g. Pahor, ga. Kosor, podrita ta zid!

Nedelja, 15. november 2009

V Berlinu sem bil prvič petnajst let po padcu Zidu, zato sem le tu in tam videval spomeniško varovane, turistično komercializirane in naključne ostanke blokovske delitve. Berlin je najbolj fascinantno mesto, kar sem jih doslej videl — in to ni brez zveze z Zidom. Ta fascinacija izvira iz občutka, da je politična nasprotja mogoče premagati. Da je mogoče znova zaživeti skupaj. Berlin je dobro mesto, ker daje vedeti, da na koncu dobro lahko zmaga.

Najbolj zabavni grafit, kar sem jih videl na osamelih betonskih blokih, pa je bil — domnevam — delo nekega Bosanca in se je glasil takole (dobesedno in neprevedeno): “JEBO ZID!”

A to so le iztočnice za slovensko-hrvaški arbitražni nesporazum, da tako rečem, o morski meji. Ali nesporazum Drnovšek-Račan, če hočete. Ali nesporazum Janša-Sanader. Nesporazum v dobesednem smislu, vendar tudi zato, ker vsega tega ne morem razumeti.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kill Bill 4

Nedelja, 8. november 2009

Predavanje Billa Clintona v Ljubljani je bilo po mojem neskromnem mnenju pametno, pozitivno, dobronamerno, duhovito, ganljivo. Kar je povedal, je bilo dobro slišati, in vesel sem, da sem to slišal. Spremljava obiska pa so bile tipično slovensko ekstremistične reakcije. Po eni strani so mediji pokrivali Clintona s trivialnimi podrobnostmi, ki zanimajo le butlerje, po drugi pa je veliko ljudi do njega pokazalo odpor, vzvišenost, celo prezir. Zakaj?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Babura in gospa

Ponedeljek, 2. november 2009

Se opravičujem, ker posegam po drastičnih primerjavah, ampak drugače na Pop TV ne bodo razumeli. Skratka: razlika med Kmetijo slavnih in programskimi vsebinami, kakršne predvaja TV Slovenija, je razlika med kurbirsko razgaljeno in našemljeno baburo, pobeglo iz bara za vogalom šoferskega motela, ki teka po mestu in kriči mimoidočim: “Jaz hočem seksat! Jaz hočem seksat!”, in med nevpadljivo napravljeno žensko, ki se zna spogledovati.

Da bo prva pritegnila več pozornosti, je jasno že vnaprej. Ampak tako je tudi mišljeno: dama si ne želi pozornosti, kakršno vleče nase omenjena babura. Ni pa mišljeno, da bo prva v redkih trenutkih zbranosti pripominjala, da je njen način pritegovanja pozornosti boljši od načina druge, ker je pač očividno učinkovitejši. Predvsem pa ni mišljeno, da se bo usajala nad dotično gospo, če si ta drzne biti začudena, češ, kaj se pa ta prasica tukaj dere.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Če lahko Jonas, lahko tudi jaz

Petek, 30. oktober 2009

Zadnjič sem pomislil, da bi napisal kolumno na iPhonu. To bi bil zanimiv eksperiment. Ni vseeno, s kakšnim orodjem človek piše. In zanalašč bi si izbral temo, ki ne bi imela nobene zveze s tehnikalijami.

Seveda pa bi rabil samo eno stvar: urejevalnik besedila – hmm, sanes sem uporabil že preveč tujk -, ki bi mi štel znake ali vsaj besede. (Kolumna za Dnevnik je vedno dolga 5000 znakov oz. nekaj manj kot 800 besed.) A kakorkoli že, na žalost pa ne poznam aplikacije, ki bi ponujala to možnost.

Kaj bo s fotko, ki sem jo prilepil, nimam pojma. Če bo, bo.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Personalizacija

Četrtek, 29. oktober 2009

To bi sicer lahko naredil s katerimkoli telefonom, ampak recimo, da bo kvečjemu iPhone tisti, ki bo v prihodnosti odčitaval števce. Za kaj gre? Predvčerajšnjim sem zamujal z odčitkom porabe vode in elektrike, ki bi ga moral posredovati sosedu. Ko sem to končno hotel narediti, pa pri najboljši volji nikjer nisem našel nobenega pisala. Nobenega. No, nekaj barvic s polomljenimi konicami, a nikjer nobenega šilčka. Odkar ni Lize, je s pisali katastrofa. Nekaj minut sem si besno mrmral v brado in blodil po stanovanju, dokler se nisem spomnil, da je dandanes mogoče pisati tudi digitalno. Splezal sem torej na lestev z iPhonom v roki, prepisal tisti dve številki, splezal dol, dopisal sporočilo za soseda in poslal. Ha!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Simpatično

Ponedeljek, 26. oktober 2009

Ko je vlada imenovala Aleša Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti, je kardinal Rode pripomnil, da je to provokacija, ki si je v starih časih ne bi drznila privoščiti niti Partija. Premiera Pahorja je ta kadrovski faux pas prikrajšal za papeževo avdienco, ko je pred tedni obiskal Rim in Vatikan. Toda za kaj ga bo prikrajšalo to, da je za “predstavnika za komuniciranje” SD prejšnji teden imenoval Denisa Sarkića, dosedanjega novinarja Vesti ter “pionirja novinarstva provokacije” in “kontroverzneža”, kot so ga opisali na Pop TV, ki je v njem prepoznala svojega človeka in ga prijazno postavila v središče v rubriki Ime tedna?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Ulica talcev

Ponedeljek, 19. oktober 2009

V torek popoldan je bila v sosednji ulici komemoracija pred spomenikom ustreljenim talcem. Slavnostni govornik je bil predsednik dr. Danilo Türk. Tam je bilo vse, kar priložnost zahteva: ne preveč razkošni venci in grde plastične sveče s pločevinastimi pokrovčki; razglašene in malo hripave partizanske pesmi s kapelmojstrovo intonacijo s harmolo; strumna, skoraj načičkana častna četa, v primerjavi s katero smo mi Titovi gardisti v začetku 80. let zgledali kot klošarji; Stanovnikovi praporščaki v dobro ohranjenih prehodnih jaknah od Varteksa, četudi malo premladi, da bi bili prvoborci; gimnazijci z izbranimi paraliterarnimi odlomki, ki se jim zatakne, ko pridejo do besede “odondód”; majhna množica večinoma starejših občanov, ki so aktivno statirali; in nenazadnje jaz in moj sin: da ne bi šel v živo prisluhnit predsednikovemu govoru tako rekoč pod oknom, bi se mi zdelo podobno omalovažujoče, kot če ne bi šel na Madonnin koncert (če bi bil) — predvsem pa so za triletnega otroka dogodki tudi stvari z veliko manj pompa in cirkumstance kot pa preprosta komemoracija.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

AMZS-jev rekord

Nedelja, 18. oktober 2009

Včeraj dopoldne sta me pred hišo nagovorila neznanca, mlad par. V polomljeni angleščini sta mi razložila, da se je jima izpraznil akumulator avtomobila, in prosila za pomoč. Ker sam nimam klem za remote vžig — pa še mudilo se mi je —, sem jima priporočal AMZS. Strinjala sta se in tako sem zavrtel 1987.

Dispečerju na drugi strani sem povedal, da kličem v imenu druge osebe, ki ne govori slovensko. . Najprej je hotel podatke o avtomobilu in vozniku. Šlo je za črnega VW pola s špansko registracijo — ki sem ga pod našim oknom videval že nekaj dni —, fantu pa je bilo ime Joaquín Suero (če sem prav zastopil). AMZS-jevec je rekel, da bo serviser prišel čez 30, največ 45 minut. To se mi je sicer zdelo malo veliko. A kakorkoli, to sem Špancema razložil in jima zaželel vso srečo in lep dan. Žoki — kot sem Joaquína v mislih na hitro prekrstil — je bil tako vesel, da mi je krepko stisnil roko in se mi na dolgo in široko zahvaljeval.

Natanko eno uro in 50 minut pozneje — kot sem naknadno ugotovil iz call loga — je zazvonil telefon. “Dober dan, z AMZS kličem,” je rekel ženski glas. “Vi rabite pomoč na cesti?” Da ne, sem rekel, samo klical sem za nekoga, ki jo je rabil. Šele v tistem trenutku sem se zavedel, da je od srečanja s Špancema in klica na AMZS minilo že malo preveč časa “Halo?” sem rekel, “hočete reči, da vam v dveh urah še ni uspelo priti na lokacijo?” — “Gospod, šele zdaj sem dobila faks, samo preverjam, če je naročnik še tam.” — “Ja, jaz tudi upam,” sem rekel, “ampak to zdaj ni več moja stvar.”

Z AMZS sem imel že kar nekajkrat opravke zaradi počenih ali preluknjanih gum, akumulatorjev, okvar itd. Včasih je trajalo malo dlje, nikoli pa pretirano dolgo. Ampak skoraj dve uri … Pa ravno ubogima Špancema se je to moralo zgoditi! Upam, da sta potrpela in da se je vse dobro izteklo.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Najboljša kamera

Četrtek, 15. oktober 2009

Za nas fotografske amaterje je precej nenavadno, da iPhone s svojimi navidez pičlimi tremi megapiksli dela boljše fotografije kot marsikateri drugi telefon. No, boljše kot Nokie z vsaj tri-cela-dvema, petimi ali celo že osmimi. Verjetno gre za optično prevaro, za katero je zaslužen ekran. Fotografije, kot jih vidimo na iPhonu, niso tako šokantno ostre — crisp — kot druge. Bolj so zabrisane, ne, mehke, tople in prijazne. Ali pa gre samo za samoprevaro, bolj kot optično?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

FZ #musicmonday

Ponedeljek, 5. oktober 2009

Tokrat priporočam enega najbolj prismojenih komadov by The Mothers of Invention, in sicer Lets’s Make The Water Turn Black. Gre avto-FZ-biografsko pesmico infantilne melodije z albuma We’re Only in It for the Money. Na prvo poslušanje je zavita — tako rekoč literarizirana — v tipičen mothersovski absurdizem, poznavanje ozadja pa razkrije zgodbo o dveh sosedovih mulcih, ki sta drug drugemu z vžigalnikom prižigala prdce. V komadu je uporabljena famozna pridevniška sintagma “dizenterično zelena”.

Lahko si ga zavrtite na mojem Blip.fm accountu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

ci-erre-enne-kappa-o-vu-i-ci

Nedelja, 4. oktober 2009

Moja italijanščina je klavrna, ampak na srečo znam jasno in glasno črkovati svoj priimek prvemu zamejskemu Italijanu, ki si ga slučajno mora zabeležiti — naprimer danes, ko sem si v dveh trgovinah v Trstu rezerviral iPhone. V obeh sem prodajalca prosil, ali smem preveriti zapisano, jima izpulil kulico iz rok in kot final touch popravil Marco v Marko. Zmenjeno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vulgata nova

Ponedeljek, 28. september 2009

Obstaja primitiven tednik, ki je pred časom izšel z naslednjo naslovnico: glavna napoved čez fotografijo zaigranega koitusa in opazovalca, ki po razgaljenih telesih poliva pijačo, se je glasila “Šprical po joških” (naslov članka se sicer glasi “Sudanski šerif zalival pičke”); nad naslovom revije sta fotografiji ženske in moškega z naslovčkoma “Lufta si jo” in ”Lufta si ga” (in s puščicama, ki kažeta v mednožji); zraven scene s špricanjem je foto dekleta, ki jo moški nosi na ramenih, z napovednikom “Češplja pojahala žrebce”.

Ne bom napisal, za katero revijo gre, da je ne bi kdo slučajno kupil iz radovednosti. Sicer pa je to tekst o tem, da nekateri mediji živijo svoje pritlehno in vulgarno, a velepomembno in samozadovoljno življenje na stranskem tiru družbe, ki jo frustrirano in užaljeno obmetavajo s smetmi.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kam Nokia taco moli

Četrtek, 24. september 2009

Nokia N97 ni slab telefon, je pa gotovo najbolj overpriced in overhyped model, kar so jih Finci zadnje čase dali na tržišče. Na nek način je naslednica E90 Communicatorja in ima pred njim tudi prednosti — in kako jih ne bi imela, ko pa sta navsezadnje vmes minili že dve leti in pol —, po svoje pa je tudi slabša.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Opera

Ponedeljek, 21. september 2009

Bralci te kolumne rabijo opozorilo — in pri najboljši volji se ne spomnim boljšega, kot ga je za svoj roman z naslovom 99 frankov uporabil Frédéric Beigbeder: “The names have been changed to protect the guilty.” Ker pa živimo v majhnem, ozkem, zamerljivem in s konflikti interesov prepredenem svetu — kjer je občinskih uši precej več kakor pa brad, v katere lahko skočijo —, sem iz oportunistične previdnosti spremenil še več kot samo imena.

Ker pa je iz kolumne v Dnevnikovem Objektivu jasno, da očitno le komajda kdo šteka, kdo je kdo in kaj je kaj, za ponatis na Blogosu navajam eksplikatorne linke.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

iPhone

Sobota, 19. september 2009

Danes smo bili v Trstu. Nisem šel z namenom, da bi si kupil iPhone, sem pa potihem upal, da ga bodo imeli. Že poleti sem nekje bral, da so v vsej Italiji razprodani, pa tudi Jonas mi je pred dvema tednoma povedal, da jih je Jani zaman iskal. Za vsak primer sem vseeno šel pogledat v TIM.

Niso jih imeli. Fino settembre, je rekel prodajalec.

Pa saj bi bilo res čudno, če bi na Ponte Rossu kupil iPhone.

Očitno sem se že odločil. Nabavil si bom iPhone. Sicer sem zmenjen za testno Nokio N97, vendar dvomim, da bi me odvrnila od načrta. Odkrito rečeno, poln kufer imam Fincev. (Da bi jih zamenjal za Švede ali Korejce, mi seveda ne pride na misel.) Mislim tudi, da je iPhone dovolj evolviral, da me Applova filozofija telefona, ki je še vse kaj drugega, prepriča — predvsem pa seveda App Store s svojimi 75.000 ali koliko aplikacijami.

Nisem prepričan, ali je to najbolj pametno, ampak dejstvo je, da sem si downloadal že 162 aplikacij za iPhone. V glavnem seveda brezplačne, nekaj pa sem jih tudi kupil — tiste pač, pri katerih sem absolutno ziher, da so zelo uporabne.

Potem bom pa videl. Naslednji teden štartam na Avstrijo.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Za prgišče prestiža

Sreda, 16. september 2009

Razprava o resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih je pričakovano razkrila in potrdila nesposobnost medsebojnega razumevanja in dogovarjanja v Državnem zboru, kadar gre za ideološke zadeve. Naši poslanci se glede tega ne le vedno znova skregajo, temveč tudi dokažejo, da hočejo biti skregani — saj drugače niti ne znajo funkcionirati. Če ne bi bili skregani, bi zapadli v resno krizo politične identitete.

Resolucija EP je jasna kot beli dan, predvsem pa neproblematična in korektna do te mere, da že meji na dezinficirano verzijo učbeniške zgodovine, s katero noben kolikor-toliko normalen homo politikus pri polni zavesti in zdravi pameti ne bi mogel biti nezadovoljen. Kaj torej našim poslancem ni jasno? V čem vidijo problem?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Na sprehodu

Sreda, 9. september 2009

Danes sem peljal Oskarja na sprehod — po internetu. Začelo se je tako, da je hotel gledati Ribiča Pepeta. TV on demand je za triletnike nekaj samoumevnega, le da v realnosti pač ni vsak dan nedelja dopoldan, ko je na TVS Živžav, in še takrat ni nujno Ribič Pepe. Tako sem pobrskal po YouTubu in našel naslovno pesmico v izvedbi Čukov v živo na neki domnevno Stopovi prireditvi, na kateri je pod odrom poplesavala peščica otrok.

Tako sva potem nadaljevala od klika do klika. Najprej sem naletel na pesmico Kuža pazi z otroškim zborčkom, podloženo s pokradenimi fotografijami cute pasjih mladičkov. Čez 170.000 ogledov! Potem sem našel Mačka Murija, original lineup, live in polne Križanke iz leta 2004: in sicer Mačka Murija in Muco Maco. Zlasti to slednje zelo rokersko in še boljše kot na cedeju.

Potem pa sem postal zatežen star foter in sem poiskal Kekčevo pesem, 1963. Tudi to držijo na YouTubu. Potem sem poiskal Hudo mravljico, ki jo je Oskar ravno včeraj pel v vrtcu. (Rabil sem nekaj minut, da sem dešifriral melidijo in liriko.) Če je Kekec gor, bo tudi Erazem in potepuh. In res: to je to!

Bil sem vesel, da je Oskarja od vseh posnetkov najbolj fasciniral prav slednji, edini ČB, z glasbenega stališča najbolj diletantsko izvedeni, vendar izjemen s filmskega stališča. Hotel ga je gledati kakšnih petkrat.

Če je bilo dobro za nas, bo dobro tudi za naše otroke. Ampak vseeno: samo 700 ogledov?!

Hotel je gledati še Nodija, vendar se mi ni več dalo preveč klikati, tako da je gledal samo eno epizodo. Potem pa je tako ali tako začel plezati po meni in računalniku in še Jonasa našuntal, da se je začel grebsti za MagSafe. Tega pa seveda ne dovolim.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Diskontent

Ponedeljek, 7. september 2009

Čeprav to ni (moja) navada, si bom ta teden dovolil nadaljevati kolumno, objavljeno v Objektivu prejšnjo soboto. Po eni strani to nerad počnem zato, ker bi morda lahko izpadlo, kot da poskušam izkoristiti uspeh — ali karkoli že to je, na podlagi česar si kolumnist lahko nekaj domišlja —, ki sem ga z njo dosegel. Pohvale so namreč dobesedno deževale, kot že dolgo ne za nobeno kolumno (vključno z tistimi, ki so se meni osebno zdele boljše). Toda po drugi strani se je okrog tega malodušja spletel nenavaden fenomen, ki si zasluži pozornost zase.

Ne bom trdil, da nisem vedel, da bo ta kolumna bralcem nadpovprečno všeč, saj je sprva nehote, potem pa še zavestno zabrenkala na strune večnega nezadovoljstva — ne toliko na sam občutek malodušja. Nekoč me je strah pred všečnostjo odvračal od takega pisanja, danes pa mi kaj hujšega od sence slabega občutka ne povzroča več: pa kaj potem, si mislim, če jim bo všeč!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Tak 1. september

Torek, 1. september 2009

Včeraj je minilo 40 let, odkar sem začel hoditi v šolo. It was Summer of Love, he-he, fading away. Dejansko, 1. september je nedvomno prelomnica na koledarju, vsaj meni je vedno nekaj posebnega predstavljal. No, ne ravno vsako leto. Ampak letošnji 1. september je bil … — hmm, nepričakovano turoben.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pošast malodušja

Ponedeljek, 31. avgust 2009

Po Sloveniji se plazi pošast malodušja. Gre za nesrečen splet kolektivnega in kroničnega nezadovoljstva, pesimizma, frustracij, depresivnosti. Vse to je prav toliko posledica zunanjih (svetovnih, globalnih) okoliščin kot specifičnih okoliščin pri nas doma — in v nas samih. Splet dejstev in fikcije: razlogi za malodušje po eni strani res obstajajo, niso pa nepopravljivi in ireverzibilni; po drugi pa nas to stanje duha sili, da preveč črno gledamo tudi na tisto, kar v resnici ni zaskrbljujoče ali kaj šele tragično.

S preveč alarmantnim tonom ne bi rad prispeval k temu malodušju, niti širil lažni optimizem. A vendar zdi se mi, da je Slovenija na točki, ko je treba o teh zadevah temeljito razmisliti, sicer nas bo potegnilo v spiralo negativizma, ki bo na nas delovala kot samouresničujoča se prerokba.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

V Šiški spet kdo da

Sobota, 29. avgust 2009

Ko sem sinoči okrog tričetrt na osem zvečer sedel v avto in se odpeljal proti Šiški, so na Valu 202 vrteli Tupelo Honey od Vana Morrisona. To me je spravilo v mešano stanje evforije, nostalgije in jeze, da dandanes ne delajo več take muzike. Ne, to nikakor ni bila dobra popotnica za otvoritev Kina Šiška oz. za koncert Pankrtov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Test Wordmobija

Ponedeljek, 24. avgust 2009

Poskušam nekaj objaviti s programčkom Wordmobi. Gre za aplikacijo za objavljanje in urejanje postov v WP na S60 smartfonih. Zgleda precej preprosto. Vstavim lahko tudi link. Vstavljanje je zelo komplicirano, ker je težko kopirat URL v web browserju. Znajdem se tako, da v meniju izberem Pošlji (po SMS), potem pa v mesidžu, ki se odpre, kopiram URL.

Nevem, kako bo to izpadlo.

Naj probam še vstavljanje slik:

ekran0018.jpg

ekran0019.jpg

To seveda delam na E90. Na E75 ne bi bilo šans.

Pojma nimam, kaj bo iz tega ratalo, ko bom kliknil publish. Predvsem pa moram sprobat urejanje vstopne strani Blogosa. Na telefonu sem to počel samo enkrat in sem izgubil živce. Predvsem zato, ker v web browserju ni mogoče odpret novega (še enega) okna.

Če bo karkoli narobe, bom pa na ta velikem popravil. Ampak najbrž to ne bi imelo posebnega smisla, ne?

Posted by Wordmobi

  • Share/Bookmark
Na vrh

Jovi in bovi

Ponedeljek, 24. avgust 2009

Delo je ta četrtek objavilo naslednji naslov: “Bi radi živeli v državi, v kateri bi morali razmišljati o posledicah zapisanega?” Iz konteksta je razvidno, da je vprašanje zastavljeno retorično — češ, menda ja ne! —, vendar na to lahko gledamo tudi drugače. Moja prva misel je bila: ja, hočem razmišljati o posledicah! In ne samo da hočem, ampak tudi moram. Ničesar ne napišem, ne da bi razmišljal o posledicah.

To nima nobene zveze z državo, v kateri živimo. Z državo, o kateri govorimo, ima zvezo dejstvo, da večina noče razmišljati o posledicah pisanja. Ko pišejo, razmišljajo o ciljih.

Gre za to, da je Majda Širca na blogu objavila* nekakšno gloso o Jožetu Možini. Z uredniško-publicističnega stališča tekst ni bil najbolj — no, niti malo — posrečen, je pa kljub temu dal nazorno vedeti, kaj si ministrica za kulturo misli o direktorju TV Slovenija. Še enkrat prej pa je o TVS zapisala, da je “javna hiša”.

Ni dvoma, da sta bili objavi s političnega stališča neprimerni. Ministričina polemika z Možino je bila v tej obliki in na tem mestu preprosto nespodobna, prav tako tudi cinično izražanje o javnem zavodu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Family Business

Torek, 18. avgust 2009

Včeraj zjutraj, ko je Oskar po počitnicah spet šel prvič v vrtec, ga je vzgojiteljica vprašala, kaj je kaj delal na morju. “Nč tacga,” je odgovoril. Ne vem, kje je to pobral, ampak tako odgovarja zadnjih nekaj dni na mnoga vprašanja.

To seveda ni daleč od resnice. Kaj pa naj počne posebnega še ne trileten otrok na morju? Še najbolj neverjetno je to, da ga sproti fascinira vse, kar vidi in doživi, nazadnje pa se naredi, kot da ga ni nič ne vem kako res zanimalo.

In sploh, kaj pa naj počne posebnega odrasel človek na morju na Hrvaškem — če se ravno ne ukvarja z ekstremnimi športi? Resda je v Zadru 21. julija nastopal, naprimer, José Carreras, toda z Nino nisva bila pri volji, da bi ga poslušala s spečima otrokoma v naročju. Že prazne tribune na rimskih ruševinah Foruma pri sv. Donatu so bile videti kar impozantno, zato prav rad verjamem, da je bil recital lepo doživetje.

Če sem čisto odkrit, bi raje šel 9. ali 10. avgusta v Zagreb na U2. Mogoče bi še nekako dobil vstopnice. Ampak tri ure do Zagreba in tri ure nazaj bi bilo še bolj … — no, divje. Pa drugič. Ali pa tudi ne. Saj sem jih videl in slišal v Sarajevu, na tistem famoznem koncertu leta septembra 1997, na Koševu, ko je Bonu počil glas, pa Brian Eno je bil tudi zraven.

Posebnost teh počitnic je bila v tem, da so bile dolge. Zelo dolge. Od petnajstega do petnajstega. Dejansko sem potolkel svoj rekord v neprekinjeni odsotnosti zdoma. Moj štiritedenski London je držal celih osemnajst let.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Za hipodrom folka

Nedelja, 16. avgust 2009

Da v Sloveniji še ni bilo velikega pop ali rock koncerta megazvezde — govorim o redkih res globalnih in aktualnih prvoligaših, ki so sposobni na stadion privabiti od 60.000 obiskovalcev navzgor —, je bil doslej minoren kuriozum. Zadnji teden pa je zadeva postala resnejša in depresivnejša. Ko je kazalo, da bomo le dočakali svoj veliki pop trenutek, je bil Madonnin koncert tik pred zdajci odpovedan. Za nameček pa so U2 ne dlje kot v Zagrebu le nekaj dni pozneje odigrali dva koncerta pred več kot 120.000 ljudmi!

Po skenslanem koncertu je lahko biti pameten. A če dobro premislimo, lahko najdemo prav vse razloge, zakaj Madonna v Ljubljani ni imela šans.

Ljubljana je mesto, kjer ljudje ne marajo neobveznega mednarodnega popa, kakršnega je delala in ga še dela Madonna. Ljubljana je mesto, kjer ljudje od tujega popa pričakujejo več kot masovno poplesavanje na stadionu. Gola zabava sta kvečjemu domači in balkanski pop — če ni to eno in isto —, ki pa sta že kot glasba večinoma na primitivnejšem nivoju.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh