracije”, kot se je posrečeno izrazila Katarina Kresal —, ki se je moral urbi et orbi oglasiti, da bi obsodil družbene anomalije in razsvetlil zveste, a zbegane podanike.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Primer Nekrep

Torek, 15. december 2009

Včeraj mi je prijatelj povedal nenavadno zgodbo – no, pojasnil neko okoliščino, javnosti doslej neznano -, ki osvetljuje primer dečka, umrlega zaradi domnevne zdravniške napake.

Prijateljeva nedavno preminula mama je bila osnovnošolska učiteljica. Imela je dve dobri prijateljici in službeni kolegici, učiteljici na isti šoli. Prva je imela sina, druga hčerko, ki sta bila sošolca.

Fast forward. Hči postane zdravnica. Nekega dne sprejme v bolnišnico dvanajstletnega dečka, in ga po mnenju njegovih staršev nepravilno diagnosticira. Čez nekaj dni mali pacient umre.

Deček je bil vnuk ene tistih prijateljic, njegov oče zdravničin sošolec.

Saj ne, da bi to primer kaj spremenilo, vsekakor pa meče nanj še drugačno luč.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Smeri razvoja

Ponedeljek, 14. december 2009

To kolumno pišem na iPhone. Zelo možno je, da sem prvi kolumnistični čudak na svetu, ki se je lotil pisanja 5000 znakov ali okrog 800 besed dolgega teksta na žepni računalnik oz. na tako imenovani smartphone. Priznam, obseden sem od te naprave, ki s primernim softverom zmore vse in je lahko karkoli. iPhone je nadomestil že toliko naprav, funkcij, opravil, da si ne morem kaj, da ne bi preizkusil še tega ultimativnega početja, kar je zame pisanje. In po prvem odstavku moram priznati, da gre tako rekoč za ekstremno pisanje. Res ekstremno. Skoraj adrenalinsko.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Trg Zedinjenja

Sobota, 12. december 2009

Trst se mi ne zdi zelo lepo mesto, je pa zanimivo s stališča arhitekture in urbanizma. V njem ni nič posebnega, toda kljub temu je videti mogočnejši od Ljubljane, čeprav je manjši. Trst ni naš. Ne govorite neumnosti: Trst je že na pogled popolnoma neslovenski. Na vsak način je tipično italijanski, vendar je videti avstrijski. Avstrija na morju.

Piazza Unità d’Italia me vedno znova fascinira. Videl sem že monumentalnejše trge, toda na nobenem nisem opazil — ali ne opažam, če jih videvam pogosteje — tako lepe svetlobe. Vedno: ob katerikoli uri dneva in v vsakem vremenu.

Zgornjo fotografijo sem posnel danes ob pol petih, ko se je počasi mračilo. Ni še bilo tako temno, da bi morala biti premaknjena. Premaknjena je zato, ker me je v trenutku, ko sem sprožil, presentil sunek vetra. Prav zdrznil sem se, kot da bi me nekdo krepko potrepljal po rami. Burja je bila namreč pošastna — vsaj za nas kontinentalce. Še ene pa nisem posnel zato, ker sem medtem opazil, da veter poriva voziček z Jonasom stran od mene in sem malo zapaničaril, potem pa pozabil.

Sredi septembra sem prav tu posnel tole:

Tudi ta je bila posneta ob pol petih popoldan. Prekleta zima! Rad imam sneg, tudi mraz me ne moti, ampak 15+ ur teme na dan, to je pa zame res neznosna depra.

In ah, dobre stare fotke, ki jih je delala moja ne vem več katera Nokia!

Pustimo zdaj vnemar, kako znajo okrasiti glavni trg v božično-novoletnem času v Trstu in kako to delajo v Ljubljani.

  • Share/Bookmark
Na vrh

T-junction

Sreda, 9. december 2009

Na fotografiji je križišče Poljanske ceste in Ulice Janeza Pavla II. V bistvu ne gre za križišče, saj se ulici ne križata, temveč za “T-junction”, kot se zna z angleško natančnostjo izraziti gospa, ki me v programčku za satelitsko navigacijo glasovno usmerja. A kakorkoli: tu hodim čez in mimo vsak dan najmanj enkrat, raje še večkrat. Zato pa tudi nekaj vem o tem križišču in bom to tudi povedal.

