
Na fotografiji je križišče Poljanske ceste in Ulice Janeza Pavla II. V bistvu ne gre za križišče, saj se ulici ne križata, temveč za “T-junction”, kot se zna z angleško natančnostjo izraziti gospa, ki me v programčku za satelitsko navigacijo glasovno usmerja. A kakorkoli: tu hodim čez in mimo vsak dan najmanj enkrat, raje še večkrat. Zato pa tudi nekaj vem o tem križišču in bom to tudi povedal.
Za dekoracijo: to je pa nočna slika, posneta z druge strani Poljanske.

Že več kot eno leto, morda dve, tukaj utripa oranžna. Prej so bile faze. Domnevam, da so urejevalci prometa hoteli povečati pretočnost, vendar ne verjamem, da so kaj prida dosegli. Bližnji Ambrožev trg je zamašek, ki se mu reke avtomobilov med jutranjo in popoldansko konico pač ne morejo izogniti. Do osmih zjutraj se avtomobili celo v naši mirni papeški ulici premikajo po polževo (proti Poljanski).
A kakorkoli: odkar utripa oranžna, sta zebri v tem križišču (na Poljanski) postali irelevantni. Kot da ju ni. Nobenemu vozniku ne pride na misel, da bi ustavil pešcem, ki prečkajo cesto. Ampak res nobenemu. Nisem še doživel, da bi voznik pred prehodom ustavil in pustil pešce — mene ali kogarkoli drugega — čez cesto. Never. Eno leto sem enkrat ali dvakrat na dan hodil v vrtec ali iz njega z Oskarjem. Peš ali s poganjalčkom. Letos hodim iz vrtca z Jonasom. Z vozičkom. Tudi vozička nihče ne opazi. Nihče ne ustavi. Nikoli. Človek je lahko srečen, če avtomobili prihajajo tako redko, da lahko gre čez cesto.
Tu gre za nekaj drugega, ne le za brezobziren način vožnje. Tu je na delu nek psihološki fenomen, ki odvrača pozornost voznikov od prometne signalizacije in od pešcev. Kadar sem malo siten in se mi ne ljubi čakati, da me bo nekdo blagovolil spustiti čez cesto, opazujem sicer tekočo kolono, ki s kakšnimi 40 kilometri na uro vozi po Poljanski proti Ambroževemu trgu: vsi vozniki praviloma strmijo naravnost čez volan, kot da bi imeli plašnice. Kaj se dogaja na pločniku, jih očitno ne zanima. Gledajo srepo naprej in verjetno mislijo, kako zbrano šofirajo.
Enkrat takrat, ko so uvedli oranžno, so tudi prepovedali zavijanje desno z Ambroževega trga (iz smeri Rozmanove) na Poljansko, razen za avtobuse. Za nas to pomeni, da moramo po prometnih pravilih po Poljanski levo na Roško, pa na Zemljemersko in Zarnikovo in potem v Ulico talcev — kar je skoraj kilometer namesto manj kot 200 metrov. Za to pogruntavščino ne vidim drugega razloga, kot da so hoteli biti prijazni do potnikov LPP, ki v inkriminiranem križišču morajo čakati nas, ki zavijamo levo na Janeza Pavla, preden nadaljujejo proti Pegleznu.
Praviloma naredim prekršek. Policija včasih pri Stanovanjskem skladu postavi zasedo, ampak me še niso dobili.