Za dekoracijo: to je pa nočna slika, posneta z druge strani Poljanske.

Že več kot eno leto, morda dve, tukaj utripa oranžna. Prej so bile faze. Domnevam, da so urejevalci prometa hoteli povečati pretočnost, vendar ne verjamem, da so kaj prida dosegli. Bližnji Ambrožev trg je zamašek, ki se mu reke avtomobilov med jutranjo in popoldansko konico pač ne morejo izogniti. Do osmih zjutraj se avtomobili celo v naši mirni papeški ulici premikajo po polževo (proti Poljanski).

A kakorkoli: odkar utripa oranžna, sta zebri v tem križišču (na Poljanski) postali irelevantni. Kot da ju ni. Nobenemu vozniku ne pride na misel, da bi ustavil pešcem, ki prečkajo cesto. Ampak res nobenemu. Nisem še doživel, da bi voznik pred prehodom ustavil in pustil pešce — mene ali kogarkoli drugega — čez cesto. Never. Eno leto sem enkrat ali dvakrat na dan hodil v vrtec ali iz njega z Oskarjem. Peš ali s poganjalčkom. Letos hodim iz vrtca z Jonasom. Z vozičkom. Tudi vozička nihče ne opazi. Nihče ne ustavi. Nikoli. Človek je lahko srečen, če avtomobili prihajajo tako redko, da lahko gre čez cesto.

Tu gre za nekaj drugega, ne le za brezobziren način vožnje. Tu je na delu nek psihološki fenomen, ki odvrača pozornost voznikov od prometne signalizacije in od pešcev. Kadar sem malo siten in se mi ne ljubi čakati, da me bo nekdo blagovolil spustiti čez cesto, opazujem sicer tekočo kolono, ki s kakšnimi 40 kilometri na uro vozi po Poljanski proti Ambroževemu trgu: vsi vozniki praviloma strmijo naravnost čez volan, kot da bi imeli plašnice. Kaj se dogaja na pločniku, jih očitno ne zanima. Gledajo srepo naprej in verjetno mislijo, kako zbrano šofirajo.

Enkrat takrat, ko so uvedli oranžno, so tudi prepovedali zavijanje desno z Ambroževega trga (iz smeri Rozmanove) na Poljansko, razen za avtobuse. Za nas to pomeni, da moramo po prometnih pravilih po Poljanski levo na Roško, pa na Zemljemersko in Zarnikovo in potem v Ulico talcev — kar je skoraj kilometer namesto manj kot 200 metrov. Za to pogruntavščino ne vidim drugega razloga, kot da so hoteli biti prijazni do potnikov LPP, ki v inkriminiranem križišču morajo čakati nas, ki zavijamo levo na Janeza Pavla, preden nadaljujejo proti Pegleznu.

Praviloma naredim prekršek. Policija včasih pri Stanovanjskem skladu postavi zasedo, ampak me še niso dobili.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Na Severu nič novega

Ponedeljek, 7. december 2009

Bilo bi narobe misliti, da je s proslavo operacije Sever in podelitvijo odlikovanja Tomažu Ertlu kot akterju preprečitve mitinga resnice iz omare slovenske polpreteklosti padel še en okostnjak. Ne. Vse je bilo lepo zloženo, célo, čisto, zakrpano, pošito in redoljubno pospravljeno v naši sicer travmatično stesani in naftalina polni omari. Okostnjak je ustvaril šele predsednik Türk sam z odlikovanjem.

Predsednik Türk ni tako naiven, da ne bi znal predvideti reakcij opozicije na odlikovanja, ki jih je nameraval podeliti. Morda ni ravno pričakoval, da ga bo vodja poslanske skupine SDS pozval ne več ne manj kakor k odstopu, če si glede Ertla ne premisli. Toda na vsak način je moral vedeti, da bodo reakcije ostre.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Don Cherry, naenkrat

Sreda, 2. december 2009

Bilo je popolno naključje. Nisem iskal avtorja v iTunes Storu, niti žanra, kaj šele konkretne glasbe. Pravzaprav sploh nisem nič iskal. Pa vendar se je na ekranu naenkrat pojavila ta plošča. V sekundi je začela delovati name kot proustovski piškot in me transponirala v konec sedemdesetih, v obdobje strastnega zbiranja plošč in poslušanja glasbe. Don Cherry: Hear and Now.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

V mesto po gobe

Torek, 1. december 2009

Na lokalnih volitvah 2006 si nisem želel Zorana Jankovića za župana, a kaj pa morem. Sicer ga še vedno ne maram zaradi njegovih političnih ambicij in kulturnih preferenc in tudi zato, ker se dela (in velja za) velikega levičarja, čeprav je vse prej kot to. V treh letih pa sem se z njim sprijaznil do te mere, da me morda ne bi motilo, če bi dobil še en mandat (kar sicer ne pomeni, da bi zanj glasoval). Toda samo pod enim pogojem: če Janez Koželj še naprej ostane podžupan!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Looney iTunes

Torek, 24. november 2009

Jonas (Ž.) mi je sporočil, da je Amazon.com začel prodajati Kindle knjige tudi v Slovenijo, torej si naj že enkrat nabavim program Kindle for iPhone, da jih bom lahko bral. Seveda, nič lažjega. Or so I thought.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Türk ne skače, ni Slovenc!

Ponedeljek, 23. november 2009

Redke so priložnosti, ko se slovenski narod veseli kot eden, zato je to še tem lepše doživeti. Tako je bilo v sredo zvečer po epohalni zmagi nad Rusijo oz. ob uvrstitvi na svetovno prvenstvo v nogometu prihodnje leto. Seveda pa se motijo tisti, ki ponavljajo to staro floskulo o nogometu kot najpomembnejši postranski stvari na svetu in verjamejo v njen pozitivni vpliv na narodno moralo. Nedvomno smo te dni zaradi zmage vsi boljše volje, vendar to ne bo rešilo nobenega problema, s katerim se soočamo. Delovalo bo kvečjemu kot placebo.

Toliko za streznitev glede dobre volje. To si piši za uho.

Daleč so že časi slovenske smučarske pravljice, toda morda se še kdo spomni stav, ki jih je sklepal Tone Vogrinec. Ena takih je recimo bila, da bo šel peš iz Ljubljane v Maribor, če Nataša Bokal osvoji kolajno v slalomu na svetovnem prvenstvu v Saalbach-Hinterglemmu leta 1991. In jo je (srebrno) — in Vogrinec je držal besedo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Orientacija

Sreda, 18. november 2009

Moj iPhone je (lahko) telefon, SMS/MMS/IM/mail/Twitter messenger, glasbeni predvajalnik, naprava za prepoznavanje glasbe, povečevalno steklo, otrokov zdravstveni kartonček, spletna trgovina, vremenski napovednik, bralnik RSS virov, fotoaparat, video kamera, fotošop naprava, ura, štoparica, budilka, zemljevid, snemalnik zvoka, mikrofon, megafon, kompas, radio, kalkulator, merski pretvornik, vodna tehtnica, ravnilo, podatkovni sef, igralna konzola, beležka, koledar, filofax, golf scorecard, biblio- in diskotečna baza podatkov; bralnik knjig, skener, glasbeni instrument oz. več instrumentov (sintetizator, klavir, kitara, bobni in druga, različna tolkala, orkester uglašenih avtomobilskih trobelj à la György Ligeti), skladateljski ready-made simulator glasbe Briana Ena (avtorski) in Stevea Reicha (neavtorski), centrala za dojemanje razširjene realnosti itd. itd.

Gotovo sem še kaj pozabil. Dopolnitve dobrodošle. A kakorkoli: kako pri vsem tem ne bi bil tudi GPS navigator?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh